Štev. 16.
V Mariboru, 25. avgusta 1892.
Tečaj Xm.
Izhaja 10. in 25. dne
vsakega meseca
Stoji za celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60 četrt „ — „ 80 (Posamezne štev.
15 kr.) Oznanila, lkrat natisnena, od vrste 15 kr. Naročnina, oznani lam reklamacije
pošiljajo se uprav ništvu v Maribor. Odprte reklamacije so poštnine proste.
POPOTNIK.
Grlasilo
„Zaveze slovenskih učiteljskih društev".
Izd-ajatelj in uiedaik:
M. J. Nerat, nadučitelj.
Spisi in dopi3i
pošiljajo se uredništvu v Maribor, Reiserstrasse 8.
Pismom, na katere se želi . odgovor, naj se pridene primerna poštna
znamka. Na anonimne dopise se ne oziramo.
Mrantoraia pisma se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo.
O nekaterih pogojih vspešnega in trajnega šolskega
pouka.
(Franc Vrečko.)
Pouku je namen, da se otroški duh z nazori in pojmi liigati in tako k popolnemu mišljenju napeljava ter vspne do višjega duševnega življenja,-'
Vsak pouk mora imeti dva glavna namena: vzbujati mora otroškega duha k delavnosti, razvijati in z raznimi vajami vedno bolj krepčati; mora pa tudi utrditi tvorjenje predočb v učenčevi duši, katerih mu je treba za jasno razumevanje v vseh odnošajili življenja ter ga z vsemi znanostmi in spretnostmi opremiti, da more kedaj tudi ravnati pravilno v vseh srnerih življenja. Tvoriti, razširjati in popolnjevati znanost in vednost, mora pouk jednakomerno, ako hoče dčseči vzgojevalni namen. — Učenec mora torej s poukom pridobiti si potrebnih znanostij in vednostij na pravi duševno-izobrazovalni način v svojo stanovitno last. Da pa bode pouk vadil učenčevo omislije (predočbe) vpešno in jih razširjal, treba je v prvi vrsti pazljivosti, ki je temu najimenitnejši pogoj.
Da predočbe v otroški svesti jasno nastopijo, mora se ta izključljivo obračati na one. — To duševno stanje, da je predmet otroške svesti jedino kak občutek, kaka pred-očba ali kako omislije zove se pazljivost (pozornost).
Ta nastopi tedaj, kadar kakšna nastopna predočba prevlada po svoji moči ali novosti ter si po sili dobi vhod do svesti, ali pa, da nastopna predočba s pomočjo vže pridobljenih jasneje v svesti nastopa, ali pa tudi, da se svest odpre samovoljno nastopni prcdočbi. Imamo torej čutno, primenjajočo (apercepcijonalno) in samohotno pazljivost. — Prvotna pazljivost učenčeva je še zelo nepopolna, ona se sicer obrača za trenotek na . kako novo reč, ali učenec ne more biti dolgo pazljiv, še manj pa more skraja paziti samohotno. On je površen in razmišljen, a mora se po premišljenosti sčasoma iz tega stanja dvigniti. Po mnogih vajah v pazljivosti se mu ta vedno zlajšava, tako da slednjič postane, kar se tiče predmeta in vstrajnosti, celo od učenčeve volje odvisna ter se tako spremeni v samohotno pazljivost. Prvi pouk se mora torej naslanjati le na nehotno (čutno) pazljivost, a odvisno je od pouka in njegove kakovosti, so-li učenci pazljivi ali ne.
Imenitno načelo vsega pouka, ki hoče doseči svoj smoter, je: daje zanimiv t. j. takšen, da sam po sebi vzbuja in zanima učenčevo pazljivost. Mnogo opominje-vanj ne pomaga nič, posebno pa ne, če se učencem žuga in preti, ker potem učenci navadno le na to mislijo, kar se jim je obljubilo ali zažugalo. Na ravnost pokazovati na imenitnost in korist pouka tudi ni dobro; kajti malčeki še nimajo za to pravega pojma,
16
a večji pa potem le še bolj razmišljeni postajajo ter svoj o J pozornost od predmeta odvračajo misleč na razloge, ki so se jim pravili.
Torej je osebno postopanje učitelja bistveni pogoj zanimivega in živahnega pouka. — Učitelj, ki ima učno tvarino popolnoma v svoji oblasti ter se je s celo dušo poprime, bode svoje zanimanje, koje se v besedi in na obrazu živo izraža, dosegel, da preide nehote na učence. Zatorej naj učitelj poučuje goreče in krepko. Kajti le vnet, odločen, značajen in živahen učitelj, ki ve, kaj hoče in zakaj to hoče, in katera sredstva mu jamčijo, da doseže, kar hoče, le tak učitelj vzgaja tudi odločne, značajne in krepko delujoče učence. Diestenvcg pravi: „Pojdite tja v šolo, kjer krepko delovanje in vnetost oživljate učitelja, ter strmite, kaj on vse premore! Njegovi vspehi so: urejena, vstrajna pazljivost, koja se kaže v pogledu učencev, držanji telesa, v razvitosti govora, sploh v celem njihovem bistvu. In to so nam vendar lastnosti, katerih človek v življenja silah potrebuje, kojej sili nikdo ne uide, naj bi imel celo Krezove zaklade. One navedene lastnosti učiteljeve so torej prave, jedino ustrezajoča disciplinarna sredstva, ki odstranjajo vse druge umetna zmišljene poskuse. Strinjajo se pa v discipli-narnej in didaktičnej moči učiteljevej, koja je sad krepko delujočega značaja." Neki učitelj, kojega je težko stalo vzdržavati v šoli strogi red, vprašal je baje Diestervveg-a: „Kako storite, da vam ni treba tožiti o tako neporednih učencih?" „Jaz jih ne dolgočasim", odgovoril mu je Diestenveg, „ter jih skušam nadvladati s svojim duhom. To je vsa moja skrivnost."
Imeniten pogoj vspešnega in na učinkih bogatega pouka je nadalje, da izhaja iz učenčevega motrisča ter se prilega njegovej doumlj ivosti.
Kadar je učni predmet podoben predočbam, ki so se vže vkoreninile v učenčevi svesti, tedaj se te vzdrarnijo, pridejo nastopajočim predočbam tako rekoč na pomoč in jih privabijo v svest.
Ako se naslanja pouk na to, kar je vže učencu znanega, vzbudi nedvomno njegovo pazljivost; toda ne sme se pri znanem preveč muditi, temveč živahno vesti k novemu, da se način prisvojevauja omogoči. Nadaljevanje bodi torej neprestano in neposredno.
Naj se-li učenčevo zanimanje stanovitno obrača na učni predmet, mora delovanje nemudoma napredovati in pogoj za nadaljevanje dobivati in radosti nad uspehom; kajti kjer je učenčeva delavnost, tam je tudi on cel, tam je vse njegovo zanimanje. Če ume učitelj poučno snov motrišču in močem učenčevim popolnoma priličiti tako, da učenec sam dalje išče, sklepa in najde ter se tega živahno veseli; ako ne opusti nobedne priložnosti, da otrok svoje pridobljeno znanje vporabi ter vspeh spozna, sme gotovo pričakovati, da bode pouk vspešen in plodonosen.
Iz tega sledi zopet imenitno načelo, da se učitelj največkrat prepriča o duševnem niotrišči svojih učencev ter pregleda, ali so učenci nauku tudi zvesto sledili in učitelja dohajati mogli.
To pa stori, da predmet spretno vadi in pridno ponavlja. Težava je sicer učitelju v tej reči, ker vlada mej učenci jednega in istega razreda skoraj vsikdar velika duševna razlika.
A baš to tirja celega moža, vse njegovo ostroumje in največe potrpljenje.
Učitelj mora se torej držati srednje poti vže pri izbiranji in obdelovanji učne snovi. Non multa, sed multum; boljše manj, pa to temeljito. On se mora vedno ozirati na večino svojih učencev, mora umeti na spreten način razumnejše in napredujoče nadalje spodbujati in jim podajati tvarine, pa tudi pomagati slabejšim, na videz ubogim na duhu, in jih storiti pripravne, da morejo slediti pouku vspešno. To pa uči ni, če mnogo, mnogo ponavlja, kajti: „repe t it i o est mater studi o rum". Le tako ne bodo slabejši vedno bolj zaostajali ter sčasom vsega veselja do uka zgubili.
- —
Prava vrednost šole se ne kaže v tem, da najsposobnejši vrlo znajo, marveč v tem, da tudi slabejši kaj vedo in znajo, če tudi malo v razmerji z onimi, a da vendar njih umstveuo razvijanje le napreduje in to vsaj v čitanji, pisanji, računanji in lehkejših spisih. Posebno v spisji naj se ne gleda na to, kaj slabeji učenec spisati more, temveč na to, kako more, in da sploh kaj more. Tudi iz teh slabejih še v poznejšim življenju postane marsikaj prida, ako so se le početnemu pouku temeljito privadili, ker pri mnogih se še le pozneje v praktičnem življenji jame jasniti in razvijati razumnost. Mar nas-li ne uči skušnja, da so taki slabotneži v praktičnem življenji postali večkrat spretneji, nego prej razviti in nadarjeni? Torej nikdar ne obupajmo, ampak imejmo vedno pred očmi pogoj : Spretno vcepljenje elementov, temeljiti pouk in najglobo-kej-c uvažanje individualne osebnosti učenčeve, če nam je vspešen in plodo-nosen pouk pri srci.
Pouk bode pa temeljit, ako se učitelj večkrat prepriča — kakor smo vže omenili — j orli početni pouk (elementi), na kojega mu je dalje staviti, dobro vsprejet, in da strogo stopnjema iz trdne podlage prehaja dalje.
Nič se ne sme izpustiti, na kar bi se prihodnje opiralo, a tudi ne preiti na to, kar je nebistvenega in za nadaljevanje nepotrebnega, ker bi se tako pospeševala le raz-mišljenost ter cepile potrebne moči. Ostati je vedno le pri najpotrebnejšim, to pa se naj od vseh strani razjazni, na kolikor mogoče široko podlago spravi in prisuuje vže v svesti obstoječim predočbam, vse to razno omislije učenčevo pa spoji v višje zjedinjenje.
Trebaje torej, daraznovrstnaučnatvarinanivednovabstraktnej razdružbi, marveč se glede na njeno obdelovanje spravi v tako tesno zvezo, kakorkoli to njena svojstva dopuščajo.
Takšno strogo spojeno znanje, v kojem ni posamnih mislij za se poleg drugih, ampak v trdno omislijo zraščene ter mej seboj res organično zvezane, katerih bistveni deli globoko in stalno v svestji koreninijo, takšno znanje je korenito in trajno ter bode nadalje vspevalo v vseh svojih delih.
O tem pravi Mich nekako tako-le: „Naj si tudi usahnejo sčasom posamezne vejice, a deblo ostane, ako je zdravo in ukoreninjeno na globoko in široko. Takšno drevo spoznanja morate vzgojiti! Malo je na tem ležeče, kako visoko jc, koliko ima vej, ko ga iz svoje drevesnice oddaste v sVet, a celo drevo mora biti s čvrstim deblom in krepkimi vejami".
Pouk mora tudi samodejnost učenčevo vzbujati in pospeševati, da iz. vspeha rastoče veselje in samozavest narašča in se krepi. Potem bo teženje delovanja in zanimanja
vedno večje ter pazljivost sčasom postala samohotna.	(Konec sledi.)
--
Slovniške črtice.
Osebek in osebkova beseda, logični osebek in finitni (vladajoči) glagol. *)
(Po nazorih gosp. prof. K e r n - a.)
Navadno zovejo glavna, neobhodno potrebna stavkova člena osebek in dopovedek, in to po vsej pravici. Čudno se mi zdi, če beremo po slovnicah o brezosebkovih stavkih. Zelo učeno so nekateri jezikoslovci brezosebkove stavke zagovarjali. Preobširno bi bilo o njihovih (Heyse, Herbart, Miklosich, Steinthal, Trendelenburg) spisih natanko govoriti. Glej Miklosieh-evo razpravo „Verba impersonalia im Slavischen (Denkschriften der kaiserliehen Akademie der Wissensehaften, philos. bist. Classe, Band XIV. Wien 1865).
*) Da-si se po vsem ne strinjamo z nazori gosp. pisatelja vendar objavimo to razpravo, ker bi vteg-nila vzbuditi pozornost na nove nazore o slovniškem pouku.	Uredn.
16*
Po Miklosich-u je osebek in osebkov imenovalnik vse jed»(). Pazijo = Učenci pazijo; jo = Učenci. V stavku „pluit, d oži" se osebek ne izrazuje, niti misliti ne more. Ni torej prav, če trdijo, osebek je v tem stavku nedoločen, kakor n. pr. v „dicunt, pravijo"; v tem j e nedoločen osebek, v unem pa se določiti ne more. Take stavke bi tedaj lahko dopovedkove imenovali. Če more glagol stati v treh osebah, iz tega še ne sledi bitje osebkovo (osebka). Da nekateri stavki nimajo osebka, mora se tako dolgo trditi, dokler za nje osebkov ne najdemo.
Premišljujmo to reč natanko!
Gotovo mnogokrat glagolova končnica ravno toliko pove, kakor kot osebek stoječi samostalnik, tedaj dvomimo, da bi glagolova končnica ne imela drugega pomena, kakor da bi se samo ozirala na kako zamolčano ime, da bi ne imela večega pomena, nego sklonova končnica, akoravno izrazuje predmet, na katerem glagolova vsebina tiči. N. pr. Pasejo = Pastirji pasejo (jo = pastirji). Iz tega bi lahko sklepali, da je „deževati" in „deži" vse jedno, da bi se ta izraza razločevala samo po obliki, ne pa po vsebini; a to je v pregibajočih jezikih nemogoče.
„Deževati" pomeni neko stanje, neko prirodno prikazen, katero si mislimo neodvisno od vsakega predmeta, katera se ne opira na nobeden predmet. „Deži" pa tudi pomeni stanje deževanja, a to stanje tiči na nekem celo neznanem predmetu, ki se razločuje od govorečega in od nagovorjenega. „Deževati" izrazuje samo glagolovo vsebino brez ozira
fon I
na kak predmet, „deži" pa glagolovo vsebino „deževati in predmet ona l, na katerem
I ono )
glagolova vsebina „deževati" tiči.
Ko se glagolova vsebina „delati", ki vedno tisto ostane, združi z znamenjem osebe „m" = „jaz" „delam", v tem trenutku se spremeni znamenje pojma (delati) v dopoved (Aussage) „delam".
Le ta pove v pregibajočem jeziku nekaj, ki združi dve predstavi, predstavo predmeta in predstavo stanja (Zustand). N. pr. delati (predstava stanja) + jaz (predstava subsistence = Delam (m = jaz). Delati + vi = Delate.
Čudim se, da se ravuo tisti glagoli zovejo brezosebni (impersonalia), ki vedno jedni in isti osebi zvesti ostanejo. G. J. Vosij jih je imenoval po pravici „innomi-nativa" brezimene, ker ga ni najti priličnega imena za osebek, ki se izrazuje z glagolovo končnico.
Pomisliti pa gre pri slovničarjih, ki trdijo, da je osebek v glagolovi končnici (obliki), ako ni posebne besede za osebek. Če pa posebna beseda za osebek osebek določuje, potem pa ga ni več v glagolu — kam je potem izginil, bi vendar težko dokazali.
N. pr. V obliki „orje-jo" v glagolovi obliki; ako pa „jo" določujem z osebkom „kmeti" (kmeti orjejo), tedaj pa „jo" ni več osebkova končnica (osebek): to je nedoslednost, ki se ne more opravičiti.
Da nimamo v premnogih stavkih posebno pri glagolu v tretji osebi navadno posebno besedo za osebek, to pride iz prepričanja, da mora vsako stanje tičati na nekem predmetu. V stavku se vedno govori o stanji, ki se opira ne celo določen predmet, in zadostuje mi, da se predmet zunaj mene nahaja, v tem slučaji rabim tedaj glagol v tretji osebi.
Iz tega moramo sklepati, 'da je osebek vsikdar zapoveden v glagolovi končnici v 1., 2. in 3. osebi. Zato lahko imenujemo glagolovo obliko (končnico) izrazujoči predmet osebek, in poseben izraz za ta predmet osebkovo besedo (Subjectswort). Tak glagol vi., 2. in 3. osebi imenujemo tinitni (vladajoči) glagol izrazujoč naznanilo, in je torej vže stavek v najprostejši obliki. (Finitus Verbum nach Jakob Grimm „stehendes oder
herrschendes Verbum"). Da se v finitnem glagolu glagolova vsebina (povedek) in predmet
(osebek), na katerem vsebina tiči, v jedni in isti besedi nerazvezljivo (ne samo z aglu-tinacijo kakor n. pr. v madjarskem jeziku) združita, to je posebnost in prednost pregiba-jočih jezikov.
Jezik je medsebojno razmerje vseh bitij v tri razrede razdelil, a ne po znanstvenem objektivnem razlogu delitve, temveč po zelo praktičnem — namreč po važnosti bitij za naše življenje. Najvažnejši je govoreči sam, potem sledi to, kamor se naša volja obrača, v tretji vrsti pa stoji vse drugo; tako izrazuje prva oseba najbližnje, druga bližnje in tretja daljno razmerje.
Po takem bi ne bilo nobednega stavka brez osebka, le nekateri bi bili brez osebkove besede. In brezosebni glagoli so tisti, ki ne trpe nobedne osebkove besede. A ti gled-goli ostanejo baš zaradi posebnosti njihove predstavne vsebine Vedno zvesti jedni in isti osebi, ne smeli bi se torej imenovati brezosebni, ako bi hoteli točno, ostro in vestno po slovniški terminologiji postopati, ker ne izraznjejo samo osebe, kakor vsak glagol, ampak celo vedno jedno in isto osebo.
Najprej opazujemo spreminjanje v naši okolici ali v nas; miče nas ustmeno izraziti, kar smo videli ali slišali. Potem iščemo vzroka reči spremembo povzročujoče, to je, hočemo vzrok teh prikazni zvedeti. Če pa ne moremo vzroka prikazni najti, zadovoljni smo s tem, da to spreminjanje (stanje) tiči na nekej reči, ki ni govoreči sam, tudi ni nagovorjeni ampak da se opira na neko tretje, česar ne moremo dalje določiti, za kar ne moremo nobedne osebkove besede navesti. In brezosebkovi glagoli pričujejo o ponesrečenem poskusu, da smo namreč želeli najti in določiti predmet (vzrok) za stanje nas zanimivajoče.
Tretja oseba je izraz za predmet, ki ni govoreč, ni nagovorjen, in se le zamore z negativnimi znaki označiti (definirati). Večkrat govornik samo stanje in čute pozna, reči pa, na katerej stanje tiči, ne pozna. N. pr. Bolnik pravi: „Pika me", „tišči me", „Grize me". Pozameznih stanj (Zustände) je mnogo več, kakor reči; kajti vsaka reč se nahaja v stanji bitja, delovanja in postanka (Werden) in vsaka posamezna različno svojo stanje menjava. Da bi bilo samo toliko stanj, kakor je reči, od katere bi ne znali povedati, da se v tem ali unem stanji nahaja, a mi zapazujemo in čutimo stanja, reči pa ne poznamo, na katerej stanje tiče: Zato bo to, kar s stavkom izrazujemo, dostikrat brez samostalnikov, a nikoli ne bo brez glagolov.
Trojno torej a) izraz stanja, b) podmet in c) neka oboje vežoča moč je v vsakem finitnem glagolu.
Natanko določujemo glagolovo osebo le na jeden način, z imenom ali zaimkom stoječim v imenovalniku ali zvalniku, katere kot opoziciji velik obseg glagolove osebe skrčita in glagolovo osebo pojasnujeta.
Zakaj imenujem osebkovo besedo apozicijo k osebku v finitnem glagolu zaznam-Ij enemu?
Osebkova beseda je odvisna od glagola, kakor dopolnila. Pojem glagolu je važnejši, ko pojem osebka, ki se le prikaže v obliki nenaglašene pripone. Misliti si moramo neko razmero odvisnosti med obema, in gotovo osebkova beseda določuje opozicijo-nelno glagolovo osebo. V resnici dokažemo to, ako premišljujemo zavisnike. če je res, da zavisniki od glavnega stavka zavise, in ako se nahajajo zavisniki zastopajoči osebkovo besedo, — in o teh resnicah nihče ne dvomi — tedaj je gotovo osebkova beseda odvisna od finitnega glagola (dopovedka) in nikoli nasprotno. V Liviji „Hannibal peto pacem" je „Hannibal" gotovo opozicijonelno postavljena osebkova beseda k osebku v obliki „peto" izraženemu.
Celo napačno bi bilo, ako bi si hoteli „Hannibal" kot opozicijo misliti morebiti k zaimku „ego", za kojo določilo nimamo v latinščini nobeduega vzroka. Torej stoji v povedanem stavku „Hannibal" h glagolu „peto" v tisti razmeri, kakor, ko bi se glasil stavek „Hannibal petis pacem" ali „Hannibal petit pacem". Zadnji slučaj se nahaja mnogokrat, a prva redko kedaj. Vzrok je ta, da je treba nedoločeno tretjo osebo jasneje določevati, — a to slovniških razmer nič ne predrugači. Da stoji osebkova beseda opozicijonelno k osebku finitnega glagola, potrjuje se tudi s tem, da ne stoji vedno v istem številu, kakor glagol. Spominjajmo se v grškem jeziku skladnje v.ata oövsaw!
Ne zdi se mi pravilno, ako označujemo osebek kot člen, o katerem se govori. Se ve da se v stavku o osebku vsikdar nekaj pove, a ne samo o njem, o vsaki besedi v stavku se govori.
Temistoklej je leta 480 Perzijane pri Salamini premagal. Ali se ne govori tukaj poleg Temistokleja tudi o premaganih Perzijanih, o otoku, blizu katerega, in o času, kedar se je to zgodilo? Ne razumim, kako je mogoče otroke o takih pojmih o osebku poročevati. Navadno stoji v slovenskem jeziku osebkova beseda naprej, in ta prednost je kriva, da so mislili, o tej se posebno govori. A mnogokrat ima osebkova beseda prazno vsebino. Torej so izumili logični osebek, tisto besedo v stavku, katera se stvarno, ne logično kot najvažnejši pojem pokazuje.	M. Herif,. (Dalje sledi.)
-0SÖ-
Pedaaoinski razgled.
>6^8
O vzgoji črnokožcev na Alabamskem.
Posnel po uradni „History of Education in Alabama by Willy G. Clark. Washington, 188!)." Fr. —k.
Obči pregled
Sužnost po južnih pokrajinah severne Amerike, v kateri so zdihovali črnokožci pred svojim oproščenjem iz tega žalostnega položaja, je bila ustrojenemu prizadevanju, poučevati in vzgajati črnokožce po šolah, vrlo malo ugodna; vendar se je pa vzbudila vže pred vojsko po nekaterih krajih naklonjenost takim poskušnjam. Poučevali so o prilikah tu in tam črnokožce členi gospodarjeve obitelji sami in jih naučili vsaj čitati.
Težko pa je bilo spoprijazniti gospodarje sužnih obitelij, da bi ti njihovi črno-koži hlapci bili ž njimi v meščanskih in državljanskih razmerah ravnopravni, še manj pa je hotelo ljudem v glavo, da je treba vzgojiti to črnokože prebivalstvo, če bi se ne dalo drugače, na stroške — belokožcev. Ni se torej bilo čuditi, da so belokožci v začetku novih razmer, ki so bile učinek zmagonosne vojske severnih držav, bili v obče jako slabe volje in niso marali podpirati nobednega podjetja, ki je merilo na razvitek in vzgojo črnokožih otrok s pomočjo jihovih sredstev ali trudov. Prav naravno je torej, da je Freedmenova pisarna, ki se je ustanovila, da bi skrbela za koristi novih „wards of nation" (narodnih
nedoletnikov), jela ustanavljati na jugu uči-lišča za poučevanje črnokožih otrok. Blago-tvoriteljne in verske družbe na severu in zapadli, imenoma družba amerikanskih misijonarjev, so se zarana jele trudili v tem smislu, in nekatere izmed njih so spravile na noge po raznih krajih alabamskih ljudska učilišča za črnokožce deloma saine za se deloma s pomočjo vže imenovane Freed-menove pisarne. Ta učilišča so v začetku ljudstvu zelo mrzel a, toda sčasom se je polegla zla volja tu hitreje, tam počasneje po manjši ali veči razdraženosti okrajev in po spretnosti ustanoviteljev dotičnih zavodov. Ljudsko mišljenje v vzgoji črnokožih otrok se je spremenilo. Temeljni zakon te države priznava črnokožcu in jegovim otrokom nekaj pravic, kojih mu po zakonu ne sme kratiti nihče; torej se jc kmalu ukoreninilo prepričanje, da belokožccm veleva no le dolžnost, temveč tudi lastna korist, skrbeti za to, da vsaj otroci črnokožcev, državljanov po zakonu postanejo deležni vsega, česar jim bo treba v spolujevanje svojih državljanskih dolžnostij.
Med prvimi šolskimi oblastniki v državi, ki so se trudila za to stvar, imenovati nam je zadrugo šolskih upraviteljev mobilskega okraja. Nekoliko podatkov o ustanovitvi,
razcvitanji in propadu jihovega prizadevanja najdeš, potrpežljivi čitatelj, v sledečih oddelkih.
Prvo v mestu „Mobile" ustanovljeno uči-lišče, morebiti prvo, ki se je sploh ustanovilo v Alabami za poučevanje črnokože tleče, bilo je brez dvombe učilišče, ki se je osnovalo v poslopji, ki je znano pod imenom Blue College in koje ste v to svrho nalašč kupila Freedmenova pisarna in pa ameri-kanska misijonarska družba. To so bile seveda le začetne šole, a niso ostale, nego so se razcvele v akademiško učilišče in stoje dandanašnji pod izključnim nadzorstvom amerikanske misijonarske družbe. Druga učilišča za črnokožce so ustanovile ali vsaj podpirale amerikanska misijonarska družba, Pittsburgska Freedmenova zadruga pomagalka, Freedmenova podpiralna družba methodistov visoke cerkve in Westchester-ska podpiralna družba v Pennsylovaniji.
Vendar so se vse te družbe izimši ame-rikansko misijonarsko družbo morale urnak-noti iz Albame in vzgojo črnokožih otrok te države oskrbuje družba mobilskih šolskih poverjenikov in odsek za ljudsko vzgojo v Alabami.'
Ljudska učilišča za črnokožce.
Vže v šolskem letu 1868/69 so po nekih krajih alabamske države delovale šole za črnokožce, toda statistični podatki teh uči-lišč so jako škodni in vspehi, ki so se dosegli, so najbrž bili še bolj škodni.
Matica šolskih poverjenikov za mobilski okraj je začela oficielno delovati v stvari šol za črnokožo deco velikega travna leta 1867., ko se je izbranemu odseku naročilo, da „naj pretehtava, ali se da naš sestav javne vzgoje v Mobilu porabiti tudi za črnokošp deco, in ako bi bilo tako, naj poroča, na kakov način ins katerimi sredstvi bi se tako poučevanje dalo zvršiti naj ugodniše". Sledečega vel. srpana je ta odsek rešil deloma svojo nalogo poro-čivši, da se je dopisovalo nadzorniku za vzgojo v Freedmenovi pisarni, ki je izpovedal svojo zahvalo na radovoljnosti in da je Freedmenova pisarna obljubila prispevek 1200 dolarjev za zidanje poslopij v Mobilu na korist črnokožim otrokom. Pri zborovanji, ki je bilo vinotoka leta 1867., se je duhovnik E. D. Taylor (črnokožec) oglasil matici in poprosil pomoči za zidanje poslopja, ki bi naj služilo šolskim in cerkvenim zadevam. Šestnajstega vinotoka prišel je prosit poverjenik amerikanske misijo-
narske družbe pomoči, da bi se kupilo poslopje, ki mu je ime Pinneys College, za šole črnokožcev. To poslopje je kesneje kupila amerikanska misijonarska družba s pomočjo Freedmenove pisarne.
Desetega prosinca leta 1868. je matica sklenila naročiti svojemu tajniku, da določi znesek šolskih prispevkov, ki jih plačujejo črnokožci in da se mora cel znesek porabiti za vzdržavanje šol, namenjenih vzgoji črnokože dece. 24. vel. srpana je odbor za šole črnokožcev poročil „o načrtu sestava za učilišča črnokožcev, v katerem se ozira na oskrbovanje učiliščv mestu in ki obsega vse stopinje, ki bi ustrezale zmožnosti in potrebam učencev in kje bi se naj uprizoril, da bi najbolj ugajal različnim središčem črnokožega prebivalstva in ne zaostajal niti po učitelj stvu, niti po disciplini in temeljitem poučevanji za najboljšimi zavodi iste vrste po mestu". Odbor je sklenil, da se za deželne okroge morajo ustanoviti učilišča blizu tam, „kjer je naseljeno črnokože prebivalstvo v taki množici, da upravičuje tako ravnanje; nobedna šola naj se ne osnuje za krajši čas ko za tri mesece". Ta sklep se je sprejel soglasno, in odboru za šolske okroge podelila se je oblast, da sme prirediti vse, česar bi utegnilo biti treba za šolska poslopja takih učilišč.
Jedenajstega listopada je zvrševalni odbor poročil, da je otvoril dve učilnici za črnokožo deco in da je ponudil družbi amerikanskih misijonarjev pravico, namestiti učitelje in jo naprosil, prevzeti upravljanje učilišča v Bine Collegeu, in je predložil pismo družbinega tajnika, v katerem se ponudba odbija.
Za šolskega leta 1868., ki se je končalo z ržnim cvetom, delovale so za vzgojo črnokože dece sledeče šole:
Učilišče za kreole štelo je učencev ! 184, učilišče dobrega pastirja učencev 110, 1 učilišče Stone Streetsko je učencev 325, učilišče „Malega Sina" štelo je učencev 300, četiri učilišča, ki so štela učencev 919. Jeseni leta 1868. jelo je delovati novo učilišče za črnokožce, Št. Petersko učilišče, ki je štelo 1. grudna 216 učencev. Leta 1871., ko so se sestavile prve zanesljive statistike o učiliščih za črnokožce po tej državi, je bilo 751 začetnih, 143 srednjih, 26 tako-imenovanih slovniških šol in 2 visoki uči-lišči, vseh skupe 922 učnih zavodov za
črnokožce po Alabamskem, v kojih je bilo vpisanih učencev 54.336, a šolalo se jih povprek 41.308.
Devet sto triinsedemdeset učiteljev je delovalo po teh učiliščih. Leta 1878. je bilo nčilišč za črnokože otroke po Alabamskem 1468, v kojib je bilo vpisanih 63.914 otrok, učilišča obiskavalo pa povprek 41.659.
Sledečo leto (1879) se je črnokoža deca te države šolala v 1491 učnih zavodih ter je bilo učiteljev 1089, učiteljic pa 496 na delu. Broj vpisanih učencev je znašal 67.386 izmed katerih je povprek obiskavalo šolo po 46.438 na dan. Država je plačevala povprek za vsakega belokožega učenca po P91 dolarja, za črnokožca pa po 21 dolarja.
Dve leti po tem (leta 1881.) se je naštelo črnokože dece v šolski dobi stoječe 170.413, število učilišč za črnokožce se je povzdignolo na 1591, učiteljev za take zavode bilo je 1645, vpisanih učencev so imeli 68.840, šolo obiskujočih na dan po 48.476.
Leta 1882. je plačala država 152.890-43 dolarjev 1508 učiteljem na učnih zavodih za črnokožce, ki so povprek poučevali po 78 dnij. V tej vsoti pa še ni vštet znesek, ki se je plačal za poučevanje na normalkah za črnokožce.
Leta 1884. je država postrošila za take zavode 202.130-91 dolarjev, učencev je bilo 84065, šol so imeli 1797, učiteljev je delovalo 1724; šola je bila povprek po 83 dnij.
Letno poročilo nadzornika Palmerja za šolsko leto, ki je nehalo 30. kimovca 1888. leta kaže 212.821 črnokožih otrok v šolskih
letih, učiteljem se je izplačalo na takih učiliščih 183.933-97 dolarjev, na 1958 učnih zavodov delovalo je 1875 učiteljev; učencev je bilo oglašenih 98.919, izmed kojih je povprek obiskavalo šolo po 66.424; učilo se je povprek po 67 dnij.
V mobilskem okraji bilo je 41 šol za črnokožce, na katerih je učiteljevalo 51 oseb, skoro samih črnokožcev, izmed katerih je imel vsak vpisanih učencev po 40 povprek. Dandanešnji imajo po tem okraji marsikatero odlično poslopje za učilišča črnokožcev in v zadnjem času se je postavilo za uči-lišče vižje vrste prostorno poslopje, ki mu je ime Broad Street Academy.
Skrbno se postopa pri izbiranji učiteljev, in da so bili nadarjenost in usposobljenost v pravem razmerji, imajo učitelji vsak teden v Mobilu podavanja, katera vodi in nadzoruje spretni in neutrudljivi nadzornik ljudskega prosveščenja prof. E. R. Dickson.
Po statističnem pregledu te stvari se pač vsakemu vsiljuje prepričanje, da je črnokoža deca vsaj glede na vzgojevalue raz mere v polni meri deležna dobrot javnega šolskega sestava in da ume tudi v obširni meri to uvažcvati.
Naj silneje ovira vzgojo neredno obiska-vanje učilišč; kajti najmanjše nenavadno gibanje po ulicah in najnavadnejši dogodki so otrokom vže povod, da jih ni v šolo. Razlika med brojem vpisanih in šolo povprek res obiskujočih otrok človeka jako preseneti, če se ozira na belo- in črnokožo deco.	(Dalje sledi.)

I. slovenski katoliški shod v Ljubljani.
V naslednjem objavimo konečno urejene resolucije, kakoršne bo predlagal po svojih poročevalcih pripravljalni odbor na katoliškem shodu in o katerih bodo zborovalci v posameznih sekcijah razpravljali in sklepali:
Sekcija I.: Šola.
Ker se dobra ali slaba bodočnost Slovencev opira na dobro ali slabo vzgojo naše mladine, izjavlja I. slovenski katoliški shod v tem oziru naslednje:
I. Glede na ljudske šole.
1. Katoliški stariši so po vesti dolžni, svoje otroke vzgajati in poučevati po na-
I.
čelih sv. katoliške cerkve. Ker pa ne morejo sami zadostno vzgajati in poučevati svojih otrok, in ker imamo z druge strani v Avstriji prisilno drž. šolo, zahteva I. katoliški shod za katoliške otroke katoliške javne ljudske šole in katoliške učiteljske pripravnice v smislu izjave avstrijskih škofov v gospodski zbornici dne 12. marcija 1890.
2. Prvi slovenski katoliški shod zahteva, da najvišja uprava postavi ljudsko šolo in učiteljske pripravnice na jedino pravo peda-gogično didaktično podlago materinega jezika, kakor to zahtevajo državno-osnovni in šolski zakoni, da je torej učni jezik na
šolah, Slovencem namenjenih, slovenski. Zato katoliški shod tudi zahteva, da se umaknejo temu nasprotni učni načrti za male šole, kakoršni se nahajajo zlasti po slovenskem Koroškem ter smatra vsako drugačno uredbo ljudskih šol za nepostavno. Katoliški shod nadalje zahteva, naj visoka šolska oblastva v vseh deželah, koder bivajo Slovenci, to je po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem, iz pedagogiško-didaktičnih vzrokov skrbe tudi za slovenske manjšine tako, da se povsod, kjer se nahaja postavno število slov. otrok, osnujejo katoliške javne ljudske šole s slovenskim učnim jezikom.
3.	Prvi slovenski katoliški shod izreka željo, naj deželni zbori, kateri zastopajo kraje slovenskih volilcev, prenaredijo — kot nekak prehod do boljšega — naše šolske postave v takem smislu, kakor so si jih priredili vrli Tirolci; dalje naj se poskrbi, da bodi pouk v ljudskih šolah praktičen ter nam vzgajaj dobrih gospodarjev, vrlih gospodinj in pridnih delavcev; osobito pa naj se uredijo ljudske šole tako, da se, kjer le možno, delijo otroci po spolu zaradi nravnosti in primerniše razdelitve učne tvarine.
4.	Dokler se nam pa naše opravičene zahteve ne spolnijo postavnim potom, snujejo naj se katoliške zasebne, zlasti redovne ljudske šole ter naj se v prvi vrsti ustanovi slovensko katoliško učiteljsko semenišče v Ljubljani in, ako možno, tudi slovenska katoliška pripravnica s pomočjo
"družbe sv. Cirila in Metoda, katera se v ta namen toplo priporoča, ter z drugimi rado-voljnimi darovi in prispevki zadevnih deželnih zastopov.
5.	Vsem redovnikom in redovnicam, ki delujejo za krščansko vzgojo slovenske mladine, izreka katoliški shod priznanje in zahvalo za tako požrtvovalno in vspešno delovanje; ob jednem pa toplo priporoča njihove šolske zavode.
6.	Katoliški shod priporoča slovenskim učiteljem in katehetom ter vsem drugim vzgojevalcem slovenske mladine, da naj si ustanovi katoliško učiteljsko društvo.
II.	Gledč na srednje šole zahteva katoliški shod:
1.	Naj se državne srednje šole, gimnazije in realke tako prcustroje, da se ne bode na njih ne le nič poučevalo, kar bi nasprotovalo verskemu prepričanju katoličanov, marveč da bodeta tudi na njih vsa vzgoja in ves pouk dejanski povspeševala katoliško versko mišljenje in življenje naše mladine.
Razun tega izreka katoliški shod željo, da se osnuje s časom svobodna katoliška gimnazija, združena z odgojilnim zavodom, s slovenskim učnim jezikom.
2.	V poživljenje verskega duha srednješolske mladine naj se zopet vpeljejo vsakoletne duhovne vaje in naj se mladina pridno zbira v Marijine družbe ali kongregacije.
3.	Vsem šolskim oblastvom, oziroma mestnim gosposkam in vsem mladoljubom se toplo priporoča, naj skrbno pazijo na vedenje dijakov zvunaj šole, posebej na dijaška stanovanja, da se bodo dijaki tudi doma versko- nravno vzgajali.
III.	Glede na visoke šole.
1.	Ker ni upati, da bi se sedanje visoke šole kmalu preosnovale v verskem smislu, ali da bi se ustanavljale nove državne visoke šole, osnovane na podlagi katoliške vere, podpirajo naj Slovenci društvo za ustanovitev svobodnega katoliškega vseučilišča v Solnem Gradu, od katerega pričakujemo, da bode zasnovalo nekaj slovenskih vseučiliščnih stolic.
2.	Katoliški shod priporoča, naj se ustanovite za slovenske visokošolce na Dunaji in v Gradcu posebni katoliški dijaški društvi po vzgledu dunajske „Avstrije" pod pokroviteljstvom odličnih slovenskih katoličanov.
Bodočemu vednostnemu društvu pa bodi skrb, v dogovoru s pokrovitelji imenovanih društev, za podporo slovenskim visokošolcem, oziroma ustanovitev potrebnih „zavetišč", v katerih naj se bi skrbelo za versko-nravni napredek slovenske akademiške mladine ter vzbujalo v njej in množilo katoliško mišljenje in življenje.
Sekcija II.: Kršč. veda in umetnost.
A. Krščanska veda.
Prvi slov. katoliški sliod izreka željo:
1.	Slovensko razumništvo naj se temeljito seznanja s krščanskim modroslovjem in drugimi vedami;
2.	naši literarni zavodi preskrbujejo naj Slovencem potrebnih znanstvenih knjig v krščanskem dflhu pisanih;
3.	ustanovi naj se slovensko vednostno društvo po vzgledu dunajske „Leonine", katero prevzame nalogo, skrbeti za višjo gojitev in razvoj krščanske vede.
B. Krščanska umetnost.
Glede krščanske umetnosti izraža prvi slovenski katoliški shod naslednje želje:
1.	Naročbe na nove kipe in slike, bo-di-si po cerkvah ali znamenjih ob cestah dajali naj bi se zlasti domačim možem, a le takim, kateri so v resnici umetniki ter krščanskega mišljenja in življenja.
2.	Stare cerkvene reči naj bi se ne prodajale, ampak oddajale naj bi se škofijskim muzejem, kateri se imajo ustanoviti.
3.	Stare slike in kipi naj se ne odstranjujejo brezmiselno; vpraša naj se prej strokovnjak o njihovi vrednosti in potem naj se, ako vredno, dajo prenoviti po umetniku, a ne po navadnem rokodelcu.
4.	Okus za pravo krščansko umetnost budi naj se vže v ljudski šoli in se goji v obče med priprostim narodom s tem, da naj se namesto malovrednih preživobarvanih podobic in sentimentalnih alegorij dele podobice, posnete po krščanskih umotvorih.
5.	Zabranjuje naj se po gostilnah in drugod razkazovati in prodajati gole, umazane podobe, fotografije in dr., ter raz-obešati nravnost in verski čut žaleče slike.
6.	V prospeh krščanske umetnosti ustanovi naj se posebno društvo; njega namen bi bil pri zidanji in popravljanji cerkva, pri
prenavljanji starih umotvorov, pri nakupovanji in naročevanji cerkvenih potrebščin s svetom in dejanjem pomagati ter sploh podpirati vse stroke krščanske umetnosti.
C. Glasba, posebej cerkvena.
Občno je prepričanje, da umetno petje in glasba blaži človeku srce, da je torej velikega vzgojevalnega pomena in vredna krepke podpore.
Treba je torej, da jo gojimo resnobno, umetnostno, ne pa samo za kratek čas; treba, da ji damo zanesljivo, stalno podlago. Zato prvi slovenski katoliški shod izreka željo:
1.	n) Obrača naj se vsa pozornost na dober, moder iu izdaten pouk vže v ljudski šoli; b) v deških semeniščih vpelje naj se obligatno petje za vse gojence in izdatno goji igra na goslili, glasovirju in orgijah; c) skrbi naj se po semeniščih za teoretičen in praktičen pouk v koralu in vcčglasncm petju po več ur na teden. Nastavljajo naj se le izvrstne pevske moči.
2.	Naj pristojna oblastva skrbe: a) Da se učiteljski pripravniki temeljito nauče metodike pevskega pouka; b) da se na srednjih šolah vsi zmožni dijaki redno pod-učujejo v petji in da se spopolnujejo učni pripomočki.
3.	Ker se dobivajo potrebni pomočki in prava priložnost za pouk in izobražbo le v dobrih pevskih in glasbenih zavodih, zato prvi slovenski katoliški shod izreka željo: a) Da se Slovenci oklenejo „Glasbene Matice" in njene glasbene šole; b) da se Ceci-lijina društva, ki so ustanovljena za povzdigo cerkvenega petja, krepko podpirajo; c) da vsa Cecilijina društva po vseh slovenskih vladikovinah stopijo v zvezo in skupno pospešujejo glasbo in petje; da se v ta namen izdatno podpira iu umetnostno povzdigne orgljarska šola v Ljubljani, katera naj bode skupna za vse slovenske škofije.

„Praxis der Insectenkunde". Anleitung, Inseeten zu fangen, zu tödten und zu präparieren
zu züchten und Sammlungen an-
Slovstvo.
zulegen von Prof. Dr. Eduard Hoffer. Mit 83 Abbildungen. Verlag von A. Pichlcr's Ww. u. Sohn. Wien 1892. In 8» 16 Bg., Preis fl. I 50.
To je tretje delo profesorja dra. Hoffer-ja na dež. višji realki v Gradci, o katerem govorimo v „Popotnik-u". Gospod pisatelj je znan raziskovalec kožokrilcev, zlasti onih, ki žive v zadrugah, kakor čmerlji, ose, sršeni, mravlje i. dr. Poleg kožokrilcev zasledoval, lovil, prepariral in zbiral pa je gospod dr. Hoffer tudi druge žuželke in kar je pri zalezovanji, prepariranji in zbiranji žuželk raznih redov in vrst opazoval, to nam jasno, mično in prezani-mivo popisuje v svoji novi knjigi. Nihče nima več priložnosti loviti in zbirati žuželke in zasledovati jih čudapolno življenj«, kakor učitelji. Mnogi bi tudi radi storili to, če ne več, vsaj toliko, da narede male zbirke za domačo šolo, a ne vedrt prav, kako se lotiti dela. „Praxis der Insectenkunde" pa jim bo zanesljiv kažipot pri njihovem opravilu. V prvem, občnem delu svoje nove knjige popisuje dr. Hoffer orodje, ki ga je treba žužkolovcu, pripoveduje, kako zbirati jajčica, ličinke in lrabe, kako jim streči, kako usmrčati, nabadati in shranjevati žuželke, kako je kupovati, zamenjavati in pošiljati, kako je spravljati v konservovalnih tekočinah in kako napravljati zootomiške preparate. V drugem, posebnem delu razpravlja o lovu, prepariranji in vzrejanji kožokrilcev, hroščev, metuljev, dvokrilcev (muli), polukrilccv (ril-čarjev), mrežokrilcev in ravnokrilcev. Berilo pojas-
njuje 83 jako lepih slik. Tisek je razločen, papir močen in platnene platnice prav okusno izdelane, sploh je vnanja oblika knjige zelo lična in prikupna.
Ime gospoda spisovatelja samo nam je vže porok, da je delo temeljito in zanimivo, vsebina pa nas še pouči, da je knjiga tudi vseskozi praktično osnovana in izpeljana. Ne moremo si torej kaj, dajo tovarišem učiteljem, dijakom srednjih šol in učiteljišč in prijateljem brezštevilnih, toliko raznoličnih in zanimivih žuželk sploh najtopleje priporočamo. J. Koprivmk.
„Knjižnica družbe sv. Cirila in Metoda". VII. zvezek. Zopet je izšel jeden zvezek te ljudske knjižice, ki se je tako prikupila naši mladini, to je II. knjižica „Junaki", spisal prof. Fr. Hubad. Na 102 straneh obsega 29 mičnih povestij o raznih junaških činih na bojnem polji in tudi iz vsakdanjega življenja. Knjižica ima tudi pet podob: Maršala Radeckega spomenik na Dunaji, Vitez Matija Zitterer, Slovenska noša iz Tržaške okolice, Dolenjska noša in Gorenjska ženitovanjska noša. Gotovo bode dobro došla ne samo mladini, kateri je namenjena v prvi vrsti nego tudi odrasli jo bodo čitali radi. Nevezana stane 30 kr., trdo vezana 35 kr. Kdor pa vzame skupaj 100 izvodov, dobi jih nevezane za 25 gld., trdo vezane pa za 30 gld.

Društveni vestnik.
Iz šmarijskega okraja. (Vabilo.) Šmarijsko-rogačko učiteljsko društvo zboruje dne 1. septembra ob 10. uri dopolndne v Šmarji, kjer se bodo nadaljevali zadnjič pričeti razgovori. K obilnej udeležbi vabi vljudno	odbor.
Maribor. Učiteljsko društvo* za mariborsko okolico ima v četrtek dne 1. septembra ob '/aH. uri dopoludne v poslopji c. kr. učiteljišča svoj redni shod po tem-le vsporedu: 1. Zapisnik in dopisi.
2.	„O rastlinski selitvi". Govori g. ravnat. Schreiner.
3.	Slučajnosti. K obilni udeležbi vljudno vabi odbor.

Dopisi in druge vesti.
Franc Jamšek t
Ako si ga osebno poznal, dragi čitatelj, ostrmeti si moral, zaslišavši vest, da je umrl. Neverjetno I Ali se Ti ni dozdevalo, da je strela treščila v hrast najkrepkejše dobe, ter ga podrla. — Od moža 52 let starega, sicer nekoliko osivelega, širokih pleč, vsaj na videz zdravega in krepkega bilo bi se nadjati, da bode doživel visoko starost; kajti živel je jako zmerno in trezno. Ni se mu lahko pripetilo, da bi se bil pregrešil proti dijeti, dasiravno se je včasih udeležil tudi vesele družbe.
„Pred smrtjo ne obvarje koža gladka" — —. V petek 22. julija popoludne je še poučeval, po končanem pouku vsedel se k pisalnej mizi pred tabelo A1 vže čez '/s ure T glavi smrtno zadet zgrudil se je na tla. V nezavesti živel je še do drugega dne, a še dopoludne zdihnil je svojo blago dušo. —
Pogreba udeležilo se je razun 35 učiteljev in učiteljic krajni šolski svet, občinski odbor in mnogo občinstva.
Rajnki bil je zadnja leta telesno pač jako občutljiv, zlasti odkar je bil v vratu nevarno bolan. Tudi gibal se je morda premalo, česar mu seveda čas ni dopuščal. Ravnajo se po geslu: „Dolžan ni
samo--", marljiv kakor čebela, pisal ali tuhtal
je od zore do mraka, kar pričuje njegova pisarna, ki mrgoli konceptov in notic zadevajočih pouk v šoli in šolsko vodstvo, a tudi spisov, katere so pri-občevali strokovnjaški in razni drugi časniki v teku več ko 28 let. Njegovi knjigi „Drobtinice" in „Napake pri vzgoji" ste čitateljem znani.
A ne le pisaril je, tudi za svojo lastno izobrazbo je moral biti neumorno delaven. Obiskoval je le takrat še dvorazredno ljudsko šolo v Žalci in sicer
pri učitelji gospodi Kovač-i, potem pa je kot samouk dospel do tolike stopnje izobraženosti, da se je zamogel meriti z najodličnejšiini strokovnjaki novejše döbe, kar si dragi čitatelj, razvidel iz njegovih spisov, — a tega si se še bolje prepričal, ako si imel priliko občevati ž njim. — Šolska oblastva so ga radi tega odlikovala z imenovanjem „c. kr. okr. šol. nadzornikom", s podeljenjem naslova „ravnatelj", z več priznalnimi pismi, itd.
To zamore poleg jeklene marljivosti le izvanredna nadarjenost.
V šolstvu odličen strokovnjak, bil je tudi v družbi jako olikan in takten; znal je o vseh dnevnih vprašanjih bistroumno, da modro soditi. Povsod in povsem poštenjak, vžival je spoštovanje in polno zaupanje svojih prijateljev in znancev, katerim je bil, mladim kakor odraslim, zlasti svojim nekdanjim učencem v premnogih slučajih zveden in previden svetovalec.
Svojim učencem bil je poleg vestnega, tudi mil, sečuten učitelj, ki si je vedel pridobiti ne le visoko spoštovanje, ampak tudi udanost in iskreno ljubezen v tolikej meri, da jim bode vedno ostal v neizbris-ljivem spominu. Lahka mu zemlja!
■ Reichenburg 1. avgusta 1892.	Matko.
Okrajne učiteljske konierencije.
Maribor. (O u r a d n e j konferenciji.) [Dalje.] Nadalje nas čaka zopet druga naloga, ta je, priskrbeti si moramo potrebnih učnih pripomočkov. Teh nam primanjkuje mnogokrat. Prez učnih pripomočkov za nazorni nauk si ne morem misliti nazornega pouka, torej tudi pouka iz realij ne. Brez temeljitega nazornega in realnega pouka pa tudi ni misliti na vspešno poučevanje v jeziku. Najprej moramo nekaj vedeti, predno moremo kaj povedati. Cicero pravi: „rem teneverba sequentur". (Skrbi za pojme, izrazi pridejo sami ob sebi). Ni me volja, to vprašanje nadalje razmotrivati, ker bode dovolj priložnosti pri letošnji deželni učiteljski konferenciji o tem vprašanji razgovarjati se. Hotel sem vas samo opozoriti na program prihodnjega delovanja. V preteklem poletji je konferencija volila odbor, kateremu se je naložila rešitev vprašanja o preskrbljenji najbolj priprostih in najcenejših učnih pripomočkov, ki bi se naj bili priredili v razstavo povodom letošnje konferencije. Da ta odbor svoje naloge ni rešil, opravičeno je s tem, da smo imeli obilo dela z učnimi načrti in s tem, ker se učni pripomočki naj sestavijo na podlagi učnih načrtov. No, sedaj se za-moremo lotiti tudi te naloge. Te naloge lotiti se neškodovano samosvojega dela, bodi nam za zdaj prva skrb. Radi tega si dovoljujem vas vže danes prositi, da vsak svoje moči poskuša v tem oziru. In ako kdo misli, da je kako posebno srečno misel zadel za prireditev kakega rabljivega učnega pripomočka, ta naj to takoj odboru naznani, oziroma prirejeni učni pripomoček pošlje. Na ta način se
bode skupnemu delovanju gotovo posrečilo zvršiti nekaj pripravnega.
Širji delokrog utegne nam skoraj gotovo odmeriti deželna učit. konferencija. Rad bi vašo pozornost naklonil temu posvetovanju, ki ne bo zanimivo samo za posredne udeležence, temveč mi vsi naj bi je vporabili v korist.	>
Tako vidimo tedaj širno, še neobdelano polje pred nami, iz katerega sem povzel le nekatere točke. Na noge torej, poprimiino se dela!
Po poročilu gospoda predsednika nastopi nadučitelj gospod Möge, ter zelo obširno razpravlja z veliko marljivostjo izdelano poročilo o vprašanji: „Kako naj učitelj zanimanje ljudstva na deželi za šolo vzbuja in pospešuje ?" Svoj.; predložbe utemeljeval je s primernimi dokazi.
Nič manj skrbno izdelal je isto vprašanje nadučitelj gospod Potočnik, ter ste predavanji konferenčne udeležence vidno zanimali.
O stavkih, ki so se predlagali po prvem predavatelji, vnel se je prav živahen razgovor. Stavki so se v slogu tu in tam nebistveno spremenili, nekateri na novo pridjali, ter se v sledeči obliki sprejeli:
1.	Učitelj naj skrbi z najkrepkejim povdarkom v šoli in zunaj šole za nravno-versko vzgojo mladine.
2.	Učitelj naj skuša s poukom bistriti učencem um in blažiti srce, vsestransko vaditi njih duševne in telesne moči, ter čuvati na to, da bode imel pouk trajen vspeh.
3.	Učitelj si naj prizadeva, pridobiti si vrlo znanstveno in narodno gospodarsko omiko, da bo sposoben, svojim sodržavljanom v različnem razmerji življenja biti na pomoč z besedo in z djanjem.
4.	On se naj odlikuje po plemenitem, neomah-ljivem, trdnem in čistem značaji in naj skuša, svest si smotra z doslednjim ravnanjem blažilno vplivati na svoje okrožje.
5.	On si naj prizadeva, da z neumorno marljivostjo in neutrudljivo delavnostjo, kakor sploh z uljudnimi, nesebičnimi čini koristi občanom.
6.	On se naj udeleži vseh veselih in žalostnih dogodkov, ki se vrše med občani, ter naj skuša borbo za življenje prebivalcem olajšati hi zoper siromaštvo, ki vedno silneje sega krog sebe. z ojačeno močjo boriti se.
7.	S prebivalstvom naj občuje premišljeno in taktno, ter prizadeva si naj, da z zaupnimi osebami prebivalstva, osobito z domačo duhovščino, se zastopniki občine in udi krajnega šolskega sveta živi v lepej spravi, v lepem soglasji.
8.	On si naj prizadeva, da si pribori priznanje in zadovoljnost prebivalstva s pospeševanjem cerkvene godbe in cerkvenega petja, kakor tudi z marljivim oskrbovanjem drevesnice in šolskega vrta.
9.	On skrbi, da pridobi ljudstvo za šolo in sicer s prirejanjem javnih skušenj in šolskih svečanosti, tudi s svečanosti božičnega drevesca, ter deljenje tople juhe potrebnim šolarjem.
10.	On skrbi za višjo izobrazbo mladine s tem, da ustanovi tečaje za nadaljno izobrazbo mladine in knjižnice za ljudstvo.
11.	V političnih vprašanjih naj trezno postopa in skrbi, da bode kot oče svojej družini dajal svojim someščanom dober vzgled.
12.	On naj skuša v ugodnih prilikih stariše poučiti o temeljni podlagi vzgoje, kakor tudi o pravem namenu šole.
13.	On naj gleda na to, da se stariši svojih učencev občuje posredno iu neposredno.
14.	On si naj prizadeva povzdigniti učiteljski ugled ob jednem tudi ugled šole s prijaznim občevanjem in kolegijalno spravo se svojimi tovariši.
15.	Učitelj poteguje naj se zato, da bode v uradnem in družbinskem obziru učiteljstvo na boljem.
16.	Povodom šolskega sklepa se naj potrudi, da se bode moglo učencem odhodnikom podati primerno darilce. (Konec sledi.)
Iz krškega okraja. (Konferenci j a). Učiteljstvo krškega šolskega okraja zbralo se je k svoji uradni konferenciji dne 27. julija 1892. v šolskem poslopji meščanske šole v Krškem. Gosp. predsednik in voditelj okrajne učiteljske konfereneije, c. kr. okrajni šolski nadzornik Fr. G ab r se k otvori konferencijo ob 9. uri dopoludne.
V svojem nagovoru prisrčno pozdravlja vse na-vzočnike, vabeč jih k resni in stvarni udeležbi pri razpravah, ki so na vsporedu. Poudarjal je, da se šolstvo krškega okraja razvija vedno krepkeje in da je v marsičem vže doseglo oni smoter, ki ga nam postavljajo šolski zakoni. Kolikor pa je še zaostalo za tem smotrom, tega ni krivo toliko učiteljstvo, kolikor neugodne razmere, v katerih je delovati ravno učiteljstvn krškega šolskega okraja. Upa pa, da se tudi te razmere kmalu zboljšajo, vsaj ve, da se ž njim trudijo tudi šolske oblasti, kako najhitreje odpraviti te ovire.
Ako si je torej učiteljstvo v svesti, da izpol-nuje svoje stanovske dolžnosti, naj ga k temu bodri pa še bolj zavest, da deluje s tem v smislu šolskih postav, katere je izdalo Njega Veličanstvo, naš presvitli cesar, kateremu se je šolstvo najbolj omililo in ki pri vsaki priliki razodeva Svojo blago naklonjenost do njega. Zato pa bijejo srca vseh državljanov v neizmerni ljubezni do njega in zato mu izkazuje tudi učiteljstvo svojo otroško ljubezen pri vsakej priliki. Naj bi tudi tu zbrano učiteljstvo porabilo to priliko in izrazilo svojo ponižno udanost in hvaležnost do Njega Veličanstva s klicem: „Bog blagoslovi, Bog ohrani našega milega vladarja Franca Jožefa I., Bog obvaruj vso hišo Habsburško!" „Slava!"
Na to zakliče konferencija trikratni „živio" ter navdušeno zapoje cesarsko pesem. —
G. predsednik konštatuje navzočnost oziroma nenavzočnost konferenčnih udov. Vseh navzočih udov je bilo 47., nenavzočih pa 8.
Svojim namestnikom izvoli g. predsednik g. Ivana Lapajne-ta, ravnatelja meščanske šole v Krškem.
Na to se preide k posameznim točkam vsporeda.
1.	Volitev d v e h z a p is n i k a r j e v. Ivoljena sta bila po nasvetu g. Andr. Grčar-ja, nadučitelja iz Mokronoga „per acclamationem" gdčna. Franja Lunder, učiteljica v Trebelnem, in g. M. Ilumek, učitelj na Raki.
2.	Poročilo c. kr. okrajnega šolskega nadzornika. Po primernem uvodu poroča g. predsednik konfereneije o izvršitvi lanskih konferenčnih sklepov, izmed katerih so trije še nerešeni, jeden pa je od visokega c. kr. dež. šol. sveta po-voljno rešen. Dalje poroča o spremembah učiteljskega osobja in o statistiki šol.
Prej ko preide gospod predsednik k obravnavi posameznih predmetov, jako temeljito in obširno razpravlja pet metodiških jednot ali stopinj, na katere je paziti pri vsaki učni uri in pri vsakem predmetu in sicer: a) priprava (analiza), b) podavanje novih predstav ali razširjevanje starih (sinteza), e) združenje (asocijacija), dj povzetje (sistem), e) uporabljanje. Po teh metodiških stopinjah naj bi se ravnal vsak učitelj in zagotovil si bode gotov vspeh, v vseh predmetih ljudske šole. Na to gospod predsednik poroča o vsakem predmetu posebej pri nazornem nauku začenši in končavši pri uradnih spisih. Koncem svojega poročila izreka vsem, ki so pripomogli do tolike povzdige šole in vsem, ki so ga podpirali v njegovi službi, svoje priznanje iu zahvalo.
3.	Obravnava nastopnih predmetov.
aj Podrobni učni načrt za slovnico,
pravopis in spisje. Ker bi bilo poročilo o tem predmetu predolgo, zato se izroči po nasvetu gg. Karola Trosta in Andr. Grčar-ja stalnemu odboru, naj on sestavi iz referatov, katere so izdelali posamni učitelji vsak za svoj razred, učni načrt in pri prihodnji učiteljski konferenciji poroča o njem. Soglasno sprejeto.
b) Pretresovanje knjig za šolarsko knjižnico. Poročevalcem je imenovan gosp. IVan Rupnik, a on predlaga naj se pretresovanje sposobnih in nesposohnih knjig predloži tudi stalnemu odboru. Ta predlog podpiralo oziroma popolnjevalo je še več gospodov udov in sicer gg. Ivan Leveč, Ivan Gantar, in Jož. Bezlaj. Naposled govori o tem predlogu še gospod Ivan Lapajne in gospod predsednik sam, na kar se isti soglasno sprejme. ,
(Konec sledi.)
Iz Kranjskega šolskega okraja, 16. avg. 1.1. (Okrajna učiteljska konferencija.) Učiteljstvo kranjskega okraja je imelo 27. julija t.. 1. v Škofji Loki svojo uradno konferencijo. Točno ob 9. uri dopoludne otvori zborovanje gosp. c. kr. okrajni šolski nadzornik Andrej Zumer, pozdravi navzoče ter imenuje svojim namestnikom g. učitelja Fr. Crnilca,
učiteljstvo pa izbere zapisnikarjema gospico učiteljico Ivanko Ilromec in gosp. Slavko Flis-a.
V poldrugo uro trajajočem poročilu razpravlja potem gosp. nadzornik šolske razmere v našem okraji. Omeni najprej spremembe v učiteljstvu, govori o stanji šol, o delovanji c. kr. okrajnega šolskega sveta, o važnejših razpisih šolskih oblastnij, o usodi pri lanskej konferenciji storjenih sklepov in resolucij, preide potem na uradne spise in k posameznim predmetom, razpravlja o vzgoji in disciplicini ter izjavi, da je splošen vtis prav ugoden.
Na to poroča v imenu odbora vseh kategorij ljudskih šol o pokončni pisavi g. učitelj Iv. Pezdič.
C. kr. okrajni šolski svet v Kranji je bil namreč sklenil uvesti za poskušnjo pokončno pisavo v II. razred četirirazrednice v Kranji —- učitelj g. I. Pezdič, v I. razred II. oddelek trirazrednice v Cerkljah — učiteljica gospica Frančiška Pogačnik — v II. razred I. oddelek dvorazrednice v Št. Juriji — nadučitelj L. Jelene — in v II. oddelek jeduorazrednice v Trbojah — učitelj gosp. J. Kuhar. — Na podlagi skušenj, katere so si pridobili mej šolskim letom ti učitelji, poročal je gosp. poročevalec. Svoje poročilo je razdelil v teoretični del, v kojem nam je navel vse prednosti pokončne pisave, da je po izreku posameznih zdravnikov in zdravniških svetov, ki se pečajo s šolsko higijeno, inyopiji in skoliosi, ki sta dandanes v šoli toli razširjeni, mogoče odpomoči samo s pokončno pisavo. Dakazal je na podlagi statističnih podatkov, kako se ta bolezen širi ravno vsled poševne pisave osobito v višjih razredih ljudskih šol. Zdravniki so našli razrede, v kojih so bili vsi učenci kratkovidni, mnogi so imeli tudi krive hrbteniee.
Ali je pa s pokončno pisavo mogoče doseči iste povoljne vspehe kakor s poševno ? Tudi temu vprašanju pritrdi gosp. poročevalec ter kaže na izjave mnogih učiteljev, ki so delali v stvari poskuse, opozori na uspehe, ki jih je dosegel v to svrho izbrani odbor in nekoji drugi učitelji v okraji, ki so se prostovoljno pečali s pokončno pisavo.
Gosp. poročevalec ni prezrl tudi mnenja nasprotnikov. Točko za točko, ki jo navedö proti pokončni pisavi, da ni pripravna za hitro pisavo, da rada in-klinira na levo, da se o šolski higijeni zamore izreči le strokovno ižobražen šolnik, skušal je oporeči ter pustil samo veljati, da klopi v marsikateri naši šoli niso pripravne za pokončno pisavo — vsaj pa tudi za poševno niso in skrajni čas je, da se nadomesti z boljšimi.
Ko nam slednjič pokaže še s kredo v roki temeljne črte, iz kojih so sestavljene črke pokončne pisave in nam poda nekak načrt „za prvo uro pokončne pisave, stavi g. poročevalec v imenu odbora te-le resolucije:
1. Z ozirom na mnoge prednosti, koje ima pokončna pisava, naj sklene konferencija uvesti s prihodnjim šolskim letom pokončno pisavo v vse šole po vseh raz redili oziroma oddelkih.
2. C. kr. okrajni šolski svet se naprosi vplivati na krajne šolske svete, da se slabe šolske klopi nadomestijo s pripravnejšimi.
Ko še nadučitelj g. L. Jelene v daljšem govoru navede razne prednosti pokončne pisave, ter povdarja, da bo pokončna pisava „pisava prihodnosti", da se bo gotovo uvedla v ljudsko šolo, če ne prej pa slej, če ne z nami pa zoper nas, da so jej nasprotniki večinoma le oni, ki še niso delali v šoli ž njo no-bednih poskusov, ali pa se je hranijo iz političnih ozirov, s pozivom, bodimo napredni, bodimo mej prvimi, ki uvedemo pokončno pisavo v naše šole, da obvarujemo nežno šolsko mladino grdih telesnih napak in bolezni, toplo priporoča stavljena nasveta ter stavi resolucijo, da naj se v slučaji, če si. konferencija sprejme prvi nasvet gosp. poročevalca, uvede v svrho jednotne pisave po sveli šolah oblike črk kakoršne ima češki učitelj gosp. Vincenc Ulahouš v svoji brošuri: „Jakvyučovuti pismustojatemu", sprejme konferencija vse nasvete soglasno.
Drugo poročilo je bilo: „Učni red v ponavljalo i šoli". Sestavil gaje gosi), učitelj Fr. Luznar. V prav dobro premišljenem poročilu je govoril najprej splošno o ponavljalni šoli, o postavnih določbah, na koje se naslanja ter nasvetuje, da naj izreče konferencija željo za Gletuo šolsko dolžnost tudi za one, ki še le v 7. ali S. letu začno obiskovati šolo ter naj sklene v ponavljalno šolo sprejemati samo otroke, ki imajo odpustnice ali odliodnice iz vsakdanje šole.
Potem je napisal na tablo dva učna reda in sicer za one šole, ki imajo dvakrat v tednu ponavljalno šolo in za one, ki jo imajo samo jedenkrat.
Glasno odobravanje je sledilo izbornemu poročilu, nasveti so pa bili sprejeti z veliko večino glasov.
Sledilo je poročilo in volitev knjižničnega odseka, v kojem so ostali dosedanji udje, volitev stalnega odbora, v kojega so bili mesto dosedanjih članov, gg. Ivragl, Papa, Vavken in Režek izbrani z veliko večino glasov gg. lienedik, Jelene, Luznar in Režek.
S trikratno „slava" na največjega pokrovitelja in najboljšega zaščitnika ljudskega šolstva, na pre-svitlega cesarja, sklene gosp. nadzornik konferencijo ob 1. uri popoludne.
Skupnega obeda udeležilo se je vse učiteljstvo. Med in po obedu zabaval nas je tržiški godbeni < kvartet kaj izvrstno.
Učiteljstvo kranjskega okraja je pa tudi pri tej priložnosti pokazalo, da se zaveda svoje narodnosti in svoje narodne zavesti. Nabralo je namreč na povabilo gospoda učitelja J. Režek-a precejšnjo svoto za našo prevažno družbo sv. Cirila in Metoda. Ta svota se je izročila odboru „učiteljskega društva za kranjski šolski okraj" ker nabira mej svojimi društ-veniki prostovoljne doneske, da narasejo na 100 gld., da se bode tudi naše učiteljsko društvo lesketalo mej pokrovitelji vrle družbe sv. Cirila in Metoda.
--—c.
Grm pri Novem mestu. (Učiteljski kmetijski tečaj.) Letošnji kmetijski tečaj za učitelje začel se je 8. in se bo končal s skušnjo dne 27. t. m. Poslušalci so nastopni gg. učitelji: Benedik Karol, naduč. v Smledniku; Cerar Ivan, učitelj v Skoeijanu pri Turjaku; G ä r n t n e r Fran, učitelj v Velesalem; Gebauer Viljem, naduč. v Šmarjeti; K a d u n e c Anton, učitelj v Adlešicali; Kopitar Fran, učitelj v Gribljah; ' L o kar Ivan, učitelj v Doblicah; Suligoj Ivan. učitelj v Ostrožnem brdu; Z upa n ec Ivan, učit. na Vel. Poljanah; Zirovnik Jože, nadučitelj v Gorjah; Pikel Karol, učitelj v Prežganji; To m an Janko, naduč. v Moravčah. — Predava se: sadjarstvo, trtarstvo, kletarstvo, živinar-stvo, gnojarstvo in pridelovanje krme, predavata pa gg.: vodja Rihard Dolenc in pristav Viljem Rohrinan. Pouk je. od '/a 8-—11- dopoludne in od 2.—4. po-poludne; praktične vaje so pa zjutraj pred teoretičnim poukom ali popoldan po pouku. Napravljajo se tudi izleti v vzgledne šolske vinograde. Dal JLiog, da bi tečaj obrodil obilega sadu!	Zc.
Iz Gradca 18. avgusta 1892. Od 25. m. m. sem se tu vrši na Franc Jožefovi meščanski šoli prvi učiteljski tečaj za deška ročna dola. Poučuje se v lepenstvu in mizarstvu po devet, oziroma deset ur na dan. Od slovenskih učiteljev se udeležujejo tega tečaja le trije, namreč gg. nadučitelja Jožef Benedek iz Planine na Notranjskem, Ivan Poženel iz Rakeka in učitelj Avgust Kleč iz Cerknice, oziroma iz Ljubljane. V dan 18. avgusta so imeli vsi udeleženci praktičen nastop, a v dan 3. septembra bode pa po trudapolnem delu zaželjeni sklep z razdelitvijo spričeval.	J. B.
Iz Krškega. V založbi „Pedagogiškega d r u š t v a" so do sedaj izšle sledeče knjige:
I.	Pedagogiški letnik*). I. leto, 1887, uredil Fr. Gabršek, po 1.40 gld. Vsebina: 1. Fr. Gabršek: Občno vzgojeslovje. 2. Zavski: Vzroki zasurovelosti mladine, šoli odrasle, in sredstva, kako pomoči tej žalostni prikazni. — 3. J. Ravnikar: Komenski-Slomšek. — 4. T. Brezovnik: Učne slike iz somatologije. — 5. Jos. Bezlaj : Pouk o črtežih, II. del. — G. Fr. Garbšek: Poročilo o delovanji „Pedagogiškega društva". — Fr. Lunder: Vplivanje učitelja na kmetijsko gospodarstvo sploh s posebnim ozirom na sadjerejo. L. Abrain: Kakö naj bi učitelj pospeševal čebelorejo? Iv. Gantar: O domačih šolskih nalogah na kmetih. — 7. Vabilo. 8. Slike k „Pouku o črtežih" v prilogi.
II.	Pedagogiški letnik, II. leto, 1888, uredil Fr. Gabršek, po 1.40 gld. Vsebina: 1. Fr. Gabršek: Občno ukoslovje. — 2. J. Ravnikar: Zgodovina slovenskega ljudskega šolstva. — 3. J. B.: O šolskih stavbah. — 4. Tone Brezovnik: Namen, ureditev in uporoha šolskih knjižnic. —
*) Ta knjiga je vže razprodana.
5. Jos. Bezlaj: Navod za risanje strojev. — 6. J. L.: Pogled na pedagogiško polje 1. 1887. — 7. T. B.: Šolstvo na Štajerskem v šolskem letu 1886/87. 8. J. L.: O Učilih. — 9. .Poročilo o razstavi. —
10.	Fr. Gabršek: Poročilo o delovanji „Pedagogiškega društva" v drugem letu svojega obstanka. —
11.	Dodatek k „zgodovini slovenskega ljudskega šolstva". — 12. Vabilo. — 13. Slike k „šolskim stavbam" in k „navodu za risanje strojev" v pri-logi I., II.
III.	Pedagogiški. letnik, lil. leto, 1889, uredil Fr. Gabršek, po 1.50 gld. Vsebina: 1. Fr. Gabršek: Izkustveno dušeslovje. — 2. J. Ravnikar: Nekaj odlomkov iz Jana Amosa Komenskega „Didaktike". — 3. Jos. Bezlaj: V šolski delarni. — 4. Žavski: Spomini na Dunaj. — 5. I. L.: Pogled na pedagogiško polje 1. 1888. — ti. Poročilo o „Prvi slovenski stalni učilski razstavi ,Pedagogiškega društva'". — 7. Fr. Gabršek: Poročilo o delovanji „Pedagogiškega društva" v tretjem letu svojega obstanka. — 8. Vabilo.
IV.	Pedagogiški letnik, IV. leto 1890, uredil Fr. Gabršek, po 1'50 gld. 1. Fr. Gabršek: Jezikovni pouk v ljudski šoli. I. Teoretični del. — 2. Jos. Bezlaj: Navod k [»četnemu risanju in oblikoslovju. — 3. A. Žumer: V šolski delarni, II. —
4.	J. Bezlaj: Iz risarske izložbe v Norimberku. —
5.	J. B : Vpliv prirode in hrane na zdravje človeško. — 6. I. L.: Pogled na pedagogiško polje 1. 1889, in 1890. — 7. Fr. G.: Poročilo o „Prvi slovenski stalni učilski razstavi" Pedagogiškega društva. — 8. Fr. Gabršek: Poročilo o delovanji „Pedagogiškega društva" v četrtem letu svojega obstanka. — 9. Vabilo.
V.	Pedagogiški letnik, V. leto, 1891/92, uredil Fr. Gabršek, po 1.40 gld. Vsebina : 1. Fr. Gabršek: Jana Amosa Komenskega: I. Šola v igri (IV. del). II. Kako pregnati lenobo iz šol. Prevel in uvod dodal .... — 2. Iv Lapajne: Simon Rudmaš, koroški šolnik in domoljub. — 3. Josef Bezlaj : Jednostavni predmeti iz stavbarstva in stroj-stva. Spisal Kar. Hesky. Poslovenil . . . . , — 4. J. B.: Kotomerstvo. — 5. —z—: Iz norimberške risarske izložbe 1. 1890. — 6. I. L.: Pogled na pedagogiško polje 1. 1891. — 7. Marija Michel: Statistiški pregled ljudskega šolstva v Avstriji 1. 1890. 8. Poročilo o „Prvi slovenski stalni učilski razstavi" Pedagogiškega društva. — 9. Fr. Gabršek : Poročilo o delovanji „Pedagogiškega društva 1. 1891. — 10. Vabilo.
Razen teh 5 „Pedagogiških letnikov" je izdalo društvo še nastopne posebne odtise iz taistih: VI. Fr. Gabršek: Občno vzgojeslovje, 1887, po 80 kr. — VII. J. Bezlaj: Pouk v črtežih, II. del, 1887*) po 30 kr. — VIII. Fr. Gabršek: Občno ukoslovje, 1888 po 80 kr, — IX. Fr. Gabršek: Izkuštveno
*) Ta knjiga je vže razprodana.
dušeslovje, 1889 po 80 kr. — X. Fr. Gabršek: Jezikovni pouk v ljudski šoli. I. Teoretični del, 1890 po 80 kr. — XI. Jos. «ezlaj : Navad k počet-nemu risanju in oblikoslovju, 1890 po 35 kr. — Vse te knjige lahko naroče tudi v vsaki knjigarni. Po pošti stanejo 10 (oziroma 5) kr. več.
Iz Ptuja. Dne 7. avgusta t. 1. priredili so v „Narodnem domu" našega starodavnega mesta mariborski slovenski učiteljiščniki veselico s petjem in godbo, katera se sme prištevati sijajnim in prelepim slavnostim. Čeravno je bilo vreme nekoliko nezanesljivo, ter nam je solnce še le popoldan pokazalo svoj prijazen obraz, vendar je bila udeležba mnogo-brojna. Med došlimi sta se odlikovala gg. okrajni glavar, vitez Alfonz Sekerer in okrajni šolski nadzornik Kanner.
Točno ob 6. uri popoludne pričela se je veselica z lepo donečo pesmijo „Pozdrav", katcrej je sledila beseda. Gospod Tone Freuensfeld nam je v lepem, jasnem in dovršenem govoru podal nalogo učiteljevo na slovenskem učiteljskem polji in bil zato burno pohvaljen. Petje je bilo krasno in segalo občinstvu globoko v srca. Isto tako razlegali so se glasovi godbenega orodja, dokazujoč nam, da Slovenec tudi na tem polji nikakor ne zaostaja za drugimi narodi, da tudi Slovenec zamore postati — umetnik —. To nam je pokazal gospod Svojimir Serajnik, ki je sviral svoj „Koncert za gosli" tako spretno, krasno in milo doneče, da sem se nehote spomnil našega nepozabljivega pesnika, ki je želel,
„Da bi nebesa milost nam skazale!
Otajat' Kranja našega sinove,
Njih in Slovencev vseh okrog rodove,
Z domač'mi pesmam' Orfeja poslale! (Frcširen.)
Ko bi se vrlemu našemu mlademu umetniku dala priložnost, popolniti svoje znanje na kakem konser-vatoriju, gotovo bi bilo to na veliko korist njemu in na Slavo Sloveniji. Omeniti pa nam je tudi mladega vodjo Leopolda Šerbinek-a, ki je res izvrstno rešil svojo nalogo.
Ločili smo se popolnoma zadovoljni, svesti si, da se je storil glede glasbe na učiteljišči velik
št. «i. Razpisi natečajev. Učiteljska event. tudi podučiteljska služba.
Na petrazredni ljudski šoli v Središči (Pol-strau) se umešča .druga učiteljska služba eventuelno tudi podučiteljska služba z dohodki IV. plač. razreda stalno, podučiteljska služba event. tudi provizorično.
Prosilci naj pošljejo svoje redno opremljene prošnje z dokazom, da so nemškega in slovenskega poučevanja zmožni in avstrijski državljani, do 8. septembra t. 1. na krajni šolski svet v Središče (Polstrau).
Okrajni šolski svet Ormož 25. julija 1892. 2—2	Za predsednika: R anner s. r.
korak in če se bode napredovalo s tako marljiostjo, gotovo bodemo — slovenski učitelji zainogli ponašati se tudi v tej stroki z učitelji drugih narodov. Torej na noge, vrli sinovi slovenski, napredujmo ž njimi in pripomogli bodemo zelo mnogo premili domovini slovenski.	?
(Razširila se je) dosedanja dvorazredna ljudska šola v S vi čini v mariborskem šolskem okraji v trirazrednico in ustanovilo zato novo učiteljsko mesto.
(Gospod Franc Z o 1 g a r), nadučitelj na Rečici, je dne 22. avgusta t. 1. po dolgej bolezni, mirno v Gospodu zaspal. Pogreb bil je 24. avgusta ob 7. uri zjutraj. R. i. p.
Premembe pri učiteljstvu. Na novo ustanovljeni, četirirazredni dekliški ljudski šoli v Trbovljah na Vodi imenovani ste dosedanji tamošnji pod-učiteljici gspdč. Ivanka Steska za nadučiteljieo. Anka Weßner pa za podučiteljico; dalje gspdč. Melanija Sittig, podučit, v Galiciji za učiteljico in Leticija A h čin, podučit, dosedaj v Slivnici za podučiteljico. — Gospod Emil Vole, podučitelj v Trbovljah na Vodi postal je stalen na deški šoli ravno tü; g. Eduard Ceh, podučitelj pri Sv. Jurji v Slov. gor. pa na dosedanjem mestu.
Gospod Anton Lapajne, učitelj v Ribnici je dobil tretjo službo na kmetijski šoli na Grmu. Gospa Ar ko-Schweiger iz Soderšice je dobila četrto službo na deški šoli v Ribnici; g. Alojzij Pin, učitelj na Brezovici pri Ljubljani pride na tretje mesto v Dol. Logatcu; g. A. K1 e 6 iz Cerknice je imenovan za četrto mesto na nemški mestni deški šoli v Ljubljani; prvo mesto na dekliški šoli v Postojini je dobila gspdč. A. Matanovič, drugo gspdč. Vikt. Praprotnik in tretje pa gspdč. Irma Furlan; drugo učno mesto v Planini je dobila dosedanja začasna učiteljica gspdč. Olga Leskov i c. Stalno so nameščeni na dosedanjih službah gg.: Janez Zupan v Dovskem, Luka Albreht pri Sv. Ani nad Tržicem, Janez C er ar v Škocijanu pri Turjaku; gspdč. Pavla Suwa v Dobrepolji.
št. 326. Nadučiteljsko mesto.
Na dvorazredni ljudski šoli vGomilskem se s pričetkom zimskega tečaja 1892/3 umešča nadučiteljsko mesto z dohodki po IV. plač. razredu in stanovanjem v šolskem poslopji delinitivno ali tudi provizorično.
Prosilci naj svoje redno, zlasti z dokazom, da so avstrijski državljani in sposobljeni za poučevanje v k atol. veronauku, opremljene prošnje vložijo predpisanim potom najpozneje do 16. septembra .1892 pri krajnem šolskem svetu v Gomilskem. Želeti je, da znajo dotični tudi orgljati. Okr. šolski svet Vranski, 14. avgusta 1892.
Predsednik: Dr. Wagner s. r..
Vsebina. I. O nekaterih pogojih vspešnega in trajnega šolskega pouka. (Fr. Vrečko.) (I.) — II. Slovniške črtice. (M. Herič.) (L) — III. Pedagogiški razgled. — IV. I. slov. katoliški shod v Ljubljani. — V. Slovstvo. — VI. Društveni vestnik. — VII. Dopisi in druge vesti. — VIII. Natečaji.
Lastnik iu založnik: „Zaveza'i
Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. (Odgov. J. Otorepec.)