Mtelj in duhovnik. iii. V prvih dveb člankih srao dognali, zakaj se je pričel boj proti nara. Dokazali smo vara, da so ničeva očitanja, zaradi katerih ste baje zaeeli gonjo proti našemu stanu, dokazali, da vara ne gre za to, da bi izboljšali šolo, saj dobro veste iz lastne izkušnje, da je nova šola dobra; vsa mlajša duhovska generacija je izšla iz nje! Povedali srno, da je povzrocil ta boj duh časa in da je moralo priti tako. Prav je, da se ta boj izbojuje in da se pokaže, kakšno stališče zavzeraaj v našera narodu duhovnik, kakšno pa učitelj. Kakor že rečeno, se učiteljstvo tega boja ne boji in pričakuje z rairno vestjo njega konca. Učiteljstvo ne bo imelo škode. Preprioani smo, da si bomo edini kakor smo — priborili v človeški družbi oni ugled in ono stališče, katero nara gre kot enerau najvažnejših faktorjev vsakega naroda. Škodo boste imeli vi, največ pa — naš narod. Naš kmet je bil nekdaj — in je deloraa še — nasprotnik šole sploh. Različne razmere so temu vzrok. Ljudstvo vidi, koliko stane šolanje kmetiškega sinu; mnogokrat je rnorala krava, da celo zadnja krava iz hleva zaradi doraačega »študenta". Da to ni priporočljivo za šolo — je naravno. Še manj pa, če tak nštudent" ponesreči in če ne postane iz njega niČ. Potem trde, da je šola pognala skrbečega očeta na beraško palico. Gotovi krogi iz vaše strani trobijo tudi svetu, koliko denarja Bpožrett sedanja šola, kar je narodu gotovo ne dela sirapatične. Razen tega posebno malomarni in ubožni kraetje sploh ne pošiljajo radi otrok v šolo, ker jih potrebujejo doraa za delo in pašo. Vse to skupaj je dovolj vzroka, da ne gleda večina kraetov šole s prijaznim očesora. Prav lahko vam bo naščuvati narod proti šoli, saj veino, kako radi pritrjujemo onemu, kateri zabavlja o nara neljubi stvari. 0, nevedno ljudstvo vara bo z veseljera pritrjevalo, da je šola ničvredna, vam bo ploskalo in vpilo ,,živio", pa še nerajše bo pošiljalo svojo deco v šolo. A vi pa v svoji zaslepljenosti ne vidite, da s tem, da podpirate malomarnost našega ljudstva, slabite šolski obisk, da zadržujete posredno nebroj otrok od šole. V svoji slepi strasti ne uvidite, da s tem ne škodujete toliko učiteljstvu — pač pa narodu, kateremu bi vi nikakor in nikdar ne smeli biti v skodo, pač pa edino le v korist. Gospodje, svojira ožjira sorodnikora ne branite pohajanja šole, tera celo priporočate, da naj pridno hodijo v šolo, da naj slušajo in spoštujejo svoje učitelje! To delate zato, ker veste, da jim bo to koristilo! Zakaj se pa ne vstopite pred svoje druge ,,rodne brate", zakaj tem ne zakličete: ,,Hodi pridno v šolo, spoštuj in slušaj svoje učitelje!?" Bi li bilo to narodu v škodo? Ali ni vaša sveta — ne sveta — najsvetejša dolžnost, da učite svoj narod prav? »Pojdite in učite vse narode", tako je vara govoril naš največji učitelj. S temi besedarai vam je odkazal vašo misijo; poučevati vam je narod svoj, rau bistriti duha, rau prižigati luč omike, razsodnosti, znanja in vede! To je vaša misija — a vi pa teptate v blato svojo najboljšo, največjo pomočnico — šolo ! Gospodje, ako bi kdo rekel: nJaz bi rad in potrudil se bora, da se ta ledina preorje" — pa ta človek gre tja in ubije onega, kateri jo je že jel orati — ta človek, gospodje, je brezumnež ali pa hinavec! In ako je vaša dolžnost in želja, da se narod naš naobrazi, pa ga od- vračate od šole, potem je to nespametno od vas, ali pa nimate resnične želje, da bi se narod naobrazil. Vendar nas to malo briga! Narod sam bo sodil vaše delovanje in — verujte narn — obsodil ga bo prej ali slej, ako je to delovanje nepošteno. Nam je le na tera, da se določi naše stališče napram duhovništvu. Kako si ga mi predstavljarao, naj vam pokaže naslednja primera. Irneli so starši tri sinove. Starejši je ostal na dorau, druga dva pa so poslali v šole. Eden je postal duhovnik, drugi učitelj. Godilo se jirna je pac tako, kakor se godi duhovniku in učitelju. Slaba pa je predla starejšemu bratu-kmetovavcu. Veliki davki, slabe letine, bolezen, uime in druge neareče so ga pripravile ob vse! Prišel je na boben. V svoji obupnosti skoči v vodo prav isti trenutek, ko ga obiščeta brata duhovnik in učitelj. Ueitelj skoči takoj za njim, da bi ga rešil, a preslab je sarn, zato zavpije: BTu sem, kaplan, ob rnojo stran, pomagaj, da rešiva brata!" Oberna se je posrečila rešitev. Tako, gospodje! Potapljajoči brat je narod naš, kateri se potaplja v požrešnjih valovih sosednjih narodov. Učiteljstvo je na delu, da ga reši! ,,Tu sem, kaplan, na našo stran", vatn kličemo! Hočeš ali nočeš — dolžnost ti je, da ne misliš samo nase, sveta dolžnost, da priskočiš tiam na pomoč, da dvignemo narod iz pretečih valov na trdna tla omike in prosvete! Ako vam je na srcu blagor svojega naroda — potem veste, kaj vam je storiti! Zrtvovati vam je misel na nadvlado črez učiteljstvo, izpolnjevati vara je misijo, katero vam je dal Bog z besedarai: ,,Pojdite in učite! . . ." Ob naši strani vam je vaše pravo mesto, le z nami roko v roki raorete delovati za narod in nikdar in nikakor ne smete biti proti pošteni naši šoli in poštenerau našemu učiteljstvu. Opomba uredništva: Tisti duhovniki, ki nas razumejo, so z nami in odobravajo naše početje, fanatiki pa ne bodo nikdar, ker se nista ogenj in voda še nikdar združila v prijateljstvu — in se tudi ne bosta!