Leto XV. Y Celju, dne 7. marca 1905. 1 Stev. 19. DOMOVINA __ _- Uredništvo je ? Schillerjevih ulicah št. 3. — Dopise blagovolite frankirati, rokopisi se ne vračajo. Spoznavaj se sam! ITT. B. Kranjsko. Viri so mi ijčni načrti za tri-, štiri-, pet-, šest-, sedem- in osemrazrednice na Kranjskem. Gledč drugega deželnega jezika je v učnem načrtu za trirazrednice določba: „Drugi dež. jezik se poučuje na trirazrednih ljudskih šolah, ako žele roditelji, od II. razreda kot neobvezen predmet. Ako se drugi dež. jezik poučuje kot obvezen predmet,' je treba v 2. in 3. razredu ob pomnožitvi jezikovnih ur v razredu za 2 uri in v 3. razredu za 1 uro pridejati (!) po 7 ur za ta predmet". „Pridejati" je tu zelo nerazločno povedano; šele iz nemškega besedila sem posnel, da se v tem slučaju za slovenščino v 2. razredu določi 5 ur, v 3. pa 4, — nemščini pa je v vsakem razredu posvečenih po 7 ur! Na štirirazrednicah, v katerih se drugi dež. jezik poučuje kot obvezen predmet, je v 3. in 4. razr. učnemu*) jeziku (t. j. slovenščini) odmerjenih 4, ozir. 3 ure, drugemu deželnemu jeziku pa 8, oziroma 7 ur. Tu se mi vsiljuje nekaj vprašanj, na katere je želeti v korist slovenske javnosti točnega in resničnega odgovora: 1. Koliko pa je štirirazrednic na Kranjskem, na katerih drugi dež. jezik ni obli-gaten? — Od katerega faktorja je ta obligatnost odvisna — in kako uporablja dotični faktor to svojo pravico? 2. Ali velja dejansko to zakonito določilo tudi za šole z nemškim učnim jezikom, za katere je potem slovenščina drugi deželni jezik? Ali se mogoče sploh na nobeni nemški šoli ali pa na večini nemških šol na Kranjskem slovenščina kot' obvezen (mogoče tudi kot neobvezen) predmet ne poučuje? Število enih — in drugih? 3. Ali je za Slovence na Kranjskem bolj potrebna nemščina, ali za Nemce na Kranjskem slovenščina? — Želeti bi bilo, da učit. strokovni listi dado na ta vprašanja točnega odgovora, in da istega posnamejo tudi vsi drugi slovenski listi; naj izvedo Slovenci po Kranjskem in drugod, kakšne šole imajo! — Naj se ne postavijo gg. uredniki učit. strokovnih in drugih listov na „visoko stališče", češ: „na ta vprašanja ne odgovarjamo, kajti te reči vendar morajo biti splošno znane" — ker te reči niso znane niti ne vsemu učiteljstvu, od ostalega razumništva pa niti ne eni stotinki. Na 5-, 6-, 7- in 8razrednicah je slovenščini odmerjenih v 3. in 4. razredu po 4 v vseh višjih razredih pa le po 3 ure, — nemščini pa v 3. razr. štirirazrednic po 8 — v 4. razr. po 7 ur; v 4. razr. na šest-, sedem- in osemrazrednicah tudi po 7, — sicer pa, namreč v 5- in 8razrednicah po 5 ur, istotako v vseh višjih razredih vseh teh šol tudi po 5 ur! Kako po mačehovsko se na Kranjskem, v edini skoro izključno slovenski deželi, ravna v ljudski šoli s slovenščino nasproti nemščini! (Primerjaj to z vsporednimi določili na Primorskem!) Kakšne pa so posledice tega za učence? Vsestransko jih ne morem ocenjevati; toda oporekati se ne da, da se pri teh predpisih slovenščina *) Da se pod ruČnim jezikom" misli materni jezik (materinščina), to je razvidno iz 3. str. učnih načrtov, kjer pri smotru učnega jezika govori o ^materinem jeziku"! Izhaja dvakrat na teden, vsak torek in petek ter velja za Avstrijo in Nemčijo na leto 8 kron, pol leta 4 krone, 'i mesece 2 kroni. Za Ameriko in druge dežele toliko več, kolikor znaša poštnina, namreč: Na leto 13 kron, pol leta 6 kron 50 vin. Naročnina se pošilja upravništvu, plačuje se vnaprej. Za inserate se plačuje 1 krono temeljne pristojbine ter od vsake petit-vrste po 20 vinarje? za vsakokrat; za večje inserate in mnogokratno inseriranje znaten popust. mora zanemarjati! Naj navedem le izpoved, nekega srednješolskega profesorja, ki mi je zatrdil, da večina prvošolcev ne zna niti slovenski „gladko in živoizrazno citati", kar se stavi kot smoter štirirazrednic na str. 3. dotičnega učnega načrta, veliko manj pa še nemški. Dostavil je, da je vprašal več profesorjev, a so mu isto priznali! —.Vendar nisem dalje povpraševal, ali velja to le za dotični zavod ali sploh za srednje šole po Kranjskem. — Potrebno bi bilo, to temeljito dognati. — Povdarjam pa. da nikakor nočem pripisovati krivde glede tega nedostatka učiteljstvu sploh, marveč sem prepričan, da je tega kriv neprimeren učni načrt, ki stavi iste zahteve, isti „zmoter"*) pri nčnem (t. j. materinem) — in pri drugem deželnem jeziku. Za vzgled naj služi sledeče: na štirirazrednicah ima (str. 3. učnega načrta) učni jezik ta „zmoter": ,,Učenci naj prav razumevajo, kar slišijo od drugih v materinem jeziku, kolikor namreč otrok doumeva na tej stopinji. Ustno in pismeno naj dobro in gladko izražajo svoje misli; gladko in živoizrazno naj čitajo, kar je natisnjenega in pisanega". — ,.Drugi dež. jezik kot obvezen učni predmet" —' (str. 7) — pa ima ,.zmoter": ,.Učenci naj čitajo gladko, gotovo in prav naglašeVavno, kar je natisnjenega m pisanega. Poznajo naj oblikoslovje in stavko-slovje. Gotovo in slovniško-pravilno naj ustno in pismeno izražajo svoje misli".**) Iz tega je razvidno, da je zahteva glede drugega deželnega jezika (nemščine) še celo strožja in točnejša nego ona glede materinega jezika (slovenščine). In k vsemu temu še neizprosnost okrajnih šolskih nadzornikov — (dasi skoro vseskozi Slovencev) — glede nemščine, med tem ko pri slovenščini radi oko zatisnejo. Zatrjevalo se mi je to od strani večih učiteljev in učiteljic. In učitelji nimajo samih izvanrednih ženijev po svojih razredih, da bi v dveh tako različnih jezikih dosezali iste visoke smotre, in čudežev delati tudi ne morejo. Radi tega pač gonijo v 3. in 4. razredu navadno kolikor mogoče nemščino ter slovenščino še bolj zanemarjajo nego to stori že učni načrt. Prepričal sem se o tem tudi pri svojem četrtorazredniku, ki je imel skoro vedno le nemške domače naloge, slovenske pa izvanredno redko. Naravno je, da se pri takšnih razmerah ne more doseči zaželjeni smoter niti v enem niti v drugem. Pa poreče kedo: Naše štirirazrednice morajo tako intenzivno nemščino gojiti, ker pripravljajo svoje učence za vstop na srednje šole! Odgovarjam mu na to: Res je! Prav imaš! Ali z vsem tem še davno ni dokazana opravičenost vsega tega stanja! Marveč ravno nasprotno: Ker naš narod trpi radovoljno (?!) očitno krivico, da se mu odrekajo slovenske srednje šole, pa mora trpeti še drugo, še večo krivico, da se njegovim otrokom že v ljudski šoli v toliki meri vbija nemščina, da trpi škodo pouk slovenščine in škodo splošna izobrazba! *) Tako napačno se piše dosledno ta beseda v vseh teh učnih načrtih, pri katerih je na naslovnem listu nemščina vedno na prvem, slovenščina pa na drugem mestu. **) Zakaj je potrebno Slovencem (na Kranjskem) toliko nemščine? Mari za urade? — Ti morajo zakonito občevati pismeno in ustno z nami slovenski! Mari za Nemce, ki se pri nas naselijo, da nas potem pritiskajo in zatirajo? Kdor se med nami naseli, naj se uči našega jezika! — Po tem se ravnajmo vsi. brez izjeme! 'Tako izvira eno zlo iz drugega, kopiči se že pri vzgoji našega ljudstva krivica na krivico! — In najhujše pri vsem tem pa je, da se teh nezdravih razmer ne upa pri nas nikdo dotakniti iz objektivnega in narodnega stališča — seveda v povsem zakonitem okviru, in sicer po največ radi tega ne, ker bi to neljubo dirnilo tega ali onega cesarskega ali dvornega svetnika ali pa celo eksce-lenco, ki žele, da naj vse lepo ostane, kakor je, in da se o tem ne razpravlja. To