DOMOVIN ft AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY AMERICAN HOME SLOVENIAN MORNING DAILY NEWSPAPER NO. 33 CLEVELAND, OHIO, TUESDAY HORNING, FEBRUARY 9TH, 1932 LETO XXXIV-VOL. XXXIV Japonci poročajo, da je Rusija začela zbirati večje armade ob meji Zanimive vesti iz življenja naših ljudi po naselbinah Amerike Al Smith bo kontroliral preds. konvencijo skrajno nepričakovanega v položaju lahko prisili Smitha, da podpira Roosevelta. Smith je bil danes ves dan obkoljen od časnikarskih poročevalcev, toda je odrekel vsako nadaljno izjavo. Le enkrat je odgovoril na značilno vprašanje: "V slučaju, da je kdo drugi nominiran za demokratskega predsedniškega kandidata, ali ga boste podpirali?" Smith je odgovoril: "Jaz sem demokrat, in to pove vse!" Ta izjava pomeni, da se bo Smith podal volji večine na predsedniški konvenciji. Washington, 8. februarja. — Alfred E. Smith, demokratski zastavonoša iz leta 1928, je včeraj izjavil, da je pri volji sprejeti predsedniško nominac i jo demokratske stranke, toda prepusti popolnoma prosto voljo vsem drugim kandidatom in delegatom predsedniške konvencije, ki bo postavila kandidata. Ves demokratični politični položaj je odvisen od te izjave Al Smitha. Tozadevna njegova izjava obsega 144 besed. Izjava Smitha se smatra v uradnih krogih kot smrtni udarec kandidaturi governerja Franklin B. Roosevelta, ki je imel doslej največ upanja, da bo nominiran predsedniškim kandidatom demokratične stranke. Toda dočim sedaj javnost ve, da je Al Smith kandidat za nominacijo, pa to še ne pomeni, da bo Al Smith tudi dobil nominacijo. Predsedniška konvencija demokratov ipaa pravilo, da mora predsedniški kandidat dobiti dve tretini vseh oddanih glasov, in tolikšne moči Al Smith kljub vsej svoji popularnosti nima. In tako še zna pripetiti, da ne bo dobi! i]iti Al Smith niti Franklin Roosevelt predsedniške nominacije, pač pa bo slednja najbrž izročena Newton D. Bakerju. Na vsak način pa bo Al Smith absolutno kontroliral položaj na demokratski predsedniški konvenciji. Brez Smithove volje ne bo mogel biti nominiran nihče, in nominacijjo bo dobil oni, komur bo Smith naklonil svoje glasove potem, ko bo Smith videl, da on ne more zmagati. Toliko je danes gotovo, da Smith svoje podpore ne bo dal Roose-veltu, pač pa, je skoro sigurno, da jo dobi Newton D. Baker. Dočim sta bila Smith in Roosevelt pred letom dni še prijatelja, pa sta se tekom zadnjega leta sprla. Smithu nikdar ni ugajalo, ker je'Roosevelt pritiskal na narodni demokratski odbor, da slednji ne sme priti v javnost proti prohibiciji. Le kaj Franklin Roosevelt še ni podal nobene izjave glede Smitha. Svoje dni sta bila velika prijatelja. Bil je Roosevelt, ki je leta 1920 prosil Smitha, da kandidira za predsednika, in je bil Roosevelt, ki je v letu 1924 predlagal Smitha ea kandidata, in zopet je bil Roosevelt, ki je predlagal Smitha leta 1928, ko je bil nominiran. Smrtna kosa V pondeljek zjutraj je umrl v mestni bolnici rojak John Ka-telic, p. d. "Zaje." Star je bil okoli 48 let. Doma je bil iz fare Dobrnič na Dolenjskem, kjer zapušča ženo. V Ameriki je bival nekako 40 let. Dolgo let je stanoval pri Mrs. Ani Zupajnčič na Saranac Rd. Tu ne zapušča nobenih sorodnikov. Pogreb se vrši v sredo ob 7. zjutraj iz pogrebnega zavoda August F. Sve-tek, 478 E. 152nd St. Naj počiva v miru! Sinoči je imel zamorski republikanski councilman Lawrence Payne pred zbranimi črnimi državljani v dvorani na 40. cesti govor,. tvflnJe <* J. «tr»n!1 vem. Ako bi vedel, bi drugače nastopal. Kot vsi veste, je pod delokrogom podružnice št. 3 naseljenega največ našega naroda. Zakaj se ne poslužujejo svojega podjetja, je meni uganka. Krivda je pač goljufiva reklama, kateri radi vsi nasedemo, in pa nezavednost nas samih. Ni naša krivda, da trpimo, krive so temu razmere in pa naša nerazsodnost. Ako bi vedeli, kje nas čevelj žuli, bi si gotovo pomagali. Ker pa smo taki in taki bomo tudi ostali, dokler nas razmere ne prisilijo misliti s svojim razumom. Do tega je pa še daleč, po mojem mnenju. Po mojem mnenju smo v metropoli nevošljivi delavcem v Collin'-woodu, češ, čemu podpirati Collinwood. Toda cenjeni, delavci se moramo združiti, pa bodi tu ali tam, ker le potom združenja je naša bodočnost. Hvala vsem za sodelovanje. Joseph Kodrich. Poročilo nadzornega odbora, poroča Andy Zupane Knjige blagajnika so v lepem redu, za druge račune imamo pa accountanta. Priporočam, da se račune sprejme. Kastelic se strinja , s poročilom 1. nadzornika. Drugi pri reviziji ni bil navzoč. Poročilo John Hrovata. člana gospodarskega odbora Cenjeni! Kot so že prej omenili, da se je delalo vseskozi za podjetje, moram isto potrditi. Kot članu gospodarskega odseka, mi je bila poverjena naloga, paziti na imovino, to je posestvo in razno opremo trgovin. Ako je bilo treba popravila, smo isto napravili. Ostala člana se strinjata s poročilom. Predlog, da se poročilo vsega odbora sprejme, sprejet. Sledi poročilo članov Mladinske lige: Rudy Grošlja) in Frank Jerana, ki se glasi: Cenjeni! Znano vam je, da se je organiziralo Kooperativno Mladinsko Ligo. Kot tajnik tega kluba in Mr.. Frank Jeran, sva izvoljena od strani tega kluba, da jih zastopava na delniški seji. Namen našega kluba je, priučiti se zadružnem gibanju, da se tako mladina pripravi na bodočnost vaše ustanove. Seje se vrše vsak prvi in tretji četrtek v mesecu. Prvi četrtek imamo trgovsko in družabno sejo, tretji četrtek imamo pa pouk o zadružnem gibanju. Iz gl. urada v New Yorku smo dobili zgodovino in praktično 'vodstvo trgto-vin. Dolžnost me veže, da apeliram na vas, da pošiljate svoje sinove in hčere v našo sredo. Opomnite tudi vaše prijatelje, da naj pošiljajo svojo mladino od 14. letu naprej na naše seje. V istem smislu poroča tudi Frank Jeran. Mrs. Skubic, predsednica ženskega odseka poroča: V našem odseku .se dela in se je delalo vsestransko za korist Zadruge. Od časa do časa prirejamo razne prireditve, ki so v reklamno svrho podjetja. Naša naloga je. pomagati direktoriju in mislim, da smo vršile svojo dolžnost. Imamo tudi svojo blagajno; del iste smo že dale na razpolago odboru v svrho reklame. Apeliram na vse navzoče, da pošljejo svoje soproge in hčere v naš odsek. Poročilo odsekov sprejeto. Preide se na splošno razpravo. Zadrugar Mesec prosi, ako bi se moglo njegove delnice prodati, ker je prizadet vsled depresije. Sprejet predlog, da sc celo zadevo prepusti bodočnemu odboru, tla iste poskuša prodati. Zadrugar Pogorele protestira proti trgovanju z grozdjem. V debato poseže več navzočih, ki Pa vsi priporočajo, da naj se Zadruga posluži tudi drugih panog, ki prinašajo dohodke. V zadrugi v Fair Port imajo svojo oblačilno trgoviiid poleg groceri-je in mesnice; imajo nadalje svojo mlekarno, zalogo premoga, trgovino s čevlji in pohišt- vo. Sprejet predlog, da se da odboru zaupnica. Zadrugar Hrvat priporoča, da se apelira na privatne dolžnike, da znižajo.-obrestno mero, ter da se nabavi lastno stiskalnico v svrho boljše postrežbe. Sprejeto, da se celo zadevo prepusti bodočemu direktoriju. Zadrugar Hayny stavi predlog, da se radi razmer reducira plača uposlencev, sorazumno po delu in po dohodkih trgovine, kjer so pač uposleni. Sklep, da se isto prepusti v izvajanje odboru. Sledi debata glede kvalitete blaga. Gorjanc je za cenejo kvaliteto in to po nižji ceni, poleg dobre kvalitete po višji ceni, kot to delajo drugi trgovci, ki so naši konkurentje. Zakaj se mi ne poslužimo iste reklame? K temu da pojasnilo Grošelj, da ima danes Zadruga ugled, da daje prvovrstno blago. Ako pa nabavimo slabše blago, bodo kritike na dnevnem redu, ker tukaj ni vprašanje: kdo si, ampak kaj si. Znano je, ako se kupi slabo blago v privatni trgovini, je vse O. K. Ako pa ista kvaliteta pride iz Zadruge, pa ni O. K. Vname se daljša diskuzija, nakar je sprejet predlog, da se ustreže vsem, ter se instruktira uposlence, da tolmačijo kvalite- to in cene, zakaj da so različne. Zadrugar Gorjup se pritožuje glede neenakih cen blaga. Pojasnilo sledi od poslovodij. Gorjup se s pojasnilom zadovolji. Preide se na volitve. Sledi nominacija; nominacijo sprejeli: Andy Božih 22 glasov, Frank Hayny 36 glasov, John Gorjanc 28 glasov, Jos. Koporc 37 glasov, John Habe 16 glasov, Andy Zupane 26 glasov,. Jos. Skuk 37 glasov, Anton Jankovich 24 glasov, Valentin Gorjup 26 glasov, Fr. Rajer 17 glasov in Jos. Siskovich 37 glasov. Izvoljeni so za dobo dveh let: Hayny, Gorjanc, Koporc, Zupane, Skuk, Jankovich, Gosjup in Siskovich. To so novi direktorji. Stari, kojim termin še ni potekel, so: Anton Bokal, John Hrvat, Math Kastelic, Frank Susfcarsic, Frank Fende, A. F. Svetek in John Grošelj. Sprejet sklep, da se prodaja delnice po stari ceni, dasi so glasom poročila precej več vredne. Toda ker je podjetje na delavski podlagi, se pač mora dati priliko ,da se nas čim več nabere pod naš prapor v svrho oja-čenja zadružnega gibanja. Ker je dnevni red izčrpan, predsednik zaključi sejo. Jos. A. Siskovich, predsednik, Frank Hayny, zapisnikar. MARINE YURLOFF: POMAGAL JE UMORITI CARJEVO DRUŽINO živeli smo v Moskvi. Moj očo je bil uposlen v neki banki tam. Ko se je jeseni, leta 1917 začelo oblačiti na političnem obzorju, je napravil moj oče itekoliko načrtov za bodočnost. Kolikor je pač mogel v tistih negotovih dneh. Nekega dne pride od njega sporočilo. Sporočil nam je domov ,da so se pričeli poulični boji. Oditi moramo takoj. Seboj naj vzamemo, kar moremo v naglici spraviti skupaj. V par urah odpelje vlak proti Sibiriji. Na postaji se nam bo tudi on pridružil. Odpeljali se bomo preko Sibirije na Japonsko in od tam v Ameriko. Vlak je bil pripravljen za oh-hod. Vstopili smo na vlak: moja mati, teta in jaz. Vlak je bil natrpan z ubežniki. Vlak je odšel, a mojega očeta ni bilo od nikoder. Nikdar več ga nisem videla. Vlak se je pomika-l počasi proti vzhodu. Mraz je bilo in hrane nam je manjkalo. Med ubežniki so izbruhnile bolezni; najbolj je razsajal tifus. Zbolela je moja mati in teta. Na neki samotni postaji v Sibiriji so nas postavili z vlaka brez prtljage, ki se je odpeljala naprej. Ostala sem skupaj z materjo in teto, dokler nista 'umrli. Ni sta se dolgo mučili, saj ni bilo zdravnika, ne zdravil, ne postrežbe. Ostala sem sama. Ljudje v tisti mali naselbini blizu postaje so vedeli, da sem begunka. Bila sem brezdomo-vinka, brez pravic. Pa so si me prisvojili. Toda no bom go vorila o tem. To je za žensko kot težka mora. Ko so me podajali iz roke v roko, sem končno prišla v roke moža, pri katerem sem ostala Njegova postava in silna moč sta ga nadkriljevali nad drugimi. Vzel je in obdržal, kar je hotel. Bil je še precej prijazen z menoj in dokler sem bila piv njem, sem imela gorko obleko, hrano in streho. Kamor je šel. sem mu sledila radovoljno. Kaj pa sem hotela drugega? Moj mož je bil vojak. Pripo vedoval mi je, da so bojujejo Čehi pod generalom Kolčakom. da so ustanovili v Omsku svojo vlado in se bojujejo z boljševiki v Sibiriji I^a pa jih bodo kmalu pobili, mi je zatrjeval mož. Skoro vedno sva bila z možem na potu. V poletju 1918 smo prišli v mesto Jekaterinoslav Nj mi povedal, koliko časa bomo ostali tukaj; najbrze mi ni zaupal Nastanila sva se z mo zem v neki hiši. Kuhala sem zanj in mu prala. Dan je bil enak drugemu. Mož mi je povedal, da se bližajo Čehi in da bo kmalu prišlo do boja. Nekega dne v juliju je bil doma ves dan. Popoldne se je vle-gel in zaspal. Rekel je, da bo moral ponoči v službo in da se hoče odpočiti. Skuhala sem mu večerjo. Ko bi bila takrat vedela, na kakšno službo bo šel ponoči, bi ga bila najbrže umorila ko je spal. Po večerji je odšel. Oblekel se je in opasal samokres. To ji' bilo v torek zvečer in ni prišel domov do,četrtka večera. Ker se je na ulici govorilo, da so Čehi jako blizu, sem mislila, da je bil moj mož v boju. Skrbelo me je nekoliko zanj, ker je bil vedno dober z menoj. Bil je to edini prijatelj, ki sem,ga imela na svetu. Prišel je nazaj. Bil je ves začrnel v obraz, oči globoko udr-te in podplute s krvavimi pegami. Mislim da sploh ni spal od torka večer. In pijan je prišel domov. Skuhala sem mu čaja in nekoliko večerje, katero jo povžil. Potem je vzel svoj samokres in ga začel čistiti. Pri tem delu se mu je razvezal jezik; začel je pripovedovati. Pripovedoval je v surovem tonu, kot bi me hotel žaliti. "Sedaj so vsi mrtvi; vsa svo-jad je mrtva," je začel. "Čehi?" se začudim jaz. "Ali sto ubili Kolčaka?" Mislila sem pač, da se je boril z Kolčakovo armado. "Nikolaj Romanov in njegova žena in vsa njegova golazen je mrtva" Srce mi je zastalo v prsih. Bili smo komaj tri tedne v Je-katerinoslavu, zato mi ni bilo ničesar znanega. "Kdo? Kako?" silim vanj. Pokazal mi je samokres. "Ta, ta ve! Ta je pomagal. Prišli so skozi vrata na dvorišče, pohlevni kot backi." "Skozi katera vrata?" vprašani. Skozi katera vrata naj bi bil pač šel car s svojo družino? "Skozi vrata v kleti, v tisti beli veliki hiši. Vsi so bili opravljeni za na pot. Mislili so, da se bodo odpeljali. Skoda, da ti nisem mogel prinesti eno tistih lepih sukenj, toda Jurovsky je vse spravil na kup in sežgal. Vse je bilo kmalu končano. Morala bi jih videti, kako so sedeli tam, kakor izgubljeni. Vsi, carinja in njene hčere, čakajoče na odhod z avtomobilom." "Vsi? Velika kneginja in ca-revič?" hlastno vprašam." "Se več. Bilo jih je enajst vseh skupaj. Neki zdravnik, dekla in dva služabnika. Hoteli so ostati s carjevo družino do konca. Zato so pa tudi šli žnji-mi. In vse skupaj ni vzelo dolgo, ti rečem." "Ko je Jurovsky bral carju smrtno obsodbo, je ta skočil pokonci in zavpil: 'Kaj pa misliš s tem?' Pa je kmalu zvedel. Ustrelili so najprej njega. Drugi so zagnali vik in krik. Skočili so s stolov, na katerih so sedeli. Bilo nas je dvanajst, njih enajst. "V kleti je bilo precej temno, torej smo imeli jako slab cilj. V trenutku je bila klet polna dima. Streli so odmevali od sten. Toda streljali smo iz velike bližine, zato smo lahko dobro merili. Vsaka žrtev se je takoj zgrudila. Samo carevič je padel na truplo svoje matere, silno kličoč na pomoč. Morali smo stopiti bližje in pomeriti. "Morda mi ne verjameš, toda poglej, prinesel sem ti lep okrasek. Nihče drugi ga nima." S pijanim glasom se je bahal in vrgel na mizo biserno ovratnico. "Ena izmed deklet je imela manj korajže kot druge. Ko je videla svojega očeta pasti, se je zgrudila v nezavesti na tla. Zato je tudi krogle niso zadele. Ko smo nehali streljati, so ležali vsi na tleh. Toda jaz sem se spomnil tega dekleta. Šel sem do nje in res, bila je v nezavesti, toda ni imela nikake rane. Del sem ji roke okrog vratu, da jo zadavim. Začutil sem na njenem vratu tole ovratnico. Stisnil sem jo in zavil, da so se biseri zajedli globoko v meso. Verižica se je utrgala. Dekle sem zadavil in ovratnico princezinje sem prinesel tebi." Kmalu zatem so mesto zavzeli Čehi in boljševiki so zbežali. Marina, pripovedovalka teh vrstic pa je ostala. Hotela se je maščevati nad grozovitimi boljševiki. Pridružila se je Čehom in se borila kot vojak v njih vrstah. Nekega dne jo je krogla ranila v ramo. Takrat se je nahajal v Sibiriji ameriški Rdeči križ, ki jo je spravil na Japonsko in rešil tako nadaljnih nadlog.. Ta dogodljaj je pripovedovala Marina leta 1921 nekemu ameriškemu poročevalcu, ki jo je zapisal, kakor jo je ona povedala. -o-- Gandhiju je bilo zaplenjeno premoženje Bombay, Indija, 8. februarja. Policija je prišla v stanovanje aretiranega indijskega agitatorja Gandhija, kjer je zaplenila. njegovo premoženje, ker ni plačal davkov. Policija je dobila star kolovrat, stensko uro in omaro za knjige, kar vse skupaj ni vredno $10.00. franc jaklič: OD HIŠE DO HIŠE Anton je gledal Barbiča kakor osa, da bi se zaletel vanj, kadar bi bila najlepša prilika, in je ugibal, ali Barbič ve, da sta si z Ančko tako, ali pa je zinil tjavendan, samo da ni molčal. "Mene ven vrgli, mene?" Tako se je grozil potihoma in samo čakal, da bi z Barbičem govoril. Skrbelo ga je, kako bi začel, da bi ne povedal morda več, kakor Barbič ve. Začel je Barbič sam, ko je ležal v senci pod jablano in je prišel Anton k njemu. "Anton, ti si tak, kakor šestnajstletno dekle, ko se vpričo nje zmenijo, za katerim obrača oči . . . Jaz ti bom dejal—Tonček." "Reci, kakor se ti zdi, samo ne natolcuj me, kadar nič ne veš!" "Hehehe . . . Tonček, ali veš koliko sem star?" "Me nič ne briga." "I, seveda, saj imaši dovolj drugih skrbi. Pa vedi, da sem že toliko star, da take ptičke, kakor si ti poznam. In slep bi moral biti, da bi ne vedel, kaj ti je kri pisala na obrazu. Ves rdeč si bil, ko sem omenil La-zarjeve in povedal, da te bodo ven vrgli, kadar prideš snubit "To si dejal?" "I, rekel nisem, pa ti si to čutil .. . Hehehe ... Za Ančko smrkaš!" "Jaz, jaz? ..." je poskočil Anton, in vsa kri mu je pritekla v obraz. Jeza ga je obšla, da ni mogel gladko odgovoriti in je samo jecal, a naposled je vendar-le spravil iz sebe: "Kaj pa to komu mari? To ni nikomur nič mari, pa tudi ti molči, če hočeš živeti!" Jezno je gledal Barbiča in se tresel, stiskal pesti in škrtal z zobmi ... O, to ni bil več Tonček. Barbič je resen nadaljeval: "Ali bo mogoče vedno molčati? . . . Jaz sem vaju pogrun-tal, ko sta molčala, in pogrun-tali vaju bodo tudi drugi. Potlej bo pa vrag!" "In če je resi vrag ..." "Ko bi bil samo vrag, naj bi bilo . . . Toda tudi punce ne bo." "Bom videl." "Boš videl . . . Fant, ubogaj me, pa to punco pusti! Ta ni za te, prebogata je, drugih se loti!" "Nikoli!" Fant se je .zleknil vznak po travi in si z rokami zakril oči. "Anton, umiri se in dobro premisli," mu je velel starec in potem pripovedoval o Lazarju in hčeri . . . Pripovedoval mu je, kdaj je spoznal, da je ljubezen med njima in potem mu razodel tudi svoje spoznanje, da Lazar nikdar ne bo dal hčere takemu nemaniču, — njegova koča in ograda ni nič — kakor je Gornikov Anton. Povedal mu je, kako misli Lazar: da bo moral biti njegov zet vsaj toliko kakor kakšen general. Prosil ga je, naj odneha, sedaj ko je še vsa stvar tajna in bi ne bilo nobenega govorjenja, nobene jeze in preklinjevanja, pa tudi nobenega posmehovanja. Da bi svojim besedam dal večjo veljavo, ga je spomnil, da sta si v rodu po očetu, menda že v petem kolenu, in da mu vest ne da miru, da mora odvrniti to sramoto od svojega sorodnika. Anton ga je še precej mirno poslušal, samo včasih je udaril z nogo po tleh, kakor bi hotel nekaj streti. In ko je čakal Barbič odgovora, je Anton vstal in dejal: "Jaz nisem vedel, da sva si midva v rodu. Prav je, da ste mi to povedali, vsaj vem, kaj vam odgovorim, ker drugače ne vem, kako bi se še menila . . . Lejte, tam gori na zadnji veji jabolko prav na koncu . . . Vidite, jaz sem tak, da hočem ravno to doseči, kar želim. Ako bi si zaželel ono-lej jabolko, počakal bi ga, da bi samo palo doli, ali bi ga sklatil; in če bi ga ne mogel, mislite, da bi ga ne dobil/ . . . " t "Hehehe ... Ni gotovo!" "Gotovo! . . . Drevo bi podrl, da bi dobil jabolko . . . Sedaj veste!" "Hm! . . . Ali fant, če bi pa drevo nate padlo?" "Čeprav! . . . Jaz nisem izmed tistih, ki pred vsakim plotom postoje in premišljajo, ali bi ga prelezli ali preskočili; jaz ga tudi poderem, ako je treba . . . Tako, s^daj veste, da bo Ančka moja!" Obrni se je in šel v stran, a Barbič je dejal: "Mene pa to res skrbi." "Mene pa prav nič ne in tudi vas ni treba. Pa tega ne pravite nikomur, prav nikomur, da si ne bodo ljudje po nepotrebnem belili glav." Po teh besedah je Anton šel proč. Zaželel si je samote, da sam premisli o vsem, kar mu je povedal starec. Barbič je pa dejal sam pri sebi: "O, ta ti je stanoviten! . . . Jaz nisem bil tak, pa tudi zanj bi bilo morda bolje, da bi ne bil. Hudo sta se zagledala, ta dva. MALI OGLASI Išče se žensko za gospodinjstvo, samico, Slovenko ali Hrvatico, staro od 25 do 35 let. Oglasi naj se po 3. uri popoldne na 1400 E. 45th St., spodaj, spredaj. (35) Naprodaj Farma, 76 akrov, se proda ali zamenja za hišo v mestu. 14 akrov vinograda, 8 akrov sadnega drevja, 24 akrov polja in 30 akrov pašnika in hoste, živina in vse potrebno orodje. Ob tlaka-ni cesti, voda in elektrika v hiši. Imamo tudi več drugih farm naprodaj ali v zamenjavo. Vprašajte pri Mihael Jalovec 19404 Mohican Ave. Tel. KEnmore 4597-J (37) Priletna ženska dobi delo. Ima lahko enega otroka. Hišno delo. Zglasi naj se po 6. uri zvečer. Za naslov se pozve v uradu tega lista. ((34) THE OLD HOME TOWN Registered U. S. Patent O nit« Stanley Koze naprodaj Naprodaj je 6 koz, po zelo zmeri ceni. V nekaj tednih bodo imele mlade. Vpraša se na 23201 Blackstone Ave., blizu Babbitt Rd., ali pa pokličite KEnmore 1009-M. (35) Naznanilo Društvo "Mlade Cvetke" št. 1647 C.O.F. naznanja vsem članom društva, da se je na zadnji seji sklenilo, da se seje od marca meseca naprej vršijo vsak drugi petek v mesecu, mesto vsak prvi torek. Prosim torej članstvo, cla se seje bolj redno udeležujejo. S sobratskim pozdravom, John J. Kaplan Jr., tajnik in zapisnikar. Zahvala Dolžnost naša je, da se zahvalimo vsem, ki so pripomogli, da se je poročna slavnost tako lepo izvršila. Lepa hvala Karlu Benevol, oskrbniku Slovenskega Doma, ki nam je šel v vseh ozi-rih tako lepo na roke, lepa hvala tiskarni Ameriška Domovina, ki je naredila tako krasne vabil-ne listine za poroko, res krasno delo! Iskrena hvala vsem povabljencem, ki so se našemu povabilu tako številno odzvali, lepa hvala dekletom, ki so stregle pri mizah in delavcem in delavkam, ki so pomagali pri kuhanju in pri posodi. Zares ste bili tako pridni in potrpežljivi s tisto posodo celo noč. Lepa hvala tudi vsem tistim, ki ste imeli opravilo z ohajčanom. Da, ta ohajčan, da res veliko dela. še predno dozori imajo farmarji toliko dela z njim, kaj pa šele potem, ko je zrel in pripravljen za sode, in kaj šele potem, če človek ne ve, kako bi ga zamašil, in kaj šele, ko ga je treba visoko po stopnjicah navzgor nositi; ves sod naenkrat nest i ne kaže, ker tista nerodna stvar ima preširok trebuh. No, kar potrpeti je treba, saj je to vsakih šest let samo enkrat. Lepa hvala Mr. J. Zalarju, veste, tistemu slovenskemu peku tam na Waterloo Rd., ki je napravil tako imenitne "cakes." Zares je to mojstersko delo. Lepa hvala groceristom, ki sa nam tako točno postregli, kar smo pri njih naročili. Lepa hvala tudi Rev. M. Slajetu, ki so par poročili in tako lepo darovali sv. mašo za novoporočenca. Lepa hvala Mr. M. RakarjU, cerkvenemu orgauistu, ki je s svojim krasnim petjem službo božjo še poveličal, in po sveti maši zapel tako lepo pesem, ko sta novoporočenca klečala pred Marijinim kipom, kamor je nevesta položila lep 'šopek cvetlic. Lepa hvala drugom in družicam, ki so s svojim lepim obnašanjem skrbeli za red v dvorani. Vama pa, draga naša otroka, želimo: živita srečno in zadovoljno, stojta na strani drug drugemu, bodisi v sreči ali nesreči. Ljubi Bog naj vama podeli zdravje in božji blagoslov. še enkrat prav lepa Inula vsem skupaj. V enakih slučajih bomo tudi mi pomagali, kar bo v naeih močeh. Pust in Jerše, st&rsi AMERIŠKA DOMOVINA, FfeBfctUR* 9TH, 1932 MORSKI RAZBOJNIK SPISAL KAPITAN FREDERICK MARRYAT IZ ANGLEŠČINE PREVEL J. M. Frank V. Opaskar ODVETNIK 1119 HlPPOhROME BI.DG. s i MAin 3785 torkih, ("oti'iUili "in sobotah Iveficj- od G.vdoS. tir« na ; E. 93d St. in Union Ave. OB SREDAH IN PETKIH 110« E. filth St. Res. Tel. YEllowstone 0705-W Psi plačali svojo zvestobo -z življenjem Whitehall, Wisconsin, 8. februarja. Kristina Liebeek iz tega, mesta, ki je živela kot samo- < tarka v neki stari koči, in je i umrla v starosti 7G let včeraj, je , imela dva psa, ki sta pokazala svojo zvestobo še po smrti. Ko , so sosedje skušali priti v kočo, j da odnesejo truplo starke, so bi-|li napadeni od obeh psov in so morali bežati. Obe zvesti živali so morali ustreliti. Starka je zapustila precej denarja. Diamanti iz stekla so nekako predragi New York, 8. februarja. Policija išče dva sleparja, ki sta grdo potegnila neko Mrs. Te-necysk. Prinesla sta ženski "diamante," o katerih sta trdila, da so vtihotapljeni iz . Mehike in da so vredni $9000.00. : zehska je šla na banko in plačala, aduto-ma $2500, in ko je j dobila diamante, je dognala,'M so naviad-. no steklo. | 70 potnikov zmrznilo v vlaku na Romunskem j London, 8. februarja. Iz Du-! naja se poroča, da je v bližini S mesta Budok, Romunska, zmrz-! ' nilo v vlaku 70 potnikov. Vlak : je zavozil v snežne zamate, kjer je obtičal v najhujšem mrazu. * Nemčija je pri Ligi narodov ' vložila oster protest proti Litvi nsk i. Licence za kurjača ali inženirja Naznanjam, da sem odprl večerno šolo za kurjaško ali inženirsko licenco. Kdor se hoče naučiti in je kaj vajen okrog boilerja, ima lepo priliko se naučiti in dobiti licenco. Seveda, potem dobi tudi večjo plačo. Govorim slovensko in angleško. Vsa nadaljna pojasnila dobite pri PETER STERK, Mechanical Engineer 1174 E. 74th St. lIEndcrson 6557 Cleveland. O. Oopr.. 1032, Tllt» Anini Iran Tobncro Co. Posebna zaščita mojega grla "Posebne stvari, ki jih dobim od LUCRIES, me tako navdušijo. Posebna zaščita mojega grla, posebno dober okus LUCKY STRIKE'S izbranega tobaka. In posebna pripravnost malega taba, ki odpre LUCKY Cello-phanski ovoj tako lahko." ^00 "It's toasted" Zaščita Vašega Grla—proti dražljajem—proti kašlju In Mokrotno-varen Cellophane Obdrži ta "Toasted" Okus Vedno Svež NARAVNAJTE NA LUCKY STRIKE—60 minut z najboljšimi plesnimi orkestri na svetu, in Walter Winchell, kojega današnja napovedovanja postanejo jutrišnje novice, vsak torek, četrtek in soboto večer preko N.B.C. omrežja. 1 "Oho! Kolikokrat se pa Se < misliš oženiti, BiH? Kolikor mi je znano, imaš še skoro v vsaki državi po eno ženo." i "V Liverpoolu nimam še nobene, Jack." i "No, pa tukaj lahko dol jis eno 11 Bili; zadnje tri tedne si nekam precej gledal za onim črnim dekletom." "V viharju je vsako pristanišče dobro, toda ona ne bi bila za službo v pristanišču. Sicer pa je resnica, da se v tem oziru pošteno motiš, Jack; otroka sta, ki ju vidim prav rad — vidim jako rad v naročju zamorkinem. Vedno se mi zdi, kakor bi imel pred seboj opico z mladiči." "Obedve ženski že razločujem drugo od druge, otrok pa ne morem. Prav tako sta si podobna, kakor je polovica tucata podobna šestorici. Ali ne, Bili? Kakor dve svetli krogli iz istega modela. Povej mi pa, Bili, ali je katera tvojih žen imela kdaj dvojčka?" "Ne, in tega tudi ne bi imel rad dokler nam lastniki ladij ne podvoje plače." "Le počasi," je segel v besedo Osvald, ki je stal blizu, poslušal i pogovor in nadziral delo, "po- ; gledati moramo, ali ni ladja pri vsem tem suvanju in udarjanju dobila kake luknje. Za Boga! Tega se nikdar nisem spomnil. Tesar, odloži sekiro in pojdi pogledat." Tesar, ki je kljub nevarnemu zibanju ladje opravljal svoje delo, je slušal takoj. Vzel je vrv, na katere koncu je bil pritrjen kos železa, jo spustil v dolenje prostore ladje, jo zopet potegnil k sebi ter takoj opazil, da kaplja voda od nje. V začetku je mislil, da je ta voda prišla dol, ko so se valovi razlivali črez krov. Da se pa prepriča natančneje, je odvezal železo z vrvi, vzel drugo vrv, katerih je vse polno ležalo na krovu, in začel natančno preiskovati vso stvar, črez nekoliko trenutkov pa je glasno zakričal: "Za Boga, sedem čevljev vode je spodaj!" Ako bi bil električni tok pretresel moštvo "Cirkasijana" nenadna izprememba na njih obrazu ne bi bla mogla biti večja kakor ob tej strašni novici. Naj pride na mornarje katerakoli nevarnost od valov, viharja elementov ali sovražnika, vsemu se upirajo z naravnost junaško hrabrostjo. Ne žele. si drugega kakor to, da je le ena deska "med njimi in smrtjo," in zanašajo se na svojo moč in zaupajo svoji spretnosti. Kakor hitro pa se začuje klic "Luknja v ladji!" so kakor odreveneli; zakaj ako izprevidijo, da so vsi njih napori zaman, so le malo boljši od otrok. Ko je Osvald začul tesarjevo i poročilo, je skočil k sesaljkam. ] "Poglej še enkrat, Abel — to ne • more biti ;> vrzi ono vrv na stran ] in vzemi drugo, suho!" še enkrat je preiskoval Osvald sam in z istim uspehom. : "Pripraviti moramo sesaljke, : fantje,'" je rekel in poizkušal i prikriti strah, "polovica te vode je morala priti v ladjo, ko se , je ta nagnila na stran." Tem tako premišljeno izrečenim besedam so mornarji verovali in hiteli, da izvrše dano povelje. V tem pa je odšel Osvald dol h kapitanu, da mu izporoči novo nevarnost. Ta se je bil, izmučen in utrujen od čuvanja in naporov, vrgel ne ležišče, da se nekoliko odpočije, misleč, da ni nobene nevarnosti več. "Bareth, ali res misliš, da ima ladja luknjo?" je vprašal resno. "Saj vendar ni mogla zajeti toliko vode." "Nikdar," je odgovoril Osvald, "toda nekolikokrat so jo valovi tako stisnili, da so utegnile nastati kake razpoke. Upam, da ni nič hujšega." "Kaj torej misliš'o tem?" "Bojim se, da je niso poškodovali odbiti jadreniki. Spomnite se, kako pogostoma smo zadevali obnje, preden smo jih odpravili. Posebno dobro se spominjam, kako se je enkrat veliki jadrenik prikazal ravno izpod dna navzgor, in ladja je močno zadela obenj." "Potem naj se zgodi božja volja ! Pojdiva na krov, kakor hitro moreva." Ko sta prifi!«1 na' krov, je stopil tesar h kapitanu in rekel mirno: "Sedem čevljev, tri palce." Sesaljke so že marljivo delovale. Mornarji so se razdelili po povelju prvega mornarja, odložili svojo obleko do pasa in se vrstili vsaki dve minuti. Tako so kake pol ure neprestano gonili sesaljke. V tej polovici ure se je mora- , lo odločiti. Najprej je bilo tre- j ba dognati, ali so nastale luknje : nad vodno črto in ali je prišla « potem voda noter pri drugem vi- -harju. V tem primeru so se mo-gli nadejati, da obvladajo vodo. Kapitan Ingram in krmar sta molče ostala na krvou, prvi z uro v roki, mornarji pa so delali z največjim naporom. Bilo je deset minuti črez sedem, ko se je končala polovica ure; zopet so preiskavali in pazno in natančno merili vrv —: Sedem čevljev, šest palcev! Torej jih je zmagovala voda, dasi so z največjimi napori gonili sesaljke. Mornarji so se obupno spogledali; potem pa se je culo preklinjanje. Kapitan Ingram je molčal in stiskal ustnice. "Izgubljeni smo!" je zaklical eden izmed romarjev. "Ne še, fantje, še eno nam preostaja!" je dejal Osvald. "Meni se zdi, da so bile pri strašnih sunkih v zadnji noči poškodovane le ladjine strani od zgoraj. Ako je tako, nam je le treba obrniti ladjo proti vetru in še enkrat prijeti za sesaljke. Ko ne bo več toliko pritiska kakor sedaj, ko so strani ladje obrnjene proti valovom, se zapro luknje zopet same ob sebi." "Prav nič se ne bi čudil, ako . bi Bareth ne govoril prav," je dejal tesar; "tudi jaz sem teh • misli." "In jaz tudi," je pristavil kapitan Ingram. "Pojdite, fantje, nihče se ne poda, dokler ima še en strel v puški. Poizkusimo še enkrat!" In da bi izpodbudil mornarje, je kapitan Ingram slekel suknjo in pomagal pri se-saljkah, Osvald pa je odšel h krmilu in obrnil ladjo proti severu. Ko se je sedaj "Cirkasijan" zopet zibal pred vetrom, je njegovo počasno gibanje kazalo, da mora biti že precej vode v njem. Mornarji so delali vso uro z največjim naporom brez prestan-ka, in ko so zopet preiskali vodo, je je bilo v ladji osem čevljev! Mornarji se niso izrazili, da nečejo več goniti sesaljk; pokazali pa so svoj namen jasno in odkrito s tem, da so molče zopet oblekli srajce in suknje, ki so jih bili odložili, preden so začeli goniti sesaljke. "Kaj je storiti, Osvald?" je vprašal kapitan Ingram, ko sta šla proti zadnjemu delu ladje. "Kakor vidite, mornarji nečejo več goniti sesaljk; in res, bilo bi tudi popolnoma nepotrebno. Izgubljeni smo!" "Bojim se, da je 'Cirkasijan' izgubljen," je odgovoril krmar; "sesaljke ne pomagajo prav nič; z njih pomočjo se ladja do jutra ne more več vzdrževati na površju. Zaraditega moramo v čolne, ki so po mojih mislih popolnoma dobri, ter še pred nočjo zapustiti ladjo." "Natlačeno polni čolni na takem morju!" je odgovoril kapi- tan Ingram in žalostno zmajal ? I glavo. s "Slabotni so dovolj, res, toda l boljSi od morja samega. Vse, l kar moremo storiti, je, da po- r izkusimo vzdržati mornarje tre- t zne, in ako se nam to posreči, je ' bolje, kakor pa da jih utrujamo i po nepotrebnem ; potrebovali bo- ( do še vse svoje moči, preden sto- < pimo zopet na suho, ako se nam ] sploh kdaj posreči. Ali naj go ' vorim z njimi?" i "Da, Osvald," je odgovoril ka- ; pitan; "za samega sebe se ne bo- < jim, Bog ve; toda moja žena — < moji otroci!" i "Fantje!" je dejal Osvald, i gredoč proti mornarjem, ki so ' molče čakali konca njiju pogo- i vora, "ako bi še nadalje gonili i sesaljke, bi samo brez potrebe : tratili svoje moči. V čolne mora< , mo, zakaj dober čoln je boljši od , slabe ladje. Seveda je vihar in valovje sedaj premočno zanje; zaraditega je najbolje, da ostanemo na ladji, kolikor dolgo sploh moremo. Pojdimo torej srčno in preskrbimo čolne z živežem in vodo in česar je še treba, potem moramo zaupati v božjo usmiljenost in pa v svoje moči!" "Noben čoln ne more plavati na takem morju," je dejal eden s izmed mornarjev. "Mislim, ker g nam je dano živeti le še malo ča- č sa, da živimo veselo. Kaj pravi- v te k temu, fantje?" je nadaljeval i: in se obrnil proti mornarjem. Nekoliko mornarjev je bilo " istih misli; Osvald pa je stopil pred nje, prijel eno izmed sekir, r ki so ležale poleg njih, je šel pro- \ ti mornarju, ki je tako govoril, in mu ostro pogledal v obraz: r "Williams," je dejal, '/samo j malo časa nam je morebiti še ži- s veti, toda ne veselo. Dobro sem } razumel tvoje besede, žal bi mi i bilo, ako bi moral omadeževati i svoje roke s tvojo krvjo ali krvjo drugih; toda kakor gotovo je nebo nad nami ,prvemu, ki po-izkusi vdreti v shrambo za pijače, razkoljem glavo do ramen, i bobro veste, da se nikdar ne šalim. Sram vas bodi! Ali morete reči, da ste možje, ako hočete zaradi malo pijače izgubiti sedaj vsako upanje, da se napijete vsak dan, ko pridete na suho? Vsaka i stvar ima svoj čas, in mislim: Sedaj je čas, da smo trezni." Ker je večina mornarjev stopila na Osvaldovo stran, se je morala slabša stranka vdati, in nato so začeli pripravljati čolne. Našli so, da sta ladjina čolna dobro ohranjena. En del mož je ukrenil vse, da spuste čolne v i morje, ker ni bilo več vzdigoval-i nih priprav, še enkrat so preiskali, koliko je vode v ladji. Sedaj je stala devet čevljev viso-, ko in; ladja se je očividno pogre-1 zala vedno bolj. Dve uri sta se-j ' daj minili in vihar ni bil več ta-l ko močan, in tudi morje, ki je ) bilo zaradi izpremembe vetra • malo prej še zelo razburkano, je - prihajalo! vedno bolj mirno. Vse je bilo že pripravljeno. Mornar' ji, ki so se zopet lotili dela, so v ' nekaterih ozirih pridobili prej- - šnjo srčnost in nova nada jih je i navdajala, ko je začel veter po-. nehavati. V obeh čolnih je bilo - dovolj prostora za vse mornarje - in potnike. Sedaj pa je nastalo vprašanje, ki so si ga stavili ! mornarji in ki je pričalo o njih a dobrosrčnosti. "Kaj pa se zgodi - z ubogima otrokoma, ako se bo n treba cele noči in dni voziti po c odprtem morju v odprtem čol- 0 nu?" Kapitan Ingram je stopi) 1 dol k Mrs. Templemorovi in ji naznanil žalostne novice. In ma- e terino srce in materin glas, obo-a je je ponavljalo besede mornar-jev: "Kaj se zgodi z ubogima o otrokoma?" Malo pred šesto uro zvečer je bilo vse dovršeno. Ladjo so zopet počasi obrnili v mer vetra in spustili čolne v morje. V tem času se je bil vihar že precej polegel. Vendar je bila ladja polna vode in vsak čas je bilo pričakovati, da se pogrezne v globino. Ni ga trenutka, ko je hladnokrvnost in odločnost potrebnejša kakor v položaju, ki smo ga poizkušali popisati. Nemogoče je natanko vedeti za trenutek, kdaj se pogrezne z vodo napolnjena ladja, in ljudje, ki so na njej, so močno razburjeni, češ, da ne bi ostali na njej tako dolgo, dok ler se ne bi začela potapljati. Taka čuvstva so navdajala sedaj marsikaterega mornarja na "Cirkasijanu" in kmalu so odšli v čolne. Vse je bilo urejeno; Osvald je poveljeval en čoln, in določilo se je, da pride Mrs. Tem-plemorova s svojima otrokoma v večjega, ki je bil pod poveljstvom kapitana Ingrama. Ko je bilo število za OsvaldoV čoln določenih ljudi popolno, je Čoln odplul, da naredi prostora drugemu. Nedaleč od ladje je obstal, da počaka drugega. Mrs. Templemorvoa je prišla v spremstvu kapitana Ingrama gor na krov in nato ji je pomagal v čoln. Ena izmed dojilk z enim otrokom je zadnja prisedla k njej; Koko je spremljal Judy, drugo dojilko z drugim otrokom v naročju; in kapitan Ingram, ki je pomagal dojil ki s prvim otrokom v čoln, se je hotel ravno vrniti, da pomaga še Judyji z ladje, ko se je ta naenkrat pogreznila v valovje in zadela ob čoln. "Za Boga, pogrezuje se!" so prestrašeni zavpili mornarji in odrinili, da bi utekli vrtincu. Kapitan Ingram, ki je stal v 1 sprednjem delu čolna, da poma- ' ga Judyji, je bil vržen nazaj v . čoln. Preden pa je mogel zopet } vstati, je bil čoln ločen od ladje in gnan od nje! "Moj otrok!" je ječala mati, i "moj otrok!" "Nazaj, fantje!" je zavpil ka- i pitan Ingram in sam prijel za veslo. Mornarji so bili razburjeni, misleč, da se ladja potaplja. Ko pa so videli, da še vedno plava, so prijeli za vesla in poizkušali priti zopet do nje, toda zaman — morja in vetra niso mogli premagati. Kljub vsem naporom so se vedno bolj odmikali orl ladje, in mati je v blaznem strahu milo proseč vila roke. Kapitan Ingram je izpodbujal mornai'je k največjim naporom, vendar je kmalu spoznal, da so vsi nadal j-nji poizkusi zastonj. "Moj otrok! Moj otrok!" je vpila Mrs. Temnlemorova, vstala in držala roke iztegnjene proti ladji. Na kapitanovo povelje so čoln zaobrnili. Uboga mati je | sedaj spoznala, da je vse upanje izgubljeno, in zgrudila se je nezavestna v čoln. PETO POGLAVJE' Staro devica Nekega jutra, kmalu po nesrečah, ki smo jih opisali, je šel Mr. Witherjngton nekoliko bolj rano kakor po navadi k zajtrku; našel je svoj zeleno prevlečeni stol že zaseden, in sicer ni sedel na njem nihče drug kakor njegov služabnik William, ki je imel svoje noge na ograji kamina in je takoi pazno čital časopis, da ni slišal vstopiti svojega gospodarja. "Na moje hrabre stare očete ! Nadejam se, da se imate prav dobro, Mr. William; oprostite, nisem vas hotel motiti, gospod." Dasi je bil William drzen kakor večina njegovega stanu, je bil Vendarle nekoliko v zadregi. "Odpustite mi, prosim, toda Mr. Jonatan ni imel časa, da bi mogel pregledati ta časnik." "In od njega se tudi ne zahteva kaj takega, ne da bi jaz vedel, gospod." "A, Jonatan pravi, da je vedno dobro prej pogledati po oznani-lih o mrličih, da vas novice take vrste ne pretresejo preveč." "Jako skrben človek, prav res." "In tu stoji vsa zgodba o nek' . ponesrečeni ladji." "Ponesrečeni ladji! Kje, Wil-■ liam? Bog mi pomagaj, kje je?" » (Dalie orihodnlič.) Znani gangster umorjen > v New Yorku New York, 8. februarja. Vincent Coll, razvpit gangež, ki je | bil šele pred kratkim oproščen s obtožbe, da je umoril nekega 5 f letnega otroka na ulici, je bil j danes ubit od svojih nasprotni- l kov. Colla so nameravali gan- j geži ubiti že zadnji pondeljek, | toda se je umaknil. Ubita sta j bila dva njegova pristaša in neka ženska. Danes pa, ko je stal pri nekem telefonu, so gangeži prišli s strojno puško in začeli streljati vanj. Njegovo trupi" je bilo dobeedno preluknjano od k rogelj. DOBER PREMOG! Točna postrežba! The EI ill Coal Co. 1201 MARQUETTE Ul». Stari Cimpei-inanovt prostori llEnderson 57i)S FRANK ARKO, zastopnik