iie ie. Tržaška okolica je v šolskem oziru v jako zanimivem stanju. Dočim je ljudska šola v mestu, urejena po predpisih, veljavnih s-ploh zai avstrijsko elementarno šolo, na najvišji stopnji razvitka — torej z osernletno šoisko obveznostjo — iniamo v okolici le šestletno šolko obveznost z dveletno ponavljalno šolo. Taka nredba je za najbližjo okiolico velikega trgovskega mesta s svetovnim prometom velik anakronizem, ali v resnioi se ta uredba le deloma izvršuje, in sicer prav poljubno: kdor hoče, pošilja svoje otroke v šolo tudi od 12. do 14. leta^ a kdor svojega 12 Ietnega otroka ne mara več pošiljati v ponavljalni tečaj — le par nr na teden v zimskem polletjii'— temu se tudi nič ne zgodi. V tržaški okolici, gornji in spodnji, imamo torej šolske uredbe, ki veljajo le še v materialno in kulturno manj razvitih drugih avstrijskih kronovinah, n. pr. za Tirolsko, Kramjsko, na Češkem, Štajerskem in drugod je oseinletna šolska obveznost strogo izvedena. V zadnjih časih se je pa tai tržaška uredba pokazala kot jako zastarela, in učiteljstvo tržaške okolice zahteva že več let zaporedomai razširjenja obligatne šolske obveznosti v okolici do 14. leta (oziroma na normalnih osem let), odpravo ponavljalnega tečaja ter razširjenje posameznih šol v višje organizirane, n. pr. petrazrednice v šestrazrednice. Ker so se pa pred vojno na tržaškem magistratu — in druge šolske oblasti prve inštance ni, ker ni deželnega šoskega zakona — okolišk) šolo smaitrali za »scuola di campagna« (izraz, ki ga državni šolski zakon ne pozna), so te zahteve dosegaile le gluha ušesa, in šele sedaj nameravajo storiti prvi korak v tem o-ziru. Pri tem pa bi bilo želeti, dai se šola v mestu ne zamenjuje z ono v okolici. Čujemo namreč, da misli mestna šolskai uprava vprašanje razširjenja šole v oklici rešiti v zvezi z rešitvijo< vprašanja ustainovitve slovenskih šol v mestu. In tu opozarjamo našo javnost, naj pazi, da zopet ne zamudimo časa. Če bi hotela mestna upravai zahtevani po razširjenju slovenske šole v oko lici zadostiti z ustanovitvijo slovenskih iavnih šol v nrestu, bi bilo to le rešiev ene stvari — slovenske javne.šole v mestu — dočim okolriško šolstvo ne bi s tem nič pridobilo. Potrebno pa. je oboje: v mestu moranio Slovenci dobiti potrebnili javnih šol, obstoječe slovenske ckoliške šole se pa morajo izpopolnitlt primerno krajevnim razmeram, t. j. primerno okolioi velikega trgovskega mesta! Imamo torej v dveh smereli gibajoče se zabteve*. v rnestu samem je odpreti toliko slovenskih šol, kolikoo: jtih je treba, da ne bodo naši otroci primorani zahajati v tujejezične šole, v okoJici pa se naj obstoječe slovenske šole z uvedbo obligatorične osemletne šolske obvezmosti razširijo v petrazrednice, šestrazrednice in večrazrednice, oziroma izpremene ob dosegi osmega razreda v meščansko šolo. — Ta način rešitve tega) vprašanja je takoj možen, dočini bi pa ustanovitev kake — tudi o tem govore — kompenzacijske nieščanske šole v mestu v.sal za letos ostala nemožna zaradi raznrth materialnib in formalnib ozirov, Prizadetim činiteljem priporočamo pri reševanju te važne stvari največjo skrb, ker novi časiii naj nas ne najdcjo ne• ripravljenib. Zato naj se šola v okolici naravno in času in kraju primerno izpopolni, v mestu pa naj se ustanove potrebne slovenske šole! To se da že zdaj doseči deloma v obliki otvoritve slovenskih vzporednic na raznih rnestnih laških šoIa.li, deloma pa s prevzetjem obstoječih slovenskih zasebnih šol v niestno ali državno upravo. Rešitev enega vprašanja pa ne izključuje rešitve druzega; nasprotno: nujni sta obe. Po »Edinosti«.