Izhaja          V
10. in 25. vsakega   L>J>
E111E.
»p   Velja celoletno    > <b4      2 gld. 50 kr, ipolletnolgld.30kr.
«1
Kratkočasen in podučen list zaL^lovensko ljudstvo.

List 23
V Celovcu 10. dfccembra 1870
Leto II.
Solmačanje.
(Poslovenjeno.) (Konec.)

V krčmi je med Solmačani sedel tudi nek tujec; ta je bil na videz ves vnet za šolnikove nasovete in zavzet zarad njegovih opazek, ga je k sebi poklical in ga marsikaj o ledini poprašal. Šolnik povabi tujca, naj gre ledine sam ž njim ogledavat, in ko sta tam bila, naštel mu je vse uzroke,, zavoljo kterih misli, da bi se dal na ledini studenec napraviti. Tujcu je bila stvar po godu in ves vesel odpotuje, zahvalivši se šolniku za prijaznost. Nekoliko dni potem sliši šolnik, da je soseska ledino prodala ravno temu tujcu, ki je bil bogat človek, po imenu Rolnik, in po celi deželi znan zavoljo marsikterih podvzetij.
Kmalu pride iz mesta inženir z več delavci na ledino kopat studenca, ki ga je šolnik nasvetoval. To je dalo celi vasi mnogo govorice. Veči del Solmačanov se je še vedno temu podvzetju posmehovalo in Ahec je hodil vsak dan popraševat, če bo že kaj kmalu svoje osle lahko napajat gonil. Ali misliti si moremo, kako se začudil, ko neko popoldne iz ravno tistega namena spet pride na ledino, kjer so pred ta dan še delavci delali, in vidi, da se curek vode iz zemlje poganja, ki so mu na vse strani odtoke kopali. Vsi Solmačani pridejo čudeža gledat, pa so se norčevali: „kje pa si, Ahec, da bi osle napajat prignal? slišal, Ahec? pojdi no po osle, vode je dosti." To je bil tudi uzrok, da je studenec, dobil priimek „oslovski studenec," ki mu je do današnjega dne ostal.
Koj drugi dan, ko so Rolniku poročili, da so vodo dobili, pride sam na ledino z delavci, ki so začeli precej zemljo obdelovati in pohištva zidati tako, da se je v kratkem ledina spremenila v rodovitno polje s travniki in čredami.
Rolnik, zdanji lastnik ledine je bil pa, kakor smo že rekli, bogat in umeten. Poprijel se je vseh novih skušenj, iznajdeb, popravkov in zboljškov pri kmetovanju, pa je kmalu vse druge zemljiščarje v vseh pridelkih kar zelo prekosil. Solmačanje so to kmalu privideli, ker so jim njihovi pridelki manje nosili kakor njegovi, ter so jeli nad srečnim sosedom mrmrati. Šolnik jim je rekel, da mrmranje nič ne pomaga, da samo tako morejo ž njim enako dalje stopati, če se tudi oni tistih popravkov in zboljškov poprimejo, ki jih je on v svoje kmetovanje vpeljal. Toda imel se je vedno boriti s staro slepoto in aboto; niso poslušali njegovih sovetov, le v enomer bo se zastonj ustili in godrnjali nad Bolnikom. Ta jim nazadnje ponudi nekaj svoje vode na prodaj, ali vsi so se tej ponudbi ustavljali in upirali. Ahec je rekel: „vižte, taki-le so bogatini. Rolnik nima tega dosti, da svoje vole, žito in sir drago prodaja, rad bi nam še vodo prodal, kakor bi ta ne bila ravno toliko naša kolikor njegova; saj jo je na naši zemlji dobil."
ISEsii
emlji, ki bi je ne bili smeli nikoli prodati," pristavi Bizjak.
„To je res," reče šolnik, „ali zdaj, ko je prodana, treba je samo to prevdariti, ali bi dobro bilo vodo na se spraviti ali ne."
„Vas je bila do danes brez vode, pa bo še za naprej lahko," reče nekdo.
„Res," odgovori šolnik, „toda ne brez škode, ker vodnjak, kamor po vodo hodimo, je precej oddaljen in pot do njega težaven."
„Za grbave morebiti," reče Ahec in se sirovo na-smeja; Pkar se mene tiče, jaz pritečem tje in sčm z dvema vedrama v četrt ure."
„Meni pa vodo moji ljudje nosijo," reče Kodrič.
„In jaz vselej kterega dobim, da mi vrč prenaša," pristavi Županova roža.
„Pri vsem tem bi bil pa studenec v vasi le kaj pripraven," reče Bizjak.
„Za krčmarje," dostavi volar.
„Ne," reče šolnik, „ampak za slabe, za revne in za ženske, ki ne dobe vselej pripravnega človeka, ki bi jim vodo donašal. Pomislite pa pred vsem to, da, <*ko bi Bog nesrečo poslal in bijelo v vasi goreti, bi ne imeli s čim ognja gasiti."
„Stavim," reče Ahec, „da je Rolnik šolnika podkupil, jla bi nas nagovoril, da kupimo vodo od njega."
Šolnika rdečica obljijeter reče: „očeAhec, vi preveč hudobno mislite."
„Manj hudobno, to rečem, kakor Rolnik s svojo ponudbo," odgovori Ahec.
„Ali ni dosti, da nas je s tem na nič pripravil, da svoje pridelke po tako nizki ceni prodaja? Bes in pa njegova voda! od mene ne dobi ne cempera zanjo."
Šolnik žalosten pobesi glavo, pa reče: „vi bolj poslušate svoje strasti, kakor zdravo pamet, in to ni prav, in Bog ne daj, da bi se tega skorej ne kesali."
To prerokovanje se je le prekmalu spolnilo. Neko noč, ko je vse trdo spalo, zbudi se šolnik na naglem; njegova hiša je bila vsa v svetlobi. Skoči k oknu, hiša naproti šole je bila vsa v ognju.
Od straha zavpije, ali drugi ljudjč so bili že tudi na nogah. Brž se obleče in gre na vas, vse je gasilo, k nesreči je začel še veter pihati, ogenj je skakal od hiše do hiše, na zadnje je gorela cela stran ob cesti. Ljudje so od groze vpili, ali vode jemajkalo za gašenje. To je bilo nekaj ur veličansko ali tudi grozno gledati. Žene z otroci so jokajoč na tla posedale, moški so pa stoje s sklenjenimi rokami in brez solz v očeh gledali, kako so se jim hiše v pepel spreminjale. Proti jutra so se zrušile še zadnje strehe, in ogenj preneha in od vseh poslopij, ki so še pred ta večer veselo in polna življenja stala, ni bilo več drugega, kakor nekoliko razvalin, iz kterih se je kadilo in okoli kterih so lastniki žalostno postopali. -


178


Ena stran vasi je vendar le ostala; to je bila ravno a stran, kjer je Bizjak krčmo imel. Premožnejši Sol-mačanje so se bili pri njem zbrali in se pogovarjali od nocojšnje nesreče. Ali na pomagaj ni ne eden mislil, vsi so le ugibali, kje bi bil ogenj nastal. Nekteri so rekli, da pri kovača, drugi da pri peku. Govorili so od odškodovanja in tožbe- Prišli so na glasen pogovor in že so se ravnali za odhodnjo brez kakega sklepa, kar reče šolnik: „več kakor petdeset družin nima kam pod streho iti. Če bi bil veter od druge strani potegnil, bi bil naše hiše vžgal in mi bili pogorelci namesto njih, nas je samo božja roka enake nesreče obranila. Pokažimo, da smo si vredni take milosti, pa pomagajmo pogorelcem; vzemimo jih pod svojo streho, dajmo jim, kar smo prihranili, pa bodo mogli svoje hiše spet postaviti, vzemimo del nesreče na svoje rame, da se jim to breme olajša".
„AIi to nas bo močno sklelo," reče Ahec, tki mu je premožnost srce okamenila in ki se je bal vsakega še tako majhnega stroška, ki je vedel, da se mu ne bo še enkrat poplačal. Rekel je: „čIovek bi sam sebe na nič spravil, ako bi vsem tem ljudčm pomagal; jaz bi pa rad otrokom kaj prihranil, da jim ne bo treba kdaj pomanjkanja trpeti".
Volar pristavi: „nič bi že ne rekel ako bi ne vedel, da večidel pogorelcev ni vreden usmiljenja, kakor postavimo pijani Petrovec, ki mi je še za teleta dolžen, ki sem ga mu bil lani prodal."
„Ali Davičeve hčere," doda Županova roža, „ki delajo s svojim ponašanjem celi soseski sramoto."
„Dodajmo še gobezdavega Anžetovca, ki ves svet ogovarja," rečeTopolnik, „in ki je oni dan trdil, da me je Bidovec premagal in sem ga moral za milost prositi."
„Vse, kar moremo storiti," reče Bizjak, „to je da napravimo nabiro za pogorelce; kar se mene tiče, jaz imam nekaj sodov vina, ki se mi hočeskisati; tega jim rad dam"
„Jaz imam še nekaj starega krompirja, tega jim dam;" reče Jernejevec."
„Jaz pa mršavo telico," reče volar.
„Jaz pa svojo staro obleko," reče Županova roža.
..Ali kam jih bomo pod streho vzeli ?" popraša šolnik.
„Moj stari skedenj je prazen". —
„Na mojih svislih je že nekaj prostora". —
„Moj hlev je tudi precej velik". —
Šolnik zmaje z glavo, ko sliši take odgovore, in reče: „to ni, kar sveto evangelje kristjanom zapoveduje; kesali se bote še zavoljo take trdosrčnosti!"
Pogorelci so bili prisiljeni s tem se zadovoljiti, kar jim je bilo ponujano, in kakor majhna je bila pomoč, ki so jo Solmačanje sovaščanom dajali, še to usmiljenje je kmalu opešalo, tako da so bili na zadnje brez pomoči. Za revščino je nastopila lakota. Eteri so bili malo bolj predrzni, počeli so sami jemati, kar se jim z dobra ni hotelo dajati. Krasti so začeli žito s polja, sadje z drevja in živino iz čred. Nič ni pomagalo, če so še tako pazno stražili; kolikor veča je bila sila in potreba, toliko veča je postajala predrznost, nesramnost in kraja. Šolnik jim začne očitati, rekoč: „tega ste si sami krivi; zakaj ste bili tako neusmiljeni in jim niste hoteli pomagati, ko bi bili lahko pomagali?" Ali kaj so mu odgovorili? očitali so mu, da tatove zagovarja in volar mu je brez stida kar v oči rekel: bržčas grbavec ti ž njimi deliš, kar nakradejo, ker tatove zagovarjaš.
Nesreča, ki je ljudi že razuzdane storila, ni dolgo odlašala, pa je za seboj privlekla morivno bolezen. Šolnik je koj s početka spoznal, da je to tista nalezna bo-
lezen, ki je iz Aziji v Evropo zanesena in o kteri je strašne stvari v novinah bral. Precej naznani stvar gosposki in bolj imenitnim možem soseske in župani je proseč jih, da si zdravnika priskrbč, ki bi bdil nad boleznijo, da bi se dalje ne širila. Ali, kakor vselej, tako so se mu tudi zdaj posmehovali. Kodrič je rekel: »bolezen bo samo uboge in siromake kosila, drugih ne bo pobirala, zato bi bilo pa še le prav, če pride, bo vsaj berače in tatove pobrala."
Ahec pristavi: „jaz nisem bil še nikoli tako zdrav, kakor ravno zdaj."
„Jaz pa ravno novo obleko delam za ples prihodnji teden," doda Županova roža.
Ali za teden dni je bila vsa vas v enem strahu in eni žalosti. Bolezen, ki je od konca le siromake napadala, kmalu ni delala nobenega razločka več. Ahec, ki je bil prav korenjak in ni bil svoje žive dni nikoli bolen, bil je v malo urah mrlič. Kodrič je šel koj za njim, in k*malu je prišla Županova roža na vrsto.
Bolezni ni odvrnila ne telesna moč, ne bogastvo in ne lepota. Tekli so v mesto po zdravnike, ali bolezen je že tudi v mesto prišla, pa nikdo ni hotel v Solmače priti. Bolezen, sama sebi prepuščena, se je kmalu tako razširila, da niso mogli več dosti trug in jam za mrliče narejati in so jih morali kar po več v eni trugi v eno jamo pokopavati. Vsako delo je zastalo. Peščica tistih, ki jim je bolezen prizanesla, se je zbrala v krčmi pri Bizjaku in so se tu pritoževali, da se je bolezen tako razpfostranila in da jej ni moči v okom priti. Strah je navdal srca vsem z nekako britko besnostjo in jezo. Ker se bolezen ustaviti ni dala, jeli so jo pripisovati neki nadčloveški moči. Eni so rekli: napravili so jo hudi vetrovi, ki so po deželi pihali; eni so djali: hudič se maščuje nad keršansko pobožnimi ljudmi, on je bolezen naredil Spet drugi pa so trdili, da so Judje studence ostrupili in da od tod izhaja bolezen.
Poprejšnji šolnik, ki je bil zavoljo nevednosti odstavljen, ki so ga pa Solmačani še vedno imeli za celega moža, ker je znal pri maši latinski peti in knjigo odprto držati, ta je pa odmigal z glavo na vse to ugibanje in reče: niso napravili bolezni ne strup in ne hudi vetrovi, napravila jo je copernija.
Med nami je človek, ki sem ga vedno za nevarnega imel.
„Kdo je ta?" popraša več glasov.
„Kdo?" reče prejšnji šolnik, „ali niste nikoli premišljali, kako se je zdanji šolnik pri vsej naši nesreči zmirom obnašal ? ali se več ne spominjate, koliko je imel od vas takrat trpeti, ko vam ni hotel prošnje zavoljo ceste pisati?"
„To še dobro vemo".
„Za to se je pa dobro nad vami znosil" — reče na dalje stari šolnik in pravi:
„Prvič, on je uzrok, da je Rolnik k nam prišel—"
„To je res —"
„Drugič, on je prerokoval, da, če vode od Rolnika ne kupite, bo vas pogorela". —
„To je spet res". —
»Tretjič, on je prerokoval, da bo morivna nalezna bolezen prišla in sovetoval, naj si gremo po zdravnika" ¦—
„Pri svetu!" reče volar, „na to jaz nisem mislil".
„Sami pa dobro veste, da navaden človek kaj takega naprej vedeti ne more".  —
„To se vč da ne". —
„Pregovor pravi: „lahko je nožu umor prerokovati, ki ga bo sam storil".
179
„Da da," zavpije jih več na glas; „grbavec je vsega kriv;  on se je iz knjig coprati naučil".
„Vrh tega pa je treba še to pomisliti," reče stari šolnik,   „da njega ni nikoli nič zadelo —•
„On ni pogorel". —
»Njega ni bolezen napadla". —
„Taka je, on je vas zacopral".
„Kaznujmo ga copernika".
„Znosimo se nad njim zavoljo naših na nič prišlih «osedov". —
„Zavoljo naših od bolezni pokošenih sorodnikov". —
»Smrt grbavcn!''
„Smrt! Smrt!"
Tako vpitje se je kmalu po vsej vasi razlegalo. Solmačanje so še toliko voljneje za to obdolževanje prijeli, ker so bili v srcu vsi nekoliko jezni na šolnika, ker je bil bolj umen in učen, kakor oni in so se vselej srdili, kedar se je kako njegovo prerokovanje spolnilo. Nevoščljivost se je pridružila vraži, pa so se zbrali in togotno drli k Soli. Šolnik je ravno učil. Potegnejo ga iz hiše, ne poved6 zakaj, in ga pehajo pred seboj, zasra-mujoč ga in grozeč mu sto in stotero gorjč. Kar nekdo zažene glas: „v studenec ž njim." Obrne se vsa drhal proti studencu, da ga utope. Ali ta hip, ko stopijo ob-divjanci na ledino, pride jim naproti Rolnik z oboroženimi hlapci. Zvedel je, v kakšni nevarnosti je šolnik, pa je prihitel in ga jim otel. Popraša jih, kaj je zakrivil, da hočejo tako grozovitnost početi.
Poprejšnji šolnik razloži stvar in ko je jenjal govoriti, obrne se Rolnik k zbrani množici, pa reče: „zato tedaj hočete tega moža umoriti, ker je bil on vedno pameten, vi pa vedno neumni. On vam je oznanjal dobro in slabo, kar vas čaka, vi pametne butice mu niste verjeli in zdaj, ko se je njegovo prerokovanje vresničilo, pa hočete, da je on kriv vaše nespameti in neumnosti. Gorje" ljudem, ki dušne darove zaničujejo ali pa se jih branijo in bojč 1 ostali bodo nevedneži in slepci. Vi niste vredni da ta mož med vami živi, ker ga niste znali spoštovati in ceniti. On je od zdaj v mojem varstvu in jutri pojde na moje posestvo pri glavnem mestu. Tam bo našel ljudi, ki imajo učenost in modrost za božje darove in jih vejo čislati. Kar se pa vas tiče, vi pa bodite in ostanite v svoji trni in v svoji slepoti in hudobnosti, ker ste ga po neumnem pehnili iz svoje sred moža, ki vam je dobro želel in imel trdno voljo vas podučiti".
Šolnik je šel zares drugi dan iz Solmač, kamor ga ni bilo nikoli več nazaj in več Solmačanov, ki jih je sčasom skušnja nekoliko izmodrovala, ga je več kot enkrat nazaj želelo, da bi jim kaj sovetoval, ker po njegovem obhodu jim ni šla nobena stvar več po godu od rok, in kar so počeli in počinjali, vse je bilo brez vspeha. Po-gorelci, kterim niso hoteli hiš postaviti, so se izselili, njih zemlja je pusta postala in v kratkem je prišla vas na največe siromaštvo in Solmačanje se niso smilili nikomur,   ker so si bili vsega sami krivi. —
Slovenci, pazite, da tudi kje med vami ne bode Solmačanov.!

Potresi v južni Ameriki.
(Spisal Andrejčekov Jože.)
Od nekdaj se že v zgodovini bero žalostni dogodki, ki so jih napravljali potresi, a vendar takovi so težko kedaj razsajali po zemlji, o kakoršnih nam omenjajo poročila pretečenih let. Po vseh peterih delih sveta so rojili: v južni Evropi (v Neapolitaniji) in daleč gori v severozahodni Ameriki — na polotoku Aljaski. Na otoku Havaji v tihem oceanu je vulkan Mauna Roa meseca marca strašno razsajal ter mnogo rodnega polja pokril s tekočo lavo ter ga spremenil v puščavo. Ravno tako so čutili tudi v vzhodni Aziji na več krajih hude potrese, vendar pa vsi ti niso nič proti onim, ki so bili pred nekaj časom v južni Ameriki.
Bil je potres v deželi Peru, ki je trpel kacih pet minut zaporedoma ter tako hudo majal zemljo, da so se vsa poslopja zibala, kot čolnič na viharnem morji. Prebivalci so sicer večidel ubežali na piano, ker jih je opomnilo bobnenje pred potresom, kaka nevarnost se bliža. Morje je naraščalo in po petdeset čevljev visoki valovi so se zaganjali na obrežje ter vse porušili, kar ni bilo dovolj na visočini. Ladje, ki so bile v barkostaji; j metali so valovi po tisoč korakov daleč na subo. To ! nesrečno mesto v Peruanski deželi je Arekvipa, ki šteje
¦  blizo 40.000 stanovalcev, bilo lepo zidano, sedaj pa je vse j porušeno in razdčto. —V mestu Ariki, ki stoji ob morji
in ima 12.000 prebivalcev,   pravijo,  da ni le  ene  hiše i cele. Morjč je bilo ondi tako ljuto,   da je severo-ameri-
¦  kansko ladjo „Fredonijo" prekucnilo in vsi mornarji so potonili. Ravno taka se je godila po več   druzih mestih
| ob morji,  kjer je mnogo ljudi žalosten konec storilo in j za več milijonov blaga v nič prišlo.
Pa ne samo ob morji, tudi v notranji deželi je bil | potres strašan. V veliki Huanki, ki je bila nekdaj zarad ! živega sreba sloveča, pravijo, da ni po vsej okolici no-
¦  bene vasi, ki ni bila do cela razdjana. Od primorskega mesta Moljendo v Arekvipo so ravno hoteli napraviti železnico. Pa Arekvipa je razsuta, priprave pa za železnico, ki so se nahajale v Moljendi, so vse razdjane in raztresene.
Glavno mesto Lima je že prejšnja leta mnogo potresov prestalo, pa takovih vendar ne, kakor takrat. Štiri minute se je majala zemlja , stanovalci so zbežali na prosto in koj potem so se jele gibati hiše, in stolpa stolne cerkve sta se pripogibala, kot jarbole na ladji, kedar jo premetavajo valovi. Še hujše pa je vladal potres v barkostaji Limiški, v Kaljao-vem. Ob dosetih zvečer je morje jelo naraščati in valovi so se zaganjali prek najviših poslopij. Ta vihar je trpel celo noč. Ljudje so sicer srečno ubežali, ali drugo jutro je ondi pegorelo sedem in petdeset hiš in zalogov. Tudi' bližnji otoki so mnogo trpeli.
V  sosedni deželi Boliviji ni bil potres nič manj strašan, ravno tako tudi v Čili (Chile); nobena hiša ni ostala cela, in ktere se še niso podrle, vendar so toliko poškodovane, da ni moč več v njih prebivati, ker se je bati, da se zdaj zdaj sesedejo. Koliko ljudi je izgubi lo življenje pri tej strašni dogodbi, še ni določeno, ali druge škode, pravijo, je več, nego sto milijonov dolarjev.
V  Limi so storili, kolikor je bilo mogoče, da bi nesrečnim prebivalcem, ki so vse premoženje izgubili, pomogli z obleko in živežem. Od druge strani pa je zopet žalostno slišati, da so roparske drhali strašno divjale po mestu,   in še to odnesle nesrečnim  meščanom


180
kar jim je osoda pustila. Prilomastili so ti krnteži t prodajalnice in drnge hiše, kjer so upali bogatega plena, ter vse odnesli, kar se je dalo premakniti. Ko jib je mestna straža hotela odgnati, ustavili so se jej ti predrz-neži, in nastal je krut boj. Pa roparji, ki so bili večidel „Zambosje," potomci Indijanov in zamorcev, so premagali, razgali mesto na več krajih in potem brez skrbi ropali, ko so drugi meščanje gasili. —
V  Valparajzi (rajski dolini) v Čili potres ni tako strašno rojil, tem bolj pa v primorskem mestu Konsti-tucionu, kjer je morje zaganjalo valove čez najviše hiše v mesto.
V  Kaldero je prišel ravno tisti čas nek fotograf iz Nemčije. Ta opisuje ondotni potres tako-le: „13. avgusta popoldne sem ravno pričel svoje delo, ko se začne zemlja majati. Moj pomočnik zbeži na ulice in jaz za njim. Komaj sem bil na prostem, ko se začno tla tako silno zibati, da se mi je jelo v glavi vrteti. Zemlja se je majala pod menoj, kot bi bil v majhni ladji na viharnem morji. Odslej sem se malo zavedal; ko pridem na trg, se je ravno podrl zvonik pri cerkvi. Da bi bližajočemu se valovju utekel, kobalim prek podrtih hiš vedno v smrtni navarnosti, da bi prišel na bližnjo višino. Voda je drla tikoma za menoj. Ko se ozrčm, bil je cel potop pod menoj; reči moram, da so se mi lasje jezili in stali po konci, kot ščetine. In kaka revščina, javkanje, obup-nost! Vsak je bil vesel, da je le otel življenje. Preživeli smo strašno noč na oni višini, in nič več, nego tridesetkrat se je ponavljal potres. Drugo jutro ni bilo več znati naših stanovališč; mesto je bilo popolnoma podrto, — kjer se ni nobena ulica več razločila. Jaz nisem druze-ga otel, kot svoj bič,  ki sem ga imel ravno v rokah".
V Arikvipi so ljudje" čutili, ki so sedili na stolih, ob četrti uri peti minuti nekako gibanje, ali bobnenja ni bilo čuti nikakoršnega. Kacih deset sekund pozneje so čutili tudi oni, ki niso sedeli, in koj potem so jele pokati hiše, strehe so se podirale in s strašnim bobnenjem se je pričel potres. Kar je moglo, bežalo je na prosto, da ne bi jih podsule podirajoče se hiše. Potres je prišel od severja ter šel dalje proti jugu, in bil je tako močan, da ni bilo mogoče človeku po konci stati. Mesto je bilo zavito v gosto meglo, nič več se ni videlo, le lom podirajočih se hiš in bobnenje se je culo. V vsej Arikvipi ni le ena hiša ostala, samo stolp stolne cerkve se je ustavljal ljutemu potresu, pa je tudi toliko poškodovan, da ga bodo morali podreti in z nova zidati. Ljudjč po bolnišnicah in ječah so vsi poginili. Vsake pol ure se je ponavljal potres, in do noči se je zemlja 76 krat pomajala. Razvaline jezuitske cerkve je raz-netalo po sto korakov narazen. Vulkan Misti, ki je blizo mesta, bljuval je lavo, blato in gost dim. Vrelo je v njem in velike skale so bobnele z vrhunca v dolino. lička Paukarpata je bila čisto črna ter je smrdela po žveplu.
Še hujše, nego v Peruanski in Cilejski deželi, razsojal je potres v Ekvador-u 16. avgusta lanskega leta. Mnogo mest je strašno razdjanih in kjer je stalo nekdaj Gotakahi, ondi je sedaj jezero. V nekterih mestih je vse prebivalce pokončalo. Kvito, krasno in prijetno mesto zarad svoje visoke lege in vedne pomladi, je tako poškodovano, da se bo počasi popolnoma podrlo, če še kak potres pride. Zvonika avguštinske cerkve sta se podrla, ravno tako tudi cerkev Matere božje', stolna cerkev in kolegija sv. Ludovika. Druge cerkve in vladarjevo poslopje imajo velike razpoke ter žugajo zdaj zdaj podreti
se.   Vasi v obližji mesta so kar čisto izginile,   in blizo 20.000 ljudi je poginilo pod zidovjem zasutih.
Tudi vulkan Iztakihuatl (stara žena) v Mehiki jel je rojiti. 20. julija pretrečenega leta se je culo v njem bobnenje, kmalo potem se je jel majati in na jugovzhodni strani blizo vrhunca seje naredila velika ljuknja. Iz votline je puhal naj prvo močen veter, potem pa je jelo metati kamenje ven, ki se je trkljalo po strmini doli. Nekteri so bili tolikošni, da enega samega ni moglo dve sto mož premakniti. Hipoma je jela bruhati tudi voda iz žrela, ki je po žveplu smrdela ter bila temne barve. Odtrgala je jez pri Nopopoalki, razdrla vodotok ter se razbila v reko Alceceko.
Iz  tega  se razvidi,   koliko  nesreče  so napravili potresi v južni Ameriki. Koliko ljudi je poginilo, koliko mest se  podrlo in  koliko   blaga   prišlo  v nič!    Potres leta 1755. v Lizaboni   na Portugalskem  je bil strašen pa vendar  še senca ne proti onim v Ameriki.
—
Jezna sreča.
Z vrha slave je Napoleona kdaj pahnila, jezna sreča! Zezjo mu ponosno in mogočno v prah pobila, jezna sreča! Marsikomu, ki je mislil vže, da te ima v oblasti svoji, Pokazala se je tvoja nezmagljiva sila, jezna sreča! Ti človeku marsikteremu si, ki te ni razžalil  nikdar, Kupo grenko do vrha v življenji natočila, jezna sreča! Ti si vže in bodeš marsikterega  še z goljufivim bliščem V brezdno, kjer ne more več rešiti se, zvodila, jezna sreča! Kolikrat človeku svoj obraz prijazni vže si pokazala, Ali, ko zanesel se je na-te, si ga skrila, Jjezna sreča! Kaj pa jaz ubogi pevec tožil čez te bi, ker vem predobro, Da povsod si pevca vselej najbolj   sovražila,  jezna sreča! In če me po poti trnjevi drviš tepeča dalje tudi, Ali si prijazna, nič več me ne boš strašila, jezna sreča! Jadral bom pogumno med viharji, gromom, treskom silovitim, Kot v vremenu jasnem, s srcem polnim tolažila, jezna sreča! Da dospel bom do dežele, kamor tvoja silna moč ne seže In kjer se nadlog mi težkih vseh zdrobe ve žila, jezna sreča!
Fr. Cimperman.
Na tujem.
Ko luna mirno sije, Migljajo  zvezdice, Za dom mi srce bije, Domu povrača se.
Al daleč, domovina, Oh daleč si mi ti, Na tujem tebi sina Se pesmica glasi.
A. Koder.
Nekaj o solzah.
(Poslovenjeno.)
Glavna prvina ali naj imenitnejši del solz je voda. Ta pa ima v sebi nekoliko odstotkov neke posebne organske bistvenosti, troho knhinske soli, fosforokislega apna in ravno takega raztopljenega natrona. Solze so tedaj, kar že naša besede nsolza" naznanja, nsolne" ali pa „britkeu, ne pa grenke, čemur tudi že nek gršk pesnik pritrjuje imenujoč jih solne.
Ako se ktera solza posuši, voda izhlapi popuščajo za seboj mineralske delke, ki skoz drobnogled pogledani kažejo omrežje dolgastih in križajočih se črtic.
181

Solze se izločujejo v slezini, ki se solzna slezina imenuje, in nad očesno punčico leži pod zgornjo trepalnico na strani, ki je blizo senca. Šest do sedem zel6 tankih kanalčekov pelje poleg nje pod površjem tre-palničnim spuščajočih svojo tekočino malo nad mehkim grtancem trepalnico držečim. Ti kanalčeki so tedaj, ki solze v oko vodijo.
Vendar solze ne teko samo v posebnih trenotkih in v posebnih okolnostih, kakor bi si kdo mislil, ampak solze teko neprenehoma. Cel dan in celo noč, če tudi manj obilno v spanju, tek6 rahlo iz svojih tankih rojic in se blišče razprostirajo čez površje punčično dajoče jim 6no svitlo masleno in čisto nazretje, ki je naj go-tovejše znamenje zdravja.
Neprenehano gibanje in sovlačivanje trepalnic vzro-kuje redno razmazivanje solz, kterih tok se mora ravno tako, kakor smo povedali, vedno ponavljati, kajti solze se ne le po malo sekundah posuše, ampak tudi po dveh drobnih odvodilnih cevkah „solznih pikicah" imenovanih v očesnem kotiču blizo nosa ležečih odvajajo.
Tak6 tedaj tek6 vse solze, kakor hitro so trepalnico zapustile, v nosnice, in ako se prijazni bralec o tem hoče prepričati, naj le človeka močno jokajočega opazuje, kako svojo nanosno rutico dvojno nabi, za oči in pri nosu.
Korist solz za živa bitja sploh, posebno pa za tista, ki so siljena mnogo v prahu gledati, kakor na pr. ptiči sred vetrov živeči, da se lahko spoznati. Oko bi bilo namreč kmalu polno smeti in bi otemnelo kakor na oknu neobrisana šipa, ako bi božja previdnost ne bila skrbela za ta prijazni vedno tekoči potoček, kteri oko zmerom oplakuje in čisti.
Tukaj se moramo pa sopet divni naredbi v človeškem truplu delajoči čuditi, vide da, če okd vsled kakega udarca več vode za snaženje potrebuje, priroda sama brž obilnejši tok solzam odpre.
Tako se postavim trepalnice hitro solz napolnijo, ako prašek ali mušica v oko pade, in očesa so polna solza. Te solze pa zmanjšujejo ne le bolečine, ampak tudi stvarico odpravijo, če je le dosti majhna, po prej omenjenih tankih cevkah doli in iz očesa.
Ravno to se godi, ako dim, preživa svitloba ali prehud mraz vid pači; hitro pritek6 solze na pomoč in varujejo oko škode^
Kar se pa onih solz tiče, ki imajo svoj izvir v duševnih a ne v telesnih vzrokih, je njihova razjasnitev prav prozaična in materjalna stran.
Solze vzrokuje ali nagel in hiter pritok krvi v glavo, ali kak pretres živcev (nervov). Pogostne so tedaj pri ženskah in otrokib, kterih živčevska ustrojba je manj močna od 6ne pri moških.
Med moškimi jočejo tisti, ki so vroče krvi največkrat ; vodene natore ljudje pa in žolčaste krvi sploh malokdaj, prvi, ker imajo večidel malo občutljivosti, drugi pa, ker se večidel trdno ustavljajo svojim občutkom. Ako tedaj vidiš moža vodenožolčaste ali hladne krvi solze prelivajočega, smčš biti prepričan, da so mu najglobočji živci srca zgrabljeni in treba je takega moža spoštovati, kterega tako silna žalost prevzame.
Nasproti pa je dobro, da hladnokrven ostaneš pri ljudeh jako dražljivih in domišljavih, ki le prelahko jočejo in ktere solze le malo truda stoje. V devet slučajih med desetimi so pozabljene, brž ko so prelite. Jako obdarovani gledišni igravci si znajo solze po poljubnem izklicavati s tem, da se t krepko razdražen stan šiloma umišljavaje.  Tako na pr. je neka hladna
in ljubezni prazna ženska, a izvrstna igralka na gledišču, vse svoje moči napenši tako strastno znala jokati, da je vse poslušalce v jok spravila.
^~~—~-----
O nekdanjem tovorenii.
(Spisal J. P.)
V prejšnjih stoletjih, ko še niso bile ceste po deželah tako razpeljane, in so le slaba, strma kolovozna pota in ozke steze družile trge in vasi, ni bilo moč prevažati blaga od kraja do kraja na visokih in močnih parizarjib; torej so morali kupci, ako so hoteli svoje blago po deželi razširjati, to po drugi poti začeti, jeli so namreč tovoriti. Po dva, trije ali še več gospodarjev se je zbralo, obložili so svoje konje z raznim blagom in tako so jo mahali po hribih in dolinah od kraja do kraja. Ribničanje so naložili suhe robe in loncev, čičl brusov, drugi zopet žganja in olja, in to vse so dona-šali med kmete, včasih pa tudi v mesta in trge na prodaj.
Ker pa so bila takrat zavoljo samotnih krajev in zavoljo pomanjkanja potrebnih čuvajev pota zelo nevarna zaradi roparjev, niso tovorniki nikdar hodili posamezni. Zbralo se jih je, kakor sem že rekel, po več skupaj in tudi trideset konj, zraven pa še po kakih deset ali dvanajst hlapcev, ki so bili vsi dobro oboroženi, torej so bili brez skrbi zastran sovražnih napadov.
Ranjka mati so mi večkrat kazali kraje, koder so hodili tovorniki. Rekli so, da so njih mati še dobro pomnili, ko še ni bilo videti težkih vozov po cesti, ampak samo tovorniški obloženi konji so se vlekli za vrstjo po dolini, kakor karavane v jutrovih deželah. To potrjujejo tudi mnogi kraji, ki so dobili imena po nekdanjih tovornikih, kakor „pod Tovornikom," „na Počivalniku** i. t. d.
Mati so mi tudi včasih pesem peli o tovornikih, ki pravi:
Le vesela bod' Kranjica,
Tovornik ima petico,
Pijača bo gotova,
Če hočeš bit' njegova.
Moravčanje so tiči,
Imajo konje kot osliče.
Pri vsaki skali kujejo,
Pri vsaki mlaki vzdigujejo.
Mladi Čajža
Naj prvi rajža i. t. d.
Tovorniki so naj raji hodili za vodo, kjer jim ni bilo treba cijaziti čez hribe in jarke. Da njihovi konji niso bili najlepši in debelejši, lahko se samo po sebi ve\. Kajti dan na dan nositi tovor na sebi in zraven še jezdeca, korenjaškega pečuharja, pri vsem tem pa imeti le malo piče, ki so jo morali si večkrat sami iskati v resji in resnjaku, ni kar si bodi; torej so bila ta revnakljn-seta včasih tako zdelana, da bi jim bil lahko sčštelvse ude bornega hrodja brez velikega truda.
Ko pa so se pozneje ceste popravile in razširile po deželah ter se je dan za dnevom vedno več vozov prikazovalo, ki so privažali blaga iz daljnih krajev, pojenjala je tudi tovorija. Le včasih se je še prikazal v samski vasi kak Čič z brusi, neznano kriče, — zadnji ostanek nekdanjih mogočnih tovornikov.
182
Bazne iskrice.
(Spisal A. Jurinec.)
Vsi smo enako rojeni, pa vendar različno živimo; ˇendar smrt nas zopet zedini, da si bomo vsi enaki, bogati in siromaki.
Vsak dan ima svoj večer, tako tndi najdaljše življenje svoj konec.
Ako hočeš dolgo živeti, moraš že v mladosti zmernost ljubiti.
Kdor v Bogu živi, tudi v Bogu umrje.
Prah se proti solncu povzdiguje, toda dež ga dojeti in v blato spremeni. Tako tudi napuhnjen človek y mislih visoko leta, pa nazadnje globoko pade.
Odpustiti je lepo, pa še veliko lepše je za odpuščanje prositi.
Mavrica ima tri poglavitne barve, ki nam veliko pomenijo, namreč; rudečo, podobo trdne vere; — zeleno, znamenje upanja; — in zlatorumeno, spomin goreče ljubezni.
Kjer je ljubezen, tam je mir; kjer je mir, tam je veselje; kjer je veselje, tam je Bog, in kjer je Bog, tam ni nadlog.
Dobra dela so podobna lepi juterni zarji, ki se po nebu širi.
Človek, Ki je tako nesrečen, da sebe preveč ljubi, pozabil je že tudi sebe prav ljubiti.
Beseda zapeljivca je sladka ko strd, in kdor jo posluša, bode mu pekel odprt.
Človek je venec in cvet vsega stvarjeuja. On ima um, s kterim se k Bogu povzdiguje, in je izvoljen, da tndi enkrat pred Njegovo obličje pride.
Uči se v mladosti, ako hočeš biti moder v starosti.
Žlahtne želje so lepodišeč cvet, žlahtna dela pa njih sladki sad. Lepo je cvetje, ali boljše je sadje.
Potrpežljivost je steber, ki nam vse križe in nadloge trdno prenaša.
Kedar si kruha urežeš, ne pozabi Boga zanj zahvaliti. Vse dari, ktere uživamo, moramo s hvaležnim srcem uživati-
Sreča nam dobiva prijateljev, nesreča pa jih skuša.
Nič ti ne pomaga, če si se dobro učil in veliko naučil, ako nočeš dobrega storiti.
Iz male iskrice se more velik ogenj vnčti; ravno tako more majhen sovražnik veliko škodovati.
Ako ljubiš življenje, imej čas v skrbi, zakaj ono obstaja iz časa.
Čas je doba našega življenja, najdražje kar imamo na tem svetu, ne paziti nanj bi bila največa izguba in nemaraost, ktera bi se ne dala nikdar popraviti in poravnati. Ni zadosti, da se čas le rabi, mora se tudi dobro rabiti ali obračati.
Čas je kakor deroča voda. če nam kaj prinese, nam zopet spotoma vzame. Hitro tečejo dnevi, in solnce življenja se nam hitro pomika. Kmalo nam bo zašlo in se skrilo za goro temnega pokopališča — v večni zaton.
Nič se tako hitro neizmota in ne ukrade; kakor zlati čas, ki je ravno za vsakega najdraža in naj lepša reč.
Naglo teče zlati čas prijetnih mladih dni. Hitro mine dan, mesec in tako leto za letom. Kmalu boš star, in od mladih let ti ne bo druzega ostalo, kakor kar si se v njih lepega in dobrega naučil in prihranil. Ne dajte torej, da bi zlati čas brez dobička prazno odhajal!
Vsaka ura, ki se prav ne obrne, je zgubljena in za vselej zapravljena.
Čednosti so žlahtne cvetlice, ki rastd in cvet6 v dobrem človeškem srci. One, ako so dobro vkoreninjene, nikoli   več   ne   usahnejo,   in   se  nobenega   viharja ne
vtrašijo;   one klijejo večno in   nas  spremijo unkraj __
temnega groba — v večno pomlad.
Poprimi se lepih čednosti, in naberi si jih dokler je še dan! Kedar pride noč, Iskal jih boš zastonj.
Čistost je srca najlepši kinč in največa vrednost vsakega, posebno pa mladega človeka. Dokler imaš čisto *rce, srečen si, da  nobeden   tako na celem svetu.
Čistost pa mora vselej sramežljivost za tovaršico imeti. Brez čistosti sramežljivost nič ne velja, in čistosti brez sramežljivosti ni doma. Sramežljivost je čistosti varhinja, čistost pa sramežljivosti cena. Čistost da nedolžnosti život, sramežljivost pa ogrinjalo.
Gospodarske drobtine.
Češnjevo drevo donaša toliko obresti, kolikor glavnica (kapital) 1500 gld. Požlahnjeno češnjevo drevo ali cepljčnica je pred kratkim dalo svojemu gospodarja 75, reci pet in sedemdeset gld. Drevo je veliko, in ker je bilo gorko, imelo je že proti koncu majnika zrele češnje. Najprvih je poln jerbas nesel na prodaj, zvezanih v šopke po 7 do 8, in je šopke prodal po 2 kr. Ker so bile še novina, lahko jih je in naglo razpečal ter skupil 8—9 gld. Tak6 jih je trikrat nesel na prodaj. Pozneje pa jih je prodajal na funt, šle so tudi drago, in ker so vse češnje dozorele v 3 — 4 tednih, dobil je samo za sadje edinega drevesa 75 gld.
Gotovo je to lep dobiček! Ravno tako se n. pr. od velike jablane dobi 12—18 vaganov jabelk, od popolnoma dorasle hruške pa cel6 čez 30 vaganov hrušk, ako je dobra letina. Koliko se pozna to, bodi-si, da se proda, bodi-si, da se je, frišno, kuhano, posušeno itd. in kako zdrava jed je to že celo otrokom, ki zmerom hrepene po sadji. Torej skrbite za sadno drevje!
Kako se krompirju okus lahko zboljša. Nov krompir je, vsaj bolj zgodnji, večidel nekako voden in manj močnat, torej ne tako dober kakor poznejši. Da pa se med kuhanjem zboljšati. Kedar pristaviš posodo s krompirjem, pristavi še drugo posodo s samo vodo, oboje naj vre. Ko je krompir že precej časa vrel, odlij mu vodo in prilij krop iz druge posode. V tej vodi naj se skuha in potem zabčli ter kolikor se da vroč na mizo prinese. To zboljšuje krompirju okus ne le, kedar je nov, ampak tudi poznejšemu, in cel6 že kuhan krompir, ako je čisto hladen, pa ga hočeš še vživati, da se zopet s tem okusen narediti.
Zastavice.
73.  Kdo najrajše v mokrem kosi?
74.  Kdo zajde, če za nosom hodi?
75.  Bolj ko se mu uklanjaš, bolj vpije nad teboj. Kaj je to?
76.  Kar prežvečim, iz ust izmečem, ljudje" pa pojedo. Kaj je to?
77.  Zakaj ima mlinar bel slamnik?
Vganjka zastavic v 22. listu:   69.   zvon;  —   70. klopčič; — 71. ker iz glave zna; — 72. ženska.

Ogled po svetu.
Avstrijsko - »gerska driara. Parlamentarno Življenje se zdaj razvija v delegacijah, ki zborujejo v Pesti na Ogerskem. Imeli smo že priliko omeniti, da delegacije so taista vez, v kteri se ima kazati edinost avstrijsko-ogerske države, ker one so vzajemni zastop vseh dežel, ki so združene v carstvo, kteremu se je nedavno še reklo Avstrija. Toda reči se mora, da cel<S delegacije, v kterih ec obravnavajo splosnje zadeve, le slabo značijo 6110 vez edinosti. Povedati namreč moramo tistim, ki morebili tega ne vedo, da ste prav za prav dve delegaciji, cislajtaaska, v kteri so odbranci iz obeh dunajskih zborov, pa ogerska, in vsaka posebej zboruje. Res bi delegacije imele biti važen zbor, resnica je tudi, da se je njim posebno takrat hotela dati slovesna važnost, ker cel6 cesar je bil v Pesti pri začetku in je delegatom na srce govoril, ko so ne mu poklanjali. Le-ta cesarjev nagovor se je tako rekoč jemal za prestolni govor. Ali pa menite, da so se naši in ogeiski delegatje združili vsaj v tistem trenotku, ko so predstavljali se cesarju? Nikakor! morali so k njemu v dveh oddelkih, v enem cislajtanski, v enem pa ogerski; prvim je odgovarjal v nemškem, drugim pa v magjarskem jeziku. Najvažniše zadeve, s kterimi imajo delegacije opraviti, tičejo se denarjev, treba bo določiti, koliko se sme potrositi prihodnje leto. Ministri predlagajo proračun, poslanci pa tu in tam malo zabavljajo, nazadnje pa vendar ni drugega, kakor da privolijo v to, kar zahteva vlada. Največ vselej vzame vojaštvo. Ali kaj se če, saj cel6 pametni možje trdijo, da so taki časi, da ne more izhajati država brez izdatne vojaške moči. Bogu se smili, da je tako! To je tista tolikanj poveličevana svoboda, to silni napredek nalega časa, da če ne moreš poldrugi milijon vojakov ali vsaj kaj enacega v tej zadevi brž spraviti na noge, kedar je kaj, pa nisi nič. Žalostno torej a resnično je, da ta stran še zmerom ostane prehuda rana avstrijskim državnim stroškom, in od tod prihaja tudi, da vladi skorej nikoli ne zadostuje, kar je bilo v proračunu odločeno za leto naprej, ampak vselej zmanjkuje  toliko in toliko milijonov. —
Cesar je, kakor se zdaj za gotovo naznanja, dovolil, da odstopi sedanje ministerstvo. Naročeno pa mu je, da eluži in zvrsuje opravila, dokler se ne sestavi nova vlada. Nekaj časa se je trdilo, da ostane še, dokler ne bo Potočki dovršil vsega, kar je obljubil Poljakom, ker le-te bi Nemci radi dobili na svojo stran. Tudi se je reklo, da Potočki še ostane, in da njemu je naročeno, naj sestavi drugo ministerstvo. Ali najnovejše vesti ved6, da ravno on si prizadeva, da bi prej ko mogoče smeli odstopiti, ker si ne upa s svojimi predlogi pred državni zbor vedoČ, da veČina ne bi jih sprejela. Ako je res tako, vtegne to imeti dober vspeh, ker se Poljakom morda odpr6 oči, in sprevidijo, da ne hodijo prave poti.
Ker o hrvaškem deželnem zboru ni posebnega poročati, pa tudi druzih važnih reči ni po domačih deželah, naj tu omenimo, da je vsa Avstrija, in tudi vunanje države, resno jela gledati na Jugoslovane. Zadnjič smo le ob kratkem v misel vzeli zvezo, ki se pripravlja, ter smo omenili zbora v Sisku. Danes na drugem mestu naznanjamo, kaj se je 1. dec. o tem sklenilo v Ljubljani. Vsa reč je velike pomenljivosti, važna nam, pa tudi v druzih ozirih. Veseli nas pa, da se tuji krogi resno in vredno pečajo ž njo, in da tudi tisti, ki imajo sicer le zasramovanje in zasmehovanje proti Slovanom za orožje, zdaj večidel moško govore. —
Vitanje driate. Na bojišči krog Pariza so se bile enekrati sprijele sovražne armade, posebno zadnje dni preteklega in prve tega meseca. Opuščamo pa natančneje' popisovanje, ker poročila niso zanesljiva. Prusi poročajo tako, Francozje pa spet drugač. Toliko menda je gotovo, da Francozje niso dosegli, kar so hoteli; pri Prusih ps mora tudi nekaj biti, ker ni nič naznanil o resničnih novih vspehih. Žalostno je, da o miru še zmerom ni duha ne sluha. Bog ve, koliko časa se bo še vojska raztegovals pa francoski deželi. Sicer se je bilo že naznanilo, da je kralj Viljem z Napoleonom naredil pogodbo, vsled ktere bi bilo kmalu vse pri kraji • vendar je to neverjetno. O Francozih se mora priznavati, da imajo vkljub vsem nesrečam in udarcem veliko poguma in srčnosti; ko bi se jim le količkaj hotelo posrečiti na goden vspeh!
Zastran razpora med Rusijo in drugimi vladami moremo naznaniti, da se bo ta reč rešila na mirni poti. Mnogi trde, da naš slavni državni kancelar grof Beust se je tudi pri tem pokazal pravega mojstraskazo, ker se je bil kar za rep obesil angleškim diplomatom, Češ, kakor ti hočejo, tako naj gre. To pa vendar ni vredno take države, kakor je Avstrija. Bismark pa jo je bil drugač sprožil in njegova je obveljala. Zber6 se odbrani možje dotičnih držav ter stopijo v zbor, kteremu je ime konferencija, tu bojo pri zeleni mizi   sede dognali,   kako in kaj naj bo.
Razne novice.
Jusosloranske zadere. Vsled velikih zgodovinskih dogodkov, kteri narodom in državam Evrope postavljajo nove temelje, zbralo se je nekoliko slovenskih, hrvatskih in srbskih rodoljubov v Ljubljani dne 1. decembra 1870, ki so se sporazumeli v sledeči izreki:
1.  Jedinstvo južnih Slavenov, začeto o postanku naroda, je ostalo skozi vse veke svetovnih dogodkov neprenehoma živo v narodnem čuvstvu in se javlja proti drugim narodom v jedinstvu jezika.
2. Južni Slaveni, kteri pod različnim imenom Slovencev, Hrvatov in Srbov žive v deželah monarhije habsburške, čutijo dandanas jednake narodne potrebe. Da se tem zadovolji in tako zagotovi narodni obstoj, zjedinjavajo oni vse svoje moralne in raaterijalne moči ter jih hočejo upotrebovati za svoje jedinstvo na književnem, gospodarskem in političnem polji.
3.  To svojo odločbo naznanijo državnikom monarhije habsburške in vsem drugim narodom, kteri žive v isti državi, da zvedo, kako hočejo južni Slaveni na vsaki postavni način delati za vresniČenje svojega jedinslva ˇ navedenem smislu na svojo korist in pravico, nikomur ps na škodo in krivico.
4.   Južni Slaveni v habsburški monarhiji bodo osnovali svoje delovanje tudi na to, kako bi pomagali zado-voliti v jednakih potrebah svojim bratom unstran meje, 8 kterimi so jedne narodnosti.
5.   Doseganje svojega namena naslanjajo južni Slaveni v monarhiji habsburški posebno na društva in skupščine, na zbore in časopise, da vsak pomaga, kako, kdaj in kje bode za to prilika.
6.  Za obvarovanje skupne koristi bodo vsi južni Slaveni monarhije habsburške delali sporazumno v vsakem prašanji,- ktero se dotiČe njihovih posebnih zadev.
184
Prešernova svečanost na Dunaji 2. dan. t. m. se je sijajno vršila po izvrstno odbranem programu. Nazačih je bilo 9C0—1000 ljudi, med kterimi so bili vredno zastopani vsi slovanski narodje. Nad 20 slavilnib telegramov je prišlo na odbor, ne le od raznih strani Slovenije, marveč tndi od drugod n. pr. iz Prage, iz Svajce itd.
¦atiea Slovenska v Ljubljani je imela 1. dec. svoj občni zbor. Prišlo je bilo več domorodcev tudi od druzib jugoslovanskih strani. Pri tej priliki so se važne ječi sklepale zastran ožje zveze med Jugoslovani ter se je sestavil program, kterega obseg nahajaš zgorej v tem listu.
-Trdnjava," politično društvo koroških Slovencev, imela bi bila imeti občni zbor 7. dan t. m. v Celovcu. Mnoge neugodne okoluosti so bile vzrok, da se je moral ta zbor preložiti na ngodniši Čas.
Največi iron na lemlji. Znano je, in tudi Besednik je Se govoril o tem, da na Ruskem se nahajajo največi zvonovi vsega sveta, in prvi med njimi je tako zvani „carski zvon" v Moskvi, ki tehta 3692 centov, v premeri Šteje 21Y2 čevljev, debel je 2',' visok pa 21'. Pod njim bi moglo 40 ljudi obedovati, 30 krojačev Šivati. Vliti ga je dal car Aleš Mihajlovič 1. 1654. L. 1701 je bil v Moskvi velik požar in takrat je zvon padel na tla. 1733 ga je carica Ana dala preliti in Čez 3 leta je bil zopet na prejšnjem mestu v višini. 1835 1. se je bil z nova splazil • na tla in pri tem se mu jo odkrhnil 53/4 čevlj. velik kos. Sedaj je ta velikan izložen v Kremlu (v predelu Moskve) na 5 čevlj. visokem podnožji. Poleg njega leži velikanski kembelj, ki je 100 centov težek.
Najreče driave t Evropi so tele: 1. Rusija, ima v Evropi 70 milijonov duš, v Aziji pa še nad 10 mil., torej vseh skupaj 80 mil. 2. Francoska z naselbinami vred 42 mil. 3. Pruska in druge nemške dežele 40 mil. 4. Avstrija 35 mil. 5. Angleška ali Velika Britanija 30 mil., z naselbinami po vsem svetu pa okoli 200 mil. — Tako je bilo letos, kako bo čez nekaj let, kdo ve!
Družba sr, flohora. Nabira rokopisov vsled razpisanih daril se je sklenila prvi dan tega meseca. Z veseljem naznanjamo, da je družbi letos došlo lepo število večih in manjših spisov raznega zapopadka, ktere so odborniki zdaj prevzeli v pretresovanje. Kedar bode to določeno, poročali bomo kaj več o tem.
Družbine knjige za prihodnje leto se v Blaznikovi tiskarnici v Ljubljani že pridno natiskujejo. Pričeti se je moralo z natiskovanjem malo prej kot pretečena leta, ker tiskarna celih 7 mesecev potrebuje, da to velikansko delo izvrši. Na vrsti je zdaj „Kristusovo življenje in smrt" od prof. Kociančiča, ki se tiska v 20.000 iztisih in „Večer-nice* v 19.000 iztisih, ki bodo letos precej obširne. Obsegale bodo izvrstni zgodovinsko povest nVojnimir ali božanstvo in krst" od g. J. Ogrinca, potem povest „Devica Orleanska" od g. A. Umeka in še nekaj manjših spisov, tako da bo ta knjiga obsegala okoli 8 — 10 tiskanih pol.
Sletenska čitalnica v Celovcu, ki je bila 1. 1862 ustanovljena in je zadnja leta komaj še životarila, oživela bode na novo, ter svojo sobo imela od 15. t. m. naprej t gostiluici „zum weissen Lamm."
Kdor želi pristopiti, naj se oglasi pri predsedniku g. Bosbaberju.
Znanostna društva. Minister uka in bogočastja Stre-mayer je deželnim oblastim razposlal ukaz, naj preskrbe statistične date o društvih, ki goje ali med ljudstvom razširjajo znanosti. Ob enem priporoča in obeta vlada, da bode taka društva podpirala. Radovedni smo, kedaj in kako bo vlada   tudi   naša   slovenska   društva,   ki   imajo namen
znanosti med ljudstvom širiti, na pr. društvo sv. Mohorja in Matico, začela podpirati, 9aj menda Slovenci tudi davek plačujemo.
Vabilo r.a naročbo.
x S prihodnjim listom dokonča »Besednik" drugi — in je namenjen, da z novim letom nastopi tretji tečaj. Vljudno se torej obračamo do Slovencev vseh strani z vabilom in prošnjo naj mu ne le dosedanji prijatelji ostanejo zvesti, ampak da naj mu naraste obilno število novih naročnikov. Vunanja oblika »Besedniku" vsaj za zdaj še ostane takošna, kakoršna je bila. Skrbeli pa bomo — in k temu nam je pomagati obljubilo mnogo dozdanjib i n novih pisateljev — d a s e mn oži izvrstnost in različnost t obsegn. To se bo če dalje bolj in tem lepše dalo dosegati, ako bo veselo naraščal broj „Besednikovih" bralcev, kar smo izgovarjali že lansko leto in česar ni treba dokazovati. Navdaja nas torej vesela nada, da bo le-ta list prihodnje leto stal še na krepkejših nogah, nego dosihdob. Cena mu ostane navadna: naročnina za celo leto znaša 2 gld. 50 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Dijaki pa, ako se jih združi vsaj 10—12, morejo ga dobivati po 1 gld. polletno, ako je naročilu priložena naročnina. Pošilja naj se naročnina v plačila prostih listih ali po poštnih nakazilih na izdajateljico Karolino Ja-nežičevo v Celovcu.
Vsem vrlim pisateljem, ki so do zdaj prijazno podpirali naš list z mnogovrstnim duševnim blagom, izrekamo presrčno hvalo! Da nam ostanejo zvesti in da se veselo pomnoži število z novimi močmi!
Vredništvo in založništvo.
Žilna ceoa.
Povsod po vaganu prerajtana.
		1	o	~r~	----------
		a	o	¦n	3
Ime žita	Celov	Ljubij	Marib	Varaž	Kranj
	>	>	t>	>	r
gld. | kr. | gld. | kr. | gld. | kr. | gld. | kr. | gld. |kr.
Pšenica     .    .
Rež      .   .    .
Ječmen     .    .
Ajda     .    .    .
Turšica     .   . Proso (Pšeno)
Oves     .    .    .
Krompir   .    .
Fižol    .    .    .
5   80	5   20	4   75	4'S5	6f
4   20	5   30	3   70	3   50	4
3 j 16	2    -	—.    —	3   —	2
3   60	2   80	i a	2   40	3
2   90	3   88		2   85	—
4   90	2   90	2   90	2   70	3
1   93	2   —	1   90	1   90	2
— 1 —	1 i 60	1   45	1   40	1
3 140	1 1	:	— i — 1	3 1
30
20 70
10
HO 52
Korzi na Dunaji 6- decembra 1870.
5% metalike   .   — gld. — kr. | Nadavek na srebro 121 gld. 25 kr. Narodno posojilo 56   „    20  „   | Cekini      ....    5   ,   90,
Dopisovalnica.
Dr. R. v. Lj. Res nam je treba tacega lista, in neumrli Janežič je imel namen, da se „B." s časom tako prestvari. Ali v sedanjih razmšrah se skorej še ne da to storiti. —
J. L. (K.) v G. Prevod že celo ni za rabo; kar se tiče originalov, tudi še niso za na svetlo. Verjemite, da ako v malo letih pregledate svoje sedanje spise, porečete sami: »hvala Bogu, da niso bih- natisnjeni." Nikakor pa vas to ne smč strašiti in vam srčnosti jemati. Da-si mora pesnik rojen biti, vendar še-le vaja stori mojstra.
Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.