151______________JANČARJEVO DOŽIVETJE SARAJEVA IN INTERVJUJI Igor Gedrih JANČARJEVO DOŽIVETJE SARAJEVA IN INTERVJUJI Drago Jančar Kratko poročilo iz človeštva«. Drago Jančar je bil iz- dolgo obleganega mesta, Mohorje- kušen novinar, a se mu pri pisanju va založba, Celovec - Ljubljana - pozna pisateljska žilica. Ne pritaji Dunaj, 1997 osebnega izkustva, pretresljivega doživetja mesta in ljudi, ki so iz dne- Drago Jančar Ko se nasamamo, va v dan dozivliah svoi vsakdan kot bomo spali naprej, Mohorjeva za- nemočno vztraranie na robu med zi v- lozba, Celovec - Ljubljana, - Du-naj • 1997 ljenjem in smrtjo. Pri tem ga vodi kri- ticna distanca, ne zdrkne v čustveno Jančarjeva knjiga Kratko po- poročanje, ali celo pristranost dasi -ročilo iz dolgo obleganega mesta je kot drugi - ne more mimo prizadeto-izšla tudi v nemškem prevodu - deja- sti. Jančarjevo poročilo je sestavljeno li bi, zaradi širšega (jezikovnega) in- je drobcev vsakdanjega življenja v teresa in aktualnosti. V bistvu je vse- obleganem mestu. Za hip se prepusti bina dvodelna, v prvem delu govori o utrinkom spomina iz pretekle zgodo-pisateljevi izkušnji v obleganem Sa- vine, utrinku na uprizoritev Zalezu-rajevu, ta del je obsežnejši, krajši del, joč Godota, toda nenadoma izbruhne tj. Misionar in njegova Pravičnost, pa nedoumljiva sedanjost krvava, reje namenjen Petru Handkeju. Oboje sničnost kot posledica v vsiljeni ab-tvori smiselno celoto v širšem in surdnosti. ožjem problemskem sklopu. Prvi del Mesto, ki je nekdaj veljalo za se navezuje na doživetje tragike Sa- multietnično, multikulturno, v vsa- rajeva v letu 1994, torej v navzkrižju kem pogledu tolerantno, je na mah vojnih dogajanj in civilne negotovo- izgubilo vse tisto, s čimer bi se lahko sti, skrajne življenjske nevarnosti. To ponašalo pred ostalim svetom. Pri je Jančarjev J'accuse, odprt za Bal- tem je avtor analitik dejanskega sta- kan in za svet. Vendar ne enosmeren, nja tistega, kar se skriva pod povrh- razpršen kot raztreščena granata pov- njico, in navaja Abdulaha Sindrana: sod in za vse, ki bi morali biti »vest »Časi so težki. Če spregovorim, bom Igor Gedrih 152 izgubil glavo. Če ne spregovorim, bom izgubil obraz.« Mnogi se sprašujejo v Sarajevu oziroma BiH: Kako je mogoče? Sledi spoznanje, da mesto dejansko ni zaživelo multikultur-no, politika in njeni interesi so naredili svoje mimo narodov tega območja. Trije dnevi in noči, ki jih je Jančar preživel v Sarajevu, »skoraj herme-tičnem prostoru sredi evropskega kontinenta«, so ga privedli do ugotovitve o radikalizaciji razmer, nestrpnosti, ki se je razrasla v sovraštvo. Tudi do sveta, ki gleda od daleč na tragedijo ljudi, ne more biti prizanesljiv, čeprav pri tem ne skriva svojih občutij. Kot Kratko poročilo iz dolgo obleganega mesta je tudi zapis o Misio-narju in njegovi Pravičnosti napisan lucidno, s kritično jasnostjo, ne brez vmesne ironične iskrice. Handke je lahko blesteč leposlovni pisatelj, toda njegovi idejnopolitični vidiki so -preprosto rečeno - zgrešeni. Lahko bi se spomnili na Balzaca: po prepričanju je bil rojalist. A blesteč pisatelj, ki ni prizanašal ne aristokraciji ne meščanstvu. Zato je njegovo politično prepričanje ostalo nekje na robu, saj ga v svojih delih ni oznanjal apodiktično, v leposlovju je ostal kritičen do družbe in pojavov, kar ga je naredilo objektivnega. Pri Handkeju je drugače: brez dvoma je izviren, sijajen pisatelj osebnega, individualnega - če poenostavimo - njegovi javni nastopi in zapisi s politično barvo pa so po dolgem in počez vrsta zmot, kar se je najbolj radikalno pokazalo ob dogodkih v BiH. Dokler to ostaja na ravni zasebnega, je to njegova pravica in osebna miselna in politična drža, kakor hitro pa postane to nagovor javnosti, ima javnost polno pravico, da, dolžnost, da pove svoje. Že pri osamosvojitvi Slovenije se je zataknilo, Handke je obžaloval, da Slovenija noče živeti v okviru Jugoslavije, obžalovanje je bilo v totalni opre-ki z več kot prepričljivo večino glasov Slovencev za samostojno državo. Izhodišče za Handkejevo stališče do bosanskohercegovskih dogodkov je njegov obisk v Srbiji, potovanje z Miloradom Pavičem v Studenico ipd., oddaljen od sleherne sledi vojne, predvsem pa daleč od BiH in obupnih tragedij na celotnem prostoru tega območja. Kdo ve, kaj je Handkeja presvetlilo, da je na mah povedal, kdo je agresor in kdo ne, čeprav je bila tokrat stolčena kar tretjina Hrvaške. Veliki pravičnik išče pravico za Srbe, drugih narodov pa kot da jih ni. Tudi ne kosovskih Albancev, v zaporih pa čeprav le zato, ker so skušali organizirati pouk v materinem jeziku. Handkejeva Pravičnost za Srbijo je večinsko naletela na odklonilno stališče, tako misionarska apoteoza Handkeja ni dobila pritrdilnih odzivov ne doma ne pri nas, ne drugod po svetu. Razen pri njemu ljubih novih prijateljih. Ali, kot je za drugo priložnost dejal Kundera, ignoranca je sestra arogance. Zunanji svet, ki samo od daleč opazuje, prav tako skrbi Jančarja, zato pravi: »Ne-zainteresiranost za resnične ljudi, ki preživljajo resnično dramo, in nesposobnost, da bi mislili o resničnih 153 SVETOVNA IN SLOVENSKA KNJIŽEVNOST NA ZGOŠČENKAH vzrokih balkanske blodnje, odlično polnijo pesniški prividi in tako izvirne, seveda drzne, prav ničemur podobne razlage stvari.« Mimogrede povedano, Jančarjeva skrb za ljudi v Sarajevu (in drugod!) ni razmejila narodov, potegoval seje tudi za Srbe, skratka, za vse. Drugačne narave je knjiga Ko se nasanjamo, bomo spali naprej. Gre za 45 intervjujev, ki jih je imel Drago Jančar in so ga spraševali razni novinarji raznih časovnih obdobjih od Jožeta Horvata, Milana Dekleve, Petra Kolška, Ženje Leiler, do Františka Benharta, Dalibora Foretiča, Orsolve Gallos, Horsta Ogrisa in še mnogih drugih. Spremno besedo je napisal Jaroslav Skrušnv, navajajoč posebnosti Jančarjeve navzočnosti v mišljenju o sodobnem času in literaturi, o angažiranosti, pri tem pa je razširil prikaz z vzporednimi imeni evropske literarne prakse. Intervjuji so izšli ne-krajšano, zato mestoma naletimo na »balast«. Že dejstvo, daje pred nami knjiga intervjujev z enim intervju-vancem, je za naše razmere posebnost. V njih pa je možno slediti duhu časa in razmer. Naslovnica prinaša reprodukcijo Janeza Bernika Kathar-sis in se zgledno prilega opremi Jureta Kocbeka. CELOVŠKE MOHORJANKE Decembrska knjižna bera s koledarjem, naj bo ena od treh Mohorjevih družb ali Prešernova družba, ima vsaka svoj prepoznavni predznak, svoje bralce, namen in pomen. Informativno poročilo o letošnjem Knjižnem daru celovške Mohorjeve družba ne more seči v primerjalne podrobnosti, poda pa lahko osnovno videnje o knjigah, ki utegnejo imeti še poseben pomen med slovenskimi Korošci na jezikovno ogroženem področju. Urednik koledarja Hanzi Filipič se pri vsebinah in prispevkih ni omejil zgolj na Koroško, ampak je zajel širši (slovenski) svet, vse do izseljencev. Nazoren je očrt delovanja Koroške zveze Caritas. Med aktualnimi prispevki steče beseda o Tischlerjevi nagradi, tehten je prikaz Černejskega rokopisa iz XV .-XVI. stoletja v Benečiji, med umetniki steče kratka informacija o Francetu Ahčinu, Francetu Goršetu, Poldetu Miheliču, Zoranu Mušiču, Božidarju Tedu Kra-molcu. Med osebnostmi pa je vključil Andreja Čehovina, pesnico Milko Hartman, Vinka Zwittra, Antona Tr-stenjaka, tu je zapis o Simonu Wie-senthalu, o življenjepisni knjigi o škofu Stanislavu Leniču, esej Vinka Ošlaka Od obsojanja k presojanju, o nobelovcu za mir Carlosu Ximenesu Belu, o Slovencih v Torontu in Mon-trealu ter še druge zanimivosti, tudi praktične vsebine. V Družinskih večernicah je kot 54. knjiga izšel roman Jureka Bec-kerja Lažnivec Jakob. Iz nemščine ga je prevedel Štefan Vevar, napisal pa je še kratko spremno besedo. Lažnivec Jakob velja za najboljše leposlovno delo Jureka Beckerja, pripoveduje pa o judovskem getu na Polj- Igor Gedrih skem med 2. svetovno vojno, dogajanja potekajo med upanjem, iluzijo in smrtjo, roman pa preveva pretresljiva človeška zavest o razčlovečnem času nacizma. Vinko Ošlak je prevedel iz esperanta Gandhijevo življenje Ed-monta Privata. Med mnogimi biografijami o veliki indijski osebnosti ima Privatovo pričevanje prednost v tem, da je avtor osebno poznal Gandija (tako pišemo njegovo ime v slovenščini dolga desetletja), ga spremljal na potovanju v Indijo, si zapisoval njegove misli. Ob koncu življenjepisa je dodano Gandijevo berilo, ki vsebuje del tega, kar je učil in živel. Razveseljiv dosežek je kulturnozgodovinski turistični vodnik Po koroških poteh Janka Zerzerja. Pred to knjigo poznamo soroden vodnik po Koroški Nika Ruplja, pa pri Zavodu RS za šolstvo izšli priročnik Toneta Sušnika, Božene Orožen in Silve Sešel. Dolgo pogrešani vodniki po Koroški so sedaj obiskovalcem na voljo, le da omenjena priročnika že skoraj ni več mogoče dobiti, tako da Zerzerjeva knjiga prihaja ob pravem času. Prej ali slej bo treba narediti primerjavo vseh treh vodnikov, kar bo slehernemu v korist. Sedanjo knjigo je napisal domačin, zato Po koroških poteh zazveni domače. Avtorju se pozna, da obvlada lapidarno izražanje, kot je potrebno za tovrstne priročnike, seveda pa je podkovan v vsem tistem, kar kulturno in zgodo- 154 vinsko informativno zajame v pregled krajev in znamenitosti. Uvodoma je podal pregled zgodovinskih dogodkov in se nato usmeril h koroškim Slovencem danes. Odmerjeno kratke podatke je zajel od gospodarstva do šolstva, omenil periodiko, mladinsko gledališče idr. Avtor je podal osem poti, od tega je severna Koroška neslovenska, a spada v okvir Koroške. Poti po vaseh, trgih in mestih imajo podlago v več pogledih, od zgodovinske preteklosti, kulturne sedanjosti, do turizma in podobno. Mimogrede je poudaril, da je z usto-ličevanjem vojvod na Gosposvet-skem polju povezan knežji kamen, ki je sedaj v Deželnem muzeju, ne pa tisti prestol, ki je ograjen na Gospo-svetskem polju. Zerzerjev pregled najnujnejšega je ustrezno kratek, med posameznimi področji in navedki je ohranil sorazmerje. Slikovno gradivo je prav tako dosežek knjige, vmes pa najdemo »oranžne strani«, npr. z ljudsko pesmijo Kamniti ribič, z ustoličevalnim obredom, pesem Antona Aškerca, Gustava Januša, opis štehvanja. Avtor je navedel literaturo in abecedno uredil krajevno kazalo, slovensko-nemško ter nemško-slovensko. Pri morebitnem ponatisu bi kazalo razširiti posamezne vsebine, dodati še kak kraj, osebo, tudi kazalo priimkov oseb, sicer pa je Zerzerjeva knjiga profesionalno korektna, uporabna in praktična. 155 SVETOVNA IN SLOVENSKA KNJIŽEVNOST NA ZGOŠČENKAH SVETOVNA IN SLOVENSKA KNJIŽEVNOST NA ZGOŠČENKAH Andrijan Lah - Pregled svetovne in slovenske književnosti, zgoščenke 1-3, založba Rokus, 1997, Andrijan Lah - Mali pregled lahke književnosti, založba Rokus, Ljubljana, 1997 Pet knjig Andrijana Laha Pregled svetovne in slovenske književnosti je doživel natis na treh zgoščenkah. Literarna zgodovina za šolsko rabo je tako prvič doživela računalniški krst. So to znamenja konca Gu-tenbergove galaksije? Nikakor ne: veliki frankfurtski knjižni sejem na mednarodni ravni že kar nekaj let utrjuje prepričanje o veljavnosti knjige in potrebi po njej, ne da bi s tem okrnili uporabo naraščajoče prisotnosti računalniške tehnike in njene uporabnosti. Prav slednje je spodbudilo založbo Rokus, da je spravila Lahovo peteroknjižje na tri zgoščenke. Uporaba knjige je seveda drugačna kot uporaba zgoščenke, dasi je cilj isti: spoznanje poglavitnih smeri v književnosti, pisateljev in njihovih del iz svetovne in domače literature. Toda računalniška uporaba omogoča še drugačno uporabnost, naglo iskanje in dobivanje podatkov, povezujoče delovanje npr. pri geslu Lepa Vida na zaslonu ne najdemo natisnjeno zgolj o ljudski pesmi (ali eno od različic), kar je ozko povezano z besedilom pesmi, pač pa še druge podatke, npr. o literarnem »predru- gačenju« te teme, npr. v Jurčičevem romanu, v Cankarjevi drami in seveda še drugod, vse do gledališke uprizoritve. Pri običajnem listanju po knjigah bi taki podatki zahtevali dolgo časa, pa še bi se pojavili na različnih mestih raznih knjig, medtem ko bi na računalniškem zaslonu vse to dobili skupaj. Pri 328.000 besedah, kot jih je v petih knjigah, računalnik po razporejenih oknih in iskalcih poišče od besede, besednih sklopov do drevesa, besedil, bibliografij idr. Tako rekoč hipno. Na treh zgoščenkah je zajeto pet knjig: 1. Od začetkov besedne umetnosti do konca srednjega veka, konec 15. stoletja. 2. Od začetkov renesanse do konca romantike, sredina 19. stoletja, 3. Od začetkov realizma do konca nove romantike - začetek 20. stoletja, 4. Svetovna književnost 20. stoletja (z bogatim izborom književnikov tudi v 2. polovici 20. stoletja), 5. Slovenska književnost 20. stoletja in z izborom rodu, rojenega v 60. letih, njihova dela pa segajo do 1996! Da nekaterih knjig ni več mogoče dobiti, govori posredno o iskanju učbenika, ki je vsestransko uporaben, ne glede na to, da se učni načrti spreminjajo, saj je možno vsebino prilagoditi, nekatere stvari izpustiti, vendar pa glavnina nudi precej več, kot smo to vajeni drugod. Bibliografija del je zelo dragocena, uporabna in pregledna. Ponatisi razprodanih knjig bodo sledili, Igor Gedrih 156 sedaj je bila založba zavzeta s pripravo teh treh zgoščenk. Mali pregled lahke književnosti Andrijana Laha podaja prerez tega, kar poznamo tudi kot trivialno književnost. Bolj simpatična je Laho-va opredelitev za lahko književnost, za domačo oznako, ki ima vzporednico tudi pri lahki glasbi. Ne gre zanikati, ne le da obstaja popularna, množična, zabavna, lahka literatura, ampak da se je tudi danes najbolj resen estet v bralni navadi nekoč srečeval s tako književnostjo, naj gre za Karla Maya, Heinza G. Konsalika, Victorio Holt ali pa za Ljubo Pren-ner, Magdo Stražišar, Vlada Firma ali koga drugega. Seveda je znotraj posameznih del in avtorjev precej razlik tako v tematiki kot v literarni obdelavi. Avtorjev namen ni izreči ana-temo nad tovrstno literaturo, kar bi bilo nevzdržno že z recepcijskega vidika, pač pa želi kratko in pregledno prikazati svetovno in domačo lahko literaturo s poglavitnimi primeri in imeni, navsezadnje je kar dosti te raznovrstne književnosti izšlo v prevodih. Pa tudi bera domačih avtorjev se je pomnožila. Uvodoma je A. Lah pojasnil, zakaj se je odločil za naziv lahka literatura, navede sorodne izraze, ki pa vedno ne ustrezajo, npr. kič ali pa šund s slabšalno vrednostjo, kar pa ne more biti vedno ustrezno v okviru lahke književnosti. Stari Paul van Tieghem v svoji Zgodovini evropske in ameriške književnosti od renesanse do danes ne more brez začetnika indija-naric Jamesa Fenimora Coopra, ne izogne se lahkim, romantičnim melodramam Aleksandra Dumasa očeta, ne znanstveni fantastiki Herberta Ge-orga Wellsa. Valenca posameznih književnikov, pa tudi zvrsti, je različna in dosežkov ni mogoče poenostaviti na enako vrednost. Tudi zgodovinski moment je odigral svojo vlogo, spomnimo se le na prvo slovensko povest Srečo v nesreči Janeza Ciglerja. Avtor se je zavedal, da je razvrščanje književnikov lahke literature v določeno smer le približno, lahko prevladujoče, vendar pa večina pisateljev ni pisala zgolj en tip literarnih del. Nasplošno pa velja, da se je lahka, množična, zabavna književnost razvila nekako od leta 1800, k temu pa je pripomogel razvoj (časopisnega) tiskarstva in porast šolanih ljudi. Seveda bi našli primere take književnosti tudi pred letom 1800. Najprej je Andrijan Lah podal prerez svetovne lahke književnosti in jo razdelil na trinajst poglavij. Začenši z ljubezenskim (sentimentalnim, družinskim) pripovedništvom je omenil razmah sentimentalnega romana v 18. stoletju (npr. Richardson, Rousseau), kar je vplivalo na razvoj lahke književnosti, kot opazimo pri nemški romanopiski Sophie de La Roche ali pri igrah in prozi (ne povsod!) Augusta F. F. Kotzebua. V času naših babic je bila popularna Hedwi-ga Courts-Mahler z več kot 200 romani. Danes so pripovedniki te vrste Barbara Cartland, Marija Luisa Fi-scher, Erich Segal, pa še vrsta drugih. Sledi domačijsko (kmečko, planin- 157 SVETOVNA IN SLOVENSKA KNJIŽEVNOST NA ZGOŠČENKAH sko) pripovedništvo, ki pogosto vsebuje misel »nazaj k naravi«. Toda s tako tematiko so se ukvarjali tudi Nobelovi nagrajenci, kot npr. K. Ham-sun, W. S. Revmont, Selma Lagerlof. Lahke povesti je napisal Berthold Auerbach kar v obsežnem ciklu iz kmečkega življenja. Klasik domačijske in pokrajinske književnosti pa je Peter Rosegger, pri nas se je nekoč najbolj udomačil Paul Keller. Pustolovsko pripovedništvo je skupni imenovalec za več zvrsti. Najprej je A. Lah prikazal splošno pustolovsko prozo od robinzonad, tarzan-stva do eksotike. Daniel Defoe je z Robinzonom Crusoejem podal vzorčni model za pustolovščino z eksotiko, ki seže do Johna Ralstona Saula. Seveda sta tu Jules Verne in Kari May, pa pisatelj Tarzana Edgar Rice Bur-rougs. Sledi pustolovsko gusarstvo in razbojništvo, tu je avtor uvrstil tudi Charlesa Nodiera z romanom Jean Sbogar, sedaj že precej odrasli »mladini« pa je lahko ostal v spominu Sandokan Emilia Salgaria. Sledi grozljivo (gotsko, vampirsko) pripovedništvo, ki ima korenine v romantiki. Med mnogimi imeni je treba omeniti Merry Shelley s Frankensteinom, pa Brama Stokerja z Drakulo, okuli-stično vsebino imajo romani Vere Križanovske. Danes prednjači z grozljivkami Stephen King. Pustolovske indijanarice in kavbojke imajo zaledje pri Karlu Mayu, znan pa je zlasti Zane Grey. Kriminalno pripovedništvo (de-tektivke, kriminalke) ima razvejano in široko prisotno bralstvo. Začetnika kriminalne zgodbe vidi avtor pri E. A. Poeu, popularen pa je A. Conan Doyle s Sherlokom Holmesom. G. K. Chesterton je vpeljal tip ljubiteljskega detektiva, malokdo pa ve, da je A. A. Milne, oče medvedka Puja, napisal vzorno kriminalko Skrivnost rdeče hiše. Danes so v ospredju Aga-tha Cristie, Georges Simenon, Ra-ymond Chandler, Ed McBain, Ruth Rendell, John Grisham, Pavao Pav-ličič idr. Pri vohunskem pripovedništvu vsakdo pozna (iz filmov) lana Fleminga s 14. knjigami o Jamesu Bondu. John Le Carre danes prednjači. Kot pri Poeu, Wellsu je tudi pri Grahamu Greenu kar težko govoriti o klasični lahki književnosti, najsi imajo nekaj tipike v žanru. Zgodovinska proza lahkega pripovedništva ima zaledje zlasti v romantičnem zgodovinskem romanu, nadaljevalci 19. in 20. stoletja pa so povedli v lažje sfere in jih ne kaže primerjati z W. Scottom, Sienkievviczem, L. N. Tolstojevo Vojno in mirom. Aleksander Dumas st. je klasik lahke zgodovine beletristike, njegov nadaljevalec Michel Zevaco. Sem spadata tako Marija Jurič-Zagorka kot Margaret Mitchell z verjetno najbolj široko popularnim romanom V vrtincu. Danes sta - med drugimi - uspešni Victoria Holt in zakonca Golon. Vojno pripovedništvo kot da je pridobilo številne bralce, vendar tu ne gre »težko« branje kot pri Barbusseu, N. Mailerju, Malapartu. V lahkem žanru so uspešni Alistair MacLean, Jack Higgins in pisec političnih srhljivk Frederick Forsyth. Med znanstveno Igor Gedrih 158 fantastiko in fantastično prozo se spomnimo tako Julesa Vernea kot H. G. Wellsa, R. L. Stevensona, danes nepogrešljiva sta brata Strugacki, Karel Capek, Stanislav Lem, pa seveda Arthur Ch. Clarce, Isaac Asimov, Uršula Le Guin, James G. Ballard in številni drugi. V bolj intimni svet se vrača zdravniško pripovedništvo. Sinclair Lewis je z romanom Arrow-smith segel v zdravniški svet, z družbenokritično ostrino pa je pri lahkih romanih zdravje in ljubezen na nezahtevni, kar pogosto sentimentalni ravni. Med pisatelji te zvrsti omenjamo Hansa Kadesa, H. G. Konsalika, humornega Richarda Gordona. A. Lah je zatem podal novejše uspešničarje na področju lahke proze. Podobna razvrstitev lahkega pripovedništva sledi za slovenske pisce, začetke pa vidi z letom 1836, ko izide Ciglerjeva povest. Avtor je pustil ob strani slovensko kanonizirano prozo, čeprav bi se dalo ob katerem pisatelju govoriti, da je kako delo na ravni lahke proze. Avtorje sledil kronološkemu razvoju, imenom in delom, ne glede na zvrst, od Luize Pesjak, Ferda Kočevarja, Jakoba Ale-ševca, Josipa Ogrinca, Andrejčkove-ga Jože, do Antona Kodra, Frana De-tele, Jakoba Sketa, Pavline Pajkove, Miroslava Malovrha, pa do novejših, kot so npr. Damir Feigel, Januš Goleč, Radivoj Rehar, Tone Svetina, Miha Remec, Maja Novak in številni drugi. Zatem je naredil zvrstno porazdelitev od ljubezenske lahke proze do znanstvene fantastike, le da je v razporeditvi upošteval avtorja in naslov dela. Pri novejših uspešnicah pri nas - te se z letom hitro spreminjajo - je navedel nekaj imen, pri tem bi Torkarjevo umiranje na obroke težko uvrstili med lahko literaturo. Pri koncu je podal sezname pomembnih knjižnih zbirk pri nas, zraven pa naslove knjig in avtorjev, naj gre za prevode v slovenščino ali pa za domače pisce. Andrijan Lah ni imel namena napisati izčrpne knjige o lahki literaturi, vendar pa je vnesel obilo avtorjev in del, ne da bi se spuščal v vrednotenje, ali večinoma ne. Morda bo zahtevnejši bralec pogrešal še kako ime in delo, vendar je Mali pregled lahke književnosti lep in dovolj obsežen dosežek, ki zasluži priznanje, je izrazito praktično delo. Če je M. Hladnik v Trivialni literaturi (Literarni leksikon XXI, 1983) podal li-teramozgodovinske poglede z literar-no-teoretičnimi prvinami, pa je Andrijan Lah sledil praktičnemu prikazu lahke književnosti. Včasih je podal zgolj osnovne podatke o avtorju in knjigah, drugič pa se je posvetil nekoliko širšemu osvetljevanju pisca in del, zlasti kadar gre za znane osebnosti. Brez dvoma pa je Mali pregled lahke književnosti prvo domače delo te vrste in take namembnosti.