349
Cika - ) o v a Zmaj: Pisani oblaki. Poslovenil Alojz Gradnik. Ljubljana, 1922. Založila Tiskovna zadruga.
»Pisanih oblakov« imenski oče ni Zmaj, ki bi se kot umetnik in mladinski pesnik lepo zahvalil za takšno redakcijo, kakor jo je neorgansko, t. j. neumetniško povil Gradnik iz dveh zbirk, ki se vsebinsko ne moreta zliti v eno, kakor dokazujeta že naslova v Jovanoviču: Srpskoj d e c i, Srpskoj o m 1 a d i n i. Gradnik pa je zamišljal svojo izbero vendar kot celoto. Zato pač ji je napisal uvod o »pisanih oblakih«, ki bi sodil kamorkoli, le v zbirko otroških pesmi ne. Kaj je s prevodom, ne vem. Zdi se mi enakovreden, pesmim v Kalamandariji. Gradnikova izbera pa ie vsebinsko tu za Zmaja manj tipična. Celo vrsto pesmi poznamo motivno pri nas v že udomačeni besednosti že desetletja po HeYU, Funtku, Stritarju, Župančiču in Vrt-čarjih. Pesmi, ki so očividno nastale ob sliki, naj se ne bi ponatiskovale brez tega komentarja, ki jim je bil oče. Pesem o »Aliji«, ki je n. pr. otrokom kaj neprimerna in kvečjemu za »o iti 1 a d i n o« poučna, bi bil Mahnič zavrnil, kakor je motivno sorodno Aškerčevo v Lirskih in epskih poezijah. Kaj pa, če Aškerc tam sploh ni malo — kradel? Sem radoveden. Goričan sicer gor, Goričan dol, slovensko naglašaj petelin in ne petelin [str. 29).
Dr. I. P.
Miroslav Krleža: Hrvatski Bog Mars. Zagreb, 1922. Tisak Kr. zemaljske tiskare. Naslovni list izradio Ljuba 5 a b i č.
Plamenovec Krleža se je posvetil zadnje čase v drami in noveli obrazovanju sodobne vojne snovi iz let 1914—1918. V pričujoči knjigi je ponatisnil štiri novele iz Savremenika, Kritike in Nove Evrope. Vse štiri so nastale nekaj let po vojski in zato niso niti toliko aktualne, kolikor barbussov-stvo Francoza Floriana Parmentierja, ki ga slučajno niso natisnili še za vojske. Povem naravnost, da sem dokaj skeptičen spričo takega slovstva, ki tudi pri nas še dan za dnem poganja in nehote izpoveduje motivno mizerijo zlasti naših mlajših in ni  povečini zrela  umetnost.  Tudi Krle-
ževa vojna epika ni zrela, ni umetnost, ni dokument človečanstva. Pisatelj, ki še ni dozorel, kadar obrazuje veliko socialno bol, nad malenkostno mentalnost dneva in hrvatskega kulturnega bojništva v 1. 1921., naj se ne loteva oblikovati snovi, ki so jo v gotovi klasični obliki zmogli doslej le velikani Tolstoj, Andrejev, Zola, Barbusse. Pisatelj, pa makari Krleža, tej nalogi ni kos in ne bo, dokler bo njegov edini svetovni nazor plehki, plitvi, polteni materia-lizem, dokler bo njegovo opazovanje šlo le za jedko površnostjo naturalističnega izraza in ne bo hotelo globlje skozi psihologijo v problem življenja. Krleža kaže sicer precej opazovalnega in pripovednega daru. Ne zna pa še dati svojim novelam enotnega barvila, ne zna obuditi zvokov enotne čuvstvene miljejnosti. Te miljejne ubranosti ni ne v eni štirih novel. Tipičen zgled te diletantske tehnike je zlasti »Domobran Jambrek«. To je komaj listek za časopis. Navidezni jezikovni verizefn Krležev je pesek v oči. Snovni motivi so namreč, če jih človek bliže pogleda, omledna romantika, ki je seveda pri Krleži drapirana sugestivno v kraj in čas, ki je bil in vendar ni bil v tej cinični karika-turnosti, kakor jo je Krleža iz sebe zamislil anahronistično, fiktivno v čas in kraj. Ruski realisti vojne psihe niso študirali tako. Natrpanost barv v Krleži priča strašno žejo po senzaciji, tehnični njegov aparat pa je površno povzeta starejša pripovednost. Njegov kullurnobojni strah pred Rimom se mi pa zdi sploh cenena želja biti kdovekje uvaževan. Naš Prešeren je rekel nekoč: lajati, tace lizat'. Nočem ponoviti Hrvatu Krleži isto. Ampak sram me je kulturnega delavca jugoslovanskega, ki piše židovske dovtipe o Benediktu XV. Potem pa »poilujevstvo« tega Krleževega hrvatskega boga Marta! »Gigerl, orden, gverc, štelaža, laubica, švindler, — švercati, žnirati, feš, špajza in šarm in flag« — tu bi bil zgled vele-gičnem distihu, kako daleč je zabredel okus v Jugoslaviji. Ampak, menda je to naš nacionalizem. Hvala lepa! Po-milujem zdravo hrvatsko mladino, ki utegne brati Krleževo vojno epiko. Jaz je ne bom več.                                      Dr. I. Pregelj.