Stal sem na divjem Uralu
Jakov    ERMITAŽ    Sem romajo vsi kakor v Meko. Andrejev                       §e jaz pQ brezkončni stezi
počasi iz veka k veku grem s tiho toplino oči.
Črn veter lase razvihral je materi mrtvih ljudi, Picasso planet razdejal je, da znova ga spet zgradi.
Skoz solze z Magdaleno Marijo nad dvajseti vek motri, kako pred brezroko boginjo človek brezroki stoji.
• GROZA    V vroč dan, ki sega do svoda, za našim oknom zelenim se gromko hahlja priroda in lipa blešči se ognjeno!
In vejejo črni vetrovi, še sonce narobe vrti se, nad našim stoletjem svetovi v prabitne razpadajo lise.
*     *     *
1187
1188
Jakov Andrejev
Stal sem na divjem Uralu -v gozdu dremavem nekje, kjer malo ljudi je ostalo in cedre v tišini molče.
Kjer ni več nobene stezice in vse je kot gnezdo brez ptice, kjer cedre so pozlatele nad črno vodo se vzpele
JESEN    Po listju stopa potiho, nestrpno posluša, kako svetloba iz mraka diha in pušča za sabo temo.
V temi je med bori obstala in dolgo v obzorje je zrla. Tu, kjer je jesen umrla, stoji onemela skala.
GOZDAR    Svoje domače breze slika,
in vozi tank naprej skoz plamen. Naj kip iz brona in granita dobi ta vodnik - trd kot kamen.
Potem naj spet v domači hosti, kjer v vsaki vasi je obelisk, na novo košček vsak pogozdi v plamenih prekaljen tankist.
Vojaško dušo razbolelo je težko nesti skozi čas.
V srce ga skoraj je zadelo, da iz ruševin bi rešil nas.
	
	
	
	
	
	
	
	
Jesen odnaša listje z vej, Skoz gozd se njej več ne mudi. Njegova duša pa strmi iz vsake krošnje - kakor prej...
Prevedel: Lojze Krakar
1189                                                                                       Stal sem na divjem Uralu
Spet bo nad tabo razprto nebo, za okni - temni oblaki od juga, pol veka do zvestega druga, do drugih - sežeš z roko.
*  *  *
Vse se je že zgodilo na zemlji in danes ne bo nič svetleje. Neusmiljeni veter, le jemlji ovenele liste z veje.