r
Razprave in gradivo, Ljubljona, 2000. št. 36/37________255
Fernand de Varennes
PRAVICE JEZIKOVNIH MANJŠIN Z VIDIKA MEDNARODNEGA PRAVA
1. uvod
Vprašanje jezika je v človeški družbi osnovnega pomena, saj je homo sapiens že po definiciji »jezikovna žival«, jezik ima tudi osrednjo vlogo pri ekonomski uspešnosti, ker prevlada določenega jezika v neki državi prinaša prednosti pri pridobivanju in razdelitvi javnih dobrin posameznikom, ki bolje obvladajo uradni ali večinski jezik. Tisti, ivi jim je materni jezik kak drug jezik, so pogosto v precej slabšem položaju.
Kljub temu pa je nemogoče, da bi bila neka država povsem nevtralna glede jezikovnih preferenc. Vsaka državna oblast mora za svoje poslovanje in komuniciranje s prebivalstvom uporabljati vsaj en jezik, Z izbiro uradnega, državnega oziroma prevladujočega jezika država hkrati daje prednost tistim posameznikom, ki ta uradni, državni oziroma prevladujoči jezik (ali jezike) bolje obvladajo.
Resničnost pa je v večini držav taka, da del prebivalstva, ki je ponavadi jezikovna manjšina, govori drugačen jezik od uradnega oziroma prevladujočega jezika, kar pogosto pomeni, da so posamezniki prikrajšani zaradi vladne izbire uradnega oziroma prevladujočega jezika (jezikov).
Hkrati pa mednarodne človekove pravice, posebej še nediskriminacija, temeljijo na priznanju pomena dostojanstva in vrednosti človeka. Te pravice temeljijo na strpnosti do medčloveških razlik, pa naj gre za jezik, religijo ali rod.
Temu bi lahko rekli osnovna premisa Človekovih pravic v državah, ki temeljijo na demokratičnih načelih, Strpnost do razlik med ljudmi omogoča mirno sožitje ljudi različnega etničnega in jezikovnega izvora. To pa v praksi ne pomeni, da mora država sprejeti vsako manjšinsko zahtevo glede rabe jezika, ne glede na stroške in praktične težave, ki bi jih to utegnilo povzročiti.
Namen pričujočega prispevka je ugotoviti, kje in kako te človekove pravice lahko vplivajo na jezikovne prioritete in politiko v smislu pravice do nediskrimi-niranosti.
256
Fernond de Vorennes: Pravice jezikovnih manjšin z vidika mednarodnega prov;-j
2. KONFLIKTI IN INTERESI ZNOTRAJ DRŽAV
Med različnimi interesi mora vselej vladati ravnotežje. Ne gre samo za neugodnosti ali obremenitve, ki jih določena jezikovna izbira pomeni za posameznika, ampak tudi za legitimne državne interese in zadeve, včasih povsem praktične narave, ko država poskuša zagotoviti poslovanje v manjšinskih jezikih, a jo pri tem lahko omejujeta pomanjkanje finančnih sredstev ali primernih kadrov.
To ravnovesje lahko in mora temeljiti na načelih strpnosti, sožitja in integracije. Integracija ne pomeni brisanja medčloveških razlik, ampak predvsem njihovo upoštevanje do te mere, ko je to v praksi še možno, tako cla posamezniki lahko sodelujejo v življenju skupnosti, kateri pr ipadajo, kakor tudi v življenju širše državne skupnosti.
To iskanje ravnovesja med interesi lahko najdemo v dokumentih, ki pojasnjujejo obveznosti vlad. Taki dokumenti so na primer Deklaracija Združenih narodov o pravicah oseb, ki pripadajo nacionalni ali etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam, Priporočila glede jezikovnih pravic narodnih manjšin, sprejeta v Oslu, in Okvirna konvencija Sveta Evrope o pravicah narodnih manjšin. Vsi ti dokumenti so del procesa, ki naj bi prispeval k razumevanju in spoštovanju človekovih pravic, ki temeljijo na načelih strpnosti, sožitja in integracije. V tem duhu je treba razumeti pravice jezikovnih in drugih manjšin.
Ti dokumenti naj bi torej prinašali neposredno uveljavitev določenih pravic, kot na primer pravico do nediskriminiranosti na osnovi jezika, v mednarodnem pravu. Priporočila iz Osla med drugim obravnavajo pravico do dostopa do javnih služb ali do komuniciranja z državnimi organi, kadar je število pripadnikov manjšine »pomembno«. Če je Število ljudi, ki uporabljajo manjšinski jezik, zanemarljivo, je popolnoma upravičeno, če vlada ne zagotovi dostopa do javnih služb oziroma komunikacije z državnimi organi v tem manjšinskem jeziku. Če pa je število govorcev manjšinskega jezika »pomembno«, bi bila nepripravljenost države zagotoviti dostop do javnih služb v njihovem jeziku neupravičena in torej diskrimi-natorna, ker bi jim na ta način odrekala ugodnosti - uporabo njihovega jezika v javnih službah - ki so jih drugi državljani deležni.
Nediskriminacija pa ne pomeni, da država ne more imeti uradnega ali prioritetnega jezika. Pravica do nediskriminacije, utemeljena na jeziku, pomeni, da je večja naklonjenost do uradnega jezika (jezikov) ali državnega jezika povsem legitimna, čeprav je v določenih situacijah uporaba drugega jezika nujno potrebna.
Ta in druge pravice pomenijo poskus, da bi dosegli pravo ravnovesje med različnimi interesi posameznikov, ki pripadajo manjšinam, in interesi države, ne pomenijo pa izgube suverenosti oziroma grožnje enotnosti. Nasprotno, pomagajo
Razprave in gradivo. Ljubljana. 2000. žl, 36/37
257
se lahko izogibati napetostim in konfliktom, pogosto povezanim z jezikovnimi vprašanji.
Žal pa je slabost mnogih političnih sistemov, vključno z demokratičnimi, v tem, da so pravila, ki se nanašajo na jezike (in v manjši meri na religije), pogosto izoblikovana z namenom pridobiti politično podporo večinskega prebivalstva. Z drugimi besedami, demokratična vlada že po svoji naravi zastopa v svoji zakonodaji in dejanjih stališča in interese večine ali njenih predstavnikov, kakor tudi njihov jezik in religijo.
Na splošno se etnične napetosti, ki v nekaterih primerih pripeljejo do dejanskih konfliktov glede uporabe jezika, ne pojavljajo tam, kjer obstajajo jezikovni kompromisi in so jezikovne pravice priznane, ampak tam, kjer so se jih izogibali, jih zatirali ali kar prezrli. To velja za primere, ko večji delež prebivalstva države predstavlja jezikovna manjšina. Dežele z večjo verjetnostjo pojavljanja konfliktov so tiste, kjer se pripadniki etničnih manjšin počutijo diskriminirane, nepravično obravnavane ali prikrajšane za pravice in možnosti, ki jih uživajo pripadniki veči-
Pričujoci prispevek se ukvarja z vprašanjem, kako lahko nekatere človekove pravice omejujejo manevrski prostor države pri vseh njenih dejavnostih. Ne gre samo za vprašanje, kako pripraviti državo k bolj fleksibilni manjšinski politiki. V nekaterih primerih je treba spoštovati vsaj minimalne standarde človekovih pravic, kar se odraža v dokumentih, kot so Deklaracija Združenih narodov o pravicah manjšin, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam, Priporočilo glede jezikovnih pravic narodnih manjšin, sprejeto v Oslu, in Okvirna konvencija Sveta Evrope o pravicah narodnih manjšin. Večja kot je manjšina, večja stopnja pravic ji pripada. Pristop do jezikovne politike v večkulturnih in večetničnih družbah, ki bi upošteval Človekove pravice, bi se lahko izkazal za nadvse primernega v mnogih različnih primerih, s tem, da bi zagotovil fleksibilno formulo, uporabno v vseh demokracijah, že uveljavljenih in nastajajočih.
To prinaša tudi smernice za lažje predvidevanje problematičnih področij, kjer so jezikovne napetosti bolj verjetne. Čeprav gre najbrž za poenostavljanje, je pri zgodnjem prepoznavanju svarilnih znamenj treba upoštevati naslednje dejavnike:
- demografski pomen manjšine in njeno geografsko koncentracijo; bližino in status matične države; geopolitični položaj; zgodovinske zamere jezikovne manjšine ali večine; grožnje obstoječemu jeziku ali pravici do avtonomije; dejavnike, ki poudarjajo omejitve skupnosti (vera, pisava); je manjšina »narodna« ali pa je posledica nedavnih migracij, in integracijo jezikovnih manjšin.
Mednarodni standardi človekovih pravic, ki vplivajo na jezikovno politiko, bi morali biti nevprašljivi v naslednjih primerih:
258
Fernon.d de Vorennes: Pravice jezikovnih manjšin z vidika mednarodnega prava
a)	omejitve, ki izključujejo rabo določenega jezika v zasebnih zadevah (ri,sk, radijski ali televizijski programi, ki so v zasebnih rokah), so kršitev pravice do svobode izražanja.
b)	prepoved privatno vodenih oziroma financiranih Šol, ki uporabljajo manjšinski jezik, prepoved imen in priimkov v neuradnem jeziku in vsakršne omejitve rabe jezika pripadnikov manjšine so bodisi kršitev pravice do svobodnega izražanja in/ali člena 27 Mednarodne listine o političnih in državljanskih pravicah, kot tudi ustreznih določil KEVS-a in drugih mednarodnih instrumentov.
c)	Kadar je jezikovna skupnost dovolj številčna, bi morale biti državne službe dostopne na področjih, kjer pripadniki te skupnosti predstavljajo znaten del prebivalstva, četudi niso večina. Neizpolnjevanje tega pogoja pomeni kršitev pravice do enakopravnosti in nediskriminiranosti na osnovi jezika. To ne pomeni, da mora država vsak manjšinski jezik proglasiti za uraden, vendar pa obstaja neka minimalna raven uslug, ki se z naraščanjem števila manjšinskega prebivalstva povečuje in ki jo je potrebno zagotoviti v manjšinskem jeziku, če spoštujemo pravico do nediskriminiranosti.
Poudariti moramo, da zgoraj navedeno predstavlja minimalne standarde: država lahko vedno da svojim jezikovnim manjšinam mnogo več pravic, če se ji to zdi primerno ali potrebno v določenem primeru.
Kar zadeva jezikovno politiko države v katerihkoli vladnih službah, ima uporaba določenega jezika s strani državnih uradnikov zelo velik vpliv na možnosti zaposlovanja, saj to pomeni, da tisti, ki uradnega jezika ne obvladajo, ne bodo mogli dobiti državnih služb. V takih primerih se zdi najbolj uporaben tako imenovani pristop »premične lestvice«; ta vodi k razumnejši jezikovni poliriki, ki ne diskriminira na osnovi jezika. Na splošno to pomeni bolj velikodušno politiko v primerih številčnih in geografsko koncentriranih jezikovnih manjšin in progresivno zmanjševanje pravic v jezikovnih zadevah skladno z zmanjševanjem števila pripadnikov manjšine.
2. MEDNARODNI STANDARDI ZA ZAŠČITO JEZIKOVNIH MANJŠIN
2. 1 Standardi, ki se nanašajo na zasebno rabo manjšinskega jezika
Vedenje države, ki preprečuje ali nadzoruje rabo jezika narodne manjšine v zasebnih zadevah, je v nasprotju s številnimi pravicami, ki so v mednarodnem pravu že dodobra uveljavljene in vedno bolj priznane v celi vrsti bilateralnih in multilateralnih sporazumov in drugih dokumentov. Na splošno rečeno so posku-
jVi7prove in gtodivo. Liubljona, 2000. št. 36/37
259
si države, da bi nadzorovala zasebno rabo jezika, bodisi v poslovnih dejavnostih, v tisku, zborovanjih in kulturnih dogodkih, itd., kršitev pravice do zasebnega in družinskega življenja, do svobodnega izražanja, nediskriminacije ali pravice pripadnikov jezikovne manjšine do uporabe lastnega jezika v komunikaciji z drugimi pripadniki njihove skupnosti.
2. 1. 1. Govoriti ali pisati v manjšinskem jeziku
Prepovedati družinskim članom uporabo manjšinskega jezika znotraj družine bi pomenilo kršitev pravice do zasebnega in družinskega Življenja in hkrati kršitev svobode izražanja po členu 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah in bi bilo po vsej verjetnosti oblika diskriminacije.1 Preprečevanje zasebne rabe manjšinskega jezika posameznikom bi bilo v nasprotju z veČino zgoraj navedenih pravic, ki jih priznava mednarodno pravo.
Prepoved zasebne rabe manjšinskega jezika na javnih mestih (kot na primer prepovedovanje posameznikom, da bi se med seboj pogovarjali v svojem jeziku na ulici ali v parku) je tudi kršitev svobode do izražanja in člena 27 in kot taka di-skriminatorna. Številne mednarodne pogodbe in drugi dokumenti, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami ali pravicami manjšin, imajo določilo, v katerem je ta pravica vsaj nakazana.
Poleg tega se zdi samoumevno, da država ne more prepovedovati posameznikom uporabe manjšinskega jezika v zasebnem dopisovanju in komuniciranju (kar velja tudi za zasebno poslovno korespondenco, telefon, elektronske medije, itd.). Tak poskus bi bil kršitev številnih pravic, ki so priznane kol mednarodni standardi, med njimi pravice do svobode izražanja, do zasebnega življenja, nedi-skriminiranosti in do rabe lastnega jezika v komuniciranju z drugimi pripadniki manšine v smislu določil člena 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah.
Seveda so glede na naravo pravice oziroma svoboščine možne tudi razne omejitve. Nekatere omejitve svobode izražanja so na primer dovoljene v interesu javnega reda in miru. Vendar pa se v mednarodnem pravu nobena od možnih omejitev ne bi mogla nanašati na popolno prepoved zasebne rabe manjšinskega jezika v korespondenci ali komuniciranju.
-k k -k
1 Glej Ballantyne, Davidson in Mc!niyre proti Kanadi, United Nations Human Kigius Committee Communications Nos. 359/1989 in 385/1989, 31. March 1993 in Lovelacc proti Kanadi, UNHKCC 24/I977, UN Doamicnr A, V' >0
260
Fernon.d de Vorennes: Pravice jezikovnih manjšin z vidika mednarodnega prava
Številne pogodbe in drugi mednarodni dokumenti vsebujejo tudi neposredno referenco na to pravico.2
2. 1. 2 Imena in toponomija
Zasebna raba posameznikovega imena, kakor tudi topografskih imen je v mednarodnem pravu zaščitena.
Kar zadeva posameznikovo ime in priimek, je ta pravica priznana kot del pravice do zasebnega in družinskega življenja^. Verjetno je tudi del pravic etničnih in jezikovnih manjšin, zajetih v členu 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah, ki jih vsebujejo tudi številne mednarodne in regionalne pogodbe in drugi dokumenri, ki se ukvarjajo z manjšinami.^ Država posamezniku ne sme preprečevati imena ali priimka, lci ni v uradnem jeziku ali na seznamu predpisanih imen. Imena in priimki so za posameznika sredstvo identifikacije z njegovo družino ali skupnostjo in so kot taki neločljiv del zasebnega in družinskega življenja.
Ta pravica pa ne pomeni, da mora država tudi uradno registrirati ime ali priimek, ki sta posamezniku ljubša, V kolikor država ne preprečuje posameznikom, da bi zasebno uporabljali imena ali priimke po lastni želji, tega ne moremo imeti za kršitev zgoraj omenjenih pravic.5 Kljub temu pa bi tovrstno državno ravnanje lahko opredelili kot diskriminacijo, kot bomo kasneje tudi razložili.
Poleg tega se zdi, da država zasebne rabe topografskih imen v manjšinskem jeziku ne sme prepovedovati, To bi pomenilo kršenje pravice do svobode izražanja in najbrž tudi člena 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah. To pravico neposredno omenjajo številne pogodbe in drugi mednarodni ali regionalni dokumenti,6
Medtem ko država ne more prepovedati zasebne rabe topografskih ali krajevnih imen v jeziku narodne manjšine, pa to ne pomeni, da mora država uradno priznavati ali uporabljati ta imena in oznake, kar bomo podrobneje razložili v poglavju o uradni toponomiji.
* * *
2	Vključno s paragrafom 32.5 Dokumenta s Kopenhagenske konferenco o človeških dimenzijah in s členom 10 Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin
3	Coeriel in Aurik proti Nizozemski, UNHRCC 453/I99I, LIN Doc. CCPK/C/52/D/453/1991 (1994); burghartz. proti Švici, Evropsko sodišče za človekove pravice, razsodba z 22. februarja 1994, 18 F„H R.R. 101
4	Glej člen II Srednjeevropske iniciative za zaščito manjšinskih pravic in člen 11 Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin
5	Glej Guilloi proti 1'ranciji, Evropsko sodišče za človekove pravice. 52/1995/55K/644, razsodba s 24. oktobra 1996 in .Sijema proti lanski, razsodba s 25. novembra 1994, serija A štev. 299-15
6	Člen 14 .Srednjeevropske iniciative za zaščito narodnih manjšin in člen 11 Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin
_R(i;-rprove in grodivo. Ljubljana. 2000, šl. 36/37
26 i
2. 1. 3 Napisi v jeziku (in pisavi) narodne manjšine
Dokumenti, kakršna je Okvirna konvencija za zaščito narodnih manjšin, nedvoumno navajajo, da ima »vsak pripadnik narodne manjšine pravico do oznak, napisov in drugih obvestil (zasebnih, a javno vidnih) v svojem manjšinskem jeziku«.7
Poleg teh posebnih zagotovil svoboda clo izražanja pomeni tudi pravico do izražanja v svojem jeziku. Manjšine imajo torej pravico do uporabe svojega izbranega jezika v zasebnih dejavnostih »umetniško izrazne narave«. To vključuje tudi reklamne napise in plakate.8 To določilo se nanaša na rabo jezika na zasebno postavljenih napisih, plakatih itd., ki so poslovne, kulturne ali celo politične narave.
Poudariti je treba, da pravica do rabe manjšinskega jezika državi ne preprečuje, da bi hkrati z manjšinskim jezikom zahtevala tudi določeno uporabo uradnega jezika, če pri tem izrecno ne preprečuje izvajanja te pravice v praksi.9
Ker je jezik sestavni de) pravice do svobode izražaiija, je zasebna raba določene pisave, vključno s pisavo manjšinskega jezika (cirilica, grška pisava, latinica), zaščitena. Pisava je namreč sestavni del jezika.10
2. 1. 4. Množični mediji, telekomunikacije in manjšinski jeziki
Pripadnikom manjšine ni mogoče prepovedovati zasebnega objavljanja v njihovem jeziku. Ta pravica je priznana v mnogih mednarodnih dokumentih."
Poleg tega morajo imeli sredstva množičnega obveščanja in založništvo pravico do popolne svobode izražanja. Ta pravica je zajamčena tudi s členom 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah in v drugih podobnih dokumentih.
Država ni dolžna zagotovljati finančne pomoči oziroma sredstev za publicira-nje v manjšinskem jeziku. Če pa država že preskrbi finančno ali materialno pomoč založnikom, mora biti tovrstna pomoč pripadnikom manjšin razdeljena v
skladu z pravico do enakosti in nediskriminjranosti.
* * *
7	Tako kol npr. ¿len 11 Okvirne konvcncije /a zaščito na rod nih manjšin
8	Ballantyne, David,son in Mclmvre proti Kanadi. UNHRCC 359/1989 in 385/1989, 31. marce 1993
9	Glej Ballantyne, Davidson in Mclntvie proti Kanadi, UNHRCC 359/1989 in 385/1989, 31. marec 1993
10	Glej de Varennes, J-ernand (1996), fanguage, Minorities and Human Rights, Martinus Nijhoff, Haag, pogl. 4.6
11	Vključno s členom 9 Okvirne konvcncije za zaščito narodnih manjšin in členom 11 (¿1 fvrop.ske listine za regionalne in manjšinske jezike
262___Fernon.d de Vorennes: Pravice jezikovnih manjšin z vidika mednarodnega prava
Na splošno rečeno država, ki preprečuje rabo določenega jezika v zasebnih radijskih in televizijskih programih, očitno krši pravico, priznano v mednarodnih pravnih in političnih dokumentih.12 Takšna prepoved bi pomenila tudi kršitev pravice do svobode izražanja in objiko diskriminacije, bila pa bi tudi v nasprotju s členom 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah in podobnimi dokumenti.
2. 1. 5 Zasebno izobraževanje in jeziki narodnih manjšin
Manjšinam je že dolgo priznana pravica do ustanavljanja in upravljanja lastnih izobraževalnih ustanov.13 Sem spada tudi pravica do rabe manjšinskega jezika kot učnega jezika v zasebnih Šolah.
Ta pravica ni absolutna; država sme vseeno zahtevati, da se tudi učenci manjšinskih šol vsaj do določene mere naučijo uradnega jezika.14 Kar zadeva kakovost poučevanja, lahko države postavljajo tudi »ne-jezikovne« standarde. Medtem ko mora država uradno priznavati veljavnost izobrazbe, pridobljene na teh ustanovah (diplome, sprejemne izpite, itd.), dokler te ustrezajo standardom kakovosti izobraževanja, na splošno ni dolžna zagotavljati finančne ali druge podpore tem ustanovam. Če pa država zagotavlja finančno ali materialno pomoč zasebnim šolam, pa morajo manjšinske izobraževalne ustanove imeti pravico do takšne podpore, da nobena manjšina ni diskriminirana. Ta pravica je priznana v številnih pravnih in političnih dokumentih.^
2. 1. 6 Manjšinski jeziki in verske dejavnosti
Državna prepoved uporabe manjšinskega jezika v različnih verskih obredih bi bila v nasprotju s posebnimi določili mnogih mednarodnih dokumentov^, kot tudi s pravico do svobodnega izražanja. Poleg tega bi bila tudi oblika diskriminacije in bi bila v neskladju z mednarodnimi obveznostmi, vsebovanimi v členu 27
■k -k -k
12	Člen 18 Srednjce\ mpske iniciative za zaščito manjšinskih pravic, člen 9 Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin in člen 11 (3) Evropske listine za regionalne in manjšinske jezike
13	Glej npr, Svetovalno mnenje o manjšinskem šolstvu v Albaniji, (1935), Stalno mednarodno razsodišče. Serija A/B, štev, 64, 3, Str. 17
14	Člen 17 Srednjeevropske Iniciative za zaščito manjšinskih pravic, paragraf 34 Dokumenta s Kopenhagenskc konference o človeških dimenzijah in člen \4 Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin
15	Vključno s Členom 16 Srednjeevropske iniciative za zaščito manjšinskih pravic, paragrafom 32.2 Dokumenta s Ko pen h agens ke konference o človeških dimenzijah in Členom 13 Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin
16	Glej člen 12 Srednjeevropske iniciative za zaščito manjšinskih pravic in paragraf 32,3 Dokumenta s Kopenhagenskc konfercnce o človeških dimenzijah

Rozprove in gradivo. Ljubljana, 2000, št. 36/37
		263
Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah in drugimi podobnimi dokumenti.
Podobno, v primerih, kadar je določen obred povezan z uradnim obredom, na primer pri poroki, država ne sme preprečevati uporabe manjšinskega jezika v zasebnem delu obreda. To bi namreč predstavljalo kršitev pravice do svobode izražanja in verjetno tudi pravice do zasebnega in družinskega življenja. Po vsej verjetnosti bi to tudi pomenilo odrekanje pravice posameznikov do uporabe njihovega jezika v komuniciranju s pripadniki njihove manjšinske skupnosti.
2. 1. 7 Uporaba manjšinskega jezika v zasebnih poslovnih zadevah
Kot pri drugih zasebnih dejavnostih, država posamezniku ne sme preprečevati rabe njegovega jezika v poslovnih dejavnostih. To pomeni, da mora biti zasebnikom dovoljena raba njihovega manjšinskega jezika v zasebnih poslovnih odnosih.'7
Nedvomno bi zakonodaja in omejitve, ki bi izključevale rabo manjšinskega jezika med delodajalcem in njegovimi zaposlenimi, med zaposlenimi, med lastnikom in stranko, ali na reklamnih oglasih in plakatih, pomenile kršitev pravice do svobode izražanja.18
Vseeno pa lahko država z vso pravico zahteva, da je v nekaterih primerih v zasebnih poslovnih dejavnostih poleg manjšinskega jezika v rabi še drug jezik. Če država sprejme ukrepe, ki zahtevajo rabo uradnega jezika, a pri tem ne prepoveduje rabe manjšinskega jezika, sta lahko v uporabi oba jezika, ne da bi bila pri tem kršena pravica do svobode izražanja.1^
Vendar pa bi bila v določenih primerih zahteva po rabi uradnega jezika hkrati z rabo manjšinskega jezika v zasebnih poslovnih dejavnostih neupravičena. Tako bi bila na primer zahteva, da bi vsi zaposleni v zasebnem podjetju tekoče obvladali uradni jezik, po vsej verjetnosti pretirana in kot taka diskriminatorna. Poleg tega bi bila zahteva po dvojezičnosti v majhnih podjetjih po vsej verjetnosti prej videti diskriminatorna kot v velikih. Taka zahteva pomeni za govorce manjšinskega jezika dodatno breme: cla bi ji zadostili, morajo namreč zaposliti dodatne oziroma nove delavce, poleg tega pa morajo na svoje stroške prevajati poslovno dokumentacijo v oba jezika, itd.
* -A
17	Člen 13 Evropske listine za regionalne in manjšinske jezike
18	Human Rights in ihe Republic oFKstonia. Raimo Pekkanen in Hansd Danelius, posebna poročevalca (1991), v: Human Righis Law Journal, Vol. 13, No. 5-6, 236-256, str. 24), in Ballantyne. Davidson and Mel ntyre proti kali ad i. UNHRCC 359/1989 in 385/1989, 31. marec 1993
19	Glej op. IK
264
Fernon.d de Vorennes: Pravice jezikovnih manjšin z vidika mednarodnega prava
Pri večjih podjetjih zahteva po dvojezičnosti na delovnem mestu ni prehudo breme, pač pa je to lahko pri določenih manjših postopkih. V iskanju ravnovesja med državnim interesom po zaščiti in podpori uradnemu jeziku in med težavami, ki jih to povzroča posameznikom, bi bilo nerazumno in tudi diskriminatorno, če bi se te zahteve nanašale tudi na majhna zasebna podjetja.
2. 1. 8 Manjšinski jeziki in zasebne organizacije
Poskusi preprečevanja rabe manjšinskega jezika pri dejavnosti zasebnih skupin ali organizacij, kot so kulturna društva, manjšinska združenja, itd., bi pomenili kršenje pravice do svobode izražanja in bi bili oblika diskriminacije.
Vseeno pa država lahko zahteva, da zasebna skupina ali organizacija vodi računovodstvo in drugo poslovno dokumentacijo v uradnem jeziku, ne sme pa ji preprečevati te iste dokumentacije v lastnem jeziku. To ne bi bila le kršitev pravice do svobode izražanja, pač pa tudi oblika diskriminacije in v primeru jezikovne manjšine tudi kršitev člena 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah. Enako bi veljalo za poskuse, da država prepove rabo manjšinskega jezika pri sestankih in drugih dejavnostih zasebnih skupin ali organizacij.
Enako velja za prepovedi političnih strank ali združenj. Te niso del državne upravne strukture in jim torej ni mogoče preprečevati rabe njihovega manjšinskega jezika niti med volitvami. Njihove dejavnosti sodijo v zasebno sfero, čeprav so omejene z državno zakonodajo. Prepoved rabe manjšinskega jezika bi torej kršila pravico do svobode izražanja, Člen 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah, in bi bila oblika diskriminacije.
2. 2. Standardi, ki se nanašajo na javno (državno) rabo manjšinski-gaji-.zika
Narašča pravna podpora mnenju, da morajo države v določenih okoliščinah poskrbeti za javne službe, ugodnosti in privilegije v manjšinskem jeziku, še posebej ram, kjer številčnost in geografska koncentarcija govorcev manjšinskega jezika tako vedenje opravičujeta. Evropska Okvirna konvencija o pravicah narodnih manjšin in Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih določata, kako lahko državne oblasti te standarde uveljavljajo na določenih področjih. Poleg tega vedno večje število dokumentov vsebuje določbe v zvezi z obveznostmi držav do rabe manjšinskega jezika v določenih situacijah. To so na primer dokumenti Združenih narodov in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.
j^-TjTrnvp in gradivo. Ljubljano. 2000. II. 36/37
265
2.	2. 1 Raba jezika v državni upravi
Mnogi mednarodni dokumenti, ki se ukvarjajo z manjšinskimi pravicami, vsaj omenjajo tako imenovani koncept »premične lestvice« kot ustrezen odgovor na vprašanje rabe manjšinskega jezika v državni upravi. Tako na primer Srednjeevropska iniciativa za zaščito manjšinskih pravic (člen 13: »kadar na nekem področju Število oseb doseže določeno stopnjo«), Okvirna konvencija za zaščito narodnih manjšin (člen 10: »na območjih, ki so tradicionalno naseljena s pripadniki manjšin ali pa so ti bolj številni, in če zahtevajo oziroma je njihova zahteva upravičena, si morata obe strani prizadevati, da, kolikor je le mogoče, zagotovita ...«) in Evropska listina za manjšinske ali regionalne jezike (člen 10: »v upravno administrativnih enotah, kjer število prebivalcev upravičuje spodaj navedene ukrepe in glede na položaj posameznega jezika«) vse priznavajo, da je glede uporabe manjšinskega jezika v državni upravi treba spoštovati zgoraj omenjeni princip »premične lestvice«.
Princip »premične lestvice« v bistvu pomeni, da mora državna uprava, kadar se na državni, regionalni ali lokalni ravni srečuje z dovolj velikim številom govorcev manjšinskega jezika, poskrbeti za ustrezno raven služb v tem jeziku.
Na primer, v okrajih, kjer prevladujejo govorci manjšinskega jezika, morajo lokalne oblasti poskrbeti za to, da se raven služb v njihovem jeziku povečuje skladno z številom prebivalstva, ki ta jezik uporablja. Če bi na primer začeli na dnu tako imenovanega modela »premične lestvice« in se postopoma pomikali navzgor, bi to pomenilo:
3.	skrb za dostopnost pogosto uporabljanih uradnih dokumentov in formu-larjev v neuradnem ali manjšinskem jeziku ali v dvojezični verziji;
2. pripravljenost oblasti, da sprejemajo ustne ali pisne vloge v neuradnem ali manjšinskem jeziku;
3- pripravljenost oblasti, da sprejemajo ustne ali pisne vloge v neuradnem ali manjšinskem jeziku in nanje odgovarjajo v istem jeziku;
4.	zagotovitev zadostnega števila uradnikov v javnih službah, ki obvladajo neuradni ali manjšinski jezik;
5- možnost rabe neuradnega ali manjšinskega jezika kot internega ali vsakodnevnega delovnega jezika v državni upravi.
Neupoštevanje tega principa lahko upravičeno smatramo za obliko jezikovne diskriminacije. Posamezniki, ki uradnega jezika ne obvladajo v tolikšni meri kot tisti, ki jim je to materni jezik, bi bili v takih primerih v slabšem položaju. V dolo-
266
Fernon.d de Vorennes: Pravice jezikovnih manjšin z vidika mednarodnega prava
čenih situacijah, še posebej kadar določena uporaba jezika številčnejše manjšine za državne oblasti ne bi predstavljala posebne dodatne obremenitve, bi bila nepripravljenost uporabljati ta jezik nerazumna in samovoljna, in glede na neugodne posledice tudi diskriminatorna.
2. 2. 2 Javno Šolstvo in manjšinski jeziki
Vedno bolj se uveljavlja mnenje, da mora biti povsod, kjer je to primerno ali upravičeno, manjšinski jezik v rabi kot učni jezik v javnih šolah.20
Na področjih, kjer je Število učencev - pripadnikov manjšine - večje, bi bilo nerazumno in tudi diskriminatomo, če bi država prepovedala uporabo njihovega jezika v šolah, Z drugimi besedami, enakost in nediskriminacija v javnem šolstvu v določeni meri zahtevata uporabo manjšinskega jezika kot učnega jezika, saj bi bili sicer pripadniki manjšine, ki slabše obvladajo uradni državni jezik, v manj ugodnem položaju.
Seveda pa javno izobraževanje v manjšinskem jeziku ne sme izključevati pouka v uradnem jeziku. Pripadniki manjšine morajo imeti možnost, da se vsaj do določene stopnje naučijo uradnega jezika. Če ne bi bilo tako, bi prišlo do nastanka »jezikovnih getov« ali onemogočanja manjšin, kar zadeva izobraževanje in zaposlovanje. Taka politika bi bila diskriminatorna.
Kadar pa so pripadniki manjšine premalo številčni, da bi bilo mogoče uporabljati njihov jezik kot učni jezik v javnih šolah, morajo vsaj imeti možnost učenja svojega jezika,
2. 2. 3 Pravni sistem in postopki
Številni pravni in nepravni dokumenti priznavajo potrebo do določene stopnje rabe manjšinskega jezika v pravnem sistemu. Na primer, eno od podrobnejših določil, ki priporoča uporabo modela »premične lestvice« na tem področju, je člen 9 Evropske listine za manjšinske in regionalne jezike. Listina obravnava potrebo po večji rabi manjšinskega jezika v kriminalističnih, civilnih in administrativnih sodnih postopkih povsod tam, kjer »številčnost manjšinskega prebivalstva to opravičuje«. Nadalje tudi podrobno navaja, kako to načelo uveljaviti v praksi.
V sodnih postopkih in upravi uporabljani jezik je lahko tudi od države dopuščena oblika zapostavljanja posameznikov, ki uradnega jezika ne obvladajo v ena-
■k * -k
20 Na primer ( len 4 Deklaracije o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam, člen 17 Srednjeevropske iniciative za zaščito manjšinskih pravic, člen 14 Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin in člen 8 Evropske listine za regionalne in manjšinske jezike
Rnzorove in grodivo. Ljubljano. 2000, šl. 36/37
267
ki meri kot govorci, ki jim je to mater ni jezik. V nekaterih primerih je lahko diskri-minatorno, Če sodniki in drugi uradniki ne poskrbijo za določeno stopnjo rabe manjšinskega jezika. Tudi tu se priporoča uporaba modela »premične lestvice«, ki upošteva možnost tovrstne diskriminacije in tudi finančne zmožnosti ter siceršnjo pripravljenost države za ustrezno ukrepanje.
Večina dokumentov s področja človekovih pravic vsebuje tudi določilo o pravici do uporabe tolmača v določenih situacijah. Vsak obtoženec, tudi pripadniki manjšin, ima pravico do prevoda sodnih postopkov in dokumentov, če ne razume jezika, v katerem le-ti potekajo oziroma so napisani.21
Ta pravica ni povezana s »praktičnimi« okoliščinami, kot so število govorcev manjšinskega jezika ali njihova ozemeljska koncentracija v neki državi. Gre za absolutno pravico, ki je ni moč kratiti, če se izkaže, da obtoženi ne razume jezika sodnega postopka.
Splošno priznana je tudi pravica obtožencev do takojšnje obveščenosti.22 To je »jezikovna« pravica, ki velja za pripadnike manjšin in tudi vse druge posameznike. Državne oblasti morajo v takih primerih uporabljati manjšinski jezik, vendar samo takrat, kadar posameznik ne razume jezika, ki ga uporabljajo državni uradniki v sodnem postopku.
V primerih civilnih obredov, ki jih opravljajo državni uradniki kot predstavniki oblasti, lahko pripadniki manjšine uveljavljajo pravico do rabe njihovega jezika le, kadar so ozemeljsko strnjeno naseljeni in dovolj številčni, da bi bilo s strani države nerazumno ne ugoditi njihovi zahtevi. To načelo je zajeto tudi v modelu »premične lestvice«.23 Sem spada tudi uveljavljanje pravice do nediskriminiranosti.
2. 2. 4 Uradna raba osebnih in krajevnih imen
Zaradi pravice do zasebnega in družinskega življenja pa državne oblasti niso dolžne uporabljati oziroma uradno priznavati imen in priimkov v manjšinskem jeziku. Kljub temu bi tako ravnanje lahko šteli za diskriminatorno, še zlasti, če država zanj nima nobenega utemeljenega razloga. Ker bi bili v tem primeru nekaterim posameznikom krateni pravice ali privilegiji, ki jih drugi uživajo (pravica do uradnega priznanja in rabe imena v lastnem jeziku), bi bilo tovrstno razlikovanje
k * *
21	Isop proti Avstriji, vloga 808/60, 5. Yearbook of ihe European Convention on Human Rights 108: Dominique Guesdon proti Franciji, 1JNHRCC 219/1986, Kamasinski proti Avstriji, razsodba z 19. dccembra 19W9, Evropsko s;) d išče za človekove pravice
22	Brozicek proti Italiji (19H9), Hvropska konvencija n človekovih pravicah, serija A, štev. .167
23	Glej člen 13 Srednjeevropske iniciative za zaščito manjšinski;; pravic, člen 11 Evropske listine za regionalne in manjšinske jezike in člen 10 Okvirne konvencije za zaščito narodnih manjšin
268
....................1
Fernond de Vorennes: Pravice ¡ez i kovni h momsm z vidi ko mednarodnega prava
po jeziku nerazumno in torej diskriminatorno. Ta pravica je posebej omenjena v številnih mednarodnih dokumentih.2?i
Kar zadeva uradno toponomijo, tako politični kot pravni mednarodni dokumenti priznavajo, da je «razumno«, Če države sprejmejo uporabo manjšinskega jezika tam, kjer manjšine živijo strnjeno in so dovolj Številčne. Lokalne in regionalne oblasti so dolžne uporabljati manjšinska imena mest, geografska imena in celo imena ulic ali cest skupaj s tistimi v uradnem jeziku.25
2. 2. 5 Množični mediji in manjšinski jeziki
Tako kot v vseh drugih državnih službah in dejavnostih, se mora tudi na področju množičnih medijev država podrejati zahtevam nediskriminacije. Državne oblasti se morajo ravnati po modelu »premične lestvice«; če država nadzoruje, upravlja z ali financira medije, mora pri tem ravnati v skladu z načeli nediskriminacije, čas in sredstva pa razporejati v skladu z relativnim demografskim pomenom posameznih manjšin.
To načelo nediskriminacije, kot tudi določila in politične obveznosti, vsebovana v številnih dokumentih o človekovih pravicah, pomenijo priporočilo državnim oblastem, naj vodijo primerno in razumno politiko v skladu z modelom »premične lestvice«, ki naj temelji na številčnosti govorcev manjšinskega jezika, njihovi poselitvi in ozemeljski strnjenosti, itd.
Naslednji vprašanji, ki tudi zadevata manjšine, sta državno podeljevanje radijskih in televizijskih frekvenc zasebnim družbam in odločitve, povezane z licencu-mi za oddajanje. Če država odkloni ali zelo otežuje pridobitev licenc ali frekvenc medijem, ki oddajajo v manjšinskem jeziku, je to lahko oblika diskriminacije.
Radijske in televizijske frekvence ne sodijo v zasebno sfero, kar pomeni, da država ni dolžna ugoditi vsem zahtevam narodnih manjšin po zasebnih frekvencah, Četudi jih te vlagajo v skladu s členom 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah.
Vseeno pa je Evropsko sodišče za človekove pravice v postopku informationverein Lentia in drugih proti Avstriji26 razsodilo, da morajo državne oblasti pri uveljavljanju svoje pravice do razporejanja RTV frekvenc upoštevati obveznosti,
ki izhajajo iz mednarodnih pravnih dokumentov. To torej pomeni, da mora clrža-
* * -*
24	Med njimi rudi člen 11 Srednjeevropske iniciative za zaščilo manjšinskih pravic in člen 11 Okvirne konvencije /a zaščito narodnih manjšin
25	Tudi člen 14 Srednjeevropske iniciative za zaščito manjšinskih pravic, člen 11 Okvirne konvencije /a zaščito narodnih manjšin in člen 10 (2) (g) Evropske tisrine za regionalne in manjšinske jezike
26	Primer 36/1992/381/455-459
Rnzprgve in gradivo, Ijubljona, 2000, ši 36/37
va spoštovati pravico manjšine do možnosti komuniciranja med njenimi člani v lastnem jeziku preko tovrstnih medijev.
V državi, kjer oblasti dajejo prednost izključno večinskemu oziroma uradnemu jeziku, so jezikovne in kulturne potrebe govorcev manjšinskega jezika zapostavljene tako v kvalitativnem kot v kvantitativnem smislu. Takšna politika bi bila diskriminatorna in kot taka kršitev člena 27 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah, Če manjšine v svojih RTV oddajah ne bi mogle uporabljaci svojega jezika in bi se Čutile po krivici izključene ali zapostavljene.
Kadar je število govorcev manjšinskega jezika na nekem področju precejšnje, bi bilo radijskim in televizijskim postajam nerazumno odklanjati dovoljenje za oddajanje v njihovem jeziku. To bi bila oblika diskriminacije, saj bi jim odrekala ugodnost oziroma prednost, ki so je drugi deležni, namreč spremljanje radijskih in televizijskih programov v lastnem jeziku.
2. 2. 5 Politična zastopanost, manjšinski jeziki in volilni procesi
Zakon ali kak drug državni ukrep, ki bi posamezniku preprečeval kandidaturo oziroma izvolitev na javno funkcijo zaradi neznanja uradnega jezika, bi pomenil nerazumno in zato diskriminatorno omejitev.
Glede na pomembnost svobodnega in demokratičnega volilnega postopka, dostopnega vsem državljanom, bi bila izključitev posameznikov - na primer pripadnikov manjšine - zaradi jezikovnih preferenc državnih oblasti izjemno resen ukrep, ki bi bil v večini situacij najverjetneje prepovedan kot oblika jezikovne diskriminacije.27
Podobno bi odrekanje volilne pravice zaradi nezadostnega znanja uradnega ali drugega predpisanega jezika skoraj gotovo pomenilo kršitev jezikovne enakopravnosti in diskriminacijo, saj posameznike, ki obvladajo zgolj ali predvsem manjšinski jezik, zaradi jezikovnega razlikovanja izključuje iz sodelovanja na volitvah.2«
Poudariti je treba, da niti svoboda izražanja niti določila proti diskriminaciji, ki jih vsebuje Evropska konvencija, ne zagotavljajo pravice do rabe manjšinskega jezika v uradnih državnih dejavnostih, povezanih z volilnim procesom. Po ugotovi-
k -k -k
27	Prejšnji poskusi, da bi narodne manjšine dosegle pravico do rabe lastnega jezika v volilnih postopkih, kol npr. I'"ryske Nasjonale Partij proti Nizozemski (1986) 45 Decisions and Ueports 240, str. 243, pri čemer so sc sklicevale na dolžnost države, da spoštuje njihovo svobodo izražanja, so bili tako na mednarodni kot na evropski ravni neuspešni, ker je volilni postopek del «javne« sfere in ne zasebna dejavnost
28	Primer je t.i. Matliieu-Mohin in Cierfavt, (1987) Evropska konvencija o človekovih prav icah, serija A, štev. ] 13

270
Fernon.d de Vorennes: Pravice jezikovnih manjšin z vidika mednarodnega prava
tvah Evropskega sodišča za človekove pravice državne oblasti niso dolžne, da v primeru registracije neke politične stranke sprejmejo tak dokument.-9
Toda, kot sledi iz splošnega nediskriminatornega določila, ki ga vsebuje člen 26 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah, je tak način delovanja primer administrativne dejavnosti državnih oblasti. V primeru Številčne oziroma geografsko strnjene manjšine bi bilo s strani državnih oblasti nerazumno, če ne bi vsaj do neke mere uporabljale manjšinskega jezika. To pomeni, da bi glede na model »premične lestvice«, ki določa »razumno« oziroma »primerno« ravnanje, državne oblasti morale uporabljati manjšinski jezik vsaj pri registraciji dokumentov in v nekaterih drugih elementih volilnega postopka, da bi se na ta način izognile diskriminaciji.
Podobna vprašanja se lahko pojavijo tudi v izvoljenem parlamentu, skupščini, zbornici ali občinski upravi, kjer so možne Številne omejitve glede uradne rabe jezika. Celo znotraj teh političnih ustanov obstajajo pravice, ki odločilno vplivajo na uveljavljanje jezikovnih preferenc s strani države. Tako bi bilo na primer v skladu s splošnimi protidiskriminacijskimi zagotovili, kakršen je člen 26 Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah, izvoljenemu politiku prepovedati rabo manjšinskega jezika na zborovanjih ali sejah parlamenta, narodne skupščine ali drugih, tudi občinskih organov, lahko oblika diskriminacije.
Prepovedovati ali preprečevati rabo manjšinskega jezika na sejah občinskega sveta (bodisi s strani izvoljenega politika ali občinstva) bi bilo nerazumno, če znaten del prebivalstva te občine predstavljajo pripadniki manjšine. Glede na model »premične lestvice« bi bila oblika diskriminacije, Če se oblasti ne bi odzvale na izključevanje oziroma zapostavljanje pripadnikov manjšine in ne bi dovolile rabe njihovega jezika, kjer je to možno in upravičeno. To pa ne pomeni, da je treba vsak manjšinski jezik upoštevati prav v vsaki situaciji./30/ Pri odločanju o smiselnosti rabe manjšinskega jezika z vidika diskriminacije je treba upoštevati tudi stroške in težave, povezane s prevajanjem.
Zaradi pomembnosti političnih dejavnosti v demokratičnem okolju bi morale biti politične ustanove vsaj toliko fleksibilne, da bi omogočile rabo manjšinskega
jezika in tako zagotovile učinkovito sodelovanje manjšine v javnih zadevah.31
* *
29	l'i-yske Nasjonale Panij proti Nizozemski (1986)45 Décisions and Kepons 240 (l'.vropska komisija za človekove pravice), sir. 243
30	V položaju, ko izvoljena politika nista mogla zasesti izvoljenih položajev, ker v parlamentu nista hotela priseči v flamskem jeziku (primer Mathieu-Mohin in Clerfayt 1987, Evropska konvencija o človekovih pravicah, serija A, Štev. 113, sir. 25), je livropsko sodišče za človekove pravice sklenilo, da laka jezikovna zahteva države, ki zadeva načela, vsebovana v členu 3 Prvega protokola Konvencije za zaščito človekovih pravic in svoboščin, ne more veljati za nerazumno in rudi ne za diskriminatorno
31	Glej člen 10 (2) (e) & (f) Evropske listine za regionalne in manjSinske jezike in paragraf 35 Kopenbagenskc konference o človeških dimenzijah
jtazprove in grcidivo. ljubljono. 2000, šl. 36/37
27 i
3. ZAKLJUČEK
Mar sonce ne sije enako za ues svet? Mar ne dihamo vsi istega zraka? Mar le ni sram, da dovoljuješ samo tri jezike in na ta način vse druge ljudi obsojaš na slepoto in gluhosl? Povej mi, mar misliš, da je Bog brez moči in nezmožen poskrbeti za enakost med ljudmi, ali pa, daje zavisten in jim je ne privošči?
Sveti Konstantin (Ciril)!2
Zdi se, da so določila o Človekovih pravicah v mednarodnem pravu dovolj utemeljena, da lahko odločilno vplivajo na razreševanje jezikovnih napetosti in legitimnih zahtev manjšin. Mednje sodijo osnovno načelo nediskriminacije z vidika jezika, priznavanje pravice, da pripadniki manjšin med seboj komunicirajo v lastnem jeziku in pravica do svobode izražanja. Kadar so te pravice pravilno uporabljane in razumljene, predstavljajo solidno in s tradicionalnimi demokratičnimi načeli združljivo osnovo za večjo stabilnost znotraj države in v vsej mednarodni skupnosti.
Nobena država nima neomejene pravice do omejevanja in pogojevanja jezika, ki ga uporabljajo državne oblasti ali posamezniki. Država na splošno ne sme preprečevati posameznikom rabe njihovega jezika v zasebnih zadevah. Čeprav povezovalna vrednost skupnega jezika nikakor ni zanemarljiva, je tudi pri rabi uradnega jezika potrebna določena stopnja prilagajanja in ravnovesja, še zlasti, če ima drŽava veliko prebivalcev, ki jim uradni oziroma večinski jezik ni materni jezik. Ti se lahko v primerih, ko država daje prednost jeziku, ki ni njihov materni jezik, upravičeno počutijo diskriminirane, še posebej, če pri izbiri jezika niso upoštevani objektivni in racionalni kriteriji, ki morajo izhajati iz številčnosti in geografske stmje-nosti diskriminirane manjšine. Ekskluzivistična in ozko usmerjena jezikovna politika je namreč eden prvih pokazateljev potencialnih virov napetosti in konflik-
Čeprav ni nobene splošno veljavne formule, ki bi jo lahko uporabili v vsakršni situaciji, niti čarobnega recepta, kako oblikovati primerno vladno jezikovno politiko, pa bi bil prvi korak lahko že priznanje pomena primernega ravnovesja med zahtevami po državotvornosti in med realnostjo, ki se kaže v velikem številu posameznikov - govorcev neuradnega ali nedominantnega jezika - v mnogih državah. Problem »jezikovnih manjšin« ali »etnični« problem na splošno nastane, kadar so posamezniki podvrženi diskriminaciji, prikrajšani za svobodo izražanja in
* * rt
32 Citirano v Readings in the Sociology of Language, Joshua A. Irishman (cd.), Mouion & Co. N.V. Publishers, Haag 1968, sn. 589
272
Fernon.d de Vorennes: Pravice jezikovnih manjšin z vidika mednarodnega prava
rabo lastnega jezika, in ne morejo doseči primerne stopnje rabe svojega jezika s strani državnih oblasti v skladu z določili rastočega števila mednarodnih dokumentov.
Summary
T H V. rights or linguistic minorities: an international MW approach
The question of language is fundamental in human society. Language plays a central role in terms of economic opportunity and success, since the dominance of one language in a. stale ;will be advantageous in terms of access to and distribution of public resources to individuals who have greater fluency of the ojficial or majority tongue.
Yet it is impossible for a stale to be absolutely neutral in terms oj linguistic preferences. There must be a balance between the different interests involved - between the disadvantages and burdens caused at individual level by linguistic choices and the legitimate state interests of a practical nature where a state tries to provide services in minority languages but may be restricted because of the lack offinancial or human resources. The paper further on focusses on international standards for the protection of linguistic minorities.