LETNIK LIX • LETO 2012 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 DRŽAVA IN ŠPORT ZA VSE V SLOVENIJI ŠPORTA VADBA STAREJŠIH PRILOGA ŠPORT OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI GIBALNI/ŠPORTNI PROGRAM MALI SONČEK DOPING V VZDRŽLJIVOSTNIH ŠPORTIH SLOVENSKI HOKEJ NA LEDU - KAKO NAPREJ? ŠTUDENTSKI ŠPORT NA UNIVERZI V LJUBLJANI VREDNOTE SMUČARJEV SKAKALCEV REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Renata Slabe Erker, Simona Kustec Lipicer in Simon Ličen – Država in šport za vse v Sloveniji – aktualno stanje razmer; Frane Erčulj, Saša Jakovljević, Mitja Bračič, Boro Štrumbelj – Prirejeni intervalni vzdržljivostni test »30-15IFT« in njegova uporaba v košarki; Jakob Tratar, Frane Erčulj – Analiza igranja tujcev v 1. A slovenski košarkarski ligi v obdobju 2003–2011 – Goran Vučković – Vpliv sprememb pravil na igral- ne značilnosti v vrhunskem squashu; Sandra Planinšek, Matej Tušak, Maja Pori – Povezanost pogostosti športne dejavnosti z nekaterimi kazalci zdravja pri uslužbencih Slovenske vojske; Davor Bozovičar, Blaž Lešnik in Tanja Kajtna – Vpliv staršev na trenerjeve odločitve v alpskem smučanju; Romina Umer, Maja Ulaga, Bojan Jošt – Vrednote smučarjev skakalcev, Eva Dolenc, Damjan Slabe – Ali obstajajo razlike v znanju prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci?, Blaž Lešnik, Miha Bandalo – Povečevanje vpliva izbranih telesnih karakteristik na uspešnost mladih tekmovalcev v alpskem smučanju; Jana Čander,Boro Štrumbelj – Problemi pri razvrščanju plavalcev invalidov v tekmovalne skupine NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Avtor mora oddati izpis teksta na papirju v enem izvodu (format A4), s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD. Prispevek je potrebno oddati tudi v elektronski obliki. Shranjen mora biti na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Sledijo: izvleček, besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Tabele in slike vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). Članku je potrebno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in tematsko fotografijo, ki se navezuje na vsebino članka. Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle. org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Prispevke pošljite ali oddajte na naslov: Uredništvo revije ŠPORT pri Fakulteti za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revija je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscurs in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Stojan Burnik, Gorazd Cvelbar, dr. Aleš Filipčič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 42, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vključen 8,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v angleščino: Nives Mahne Čehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Birografika BORI d.o.o. V letu 2012 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, Ministrstva za šolstvo in šport Slika na naslovnici: Ivo Drinovec Center za vseživljenjsko učenje 1 Kazalo uvodnik/leading article 3 Boro Štrumbelj – Izzivi športa invalidov v prihodnosti / Future challenges in disability sport intervju/interview 5 Frane Erčulj – Prof. dr. Herman Berčič aktualno/current topic 9 Rok Pekolj – Slovenski hokej na ledu – kako naprej? / Slovenian ice hockey – which way forward? 13 Renata Slabe Erker, Simona Kustec Lipicer in Simon Ličen – Država in šport za vse v Sloveniji – aktualno sta- nje razmer / ‘Sport for all’ and the state in Slovenia: a review športna vzgoja/sports education 19 Mateja Videmšek, Jera Zajec, Barbara Stančevič, Mateja Reberšak Cizelj – Gibalni/športni program Mali son- ček / “Little Sun” motor/sport programme 25 Irena Strelec, Sara Šoukal, Jernej Kapus - Razvijanje socialnih in interakcijskih kompetenc ter veščin s pomočjo gledališke improvizacije – impra / Developing social and interaction competences and skills with improv games iz prakse za prakso/from practice for practice 31 Goran Vučkovič – »Real tennis«, nekaj novega ali začetek popularne športne igre? / “Real tennis” – something new or the beginning of a popular sport? 35 Frane Erčulj, Saša Jakovljević, Mitja Bračič, Boro Štrumbelj – Prirejeni intervalni vzdržljivostni test »30-15IFT« in njegova uporaba v košarki / Modified “30-15IFT” intermittent fitness test and its use in basketball 43 Jaroš Štekl – Organiziranost študentskega športa na Univerzi v Ljubljani / Organisation of student sport at the University of Ljubljana športna terminologija/sports terminology 46 Silvo Kristan – Knjiga je orožje, vzemi jo v roke / A book is a weapon, take it in your hands 54 Silvo Kristan – Razprodaja slovenščine: barbarizem ‘vejkanje’ (in še kaj) / The slovenian language on sale: the barbarism of »vejkanje” (and much more) športna psihologija/psychology of sport 62 Eva Kovač, Matej Tušak – Učinki stanja zanosa (flow) v košarki / The impac to flow state in basketball športna rekreacija/sports recreation 67 Rajko Vute – Športna vadba starejših / Sport activities of the elderly 71 Tanja Čehić, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek, Maja Meško, Jera Zajec, Jasna Lavrenčič, Vedran Hadžič – Vidiki vključevanja gibalnih/športnih vsebin in medgeneracijsko povezovanje v dnevnih centrih / The aspects of in- clusion of motor/sport contents in day centres,and intergenerational linking športna medicina/medicine of sport 75 Luka Smrkolj – Doping v vzdržljivostnih športih / Eritropoetin (EPO) / Erytropoietin (EPO) and endurance sports mnenja – polemike/opinion – polemics 81 Žiga Bratuž – Mnenje študentov o organizaciji športnih aktivnosti na nekaterih fakultetah Univerze v Ljubljani / Student opinion on sports activities organization at some of the Faculties of the University of Ljubljana dogodki – čas/time – events 85 Rajko Šugman – Štiri skupna desetletja Marije Knez Bergant in revije Šport / our decades of Marija Knez Bergant and the Šport journal 2 uvodnik nove knjige/new books 87 Športni terminološki slovar, Delovni izvod za širšo strokovno razpravo 88 Levi horog: Filozofija športa v osmih esejih 91 Menedžment olimpijskih športnih organizacij – Moj pogled na zanimivo gradivo MOK strokovna in znanstvena srečanja/expert and scientific meetings 92 Herman Berčič – Kaj nam je prinesel znanstveno-strokovni posvet o prof. dr. Francu Pedičku? / What is the outcome of the scientific-expert consultation on prof. franc Pediček? glas mladih / Young experts 99 Jakob Tratar, Frane Erčulj – Analiza igranja tujcev v 1. A slovenski košarkarski ligi v obdobju 2003–2011 / Analysis of foreign players’ performance in the 1A Slovenian Basketball League in the 2003–2011 period 105 Teja Mateja Ciber, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek, Maja Meško, Meta Zagorc, Jasna Lavrenčič, Jera Zajec – Program plesnih dejavnosti v dnevnem centru aktivnosti za starejše osebe / Dance programme in the activity day centre for the elderly raziskovalna dejavnost/research work 110 Goran Vučković – Vpliv sprememb pravil na igralne značilnosti v vrhunskem squashu / The effect of the amen- ded rules on the playing characteristics in squash 114 Sandra Planinšek, Matej Tušak, Maja Pori – Povezanost pogostosti športne dejavnosti z nekaterimi kazalci zdravja pri uslužbencih Slovenske vojske / Correlation between sport activity and some indicators of health of Slovenian armed forces staff 119 Davor Bozovičar, Blaž Lešnik in Tanja Kajtna – Vpliv staršev na trenerjeve odločitve v alpskem smučanju / Parents’ impact on coach’s decisions in alpine skiing 125 Romina Umer, Maja Ulaga, Bojan Jošt – Vrednote smučarjev skakalcev / Ski jumpers’ values 131 Eva Dolenc, Damjan Slabe – Ali obstajajo razlike v znanju prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci? / Are there differences in knowledge of first aid between alpinists and sport climbers 136 Blaž Lešnik, Miha Bandalo – Povečevanje vpliva izbranih telesnih karakteristik na uspešnost mladih tekmovalcev v alpskem smučanju / Increasing of influence of chosen body characteristics on successfullness of young competitors in alpine skiing PRILOGA: Šport oseb s posebnimi potrebami / SUPLEMENT: Sport of disabled 144 Boro Štrumbelj, Ana Zakrajšek – Šport invalidov je na razpotju / Sport of disabled is at a crossroads 155 Jana Čander, Boro Štrumbelj – Problemi pri razvrščanju plavalcev invalidov v tekmovalne skupine / Problems in the classification of disabled swimmers in competitive groups 162 Miha Mlinar – Pojavne oblike hokejske igre na invalidskih vozičkih / Variations of the game of wheelchair hockey 168 Gorazd Turk, Primož Pori, Marta Bon, Marko Šibila – Rokomet na invalidskih vozičkih / Wheelchair Handball 173 Tina Porenta, Frane Erčulj – Košarka na vozičkih / Wheelchair basketball 180 Miran Kondrič – Namizni tenis na vozičkih / Table tennis for disabled athletes in wheelchairs 183 Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Jera Zajec in Maja Meško – Gibalna/športna dejavnost predšolskih otrok s posebnimi potrebami / Motor/sport activity of preschool children with special needs 192 Tjaša Filipčič – Športna vzgoja v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole za učence z različnimi gibalnimi ovirami / Physical Eduaction for Pupils with Physical Disabilities in First Educational Period 198 Vesna Šinkovec, Damir Karpljuk, Tjaša Filipčič, Mateja Videmšek, Jera Zajec, Maja Meško, Vedran Hadžič – Otroci in mladostniki z dispraksijo ter športna dejavnost / Children and adolescents withdyspraxia, and sport activity 203 Tjaša Filipčič, Katarina Vardič, Katja Podpečan, Maja Verhovnik, Helena Rebek, Monika Stojko, Gregor Jurak – Dostopnost slovenskih šolskih telovadnic za gibalno ovirane učence / Accessibility of Slovene school sport halls for pupils with physical disabilities uvodnik 3 Boro Štrumbelj Izzivi športa invalidov v prihodnosti Šport invalidov je od prvih športnih iger invalidov na vozičkih v Stok Mandevillu leta 1948, ko so bila tekmovanja omejena na vojne invalide, dosegel nesluten na- predek. Posebej je dobil zagon leta 2000, ko sta Mednarodni olimpijski komite in Mednarodni Paraolimpijski komite (MPOK) podpisala sporazum o sodelovanju na vseh področjih športa. Od podpisa sporazuma se je pričel tudi intenziven proces integracije športa invalidov v šport tako na nivoju mednarodnih panožnih špor- tnih zvez do nivoja posameznih klubov oziroma športnih društev, kakor tudi na nivoju nacionalnih olimpijskih komitejev. Tako ponekod nacionalni paraolimpijski komiteji sploh ne obstajajo več (npr. Norveška, Nizozemska) oziroma obstajajo le kot administrativna telesa, saj so športnike invalide v celoti integrirali oziroma izvedli inkluzijo v športna društva. Njihove predstavljene izkušnje po integraciji so kljub začetnim težavam in dvomom zelo pozitivne. S pomočjo integracije jim je uspelo vključiti večje število invalidov v šport in jim omogočiti boljše vadbene in organizacijske pogoje. Šport invalidov postaja tudi vse bolj prepoznaven. Dober primer predstavlja švedski strelec invalid Jonas Jacobsson, ki je bil na Švedskem po treh osvojenih zlatih medaljah na paraolimpijskih igrah proglašen za športnika leta na Švedskem v absolutni kategoriji. Na vse večjo integracijo invalidov v šport kaže tudi primer Natalie du Toit v plavanju in Oscarja Pistoriusa v atletiki, ki bosta v Londonu nastopila tako na olimpijskih kot tudi paraolimpijskih igrah. Potrebno pa je priznati, da na mednarodnem področju niso vse panožne zveze enako naklo- njene športu invalidov, kakor tudi niso vse države ubrale enako pot pri integraciji, pač glede na tradicijo športa invalidov in sistemske rešitve zlasti pri financiranju. Tako danes ne moremo govoriti o enotnem modelu integracije športa invalidov, ampak vsaka panožna zveza oziroma država išče lastno pot integracije. Zaradi teh razlik je tudi določena zmeda pri odločitvah, kako naprej tudi na nivoju MPOK in mnogih športnih panožnih zvez. In kakšno je stanje športa invalidov pri nas? Zveza za šport invalidov Slovenije – paraolimpijski komite Slovenije (ZŠIS-POK) predstavlja krovno organizacijo športa invalidov na državni ravni. ZŠIS-POK tako sedaj izvaja ali omogoča izvedbo okoli 30 državnih prvenstev in do 20 programov nastopov slovenskih športnikov inva- lidov na mednarodnih prvenstvih. V sistemu državnih prvenstev letno sodeluje preko 1100 udeležencev, mednarodnih prvenstev pa se udeleži okoli 130 repre- zentantov letno tako v zimskih kot tudi poletnih športih. Je dobro organizirana in kljub majhnosti skrbi za organizacijo vseh domačih in mednarodnih tekmovanj v različnih športih, omogoča pa jim tudi čim bolj nemoten vadbeni proces. Na področju športne rekreacije skrbijo za šport invalidov tudi posamezne invalidske organizacije. V zadnjih letih lahko tudi pohvalimo ponovno dobro vzpostavljeno sodelovanje med Olimpijskim komitejem Slovenije in ZŠIS-POK. Pri tem je potreb- no omeniti, da predstavlja ZŠIS-POK v trenutno veljavnih pravilih le eno od posa- mezni športnih zvez in bi morali v novih pravilih OKS to sodelovanje še nadgraditi V svetu je ocenjeno, da je približno 10–15 % svetovne populacije inva- lidov. Pri nas jih je približno 170 ti- soč; glede na vrsto invalidnosti je to precej heterogena populacija. Naj- pomembnejša športna tekmovanja so zato zajeta v okviru paraolimpij- skih iger, olimpijskih iger gluhih in naglušnih ter specialne olimpijade za osebe z motnjami v duševn em razvoju. Seveda pa podobno kot tudi sicer v športu obstaja za invali- de vrsta športnih dejavnosti, ki niso vključene v nobeno od navedenih tekmovanj, so pa dobro razvite. Značilnost športa invalidov je, da je prilagojen vrstam invalidnostim tako funkcionalno kot tudi s pravili. Sistem tekmovanj ponavadi preko razvrščanja športnikov invalidov v posamezne skupine omogoča, da glede na posamezno omejeno zmožnost tekmovalci tekmujejo v kar najbolj enakovrednih pogojih. 4 intervju v smeri, da bi ZŠIS-POK za šport invalidov predstavljal enakovrednega partnerja OKS-u, najbolje s podpisom dogovora o sodelovanju po zgledu MOK-a in MPOK-a. Na ravni države je Slovenija podpisnica Konvencije o pravicah invalidov, sprejete na 61. zasedanju Generalne skupščine Zdru- ženih narodov 13. decembra 2006, državni zbor pa jo je ratificiral 2008. Konvencija o pravicah invalidov je prvi pravno zave- zujoč dokument Združenih narodov s področja invalidskega varstva, ki zagotavlja uveljavljanje človekovih pravic oziroma načela enakih možnosti in enake obravnave ter preprečevanja diskriminacije, ki jo doživljajo invalidi na različnih področjih življenja. V 30. členu Konvencije o pravicah invalidov z naslovom Sodelovanje v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejav- nostih in športu je med drugim navedeno, da države pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom enako kot drugim omogočajo sodelovanje pri rekreacijskih, prostočasnih in športnih dejavnostih. Predstavljen je tudi zakon o športu, ki ima posebno poglavje namenjeno športu invalidov, vendar pa po svoji zasnovi skupaj z nacionalnim programom športa zagotavlja predvsem oviro pri nadaljnjem razvoju športa invalidov, saj je športu invalidov mnogokrat onemogo- čeno kandidiranje na razpisih ministrstva pristojnega za šport na področjih kandidiranja za programe vrhunskega športa, rekreacije in panožnih športnih šol. Pri pisanju novega zakona o športu, ki se pripravlja, upajmo, da bodo snovalci drugače opredelili vlogo ZŠIS-POK na področju športa invalidov, kot je bila do sedaj, in ji podelili večje pristojnosti. Integracija športa invalidov dobiva počasi zagon tudi pri nas. V okviru Športne mreže enakih si prizadevamo vzpostaviti di- alog med ZŠIS-POK in posameznimi panožnimi športnimi zvezami. Trenutno potekajo pogovori v smeri vzpostavitve Spo- razumov o sodelovanju predvsem na nivoju skupne organizacije, usposabljanj oziroma dousposabljanj strokovnega kadra, sodelovanja med društvi, skupnega financiranja in opremljanja športnikov ter zlasti vzpostavitve dobrih pogojev vadbe. Pri tem je potrebno zlasti vzpostaviti mrežo športa invalidov na lokalni ravni. Da na lokalni ravni sistem športa invalidov ne funkcionira najbolje, kaže podatek, da je bilo v preteklih desetih letih le 8 % predvidenih sredstev na lokalni ravni porabljenih za programe športa invalidov. Pri tem je potrebno vzpodbuditi sodelovanje vseh dejavnikov na lokalni ravni od invalidskih organizacij, preko športnih društev do športnih zvez, da se zagotovijo ustrezne osnove za organizacijo vadbe invalidov. Ob tem se je potrebno zavedati, da ni enotnega modela organizacije za celo Slovenijo, ampak se bo potrebno prilagajati specifiki posameznega okolja oziroma potrebno bo vzpodbuditi sodelovanje tudi med več občinami. Poseben poudarek z organizacijskega vidika je potrebno dati tudi volonterjem, brez katerih bo šport invalidov težko napredoval. Zavedati se namreč moramo, da brez pomočnikov, ki pomagajo pri prevozih in vadbi, šport invalidov ne bi mogel funkcionirati. Če so normativi pri posameznih športih različni, pa je pri športu invalidov ta normativ mnogokrat 1:1, to pomeni en vaditelj na enega vadečega. V okviru projekta Športna mreža enakih smo s pomočjo OKS vzpostavili tudi informacijski portal Migaj raje z nami, kjer lahko invalidi dobijo podatke o prireditvah in organizirani vadbi na področju športa invalidov. Poseben problem športa invalidov predstavljajo mladi otroci invalidi, integrirani v šolski sistem. Teh je po podatkih iz leta 2010 v osnovnem in srednjem šolstvu 3824. Pri tem je potrebno na področju športne vzgoje vzpostaviti sistem permanen- tnega usposabljanja za področje športa invalidov in diplomantom profesorjem športne vzgoje ponuditi ustrezna znanja, da bodo lahko nudili ustrezno športno vzgojo otrokom invalidom. Noben invalid v šolskem sistemu torej ne bi smel biti oproščen športne vzgoje, razen če ne bi za to obstajali utemeljeni medicinski razlogi. Tudi v okviru interesnega programa Zlati sonček, Krpan in Hura prosti čas je potrebno programe prilagoditi otrokom invali- dom, da bi tudi njih spodbujali k redni športni vadbi. Pomembno vlogo pri usposabljanjih imajo tudi posamezne športne zveze. Plavalna zveza Slovenije je tako v okviru mo- dularnega načina usposabljanj že ponudila 120 ur usposabljanj za različne vrste športa invalidov. Prav bi bilo, da ji sledijo tudi druge športne zveze. Tudi na Fakulteti za šport se v okviru bolonjske prenove na smeri kineziologija obetajo novi programi za izobraževanje na področju športa invalidov, prav pa bi bilo dodati nekaj več ur s tega področja tudi v smeri športne vzgoje. Podobno velja tudi za pedagoške fakultete. Zavedati se namreč moramo, da šport invalidov brez ustrezno usposobljenega oziroma izobraženega kadra ne bo mogel napredovati. Naj ob tem povabim že usposobljene kadre v po- sameznem športu, da se lahko dousposobijo tudi v letos prvič sprejetih programih usposabljanja ZŠIS-POK po programu Vaditelj oziroma učitelj športa invalidov. Ko se vsakodnevno srečujem s športniki invalidi je namreč takoj vidna njihova neizmerna volja in energija, da kljub različnim vrstam invalidnostim premagujejo vsakodnevne težave, ki jih invalidnost prinaša, hkrati pa se kot popolni amaterji še do- datno ukvarjajo s športom v skoraj enakem obsegu kot ostali vrhunski športniki. In prav po zaslugi teh izrednih športnikov, njihove volje in zagnanosti pri vadbi, njihovih trenerjev in vodstva ZŠIS-POK vsakodnevno dobivamo tisto dodatno vzpod- budo, ki pravi: vredno je pomagati. V obdobju sprememb, v katerem živimo pa je pomemben tudi rek: kjer je volja, je tudi pot. Pri tem pa bo potrebno veliko sreče in modrosti, da bomo skupaj poiskali rešitve primerne času v dobro športnikom invalidom. Upam, da bo priloga v tej številki revije Šport predstavljala majhen kamenček k razvoju športa invalidov na vseh ravneh. intervju 5 Frane Erčulj Prof. dr. Herman Berčič Kaj vas je vodilo v svet telovad- be, telesne kulture oz. športa ? V življenju verjetno splet okoliščin odloča o usmeritvi posameznika, ki ga najprej vodijo na različne poti in križpotja. Na koncu naj bi izbral tisto pravo, ki ga izpol- njuje, mu osmišlja dneve, mesece in leta ter ga vodi k ustvarjanju. Koreni športa, v najširšem pomenu te besede, ki sem se mu zapisal za vse življenje segajo daleč nazaj v povojni čas, ko so se telovadnice – imenovali smo jih »sokolnice« in igrišča pričela polniti z radoživo in nadebudno mladino. V eno takih telovadnic me je kot osnovnošolca vodila pot. V šoli sem mo- ral biti vsaj prav dober ali odličen, če sem hotel »sokolnico« videti tudi od znotraj. Ob 100 letnici sokolskega društva v Trži- ču (2010), kamor sem bil povabljen, sem med drugim dejal »Še vonjam parket te telovadnice«. Tako se je začelo. Kako ste našli pot na takratno Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljani ? Srednješolsko izobraževanje me je vo- dilo v tovarno med tkalske stroje, v svet priprave vsega potrebnega za izdelavo končne tkanine ali blaga. Na koncu tega izobraževanja nam ni bila nobena težava ali skrivnost stkati zelo zahtevne tkanine z bogatimi vzorci, npr. sukljanko za zavese ali pa žakardni vzorec jugoslovanskega grba za takratno državno vodstvo. Sam sem poleg tega redno obiskoval telova- dnico (TVD Partizan Križe) in si nabiral potrebne gibalne izkušnje, zlasti pri vajah na orodju. Med obvezno prakso v tekstilni tovarni »Inteks« v Kranju, sem opazoval tkalke in predilke, ki so bile obremenjene z delom pri strojih in mnoge so imele pri tem vi- dne težave. Sam pri sebi sem si govoril, da bi morale vse te delavke skozi telo- »Pot do celovitega ravnovesja da- našnjega človeka vodi tudi skozi vsakodnevno dejavno ukvarjanje z razvedrilnim športom« Če se človek zgodaj zapiše športu in v njem ostane vse življenje, lahko spodbuja in uči tudi druge. Če mu sledijo in udejanjajo njegove zami- sli, ki izhajajo iz dognanj številnih modrecev in mislecev pred njim, pomeni, da tega ne zmorejo le be- sede, ampak morajo biti v ospred- ju zgledi in predvsem dejanja. S to mislijo bi lahko začeli razgovor z dolgoletnim učiteljem na Fakulte- ti za šport v Ljubljani in zaslužnim profesorjem Kineziološke fakultete, Vseučilišča v Zagrebu. 6 intervju vadnico, da bi se okrepile in se gibalno izobrazile ter si olajšale delo. Na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, odseku za tekstilno tehnologijo, kamor sem zatem odšel in si želel obogatiti strokovno zna- nje, pa mi je nekega dne prišel pod roko članek v angleščini, ki je govoril o različ- nih vajah in aktivnostih delavk v tekstilni industriji. Ob tem se mi je postavilo vpra- šanje, kje je tak študij, kjer bi se to dalo združiti, torej tehnična strokovna znanja z znanji o specialnih vajah in gibalnih aktivnostih? To je bila, tako sem se takrat informiral, Visoka šola za telesno kulturo. Imel sem oboje, znanje iz tekstilne stroke in izkušnje iz telovadnice. To sem želel izkoristiti in tako je odločitev padla. Začel sem torej še drug, vendar precej drugačen študij in kot sem kasne- je ugotovil študij, ki je bil mnogo bliže človeku in naravi. Kdo vas je usmeril v področje športne rekreacije ? Kot študent sem med študijem v 3. in 4. letniku pri prof. Ljubo Jovanu usmerjal področje športne rekreacije. Ta segment športa se mi je zdel še posebej zanimiv zato, ker sem po diplomi želel uvesti različne oblike športnorekreativne de- javnosti zaposlenih v delovno okolje. Ker mi je bila tekstilna stroka blizu, sem prav v tekstilni tovarni želel pričeti z omenje- nim pionirskim delom in nekaj prispe- vati k humanizaciji dela takratnih tkalk in predilk v neposredni proizvodnji. V ta namen sem izbral tudi temo diplomske naloge pri že omenjenem profesorju z naslovom »Ekonomski učinki športne rekreacije v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič«. Po opravljeni diplomi sem svoj načrt uresničil. Tudi sicer me je področje športne rekre- acije, kljub temu, da sem se prej precej ukvarjal s športno gimnastiko (takrat orodno telovadbo), vedno bolj zanimalo. V slovenskem govornem področju tovr- stne literature ni bilo prav veliko, več pa jo je bilo v srbohrvaškem jeziku. Precej zani- mivih člankov in knjig je bilo v angleščini, zlasti v tematskem segmentu »Sport and leisure« (Šport in prosti čas), ali v okviru tematskih vsebin »Outdoor activities« (Aktivnosti v naravi). Ob tem, ko sem si širil obzorje, pa so se odpirala tudi vpra- šanja in problemi, povezani s stanjem in dogajanjem na področju športne rekrea- cije v Sloveniji. Pronical sem vse globlje v to področje in ko se je leta 1973 pojavila priložnost za zaposlitev na Visoki šoli za telesno kulturo (in to prav na področju športne rekreacije, ker je prof. Ljubo Jo- van odhajal v pokoj), nisem prav dolgo razmišljal. Ko me je kmalu za tem na hodniku srečal prof. Drago Ulaga, s katerim sva pozneje veliko sodelovala, je preprosto rekel »O, a zdaj ste pa naš«. Tako sem se dokonč- no zapisal področju, ki me je izpolnje- valo in kjer sem lahko ob sodelovanju kolegov načrtoval svoj lasten razvoj in tudi razvoj celotnega področja. Ustvarjal sem, kolikor je bilo mogoče, pri čemer sem pred seboj vedno imel le dobrobit področja športne rekreacije za najširše množice prebivalstva Slovenije. Pri tem me je vodila tudi Pedičkova misel »To kar si, si sam po sebi«. Torej kar si ali boš ustvaril, ali pa nisi, je predvsem odvisno od tebe samega in pri neuspehih (tudi ti so spremljevalci razvoja posameznika) sklicevanje na druge osebe ali okoliščine, kaj prida ne pomaga. Po vsem tem kar se je zgodilo v 40 letih, dobrega ali slabega, danes vem, da bi se še enkrat odločil za tako pot. Dobršen del razvoja razvedrilne- ga športa oz. športne rekreacije kot strokovno opredeljujemo to različico športa, je v zadnjih 40 letih v Sloveniji povezan tudi z vašim delom. Kako je pravza- prav tekel ta razvoj ? V 70-tih letih prejšnjega stoletja so se v Sloveniji vse bolj pojavljale pobude za bolj aktivno vključevanje prebivalstva v športnorekreacijske tokove. Dozorelo je namreč spoznanje, da dejavno ukvarjanje z razvedrilnim športom lahko pomemb- no prispeva k večjim psihofizičnim spo- sobnostim posameznika, k ohranjanju in izboljšanju njegovega zdravja in počutja nasploh. Če bo torej vsak prebivalec po- sebej bolj aktiven (vsaj dvakrat tedensko po eno uro), bodisi v telovadnici, trim- skem kabinetu, na igrišču ali v naravi, se bo dvignila tudi raven gibalnih sposob- nosti in zdravja celotnega prebivalstva. V ta namen je Slovenija sprejela pobudo nordijskih dežel in akcijo za več športno- rekreativnega udejstvovanja prebivalstva po njihovem zgledu poimenovala »Trim«. Nastalo je trimsko gibanje, ki je prine- slo v slovenske domove pravo osvežitev v športnorekreacijski ponudbi. V vsaki od takratnih občin so zgradili trimsko stezo (v nekaterih večjih občinah tudi več), na- stali so trimski parki in trimski kabineti. Posebej odmevne so bile trimske akcije »Vsi na kolo za zdravo telo«, »Pot pod noge, krepimo srce«, »Za vitko postavo je plavanje pravo«, »Vedno mladi, tečemo radi« in »Vsi veselo na poljano belo«. Te akcije so v Sloveniji povzročile pravo nav- dušenje prebivalstva in ob tako raznoliki ponudbi mnoge neaktivne ljudi spod- budile k športnorekreativnim aktivno- stim v naravi. Pojavilo se je spodbudno animacijsko gradivo, trimski kartončki, trim spirala, trim koledar ter različni letaki in plakati. Organizirana so bila tudi različ- na tekmovanja in prireditve »Trim igre«, »Trim ski«, »Družinski veleslalom«, »Trim teden« in mnoga druga. Naša institucija je s posameznimi raziska- vami spremljala ta razvoj in tako sva s po- kojnim kolegom prof. dr. Petrovičem pri- pravila študijo »Trim 72«. To je bila prva tovrstna študija, ki so ji potem sledile še številne druge. Zanimivo je, da sta prvo študijo v bistvu pričela prof. Ljubo Jovan in kolegica dr. Meta Zagorc. Ta odraža ta- kratno stanje in razkriva mnenja in stali- šča ljudi v povezavi s trimskim gibanjem. Potem so se pojavile akcije “Teden športa v Sloveniji – ‘92”, “Teden športa za zdrav- je – ‘95”, “Mesec športa - 1996” in “Mesec športa - 1997”. Tudi te smo spremljali s posameznimi raziskavami in ugotavljali njihove učinke. Sledile so še akcije “Slove- nija kolesari”, “Slovenija teče”, “Recept za zdravo življenje s športom”, “Veter v laseh, s športom proti drogi” in mnoge druge. Tudi za nekatere od teh smo v posame- znih raziskavah ugotavljali odmevnost v slovenskem prostoru. Sicer pa je najbolj celovito študijo o športnorekreativni dejavnosti prebivalcev Slovenije dol- go vrsto let vodil dr. Krešimir Petrović s sodelavci (sedaj jo vodi dr. Boris Sila), pri kateri sem tudi sodeloval. Danes smo s stanjem na področju športne rekreacije v Sloveniji lahko bistveno bolj zadovolj- ni kot smo bili pred desetletji. Obogatila se je športna infrastruktura, nastala so mnoga nova športna podjetja, s čemer se je obogatila tudi športnorekreativna ponudba. Kot je znano se je povečalo število dejavnih rekreativnih športnikov, vedno več je tudi starejših rekreativnih športnic in športnikov, med moškimi in ženskami pa pri dejavnem ukvarjanju ni več razlik. intervju 7 Kako ste se vključili v mednaro- dne tokove na področju športne rekreacije oz. športa za vse ? Od vsega začetka delovanja na Fakulteti za šport sem se zavedal, da je Katedro za športno rekreacijo, ki sem jo vodil vrsto let, treba povezati s sorodnimi katedrami oz. fakultetami in institucijami v medna- rodnem prostoru. To naj bi na eni strani omogočilo tesnejše strokovne povezave in izmenjavo raziskovalnih in znanstveno- raziskovalnih izsledkov, na drugi pa omo- gočilo povsem konkretne povezave z učitelji in raziskovalci na drugih sorodnih fakultetah oz. institucijah. Spoznavanje in povezovanje je potekalo predvsem preko mednarodnih kongresov in sim- pozijev, kjer sem zastopal Slovenijo, ko je bila ta še v okviru Jugoslavije in tudi po- tem, ko je bila že samostojna. Povezave so bile institucionalne pa tudi na osebni ravni. Kmalu se je izkazalo da so slednje pomembnejše. Zelo koristno se mi je zdelo tudi sodelovanje v mednarodni organizaciji ICSSPE (v njenem okviru je bilo pomembno tudi delovanje kolegov in učiteljev prof. Draga Ulage in prof. dr. Rajka Šugmana), kjer sem si kot generalni sekretar nabiral izkušnje. Hkrati s tem pa sem sodeloval pri organizaciji in izvedbi strokovno-znanstvenih posvetov, ki so bili vsaki dve leti namenjeni obravnavi stro- kovnih vprašanj in predstavitvi izsledkov raziskav na področju športa in prostega časa oz. športa za vse. Zelo zanimivo in plodno je bilo sodelovanje s sorodnimi fakultetami v Bratislavi (prof. Josef Hrčka), Varšavi (prof. Teresa Wolanska), Oslu (prof. Berit Skirstad), Štokholmu (prof. Bengt Sevilius), Tampere (prof. Pekka Oja), in še z mnogimi drugimi kolegicami in kolegi. Zadnji zanimiv projekt, ki smo ga snovali skupaj s prof. Pekka Ojo in CINDI Sloveni- jo se je nanašal na organizacijo in izved- bo HEPA (Health enhancing physical aktivitiy – S telesnimi aktivnostmi do zdravja) programov. Ti naj bi vključevali otroke in mladino od 6 – 17 leta, odrasle v starosti 18 – 64 let, populacijo starejših nad 65 let, nosečnice in osebe s posebni- mi potrebami. Posebej plodno je bilo dolgoletno sode- lovanje z zagrebško sorodno fakulteto, najprej Visoko šolo za telesno kulturo oz. Fakulteto za telesno kulturo in kasneje Kineziološko fakulteto. Kot učitelj sem sodeloval na njihovem dodiplomskem in podiplomskem študiju, smeri športna oz. kineziološka rekreacija. Prav tako je bilo tesno sodelovanje na izbranih razisko- valnih projektih in pri izmenjavi izsledkov posameznih raziskav. Koreni sodelovanja v bistvu segajo v čas, ko sem na tej insti- tuciji doktoriral, kar je pomenilo začetek moje akademske rasti, prav tako pa sem v tej isti zgradbi dosegel tudi njen vrh in prestižni akademski naslov. S čem se ukvarjate sedaj ? Kar nekaj je problemov in vprašanj, ki jim v zadnjem času namenjam več pozor- nosti. Predvsem me zanimajo problemi, za katere prej ni bilo dovolj časa in sem jih odmikal v poznejši čas. Eden takih problemov oz. področij je univerzitetni šport. V eni svojih zgodnjih zaposlitev sem bil med drugim tudi športni pe- dagog na Ljubljanski univerzi. Štiri leta sem vodil pedagoški proces športne vzgoje na takratni Višji upravni šoli (da- nes Fakulteta za upravo) in Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes Fakulteta za družbene vede). Štu- dentje so sledili programu in telovadnica z igriščem je bila vselej polna. Zelo dobro so bili obiskani tudi smučarski tečaji. Delo v telovadnici sem dopolnjeval s posame- znimi predavanji s področja teorije špor- tnega treniranja in teorije športne rekrea- cije, s praktičnimi vsebinami in mnogimi praktičnimi primeri. Delo s študenti me je veselilo, saj so s svojo aktivno udelež- bo vračali, kar je bilo vloženega truda in znanja. Še kot učitelj na Fakulteti za šport sem vedno z zanimanjem spremljal razvoj in delo športnih pedagogov na Univerzi v Ljubljani, še zlasti ob polemičnih razpra- vah, ko so bile na dnevnem redu njiho- ve habilitacije. Niso me veselila nekatera dejstva in dogodki, ki niso bili usmerje- ni v napredek in razvoj univerzitetnega športa, niti v akademsko rast posame- znikov, ki so vodili športno vzgojo na posameznih fakultetah. Še posebej pa ne ukinitev športne vzgoje na Univerzi, ki se je zgodila v zadnjem času kot posledi- ca neustreznega razumevanja Bolonjske reforme. Danes je stanje športne vzgoje oz. tega pomembnega edukativnega se- gmenta športa na Univerzi in posledično športne kulture študentov zaskrbljujoče. To me je vodilo k temu, da sem sprejel pobudo in prevzel vodenje Slovenske- ga Akademskega športnega društva. Upam, da bomo v prihodnje ob ponov- nem osnovanju Katedre za šport na Univerzi na naši fakulteti na tem podro- čju lahko napravili premik v pravi smeri. Poleg navedenega smo pripravili znan- stveno-strokovni posvet o prof. dr. Pedičku (verjetno bo ob izidu te številke že za nami), ki je bil kar nekaj generaci- jam študentov takratne Visoke šole za telesno kulturo in tudi moji, nadvse spo- štovan in cenjen učitelj. Mnoge je vodil skozi življenje še dolgo potem, ko so že končali šolanje ali študij. Še zlasti pa je veliko pripomogel k širši razgledanosti študentov, saj smo njegov antropološki vidik obravnave posameznih izsekov športa, športno vzgojo, športno rekreaci- jo in vrhunski šport, sprejeli in ga potem udejanjali v praksi. Mnogim je pomagal pri vodenju vedenjsko zahtevnejših šo- larjev ali dijakov, v veliki meri pa nam je bogatil tudi znanja za vodenje raznolikih športnorekreativnih programov v de- lovnem in bivalnem okolju. Prav tako je pomagal številnim trenerjem pri vodenju ekip in spoznavanju posameznih tekmo- valcev ter posledično k uspešnejšim na- stopom. Na svojem ožjem strokovnem področju sem na Mednarodni znanstveni kine- ziološki konferenci v Opatiji (septem- ber, 2011) v vabljenem nastopu na ple- narnem zasedanju predstavil prispevek, ki sva ga skupaj pripravila s kolegom, dr. Borisom Silo. Še vedno predavam na podiplomskem študiju v Zagrebu in se pripravljam na predavanje študentom podiplomskega študija izbrane študijske usmeritve na Univerzi na Primorskem. Potem, ko smo s kolegico in kolegi sku- paj pripravili knjigo »Šport v turizmu«, se kaže, da bodo tudi na tem področju potrebne dodatne spodbude Kaj snujete v prihodnje ? Po zaporedju osmih slovenskih kongre- sov športne rekreacije, pri katerih sem ra- zen pri prvem v imenu organizatorjev in tudi Fakultete za šport, vodil programski svet in v katerem smo snovali programe posvetov, je pred nami deveti slovenski kongres športne rekreacije. Ta bo letos (2012), v jeseni na FŠ v Ljubljani, skupaj s področjem medicine oz. javnega zdravja. Za razliko od prejšnjih, bo ta namenjen odstiranju in reševanju problemov, ki so prisotni pri povezovanju, ali bolje reče- no ne dovolj dobri povezanosti športne in medicinske stroke ter znanosti. Kljub spodbudnim posameznim primerom še 8 vedno nimamo celovite sistemske re- šitve povezav zdravnikov in športnih ter drugih strokovnjakov, ki bi timsko in s strokovno odličnostjo obvladovali razvoj otroka in mladostnika v svetu gi- banja in športa, načrtovali udejanjanje s športom obogatenega življenja deklet in žena, športnorekeativnega udejstvova- nja raznolikih družin, športnega življenje ljudi v zrelem obdobju in načrtovali bo- gatenje življenja z gibanjem v poznejših letih. To je izziv sedanjega časa. V aka- demskih krogih velja, da ni kakšnih večjih problemov pri strokovnem, raziskoval- nem in znanstveno-raziskovalnem de- lovanju v zaprtem krogu lastne stroke in znanosti, problem je ta krog razkleniti in se usmeriti v medstrokovno in medznan- stveno povezovanje in sodelovanje Primer takšnega premajhnega kakovostnega povezovanja na institucionalni ravni na tem po- dročju sta Fakulteta za šport in Medicinska fakulteta, Univerze v Ljubljani (kljub predavateljem, ki prihajajo z medicinske fakul- tete), v praksi pa je na različnih ožjih področjih prešibkega povezovanja še veliko več. Eno takih vadbenih športnih okolij so fitnes studii, kjer se pojavlja- jo številna škodljiva poživila oz. doping. Med načrte spada priprava strokov- nega gradiva ali priročnika za gibal- no kulturo, ohranjanje, vitalnosti in zdravja ljudi v poznejših letih in za ljudi s posebnimi potrebami. Pred nami je snovanje raziskovalnih projektov v planinski organizaciji, kjer me posebej zanimajo tematski segmenti planinskega udejstvovanja družin ter planinstva, gor- ništva in alpinizma v povezavi s slovensko športno-turistično ponudbo. Prav tako se kažejo možnosti za strokovno delo- vanje v Zvezi vojaških gornikov Slovenije, kamor sem se nedavno včlanil. Zasnova knjige »Športna rekreacija skozi čas«, zaenkrat ostaja bolj v ozadju. Kaj pa študijsko področje športne rekreacije in stanje po bolonjski reformi na Fakulteti za šport ? Po bolonjski reformi se je na Fakulteti za šport v povezavi s študijskim področjem športne rekreacije kot enim izmed treh organskih izsekov športa zgodilo to, kar se je v zgodovini Fakultete za šport oz. prejšnje Visoke šole za telesno kulturo enkrat že zgodilo. Pisalo se je leto 1980. Takrat so se iz nerazumljivih razlogov ukinila dotedanja usmerjanja in na področju izobraževanja specializira- nih kadrov – diplomiranih trenerjev in diplomiranih organizatorjev špor- tne rekreacije, je nastala velika pra- znina. Praksa je to še dolgo čutila in tudi sedaj bo. Z uveljavljanjem Bolonjske reforme se je namreč zgodilo nekaj podobnega (če- prav v drugačnih okoliščinah) in natanko v obdobju, ko sem sam odhajal v pokoj in je žal za mano nastala kadrovska prazni- na. Področje športne rekreacije, ki je bilo prej trdno zasidrano v študijskem progra- mu fakultete z osnovnim programom, usmeritvijo z razvejanim programom kot nadgradnjo in prehodom v podiplomski študij z izbranimi vsebinami in bogato kadrovsko zasedbo tudi z zagrebške Ki- neziološke fakultete, je preprosto ugasni- lo in izginilo iz študijskega programa. To je bilo področje, kjer je bilo vedno veliko zanimanja študentov, zato je bila smer vedno »polna«, na podiplomskem štu- diju pa z največjim številom kandidatov. Razvojno gledano, je to velik korak nazaj in premik v napačni smeri, če si izposo- dim del naslova kolega Kristana, v enem izmed odmevnih člankov v reviji Šport. To stanje se mora spremeniti. Na splošno lahko rečem, da je študijsko področje športne rekreacije z ustreznimi izbirnimi vsebinami na fakulteti dalo celo vrsto izjemnih strokovnjakov, pedago- gov in raziskovalcev. Ti so se v praksi, v različnih krajih Slovenije dvignili visoko nad povprečje in na strokovnem podro- čju, kjer delujejo napravili viden kakovo- stni premik in napredek. Dvignili so se na ramena svojega učitelja in tudi drugih ter presegli dotedanje stanje in ustvari- li nekaj novega. Naj omenimo nekatere izmed njih: Marko Grandovec, Damijan Pintar, dr. Rajko Vute, Sonja Poljanšek, Uroš Martinšek, Iztok Retar, Gorazd Cvelbar, dr. Lovro Beranič, Marko Kolenc, Andre- ja Semolič, Jaka Fetih, Goran Jablanov, Aleš Črnko, Borut Jur- kovič, dr. Matej Majerič, Jasmina Zakrajšek, Erika Brojan, Tadeja Volmut, Gregor Pust, Petra Zu- pet, Aleš Šolar, Petra Filipič in še bi lahko našteval. Zagotovo je še kdo, ki bi spadal na ta se- znam, pa naj mi bo, zaradi luknjičavega spomina, ki si ga v teh letih lahko privo- ščim, oproščeno. Poudarim pa naj, da je bil med usmerjevalci področja športne rekreacije tudi sedanji dekan prof. dr. Milan Žvan, ki se je, kot je znano, ob pridobivanju socioloških znanj, kasneje usmeril v področje alpskega smučanja. aktualno 9 Slovenian ice hockey – which way forward? Abstract Ice hockey is a very popular sport in Slovenia. However, the organisation of this sport is failing to keep pace with its popularity. A low number of active players and hockey centres, unexploited possibilities for developing hockey officials’ expertise, and organi- sational problems only confirm this hypothesis. This article presents some comparisons and provides ideas for the future so as to help improve the quality of the fastest team sport in the world. Key words: ice hockey, organisation, expert work, ideas for the future Rok Pekolj Slovenski hokej na ledu – kako naprej? Izvleček Hokej na ledu je ena izmed popularnej- ših športnih panog v Sloveniji. Organizi- ranost panoge pa ne dohaja njene popu- larnosti. Nizko število aktivnih igralcev in hokejskih centrov, rezerve pri strokovni podkovanosti hokejskih delavcev ter or- ganizacijske težave samo potrjujejo prej- šnjo hipotezo. Članek podaja nekaj pri- merjav ter idej, kako v bodoče postopati, da bomo kakovost te najhitrejše ekipne igre na svetu dvignili na višji nivo. Ključne besede: hokej na ledu, organi- ziranost, strokovno delo, ideje za priho- dnost. Uvod „ V Ljubljani se je ravnokar končalo svetov- no prvenstvo 1. divizije v hokeju na ledu (druge kakovostne skupine svetovnega hokeja). Slovenija je na njem zmagala in se tako uvrstila v najvišji nivo tekmova- nja. Glede na obiskanost tekem – sploh, če si zamislimo, da smo tekmovali v »dru- gi ligi« – lahko brez poglobljenih analiz zapišemo, da je hokej med bolj popu- larnimi športi v naši deželi. Zdi pa se, da popularnost močno prehiteva samo or- ganiziranost te športne panoge. Število aktivnih hokejistov v Sloveniji je v primer- javi s konkurenti med najnižjimi (www. iihf.com 2012). Klubi – sploh Jesenice in Olimpija, ki sta paradna konja najhitrejše ekipne igre – se soočajo s finančnimi, or- ganizacijskimi in strokovnimi težavami. Postavljajo se številna vprašanja, kako na- prej. Bomo zmogli narediti korak naprej in dvigniti hokej na nivo, ki bo upravičil njegovo vlogo v družbi? Foto: Drago Cvetanovič 10 Kako se lotiti reševa- „ nja problema Prva in najpomembnejša tendenca bi morala biti povečanje baze aktivnih igralcev. Pri osmih pokritih drsališčih v državi je trenutno stanje zadovoljivo, a še zdaleč ni popolno. Če se primerjamo s Finsko kot vzorčnim primerom hokejsko urejene države in Latvijo, s katero se lah- ko enačimo po številu prebivalcev, lahko ugotovimo, da imata obe državi podob- no število aktivnih igralcev na pokrito dr- sališče (Graf 1) (www.iihf.com 2012). In prav tu imamo v Sloveniji velike rezer- ve. Imamo še enkrat manj hokejistov na pokrito ledeno ploskev, kar kliče po dru- gačni organizaciji dela. Zanimiv podatek je število igralcev na 1000 prebivalcev. Iz grafikona je razvidno, da Finci krepko prednjačijo in tudi Latvijci so zaenkrat še nedosegljivi (Graf 2) (www.iihf.com 2012). In če je povečanje baze igralcev ena iz- med rešitev, je prav, da si na tem podro- čju zastavimo višje cilje. Iskanje vzrokov za nižjo kakovost v količini aktivnih igral- cev je postala že izrabljena fraza. Sploh, če se o tem pogovarjamo že celotno desetletje. Torej je naloga Hokejske zve- ze, da posredno prek klubov poskrbi, da se bo število aktivnih članov povečalo. Organizacija velikih tekmovanj je morda eden izmed načinov, kako dvigniti popu- larnost športne panoge, še zdaleč pa ne najpomembnejši. Zanimivo bi bilo nare- diti raziskavo, koliko mladih se bo zaradi letošnjega uspeha članske reprezentance odločilo za treniranje hokeja na ledu. Za korenitejše spremembe bo potreb- no delo na terenu. Novačenje nadarje- nih otrok je gotovo ena od rešitev. Klubi in posredno zveza bi pri tem lahko več sodelovali s šolami. Enostavna rešitev bi bila, da bi se v šolah prirejalo neke vrste revialne tekme v dvoranskem hokeju, kjer bi se prepoznavni igralci lokalnega kluba oz. reprezentanti pomešali med učence. Strokovno podkovana oseba, ki lahko prepozna nadarjenost otrok, bi na- darjenim in zainteresiranim razdelila kon- taktne podatke in jih povabila v trenažni proces. Ni nujno, da bi uspelo, a vredno bi bilo poskusiti. Dolgoročno bi lahko poskusili z ustano- vitvijo še kakšnega hokejskega centra. V Novem mestu so pred leti že pokazali zanimanje, da bi se znotraj velodroma postavilo umetno drsališče. Tudi ideje za Mursko Soboto so že obstajale … Morda bi bilo pametneje, če bi pred leti investi- tor ledeno dvorano namesto v Vevčah v Ljubljani postavil v enem od omenjenih središč (v sodelovanju z lokalnimi oblast- mi in Hokejsko zvezo). Vse omenjeno seveda velja ob predpostavkah, da se naredi natančen načrt za izvajanje dejav- nosti in priskrbi strokovni kader. Mogoče so ideje preveč pravljične. Neizpodbitno dejstvo pa je, da bomo z obsegom igral- cev, ki jih premoremo v tem trenutku, le stežka postali stalna članica elitne divi- zije, kar si za cilj postavljajo na Hokejski zvezi Slovenije. Hokej na ledu zagotovo ni poceni šport. Stroški za plačilo trenerjev, nadomestila za uporabo dvoran, hokejska in ostala športna oprema, potni stroški, stroški prehrane, gostovanj, turnej itd. so na plečih staršev. Koliko to vpliva na odliv igralcev, je težko ocenjevati. Pojavljajo pa se že prve težave, ko starši ne more- jo več slediti finančnim zahtevam, ki jih postavljajo klubi (Peternel 2012). Vseka- kor visoki stroški ne prispevajo k višjemu vpisu. Koliko pozornosti se namenja tej problematiki, je najbrž stvar posamezne- ga kluba. Brezpredmetno je polemizirati, ali je to dovolj ali premalo. Veliko lažje pa bi bilo pridobivati nove člane, če bi se opremo dalo kupiti na neke vrste sejmu rabljene opreme, ki bi ga več klubov lah- ko organiziralo skupaj. Nekateri klubi so se že organizirali v tej smeri. Vodstva članskih selekcij – sploh tistih z višjim proračunom – bi morala več sred- stev namenjati za razvoj mlajših selekcij, saj prav od tod črpajo večino svojega Graf 1 Graf 2 aktualno 11 kadra. V primerjavi z nakupi dragih in ne- preverjenih tujcev so domači igralci ne- primerno cenejši. V primeru, da ti odidejo v tujino, pa klub zanje dobi odškodnino in mu to lahko predstavlja vir dodatnega zaslužka. Lanski primer mladih jeseniških hokejistov, ki so odšli igrat hokej v naj- močnejše lige na svetu, to samo potrju- je. Strokovno delo – po- „ memben pospeševa- lec kvalitete Naslednja pomembna pospeševalka razvoja je strokovna podkovanost vseh, ki delajo z mladimi. Tudi, če bomo po- večali bazo igralcev, kar bo za nas sicer pomemben dejavnik, bo to v primerjavi z drugimi državami, proti katerim tekmu- jemo, »pljunek v morje«. Vsemu trudu trenerjev navkljub bo v prihodnje potre- ben izrazito strokoven in enoten koncept dela. Izdelati bi ga morali strokovnjaki na Hokejski zvezi v povezovanju s trenerji v klubih. Ti strokovnjaki pa naj bi bili kom- petentni ljudje, ki imajo bogate izkušnje, podkrepljene s teoretičnim znanjem. Dolgoletne izkušnje, široko teoretično znanje ter povezovanje s strokovnjaki doma in v tujini naj bodo pomembni dejavniki pri produciranju želenega stro- kovnega kadra. Trenažni proces naj ne bo izvajan po znanem reklu: »Treniram, kot sem bil tre- niran«, temveč kot posledica zapisanega v prejšnjem odstavku. Le s tem, da bodo trenerji iz igralcev izvabili gibalni in oseb- nostni maksimum, si lahko nadejamo dvig nad trenutni nivo. Trener ne more biti oseba, ki oddela svojo uro treninga in odide domov. V njegovo »delovno obve- znost« morajo biti všteti tudi načrtovanje, vrednotenje in korigiranje trenažnega procesa (Ušaj 2003). Proces dela od najmlajših do članskih ka- tegorij bi moral biti skrbno načrtovan in nadzorovan s strani strokovnih organov zveze v povezavi s preostalimi strokov- njaki doma in v tujini. V posameznih sta- rostnih obdobjih je zaradi rasti in razvoja človekovega telesa potrebno razvijati tiste sposobnosti, na katere v določenem starostnem obdobju v največji meri ter najbolj in neškodljivo vplivamo (Malina idr., 2004). Tako je na primer razvijanje gi- balnih sposobnosti s klasičnimi metoda- mi v obdobju otroštva popolnoma nepri- merno. Omenjene sposobnosti je veliko primerneje razvijati skozi igro, pri čemer se razvijajo tudi nekatere koordinacijske komponente in osebnostne lastnosti. Ravno tako je v tem obdobju najbrž še prezgodaj otroke strogo usmerjati na do- ločeno igralno mesto in jih obremenje- vati s taktičnimi podrobnostmi. Tudi za ceno tekmovalnega neuspeha. Seveda se je potrebno posvečati tudi taktične- mu razvoju igralcev, a ne več, kot je za določeno starostno obdobje potrebno. Vedno pa naj bo cilj taktiko usvajati pre- ko gibalnih nalog, kjer se izpopolnjujejo osnovne gibalne sposobnosti, s pou- darkom na tistih, ki so pomembnejše za uspešno igranje hokeja na ledu. Cilj vsake ekipe mora biti produciranje čim več vrhunskih igralcev, ki bodo poleg vsega tudi vzorno vzgojeni, izobraženi in osebnostno zreli. Samo taki bodo lahko dali maksimum v članski kategoriji. Uspeh v športu pa šteje samo tam! Ni smiselno, da se že v nižjih kategorijah otroke posa- di med rezerve, ki tekem sploh ne igrajo. S tem se jim jemlje veselje do športa in gibanja! Če že res niso talentirani, je bo- lje, da jim motivacijo odvzame poraz kot pa trener. Dejstvo pa je, da tudi igralci, ki niso tako talentirani, lahko manjkajoče sposobnosti nadomestijo z nekaterimi drugimi lastnostmi, kot so pridnost, pre- udarnost, borbenost in nepopustljivost, ter z učenjem igralnih situacij in še marsi- čem. Vse omenjeno se razvija tekom po- sameznikove kariere. Iz tega sledi, da je nesmiselno nekoga praktično na začetku njegove kariere onemogočati, saj s tem delamo veliko škodo igralcu, klubu in po- sledično reprezentanci. Od trenerjev ne gre pričakovati, da bodo kompetentni prav na vseh področjih. Ravno zato bi bilo potrebno izdelati nek model, po katerem bi trenerji izvajali tre- nažni proces ter ga s svojo kreativnostjo prilagajali razmeram, v katerih delajo. Izdelava, izvajanje, nadziranje, vrednote- nje in stalne korekcije takega modela bi morale potekati pod nadzorom kompe- tentnih ljudi v okviru strokovnega dela krovne organizacije – Hokejske zveze Slovenije. Ti pa bi se morali povezova- ti tudi z znanstvenimi inštitucijami na področju športa doma in na mednaro- dnem področju. V tem procesu bi bilo je potrebno upoštevati tudi pripombe trenerjev, ki lahko s povratnimi informa- cijami in izkušnjami pomembno vplivajo na oblikovanje modela. Izhodišča za organiza- „ cijo dela Za nemoteno izvajanje takega modela, vključno s sistemom novačenja igralcev, bi bilo potrebno izdelati tudi izhodišča za organizacijo dela. Klubi naj bi jih prilaga- jali glede na stanje in možnosti njihove- ga okoliša. Vodja stroke v klubu, ki bi bil eden iz- med trenerjev, v idealnih okoliščinah pa samostojno zaposlena oseba, bi moral koordinirati delo stroke in organizirati vse dejavnosti, povezane s povečevanjem kvalitete. Idealna oseba za to mesto je trener z veliko izkušnjami, zadostnim te- oretičnim znanjem ter organizacijskimi in komunikativnimi sposobnostmi. Mar- sikdo bo dejal, da je tako osebo v klubu nemogoče najti. Zato bi bilo potrebno igralce spremljati tekom kariere in že v fazi mladosti prepoznati zahtevane spo- sobnosti in igralcu pomagati pri pridobi- vanju potrebnih znanj, v kolikor posame- znik pokaže interes za opravljanje take funkcije. Opravljanje dela vodje stroke zahteva veliko več obveznosti, ki jih je potrebo zajeti v plačilo. To bi pomenilo dodaten strošek. Ker pa trenerji, plačani od pano- žnih zvez ali Zavodov za šport, prejemajo mesečni dohodek kot redno zaposlene osebe za polni delovni čas, bi lahko zno- traj delovnega časa opravljali še ostala dela, povezana s področjem, za katerega so izpopolnjeni. Samo trenažni proces pač ne more biti zadosten obseg dela za polno zaposlitev. In eden izmed trenerjev bi lahko manjkajočo kvoto ur nadomestil kot vodja stroke v klubu. Vodja stroke naj bi se periodično sestajal s trenerji na internih timih, kjer bi usklaje- vali programe dela in reševali ostale ak- tualne probleme. Povezoval bi se s stro- kovnimi organi zveze ter skrbel za pretok informacij med klubom in zvezo. Organi- ziral bi izobraževanja glede na probleme, ki jim v klubu niso kos. Sodelovati bi bilo potrebno s starši, tako da bi organiziral roditeljske sestanke in obveščal starše o aktualnih dogodkih v klubu. Poskrbeti bi moral, da bi trenerji obiskovali šole, kjer se njihovi igralci izobražujejo, saj bi s stra- ni učiteljev in strokovnih delavcev šole lahko dobili pomembne dodatne infor- macije o otrocih. Z vsemi opisanimi dejanji bomo poskr- beli za to, da se sposobnosti igralcev, ki 12 jih treniramo in vzgajamo, razvijejo do najvišje možne točke. Zaključek „ Začetek je izhajal iz popularnosti panoge – pa naj še zaključimo z njo. Pošteno do vseh, ki imajo radi to športno zvrst (in teh je v Sloveniji zelo veliko), je, da jo razvije- mo na čim višji možni nivo. Nekaj iztoč- nic, kako to storiti, je bilo predstavljenih v tem članku. Lahko, da so preveč ideali- stične. A če jih bo vsak hokejski strokov- njak navrgel vsaj toliko in bomo izbrali najpomembnejše ter jih začeli izvajati, bo naš hokej postal stalnica svetovne eli- te. Kako popularen bo šele potem … Literatura: „ www.iihf.com (apr., 2012)1. Peternel U. (2012): Pismo očeta. 2. Jeseniške no- vice – Priloga Gorenjskega Glasa, 2012, mar. 9, str. 16. Ušaj A. (2003): 3. Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport – In- štitut za šport. Malina, Robert M., Bouchard, Claude Bar-4. or, Oded (2004): Growth, Maturation and physycal activity. Champaign: Human Kine- tic. Rok Pekolj, prof. šp. vzg. E-mail: rok.pekolj@telesat.si aktualno 13 ‘Sport for all’ and the state in Slovenia: a review Abstract The purpose of the paper is to confront public opinion data on sports activity of the Slovenian citizens on one hand and the as- sessments and perceptions that the key decision-making and implementation bodies have about the role of the state in enhanc- ing this same field on the other hand. Data shows that the share of the population that is engaged in leisure-time physical activity is growing and even ranks among the top in Europe among some population groups. Yet, the share of some groups that are physically inactive is still high: this is especially true among so-called minority or marginal groups, which include people without a formal education, part-time employees, and even adults aged 36-45 years. Representatives of both state and civil-society institu- tions that are involved in the policy making processes in the field of sport for all express differing understandings regarding the role of the state’s measures in striving to provide sport-for-all policy. All of the interviewed groups share the consensus about the importance and necessity of the state’s intervention and its aims to enhance sport for all among the citizens. Key words: state, leisure-time physical activity, sport activity, sport policy Renata Slabe Erker, Simona Kustec Lipicer in Simon Ličen Država in šport za vse v Sloveniji – aktualno stanje razmer Izvleček Namen prispevka je primerjati javnomnenjske po- datke o športni aktivnosti državljanov Slovenije z ocenami in zaznavami vloge države pri tem, ki so jih izrazili predstavniki ključnih odločevalskih in izvajalskih teles na področju športa za vse v Re- publiki Sloveniji. Podatki kažejo, da delež športno aktivnih v Sloveniji narašča in je v nekaterih skupi- nah prebivalstva v evropskem vrhu. Kljub temu je delež neaktivnih še vedno visok; to še posebej ve- lja za t. i. manjšinske oziroma marginalne skupine, kot so ljudje brez formalne izobrazbe, zaposleni za skrajšani delovni čas in tudi odrasli prebivalci sre- dnjih let (med 36 in 45 let). Predstavniki državnih in civilnodružbenih institucij na področju športa kot aktivni (so)oblikovalci navedenega stanja vlo- go in spodbude, ki naj bi jih tej športni aktivno- sti namenjala država, dojemajo različno. Skupna jim je zlasti ocena o pomembnosti in potrebnosti vloge države pri spodbujanju aktivnosti športa za vse. Ključne besede: država, rekreacija, športna aktiv- nost, športna politika. Arhiv Timing Ljubljana 14 Uvod „ Namen prispevka je primerjati javno- mnenjske podatke o športni aktivnosti državljanov Slovenije s formalnim odno- som države do športa ter z ocenami in zaznavami vloge države pri tem, kot jih opredeljujejo in ocenjujejo predstavniki ključnih odločevalskih teles na področju športne politike v Republiki Sloveniji. V ta namen je uporabljen podatkovni niz iz mednarodne baze International Social Survey Programme (ISSP) (GESIS, 2009) in informacije, zbrane s polstrukturiranimi intervjuji s predstavniki državnih in civil- nodružbenih športnih organizacij, ki so vključene v procese oblikovanja in izva- janja državnega poseganja v šport s te- meljnim namenom spodbujanja splošne aktivnosti državljanov. Analiza se osredo- toča na t. i. šport za vse, ki je opredeljen kot kakršna koli oblika organizirane ali neorganizirane športne aktivnosti drža- vljanov, katere namen ni kakovostno ali vrhunsko športno tekmovanje. Rezultati kažejo, da čeprav število ljudi, ki se ukvar- ja s športom, narašča, ostaja delež neak- tivnih še vedno visok. Ta je posebej izsto- pajoči zlasti v t. i. manjšinskih skupinah, kar kaže tudi na dejstvo, da družbeno- ekonomske razlike še vedno pomemb- no vplivajo na športno udejstvovanje med posamezniki. Pričakovati bi bilo, da bi država kot spodbujevalka in skrbni- ca javnega interesa različnih družbenih skupin prepoznala omenjene skupine neaktivnih in s svojimi ukrepi poskusila spodbuditi njihovo športno aktivnost. O pomembnosti in tudi potrebnosti sode- lovanja države pri spodbujanju športne aktivnosti ljudi in zlasti potrebi po do- datnemu spodbujanju tistih demograf- skih skupin, katerih telesne aktivnosti so podpovprečne, so se v izjavah načeloma strinjale tudi vse ključne skupine, ki so vključene v sedanjo javno politiko športa v Sloveniji.1 Metode „ Prispevek temelji na primerjalni analizi aktualnega stanja športne aktivnosti po- sameznikov v Evropi. Pri tem je upora- bljen podatkovni niz iz baze International 1Prispevek zajema del raziskovalnih ugotovitev ciljno-raziskovalnega projekta Učinkovita držav- na podpora za športno aktivnost državljanov (V5–1031), ki ga od 1. 10. 2010 do 30. 9. 2012 iz- vajata Fakulteta za družbene vede UL in Inštitut za ekonomska raziskovanja. Projekt financirata Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Social Survey Programme – Leisure Time and Sports, 2007 (ISSP). V modulu »Prosti čas in šport« so zbrani podatki za 18-ih evropskih držav: Avstrija, Belgija (Flan- drija), Bolgarija, Hrvaška, Češka, Finska, Francija, Nemčija, Madžarska, Irska, Latvi- ja, Norveška, Poljska, Slovaška, Slovenija, Švedska, Švica in Velika Britanija (GESIS, 2009). V raziskavi je sodelovalo 14.353 udeležencev. Ugotavljanje pogostosti prostočasne športne aktivnosti (Leisu- re-time physical activity; LTPA) temelji na anketnem vprašanju: »Kako pogosto se ukvarjate z športom, vadbo, hojo … v prostem času?« Anketiranci so izbirali od- govore na petstopenjski lestvici od »vsak dan« do »nikoli«, pri čemer je kot redna razumljena vadba, ki poteka vsakodnev- no ali večkrat tedensko. Ugotavljanje sodelovanja v organizirani rekreaciji pa temelji na anketnem vprašanju o sode- lovanju v aktivnostih društev ali skupin v zadnjih 12 mesecih. Anketiranci so izbi- rali med možnimi odgovori »vsaj enkrat na teden«, »vsaj enkrat na mesec«, »ne- kajkrat«, »enkrat ali dvakrat« in »nikoli«, pri čemer je kot redna razumljena orga- nizirana rekreacija oziroma športna aktiv- nost, ki poteka vsaj enkrat na teden. Za potrebe pridobivanja ocen in zaznav vloge države pri športnem udejstvovanju državljanov je bila identificirana skupina sedmih državnih in športnih civilnodruž- benih odločevalskih in izvajalskih teles. Z njihovimi predstavniki so bili med juni- jem in oktobrom 2011 izvedeni polstruk- turirani intervjuji (Kustec Lipicer in Ličen, 2011).2 Izbrani sogovorniki so odgovarjali na vprašanja o pogledih in razumevanju njihove organizacije na učinkovito špor- tno aktivnost državljanov, na vlogo drža- ve in mednarodne skupnosti ter njunih obstoječih ukrepov pri tem ter o njihovih načrtih v prihodnje. Rezultati „ Stanje razmer na področju športne aktivnosti Javnomnenjski podatki (Doupona Topič, 2010; Eurobarometer, 2010; GESIS, 2009; Kustec Lipicer, Slabe Erker, Ličen in Bilav- čić, 2011; Sila, 2010; Starc in Sila, 2010) ka- 2Polstrukturirani intervjuji so bili izvedeni s predstavniki naslednjih institucij: Direktorat za šport Ministrstva za šolstvo in šport RS; Zavod za šport Republike Slovenije Planica; Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez: Ge- neralni sekretariat; Odbor športa za vse; Odbor športa na lokalni ravni; Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite; Športna unija Slovenije. žejo, da so državljani Slovenije nadpov- prečno športno aktivna populacija tako v evropskem kot v svetovnem merilu. To še posebej velja za posameznike, stare do 25 let, tiste s srednješolsko izobrazbo, zaposlene za polni delovni čas, posa- meznike z osnovnošolsko izobrazbo in posameznike, ki svoje zdravje ocenjujejo kot odlično, pa tudi tiste, ki ocenjujejo, da so slabega zdravja (GESIS, 2009). Najbolj spodbudno je, da je v Sloveniji skoraj 30 % mladih vsakodnevno špor- tno aktivnih. Ta delež je bistveno večji od evropskega povprečja, kjer se redno športno rekreira okoli 18 % mladih. Hkrati je delež mladih, ki so izjavili, da se nikoli ne ukvarjajo s športno aktivnostjo, zelo nizek in znaša približno 2 %. Nižji delež neaktivnih mladih sta imeli le Finska in Norveška. Takšna struktura potrjuje, da so ukrepi politike usmerjeni v to skupino prebivalstva v Sloveniji učinkoviti. Redno oziroma vsakodnevno se v Slove- niji športno rekreira 22 % anketirancev s srednješolsko izobrazbo. Ta delež je za kar 9 odstotkov višji od evropskega povprečja. Višji delež dosegajo le v Švici (24 %). Delež anketirancev s srednjo šolo, ki so športno aktivni večkrat tedensko (39 %), je v Sloveniji tudi precej višji od evropskega povprečja (29 %). Delež ne- aktivnih v tej skupini pa je v Sloveniji 8 %, kar je bistveno manj od evropskega povprečja te skupine (22 %). Nižje deleže neaktivnih s srednješolsko izobrazbo do- segajo skandinavske države ter Avstrija, Nemčija in Švica. V Sloveniji je med anketiranci z osnovno- šolsko izobrazbo 20 % takšnih, ki izvajajo redno vsakodnevno športno aktivnost. Ta delež je kar za 5 odstotnih točk višji od evropskega povprečja. Višji delež dose- gajo le na Finskem (29 %), v Veliki Britaniji (25 %), Švici (23 %) in na Švedskem (22 %). Delež anketirancev z osnovnošolsko izobrazbo, ki so v Sloveniji športno aktiv- ni večkrat tedensko, je blizu evropskega povprečja. Delež neaktivnih med njimi je 37 %, kar je enako evropskemu povpre- čju te skupine. Pri tem velja poudariti, da imajo vse zahodnoevropske države ra- zen Belgije in Irske delež neaktivnih nižji od Slovenije. Najnižji delež neaktivnih med tistimi z osnovnošolsko izobrazbo beležijo na Finskem (4 %). Nadpovprečno so v Sloveniji redno špor- tno aktivne tudi osebe z zaposlitvijo za poln delovni čas (18 %), saj je evropsko povprečje te skupine 12 %. Višji delež do- segajo le Finska, Irska in Velika Britanija. aktualno 15 Delež neaktivnih v tej skupini je v Slo- veniji 12 %, kar je 5 odstotnih točk manj kot znaša evropsko povprečje te skupine. Nižje deleže neaktivnih med zaposlenimi za poln delovni čas dosega sedem zaho- dnoevropskih držav. Najnižje deleže ne- aktivnih pa imajo tudi v tej skupini skan- dinavske države (od 2 % do 4 %). Med anketiranci odličnega zdravja je v Sloveniji 36 % takšnih, ki se redno dnevno ukvarjajo s športno aktivnostjo. Ta delež je za več kot polovico višji od evropskega povprečja (21 %) in državo uvršča takoj za Finsko (38 %). Redno oziroma vsakodnev- no se v Sloveniji športno rekreira 14 % an- ketirancev, ki ocenjujejo svoje zdravje kot slabo; nobena od opazovanih držav tega deleža ne presega. Evropsko povprečje te skupine je 10 %. Podobno ugodno sliko o vlogi športa dajejo tudi vrhunski dosežki, ki jih na največjih mednarodnih športnih priredi- tvah dosegajo vrhunski športniki – tako neinvalidi kot invalidi. Kot že omenjeno, pa kljub tej izjemno ugodni sliki javno- mnenjski podatki pričajo o izrazito sla- bem odnosu do lastne športne aktivno- sti družbeno najbolj občutljivih skupin državljanov Slovenije. Zelo podpovprečno so vsakodnevno športno aktivni tisti posamezniki v Slo- veniji, ki niso uspeli pridobiti nobene for- malne izobrazbe, zaposleni za skrajšani delovni čas in gospodinje. Delež anketi- rancev brez formalne izobrazbe, ki se s športno aktivnostjo ukvarjajo redno ozi- roma vsakodnevno, je več kot pol manj- ši glede na povprečje v Evropi (15 %). Podpovprečen je tudi delež tistih, ki se športno rekreirajo tedensko (16 %). V tej skupini je več kot polovica neaktivnih. Pri zaposlitvenih profilih izstopajo anketiran- ci za skrajšan delovni čas in gospodinje. Med njimi je le 8 % takšnih, ki prakticirajo redno športno aktivnost. Ta delež je bi- stveno nižji od evropskega povprečja (19 %). Nižji delež vsakodnevnih rekreativcev v tej skupini je možno najti le v Belgiji in na Hrvaškem. Delež neaktivnih v tej sku- pini je v Sloveniji 31 %, kar je polovico več kot znaša evropsko povprečje te skupine (20 %). Več neaktivnih v tej populaciji imajo le Bolgarija, Madžarska in Litva. Za primerjavo – v skandinavskih državah je med zaposlenimi za skrajšan delovni čas neaktivnih od 1 % do 3 % anketiranih. Le malenkostno večji je v Sloveniji de- lež neaktivnih, ki so starejši od 65 let (39 %, v Evropi pa 38 %). Primerjava dnevne športne aktivnosti različnih skupin pre- bivalcev Slovenije z drugimi evropskimi državami je povzeta v Tabeli 1. Družbene in ekonomske strukturne raz- like so večje tudi v primeru organiziranih oblik športa, ki so običajno plačljive. Pri organizirani športni aktivnosti v okviru športnih društev in klubov je v primerjavi z drugimi evropskimi državami v Sloveniji kritičnih več skupin državljanov. Porazde- litev anketirancev glede na njihovo udej- stvovanje v športnih društvih po spolu in zdravstvenem stanju ne odstopa od Tabela 1: Dnevna športna aktivnost, primerjava Slovenije z drugimi državami Vidik Slovenija Odlično/kritično Primerljivo Idealno Moški  Hrvaška Švica, V. Britanija Ženske  V. Britanija Švica, Finska do 25 let   Slovenija 26–35 let  Finska, Švica V. Britanija 36–45 let  Madžarska, Norveška Švica 46–55 let  Nemčija V. Britanija, Finska 56–65 let  Švedska, VB, Hrvaška Švica, Finska nad 65 let  Hrvaška Švica, Finska brez formalne izobrazbe  ! Hrvaška Francija dokončana osnovna šola  Švedska Finska, Švica dokončana poklicna šola  Irska, švedska Švica, Finska dokončana srednja šola   Švica Švica dokončana višja šola  Avstrija Madžarska, Irska pridobljena univerzitetna izobrazba  Nemčija Hrvaška, Švica zaposleni za poln delovni čas   VB, Irska Finska, Irska zaposleni za skrajšan delovni čas  ! Bolgarija, Hrvaška Fin., Švica, Švedska Neaktivni  V. Britanija Švica odlično zdravje   Finska Finska, Slovenija zelo dobro zdravje  Hrvaška, Irska Švica dobro zdravje  Švedska Švica zadovoljivo zdravje  Hrvaška V. Britanija, Finska slabo zdravje   Madžarska, Avstrija Slovenija Legenda:     ! = = = = = Nadpovprečno Povprečno Podpovprečno Odlično Kritično Vir: lastni izračuni na podlagi podatkov GESIS (2009). 16 povprečja evropskih držav, večja odsto- panja pa se beleži po starostnih skupinah ter ponovno po stopnji izobrazbe in sta- tusu zaposlitve. Pozitivno je, da kar četrtina mladih do 25 let redno tedensko vadi v okviru špor- tnih klubov ali društev. To je za približno tretjino več kot v celotni Evropi (17 %), kar je predvidoma možno povezovati z njihovimi šolskimi in obšolskimi športni- mi dejavnostmi, ki so spodbujane tako s strani družine kot preko programov, ki so sofinancirani iz javnih sredstev (od učin- kovitega sistema šolskih športnih tekmo- vanj in programa Zdrav življenjski slog do finančnih sredstev, pridobljenih na javnih razpisih). V naslednjem starostnem razre- du (26–35 let) se delež tistih, ki se redno organizirano rekreirajo, približa evropske- mu povprečju (13 %), nato pa se delež teh v starosti od 36 do 55 let spusti pod pov- prečje. Skupina anketirancev, starih od 56 do 65 let, se ponovno nadpovprečno vključuje v redno organizirano rekreacijo, starejši od 65 let pa se vključujejo rahlo podpovprečno. Posebej velja opozoriti na nadpovprečno visok delež v zadnjem letu nikoli vključenih v organizirano špor- tno rekreacijo v starostni skupini 36–45 let (70 %) in nad 65 let (92 %). Primerjava s posameznimi državami po- kaže, da je v Sloveniji delež mladih do 25. leta, ki redno sodelujejo v organiziranih oblikah športne aktivnosti, primerljiv z deležem v Franciji. Še višji delež dosegajo Nemčija (32 %), Švica (30 %), Švedska (27 %) in Belgija (25 %). V starostni skupini od 36 do 45 let, ki se zdi v Sloveniji najbolj prikrajšana, beležijo najvišje deleže re- dno vadečih v športnih društvih in klubih v Franciji in na Norveškem (24 %), delež v Sloveniji pa je najbolj primerljiv s tistimi v Avstriji, na Irskem, Hrvaškem in Češkem. Več neaktivnih v tej starostni skupini ima- jo le vzhodnoevropske države. Enako ve- lja za skupino nad 65 let. Pregled porazdelitve anketirancev ude- ležencev organizirane športne rekreacije po izobrazbi kaže, da je v Sloveniji delež anketirancev z osnovno, poklicno, sre- dnjo in višjo šolo, ki redno tedensko so- deluje v športnih organizacijah (klubih in društvih), rahlo nad evropskim povpre- čjem. Po drugi strani je delež organizira- no športno aktivnih brez formalne izo- brazbe in tistih z univerzitetno izobrazbo podpovprečen. Posebej velja opozoriti na visok delež anketirancev brez for- malne izobrazbe ali z osnovno šolo, ki v zadnjem letu nikoli niso bili vključeni v organizirano obliko športne aktivnosti. Nobena od zahodnoevropskih držav (ra- zen Švice) ne beleži 80-odstotnega dele- ža neaktivnih z osnovnošolsko izobrazbo v organizirani obliki športne aktivnosti. Tabela 2: Redna organizirana športna aktivnost, primerjava Slovenije z drugimi državami Vidik Slovenija Odlično/kritično Primerljivo Idealno Moški  V. Britanija, Norveška Švica, Nemčija, Francija Ženske  Irska, V. Britanija Francija, Nemčija do 25 let  Francija Nemčija, Švica 26-35 let  V. Britanija Nemčija, Francija 36-45 let  ! Hrvaška, Irska Francija, Norveška 46-55 let  ! Irska Francija, Nemčija 56-65 let  V. Britanija, Avstrija Nemčija, Francija nad 65 let  ! Češka, Norveška Nemčija, Francija brez formalne izob.  Irska Nemčija dokončana osnovna šola  Švedska Francija, Nemčija dokončana poklicna šola  Švedska, V. Britanija Francija, Nemčija dokončana srednja šola  Norveška Nemčija, Francija dokončana višja šola  Norveška Nemčija, Francija pridobljena univerzitetna izob.  ! Belgija, Madžarska Nemčija zaposleni za polni delovni čas  Irska, Finska Švica, Nemčija Zaposleni za skrajšan delovni čas  ! Hrvaška, Slovaška Francija, Nemčija Neaktivni  Švedska Francija, Nemčija odlično zdravje  Avstrija, Švedska Nemčija, Belgija, Norveška zelo dobro zdravje  Češka Nemčija, Švedska dobro zdravje  Finska, Norveška Francija, Nemčija zadovoljivo zdravje  Finska, Norveška Nemčija, Francija slabo zdravje  Švedska, Norveška Francija Legenda:     ! = = = = = Nadpovprečno Povprečno Podpovprečno Odlično Kritično Vir: lastni izračuni na podlagi podatkov GESIS (2009). aktualno 17 Primerjava s posameznimi državami po- kaže, da je v Sloveniji delež ljudi brez for- malne izobrazbe, ki se redno vključujejo v organizirane oblike športne aktivnosti, primerljiv z deležem na Irskem. Delež ljudi z dokončano osnovno ali poklicno šolo, ki vadi v okviru športnih društev, je primerljiv z deležem na Švedskem, tistih z dokončano srednjo ali višjo šolo pa dele- žu na Norveškem. V skupini anketirancev z univerzitetno izobrazbo se Slovenija lahko primerja z Belgijo in Irsko. Najvišji delež redno vključenih v organizirano rekreacijo med tistimi z univerzitetno iz- obrazbo beleži Nemčija (30 %). Porazdelitev anketirancev pri organizi- rani športni rekreaciji glede na zaposli- tveni status ponovno pokaže na izrazito podpovprečen delež rednih rekreativcev, zaposlenih za skrajšan delovni čas in go- spodinj. Med njimi je najti nadpovprečno visok delež v zadnjem letu nikoli vključe- nih v organizirane oblike športne rekrea- cije. Ostali prikazani deleži so v Sloveniji ponovno rahlo ugodnejši od evropskega povprečja. Primerjalni podatki o udelež- bi različnih skupin prebivalcev Slovenije v organizirani rekreaciji v okviru športnih klubov ali društev so prikazani v Tabeli 2. Po rezultatih ankete ISSP (GESIS, 2009) okoli 60 % vprašanih v Sloveniji ocenjuje, da bi država morala namenjati športu več denarja. To je eden od najvišjih deležev v svetu in nikakor ni primerljiv z deleži dr- žav, s katerimi se lahko Slovenija primerja glede na splošen odnos do športne ak- tivnosti. Podobno tudi po rezultatih Eu- robarometra (2010) kar 56 % Slovencev meni, da bi morala EU bolj posegati v vsebine, ki se nanašajo na šport v Evro- pi. 65 % jih meni, da bi moral biti šport omenjen tudi v ustavnem dokumentu EU. Vsi ti deleži so rahlo višji od povprečja v Evropi. Težnja slovenskih državljanov po poseganju države v šport pa je, vsaj sodeč po teh javnomnenjskih rezultatih, vidna zlasti v primeru, ko državo vidijo kot nadzornika oz. regulatorja ter finanč- nega spodbujevalca športne aktivnosti državljanov. Ocene ključnih političnih odlo- čevalcev in izvajalcev javnega interesa športa za vse Obstoječe aktualne študije, ki merijo in analizirajo samo izvajanje javne politike in aktivnosti športa v Sloveniji, nakazu- jejo izrazito pozitivne trende skozi čas tako z vidika participacije kot tudi jav- nega financiranja v športu (Jurak, 2010; Jurak, Kolar in Kovač, 2010). Iz izvedenih intervjujev s predstavniki države in špor- tnih ter civilnodružbenih organizacij, ki zasedajo osrednja mesta v okviru odlo- čevalskih in izvajalskih procesov pri zasle- dovanju javnega interesa v športu, so bili zato z nizom polstrukturiranih intervjujev preverjeni pogledi, ocene in odzivi pred- stavnikov teh skupin. Intervjuvanci so se opredeljevali do zgoraj predstavljene sli- ke, predstavljali so svoje dojemanje tega, kaj sploh razumejo kot športno aktivnost državljanov, kakšna je bila dosedanja vlo- ga države pri njenem spodbujanju, ali je sploh potrebna ali ne, in kje so dobri in slabi vidiki poseganja države z namenom spodbujanja športne aktivnosti ljudi (Ku- stec Lipicer in Ličen, 2011). V splošnem se je izkazalo, da se razume- vanje, kaj naj bi opredeljevalo športno aktivnost slovenskih državljanov, med različnimi intervjuvanimi skupinami občutno razlikuje. Ta sega od ožjega navezovanja k doseganju športnih re- zultatov do njegove funkcije kot pro- motorja zdravja in spodbujevalca soci- alizacije ter splošnih družbenih vrednot različnih družbenih skupin. Praviloma se je potrdilo, da je država na športno aktiv- nost gledala najširše, predstavniki ostalih institucij pa ožje, osredotočeno na lastno poslanstvo in ciljne skupine, za katere de- lujejo v okviru športa. Presenetljivo soglasno je bilo med inter- vjuvanimi skupinami stališče o vlogi drža- ve kot spodbujevalke športne aktivnosti. Ne glede na to, ali intervjuvani prihajajo iz državnih ali nedržavnih športnih or- ganizacij, obstaja med vsemi visoko so- glasje o pomenu in prevladujoče dobrih učinkih, ki jih s svojim delovanjem dose- ga država v okviru spodbujanja športne aktivnosti ljudi. Tesnejše, kot je formalno predpisano sodelovanje civilnodružbe- nih organizacij z državo, višje je ocenje- na pomembnost prisotnosti države v sistemu športa. In obratno, vloga države je ocenjena slabše s strani tistega dela ci- vilnodružbene športne sfere, ki z državo nima vzpostavljenih stalnih in zakonsko opredeljenih odnosov. Tudi kar zadeva prihodnjo vlogo države pri spodbujanju športne aktivnosti drža- vljanov obstaja visoka stopnja soglasja o tem, da je ta pomembna, vendar pa hkra- ti nujno potrebna določenih adaptacij in izboljšav. Te se nanašajo predvsem na načine sodelovanja države s civilnodruž- beno športno sfero in stroko, pa tudi na boljše odnose znotraj struktur države kot take. Ta zajema tesnejše oblike medre- sorske vladne koordinacije (predvsem v povezavi z ministrstvom, pristojnim za zdravje) in tesnejšega sodelovanja z lo- kalno politično ravnjo, katere delovanje na področju športa se pogosto ocenjuje kot izrazito politično osredotočeno v na- biranje volilnih točk. Kar se tiče mednaro- dnega povezovanja v primeru spodbuja- nja večje športne aktivnosti državljanov je le-to prisotno, a ocenjeno kot še neiz- koriščeno in omejeno. Pri tej oceni je mo- žno prepoznati izjemo od navedenega le v primeru Športne unije Slovenije kot edine od intervjuvanih civilnodružbenih športnih organizacij, ki pri svojem delo- vanju ni eksistenčno odvisna od stalne finančne podpore s strani države. Ta oce- njuje lastno mednarodno povezovanje kot ključno in pozitivno z vidika prenosa Arhiv Timing Ljubljana 18 dobrih praks športne aktivnosti v Slove- nijo in obratno. Z vidika dosedanjih državnih ukrepov za spodbujanje športne aktivnosti so intervjuvanci enotnega mnenja, da je trenutno stalna in močna podpora dr- žave v športu namenjena gradnji špor- tnih objektov ter zagotavljanju izvajanja vrhunskega in tekmovalnega športa. Oboje sicer ocenjujejo kot pozitivno, a hkrati tudi kot pomanjkljivo za optimalno zasledovanje javnega interesa v športu v državi. Po ocenah intervjuvanih se manj, zgolj posredno in s premalo poudarkov s strani države in športa nasploh name- nja spodbujanju drugih vidikov splošne športne aktivnosti državljanov, ki nima- jo vrhunskih ali tekmovalnih športnih motivov. V kontekstu tega intervjuvani izpostavljajo med ključnimi ukrepi za zagotavljanje še bolj optimalne športne aktivnosti državljanov zlasti trdno finanč- no pomoč pri izvajanju letnih progra- mov športa; spodbujanje oblikovanja in izvedbe novih programov in projektov za te ciljne skupine; sistemsko-regulator- ne ukrepe, zlasti v odnosu do bolj jasne opredelitve in kontrole športne politike, ki se izvaja na lokalni ravni; in davčno za- konodajo v povezavi z davčnimi spodbu- dami oz. olajšavami v primeru ukvarjanja s športom ter donatorstva za športne namene. Prav tako se v regulatornem smislu izpostavlja potreba po redefiniciji volonterizma v športu, boljši koordinaciji in komunikaciji med ključnimi izvajalci in odločevalci na polju športne politike, še večjemu informiranju ljudi preko so- delovanja z mediji ter tudi simbolnem izpostavljanju in zgledovanju po že ob- stoječih dobrih praksah. Intervjuvani v omenjenem kontekstu nasploh ocenju- jejo, da bi bilo potrebno v prihodno- sti več pozornosti nameniti športnim aktivnostim ljudem, ki se s športom ne ukvarjajo zaradi vrhunskih tekmovalnih motivov, še posebej tistim, ki za svojo aktivnost zaradi družbenih in socialnih razmer potrebujejo še prav posebne do- datne spodbude, ker si jih težje zagoto- vijo sami. Te ocene tako neposredno po- zitivno reflektirajo prav na v prvem delu razkrite skupine državljanov, ki se s špor- tom ukvarjajo podpovprečno aktivno. V omenjeno skupino odzivi z intervjujev uvrščajo tudi šport invalidov. Pri tem iz- postavljajo neenakovrednost njihovega položaja, ko jim je zakonsko zagotovljen poseben status javnega interesa, ki se pri dejanskem izvajanju javne politike ne potrdi in je zaznan kot »drugorazreden«, marginaliziran, tudi stigmatiziran. Zaključek „ Splošna ocena aktualnega stanja obliko- vanja in izvajanja javne politike za špor- tno aktivnost slovenskih državljanov, ki niso osredotočeni v vrhunski šport, je neizostrena. Javnomnenjski podatki in že obstoječe analize v splošnem kažejo na nadpovprečno dobro stanje in tudi trende v razvoju športne aktivnosti drža- vljanov in dela države pri tem. To velja le do točke, ko se v ospredje postavi vlogo manjšinskih in občutljivih družbenih sku- pin ter transparentnost izvajanja javnega interesa v športu. Upoštevajoč v splo- šnem pozitivne ocene o pomembnosti in potrebnosti vloge države kot spod- bujevalke športne aktivnosti državlja- nov tudi v prihodnje bi sedanje razmere lahko označili kot razmere neizkoriščenih priložnosti. Sodeč po doslej analiziranih podatkih vse v spodbujanje športne ak- tivnosti sedaj aktivno vpletene skupine na čelu z državo kličejo k osvežitvi oz. vsaj prilagoditvi svojega delovanja glede na v aktualni družbi izpostavljene potre- be ljudi. V tem smislu ugotovitve tako javnomnenjske analize kot tudi izvede- nih polstrukturiranih intervjujev poudar- jajo potrebo po pravičnejši redistribuciji že obstoječih virov in razmerij v izvajanju javnega interesa v športu ter tesnejšega sodelovanja vpletenih za dosego teh ci- ljev. Teh v vsakem primeru ne bi moglo biti brez vsaj minimalne državne podpo- re. Slednja pa se mora otresti poskusov politizacije športa na lokalni ravni oz. iz- koriščanja športa preko izvajanja športne politike z glavnim ciljem po nabiranju volilnih točk za lastne, osebne interese. S tem namenom se zato odpira tudi težnja po večji in jasnejši transparentnosti in nadzoru delovanja oblasti na polju špor- ta ter po upoštevanju temeljnih načel demokratične vključenosti vseh zaintere- siranih skupin in njihovih mnenj ter po- bud v procesih oblikovanja, izvajanja in tudi vrednotenja izvedenih aktivnosti dr- žave na področju športa za vse. Slednje še posebej velja za vlogo stroke, kjer se očitno kaže velik razkorak med oblikami načelne in dejanske podpore državnega spodbujanja športa in športnih aktivno- sti (Grujić in Jeraj, 2011; Kolar, 2012; Kustec Lipicer in Slabe Erker, 2012). Viri in literatura „ Doupona Topič, M. (2010). Vpliv socialne 1. stratifikacije na značilnosti športno rekrea- tivne dejavnosti v Sloveniji. Šport, 58(1-2), str. 100–104. Eurobarometer (2010). 2. Sport and Physical Activity. Special Eurobarometer 334/Wave 72.3 – TNS Opinion & Social. Bruselj: Evropska komisija. GESIS (2009). 3. ISSP Study Monitoring 2007. Tech- nical Reports 2009/05. Mannheim: GESIS – Le- ibniz-Institut für Sozialwissenschaften. Grujić, S. in Jeraj, J. (2011). 4. Šport v številkah. Lju- bljana: Zavod za šport Republike Slovenije Planica. Dostopno preko: http://www.zsrs- planica.si/wp-content/uploads/2011/11/spor- tni_almanah_predlog_FINAL1.pdf (1. marec 2012). Jurak, G., Kolar, E. in Kovač, M. (ur.) (2010). 5. Ana- liza nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji 2000-2010. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dostopno preko: http://www.fsp.uni- lj.si/COBISS/Monografije/Analiza.nac.prog. sporta2010_1.pdf (24. oktober 2011). Jurak, G. (2010). 6. Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji 2011-2020. Predlog 21.04.2010, gradivo za razpravo na OKS-ZŠZ. Dostopno preko: http://www.szlj.si/uploads/szlj/news/ attachment_196.pdf (13. december 2011). Kolar, E. (2012). So se resnično pojavili rešitelji 7. slovenskega podržavljenega športa? Olim- pijski krogi, 2 str. 12–15. Kustec Lipicer, S. in Ličen, S. (2011). 8. Državni ukrepi za športno aktivnost državljanov: oce- ne in zaznave skupin odločevalcev in izvajal- cev (raziskovalno poročilo, pripravljeno za namene Ciljnega raziskovalnega projekta Učinkovita državna podpora za športno aktivnost državljanov (V5–1031)). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede, Center za politološke raziskave Kustec Lipicer, S. in Slabe Erker, R. (2012). Izva-9. janje javne politike na polju športa za vse v Sloveniji. Teorija in praksa (v postopku objave). Kustec Lipicer, S., Slabe Erker, R., Ličen, S. in 10. Bilavčić, N. (2011). Učinkovita državna podpora za športno aktivnost državljanov: vloga obla- sti in dejavniki športne aktivnosti državljanov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede, Center za politološke raziskave in Inštitut za ekonomska raziskovanja. Sila, B. (2010). Delež športno dejavnih Sloven-11. cev in pogostost njihove športne dejavnosti. Šport, 58(1-2), str. 94–99, pril. Starc, G. in Sila, B. (2010). Kdo zmore in si zna 12. privoščiti zdravje. Šport, 58(1-2), str. 115–123. dr. Renata Slabe Erker, univ. dipl. oec. Inštitut za ekonomska raziskovanja Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana erkerr@ier.si športna vzgoja 19 “Little Sun” motor/sport programme Abstract The article presents the “Little Sun” (Mali sonček) motor/sport programme, which started being implemented in the 2011/2012 school-year as a test programme in 25 Slovenian preschools. The Little Sun, which is intended for children aged 2 to 6, is a mod- ernised and expanded version of the “Golden Sun” sport programme. It comprises four levels that systematically upgrade and supplement each other. Its purpose is to add modern motor/sport contents to enhance the preschool motor activity programme. The emphasis is on play and exercise, both pleasing and adapted to children. The programme is also intended for children with special needs, for whom more attention is required, along with adaptation of exercises and work methods. It is important that people who implement these activities focus on providing continuous exercising in a playful and entertaining atmosphere throughout the year, even if some children are capable of doing the exercises in their first attempts. An evaluation of the prescribed exercises and, eventually, awarding of prizes and acknowledgements, should only constitute the final act of a long period of play and exercising, while also stimulating the progress of the children and motivating them to take part in the next level of the Little Sun programme. Key words: preschool children, motor/sport activities, programme Izvleček V prispevku smo predstavili gibalni/športni program Mali sonček, ki so ga v šolskem letu 2011/12 začeli poskusno izvajati v 25 slo- venskih vrtcih. Mali sonček izhaja iz športnega programa Zlati son- ček in predstavlja njegovo posodobitev in razširitev; namenjen je otrokom od drugega do šestega leta starosti. Sestavljen je iz štirih stopenj, ki se sistematično nadgrajujejo in dopolnjujejo. Njegov namen je obogatiti program na področju gibanja v vrtcu s sodobnimi gibalnimi/športnimi vsebinami. Poudarek daje igri in vadbi, ki sta prijetni in prilagojeni otroku. V program so vključeni tudi otroci s posebnimi potrebami, ki jim je treba posvetiti še več pozornosti ter jim prilagoditi naloge oziroma oblike in metode dela. Pomembno je, da izvajalci posvečajo pozornost kontinuirani vad- bi, ki poteka čez vse leto v igrivem in zabavnem vzdušju, četudi bi nekateri otroci naloge zmogli opraviti že v prvih poskusih. Prever- janje predpisanih nalog ter kasneje podelitev nagrad in priznanj naj bo le sklepno dejanje daljšega obdobja igre in vadbe ter spod- buda za otrokov napredek in motivacija za vključitev v naslednjo stopnjo programa Mali sonček. Ključne besede: predšolski otroci, gibalne/športne dejavnosti, program. Mateja Videmšek, Jera Zajec, Barbara Stančevič, Mateja Reberšak Cizelj Gibalni/športni program Mali sonček 20 Uvod „ Pred 35 leti je Inštitut za kineziologijo na Fakulteti za šport izdelal široko zasnovan program (avtor Kristan s sodelavci), ki ga je vpeljala takratna Telesnokulturna sku- pnost. Program, ki je bil v praksi izredno lepo sprejet, se je prvih dvajset let ime- noval Športna značka, z njegovo poso- dobitvijo pa se je pred 15 leti preimeno- val v Zlati sonček. V šolskem letu 2011/12 je Zavod za šport RS Planica v sodelovanju s strokovnjaki Fakultete za šport, Pedagoške fakultete, nekaterimi vzgojiteljicami in ravnateljica- mi vrtcev začel s poskusnim izvajanjem gibalnega/športnega programa Mali sonček, ki izhaja iz Zlatega sončka, na- menjen pa je tudi mlajšim otrokom – od drugega do šestega leta starosti. Program trenutno izvaja 25 vrtcev iz različnih območij Slovenije. V projekt je vključenih 463 vzgojiteljev, 487 pomoč- nikov vzgojiteljev ter 8350 otrok. Septem- bra smo izvedli 3 strokovne seminarje, ki se jih je udeležilo 72 strokovnih delavcev iz vseh enot vrtcev, vključenih v program (vzgojiteljev, pomočnikov vzgojiteljev ter profesorjev športne vzgoje). V šolskem letu 2012/13 bo program namenjen vsem vrtcem, društvom, klubom in za- sebnikom v športu, ki izvajajo gibalne/ športne programe za predšolske otroke. Pred začetkom priprave programa smo s pomočjo anketnega vprašalnika pridobi- li mnenja strokovnih delavcev iz 126 vrt- cev o izvajanju športnega programa Zlati sonček in nekatere predloge, ki smo jih upoštevali pri zasnovi novega gibalne- ga/športnega programa. Mali sonček torej predstavlja posodobi- tev, dopolnitev, zlasti pa razširitev Zlatega sončka, saj posega tudi v prvo starostno obdobje. Vsebuje 4 stopnje: Mali sonček – modri (za otroke od 2. do 3. leta); Mali sonček – zeleni (za otroke od 3. do 4. leta); Mali sonček – oranžni (za otroke od 4. do 5. leta); Mali sonček – rumeni (za otroke od 5. do 6. leta). Vse štiri ravni se vsebinsko povezuje- jo, dopolnjujejo in nadgrajujejo, zato je zaželeno, da otroci sodelujejo na vseh stopnjah programa oziroma predelajo celoten program. Namen programa Mali „ sonček Poleg ciljev, ki so opredeljeni v kuriku- lumu za vrtce za področje gibanja, so cilji gibalnega/športnega programa Mali sonček naslednji: Obogatiti program gibalnih/športnih • dejavnosti v vrtcu zlasti na prostem z raznovrstnimi dejavnostmi, ki vključu- jejo sodobne in improvizirane športne pripomočke. Spodbuditi starše k aktivnemu sodelo-• vanju pri izpeljavi programa. Spodbuditi otroke in starše k aktivne-• mu preživljanju prostega časa ne glede na vremenske razmere. Pri otrocih spodbuditi željo, navado in • potrebo po športnem udejstvovanju v vseh starostnih obdobjih. Spodbuditi športna društva, klube, zve-• ze, zasebne športne delavce in druge k sistematičnemu delu in celostnemu pristopu pri podajanju gibalnih/špor- tnih vsebin predšolskim otrokom. Poudarek je na usvajanju gibalne abece- de; otroci izvajajo naravne oblike giba- nja ter postopoma celostno spoznavajo osnovne elemente različnih športnih zvrsti. Poglavitni cilj je optimalno razvijati gibalne sposobnosti, še posebej koordi- nacijo (skladnost) gibanja in ravnotežje ter seznaniti najmlajše s čim več različni- mi dejavnostmi. Gibalni/športni program Mali sonček te- melji na elementarnosti in ne na tekmo- valnosti! V okviru programa so dejavnosti načrtovane tako, da spodbujajo uspeh vsakega posameznika ter naučijo otroka spoštovati razlike med vrstniki. Izvajalci gibalnega/ „ športnega programa Mali sonček Projekt Mali sonček izvaja in financira Za- vod za šport RS Planica; nad programsko zasnovo bedi poseben odbor. Gibalni/športni program Mali sonček lah- ko izvajajo vrtci, društva, klubi in zasebni- ki v športu, ki se ukvarjajo s predšolskimi otroki. Izvajajo ga lahko le usposobljeni strokovni delavci (vzgojitelji, profesorji športne vzgoje, strokovni delavci z uspo- sobljenostjo za temeljno športno vzgojo od 0 do 6 let in drugi strokovni delavci v športu, ki so si pridobili ustrezno uspo- sobljenost za delo v predšolskem obdo- bju). Zelo pomembno je tesno sodelovanje s starši. Na začetku šolskega leta se staršem na uvodnem sestanku predstavi pro- gram, posamezne naloge in jih povabi k sodelovanju. Staršem razložimo naloge, tako da lahko lahko nekatere opravijo tudi z njihovo pomočjo. Strokovna utemeljitev „ programa Mali sonček Pri izbiri gibalnih/športnih nalog so upo- števana naslednja strokovna izhodišča: Izbrane naloge se nadgrajujejo (od prve • do četrte stopnje). Prevladujejo dejavnosti, ki se izvajajo na • prostem. Pomembno mesto zavzemajo izleti kot • najcenejša športna dejavnost v vseh starostnih obdobjih ter osnove gorni- štva, ki je pomemben del slovenske narodne identitete. Zelo pomembno je prilagajanje na • vodo kot začetek odpravljanja plavalne nepismenosti. Izbrane naloge pokrivajo vse letne • čase, program spodbuja proces skozi vse leto. Prevladujejo dejavnosti, s katerimi raz-• vijamo aerobne oziroma funkcionalne sposobnosti (vzdržljivost). Z vadbo, ki vodi do usvojitve posame-• znih nalog, otroci razvijajo zlasti koor- dinacijo gibanja in ravnotežje, ki sta v predšolskem obdobju najpomembnej- ši gibalni sposobnosti in zato zahtevata največ pozornosti. Naloge so igrive in za otroke realno do-• segljive. Z gibalnimi/športnimi nalogami otroci • preko igre usvajajo osnovne elemen- te različnih športov, s katerimi se lahko ukvarjamo do obdobja zrelosti in staro- sti. Program vključuje medpodročne po-• vezave; vplivamo na vsa področja športna vzgoja 21 otrokovega razvoja (telesni, gibalni, spoznavni, čustveni in socialni). Naloge spodbujajo aktivno sodelova-• nje staršev. Otroci lahko izvajajo večino dejavnosti tudi doma. Kratek opis nalog za „ posamezne stopnje programa Mali sonček – modri (za otro- ke od 2. do 3. leta) vsebuje 8 nalog: Modri planinec• – 4 izleti: 2 daljša spre- hoda v bližini vrtca in 2 izleta v nekoliko vzpetem svetu (dva sprehoda in en izlet (skupaj s starši) organizira vrtec, en izlet pa starši sami). Otroci, ki so vključeni v program Ciciban planinec, na podlagi te nalepke pridobijo tudi nalepko mar- kacije. Igre brez meja• – športno popoldne s starši v katerem koli letnem času. Izvaja se na zunanjih površinah vrtca. Naravne oblike gibanja na prostem• – športno dopoldne, v katerega vključi- mo naravne oblike gibanja. Izkoristimo naravne ovire in pripomočke. ALI De- javnosti na trim stezi – na igrišču vrt- ca pripravimo kratko, krožno trim stezo in jo obogatimo z zgodbo, ki bo otroke motivirala. Pripravimo vsaj 10 vadbenih postaj s slikami. Igre na prostem – pozimi• – otroci se v okviru športnega dopoldneva igrajo na snegu in s snegom (sankanje po manj- šem hribčku), v primeru zelene zime se otroci igrajo z nestrukturiranim materi- alom (peskom, listjem, kamenčki …). Vožnja s poganjalčkom• – Otroci se vozijo s primernim poganjalčkom po prostoru, gibanje se lahko izvaja ob (ali po) zarisani črti. Znati se morajo pravo- časno ustaviti; Igre z žogo• – otroci znajo izvajati naj- bolj osnovne dejavnosti z žogo: poigra- vati se z različnimi žogami, balonom; prenašati žoge; metati različne žoge, ri- ževe vrečke; ujeti kotalečo žogo; brcniti žogo; kotaliti žogo z rokami. Ustvarjanje z gibom in ritmom• – otroci se gibalno izražajo na podlagi ilustracij v slikanicah. Poznajo naj vsaj eno bibarijo in eno enostavno ljudsko rajalno igro. Naravne oblike gibanja• – otroci naj s pomočjo vzgojiteljice izvajajo naravne oblike gibanja, kot so hoja, tek, lazenje, plazenje, plezanje, skoki, poskoki, valja- nje, vzdigovanje, nošenje, potiskanje, vlečenje, vesa. Otroci naj bi opravili vsaj 5 nalog; na koncu dobijo športni pripomoček z lo- gotipom modrega Malega sončka in priznanje. Mali sonček – zeleni (za otro- ke od 3. do 4. leta) vsebuje 8 nalog: Zeleni planinec• – 4 izleti: 3 izleti (en izlet se opravi jeseni, en pozimi ter en spomladi) in 1 orientacijski pohod, ki se izvede poljubno ne glede na letni čas. Na izletih lahko sodelujejo starši, en izlet od predvidenih štirih opravi otrok sam s svojimi starši. Otroci, ki so vključeni v program Ciciban planinec, na podlagi te nalepke pridobijo tudi nalepko Gor- skega apolona. Igre brez meja• – športno popoldne s starši se izvaja v popoldanskem času v obliki športnega popoldneva. Sklop družabnih gibalnih/športnih iger. Mini kros• – pripravimo progo, ki je dolga približno 200 metrov. Otroci tečejo posamično, v parih ali manjših skupinah po označeni poti. Lahko jim povemo zgodbico. Če otrok ne zmo- re kontinuirano preteči razdalje, lahko vmes tudi hodi. Časa ne merimo. ALI Dejavnosti na trim stezi na igrišču – pripravimo kratko, krožno trim stezo. Otroci naj skupaj z vzgojitelji hodijo po stezi in iščejo vadbene kartončke s sli- kami, ki predstavljajo gibalno nalogo na postajah – teh naj bo vsaj 12. Igre na prostem s smučmi• – igre na snegu brez in z alpskimi ali tekaškimi smučmi ali igre z nestrukturiranim ma- terialom in igre s smučmi na travi. Vožnja s triciklom ali skirojem• – otroci se prosto vozijo vsaj dve minuti s primernim triciklom po prostoru. V primerni razdalji postavimo stožce, da otroci vozijo med njimi oziroma uredi- mo preprost poligon. Igre z žogo• – metati različne žoge čim dlje; ujeti žogo, rutico, če jo poda odra- sla oseba; brcati žogo čim dlje; kotaliti različne žoge z rokami; odbijati balone z različnimi deli telesa. Ustvarjanje z gibom in ritmom• – otroci se gibalno izražajo ob ilustracijah v slikanici, lahko poslušajo glasbeno pravljico in sami ustvarjajo ob glasbi. Poznajo naj vsaj eno ljudsko rajalno igro, ki se lahko pleše v krogu, koloni, ravni vrsti, z vijuganjem itd. Izvedejo naj vsaj eno ustvarjalno rajalno igro. Naravne oblike gibanja• – otroci naj sproščeno in skladno glede na njihove sposobnosti izvajajo naravne oblike gi- banja, kot so hoja, tek, lazenje, plazenje, plezanje, skoki, poskoki, valjanje, vzdi- govanje, nošenje, potiskanje, vlečenje, vesa. Otroci naj bi opravili vsaj 5 nalog; na koncu dobijo športni pripomoček z lo- gotipom zelenega Malega sončka in pri- znanje. 22 Mali sonček – oranžni (za otroke od 4. do 5. leta) vse- buje 8 nalog: Oranžni planinec• – 4 izleti: 3 izleti (en izlet se opravi jeseni, en pozimi ter en spomladi) in 1 orientacijski pohod, ki se izvede poljubno ne glede na letni. Vsaj en izlet in orientacijski pohod organizira vrtec, dva izleta pa starši ali vrtec. Otro- ci, ki so vključeni v program Ciciban pla- ninec, na podlagi te nalepke pridobijo tudi nalepko Clusijevega svišča. Igre brez meja• – se izvajajo v popol- danskem času v obliki igralne urice oziroma športnega popoldneva. Sklop družabnih gibalnih/športnih iger. Mini kros• – pripravimo progo, ki je dol- ga od 250 do 300 metrov. Otroci tečejo posamično, v parih ali manjših skupi- nah po označeni poti. Če otrok ne zmo- re kontinuirano preteči razdalje, lahko vmes tudi hodi. Časa ne merimo. ALI Dejavnosti na trim stezi na igrišču – pripravimo kratko, krožno trim stezo. Otroci naj skupaj z vzgojitelji hodijo po stezi in iščejo vadbene kartončke s sli- kami, ki predstavljajo gibalno nalogo na postajah, ki naj jih bo vsaj 15. Igre na prostem s smučmi• – igre na snegu brez in z alpskimi ali tekaškimi smučmi ali igre z nestrukturiranim ma- terialom in igre s smučmi na travi. Vožnja s skirojem ali kolesarjenje• – otroci se prosto vozijo vsaj dve minuti s primernim dvokolesom s koleščki po prostoru. Otrokom postavimo preprost krožni poligon, ki mora vsebovati vsaj nekaj vijuganj med ovirami in varno ustavljanje brez zaletavanja. Igre z žogo• – otroci znajo: metati in ujeti različne žoge z odbojem od tal; metati žogo na primeren koš; zadeti različne mirujoče cilje metati žoge čim dlje; brcati žogo v (širok) cilj; odbijati balone z različnimi deli telesa; kotaliti različne žoge z različnimi deli telesa; podiranje kegljev, plastenk z določene razdalje; odbijati balon z loparjem, poi- gravati se s počasno žogico s hokejsko palico. Ustvarjanje z gibom in ritmom• – otroci se gibalno izražajo ob pripove- dovanju zgodbice. Poznajo naj vsaj eno ljudsko rajalno igro, ki se lahko pleše v krogu, koloni, vrsti, z vijuganjem itd. in v kateri ima en otrok posebno vlogo. Izvedejo naj vsaj eno ustvarjalno rajal- no igro (skupinsko ustvarjanje), ki lahko temelji na besedilu pesmi, ritmu in me- lodiji. Naravne oblike gibanja• – otroci spro- ščeno in skladno izvajajo naravne obli- ke gibanja v oteženih okoliščinah, npr. hoja po klopi ali gredi z obročkom na glavi, gibanje vzvratno, plazenje z žogi- co v rokah, plazenje po naklonini nav- zdol, lazenje z riževo vrečko na hrbtu, plazenje (hoja, poskoki …) z zvezanimi nogami – z elastiko, plezanje po mor- narski lestvi, ki ni pritrjena na tla itd. Otroci naj bi opravili vsaj 5 nalog; na koncu dobijo športni pripomoček z lo- gotipom oranžnega Malega sončka in priznanje. Mali sonček – rumeni (za otroke od 5. do 6. leta) vse- buje 11 nalog: Rumeni planinec• – 5 izletov: 4 izleti (en izlet se opravi jeseni, en pozimi ter dva spomladi) in orientacijski pohod, ki se izvede poljubno ne glede na letni čas. Dva izleta in orientacijski pohod organizira vrtec, dva izleta pa starši ali vrtec. Otroci, ki so vključeni v program Ciciban planinec, na podlagi te nalepke pridobijo tudi nalepko knjižico Ciciban planinec, spominsko diplomo in zače- tni dnevnik Mladega planinca. Igre brez meja• – se izvajajo v popol- danskem času v obliki igralne urice oziroma športnega popoldneva. Sklop družabnih gibalnih/športnih iger. Mini kros• – pripravimo progo, ki je dol- ga približno 300 metrov. Otroci tečejo posamično, v parih ali manjših skupi- nah po označeni poti. Če otrok ne zmo- re kontinuirano preteči razdalje, lahko vmes tudi hodi. Časa ne merimo. ALI Dejavnosti na trim stezi na igrišču – pripravimo kratko, krožno trim stezo. Otroci naj skupaj z vzgojitelji hodijo po stezi in iščejo vadbene kartončke s sli- kami, ki predstavljajo gibalno nalogo na postajah, ki naj jih bo vsaj 18. Igre na prostem s smučmi• – igre na snegu brez in z alpskimi smučmi ali igre na snegu ter hoja in tek na smučeh 500 metrov ali igre z nestrukturiranim ma- terialom in igre s smučmi na travi. Kolesarjenje• – otroci se prosto vozijo vsaj eno minuto s primernim dvoko- lesom po prostoru, pri čemer se lahko nekajkrat (občasno) z nogo dotaknejo tal. Prostor s stožci ali drugimi oznaka- mi uredimo tako, da otroci vsaj dvakrat spremenijo smer (zavijejo). Rolanje• – otroci se prosto rolajo po ustreznem prostoru. Prostor s stožci ali drugimi oznakami uredimo tako, da otroci večkrat spremenijo smer (vijuga- jo med stožci) ter se vsaj enkrat zape- ljejo pod neko vodoravno oviro (po- membno je, da skrčijo kolena). Otroci se morajo varno zaustaviti. Drsanje• – otroci se prosto drsajo po drsališču. Prostor s stožci ali drugimi oznakami uredimo tako, da otroci več- krat spreminjajo smer (vijugajo med stožci) ter se vsaj enkrat zapeljejo pod neko vodoravno oviro (pomembno je, da skrčijo kolena). Otroci se morajo var- no zaustaviti. Igre z žogo• – otroci skladno in sprošče- no izvajajo osnovne elemente različnih športnih iger z žogo: metati in ujeti različne žoge, metati žogo na primeren koš in ga občasno tudi zadeti, zadeti športna vzgoja 23 različne mirujoče (viseče) cilje, zadeti različne premikajoče cilje, brcati žoge v manjši cilj, odbijati mehke žoge, voditi žogo (prosto po prostoru z obema ro- kama ali z eno in drugo roko ali nogo), poigravati se z žogo z različnimi pri- pomočki (loparji, hokejskimi palicami, kiji itd.). Otrok poskuša v skupini igrati preprost mini nogomet, mini odbojko z balonom ali napihnjeno žogo, mini tenis z balonom, hokej itd. Ustvarjanje z gibom in ritmom• – otroci se gibalno izražajo ob glasbi in samostojno ustvarjajo z gibom in rit- mom. Poznajo naj vsaj dva ljudska ple- sa; en ples naj se pleše v paru. Izvedejo naj vsaj eno ustvarjalno rajalno igro (skupinsko ustvarjanje). Elementi atletske in gimnastične • abecede – otroci sproščeno in skla- dno izvedejo dejavnosti, ki sodijo med osnovne elemente atletske in gimna- stične abecede. Igre z vodo, ob vodi in v vodi• – otro- ci sproščeno izvedejo gibalne naloge (igrice), ki vključujejo prilagajanje na vodo: prilagajanje na upor vode, pota- pljanje glave, izdihovanje v vodo, gle- danje pod vodo, plovnost in drsenje na vodi. Otroci naj bi opravili vsaj 7 nalog; na koncu dobijo športni pripomoček z lo- gotipom rumenega Malega sončka in priznanje. Izbirnost nalog, pro- „ blem odsotnosti Za usvojitev posameznega podprogra- ma oziroma stopnje lahko izvajalci izbi- rajo med različnimi nalogami. Naloge izberejo glede na klimatske razmere, materialne pogoje, tradicijo kraja itd. Za- želeno je, da izvajalci izvedejo proces za čim večje število nalog, za usvojitev pri- znanja oziroma nagrade pa lahko otroci uspešno opravijo le določeno število na- log. Tako lahko nagrado usvojijo tudi tisti otroci, ki so bili odsotni na dan, ko je bil organiziran na primer prirejen kros, igre brez meja itd. Lahko pa se seveda priklju- čijo drugim skupinam, če izvajajo nalogo v času, ko so prisotni v vrtcu. Varnost „ Pri izvedbi programa naj bo varnost na prvem mestu. Pri vadbi moramo nevar- na mesta ustrezno zavarovati z blazi- nami. Pri določenih dejavnostih, kot so na primer kolesarjenje, rolanje, drsanje morajo otroci imeti ustrezno opremo. Če otroci nimajo ustrezne opreme (npr. ustreznih rolerjev, drsalk, koles itd. ter ustreznih ščitnikov in čelad), jim nikakor ne pustimo izvajati dejavnosti, pri katerih se lahko poškodujejo. Tudi smuči morajo biti primerno dolge in smučarski čevlji primerno veliki. Potrebna oprema in „ športni pripomočki Za udejanjanje športnega programa Mali sonček so potrebni ustrezni športni pri- pomočki in oprema: sani;• smuči, smučarske palice, smučarske če-• lade; poganjalčki, tricikli, skiroji, dvokolesa (s • pomožnimi kolesi) in kolesarske čelade; rolerji;• drsalke;• raznovrstne žoge, baloni, rutice, riževe • vrečke; različna glasbila;• polivalentne blazine, obroči, klopi, stož-• ci … Sani, smučarsko opremo, rolerje, kolesa in drsalke priskrbijo starši ali vrtec. Po dogovoru je možna tudi izposoja pripo- močkov med vrtci, pri raznih športnih organizacijah oziroma izvajalcih. Pomemben je proces „ čez vse leto Pripravljalna vadba za opravljanje nalog naj ne vsebuje le gibalne naloge, ki jih predpisuje program, ampak naj vsebuje vrsto gibalnih/športnih dejavnosti, ki si sledijo v logičnem didaktičnem zapo- redju in predstavljajo določen tematski sklop. Pri vadbi je potrebno upoštevati vsa didaktična načela, zlasti načelo siste- matičnosti in postopnosti, načelo indivi- dualnega obravnavanja otrok in načelo varnosti. Pomen knjižice in „ nalepk Vsak otrok, ki sodeluje v programu, dobi malo knjižico, ki je namenjena beleženju uspešno opravljenih nalog. Knjižice hra- nijo vzgojiteljice v vrtcu. Zaželeno je, da knjižice vzamemo s sabo na izlet; otroci si lahko sami odtisnejo žig takoj po osvo- jitvi vrha, kar jim je seveda v veliko zado- voljstvo in motivacijo za vnaprej. Otroci naj dobijo nalepko takoj, ko opra- vijo določeno nalogo, saj jim je to v veliko zadovoljstvo, motivacija za naprej in tudi za druge otroke, ki naloge še niso opra- vili. Nedopustno je, da nalepke dobijo šele na koncu leta! V ustrezna okenca v knjižici naj jih nalepijo sami, mlajši otroci pa skupaj z vzgojiteljico. Podelitev nagrad po „ usvojitvi posamezne stopnje programa Podelitev nagrad naj bo konec šolskega leta, ko otroci opravijo vse naloge. Pode- litev naj bo čim bolj slovesna. Nagrade lahko podeli profesor športne vzgoje, ki koordinira program, znani vrhunski špor- tnik itd. Vloga staršev pri „ uresničevanju progra- ma Eden izmed ciljev Malega sončka je spod- buditi sodelovanje staršev. Na uvodnem roditeljskem sestanku staršem predsta- vimo program ter jim razložimo pomen ustreznih gibalnih/športnih dejavnosti za otrokov celostni razvoj. Razdelimo 24 jim zgibanke z osnovnimi informacijami glede programa ter jih poskušamo nav- dušiti za aktivno sodelovanje. Cilj je do- sežen, če starši skupaj z otrokom aktivno preživljajo prosti čas ter se zanimajo za njegov telesni in gibalni razvoj. Pri ne- katerih nalogah je aktivno sodelovanje staršev del naloge (izlet, igre brez meja …), pri nekaterih pa je sodelovanje za- želeno predvsem pri procesu – vadbi (dejavnosti z žogo, kolesarjenje, rolanje, plavanje itd.). Starši so lahko prisotni tudi pri zaključni slovesnosti, ko otroci prejmejo nagrade in priznanja. Manj uspešni otroci, „ otroci s posebnimi potrebami Otrokom, ki imajo težave pri izvajanju nekaterih gibalnih/športnih dejavnosti, je treba posvetiti več pozornosti in jim vadbo ustrezno individualno prilagoditi. Tudi manj sposobni otroci morajo uživati v gibanju in se veseliti lastnega napredka. Pomembno je, da nalogo opravljajo sku- paj z ostalimi otroki in ne ločeno. Naj jim drugi otroci pomagajo in jih spodbujajo! Pri Malem sončku je proces pomemb- nejši od zaključne naloge. Vsi otroci, ki so vključeni v proces in se trudijo pri izvedbi nalog, naj dobijo priznanje ozi- roma nagrado. Priznanje namreč spodbuja otroke k so- delovanju na naslednji stopnji Malega sončka oziroma k pozitivnemu odnosu do gibanja ter športa nasploh. Nekateri otroci s posebnimi potre- bami, ki so v vrtcih integrirani v redne oddelke, so prav tako lahko vključeni v program Mali sonček. Potrebno jih je še posebej motivirati, za vsak napredek pa seveda pohvaliti. Treba je pridobiti tudi starše in jih navdušiti za sodelovanje in pomoč pri izvedbi. Za otroke s posebni- mi potrebami vadbo in končne naloge ustrezno prilagodimo, da bodo pri iz- vedbi uspešni. Izvedba programa v „ heterogenih oddelkih Vzgojiteljice, ki delajo v starostno meša- nih (heterogenih) oddelkih, naj vadbo organizirajo tako, da bo prilagojena raz- ličnim razvojnim stopnjam otroka. Še po- sebej priporočamo vadbo z dopolnilnimi in dodatnimi nalogami. V starostno heterogenih skupinah naj bodo otroci skupaj vključeni v proces (ne glede na starost), pri čemer posku- šamo vadbo kar se da prilagoditi nji- hovim sposobnostim in posebnostim. Otrok naj usvoji tisto stopnjo Malega sončka, ki mu ustreza glede na njegovo starost! Problem heterogenih skupin lahko reši- mo tudi tako, da pri večjih enotah vrtca določene gibalne naloge oddelki izvaja- jo skupaj v obliki športnih dni, tako da se lahko oddelki tudi med seboj pomešajo glede na starost otrok. Sklep „ Uvajanje novega gibalnega/športnega programa v vrtce je predstavljal snoval- cem velik izziv. Strokovnjaki različnih po- dročij, ki raziskujemo občutljivo in izre- dno nepredvidljivo predšolsko obdobje, smo timsko zastavili ogrodje, iz katerega smo nato sistematično in celostno sesta- vljali gibalne/športne dejavnosti, ki so primerne za posamezna starostna obdo- bja. Dejstvo, da se otrok v predšolskem obdobju izrazito celostno razvija ter da je izredno težko z leti omejiti posamezne razvojne faze, saj je hitrost razvoja vsa- kemu posamezniku lastna, je bilo treba upoštevati pri snovanju ogrodja in paziti na dovolj široko zastavljene procesno na- ravnane cilje, ki omogočajo vzgojiteljem prilagoditev vsebin otrokom v njihovih skupinah. Timsko sodelovanje različnih strokovnja- kov je pripeljalo do pomembnih strate- ško postavljenih sistemov, iz katerih smo nato načrtovali celoten projekt. Naša že- lja je bila tudi, da bi vzgojitelji lahko s po- močjo pripravljenega programa sistema- tično vključevali vsebine Malega sončka v letno pripravo, zato je bilo ob snovanju potrebno poenotiti vsebine in cilje Kuri- kuluma za vrtce ter graditi na procesno- razvojnih zakonitostih in jih v logičnem sosledju ter nadgrajevanju ponuditi kot široko bazo pridobivanja gibalnih izku- šenj predšolskega otroka. Začetek pilotske raziskave je pokazal na izreden interes vzgojiteljev za izvajanje omenjenega programa. Prijavilo se je ve- liko vrtcev, ki pa smo jih morali v skladu s prej postavljenimi kriteriji izbrati le 25. Menimo, da je izreden interes vzgojiteljev pokazatelj, da je bilo na tem področju nujno začrtati nove programe in uspo- sobiti vzgojitelje za njihovo izvajanje. Poleg tega pa se že kažejo tendence, da bi gibalni/športni program Mali sonček priredili še za otroke od prvega do dru- gega leta starosti. Kljub navidezno ne- mogočemu izvajanju gibalnih/športnih programov za to starostno obdobje lah- ko v gibalnem razvoju naredimo veliko, žal tudi, škode, še posebej, če zamudimo s pravilno izbranimi in dovolj pogostimi gibalnimi dejavnostmi, ki otroku pome- nijo pomembne prve izkušnje obvlado- vanja svojega telesa. Literatura „ Kristan, S. idr. (1997). 1. Športni program Zlati sonček. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod za šport Slovenije. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). 2. Šport za naj- mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Videmsek, M., Stančevič, B. in Zajec, J. (2011). 3. Mali sonček; gibalni/športni program za pred- šolske otroke. Ljubljana: Zavod za šport RS Planica. Prof. dr. Mateja Videmšek Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – katedra za predšolsko športno vzgojo mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si športna vzgoja 25 Developing social and interaction competences and skills with improv games Abstract The aim of the paper is to present the improvisational theatre, also known simply as improv, as a way to develop social and in- teraction competences and skills. There are at least three reasons why improv could be interesting for teachers in primary and secondary schools and especially for those who teach physical education. Organized fun/social program is an indispensable part of educational activities in programmes of different summer or winter camps (education, sports, arts …). Themed evenings with games, different types of quizzes, and dance presentations in the form of »show what you know«, significantly contribute to the pleasant atmosphere among students and teachers. Evenings/social events (consisting of entertainment and social activities) may also include some simple improv games. Improv exercises that can also be performed during physical education lessons can may be an effective tool for pupils´ creative expression through movement. Improv could be performed in the form of a competition, where opposing teams perform scenes based on audience suggestions, with ratings by the audience or by a panel of judges. This format allows the pupils to experience victories and defeats in a different way as we are used to in the sports competitions. A program of improv workshops, which has already been organized in some primary and secondary schools, is presented as an example of good practise. Key words: improv, social and interaction competences and skills, workshop. Namen članka je predstaviti gledališko improvizacijo ali krajše impro; kot učinkovit medij vadbe socialnih veščin in družabnega udejstvovanja. Kot tak je impro zelo zanimiv za športne pedago- ge in nasploh za učitelje v osnovnih in srednjih šolah. Preproste impro igre so lahko odlična popestritev družabno-zabavnega pro- grama različnih taborov in šol v naravi. Sproščena družabna sreča- nja učencev in učiteljev na ta način dobijo neko obliko in skupen namen. Impro vaje, ki jih lahko izvajamo tudi pri pouku športne vzgoje, so učinkovito sredstvo za navdihnjeno, kreativno izražanje učencev z gibom. Impro lahko v svoji tekmovalni obliki; torej preko tekme med dvema skupinama v reševanju odrskih nalog, omogo- ča učencem tudi možnost doživljanja zmag in porazov v nekoliko drugačni obliki, kot jih poznamo pri običajnih športnih tekmova- njih. S predstavitvijo programa impro delavnice, ki se že nekaj let izvaja na Gimnaziji Vič, smo opisali tudi primer dobre prakse. Ključne besede: gledališka improvizacija, socialne in interakcijske kompetence ter veščine, program delavnice. Irena Strelec1, Sara Šoukal1, Jernej Kapus2 Razvijanje socialnih in interakcijskih kompetenc ter veščin s pomočjo gledališke improvizacije – impra Izvleček 1 Gimnazija Vič, KUD Impromobile 2 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, EJ MOPPED! 26 Uvod „ Organiziran družabni in zabavni program je nepogrešljiv del vzgojno-izobraževal- nega dela tako poletne kot zimske šole v naravi, taborov (športnih, spoznavnih, naravoslovnih…) in ostalih šolskih dejav- nosti, ki se izvajajo zunaj šolskih prostorov in izven kraja bivanja. Večeri družabnih in zabavnih iger, različnih vrst kvizov, plesa, predstavitev v obliki »pokaži kaj znaš« itd. pomembno pripomorejo k prijetnemu vzdušju učencev in tudi učiteljev. Ven- dar njihov cilj ni le igra in zabava, ampak tudi dolgoročen pedagoški namen. Ob pristnejšem odnosu med učenci in uči- telji ter nevsiljivim vodenjem namreč na plodna tla pade tudi marsikateri učiteljev poduk (Kristan, 1998). Ob tem pa lahko te dejavnosti športni pedagogi izkoristijo tudi čez dan, ko jim vreme onemogoči izvajanje predvidenega programa na prostem. Med omenjene družabno- zabavne dejavnosti lahko spadajo tudi preproste gledališko improvizacijske igre; kot so Ugibanje prostora 1, 3 minute 2, Roke 3 in številne druge, ki jih ponuja improviza- cijsko gledališče ali krajše impro. Impro, ki ga bomo na kratko predstavili v nadaljevanju, pa za športne pedagoge ni zanimiv le kot popestritev družabnih večerov. Lahko namreč predstavlja tudi učinkovito sredstvo za navdihnjeno, kreativno izražanje z gibom. Že zelo preproste ogrevalne igre, kot so na pri- mer Tableaux 4, Dajmo vsi…5 in Mašina/ Stroj 6 pripomorejo, da učenci odkrijejo umetnika v sebi. Improvizacija torej po- maga pri osvobajanju njihovih zadržkov, pripomore k razvoju domišljije in notra- nje kreativnosti, odkritju novih gibalnih materialov in k izboljšanju sposobnosti za nastopanje. Nenazadnje pa je uvodna stopnja v upri- zarjanju impro gledališča tekmovalna. Kvaliteta prizorov v posameznih impro disciplinah, v katerih skušajo igralci v gle- dališkem smislu bolj ali manj spretno reši- ti posamezne naloge, je namreč do neke mere merljiva. Zato je prva in najbolj po- pularna uprizoritev improvizacijskega gledališča impro tekma, kjer v reševanju odrskih nalog tekmujeta dve igralski sku- pini. Na ta način lahko impro v svoji tek- movalni obliki omogoča učencem tudi možnost doživljanja zmag in porazov v nekoliko drugačni obliki, kot jo po- znamo pri običajnih športnih tekmova- njih. Na kratko o impru… „ Impro, ki so ga kot zvrst gledališkega športa (v tujini se uporablja izraz »theatre sports« (Johnston, 1979)), uveljavili Viola Spolin (1994), Keith Johnstone (1999), Charna Halpern (1994) in drugi, je sodoben medij tako umetniškega in družabnega kot tudi animacijskega ali terapevtskega dela. Im- pro izhaja iz gledališča in družabnih iger. To so (večinoma) kratke igrice, za dva ali več igralcev, ki morajo skozi igro izpolni- ti določeno nalogo. Primer take igre je Expert na kvadrat (Spolin, 1994). 7 Takšna preprosta igrica zahteva od vseh štirih igralcev veliko medsebojnega po- slušanja, prilagajanja, podpore (igralec v vlogi novinarja, lahko rešuje zaplete, ki nastajajo zaradi omejitve števila be- sed na pod-osebnost). Zapleti in skupaj sestavljeni odgovori, skupni trud igral- cev za izpolnjevanje zadane naloge in njihov bolj ali manj usklajen nastop so lahko vir navdušenja in zabave gledalcev. Ker strokovnjakovo ekspertizo predlaga občinstvo, se igralci ne morejo v naprej pripraviti; torej je igra interaktivna. Inte- raktivnost, kot temeljna narava medija impra, pa med ostalim spodbuja domi- šljijo in inovativnost igralcev. Ker je medij gledališki, se z učenjem »gledaliških« ve- ščin (uporabe telesa, govora za komunici- ranje, poslušanja, sprejemanja in dajanja, razbiranja simbolnega pomena komuni- kacije, sodelovanja s soigralci) razvijajo tudi njihove osebne kompetence. Možnosti in potenciali impra so raznoliki. Zaradi spodbujanja ustvarjalnosti, inova- tivnosti in kreativnosti je na umetniškem nivoju lahko to medij ustvarjanja nove umetniške – simbolne vrednosti. Kot družabne igre omogoča vzpostavljanje okolja za poglabljanje osebnih vsebin in medosebnih odnosov, kot zabavna igra družabnega značaja pa ima potencial bo- gatenja kvalitete življenja. Kot animacijski medij se impro uporablja za krepitev indi- vidualnih in socialnih kompetenc, saj gre za strukturiran medij, ki izhaja iz zakonitosti drame. Značilnost tega medija je, med drugim, poudarjeno spodbujanje razisko- vanja okolja v najširšem pomenu besede – intra- in inter- personalnega in družbe- nega (Černigoj, 2007). Za impro ni potre- ben talent za gledališko uprizarjanje. Po- trebna je le želja po igri, igranju v smislu igranja otrok na dvorišču ali doma. Talent je obravnavan kot »sposobnost razisko- vanja in izkušanja okolja« (Spolin, 1994), kvaliteta igre pa je odvisna od »strasti, že- lje« (Boal, 2007), ki jo posameznik vloži v izvedbo. Zato impro s pridom uporablja- mo za razvoj interakcijskih kompetenc. Slika 1: Igra Expert na kvadrat z igralcem – novinar- jem in strokovnjakom, ki ga ustvarjajo preostali trije. 1 Učence razdelimo v dve skupini. Vsaka skupina si zamisli nek prostor. Nato pa ga skušajo prikazati brez besednih namigov, le s pantomimo. V prostor učenci vstopajo posamično, pri čemer mora vsak naslednji upoštevati stvari, ki so jih v prostor vnesli že predhodniki in dodati nekaj novega. 2 Gre za pantomimsko igro, ki pa dovoljuje rabo medmetov, glasovnih figur, džibriša. Trije učenci zapustijo prostor, četrti pa je demonstrator, ki mu določimo prostor, poklic in morilsko orodje. Na oder nato pokličemo prvega učenca, ki mu mora demonstrator pokazati vse tri pojme. Potem pokličemo drugega, kateremu sedaj pokaže prvi vse, kar je razumel, na koncu pa še tretjega, kateremu kaže drugi. 3 V igri nastopata dva učenca. Prvi je pripovedovalec, ki govori o predlaganem dogodku. Ogrnjen je v plašč, roke pa ima sklenjene za hrbtom. Drugi učenec je skrit za prvim, pod plaščem, iz katere- ga se vidijo samo njegove roke, s katerimi prikazuje v skladu z zgodbo, ki jo pripoveduje prvi. 4 Na dani predlog učenci formirajo sliko. 5 Učenci hodijo po prostoru. Nekdo zakliče: »Dajmo vsi…« in pove neko dejavnost. Ostali odgovo- rijo: »Ja, dajmo!« in jo čim bolj nazorno, vsak na svoj način z gibom predstavijo. 6 Posamezen učenec predstavlja en del stroja, ki ga ustvarijo vsi učenci skupaj pod določenim imenom ali temo. K ustvarjanju stroja pristopajo eden po eden, na koncu so stroj vsi, pri čemer vsak s svojim ponavljajočim gibom in pripadajočim glasom ali zvokom uprizarja del tega stroja. 7 To je igra za štiri učence, pri čemer je prvi v vlogi novinarja, ki vodi kontaktno oddajo in sprašuje strokovnjaka. Slednji, ki ga sestavljajo preostali trije, ima tri pod-osebnosti. Vsi trije učenci se morajo vesti kot eden; torej se ob sedenju na stolih dva telesno prilagajata pozam, glasu, obrazni mimiki, karakterju in uporabi narečja prvemu v vrsti (če ima prvi prekrižane noge, jih prekrižata tudi ostala dva…). Področje, za katerega je naš strokovnjak poznavalec, določi občinstvo. Novinar postavlja vprašanja, strokovnjak nanje odgovarja tako, da ima vsak od treh pod-osebnosti na voljo vsakič le eno besedo. Skupaj morajo torej sestaviti odgovor, ki je smiseln tako besedotvorno kot slovnično. športna vzgoja 27 V Sloveniji se impro razvija že od leta 1993 v obliki Impro lige; kot vseslovenskega prvenstva v gledališki improvizaciji. Zara- di številni pozitivnih učinkov, ki jih lahko ima ta gledališka izkušnja za mladostnike, je z ustreznim izborom impro disciplin in z idejo ustvariti tekmovalno gledališče za srednješolce, leta 1997 nastala šolska im- pro liga ali ŠILA. Od leta 2007 pa pozna- mo še malo impro šolo ali MIŠ za učence zadnjih razredov devetletke. Ker je to relativno mlada in do neke mere za športne pedagoge in za učitelje na- sploh še nepoznana dejavnost, bomo avtorji v okviru Centra za vseživljenjsko učenje v športu Fakultete za šport v bližnji prihodnosti organizirali seminar s pred- stavitvami tehnik, metod in načel igric ter impro disciplin. Do takrat pa naj zainte- resiranemu bralcu za spodbudo služi pri- čujoči članek, katerega glavni namen je torej predstaviti impro, kot učinkovit me- dij vadbe socialnih veščin in družabnega udejstvovanja. S predstavitvijo programa impro delavnice, ki se že nekaj let izvaja na Gimnaziji Vič, bomo v nadaljevanju opisali tudi primer dobre prakse. Izhodišča in program „ impro delavnice Na Gimnaziji Vič že nekaj let izvajamo program impro delavnic za učence prvih letnikov, v prvih dneh šolanja v septem- bru. Njihov glavni namen je spodbuditi boljšo socialno vključenost posamezni- kov in oblikovanje razredne skupnosti. S pomočjo impro delavnice in procesa izkustvenega učenja impro igric učenci pridobijo pomembne socialne in inte- rakcijske kompetence. Ob zaključku de- lavnice se z naučenim predstavijo pred razredom in učitelji. Kompetence, kot splošno usposoblje- nost posameznika za izpolnjevanje vsa- kodnevnih življenjskih opravil, nalog in zahtev, lahko za potrebe delavnice raz- delimo na troje: a) osebnostne kompetence kot: samo- zaupanje, pozitivna samopodoba, sa- mozavest, samorefleksivnost, kreativ- nost, inovativnost, itd. Gre predvsem za kompetence in veščine, ki mlado- stniku dajejo ravno toliko refleksije, da je sposoben samokritičnega preverja- nja svojih počutij, mišljenj in stališč, ki vplivajo na njegovo delovanje, poču- tje in bivanje kot posameznika. b) socialne kompetence: komuniciranje, predstavljanje, asertivnost (samo uve- ljavljanje), odpornost, podpiranje, so- delovanje. Vključujejo kompetence, ki so potrebne za bivanje v družini, med prijatelji, v šoli, na delu, v širšem druž- benem okolju. c) interakcijske kompetence: interaktivno razbiranje in podajanje pomenov ko- munikacije, empatičnost, timsko delo, itd. Glede na to sistematizacijo je delavnica sestavljena iz treh delov: 1) socialno-družabni del, s katerim se učenci najprej srečajo. Za vsako uspe- šno izkustveno delo v skupini je po- trebno najprej zgraditi vzdušje zaupa- nja, sproščenosti, sprejemanja svojih napak in tolerance do napak drugih. Najprej se s pomočjo igric spoznamo po imenih, po zvokih, po asociacijah, ki si jih podajamo. Združimo in po- skusimo svoje sposobnosti skupin- ske (in individualne) koncentracije v igrah podajanja fokusov na osnovni, napredni in najbolj zahtevni način. S poznanimi skupinskimi igricami kot so Kdo se boji črnega moža, Ljubljana- Zagreb-Beograd razvijamo občutek za skupino in ozaveščamo individualne strategije ter taktike delovanja posa- meznika v skupini. Ozaveščanje po- teka tako, da učencem razložimo, kaj je naloga igrice, vaje, discipline (fokus, Spolin, 1994) ali center pozornosti (Di- mec Bogdanovski, 2008). Tako lahko vsak posameznik, v samorefleksiji in spremljanju svojega lastnega delova- nja, zase ugotovi svoje trenutne spo- sobnosti, stanje, izvedbo. 2) individualno izkustveni (gledališki) del. Učenci skozi različne prostorsko gibal- ne vaje spoznavajo in razvijajo indivi- dualne telesne sposobnosti gibanja v prostoru, učinkovanja zvokovne opre- mljenosti dogajanja. Z ozaveščanjem funkcij čutil tipa, sluha, vida in vonja (redko okusa) doživljajo, kako nastajajo njihove ideje, ki prihajajo iz okolja ter s pomočjo iger asociacij in besednih iger ugotavljajo, kako lahko svoja ži- vljenjska izkustva in opazovanja, četu- di ‘negativna‘, uporabijo kot vir igrane vsebine. 3) performativni del; torej javna predstavi- tev. Za zaključek delavnice lahko pripra- vimo predstavitev pred razredom ali večjo skupino. Običajno se mladostniki zelo radi pokažejo z nastopom. Možne pa so skupine ranljivejših učencev, pri katerih tak zaključek ni nujen. Ker je jav- nost nastopa dodatna kvaliteta prika- zovanja naučenega, pridobljenega, je vsekakor dobrodošla, četudi gre samo za nastop pred lastno skupino. Potrebno je poudariti, da se proces ra- zvoja kompetenc in veščin ves čas odvija simultano na vseh treh ravneh, medtem ko proces izkušanja in učenja poteka ni- vojsko. Od obstoječih, s socializacijo že pridobljenih kompetenc posameznikov, in v redkih primerih, od naravne nadar- jenosti učencev, je odvisen izbor igric, Slika 2: Igra Knjižni molj. Igralec s knjigo lahko za svoje replike uporablja le besedilo z določene strani po- ljubne knjige. Ostali igralci pa morajo med ustvarjanjem prizora njegove replike upravičiti ali jih pojasniti. Torej igra, ki spodbuja sodelovanje, podpiranje, kreativnost, timsko delo… 28 vaj in disciplin, s katerimi skušamo tako posameznikom kot skupini omogočiti takšno izkustveno učenje, ki upošteva, poudarja in razvija njihove specifične potrebe. Prav zaradi sovpadanja komple- ksnih lastnosti, narave in načel medija, po katerih ta deluje, je medij možno upora- biti za učenje kompetenc. Gre za skupin- ski medij, katerega narava je interaktiv- na, in kot nalašč za učenje interaktivnih kompetenc. Medij poleg tega spodbuja še spontanost, kreativnost, inovativnost. Ker teži k naravni igri in spodbuja upora- bo osebnih vsebin ali izkušenj igralcev v igri, je posebej pripraven za mladostnike. Trije deli improdelavnice tako zajemajo tri ravni opisanih kompetenc. V nadaljevanju je na kratko predstavljen program delavnice. Posamezne vaje in discipline so le omenjene. Natančneje si jih lahko bralec prebere v navedeni lite- raturi. Delavnico vodita mentor in njegov asistent. Spodbudno pa je, če v izvajanju sodelujejo tudi učitelji in/ali razredniki. Učečo skupino sestavlja 30 učencev. Uvodni del Po uvodni kratki predstavitvi pojasnimo udeležencem, kako bo delavnica pote- kala. Nato pa se začne ustvarjanje sku- pnega prostora, prijetnega vzdušja za delo, povezovanja skupine in ustvarjanje skupinske dinamike. Ta del je sestavljen iz različnih družabnih, telesno-gibalnih iger, pri katerih uporabljamo čim manj besed, medtem ko je zvokovno izražanje dobro- došlo. Tako se učenci sprostijo, kar omo- goča lažje delo. Med igro ves čas dajemo napotke, do napak smo pozitivno narav- nani in jih poskušamo čim bolj vključiti v potek, v smislu, da »v impru ni napačnih odgovorov, gest« (Johnstone, 1999). Delo z vzpostavljanjem skupine zaključimo že s preprostimi improvizacijami, ki olajšajo prehod na individualno delo. V prvem delu skušamo čim bolj animirati prav vse učence za skupno delo, tako tihe in plahe kot glasnejše in pogumne. Osrednji del V osrednjem delu se skupina razdeli na dva dela s pomočjo štetja »prvi, drugi«. Tako dosežemo, da se prijatelji ločijo in so izzvani k delu z drugimi posamezniki. V tem delu se vsak učenec ukvarja s svojimi sposobnostmi, ki jih opaža pri izvrševa- nju nalog, pri sodelovanju, kreativnosti itd. Z delitvijo v manjše skupine je manj čakanja; torej dosežemo večjo aktivnost učencev. Mentor in asistent, ki vodita vsak svojo skupino, poskrbita, da se le-ta hitro oblikuje v celoto. Vsaka skupina lahko zavzame svojo polovico prostora. Začne- mo s spoznavanjem gledališkega prosto- ra; to je tistega, kjer se lahko igramo. Na- daljujemo pa s spoznavanjem osnovnih zakonitosti razvijanja dramske zgodbe, dramskega prostora, kratkih disciplin. Pri tem ves čas opozarjamo na različne foku- se igric, tako da lahko učenci popravljajo svoje delovanje in sodelovanje. Nastale zastoje rešujemo tako, da vaje razstavi- mo na preprostejše stopnje, ki jih lahko nato brez težav izpolnjujejo. Naloga tega dela je seveda razvijanje veščin igranja, 1. U V O D N I D EL – S K U PI N SK O D EL O ENOTA/Igra CILJI UČNA METODA FOKUSI OBLIKA/ ŠTEVILO UČENCEVMENTOR UČENCI UVOD Seznaniti se z vsebino delavnice in njenim izvedbenim načrtom. Razlaga. Razlaga pravil. Poslušanje, pozornost, mir, tišina. Krog/30 GRADNJA SKUPINE/ Igre: Ime in določilo, Podaj gib in zvok, Sprejmi darilo, daj darilo. Spoznati udeležence. Razlaga in prikaz. Razlaga skupinskih gibalnih in zvokovnih vaj. Osredotočenost in poslušanje. Opazovanje, sprejemanje, sproščena discipliniranost. Krog/30 GRADNJA SKUPNEGA PROSTORA IN SKUPINSKE DINAMIKE/ Igre z elementi izraznosti: Hoja po ploskih (+harmoni- ja ali +hitrosti ali +različna srečanja), STOP &Go, Kipi, 1,2,3,..jaz sem. Razumeti dimenzije prostora in pomen drugih v njem. Razvijati neverbalno komuniciranje in skupinsko kreativnost. Razumeti pomen skupinskega duha. Razlaga, prikaz in pogovor. Razprava. Razlaga navodil. Pozornost na učenčevo sproščeno izvajanje zadanih nalog. Pozornost na značilnosti posameznika v skupini. Opozarjanje na fokuse in ozaveš- čanje. Komentiranje. Sledenje. Evalvacija. Ozaveščanje telesa, prostora, ljudi v njem in odnosov. Ploskev, harmonično premikanje/30 Slika 3: Uvodni del delavnice je namenjen ustvarjanju skupnega prostora, prijetnega vzdušja za delo, povezovanja skupine in ustvarjanje skupinske dinamike. Preglednica 1: Načrt dela po metodičnih enotah v uvodnem delu delavnice, ki je posvečen delu s skupino. športna vzgoja 29 2. O SR ED N JI D EL – IN D IV ID U A LN O D EL O ENOTA/Igra CILJI UČNA METODA FOKUSI OBLIKA/ ŠTEVILO UČENCEVMENTOR UČENCI PROSTOR KOT ODER IN NJEGOVIH 9 DIMENZIJ/ Igre: Kalejdoskop, Objekt in komentar, Zgodovinski dogodek, Pantomima – 3 minute, Neznani predmet. Spoznati se z umišljeno realnostjo. Naučiti se temeljev dramskega prostora. Razlaga, prikaz in pogovor. Igra vlog. Razprava. Razlaga navodil. Pozornost na harmoniji učencev v prostoru, na njihovem enakovrednem in uravnoteženem sodelovanju. Pozornost na učenčevo telesno in vokalno izraznost ter besedno artikuliranost. Komentiranje. Evalvacija. Asertivnost, sa- mopredstavljanje, samoreprezentacija, samozavest, ozaveščanje. Gledalci in igralci/15 DRAMSKI PRIZOR IN JAZ/ Igre: Kaj delaš?, Kaj pa zdaj?, Ja in..., Korak za korakom, Ne vem kaj delam a ziher je fajn. Spoznati zakonitosti dramskega prizora in načela drame. Razlaga, prikaz in pogovor. Igra vlog. Razprava. Razlaga navodil. Pozornost na učenčevo gibljivost, njegovo pozitivno naravnanost do sebe. Spodbujanje učenčeve refleksije. Komentiranje. Evalvacija. Vztrajnost, pripravljenost na sodelovanje, zaupanje vase in soustvarjalce. Gledalci in igralci/15 IGRA, STATUSI/ Igre: Master and servant?, Kva dogaja?, Kdo pride na večerjo?, Pisalni stroj, Skupni prostor Vaje skupinskega oblikovanja prostora in uporabe namišljenih predmetov. Razumeti pomen medsebojnega sodelovanja. Naučiti se razbirati simbolni pomen. Razlaga, prikaz in pogovor. Igra vlog. Razprava. Razlaga navodil. Pozornost na učenčevo spremenljivost, sprejemanje in dajanje. Komentiranje. Evalvacija. Spontanost, kreativnost, iskrenost do sebe, do drugih v igri. Gledalci in igralci/15 preigravanje improdisciplin, hkrati pa opazovanje, razvijanje in spodbujanje individualnih kompetenc posameznika (samozavest, pozitivna samopodoba, uveljavljanje, igranje vlog, kreativnost itd.). Poskušamo igrati čim več, tako da ima vsak učenec priložnost najti nek pro- stor, vlogo, način, v katerem se najbolje izraža. K refleksivnosti jih spodbujamo s sprotnimi, kratkimi in jedrnatimi evalva- cijami občutja, mnenja, misli. Zaključni del V prvi polovici tega dela preigravamo impro discipline in pripravimo načrt za nastop. Določimo, kdo bo kaj in v kateri disciplini igral, pri čemer skušamo najti mesto za vsakega učenca. Nato se sku- pini združita ter se posvetita dodatnim sproščanjem z dihalnimi vajami in ob- vladovanju treme. Naredimo kratko vo- deno imaginacijo in evalvacijo celotne delavnice. Ob izvajanju, poteka razlaga treme in adrenalinske napetosti, ki jo udeleženci vedno zelo pozorno spre- mljajo. Nato sledijo zabavne igrice, ki so namenjene sproščanju napetosti skozi smeh. V zaključnem delu se pripravljamo na predstavitev, določimo oder, prostor za občinstvo, morebiti tudi vodje, mo- deratorje. Nato skupine dveh, treh, štirih, petih ali več učencev predstavijo discipli- ne, ki so jim bile najbolj všeč. Preglednica 2: Načrt dela po metodičnih enotah v osrednjem delu delavnice – individualno, gledališko delo na sebi, samospozna- vanje, ozaveščanje. Preglednica 3: Načrt dela po metodičnih enotah v zaključnem delu delavnice – obvladovanje treme in nastop. Zaključna evalvacija. 3. Z A K LJ U Č N I D EL - N A ST O P ENOTA/Igra CILJI UČNA METODA FOKUSI OBLIKA/ ŠTEVILO UČENCEVMENTOR UČENCI DISCIPLINE/Impro igre: Zgodovinski dogodek, Expert na kvadrat, Le kaj rabim, 3 minute, Crkn, Pol časa, Čajnizbox. Spoznati različne impro discipline, ki vključujejo pridoblje- ne veščine. Razlaga, pri- kaz in pogo- vor. Igra vlog. Razprava. Igranje z različnimi igralci. Igranje različnih vlog. Komenti- ranje. Evalvacija. Bogastvo izkušenj. Oder. Gledalci in igralci/2×15 OBVLADOVANJE TREME S PSIHOFIZIČNIMI IGRAMI/ Psihološke telesne igre: Hoja, Balon, Akcija, Reakcija, Samuraji, Bunny. Naučiti se sprostiti, zbrati in osredotočiti telo, um in čustva. Razlaga, prikaz in pogovor. Prizemljena sproščenost. Evalvacija. Prizemljena sproš- čenost. Oder/30 NASTOP/ Discipline za 2, 3, 4 ali več igralcev. Preizkusiti se v javnem nastopu. Razlaga, pri- kaz in pogo- vor. Igra vlog. Razprava. Razlaga navodil. Spodbujanje,podpora. Eval- vacija. Uveljavljanje, užitek. Oder.Gledalci in igralci/30 30 Ugotovitve „ Program delavnice in njenih delov name- noma ni podrobneje časovno opredeljen. Takšna delavnica lahko traja tri, štiri ali več ur, ves dan, dva dni, en teden. V okviru iz- birnih vsebin na osnovnih in srednjih šolah potekajo delavnice skozi vse šolsko leto enkrat tedensko po dve do tri ure. Običaj- no se držimo po sklopih predstavljenega vrstnega reda vključevanja posameznih iger, vaj in disciplin. Možno pa je dodajati tudi druge igre in discipline, odvisno od dolžine delavnice, velikosti skupine, pro- stora, starosti učencev, drugih okoliščin in od posameznega mentorja. Učenci odhajajo iz delavnic dobre volje, kot razred povezani, saj so sebe in druge imeli priložnost videti v drugačnih vlogah, kot so jih vajeni. To nanje ugodno vpliva, saj tako postanejo tolerantnejši do sebe, do drugih, hkrati pa lahko uveljavljajo svo- je ideje v skupini na nove, človeku prijazne načine. Igranje v vlogah in igrah, učenje o statusih in simbolnih pomenih, pomaga rahljati ustaljena, hitro vzpostavljena raz- merja med njimi v pozitivnem pomenu, tako da jih odpira za ustvarjanje novih povezav. Ker gre razred skozi skupno iz- kušnjo, jih le-ta poveže v skupnost. Hkrati ima vsak posameznik na delavnici prilo- žnost spoznati odrsko govorico; torej: •  spozna, kako se je treba postaviti, da bo viden, slišan in upoštevan, •  nauči se bolje artikulirati, tvoriti po- mensko jasnejša sporočila, •   razvije sposobnost interaktivnega da- janja in sprejemanja pomena v komu- nikaciji. Discipline in igrice, ki so se jih naučili, s pridom uporabljajo pri pouku drugih predmetov. Tako se discipline kot so: Zgodovinski dogodek, Expert na kvadrat, Tri minute, Crkn lahko uporabljajo pri družboslovnih in jezikovnih predmetih. Kot je že bilo uvodoma predstavljeno, pa se lahko impro igrice zelo uspešno upo- rabljajo na spoznavnih taborih, kjer je pri- ložnost za sproščeno družabno srečanje, ki na ta način dobi neko obliko in skupen namen. Sklep „ Kot medij skupinskega ali individualnega dela oziroma izkušnje, se impro uporablja predvsem pri otrocih in mladostnikih, saj jim skozi igro omogoča spoznavanje in izražanje osebnih vsebin ter pridobivanje socialnih kompetenc in kompetenc inte- rakcije na relativno atraktiven način. Ker gre za gledališki medij, omogoča zaklju- čitev procesa učenja; tj. krepitve posame- znika in skupin, z izvedbo javne predsta- ve. Predstavitev posameznika ali skupin, njihovih vsebin (tudi širši družbeni) jav- nosti pa pomeni tudi njihovo družbeno afirmacijo oziroma polnomočnost, kar ilustrativno kažejo primeri dobre prakse. Za konec želimo poudariti, da impro igri- ce lahko vodi vsak, ki jih je videl na kakšni predstavi, ali morda igral na zabavi, ali pa je o njih le bral. Izvedba delavnice s poudarkom na razvoju kompetenc pa je področje, ki ga je potrebno prepustili pe- dagogu, ki je znanje pridobil naknadno ali strokovnjaku impra s prakso. Igrice so navidezno preproste, a so vsekakor izjemno kompleksne. Ker se dotikajo osebnosti in njihovih različnosti z vsemi omejitvami in prednostmi, je potrebna pozornost in senzibilnost tistega, ki jih vodi. To sicer ne izključuje konkretnosti, telesnosti, glasnosti in zabave, ki se pora- jajo ob igranju. Literatura „ 1. Boal, A. (2007). Games for actors and non ac- tors. London: Routledge. 2. Černigoj, A. (1997). Jaz in Mi. Raziskovanje te- meljev socialne psihologije. Ljubljana: IPSA. 3. Dimec Bogdanovski, M. (2008). Impro discipli- ne z ogrevalnimi vajami. Delovni snopič. Lju- bljana: KUD France Prešeren. 4. Dixon, R. (2011). Biti prisoten. Ljubljana: KUD F. Prešeren. 5. Johnstone, K. (1979). Impro: Improvisation and the theatre. New York: Routledge. 6. Johnstone, K. (1999). Impro for storytellers. London: Faber and Faber. 7. Kristan, S. (1998). Šola v naravi. Radovljica: Di- dakta. 8. Metelko Lisec, T. (2002). Socialne veščine– orodje za večjo socialno uspešnost. Socialna pedagogika, 6(4), 98–112. 9. Ogrin, A. (2003). Impro delavnica. Ljubljana: KUD France Prešeren. 10. Spolin, V. (1980). Improvizacijske vaje. Ljublja- na: MGL. 11. Spolin, V. (1994). Theatre games for improvisa- tion. Evanston: NorthwesternUni. Press. 12. Ule, M., Rener, T., Mencin Čeplak, M. in Tiva- dar, B. (2000). Socialna ranljivost mladih. Maribor: Aristej. Mag. Irena Strelec, mentorica impra KUD Impromobile Rožna dolina, Cesta XVII/34, 1000 Ljubljana e-naslov: irena.strelec@ljubljana.si Slika 4: Impro je učinkovita družabno-zabavna dejavnost, saj učence zabava, povezuje in sploh bogati z no- vimi izkušnjami. Zato je lahko nepogrešljiv del vzgojno-izobraževalnega dela šol v naravi in različnih taborov. iz prakse za prakso 31 “Real tennis” – something new or the beginning of a popular sport? Abstract This article presents a game called “real tennis”, which is relatively unknown in Slovenia. Our first thought could be that the game is a modern version of what is typically known as tennis. In fact, this is the original version of the game from which the modern tennis evolved. The article presents in detail the court and the equipment, the basic rules of the game as well as the technique and tactics. Key words: real tennis, court, equipment Goran Vučkovič »Real tennis«, nekaj novega ali začetek popularne športne igre? Izvleček V članku je predstavljena nam ne tako znana igra z imenom »real tennis«. Ob prvem pomisleku bi si lahko predstavlja- li, da gre za nekakšno novejšo igro, ki je našla osnovo v nam zelo znanem tenisu. Vendar gre za originalno ali prvotno razli- čico igre, iz katere se je kasneje razvil tudi današnji tenis. V članku so podrobneje predstavljeni igrišče in oprema za igro, osnovna pravila igre, tehnika in taktika igranja. Ključne besede: real tenis, igrišče, oprema. Uvod „ Tenis je danes ena od najbolj popularnih in razširjenih športnih iger in verjetno bi težko našli nekoga, ki tenisa ni bodisi že igral ali pa gledal tekmo v živo oziroma na TV zaslonu. Delež tistih ljubiteljev igre, ki pozna angleški izraz »lawn tennis«, je verjetno že nekoliko manjši. Boljši pozna- valci so verjetno za takšno poimenovanje slišali, vendar si mogoče ne znajo natanč- no predstavljati, zakaj pravzaprav takšen naziv in od kod izhaja. Predvidevamo pa, da ni veliko ljubiteljev tenisa, ki so slišali za »real tennis«. Zgodovina real tenisa sega daleč nazaj v 16. stoletje in predstavlja originalno igro, iz katere se je kasneje razvila razli- čica igre, ki jo danes poznamo kot tenis. Glede imena »real« je zaslediti različne intepretacije. Zelo pogosta je ta, da vse skupaj izvira iz francoske besede »real«, kar v angleškem prevodu pomeni »ro- yal« in predstavlja povezavo z angleško aristrokracijo v tistem času. Takšno inter- pretacijo je možno zaslediti v uglednem Londonskem klubu Queens, ki velja za enega najprestižnejših športnih in social- nih klubov, povezanih z igrami z loparji. Na spletni strani mednarodnega profesi- onalnega združenja (IRTPA) je zapisano, da se ime pojavi šele na koncu 19. stole- tja, in sicer zaradi vse večje popularnosti »lawn« tenisa in posledično potrebe po razlikovanju med obema igrama (About 32 samo v Veliki Britaniji, Franciji, Avstraliji in ZDA. Danes si vodilni možje različnih organizacij in klubov močno prizadeva- jo, da bi bila igra dostopna čim širšemu krogu potencialnih igralcev, predvsem pa mlajšim generacijam. Slika 1: Igrišče za real tenis. Legenda: A – »Dedans« (Kadar igralec na nasprotni strani mreže žogo udari v ta del igrišča, doseže neposredno točko. Ta odprtina, ki je zaščitena z mrežo, omogoča tudi ogled tekme gledalcem.), B – »Servis End« (Igralec vedno izvaja začetni udarec na tej strani igrišča.), C – »Servis wall«, pod katero se nahaja leseni del, ki se imenuje »Penthouse« (Servisna stena in leseni del igrišča predstavlja površino, na katero je potrebno udariti žogo pri začetnem udarcu.), D do G – »Gallery« (Galerije, kamor lahko igralec na nasprotni strani udari žogo, vendar pri tem ne doseže neposredne točke. Tudi galerije so zaščitene z mrežo in so prostor, od koder je možen ogled tekme.), H – »The marker« (Položaj sodnika, ki spremlja tekmo, odloča v določenih okoliščinah in šteje rezultat.), I do K – »Gallary Hazard« (Galerije na nasprotni strani mreže.), L – »Winning Gallery« (Udarec v to galerijo pomeni neposredno točko za igralca na servisni strani.), M – »Hazard End« (Na tej strani igralec vedno sprejema servis.), N – »Service Line« (V primeru, ko se žoga od tal odbije na levi strani od servisne črte, gledano proti serverju, mora server izvesti drugi servis.), O – »Tambour« (Stena, ki pod določenim kotom sega v prostor na strani sprejemal- ca. Kadar igralec zadane omenjeno steno, se žoga v različnih kotih odbije v notranjost igrišča in s tem močno otežuje udarec igralca na »hazard« strani. Ker stena na Sliki 1 ni vidna, jo natančneje prikazuje Slika 2.), P – »Grille« (Pravokotnik na zadnji steni igrišča. Zadetek v pravokotnik prinaša neposredno točko za igralca na servisni strani.) Real Tennis, 2012). V osebni komunikaciji z igralci in poznavalci igre je bilo avtor- ju prispevka omenjeno, da so igrišča za »lawn tenis« začeli graditi z namenom omogočiti igralcem real tenisa ogrevanje in s tem ustrezno pripravo na tekmo. Ker pa so igrišča za real tenis predstavljala ve- lik finančni zalogaj,1 so začeli graditi eno- stavna igrišča na odprtem. Igrišče, oprema in „ osnovna pravila igre Preden podrobneje predstavimo igrišče in potrebno opremo, je potrebno ome- niti, da se igrišča ze real tenis nahajajo 1Igrišče na Univerzi Middlesex v Londonu, kjer se je imel avtor prispevka priložnost spoznati z igro, je stalo 1.5 miljona angleških funtov. Slika 3: Mreža je na sredini visoka 91 cm in na straneh 152 cm. iz prakse za prakso 33 Igrišče je obdano s stenami in v celo- tnem obsegu meri v dolžino 34 metrov in v širino 12 metrov. Igralna površina, po kateri se igralca oziroma igralci gibljejo, pa 29 metrov v dolžino in 9.8 metrov v širino (Slika 1). Slika 2 prikazuje »Tambour«, ki je pogosto tarča udarcev igralca na servisni strani in predstavlja oteževalno okoliščino za igralca na »hazard« strani. Slika 2: »Tambour« je poševna stena (na desni stra- ni slike), od katere se žoga odbije v različne smeri proti sredini igrišča. Na sredini igrišča je razpeta mreža, ki pa ne poteka vodoravno z igralno površino, ampak nekako visi od vpetja na steni navzdol proti sredi, kjer je višina mreže precej nižja kot na obeh koncih (Slika 3). Igralna površina je zelo trda in narejena iz avtorju prispevka neznanih materialov. Najverjetneje iz določenih umetnih ma- terialov, ki pa so lahko različne barve. Na tleh igrišča so vidne številne črte, ki imajo svoj pomen na obeh straneh mreže. Ne- koliko več o tem bomo spregovorili ob razlagi pravil igre. Igre si ne moremo predstavljati brez lo- parja in žoge. Lopar je lesen in dolg 68 cm, vendar asimetrične oblike. To po- meni, da je glava loparja zasukana v eno stran (Slika 4). Slika 4: Lopar za real tenis. Iz tega izhaja, da je udarec na forhend ozi- roma bekend strani vedno izveden z isto stranjo loparja. Kljub majhni glavi loparja je lopar precej težak, strune pa so zelo na gosto prepletene, saj je žoga prav tako zelo težka. Žoga je največkrat rumene barve in spr- va imamo občutek, da je enaka tisti, ki se uporablja pri tenisu. Toda že ob prvem dotiku spoznamo, da gre za povsem drugačno žogo. Je namreč veliko težja in povsem trda na dotik. Vse žoge so v vsakem klubu ročno delane. Notranji del žoge tvori trak močnejšega blaga, ki se povija v različnih smereh z željo, da se naredi simetrična krogla. Zunanji del žoge je sestavljen iz nekoliko mehkejših delov traku iz blaga, ki se med seboj šiva- jo z močno šivanko. Temu primerno ima žoga na različnih delih šive, ki nemalokrat povzročajo, da se žoga po odboju od tal odbije v nepredvidljivi smeri. Poleg tega se žoga na trdi in gladki podlagi ne od- bije visoko, temveč dobesedno hitro zdr- sne v nizkem odboju v smeri udarca. Glede žog je vredno omeniti še eno zani- mivost. Med igro igralci uporabljajo veli- ko število žog. Vse žoge se po napaki ali doseženi točki igralca potisnejo k mreži. Pod mrežo se nahaja 60 cm širok in 10 cm globok utor, kjer se žoge zbirajo in ne motijo igralcev med igro. V primeru, ko žoga zadane »Dedans« ali eno od galerij, enostavno ostane ujeta v spodnjem delu mreže. Ko igralca porabita vse razpolo- žljive žoge, se vse žoge v utoru ob mreži potisnejo v košaro, ki se nahaja v poseb- nem utoru na levi strani mreže, gledano s strani serverja (Slika 3). Košaro igralec na servisni strani sprazni v spodnji del mre- že »Dedansa«, od koder po potrebi jemlje žoge za naslednji servis. To je zelo iznaj- dljiva praktična rešitev, ki skrajša pasivno fazo po zaključku posamezne točke. Igra „ Pred začetkom igre imata igralca na voljo pet minutno ogrevanje. Igra se prične s servisom, pri čemer mora igralec žogo udariti na leseno površino (Penthouse), ki se razprostira po celotni dolžini na levi strani serverja in za obema igralcema (Sli- ka 1). Server lahko stoji kjer koli na igralni površini za rdečo črto. Žoga se pred ali po odboju od lesene površine lahko odbije tudi od servisne stene, mora pa se dota- kniti lesene površine na »hazard« strani. V ta namen je na sredini lesene površine (v podaljšku mreže) črta, ki loči levo in de- sno polovico igrišča. Žoga mora pasti v omejeni del igralne površine na naspro- tni strani, ki ga omejujeta servisni črti (rdeči črti, označeni z N na Sliki 1). Igralec na »hazard« strani lahko žogo po servisu tekmeca udari tudi z volejem, če se od- loči, da bo na tak način lažje odgovoril na servis tekmeca. V primeru napake pri servisu ima igralec na voljo še drugi ser- vis. Po reternu igra poteka podobno kot pri tenisu, in sicer je žogo potrebno nad mrežo udariti v tekmečevo polovico, pri čemer je žogo dovoljeno udariti tudi v stransko steno. Štetje rezultata poteka enako, kot ga poznamo pri tenisu, in sicer 15, 30, 40, enaka, prednost in igra. Vendar se pri real tenisu rezultat igralca, ki je osvojil zadnjo točko, vedno napove prvo. Igralec, ki prvi osvoji 6 iger, je vedno zmagovalec seta, tudi v primeru izenačenega rezultata 5 proti 5 v igrah. Točke igralca/ci osvajajo na različne na- čine, vendar je potrebno poudariti, da so igralci na servisni strani v določeni prednosti, saj vedno dosežejo točko, ka- dar žogo udarijo neposredno v »grille« ali »winning gallary« (Slika 1). Prav tako dose- žejo točko, kadar se igralcu na »hazard« strani žoga pred udarcem drugič odbije od tal oziroma naredi ta igralec napako pri udarcu (udarec žoge v mrežo, uda- rec nad zgornjo mejo igrišča). Igralci na »hazard« strani lahko neposredno točko osvojijo le v primeru, ko žogo udarijo v »dedans«. Žoga ta del igrišča ne more za- deti po odboju od tal (žoga se enostavno ne more odbiti tako visoko), kar pomeni, da morajo igralci ta del igrišča ciljati z neposrednim udarcem. Točko osvojijo tudi po napaki igralcev na servisni strani (žoga v mreži ali nad zgornjo mejo igri- šča). Do posebnosti pride v primeru, ko igralec na servisni strani ne uspe vrniti udarca oziroma se žoga pred udarcem drugič odbije od tal. V tem primeru igra- lec na »hazard« strani osvoji »chase«, ki bi ga glede na namen lahko imenovali iz- ziv. Ko igralec na »hazard« strani doseže 2 izziva, igralca zamenjata strani. Nasle- dnji dve točki igralec na servisni strani skuša ubraniti, igralec na »hazard« strani pa premagati izziv. Kaj to pomeni? »Cha- se« se določi na osnovi razdalje od roba zadnje stene na servisni strani do tistega mesta, kjer je žoga drugič dotaknila tla. V tem primeru mora igralec na servisni strani (sodnik na uradnih tekmah) jasno določiti (in povedati tekmecu), pri koliko »yardov« od stene je žoga padla drugič 34 na tla. Enako velja v primeru, ko igralec na »hazard« strani žogo udari v eno od galerij. Zaradi tega je cilj žogo udariti rav- no prav močno, predvsem pa natančno, da žoga doseže drugi odboj čim bližje robu ob zadnji steni. Takšen »chase« je seveda veliko težje premagati kot v pri- meru, če je igralec žogo udaril v eno od galerij ali pa je bil drugi odboj žoge pri črti 6 »yardov« (Slika 1). Igralca zamenjata strani še ob rezultatu, ko ima eden od igralcev žogo za igro (40 ali prednost) in je bil dosojen en »chase«. Poleg omenjenih posebnosti je za real tenis značilen tudi »handicap«. Podobno kot pri golfu je tudi v real tenisu »handi- cap« nekakšno merilo kakovosti igralca. Razlika med »handicapom« enega in dru- gega igralca se upošteva pri določanju prednosti, ki jo bo slabši igralec imel ob začetku vsake igre. Na tak način se ustva- rijo bolj enakovredni pogoji za zmago tudi za igralca, ki je objektivno slabši od svojega tekmeca. Seveda pa so izhodišča na uradnih tekmovanjih za vse igralce enaka. Tehnika „ Tehnika udarcev je zaradi nizkega odbo- ja žoge bolj podobna tehniki udarcev v squashu in ne tenisu. Zamahi loparja pred točko stika žoge z loparjem so krat- ki, pri čemer se skuša dati žogi nasprotno rotacijo v smeri njenega leta. Le v redkih primerih (najboljši) igralci žogo udarijo z rotacijo naprej. Igralci največkrat igra- jo z enoročnim prijemom, čeprav se pri mlajših igralcih pogosto uvaja dvoročen bekend. Razlog za to je v precejšnji teži loparja in dejstvu, da se lopar že ob naj- manjši napaki hitro zasuče v roki. Največje razlike oziroma število različnih udarcev je zaslediti pri servisu. Igralci iz- vajajo servis iz različnih delov igrišča, pri tem žogo udarijo zelo močno ali pa zelo na rahlo, največkrat z močno rotacijo v eno ali drugo stran. Vse to seveda z že- ljo, da tekmeca prisilijo v napako oziroma mu onemogočijo enostaven retern, še manj pa napad. Taktika „ Iz napisanega je možno razbrati, da ima pomembno vlogo pri uspešnosti igranja taktika. Vseeno pa je potrebno poudari- ti, da je taktika v veliki meri pogojena s tehničnim znanjem in sposobnostmi ter izkušnjami posameznega igralca. Igralni pogoji so namreč tako kompleksni, da je potrebno kar nekaj vaje, da se neizkuše- ni igralec navadi na rotacije žoge in po- sledično njene odboje od tal in igralnih sten. V vsakem primeru pa lahko trdimo, da gre za izredno zanimivo igro, ki od igralca zahteva hitro miselno in motorič- no akcijo. Literatura „ International Real Tennis Professionals Asso-1. ciation (2012). About Real Tennis. Pridobljeno 2.4.2012 s http://www.irtpa.com/index.php/ realtennis/about_realtennis/ doc. dr. Goran Vučković, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za športne igre z loparjem e-naslov: goran.vuckovic@fsp.uni-lj.si iz prakse za prakso 35 Modified “30-15IFT” intermittent fitness test and its use in basketball Abstract This article aims to present the modified 30-15IFT test and its applicability in establishing special fitness in basketball to the pro- fessional basketball community. The technology we used enabled us to acquire additional data about the test and the fitness of the study subjects, i.e. the members of the Slovenian female national basketball team. The results showed that the subjects achieved a maximum velocity of 16.2 km/h after about 13 minutes on average, with a heart rate at 186.4 beats/min and lactate concentration at 6.1 mmol/l. The field 30-15IFT intermittent fitness test proved to be suitable for assessing the current functional abilities of male and female basketball players, and for identifying the differences in their fitness during both the preparation and the competition periods of the season. Considering the specific duration of individual intervals, a shortcoming of the test was observed with regard to its use for scientific and research purposes: the duration of the effort at individual test level is too short to enable the breathing indicators to develop to an appropriate level in relation to the running velocity during the test. Key words: functional abilities, female basketball players, testing Frane Erčulj, Saša Jakovljević, Mitja Bračič, Boro Štrumbelj Prirejeni intervalni vzdržljivostni test »30-15IFT« in njegova uporaba v košarki Izvleček Osnovni namen članka je predstaviti strokovni košarkarski javnosti modificiran »30-15IFT« test in njegovo uporabnost za ugotavljanje specialne vzdržljivosti v košarki. Tehnologija, ki smo jo uporabili, nam je omogočala pridobitev dodatnih podatkov o samem testu in tudi vzdržljivosti merjenk – član- skih državnih reprezentantk Slovenije. Rezultati kažejo, da so v povprečju merjenke po približno 13 minutah teka dose- gle maksimalno hitrost teka 16,2, pri frekvenci srca 186.4 ud/ min in koncentraciji laktata 6.1 mmol/l. Terenski intervalni vzdržljivostni test »30-15IFT« se kaže kot primeren test za oce- no trenutnih funkcionalnih sposobnosti košarkaric in košar- karjev ter iskanje razlik v njihovi pripravljenosti v pripravljal- nem in tekmovalnem obdobju sezone. Glede na specifiko trajanja posameznih intervalov pa se kaže pomanjkljivost pri uporabi testa v znanstveno-raziskovalne namene, saj je trajanje napora na posamezni stopnji testa prekratko, da bi se lahko dihalni kazalci razvili na primerno stopnjo glede na hitrost teka med testom. Ključne besede: funkcionalne sposobnosti, košarkarice, testiranje. 36 Uvod „ Po ocenah nekaterih avtorjev (Britten- ham, 1998; Marlow, 2003) košarkarji oziroma košarkarice za premagovanje napora met tekmo koristijo med 20 do 30 % aerobne in 70 do 80 % anaerobne energije. Pri tem je potrebno opozoriti, da so gibanja, ki jih izvaja košarkar na tek- mi, zelo raznovrstna, razlikujejo se tako v intenzivnosti kot tudi dolžini pretečene razdalje in trajanju odmora med njimi za- radi različnih prekinitev med igro. Giba- nja, kot so zaporedni skoki, spremembe smeri, razna pospeševanja, hitri nasprotni napadi (kratki šprinti), krajša hitra gibanja v košarkarski preži, so praviloma zelo in- tenzivna. Če je odmor med temi gibanji dovolj dolg, da se zaloge kreatinfosfata ustrezno obnovijo, potem zagotavljajo energijo za gibanje anaerobni alaktatni procesi. V nasprotnem primeru, kadar gibanja trajajo dlje časa, intenzivnost pa je le nekoliko manjša, pričnejo košarkarji pridobivati energijo s procesom ana- erobne glikolize. Pri dalj časa trajajoči zmerni igri koristi igralec predvsem ae- robno energijo. Igralec, ki je sposoben dalj časa zagotavljati energijo na aerobni ravni, je v veliki prednosti pred drugimi, saj se kasneje vključijo anaerobni procesi za pridobivanje energije in kasneje pride do problemov, ki jih lahko povzroči aci- doza v organizmu. V štiridesetih minutah igre košarkar sku- paj opravi od 6000 do 7500 m poti (Ab- delkrim idr., 2010; Erčulj idr., 2007; Erčulj idr., 2008). Po ugotovitvah Abdelkrima idr. (2007, 2010) delež vseh visoko in- tenzivnih aktivnosti na tekmi znaša 16,1 ± 1,4 %, posamezno visoko intenzivno gibanje pa v povprečju traja le 1,8 ± 0,1 s. Gibanja zmerne intenzivne aktivnosti predstavljajo 28,1 ± 2,3 % igralnega časa, v povprečju pa trajajo 2.1 ± 0,2 s. Delež nizko intenzivnih aktivnosti znaša 25,8 ± 1,5 %, posamezne aktivnosti pa trajajo v povprečju 1,9 ± 0,1 s. Približno 30 % igral- nega časa igralec hodi ali stoji na mestu oziroma izvaja aktivnosti, ki predstavlja- jo počitek, v katerem prihaja do obnove njegovih zmogljivosti in energijskih virov. Isti avtorji ugotavljajo, da znaša frekven- ca srca 19,3 ± 3,5 % igralnega časa nad 95 % maksimalne vrednosti posame- znika, 56,0 ± 6,3 % igralnega časa pa se frekvenca srca nahaja v intervalu 85–95 % maksimalne frekvence srca. Primer gi- banja frekvence srca košarkarja na tekmi je prikazan na spodnji sliki. Prikazana je relativna frekvenca srca igralca (% max) za en polčas tekme. Povprečna koncentracija laktatov na tekmi po ugotovitvah nekaterih razi- skovalcev znaša od 4.0 do 6.1 mmol/l krvi (Abdelkrim idr., 2007; Abdelkrim idr., 2010; Stone, 2007), medtem ko najvišja koncentracija laktata običajno preseže 8.5 mmol/l krvi (McInnes idr., 1995; Stone, 2007). Tako kot v večini drugih moštvenih špor- tnih panogah in igrah z žogo se tudi v košarki med igro izmenjujejo aktivne in pasivne faze, ki so posledica sodniških prekinitev igre. Razmerje med aktivnimi in pasivnimi fazami je približno 1:1 (De- žman in Erčulj, 2005). V odmorih med prekinitvami igre (minute odmora, majh- ne in velike napake, prekrški, menjave in druge okoliščine) ter pri menjavi, ko igra- lec zapusti igro, srčno-žilni in dihalni sis- tem še zmeraj delujeta intenzivneje, da kompenzirata morebitni kisikov deficit in acidozo, ki sta lahko nastala med dolgo- trajnejšim visoko intenzivnim naporom. Pri dobro treniranih košarkarjih lahko v minuti odmora frekvenca srca doseže skoraj izhodiščno vrednost, proces ob- nove pa se ohranja na visoki ravni vso tekmo. Pri slabše treniranih košarkarjih opazimo slabše sposobnosti za obnovo energije in regeneracijo, vzporedno s tem pa narašča utrujenost (Dežman in Erčulj, 2005). Glede na vse povedano lahko ugoto- vimo, da imajo vzdržljivost in funkcio- nalne sposobnosti med sicer številnimi dejavniki uspešnosti igranja košarke po- membno vlogo. V procesu treniranja ko- šarke zato precej pozornosti namenjamo ugotavljanju ravni razvitosti omenjenih funkcionalnih sposobnosti in njihovem ovrednotenju. V ta namen uporabljamo različne merske inštrumente oz. dia- gnostične postopke. V praksi specialno vzdržljivost košarkarjev ugotavljamo predvsem s pomočjo t. i. terenskih te- stov. Ti se izvajajo v pogojih, ki so zelo podobni pogojem na treningu oziroma tekmovanju in hkrati v čim večji meri po- snamejo način gibanja ter obremenitev v košarki. V praksi poznamo veliko število testov vzdržljivosti, ki jih lahko razdelimo na kontinuirane in intervalne (Šibila idr., 2009). Glede na intervalno obremenitev, ki je značilna za košarkarsko igro, so sle- dnji še posebej primerni, ko govorimo o testiranju specialne vzdržljivosti košarkar- jev. Eden od tovrstnih testov je tudi »30- 15IFT« (Intermitent Fittnes Test) (Buchheit, 2005a; Buchheit, 2005b). Test je bil sicer razvit za ugotavljanje specialne vzdržlji- vosti rokometašev (Šibila idr., 2009), za potrebe pričujoče raziskave in merjenje specialne vzdržljivosti košarkarjev pa smo ga modificirali in preizkusili njegovo uporabnosti v košarki. Osnovni namen pričujoče raziskave je predstaviti strokovni košarkarski javnosti modificiran »30-15IFT« test in njegovo uporabnost za ugotavljanje specialne vzdržljivosti v košarki. Omenjeni test smo uporabili za testiranje specialne vzdržljivosti vrhunskih košarkaric – član- skih državnih reprezentantk Slovenije. Za namene znanstvenega raziskovanja smo pri izvajanju testa uporabili doda- tno tehnologijo, ki nam je omogočala pridobitev dodatnih podatkov o samem testu ter tudi vzdržljivosti košarkaric. Namen raziskave je bil tudi ugotoviti in Slika 1: Primer gibanja frekvence srca košarkarja na tekmi. iz prakse za prakso 37 analizirati raven njihovih funkcionalnih sposobnosti, in sicer na ravni celotne ekipe (državne reprezentance), kakor tudi posameznih tipov igralk. Želimo in upamo, da bodo izsledki pričujoče raz- iskave v pomoč trenerjem klubskih in reprezentančnih selekcij pri vrednotenju specialne vzdržljivosti svojih košarkaric v primerjavi z najboljšimi slovenskimi ko- šarkaricami. Metode „ Vzorec merjenk je zajel dvanajst (12) košarkaric, državnih reprezentantk Slo- venije, od tega štiri branilke, štiri krilne igralke in štiri centre. Njihova povprečna starost je bila 24,30 (± 3,77) let, telesna višina 182,15 (± 8.60) cm, telesna teža pa 71,84 (± 7,51) kg. Meritve so potekale ju- lija 2010 v Žalcu (Slovenija) po končani klubski tekmovalni sezoni 2009/2010 in v začetni fazi priprav reprezentance za kvalifikacije na EP 2011. Pred testiranjem so merjenke podpisale formalno soglas- je o sodelovanju. Vse so bile zdrave in brez poškodb. V raziskavi smo ugotavljali specialno vzdržljivost košarkaric s pomočjo in- tervalnega testa »30-15IFT« (Intermitent Fittnes Test) (Buchheit, 2005a; Buchheit, 2005b). Rezultat testa v njegovi osnov- ni izvedbi predstavlja najvišja (končna) hitrost teka (Vmak) pri testu (km.h-1). Za namene znanstvenega raziskovanja smo pri izvajanju testa uporabili tehnologijo, ki nam je omogočala pridobitev doda- tnih podatkov o samem testu in tudi vzdržljivosti. Poleg merjenja srčnega utri- pa smo izvajali tudi ergospirometrijo, po končanem testu pa meritve koncentra- cije laktata v krvi. V vzorec spremenljivk smo tako zajeli še naslednje fiziološke parametre, ki smo jih izmerili med in po končanem testu oz. obremenitvi: FSmak – maksimalna izmerjena fre- – kvenca srca med testom. Merjeni inter- val je bil povpreček 5 sekund (u.min-1); laktat – koncentracija laktata v tretji – minuti po naporu (mmol.l-1); VO – 2 mak – maksimalni privzem kisika med testom (ml.min-1); VO – 2 /kg mak – maksimalni privzem kisi- ka na kilogram telesne mase (ml.min-1. kg-1); VCO – 2 mak – maksimalni minutni volu- men izdihanega ogljikovega dioksida med testom (ml.min-1); V – E mak – maksimalna pljučna ventilaci- ja med testom (l.min-1); RQ – respiratorni kvocient (1); – DV – dihalni volumen (L). – Najvišjo (končno) hitrost teka smo de- finirali na podlagi rezultata prirejene- ga intervalnega vzdržljivostnega testa (»30-15 IFT «), kot zadnji uspešno opravljen interval v trajanju 30 s (Vmak). Hitrost začetnega intervala je bila 8 km/h, vsak naslednji interval pa se je hitrost teka skladno s Tabelo 1 povečala za 0,5 km/h vse do zadnjega uspešno opravljenega intervala. Frekvenco srca med testom in maksi- malno frekvenco srca med testom smo ugotavljali s pomočjo merilnikov srčnega utripa znamke Polar (model S410). Upo- rabljali smo snemalni interval RR, ki shra- ni vsak zabeleženi srčni utrip. Koncentracijo laktatov smo ugotavljali v tretji minuti po končani obremenitvi (testu). Pri tem smo iz hiperemizirane ušesne mečice merjenca vzeli kri. Upo- rabili smo analizator laktatov Ebio Plus, izdelovalca Eppendorf (Nemčija). Vzorec 10 μl kapilarne krvi smo takoj po odvze- mu razredčili in ga shranili do merjenja v kivetah. Natančnost meritev je bila ± 0,1 mmol∙L-1. Merjenje plinov v izdihanem zraku smo ugotavljali z napravo K4B2 (COSMED, Ita- lija) pred in med intervalnim vzdržljivo- stnim testom »30-15 IFT «. Ker smo omenjeni test za potrebe mer- jenja specialne vzdržljivosti košarkarjev modificirali, ga v nadaljevanju podrobno predstavljamo. Prirejeni intervalni vzdržljivostni test »30-15IFT« a) Prostor Test se izvaja na košarkarskem igrišču oz. zaprtem prostoru z ravno, nedrsečo podlago, minimalnih razsežnosti 24 x 15 metrov. b) Rekviziti: nosilec zvoka s posnetimi zvočni si-• gnali, ki določajo hitrost (tempo) teka in označujejo, kdaj naj bi merjenec pre- tekel 20 metrsko razdaljo1 ter trajanje aktivnosti in trajanje odmorov), avdio predvajalnik,• lepilni trak in stojala ali stožci, s katerimi • označimo črti A in B, ki sta oddaljeni 20 m, po možnosti merilnik srčnega utripa.• c) Naloga Merjence razdelimo v skupine po 4 do 6. Skupina merjencev se postavi v visokem štartnem položaju za štartno črto (Slika 2). Na štartni znak začnejo teči s hitro- stjo 8 km/h. Ko pretečejo 20 metrov, se ustavijo, z eno nogo stopijo preko črte, ki označuje 20 metrsko razdaljo, spre- menijo smer teka in tečejo v nasprotno smer. Tempo teka mora biti takšen, da merjenci vsakih 20 m pretečejo v času, ki je čim bliže predvidenemu2. Hitrost teka narekujemo s pomočjo avdio predvajal- nika oz. z zvočnimi signali (kratki bip), ki se oglasijo vsakokrat, ko naj bi merjenec pretekel 20 metrsko razdaljo. Če nimamo predvajalnika, mora merilec (trener) z zvočnim signalom (piskom) označiti, kdaj naj bi merjenci pretekli vsako 20 metrsko razdaljo. Z začetno hitrostjo tečejo mer- jenci 30 sekund oz. dokler ne zaslišijo zvočnega signala, ki označuje začetek 15 sekundnega odmora (dolgi bip ali dvoj- ni pisk). Nato nadaljujejo v hoji do štar- tne črte (A ali B) in se postavijo za črto v štartni položaj. Ob naslednjem zvočnem signalu (kratki bip, enojni pisk) ponovno začnejo s tekom 20 metrske razdalj, to- krat s hitrostjo 8,5 km/h, ter sledijo pred- videnemu času oz. zvočnim signalom. Merjenci tečejo tako dolgo, dokler vzdr- žijo hitrost, ki jim je diktirana z zvočnimi signali. Test je končan, ko merjenci ne morejo doseči predvidene črte na igrišču oz. so v trenutku zvočnega signala več kot 3 metre oddaljeni od črte (so izven 3 metrskega tolerančnega območja pred črto). Zadnjo hitrost, ki so jo uspe- šno opravili v testu (npr. 17,5 km/h), ime- nujemo maksimalna aerobna hitrost ali s kratico »Vmak«. 1Če omenjene naprave nimamo na razpolago, si lahko pomagamo s piščalko. Zapiskamo v tre- nutku, ko naj bi merjenec pretekel 20 metrsko razdaljo (1x), ter na začetku in koncu vsakega 30 s intervala (2x). Pri tem si pomagamo s podatki v Tabeli 1. 2Glej Tabelo 1. 38 d) Merjenje Če si pri testu pomagamo z avdio pred- vajalnikom in imamo testni protokol po- snet na nosilcu zvoka, potem za skupino 4–6 merjencev zadostuje en sam merilec. Ko so merjenci pripravljeni na štart, zač- ne merilec predvajati zvočni posnetek in merjenci enostavno sledijo predvajanim navodilom oz. zvočnim signalom. Med testom merilec opozarja merjence na prepočasen ali prehiter tek, takoj po kon- cu aktivnosti pa je pozoren, da merjenci v hoji odidejo na štartno črto oz. da se v 15 s pripravijo na štart naslednjega 30 s inter- vala. Na koncu za vsakega merjenca vpiše rezultat, tj. zadnjo hitrost, ki so jo uspešno opravili v testu (npr. Vmak = 17,5 km/h). Test lahko izvajamo tudi, če nimamo zvočnega posnetka. V tem primeru po- trebujemo tri merilce. Prvi meri čas teka in z enojnimi piski označuje čas 20 m intervala. Hkrati je pozoren, da merjenci tečejo z ustrezno hitrostjo in jih opozarja na prepočasen ali prehiter tek. Drugi me- rilec meri čas aktivnosti in čas odmorov (30 s, 15 s) in dvojno zapiska na začetku aktivnost (na koncu odmora) in na koncu aktivnosti (na začetku odmora). Merjen- ce opozarja, naj takoj po koncu aktivno- sti v hoji odidejo za štartno črto oz. da se pravočasno pripravijo na štart naslednje- ga 30 s intervala. Tretji merilec na koncu testa za vsakega merjenca vpiše rezultat, tj. zadnjo hitrost, ki jo je uspešno opravili v testu (npr. Vmak = 17,5 km/h). Če merimo frekvenco srca merjencev, jim moramo pred štartom namestiti merilni- ke srčnega utripa. Pri klasičnih merilniki je potrebno pred štartom s pritiskom na gumb merilnika začeti z meritvijo srčne- ga utripa. V primeru uporabe telemetrič- nega sistema (Polar Team System – Slika 2, Activio) lahko spremljamo njihovo fre- kvenco srca v realnem času na računal- niškem monitorju. Po koncu testa merilci vpišejo najvišjo frekvenco srca merjenca. To običajno naredimo tako, da pogle- damo v shranjen zapis na merilniku ali v računalniškem programu in vpišemo najvišjo shranjeno vrednost. V našem pri- meru smo uporabili povprečno izmerje- no vrednost v 5-ih sekundah. Če obstaja možnost, je smiselno med od- mori odvzeti tudi vzorce krvi, s pomočjo katerih se opravi analiza vsebnosti lak- tata v krvi (Slika 4). Če želimo ugotavljati maksimalno koncentracijo laktata v krvi, odvzamemo vzorce krvi tudi po končani obremenitvi (običajno po treh in petih minutah). V optimalnih pogojih (največ- krat za namene znanstvenega razisko- vanja) so lahko merjenci opremljeni tudi s posebnim aparatom, ki analizira vseb- nost različnih plinov v izdihanem zraku (Slika 3). Rezultati „ Za vse spremenljivke smo najprej izraču- nali osnovne parametre opisne statistike – tako za celoten vzorec merjenk kot tudi za posamezne tipe igralk. Razlike med merjenci merilec avdio predvajalnik  A B    20 m Tabela 1: Parametri obremenitve pri košarkarskem BIP testu »30-15IFT« – 20 m Interval (sekvenca) Čas teka (min:sek) Hitrost teka (km/h) Pretečena razdalja (m) Skupna pretečena razdalja (m) Čas 20 m intervala (s) 1 0:00 – 0:30 8,0 66,7 66,7 9,00 2 0:45 – 1:15 8,5 70,8 137,5 8,47 3 1:30 – 2:00 9,0 75,0 212,5 8,00 4 2:15 – 2:45 9,5 79,2 291,7 7,58 5 3:00 – 3:30 10,0 83,3 375,0 7,20 6 3:45 – 4:15 10,5 87,5 462,5 6,86 7 4:30 – 5:00 11,0 91,7 554,2 6,55 8 5:15 – 5:45 11,5 95,8 650,0 6,26 9 6:00 – 6:30 12,0 100,0 750,0 6,00 10 6:45 – 7:15 12,5 104,2 854,2 5,76 11 7:30 – 8:00 13,0 108,3 962,5 5,54 12 8:15 – 8:45 13,5 112,4 1074,9 5,33 13 9:00 – 9:30 14,0 116,7 1191,6 5,14 14 9:45 – 10:15 14,5 120,8 1312,4 4,97 15 10:30 – 11:00 15,0 125,0 1437,4 4,80 16 11:15 – 11:45 15,5 129,2 1566,6 4,65 17 12:00 – 12:30 16,0 133,3 1699,9 4,50 18 12:45 – 13:15 16,5 137,5 1837,4 4,36 19 13:30 – 14:00 17,0 141,7 1979,1 4,23 20 14:15 – 14:45 17,5 145,8 2124,9 4,11 21 15:00 – 15:30 18,0 150,0 2274,9 4,00 22 15:45 – 16:15 18,5 154,2 2429,1 3,89 23 16:30 – 17:00 19,0 158,3 2587,4 3,79 24 17:15 – 17:45 19,5 162,5 2749,9 3,69 25 18:00 – 18:30 20,0 166,7 2916,6 3,60 iz prakse za prakso 39 njimi smo ugotavljali s pomočjo eno- smerne analize variance (Tabela 2). Rezultat testa v njegovi osnovni izvedbi predstavlja najvišja (končna) hitrost teka (Vmak). Rezultati variirajo od 14,5 do 17,5 km/h, v povprečju pa so merjenke po približno 13-ih minutah teka dose- gle maksimalno hitrost teka 16,2 km/h. Najvišjo končno hitrost teka (Vmak) so dosegle branilke, pri katerih lahko verje- tno posledično ugotovimo tudi najvišje vrednosti frekvence srca, medtem ko so bile maksimalne frekvence srca pri krilih in centrih v povprečju za 13 oz. 8 udarcev nižje. Podobno kot za Vmak lahko tudi za laktat ugotovimo najvišje vrednosti pri branil- kah, in sicer v povprečju 7,2 mmol/l krvi, medtem ko so bile pri krilih in centrih te vrednosti nekoliko nižje (5,5 oziroma 5,6 mmol/l krvi), pri čemer je potrebno upo- števati, da so bile tudi maksimalne hitro- sti nižje, in lahko govorimo le o tendenci, saj statistično pomembnih razlik nismo ugotovili. Izmerjeni maksimalni privzem kisika je bil v povprečju najnižji pri branilkah in najvišji pri centrih, vendar če pogleda- mo relativne vrednosti maksimalnega privzema kisika glede na telesno maso, ugotovimo precej višje vrednosti pri Slika 3: Merjenje plinov v izdihanem zraku z napra- vo K4B2 med vzdržljivostnim testom 30-15 (testira- nje ženske reprezentance Srbije, Zlatibor, 2010). Tabela 2: Opisna statistika in razlike med posameznimi tipi igralk Tip Mean Std. Dev. Min. Max. F Sig.* Vmak B 16,7 ,50 16,5 17,5 K 15,9 ,95 14,5 16,5 C 16,1 ,85 15,0 17,0 Skupaj 16,2 ,82 14,5 17,5 1.30 ,319 FSmak B 193,5 6,75 186 201 K 180,0 10,55 170 193 C 185,6 13,39 164 202 Skupaj 186,4 6,83 164 202 1,84 ,214 Laktat B 7,2 ,7 6,6 8,1 K 5,5 ,4 5,1 5,9 C 5,6 ,7 5,2 6,7 Skupaj 6,1 1,0 5,1 8,1 9,247 ,007 VO 2 mak B 3030 126,1 2906 3178 K 3053 386,6 2494 3330 C 3173 396,5 2748 3630 Skupaj 3085 76.5 2494 3630 ,809 ,218 VO 2 /kg mak B 46,51 3,2 42,7 50,4 K 42.06 5.9 35,6 48,9 C 39,95 5,2 35,2 47,2 Skupaj 43,23 4,6 35,2 50,4 1,867 ,210 VCO 2 mak B 3252 265,4 2879 3614 K 3172 403,8 2592 3525 C 3617 284,2 3396 4033 Skupaj 3347 236,9 2592 4033 2,184 ,169 V E mak B 104,9 4,68 100,5 111,2 K 100,4 19.01 74,5 120,2 C 113,2 11.57 104,8 129,4 Skupaj 106.1 6.56 74.5 129,4 ,975 ,414 RQ B 1,13 ,08 1,01 1,17 K 1,05 ,01 1,04 1,06 C 1,16 ,09 1,07 1,29 Skupaj 1.11 ,06 1,01 1,29 2,316 ,154 KP B 16.1 1.34 14.9 17,8 K 19.7 2.87 16.6 25.2 C 17.6 3.21 14.1 20.8 Skupaj 17,8 1.77 14.1 25.2 1,503 ,273 * ANOVA Legenda: B – branilka; K – krilo, C – center, Vmak – najvišja (končna) hitrost teka na testu (m.s-1), FSmak – maksimalna frekvenca srca med te- stom (u.min-1), Laktat – koncentracija laktata v 3 minuti po testu (mmol.l-1), VO 2 mak – maksimalni privzem kisika dosežen na testu (l.min-1), VO 2 /kg mak – maksimalni izmerjen privzem kisi- ka na kilogram telesne mase (ml. min-1.kg-1), VCO 2 mak – maksimalni izmerjen minutni volu- men izdihanega ogljikovega dioksi- da, dosežen med testom (ml.min-1), V E mak – maksimalna izmerjena pljučna ventila- cija, dosežena med testom (l.min-1), RQ – respiratorni kvocient, KP – kisikov pulz (ml.u-1) 40 branilkah v primerjavi s krili in centri. Sta- tistične značilnosti ni bilo, zato lahko go- vorimo le o tendencah. Maksimalna volumna izdihanega CO 2 in V E sta bila v povprečju najvišja pri centrih, sledile so branilke, najmanjše izmerjene vrednosti pa so bile dobljene pri krilih. Podobno velja tudi za RQ. Tudi tu lahko govorimo le o tendencah, saj statistično pomembnih razlik ni bilo. Najvišje povprečne vrednosti kisikovega pulza pa so bile izmerjene pri krilih in centrih, najnižje pa pri branilkah, vendar tudi tu ni bilo statistično pomembnih razlik in lahko govorimo le o tendencah. Glede na Sliko 4 lahko ugotovimo ten- denco, da imajo branilke povprečno nižji privzem kisika pri vseh hitrostih v primer- javi s krili in centri, ki imajo podoben pri- vzem kisika. Slika 5 nam pokaže povsem nasprotno sliko glede na privzem kisika. V tem pri- meru se kaže tendenca višjih relativnih vrednosti privzema kisika pri enakih hi- trostih pri branilkah v primerjavi s krilni- mi igralkami. Tendence najnižje relativne vrednosti privzema kisika pa se kažejo pri vseh hitrostih pri centrih. Pljučna ventilacija je bila pri vseh igralkah do 11 km/h v povprečju zelo podobna, po tej hitrosti pa se je pojavila tendenca nižjih vrednosti pri branilkah v primerjavi s krili in centri. Statistično pomembnih razlik podobno kot pri ostalih dihalnih kazalcih ni bilo. Respiratorni kvocient je imel podobno dinamiko med testom kot pljučna ven- tilacija. Do 11 km/h je bil RQ podoben, nato pa se je pojavila tendenca nižjega RQ-ja pri branilkah v primerjavi s krili in predvsem centri. Do hitrosti 11 km/h so vse košarkarice imele zelo podoben volumen izdihane- ga zraka med testom. Nato se je pojavi- la tendenca višjih povprečnih vrednosti centrov v primerjavi s krili, še nekoliko bolj izrazita pa je bila v primerjavi z bra- nilkami. Kisikov pulz so imele skozi celoten test ne glede na hitrost najnižji branilke, nekoliko višje vrednosti zasledimo pri centrih, naj- višji povprečni kisikov pulz pa smo zabe- ležili pri krilnih igralkah. Povprečna frekvenca srca med testom je postopno in precej enakomerno na- raščala pri vseh igralkah ne glede na Hitrost (km.h-1) mir 8 8,5 9 9,5 10 10,5 11 11,5 12 12,5 13 13,5 14 14,5 15 15,5 16 16,5 0 500 1000 1500 2000 2500 3000 3500 4000 Skupaj Branilke Krila Centri VO 2 ( m l.m in -1 ) Hitrost (km.h VO 2/k g (m l.m in -1 .k g- 1 ) -1) mir 8 8,5 9 9,5 10 10,5 11 11,5 12 12,5 13 13,5 14 14,5 15 15,5 16 16,5 0 10 20 30 40 50 60 Skupaj Branilke Krila Centri Hitrost (km.h V E (l .m in -1 ) -1) mir 8 8,5 9 9,5 10 10,5 11 11,5 12 12,5 13 13,5 14 14,5 15 15,5 16 16,5 0 20 40 60 80 100 120 Skupaj Branilke Krila Centri Hitrost (km.h R Q (1 ) -1) mir 8 8,5 9 9,5 10 10,5 11 11,5 12 12,5 13 13,5 14 14,5 15 15,5 16 16,5 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1,0 1,1 1,2 1,3 Skupaj Branilke Krila Centri Slika 4: Povprečni izmerjeni privzem kisika med testom do hitrosti, ko so vse tri skupine košarkaric še izvajale test. Slika 5: Povprečni izračunan privzem kisika glede na telesno težo med testom do hitrosti, ko so vse tri skupine košarkaric še izvajale test. Slika 6: Povprečna izmerjena pljučna ventilacija med testom do hitrosti, ko so vse tri skupine košarkaric še izvajale test. Slika 7: Povprečni respiratorni kvocient med testom do hitrosti, ko so vse tri skupine košarkaric še izvajale test. iz prakse za prakso 41 igralno mesto. Razlika je seveda v tem, da so branilke izvajale test dalj časa in dosegle višje hitrosti, posledično pa višjo maksimalno frekvenco srca v primerjavi s centri in še posebej krilnimi igralkami. Razprava in sklep „ Če bolj podrobno analiziramo rezultate po posameznih tipih igralk in tudi razlike med njimi, lahko ugotovimo, da pri vseh spremenljivkah, razen laktatu, te niso sta- tistično značilne, niso pa tudi zanemarlji- ve (večinoma so razlike na ravni od 15 do 30 odstotne napake). Pri nekaterih spre- menljivkah lahko govorimo o tendencah, ki so verjetno tudi posledica majhnega števila merjenk po posameznih igralnih mestih. Kot rečeno, so se pokazale ten- dence, da so branilke dosegle v pov- prečju najvišjo končno hitrost teka pri testu (Vmak) in tudi najvišje vrednosti frekvence srca, poleg tega pa tudi najviš- jo koncentracijo laktata v krvi. Prav tako je pri njih opažena tudi tendenca višjih izračunanih najvišjih relativnih vrednosti porabe kisika (VO2/kg mak), medtem ko je tendenca pri najvišji izmerjeni porabi kisika (VO 2 mak) pričakovano najvišja pri igralkah centra, ki so v povprečju precej težje kot branilke in krilne igralke. Potreb- no pa je opozoriti, da so bile višje vredno- sti dosežene tudi ob večji hitrosti teka in posledično daljšem trajanju testa ter so lahko tudi zaradi tega izmerjene višje vrednosti porabe kisika. Še enkrat pa je potrebno pri tem opozoriti, da lahko go- vorimo le o tendencah, saj statistično po- membnih razlik verjetno tudi zaradi zelo majhnega vzorca merjenk nismo dobili. Glede na nekatere rezultate, ki smo jih dobili v raziskavi, se postavlja vprašanje, ali so bile branilke bolj motivirane za iz- vajanje testa kot krilne igralke in centri? Temu težko pritrdimo, če analiziramo iz- merjene dihalne kazalce, kot je npr. RQ, ki kaže, da so vse tekmovalke ob koncu napora dosegale podobne oziroma cen- tri celo najvišje vrednosti RQ-ja oziroma VE in VCO2. To vsekakor ne potrjuje teze o večji motivaciji branilk. Zelo zanimivo vprašanje, ki se odpira, so tudi nasprotne tendence pri VO 2 v primerjavi z VO 2 /kg, kjer smo dobili tudi med testom pri nižjih hitrostih teka naj- višje vrednosti pri branilkah, kadar opazu- jemo absolutne vrednosti VO 2, in najnižje vrednosti, kadar opazujemo relativne vrednosti VO 2 . Ker je košarka šport, za ka- terega so značilne velike razlike v telesni višini med igralkami, in ker gre v našem primeru za vzorec ozko selekcioniranih vrhunskih igralk, je težko ovrednotiti po- men višine na dosežen privzem kisika pri igralkah. Vsekakor je to vprašanje, s kate- rim se bodo morali raziskovalci v priho- dnosti še ukvarjati. Modificiran intervalni vzdržljivostni test »30-15 IFT « lahko ocenimo kot dober mer- ski inštrument za ugotavljanje specialne vzdržljivosti košarkarjev. Za razliko od ne- katerih drugih sorodnih terenskih testov, pri katerih se obremenitev stopenjsko povečuje, gre pri konkretnem testu iz- postaviti vidik intervalnosti obremenitve, ki je kot takšna sorodna obremenitvi v košarkarski igri oz. na tekmi. Razdaljo, na kateri merjenec izvaja 30 s intervalni tek, smo za potrebe ugotavljanje specialne vzdržljivosti košarkarjev skrajšali na 20 m ter temu primerno modificirali čas, v katerem naj bi merjenec pretekel to raz- daljo. Pri tem smo upoštevali specifike košarkarske igre oz. izhajali iz razdalje, ki je približno enaka razdalji teka košarkar- ja (košarkarice) pri prehodu iz obram- be v napad in obratno. Specialnost Hitrost (km.h VC O 2 ( m l.m in -1 ) -1) mir 8 8,5 9 9,5 10 10,5 11 11,5 12 12,5 13 13,5 14 14,5 15 15,5 16 16,5 0 1000 2000 3000 4000 5000 Skupaj Branilke Krila Centri Hitrost (km.h Ki si ko v pu lz (m l.u tri p- 1 ) -1) mir 8 8,5 9 9,5 10 10,5 11 11,5 12 12,5 13 13,5 14 14,5 15 15,5 16 16,5 2 4 6 8 10 12 14 16 18 20 22 24 Skupaj Branilke Krila Centri Hitrost (km.h FS (u .m in -1 ) -1) mir 8 8,5 9 9,5 10 10,5 11 11,5 12 12,5 13 13,5 14 14,5 15 15,5 16 16,5 60 80 100 120 140 160 180 200 220 Skupaj Branilke Krila Centri Slika 8: Povprečni minutni volumen izdihanega ogljikovega dioksida med testom do hitrosti, ko so vse tri skupine košarkaric še izvajale test. Slika 9: Povprečen kisikov pulz med testom do hitrosti, ko so vse tri skupine košarkaric še izvajale test. Slika 10: Povprečna frekvenca srca med testom do hitrosti, ko so vse tri skupine košarkaric še izvajale test. 42 obremenitve izhaja tudi iz gibanja s spremembami smeri (naprej – nazaj), ki je prav tako značilno za košarko. Tako na- čin gibanja ( spreminjanja smeri) kot tudi 20 m razdalja, na kateri se izvaja obreme- nitev, dajeta testu dodatno vrednost z vidika veljavnosti in uporabnosti. Glede na variabilnost in distribucijo rezultatov maksimalne (končne) hitrosti teka, ki predstavlja rezultat pri osnovni izvedbi testa, lahko zaključimo, da je modificiran intervalni vzdržljivostni test »30-15 IFT « raz- meroma dober merski inštrument, tudi kar se tiče občutljivosti merjenja. Temu v prid govori tudi razmerje med aritmetič- no sredino (mean) in standardnim odklo- nom (std. dev.). Na osnovi najvišje maksimalne hitrosti, ki so jo pri testu dosegle branilke, bi lahko sklepali, da pri njih lahko ugotovimo tudi najvišjo stopnjo specialne vzdržljivosti. Podobno ugotavljajo tudi nekateri drugi avtorji, ki so preučevali razlike med posa- meznimi tipi košarkaric na osnovi rezul- tatov motoričnih testov. To velja tako za vzdržljivost (Colli idr., 1987; Erčulj, 1996), kot tudi za nekatere druge gibalne spo- sobnosti (Bosco, 1999; Erčulj idr., 2003; Er- čulj idr., 2009). Vendar pa lahko na osnovi izmerjenih dihalnih kazalcev zavzamemo kritično stališče do mnenja, da nižje ko- šarkarice in košarkarji (branilci) dosegajo višjo stopnjo vzdržljivosti od visokih (cen- trov). Pri uporabi vzdržljivostnih testov (to velja tudi za modificiran intervalni vzdržljivostni test »30-15 IFT «) zato vseka- kor priporočamo uporabo merilnikov srčnega utripa in poznavanje vrednosti maksimalnega utripa pri posameznih merjencih, po možnosti pa tudi uporabo dodatne tehnologije, ki nam omogoči, da lahko realno in objektivno ovredno- timo rezultate testiranja in primerjamo posamezne merjence med seboj. Terenski intervalni vzdržljivostni test »30-15IFT« se kaže kot primeren za oce- no trenutnih funkcionalnih sposobnosti košarkaric ter košarkarjev in iskanje razlik v njihovi pripravljenosti v pripravljalnem ter tekmovalnem obdobju sezone. Glede na specifiko trajanja posameznih interva- lov pa se kaže pomanjkljivost pri uporabi testa v znanstveno-raziskovalne namene, saj je trajanje napora na posamezni sto- pnji testa prekratko, da bi se lahko dihalni kazalci razvili na primerno stopnjo glede na hitrost teka med testom. Literatura „ Abdelkrim, N. B., El Fazaa, S. in El Ati, J. (2007). 1. Time motion analysis and physiological data of elite under 19 years old basketball players during competition. British journal of sports medicine, 41: 69−75. Abdelkrim, N. B., Castagna, C., Jabri, I., Battikh, 2. T., El Fazaa, S. in El Ati, J. (2010). Activity Profi- le and Physiological Requirements of Junior Elite Basketball Players in Relation to Aero- bic–Anaerobic Fitness. Journal of Strength and Conditioning Research, 24(9): 2330–2342. Brittenham, G. (1996). Complete conditio-3. ning for basketball. Champaign, IL: Human kinetics. Bosco, C. (1999). 4. Strength Assessment with the Bosco’s Test. Rome: Italian Society of Sport Science. Buchheit, M. (2005a). Le 30-15 intermittent 5. Ffittenes Ttest: Illustration de la program- mation du travail de la puissance maximale aerobie a partir d'un test de terrain appro- prie. – 1ere partie. Approches du Handball, 88, 36−46. Buchheit, M. (2005b). Le 30-15 Intermittent 6. fittenes test: Illustration de la programmati- on du travail de la puissance maximale ae- robie a partir d'un test de terrain approprie. – 2eme partie. Approches du Handball,89, 41−47. Colli, R, Faina, M, Gallozi, C, Lupo, S, in Marini, 7. C. (1987). Endurance training in sport games. Magazine of sport education, 8: 78−86. Dežman, B. in Erčulj, F. (2005). 8. Kondicijska pri- prava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Erčulj, F. (1996). 9. Ovrednotenje modela eksper- tnega sistema potencialne in tekmovalne uspe- šnosti mladih košarkaric (magistrska naloga). Fakulteta za šport, Ljubljana. Erčulj, F., Dežman, B. in Vučkovič, G. (2003). 10. Differences between playing positions in some motor ability tests of young female basketball players. V: E. Muller, H. Schwame- der, G. Zallinger in V. Fastenbauer (ur.), 8th An- nual Congress of the European College of Sport Science (str. 292−293). Salzburg: University of Salzburg, Institute of Sport Science. Erčulj, F., Vučković, G., Perš, J. in Kristan, M. 11. (2007). Razlike v opravljeni poti in povprečni hitrosti gibanja med različnimi tipi košarkar- jev. V: Smajlović, Nusret (ur.). Zbornik naučnih i stručnih radova. Sarajevo: Univerzitet, Fa- kultet sporta i tjelesnog odgoja, 2007, str. 175−179. Erčulj, F., Dežman, B., Vučković, G., Perš, J., 12. Perše, M. in Kristan, M. (2008). An analysis of basketball players' movements in the Slove- nian basketball league play-offs using the SAGIT tracking system = Analiza pokreta ko- šarkaša u plej ofu slovenačke košarkaške lige korišćenjem SAGIT sistema praćenja. Facta Universitatis. Series, Physical education and sport, 6 (1), 75−84. Erčulj, F., Blas, M., Čoh, M., in Bračič, M. (2009). 13. Differences in motor abilities of various types of European young elite female basketball players. Kinesiology, 41 (2), 203−211. Marlow, L. (2003). Anaerobic training for ba-14. sketball. Courtside. Official magazine of ba- sketball coachs assoc, 17: 2−6. McInnes, S. E., Carlson, J. S., Jones, C. J., in 15. McKenna, M. J. (1995). The physiological load imposed on basketbal players during competition. Journal of sport sciences, 13: 387−397. Stone, N. (2007). 16. Physiological Response to Sport-Specific Aerobic Interval Training in High School Male Basketball Players. Auckland: Auckland University of Technology, School of Sport and Recreation. Šibila, M., Mohorič, U. in Pori, P. (2009). Teore-17. tična izhodišča in uporabnost terenskih te- stov za merjenje specifične aerobne vzdržlji- vosti rokometašev. Šport, 57 (1-2): 109−116. dr. Frane Erčulj, izr. prof., prof. šp.vzg Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za košarko e-naslov: frane.erculj@fsp.uni-lj.si iz prakse za prakso 43 Organisation of student sport at the University of Ljubljana Abstract Sport plays an important role in virtually every individual’s life. The period of individual’s studies in the system of higher education does not differ much. The role of sport in a life of an average student gravitates around enrichment of theoretical and practical knowledge about sport as well as development of a positive attitude towards regular practising of sport as a form of recreation. Whereas in the system of primary and secondary education sport presents a mandatory curricular substance, the decision on the role of sport at the level of higher education in Slovenia, focussing on the University of Ljubljana, rests in the hands of individual faculties. As a result, in accordance with individual faculty’s priorities and resources, the practice of sport differs immensely within the University, which in effect downgrades the importance of sport among students and at the same time urges for the system- atic and universal regulation and organization of the practice of sport within the University. Key words: student sport, university, organization of student sport Jaroš Štekl Organiziranost študentskega športa na Univerzi v Ljubljani Izvleček Tako kot ima šport posebno vlogo v vsakem življenjskem obdobju, lahko govorimo o posebni vlogi športa v štu- dentskem obdobju. Vloga športa v tem obdobju je vezana predvsem na oboga- titev športnega znanja študentov, tako na teoretični, kot na praktični ravni, ter na razvoj pozitivnega odnosa do redne- ga razvedrilnega športnega udejstvova- nja. V osnovnih in srednjih šolah je šport organiziran v obliki športne vzgoje, ki je obvezna za vse. Učenci in dijaki imajo dodatno možnost ukvarjanja s športom v interesnih dejavnostih. Na Univerzi v Lju- bljani pa je oganiziranost športne vadbe različna od fakultete do fakultete. Ker ima šport pomemben in specifičen vpliv na posameznika tudi v tem izobraževalnem obdobju, je potrebno stremeti k sistema- tično organizirani in enotni športni vadbi na vseh fakultetah. Ključne besede: študentski šport, univer- za, organiziranost študentskega športa Foto: Jaroš Štekl. 44 Šport krepi zdravje, spodbuja ustvarjal- nost, spodbuja medsebojno sodelova- nje in vlogo posameznika v skupini, je pomemben dejavnik identitete (rezultati mednarodne vrednosti) ter pospešuje razvoj športne industrije, trgovine in tu- rizma. Pomembno vlogo ima tudi z zdra- vstvenega vidika, saj pomaga pri prepre- čevanju in zdravljenju socio-patoloških pojavov. Redna, obštudijska in tekmovalna špor- tna dejavnost naj bi na univerzah pome- nila nadaljevanje in nadgradnjo športa ter tovrstnih znanj in izkušenj, ki so jih študentje že pridobili v srednjih in osnov- nih šolah. Na fakultetah naj bi to znanje nadgradili tako praktično kot tudi teore- tično. Še posebej pa kaže pri vsem tem poudariti zdravstvene, razbremenilne in razvedrilne vidike športa, ki lajšajo več- krat stresne in naporne študijske dni. Izsledki številnih študij, zlasti s področja športne znanosti (športoslovja) in medi- cinske znanosti, dovolj argumentirano govorijo o smiselnosti rednega športne- ga oz. športno-razvedrilnega udejstvova- nja študentov. Študentje naj bi po študiju s fakultet odšli obogateni s športnimi iz- kušnjami in znanjem ter s pozitivnim od- nosom do rednega razvedrilnega špor- tnega udejstvovanja. Predvsem ostaja temeljno poslanstvo bodočih intelektu- alcev, ki se poslavljajo od študentskega življenja na posameznih fakultetah, da bodo kot vodilni strokovnjaki na različ- nih strokovnih in znanstvenih toriščih v narodovem jedru razvijali ter udejanjali pozitiven odnos do športa in hkrati bo- gatili svoje okolje z lastnimi zgledi. Ne- precenljiv je namreč lahko njihov vpliv na narodovo zavest v sedanjem neskončno virtualnem svetu potrošništva in dobrin ter zbledelih vrednot (Berčič, 2012). Organiziranost športa „ na ljubljanski univerzi v preteklosti in danes Pred uvedbo bolonjskega procesa se je športna vzgoja na večini univerzitetnih programov izvajala v dveh letnikih (v 2. in 3. letniku). Po Zakonu o visokem šolstvu so športno vzgojo na Univerzi v Ljublja- ni izvajali športni pedagogi, organizirani v Matično katedro za šport na Univerzi v Ljubljani. Delovanje športnih pedago- gov Matične katedre za šport na Univerzi v Ljubljani je določal sporazum (sprejet 1978) med Fakulteto za šport in članica- mi Univerze v Ljubljani (fakultetami), ki je določal program dela in naloge skupne- ga pomena na področju univerzitetnega športa, fakultete pa je zavezoval, da so s svojimi prispevki omogočale športnim pedagogom primerno športno izobra- ževanje (Majerič, 1999). Vse do uvedbe bolonjskega sistema izo- braževanja je bil šport na UL organiziran v treh osnovnih oblikah: Športna vzgoja kot obvezen predmet 1. v 2. in 3. letniku dodiplomskega študija (brez izpita ali drugih oblik preverjanja − stari študijski programi). Obštudijska športno rekreativna vad-2. ba. Tekmovalna športna dejavnost (med-3. fakultetna tekmovanja v različnih špor- tih). Po uvedbi oziroma med uvajanjem bo- lonjskega procesa je glede športne vzgo- je Senat Univerze v Ljubljani (leta 2005) sprejel nove sklepe in priporočila. Med drugim je določeno, da lahko predmet športne vzgoje posamezne članice vklju- čijo v predmetnike kot izbiren ali obvezen predmet, ovrednoten s kreditnimi točka- mi ali pa tudi brez kreditnih točk. Spre- jeli so tudi sklep, da se predmet Športna vzgoja ovrednoti s tremi kreditnimi toč- kami in je lahko, če tako odloči članica, sestavni del študijskega programa. Prav tako lahko vsi študenti Univerze v Ljublja- ni izbirajo kreditno ovrednoten predmet Športna vzgoja v okviru splošnih izbirnih predmetov. Vsebino predmeta oblikuje članica ob sodelovanju Katedre za šport na Fakulteti za šport, ki je matična za to področje. Določeno je bilo še, da se po- dročje športa študentom lahko ponudi kot prostovoljna in prostočasna obštudij- ska dejavnost, ki naj bo zagotovljena za vse študente, ki to želijo. Izvaja se na po- sameznih članicah oz. po sklepu Senata UL v okviru programa Centra za univerzi- tetni šport (v nadaljevanju CUŠ). Organiziranost športa na ljubljanski uni- verzi danes je različno od fakultete do fakultete. Nekatere imajo športno vzgojo kot obvezno dejavnost, ki jo morajo štu- dentje opraviti v času študija, da s tem opravijo vse obveznosti, ki so potrebne za končanje študija (stari študijski progra- mi, vendar se v večini ukinjajo). Ta sistem so uporabljale vse fakultete ljubljanske univerze, preden je bil pri nas sprejet nov sistem visokošolskega izobraževanja – bolonjski sistem. Po sprejetju le tega pa so se nekatere fakultete odločile, da uve- dejo športno vzgojo kot izbirni predmet in tako dvignejo šport na višji nivo po kvaliteti – kvantiteta je vprašljiva. Izbirni predmet špor- „ tna vzgoja na Fakulte- ti za družbene vede kot ena od možnih oblik univerzitetnega športa Senat za akreditacijo pri Svetu za viso- ko šolstvo je maja 2007 izdal soglasje za uvedbo izbirnega predmeta Športna vzgoja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani v vseh študijskih pro- gramih prve stopnje. Predmet je ovre- dnoten s 5 KT in tako izenačen z ostalimi splošno izbirnimi predmeti na dodiplom- skem študiju. Namen in cilji predmeta so usmerjeni k ozaveščanju študentov o vrednotah športa in preko tega vplivanju na oblikovanje pozitivnih stališč do špor- ta in navajanju na zdrav način življenja, odpravljanju in preprečevanju posledic pomanjkanja gibanja oziroma skrb za iz- boljšanje psihofizičnih sposobnosti, kre- pitvi zdravja in ustvarjalni izrabi prostega časa ter izpopolnjevanju znanja v izbra- nih športnih panogah. Vsebino športne vzgoje tvori teoretični in praktični del. V teoretični del sodijo splošne in specialne vsebine. Splošni del se izvaja v obliki pre- davanj in obsega: osnove delovanja člo- vekovega telesa, njegovega gibalnega, srčno-žilnega in dihalnega sistema, psi- ho-motorične in funkcionalne sposob- nosti človeka, športna/gibalna aktivnost kot preventivna in kurativna dejavnost za ohranjanje in utrjevanje zdravja, osnove zdravega prehranjevanja in regulacije te- lesne teže ter drugih medicinskih vidikov športa, metode preverjanja in ugotavlja- nja stanja človekovih psiho-motoričnih in funkcionalnih sposobnosti. Specialni del, ki se izvaja skozi vaje, je vezan na izbrano športno panogo in vsebuje: po- sebnosti posamezne športne panoge in njen vpliv na človeka, tehniko, taktiko in pravila posameznih športnih panog, osnove telesne in tehnično taktične pri- prave v izbrani športni panogi. Praktični del se izvaja v obliki rednih vaj v izbrani športni panogi, vodenih celodnevnih iz prakse za prakso 45 aktivnosti, priprav in izvedbe preizkusov motoričnih in funkcionalnih sposobnosti. Za predhodno selekcionirane študente vaje potekajo v obliki rednih treningov in tekmovanj v okviru medfakultetnih in meduniverzitetnih športnih tekmovanj. Predmet je bil prvič izveden v štud. letu 2007/08 in prav v tem obdobju je bila s strani Komisije za spremljanje prenove študijskih programov na UL opravljena evalvacija izvedbe bolonjskih študijskih programov po enotni metodologiji za vse predmete na novih (bolonjskih) študijskih programih. S tem je bil prvič doslej tudi prenovljen predmet Športna vzgoja ovrednoten po enotni metodo- logiji skupaj z ostalimi predmeti. To daje poleg vrednotenja predmeta samega tudi možnost primerjave z ostalimi pred- meti. Po obdelavi pridobljenih podatkov je bilo ugotovljeno, da je predmet Špor- tna vzgoja zelo priljubljen in po mnenju anketiranih študentov zelo koristen. Eval- vacija predmeta Športna vzgoja poteka vsako leto in rezultati se kaj dosti ne spre- minjajo. Študentje kažejo naklonjenost predmetu in menijo, da bi moral vsak študent skozi vsaj enoletni proces tako organiziranega ukvarjanja s športom. Študentje, ki pa nimajo vpisanega pred- meta Športna vzgoja ali pa so predmet že opravili, pa se lahko udeležijo obštu- dijske športnorekreativne vadbe, ki pote- ka na fakulteti. Ena od možnosti, ki jo lahko študentje iz- berejo, je tudi športno rekreativna vadba, ki poteka pod okriljem CUŠ-a UL. Osnov- no poslanstvo Centra za univerzitetni šport Univerze v Ljubljani je zagotavlja- nje pogojev za razvoj športne dejavnosti študentov Univerze v Ljubljani, in sicer predvsem tistih segmentov te dejavno- sti, ki omogočajo čim širšo vključenost populacije študentov (kvantiteta). Potrebna je sistema- „ tična rešitev Glede na to, da ima vsaka fakulteta raz- lično organizirano športno dejavnost, bi bilo dobro, da bi se razpravljalo o siste- matični in organizirani športni dejavnosti na vseh ljubljanskih in tudi slovenskih fa- kultetah. V zvezi s to temo je bilo že kar nekaj strokovnih posvetov, ki pa še niso obrodili sadov. Mnenja so različna. Neka- teri zagovarjajo obvezno športno vzgojo, kot je bila v preteklosti, ostali zagovarja- jo predmet, ki se je do sedaj izkazal kot uspešen in učinkovit. Model organizi- ranosti športne dejavnosti na Fakulteti za družbene vede je eden od modelov, ki zajema vse segmente in omogoča ukvarjanje s športom vsakemu študen- tu, zato ne bi bilo slabo, če bi razmišljali o podobnem ali enakem modelu kot o sistematični rešitvi. Jaroš Štekl, prof. šp. vzg. Fakulteta za družbene vede jaros.stekl@fdv.uni-lj.si 46 A book is a weapon, take it in your hands Abstract The main features that distinguish scientific language from gibberish are an absence of ballast (useless and worthless words) and a rigorous (strict, relentless, consistent and accurate) adherence to logical argument. Scientific language does not tolerate “idle talk”. Key words: sport, professional discipline, terminology Silvo Kristan Knjiga je orožje, vzemi jo v roke1 Izvleček Glavni ločevalni lastnosti znanstvenega jezika od čvekanja sta brezbalastnost (brez nekoristne besedne navlake) in rigorozno (strogo, nepopustljivo, dosle- dno, natančno) sledenje logičnemu skle- panju. Znanstveni jezik torej ne prenese ‘nakladanja’. Ključne besede: šport, stroka, izrazje Kineziologija za sva „ vremena2 je naslov knjige dveh avtorjev iz Splita, doktorjev kineziologije, dedičev zagreb- ške kineziološke šole (2001, Samozaložba, tisk Adria Screen, Kaštel Stari, 135 strani besedila in 21 strani naštevanja slovstva). Nomina sunt odioza. Zanima me raz- prava ad rem in ne ad personam. Knjiga me že nekaj let preganja in kadar koli jo zagledam, imam slabo vest, ker jo igno- riram in ne zapišem, kaj si o njej mislim. Žal pisec zaradi omejenega prostora na tem mestu ne bo mogel izčrpno opozo- riti na vse ‘nenavadnosti’, ampak se bo osredotočil predvsem na identiteto kine- ziologije in s tem povezana terminološka vprašanja. Hkrati se pisec zaveda, da bi to zagotovo bolje naredil šolan hermenev- tik kot ljubitelj, ki mu je hermenevtika3 poleg kmečke pameti dragoceno logič- no orodje. Če pa bi bil mlajši, bi na knjigo odgovoril najmanj z magistrsko nalogo. Pozoren bralec dobi vtis, da avtorja pre- pričujeta bralce o obstoju znanstvene di- scipline z imenom kineziologija. V resnici to sploh ni vprašanje, zato je tudi takšno prepričevanje nepotrebno. Strel v prazno. Vsako področje stvarnosti ima namreč pravico do svoje znanstvene obravnave, če razumno opredeli svoje področje in hkrati uporablja neoporečno raziskoval- no metodologijo. Temeljno epistemolo- ško4 vprašanje je torej opredelitev po- dročja, ki ga znanstvena disciplina s tem imenom proučuje. Žal vse tja do sredine knjige avtorja tega ne poskušata nedvo- umno pojasniti. Kineziologija naj bi „ povzročila tektonske premike? Že naslov knjige (Kineziologija za sva vre- mena) kaže bolj na odo (slavilno pesem) o kineziologiji kot na znanstveni esej ali kako drugo znanstveno besedilo. Ta vtis se potrjuje tudi v poznejšem besedilu. Že po definiciji so ode seveda bliže poezi- ji, ideologiji in demagogiji kot znanosti. Kritični bralec tudi težko poveže vsebino knjige z izrekom kitajskega filozofa Lao- Tseja (tudi Lao Zi in Lao Ce) iz tretjega oziroma četrtega stoletja pred našim štetjem, ki sta ga avtorja prevzela za pro- gramsko misel knjige in mu namenila kar celo tretjo stran. Rek pravi: ‘’Kad leptir zamahne krilom, zatrese se cijeli svemir.’’ Zdi se, da sta avtorja želela sporočiti, da se je ob ‘rojstvu kineziologije zatreslo celo vesolje’. Z drugimi besedami, kine- ziologija naj bi povzročila tektonske pre- mike. Ne glede na to, ali gre bolj za meta- foro ali za čustven izliv, gre za nenavadno leporečje, ki se ne prilega znanstvenim zapisom. Metafore in čustveni izlivi so namreč izrazna sredstva beletristike, ne pa znanstvenih besedil. Pri tem tudi ni pomembno, kako pojem kineziologija razumemo. http://www.naturaltherapypages.com.au/article/a_career_in_kinesiology športna terminologija 47 Manjka opredelitev „ ‘predmeta in problema’ Ena temeljnih epistemoloških zahtev je, da se sleherno delo, ki je ali se razglaša za raziskovalno/znanstveno, začne s po- glavjem ‘predmet in problem’ ter z opre- delitvijo ključnih pojmov. Tudi monogra- fije in znanstveni eseji niso izključeni. To v knjigi z bleščečim (in zagonetnim) na- slovom pogrešamo. Opredelitev pojmov namreč zagotavlja smiselno in smotrno sporazumevanje. Če pisec in bralec isti pojem razumeta vsak po svoje, govori- mo o komunikacijskem nesporazumu. Pojem kineziologija doma in v svetu res razumejo na različne načine. Zato je ko- munikacijski nesporazum neizogiben, če ne vemo, kaj ta pojem zares pomeni. Za- radi komunikacijskega nesporazuma sta informiranje in sporazumevanje ogro- žena ali celo nemogoča. To je približno tako kot pri ulomkovem računu, ko je treba ulomke najprej pretvoriti na skupni imenovalec5, da bi z njimi sploh lahko računali. Še usodnejši je komunikacijski nesporazum, če en govorec govori v an- gleščini, drugi v nemščini. Nekaj podob- nega je, če avtorja eseja o kineziologiji in bralci njunega eseja osrednji pojem razu- mejo vsak po svoje. Razprava, na primer, o ‘koflici’ ni mogoča, če ne vemo, kaj ta pojem pomeni. Opredelitev pojmov je torej temeljna zahteva za resno sporoča- nje, branje in razpravljanje o čemer koli; v nasprotnem primeru ‘govorimo različne jezike’ in je zato sporočanje ‘nerazumlji- vo’, razpravljanje o tem pa nesmotrno ali jalovo. Pričakovali bi torej, da bosta avtorja v poglavju Predgovor najprej nedvoumno opredelila ‘predmet in problem’, katere- ga neločljiv in nujen del je tudi razlaga temeljnih pojmov. Zlasti osrednji in na- slovni pojem, ki mu je knjiga namenjena, bi moral biti ustrezno opredeljen. Žal avtorja tega nista naredila, hkrati se vse- bina uvodnega poglavja zdi kot brezciljni čvek6, ki je namenjen ‘svemu i svaćemu’. Avtorja opustitev opredelitve osrednjega pojma utemeljujeta s tem, da nista želela ‘’još jednom pobliže određivati što jest i što nije konkretni predmet proučavanja Kinezi- ologije, te se s tim u vezi posebno opredelji- vati za neka postojeća stajališta’’. Posledica tega je, da bralec, ki začne prebirati knji- go, ne ve natančno, ‘što jest i što nije Kine- ziologija’. Avtorja priznavata, da obstajajo ‘’neka postojeća stajališta’’ (množina!), krati pa se jima ne zdi potrebno in smotrno o njih ‘’posebno opredeljivati’’. Error funda- mentalis! Avtorja sta opustila edinstveno priložnost, da že v uvodnem poglavju razčistita ‘neka postojeća stajališta’, kar je navsezadnje namen vsebinskega sklopa z imenom ‘predmet in problem’. Sploh pa je logično in samoumevno, da se o (več) obstoječih stališčih najprej oprede- limo za eno in nato na izbrani opredeli- tvi gradimo naprej, kar smo se namenili zapisati in sporočiti. Brez opredelitve o različnih stališčih je vse skupaj težko ra- zumljiva skrivalnica. Zanimiv je razlog, ki ga avtorja navajata za svoje ravnanje. Saj ni res, pa je! Avtor- ja sta se izognila ‘određivanju što jest i što nije Kineziologija’, ker je ‘’u zadnjih nekoliko tisuća godina već izneseno nekoliko kvalite- tnih promišljanja u tom smislu’’. Izvemo torej, da so ‘kvalitetna promišljanja u tom smislu’ (o kineziologiji torej, op. S. K.) sta- ra že ‘nekaj tisoč let’, kar pomeni, da je kineziologija živela že pred antičnimi olimpijskimi igrami, pravzaprav že v pra- skupnosti. Res smo nevedni športoslovci, ki vemo le to, da je pojem kineziologija utemeljil leta 1948 N. Wiener v ZDA, od koder sta ga konec šestdesetih let prej- šnjega stoletja ‘uvozila’ na Hrvaško dr. Mi- loš Mraković in dr. Konstantin Momirović. Seveda vemo tudi to, da so v ZDA pojem kineziologija začeli povezovati s funkcio- nalno anatomijo, biomehaniko in korek- tivno gimnastiko. Pa tudi to vemo, da se je pri nas ime ‘nove vede’ začelo uvelja- vljati konec šestdesetih let prejšnjega stoletja dogovorno, brez posebnih ter- minoloških razprav in v časovni stiski, ker je bilo treba tako na Hrvaškem kot v Slo- veniji zaradi vključevanja športne visoke šole v univerzo ustrezno poimenovati znanost na področju športa oziroma ta- kratne telesne kulture. In ‘finta’7 je uspe- la. Od tod izvirni terminološki spodrsljaj, ki agresivno oznanja, da je kineziologija veda športu. Še en razlog za opustitev ‘određivanja što jest i što nije Kineziologija’ navajata avtor- ja. Ta je še bolj nenavaden. Za avtorja je ‘’apsolutno neprihvatljivo neprekidno do- kazivati opstojnost cijelog jednog skupa složenih saznanja bilo kome’’. Če spregle- damo samovšečnost in samozadostnost piscev, je treba dodati, da vendarle piše- mo knjige in poučujemo bralce zato, da dokazujemo ‘opstojnost naših saznanja’. In če je treba, to počnemo vedno znova. Sploh pa sta avtorja protislovna, saj si v nasprotju s svojo samozadostno izjavo v knjigi vseskozi prizadevata ‘neprekidno dokazivati opstojnost … skupa složenih sa- znanja’, ki jih pripisujeta kineziologiji. Kult kineziologije? „ Zanimivo je, da avtorja izraz kineziologija dosledno pišeta z veliko začetnico, če- prav hrvaški pravopis tega ne uči. Hkrati imena vseh drugih ved, ki jih omenjata, dosledno pišeta z malo začetnico. Z veli- ko začetnico avtorja pišeta tudi kineziolo- ška antropologija, kineziološka metodolo- gija, kineziološka metodika in kibernetika. Slednjo verjetno zato, ker je menda v ‘žlahti’ s kineziologijo. Avtorja namreč ki- bernetiko povezujeta z nastankom ki- neziologije. Kaže, da se v veliki začetnici skriva nekaj mistike. Vsiljuje se pomislek, da gre za ‘kineziološki kult’ (pretirano iz- kazovanje časti), ki zahteva pisanje velike začetnice, kot na primer Bog, Sveti Duh in podobno. Drugi motivi za takšno ča- ščenje niso znani. Mogoče bi naš prijatelj mag. Roman Vodeb lahko osvetlil pojav s Freudovskega zornega kota. Ob tej pri- ložnosti se častilcem kineziologije tudi opravičujem, ker bom ime te znanstvene discipline dosledno pisal z malo začetni- co, kot velja po pravopisu za vse druge vede in znanstvene discipline. Pozornemu bralcu ne uide protislovje, ki zadeva nastanek kineziologije. Avtorja kibernetiki pripisujeta krstno botrstvo pri nastanku kineziologije. Kibernetiko kot vedo, ki temelji na uporabi matematičnih metod in povezuje različne znanstvene discipline, je leta 1948 utemeljil N. Wi- ener. Zanj vemo, da je utemeljil tudi ki- bernetični način raziskovanja človekove motorike (!) in to znanstveno disciplino poimenoval kineziologija. Za nastanek in utemeljitev kineziologije torej štejemo štirideseta in petdeseta leta prejšnjega stoletja, kar seveda ni v skladu z eno od prejšnjih trditev avtorjev, da je ‘’u zadnjih nekoliko tisuća godina već izneseno neko- liko kvalitetnih promišljanja u tom smislu’’. Žal podobne nejasnosti in protislovja zbujajo nezaupanje do razlagalcev te znanstvene discipline. Kaj je več: konvencija „ ali znanstveno spoznanje? O imenu vede, ki jo avtorja ‘častita’ z ve- liko začetnico, zapišeta, da ‘’postoji barem 48 minimum konvencija kojim se razni se- gmenti znanosti označavaju’’. Razumeti je torej, da je terminološki znak kinezi- ologija proizvod dogovora (konvencije), kar je seveda res. Očitno avtorja ne vesta, da predmete, stvari, pojave in odnose v območju strok in ved poimenujemo predvsem na dva načina: s konvencijo (dogovorom) in na znanstveni način – z uporabo terminoloških in leksikoloških načel ter prijemov. Poimenovanje stvari s konvencijo/dogovorom je torej neznan- stveni prijem. Terminologija, ki nastaja po konvenciji, ni znanstvena terminolo- gija. Terminologija po konvenciji nastaja takrat, kadar ne znamo ali nočemo ne- kega pojma poimenovati na znanstveni način. Ker pa je terminologija tudi znan- stvena disciplina sleherne vede, je ena od njenih poglavitnih nalog, da tudi ‘svo- jo’ vedo poimenuje na znanstveni način. Po konvenciji/dogovoru je kineziologija lahko veda na področju športa, toda to je le dogovor, ki po definiciji ni znanstve- no spoznanje. Na podlagi znanih načel, ki veljajo v leksikologiji in terminologiji, se veda o športu imenuje športoslovje (Sport Science, Sportology, Sportologie, Sportwissenschaft), kineziologija pa je le ena od športoslovnih disciplin. O tem je bilo v dveh desetletjih že veliko za- pisanega, zato tega ne gre še enkrat po- grevati. Žal se avtorja zaradi neopredeli- tve pojma kineziologija izogneta temu vprašanju in bralca pustita v nevednosti, tako da pri prebiranju knjižice ne ve na- tančno, ‘što jest i što nije Kineziologija’. Čeprav avtorja ne opredelita pojma ki- neziologija, se največkrat zdi, da ga ra- zumeta kot terminološki znak za vedo o športu. (O tem govorijo tudi nekateri drugi znaki iz štiridesetletnega razvoja te znanstvene discipline na Hrvaškem.) Ob tem je mogoče ugotoviti, da sta se avtor- ja Kineziologije za sva vremena ob imenu znanstvene discipline (če jo razumeta kot vedo o športu) ujela kar v lastno mrežo. Ko avtorja razpravljata o tem, kaj je znan- stvena resnica, zapišeta: ‘’Sve one činjeni- ce koje su kvalitetno logički utemeljene … smatrat ćemo znanstvenom istinom ... Su- protno od toga, sve ono što nema logičko utemeljenje … nećemo smatrati znanstve- nom istinom, već manje ili više potvrđenom nekom parcijalnom spoznajom jako uskog opsega transparencije … Ako se ne može naći logičko-spoznajno utemeljenje, tada za to jednostavno ne možemo tvrditi da je točno i istinito … ma koliko nam se sviđa- lo.’’ Navedeni opredelitvi znanstvene re- snice je seveda treba pritrditi. Toda če se dosledno držimo te opredelitve, potem izraz kineziologija kot terminološki znak za vedo o športu NI ‘znanstvena istina’ (ma koliko nam se sviđalo). Treba je namreč pritrditi avtorjema, ki zapišeta, da ‘’sve ono što nema logičko utemeljenje … nećemo smatrati znanstvenom istinom’’. In izraz kineziologija kot terminološki znak za vedo o športu ni ‘logički uteme- ljen’. Logično so utemeljeni izrazi Sport Science, Sportology, Sportologie, Spor- twissenschaft in, seveda, slovenska ustre- znica navedenih izrazov. Pri razglašanju kineziologije za celostno vedo o športu gre očitno res za ‘parcijalnu spoznaju jako uske transparencije’. Parcialno/delno zato, ker je spregledana (ignorirana) termino- logija, ki je znanstvena disciplina sleherne vede in njen neločljiv strukturni del. Pouk o ‘znanstveni istini’ je zagotovo dobrodo- šel tudi za domač vrtiček in slovenske oznanjevalce kineziologije kot termino- loškega znaka za celostno vedo o športu, ki jim očitno učen, všečen ali celo ‘tržni’ izraz pomeni več kot ‘znanstvena istina’. Terminološki spodrsljaj zaradi ‘parcijalne spoznaje jako uske transparencije’ seveda ni usoden, če znanost razumemo kot nenehno iskanje Resnice in popravljanje spodrsljajev. Nespodobno je le, če zavze- manje za znanstveno utemeljena spo- znanja avtorja označita za ‘’zahtjev neukih … koji određuju neistinite kriterije i pravila ponašanja’’. Očitno poleg ‘jako uske tran- sparencije’ beležimo še samovšečnost in aroganco (ošabno in predrzno vedenje), ki naj bi bila tujek v znanstvenem diskur- zu. Hermenevtičnega analitika pa vznemir- ja tudi besedna zveza ‘’kvalitetno logički utemeljene činjenice’’. Resda gre za ma- lenkost, toda po malenkostih se prepo- zna odličnost. Logika je veda o pravilnem mišljenju. Pravilno mišljenje je že samo po sebi ‘kvalitetno’. Če mišljenje ni ‘kva- litetno’, je nepravilno, je nelogično. Ne poznamo ‘kvalitetnih’ in ‘nekvalitetnih’ logično utemeljenih dejstev. Kar je logič- no utemeljeno, je že samo po sebi ‘kva- litetno’; kar pa ni ‘kvalitetno’ utemeljeno, pa tudi logično ni. Žal podobni logični spodrsljaji, čeprav niso usodni, zbujajo nezaupanje v logično in znanstveno in- tegriteto razširjevalcev takšnih spodrslja- jev in hkrati potrjujejo tezo o čvekanju in nakladanju. Ples ni kineziološka „ dejavnost S terminološko nedorečenostjo in pod- hranjenostjo se v knjigi srečujemo ves čas. Risba plesnega para z napisom ‘’Pri- mjer kineziologijske aktivnosti’’ nazorno kaže na temeljni terminološki spodrsljaj. Za avtorja je ples kineziološka dejavnost. Po analogiji so zanju potemtakem kine- ziološke dejavnosti tudi košarka, odbojka, športna gimnastika in še cela vrsta špor- tnih panog. Podobni logični spodrsljaji so znani tudi iz domačega slovstva v ob- dobju, ko je bila ‘kineziološka evforija’ na vrhuncu. O košarki, na primer, se je pisalo kot o ‘kineziološki aktivnosti’ in športno razvedrilo je postala ‘kineziološka rekre- acija’. Že po kmečki logiki za osebo, ki se ukvarja s športom, pravimo, da je špor- tno aktivna (in ne kineziološko aktivna). Pa tudi po logiki, ki je opredeljena kot veda o pravilnem načinu mišljenja, sport- ske aktivnosti niso kineziološke aktivnosti. Kineziologija je vendar znanstvena di- sciplina, ki proučuje določeno področje stvarnosti. In po logiki stvari je ‘kineziolo- gijska aktivnost’ lahko samo raziskoval- na/znanstvena aktivnost na področju znanstvene discipline z imenom kinezi- ologija. Kineziologijska aktivnost je torej spoznavno (raziskovalno/znanstve- no) delovanje, ne pa met na koš, dvoj- ni aksel in paralelni zavoj na smučišču. Zato tudi ples ni kineziološka aktivnost. Ples je lahko gibalna, športna, družabna dejavnost, ne pa kineziološka. Seveda pa je ples lahko predmet kineziolo- ške obravnave oziroma kineziološke aktivnosti, kar navsezadnje na drugem mestu zapišeta celo avtorja, očitno ne za- vedajoč se protislovja, ki ga s to trditvijo uvajata v diskurz. Takole menita (str. 64): ‘’Predmet znanosti može biti pozicija plesa u epistemološkom, antropološkom, kinezio- loškom ili emocionalnom prostoru čovjeka …’’ Ples je torej predmet raziskovanja u kineziološkom prostoru čovjeka, hkrati pa prav tako lahko tudi predmet razisko- vanja z antropološkega in psihološkega (emocije) zornega kota. Semantični in logični spodrsljaj je tudi besedna zveza ‘’kineziološka kreacija’’, s katero avtorja označujeta gibalno izra- žanje (gibalno stvaritev). Označevalni pridevnik oziroma levi prilastek (npr. ki- neziološki, gibalni) navadno označujeta vrsto podstave, na katero se nanašata. ‘Kineziološka kreacija/stvaritev’ ni isto kot športna terminologija 49 ‘gibalna kreacija/stvaritev’. Gre za dve vrsti kreacije oziroma stvaritve. Gibal- no izražanje je lahko kvečjemu ‘gibalna kreacija’ ali gibalna stvaritev, ne pa kine- ziološka. Sledeč jezikovni, logični in se- mantični razlagi ter sklepanju po analo- giji (umetniška kreacija, igralska kreacija, pesniška kreacija, modna kreacija) pojem ‘kineziološka kreacija’ (kineziološka stvari- tev) pomeni spoznavno/znanstveno/in- telektualno stvaritev (kreacijo) na podro- čju znanstvene discipline, ki se imenuje kineziologija, ne pa športno stvaritev, na primer pri ritmični gimnastiki, akrobatiki, skokih na mali prožni ponjavi, smučar- skih poletih in tako naprej. Zahtevnega bralca seveda nelogično ubesedovanje moti, ker se od znanstvenega slovstva pričakuje odličnost (‘rigorozno sledenje logičnemu sklepanju’). Tudi tekmovanje ni „ kineziološka dejav- nost Za avtorja Kineziologije za sva vremena je tudi ‘’utakmica … kineziološka aktivnost’’. Po logiki stvari je športna tekma lahko le gibalna ali športna ali razvedrilna dejav- nost, ne pa raziskovalna/znanstvena, kar sporoča označevalni pridevnik ‘kinezio- loška’. Kineziološka dejavnost je kvečje- mu spoznavna/raziskovalna/znanstvena obravnava športne tekme s kineziološko metodologijo. Avtorja ‘filozofsko’ razpre- data, zakaj je športna tekma kineziološka aktivnost. Takole pojasnjujeta svoje stali- šče: ‘’… O pticama i leptirima … da i ne go- vorimo. Ništa manje vještine ne pokazuju ni mačke pri penjanju na stabla, a o vjeverica- ma-letjelicama, majmunima, koji prelaze kilometre po krošnjama drveća ili dupini- ma (slov. delfini, op S. K.) i ne govorimo. Konačno, šišmiš (slov. netopir, op. S. K.) sa svojim ultrazvučnim sonarom, ili sokol sa svojim bezprijekornim vidom … svi su oni osuđeni na natjecanje za život. Ta na- tjecanja odvijala su se, i odvijaju se pred najvećim mogućim avditorijem i pred bezprijekornim sudačkim timom … Eto zašto je to kineziologijski problem’’ (debeli tisk S. K.). Kineziološki problem so torej ptice, metulji, mačke, veverice, opi- ce, delfini, netopirji in sokoli, ker so pač ‘’osuđeni na natjecanje za život’’ in ker to počnejo pred ‘’najvećim mogućim avdito- rijem’’ ter ‘’sudačkim timom’ (kot na primer košarkarska tekma ali boksarski dvoboj pred polnim štadionom). Če me razum ne vara, so vse naštete živali ‘zoologijski problem’. In če nas zanima gibanje živali, je to vprašanje posebne znanstvene di- scipline z imenom zookineziologija. In ni treba prav veliko znanja in modrosti za trditev, da zookineziologija pač ni dome- na visokih šol, ki proučujejo šport in po- dobne gibalne dejavnosti človeka. Končno poskus „ opredelitve pojma kineziologija Šele na 60. strani (ko je skoraj pol knjige že mimo) poskušata avtorja opredeliti pojem kineziologija, čeprav sta že na prvih straneh zapisala, da nista želela ‘’još jednom pobliže određivati što jest i što nije konkretni predmet proučavanja Kineziolo- gije, te se s tim u vezi posebno opredeljivati za neka postojeća stajališta’’. Očitno sta si na polovici knjige premislila in bosta zdaj naredila, kar je pravzaprav nujen pogoj za začetek slehernega resnega sporoča- nja, zlasti še, če gre za esej, razpravo ali raziskavo. Takole zapišeta: ‘’Kineziologija nije ništa drugo nego specifično artikulira- na parcijalna spoznaja, koja teži objediniti neke informacije, postupke, znanja i sl. (op. S. K.: še vedno ne vemo, za katero podro- čje gre!) u sklop spoznaja kojima se neke druge discipline uglavnom ili dominantno ne bave (op. S. K.: še nič o področju!), a može nam biti od nekakvog ozbiljnijeg interesa, npr. za razumijevanje gibanja ili bilo što drugo.’’ S takšno opredelitvijo znanstvene discipline si ni mogoče ve- liko pomagati. Manjka namreč bistveni del opredelitve, to je ime področja, ki ga znanstvena disciplina s tem imenom obravnava. V zadnjem delu opredelitve resda preberemo ‘’za razumijevanje giba- nja ili bilo što drugo’’, toda če se omem- ba gibanja zdi bistvena in smiselna, ker je omenjeno področje raziskovanja, vse pokvari dostavek ‘’ili bilo što drugo’’ (???). Po tem dodatku je torej kineziologija zbir spoznanj o gibanju ali čemer koli drugem (?), kar je pravzaprav lahko tudi astronomija, seksologija, botanika ali karkoli drugega. Očitno je torej, da ‘kineziologija za sva vremena’ ne ve veliko o definicijah oziroma o opredelitvah poj- mov. Navedene (ob)sodbe na tem mestu ni mogoče natančno razložiti, ker gre za obsežno področje logike. Da pa le ne bi (ob)sodba izpadla kot kritizertvo8, samo nekaj povzetkov iz teorije definicij. Definicija pojma določa njegovo vsebi- no. Gre za logično/definicijsko enačbo, pri kateri je na levi strani enačaja pojem, ki ga je treba vsebinsko opredeliti ali definirati (definiendum), na desni strani enačbe pa definiens, ki predstavlja vse- bino definiranega pojma. Opis vsebi- ne mora biti nedvoumen, kar besedna zveza ‘bilo što drugo’ zagotovo ni. Tudi enobesedni izraz gibanje ne ustreza ter- minološki natančnosti, ker pojem gibanje pomeni celo vrsto stvari (gibanje ladje, gibanje osebnih dohodkov, gibanje ur- nih kazalcev …). Natančnejši bi bil izraz ‘telesno gibanje’, pa še vedno ne v skladu z znanstveno ‘eksaktnostjo’ in ‘rigorozno- stjo’, saj o telesnem gibanju govorimo tudi pri gospodinjskem delu, gobarjenju, nabiranju regrata, vrtnarjenju, košenju trave, pleskanju hiše, sedanju in vstajanju s straniščne školjke in tako naprej. Najbrž si kineziologija, ki domuje na športnih in podobnih fakultetah, ni prilastila tudi na- vedenih opravil. Desna stran definicijske enačbe mora imeti dvodelno strukturo. Prvi del na- vaja rodni pojem (genus proximum), na primer ‘’veda o …’’ (čemur v gornjem poskusu opredelitve ustreza besedna zveza ‘specifično artikulirana parcijalna spoznaja’), drugi del pa izraža bistveno razliko (differentio specifico), ki govori o tem, kaj konkretno vedo ali znanstveno disciplino loči od drugih ved oziroma znanstvenih disciplin. In ta del manjka v gornjem poskusu opredelitve pojma kineziologija. Za trenutek se približno pokaže vsebinska opredelitev ključnega pojma z besedno zvezo ‘razumijevanje gi- banja’, hkrati pa dodatek ‘ili bilo što drugo’ vse pokvari. Vsebina pojma kineziologija pa res ne more biti ‘karkoli drugega’ (‘bilo što drugo’). V zapisanem poskusu opredelitve pojma kineziologija sploh ni mogoče govoriti o definicijski enačbi, ker sta pojma gibanje in ‘bilo što drugo’ ne- znanki. Zlasti besedna zveza ‘bilo što dru- go’ je največja neznanka. V enačbi pa ni neznank. Enačba neznane količine odkri- va. In zaradi takšne (ne)opredelitve ključ- nega pojma na polovici knjige še vedno ne zvemo natančno in nedvoumno za področje, ki ga kineziologija ‘pokriva’. V teoriji znanosti preberemo: ‘’Obliko- vanje pravilnih in vsebinsko ustreznih definicij je ena najpomembnejših nalog vsake znanosti.’’ Tisto, kar ni definirano ali je napačno definirano, ne omogoča raci- onalnega diskurza. Neracionalni diskurz 50 pa ni več znanost. Oblikovanje neopo- rečnih opredelitev strokovnih in znan- stvenih pojmov je posebno področje logike. Slabo se piše vedi, ki zanemarja znanja o pravilnem (logičnem) mišljenju. Kaže, da se kineziologija za sva vremena ne meni za ta znanja. Zato tudi ni prav, da je, na primer, ljubljanska športoslovna alma mater iz svojih študijskih progra- mov izgnala filozofijo in logiko. Še en poskus oprede- „ litve kineziologije Kaže, da tudi avtorjema ni všeč ohlapno pojasnjevanje vsebine kineziologije, zato še enkrat (na 61. strani) načenjata vpraša- nje, ‘’kako bi mogli barem pokušati pošte- no i logički ispravno njenu ulogu i mjesto pozicionirati što je moguče preciznije’’. Avtorja imata seveda prav, saj besedna zveza ‘’bilo što drugo’’ res ni dovolj ‘’logički ispravna’’ in ‘’precizna’’ za ‘’pozicioniranje’’ znanstvene discipline. Na sredini knjige se torej še vedno ukvarjata z vprašanjem, kako bi ustrezno opredelila ključni pojem, ki mu je knjiga namenjena. Hkrati tudi ugotovita, da brez tega sploh ni možno neoporečno sporočanje kakršnih koli sta- lišč. Zato zapišeta, da ‘’ne možemo krenuti u avanturu … dok nismo definirali čime se sama Kineziologija bavi, što joj je predmet i zadaća …’’ Ob tem je treba opozoriti, da se ni mogoče pridružiti stališču, po kate- rem bi neka veda bila avantura. Pojem avantura ima namreč pogosto slabšalni pomen, zato je nevzdržno, da znanosti dodajamo takšne pomene. Hkrati vem, da se s kineziologijo (kar koli že komu ta pojem pomeni) ne ukvarjajo avantu- risti. Seveda je pojem avantura mogoče razumeti tudi kot metaforo, vendar v znanstvenem jeziku metafore nimajo kaj iskati. Če pa že govorimo o avanturi, je to prav gotovo ‘vstop v neko materijo’, za katero sploh ne vemo, ‘što jest i što nije’. Ko avtorja ugotovita, da bi bilo konč- no vendarle treba kineziologijo ‘’logički ispravno … pozicionirati što je moguče preciznije,’’ skleneta misel, da je ‘’posao iz- nimno lagan i jednostavan’’. In nato zares ‘iznimno lagano i jednostavno’ zapišeta: ‘’Kineziologiju ćemo prvenstveno tretirati kako nekakav (!) konvencinalni (!) skup in- formacija kojim ćemo na specifični način pokušati dostići apsolutnu znanstvenu isti- nu (!) … Kineziologija je … skup poznatih pravila i zakonitosti koje, i kojima interpre- tiramo svijet oko nas i nas same, pokuša- vajući spoznati SVE (!!!)’’ Za hermenevtične analitike dela še in še! (Klicaje v navedku dodal S. K., označujejo pa predmet her- menevtične analize). Prvič, tudi pri drugem poskusu oprede- litve pojma kineziologija še vedno ne zvemo za področje, ki ga ta znan- stvena disciplina proučuje. Drugič, bralce je treba opozoriti, da je besedica SVE v navedku tudi v izvirniku res zapi- sana z velikimi črkami. Avtorja torej po- udarjeno izjavljata, da poskuša kineziolo- gija spoznati VSE v ‘’svijetu oko nas i nas same’’, torej VSE, ne glede na področje stvarnosti. ‘Svijet oko nas i nas same’ raz- iskujejo vendar (tudi)t druge vede, zato je namen ‘’spoznati SVE’’ ali imperialistič- no kineziološko prisvajanje SVEGA (in za ‘sva vremena’), ali znanstvena fantastika, ali šlamparija (površno, slabo opravljeno delo). Najverjetneje gre za slednje, kar je navadno mogoče pripisati pomanjkanju občutka za natančno in logično ubese- dovanje. Skratka, čvek, nakladanje. Težko je namreč verjeti, da bo človeštvo nekoč spoznalo VSE, še najmanj pa naj bi to udejanjila kineziologija. Ko bi avtorja vsaj omenila, za katero področje ‘oko nas’ gre, bi bilo mogoče vsaj delno dobroho- tno razumeti tudi izraz SVE. Tretjič, avtorja kineziologijo razumeta kot ‘’nekakav konvencionalni skup infor- macija’’. Še enkrat se potrdi, da avtorja ne ločita med pojmoma konvencija in (znanstvena) zakonitost, o čemer je že tekla beseda. Repetitio est mater studio- rum 16 : Konvencija/dogovor ni znanstve- no spoznanje. Znanstveno spoznanje je samo tisto, kar je spoznano z ustrezno znanstveno metodo in je zato empirično in/ali logično preverljivo ter zato deluje kot (znanstveni) zakon. H konvencijam se zatekamo takrat, kadar nečesa (še) ne znamo ali nočemo rešiti z znanstvenim orodjem. Dogovorna stališča (konvencio- nalni skup informacija) so lahko ‘nekakšen (začasni) strokovni dogovor’, velikokrat pa so orodje ideologije in demagogije. ‘Znanost’, ki vsebuje ‘nekakav konvencio- nalni skup informacija’, v resnici sploh ni znanost. Sploh pa ne, če vsebuje ‘’neka- kve informacije’’ (nekakšne informacije). Nobena veda (če to res je) ni ‘’nekakav skup informacija’’, ampak natančno opredeljen vsebinski sklop. Zaimek nekakav oziroma nekakšen je ekspresni izraz, ki izraža nedoločenost stvari (npr. nekakšno pisanje), približno podob- nost (npr. nekakšen strah) in celo slab- šalno lastnost (npr. nekakšen člančič). Nedoločnost, približnost in slabšalnost niso atributi, ki se uporabljajo v znano- sti. Znanost, ki vsebuje nedoločne stvari, približno podobne informacije resnici ali celo slabšalne lastnosti, je nikakva zna- nost. In četrtič, avtorja zapišeta, da kineziologi- ja ‘’pokuša dostići apsolutnu znanstvenu is- tinu’’. Znanstvena fantastika! Znanost na- čeloma ne proizvaja ‘absolutnih resnic’. V naravi znanosti je, da vedno znova dvomi o tako imenovanih znanstvenih resnicah. Če ne bi bilo tako, bi še danes veljala Pto- lemajeva ‘znanstvena resnica’ iz drugega stoletja, ki govori o geocentričnem sve- tovnem sestavu. Če bi Kopernik verjel v apsolutnu znanstvenu istinu, ne bi odkril in utemeljil heliocentričnega svetovnega sestava. Zagovarjanje apsolutne istine je prej dogma9 kot znanost. Dogma je se- veda največkrat tudi ‘’konvencionalni skup informacija’’, zlasti še, če gre za ‘’parcijalnu spoznaju jako uske transparencije’’. Neoporečne definicije tudi ne smejo biti same v sebi protislovne. Avtorja kinezi- ologijo označita najprej kot ‘’konvenci- onalni skup informacija’’ in hkrati takoj zatem kot ‘’skup poznatih pravila i zakoni- tosti’’. To dvoje (konvencija in zakonitost) pač ne gre skupaj. Konvencija/dogovor in znanstvena resnica sta protislovni kategoriji, ki sta na nasprotnem vredno- stnem polu. In logično nedopustno (pravzaprav zmedeno) je, če s protislov- nima kategorijama hkrati opredeljujemo isti pojem. V ponesrečeni opredelitvi pojma kineziologija preberemo še, naj bi ‘’konvencionalni skup informacija … pokušal dostići apsolutnu znanstvenu istinu’’. Če dogovor/konvencija ni znan- stveno spoznanje, ne more odkrivati znanstvene resnice. Še najmanj pa ab- solutnih. Še enkrat se torej potrdi teza o ‘dogovornem nakladanju’, za kar pa res lahko velja napoved avtorjev obravna- vane knjige, da je ‘’posao iznimno lagan i jednostavan’’. In da ne bo nesporazuma. Navedenega semantičnega in logičnega razčlenje- vanja ‘nekakve definicije’ pojma kinezi- ologija ne gre razumeti kot oporekanja stališču, da je kineziologija znanstvena disciplina, ampak le kot argumentiran dokaz o skrajno laičnem in neprimernem definiranju pojmov, čeprav je oblikova- nje pravilnih in vsebinsko ustreznih definicij ena najpomembnejših nalog vsake znanosti. športna terminologija 51 Še enkrat: najprej „ obetavno, nato zmedeno Končno (šele na 66. strani, ko se knjiga že preveša v drugo polovico) stvari posta- jajo nekoliko smiselnejše in smotrnejše. Avtorja se še enkrat lotevata vprašanja, ‘’kako dakle, sada nakon svega rečenog uo- pće odrediti što je to Kineziologija’’ (in kot se za ‘božanstvo’ spodobi, ime znanstve- ne discipline z veliko začetnico). Kaže, da se ‘vsebinski pleonazem’10 končno ‘nakon svega rečenog’ le preveša v nekaj oprije- mljivega. Zdaj šele avtorja nedvoumno zapišeta, da pojem kineziologija pome- ni ‘’znanost o kretanju, dakako čovjeka’’. Končno! Čeprav ta ‘dakako’ (slov. seve- da) ni tako samoumeven, ker se dakako gibljejo tudi živali. Po logični razlagi, ki naj bi v terminologiji kot znanstveni di- sciplini sleherne vede vendarle veljala, je pojem kineziologija rodni pojem (ge- nus proximum), ki se glede na bistveno razliko (differentio specifico) deli na dva podrejena pojma: zookineziologijo in antropokineziologijo. Predponi (zoo, antropo) semantično in logično neopo- rečno označujeta differentio specifico in s tem dve vrsti kineziologij. Avtorja sicer omenjata možnost uporabe izraza antropokineziologija, vendar me- nita, da ‘’time ne bi dobili ništa na jasnoći’’. Error fundamentalis! Pridobili bi pri ter- minološki neoporečnosti in ‘rigoroznem sledenju logičnemu sklepanju’, kar sta pravzaprav temeljni lastnosti znanosti in sleherne vede ali znanstvene discipline. Z izrazom antropokineziologija bi na- mreč sporočali, da nas zanima le gibanje človeka, ne pa tudi gibanje živali. Če pa smo zvesti temeljnemu atributu znano- sti (dosledna, logična, argumentirana natančnost) in terminotvornemu načelu ‘nomen est omen’, tudi pojem antropo- kineziologija ne ustreza popolnoma, ker je človekovo gibanje mogoče proučevati ne samo v športu, ampak tudi v različnih drugih okoliščinah, na primer v različnih poklicih, med proizvodnim delom in tako naprej, kar seveda ni predmet pro- učevanja športnih visokih šol. Zato je že nekajkrat bilo zapisano, da terminološki in sploh znanstveni eksaktnosti ustreza izraz kineziologija športa15, če seveda mislimo na obravnavo človekove moto- rike, ki je parcialno znanstveno področje fakultet za šport in podobnih visokošol- skih zavodov. O kineziologiji športa kot parcialnem znanstvenem področju celostne vede o športu govorimo zato, ker s pojmom šport mislimo na svetovni kulturni pojav, ki ni samo zadeva telesne- ga gibanja oziroma motorike (kinei, kine- sis), ampak še marsikaj drugega. Šport proučujejo tudi zgodovina športa, psiho- logija športa, sociologija športa in druge športoslovne discipline. Še enkrat se to- rej potrdi, da Kineziologija za sva vremena boleha od nenatančnega, nelogičnega, neznanstvenega ubesedovanja. Ko se že zazdi, da je z opredelitvijo poj- ma kineziologija vsaj približno konec skrivalnic, se začne spet zapletati. Avtorja menita, da v kineziologiji ‘’ne možemo za- obilaziti … kardiovaskularni ili pulmonalni sustav … ne funkcije nervnog sustava ... ne hemoglobin, insulin, endorfin, vitamine, kiseline, proteine, baze, soli, ugljikohidrate, glicerine, testosteron, progesterone, estro- gene … ne metan, vodu, ugljični dioksid, vodik, kisik, dušik, natrij, kalij, željezo, cink, pa i delove atoma poput protona i elektro- na …’’ Bralec dobi vtis, da je vse našteto del kineziologije. Seveda je res, da na- vedenih sistemov ter kemičnih prvin in spojin v proučevanju motorike (kinei, ki- nesis) ne smemo prezreti, toda vse našte- to že po naravi stvari primarno pripada drugim znanstvenim disciplinam (ana- tomiji, funkcionalni anatomiji, fiziologiji, kemiji, biokemiji in tako naprej). Kinezio- logija (športa) kot znanstvena disciplina o človekovem gibanju (v športu) le pre- naša obča spoznanja navedenih disciplin na raven posebnega, to je na področje športne motorike. Obseg pojma kineziologija pa avtorja širita še naprej. Menita namreč, da ki- neziologijo ‘’zanimaju relacijske strukture socialnih interakcija, … navijačke skupine i njihove karakteristike’’ pa tudi to, ‘’kako stoji stvar sa većim političkim zajednicama, kvartovima, selima, gradovima, regijama, državama, kontinentima … u malim gru- pacijama, športskim klubovima, prijatelj- skim neformalnim skupinama basketaša i haklera, što je sa bračnim zajednicama …’’ Da, kdor še ni vedel, kineziologija naj bi obravnavala tudi bračne zajednice (za- konske skupnosti). Prisvojitveni nagibi kineziologije za sva vremena pa so še večji: zanjo ‘’su izuzetno zanimljivi … seljaci, inže- njeri, graditelji, vozači, trgovci, preprodavači, direktori, zatvorenici, rodilje, novorođenčad, adolescenti, lihvari (slov. oderuhi, op. S. K.), bankari, znanstvenici, pjevači, manakenke, glazbenici, kipari, prosjaci i pisci …’’ Pa tudi to še ni vse! Kineziologijo zanimajo tudi ‘’globalne integracije, visoka politika, mass- mediji, pravna regulativa i ekonomske defi- nicije’’. Kaže, da kineziologijo zanima kar cela fakulteta za družbene vede z vsemi njenimi znanstvenimi disciplinami. Vpra- šanje ne-razumnosti vernikov kineziolo- gije pa se še posebej postavlja ob nasle- dnji razlagi: Z gibanjem se ne ukvarja ‘’niti jedna artikulirana disciplina … izuzev an- tropologije u cjelini, a što opet nije ništa drugo nego kineziologija’’ (debeli tisk S. K.). Avtorja sta celo antropologijo u cjelini razglasila za kineziologijo. Ob tem je vsak komentar nepotreben. Po aneksiji13 antropologije so manj ču- daški celo bombastični dostavek kine- ziologiji ‘’za sva vremena’’, kineziologiji namenjeno programsko geslo ‘’kad leptir zamahne krilom, zatrese se cijeli svemir’’, pisanje kineziologije z veliko začetnico, opredelitev kineziologije z besedami ‘’razumijevanje gibanja ili bilo što drugo’’ in namen vede ‘’pokušavajući spoznati SVE’’. Zagotovo je takšno ‘znanstveno misel’ težko razumeti. In kaj naj si po vsem tem mislimo ob naslednji samohvalni avtorski oceni zapisanega: ‘’Kako se vidi, iznimno uspješno smo locirali poziciju, svrhu, mjesto i ulogu Kineziologije. Teško da će itko ikada bolje.’’ Brez komentarja ... le takoj moram po tabletko proti hipertenziji. Četrtič še bliže … „ vendar še oporečno Še enkrat (na 86. strani) se avtorja lotita definirati pojem kineziologija (kar bi po epistemoloških pravilih pričakovali že v sklopu opredelitve ‘predmeta in proble- ma’ na prvih straneh monografije). Tokrat se zdi, da smo se le približali bistvu zade- ve. Avtorja namreč zapišeta, da je ‘’sistem- ska kineziologija kao jedan dosta kvalitetan pokušaj objedinjavanja cjelovitih spoznaja o kretanju čovjeka (debeli tisk S. K.) u konsistentni skup primjenljivih informacija’’. Navedena opredelitev formalno ustreza dvodelni strukturi definiensa: za rodni pojem (1. del definiensa) štejemo večbe- sedno zvezo ‘’cjelovita spoznaja primjen- ljivih informacija’’ (kar v formalni strukturi opredelitve poenostavimo z besedno zvezo ‘’znanstvena disciplina/veda o …’’, differentia specifica (2. del definien- sa) pa je besedna zveza ‘’o kretanju čov- jeka’’. Torej: kineziologija je veda o člo- vekovem gibanju. Nedvoumno je torej rečeno, da gre za ‘spoznaje o kretanju 52 čovjeka’ in NE ZA SPOZNANJA O ŠPOR- TU KOT SVETOVNEM KULTURNEM POJA- VU. Navedeno sporočilo je lahko poučno tudi za slovenske vernike kineziologije, ki znanstveno disciplino s tem imenom še kar naprej razglašajo za terminološki znak za vedo o športu. Res pa je, da ni znano, ali se avtorja zavedata pomena navede- nega sporočila. Možno je seveda tudi, da sta pojem šport zožila zgolj na gibanje, kar pa zagotovo ni ‘znanstvena istina’. Z zadnjo opredelitvijo pojma kineziolo- gija (natančneje: antropokineziologija ali kineziologija športa) kot ‘spoznaje o kretanju čovjeka’ se je načelno (z ustre- znimi popravki) mogoče strinjati, posta- vlja se le vprašanje, zakaj je bilo potrebno porabiti skoraj dve tretjini knjige, da sta avtorja opredelila ključni pojem, ki mu je knjiga namenjena. Toda bolje pozno kot nikoli. Seveda ima pisec tega prispevka zdaj že boljši občutek, ker celo ortodo- ksni jugoslovanski kineziologi, dediči zagrebške kineziološke šole, oznanjajo, da je kineziologija znanstvena disci- plina o gibanju (in ne celostna veda o svetovnem kulturnem pojavu, ki mu pra- vimo šport). Pisec namreč prav to že dve desetletji dokazuje z ustreznim logiškim orodjem. Čeprav je navedena definicija pojma ki- neziologija formalno neoporečna, je vse- binsko, logično, semantično in jezikovno pomanjkljiva. Ni na ravni znanstvene eksaktnosti. Rečeno je že bilo, da je vse- binsko, logično, semantično in jezikovno ustreznejši izraz antropokineziologija, če gre za gibanje človeka sploh. Če pa gre za posebno vrsto gibanja, na primer v športu in podobnih dejavnostih, je logič- no, semantično in jezikovno utemeljen izraz kineziologija športa, pri čemer s pojmom šport razumemo večrazse- žnostni svetovni kulturni pojav15. Iz na- vedene izvirne opredelitve pojma kine- ziologija pa hermenevtičnega analitika vznemirja še nekaj. Postavlja se namreč vprašanje, kdo sta avtorja, da si dovolita soditi o kakovosti (‘’dosta kvalitetan pokušaj’’) neke vede. Že oporečna termi- nologija ter vrsta protislovij in dvomljivih izjav zbujajo dvom o ‘kakovosti’ diskurza. Sploh pa je delitev ved na ‘kakovostne’ in ‘nekakovostne’ nekaj nenavadnega. Nikjer še nisem zasledil, da bi medicino, sociologijo, zgodovino, matematiko, fi- ziko in druge vede delili na ‘kakovostne’ in ‘nekakovostne’. Še bolj moti izraz po- kušaj, ker vzbuja misel, da sploh še ne gre za vedo, ampak za pokušaj (poskus). Med pokušajem (poskusom) in vedo (ali znanstveno disciplino) je namreč bistve- na razlika14. Kakor koli že, še enkrat se po- trdi, da avtorjema manjka ubesedovalna natančnost, kar je pravzaprav temeljni pogoj za znanstveno sporočanje. Čeprav se zdi, da je končno vendarle ja- sno, kaj je kineziologija, pa le ni mogoče spregledati dveh protislovij. Prvič, kinezi- ologijo avtorja opredelita kot ‘spoznaju o kretanju čovjeka’, a hkrati ji polagata v naročje ‘’globalne integracije, visoku po- litiku, mass-medije, pravnu regulativu i eko- nomske definicije’’ in končno še razglasita, da ‘’antropologija u cjelini … nije ništa dru- go nego kineziologija’’. Prav tako v nada- ljevanju izvemo, kako naj bi kineziologija ‘’spašavala svijet’’, ker je to ‘’dominantni kineziološki problem’’. Že nekaj let berem, da je ‘spašavanje svijeta dominantni eko- loški problem’. Samo še z naslednjim na- vedkom naj zamorim bralce: ‘’Kineziolo- gija može pokušati prije svega ukazati na zakonitosti općeg razvoja čovjeka pojedin- ca i čovjeka kao vrste u motoričkom, fizio- logijskom, psihologijskom, morfologijskom i svakom drugom smislu …’’ (debeli tisk S. K.). Med ‘spoznajo o kretanju čoveka’ in ‘općim razvojem čovjeka pojedinca i čovje- ka kao vrste’ pa res ni mogoče postaviti enačaja. Pa tudi ‘’… fiziologijski, psiholo- gijski, morfologijski i svaki drugi smisao’’ niso predmet proučevanja kineziologije. Očitno sta avtorja izgubila rdečo nit in nadzor nad svojim ubesedovanjem. In drugič, znano je, da so na Hrvaškem nekdanjo fakulteto za šport preimeno- vali v kineziološko fakulteto. Iz tega je sklepati, da s kineziologijo označujejo vedo o športu. Kaže torej, da po eni plati kineziologijo opredeljujejo kot ‘spozna- ju o kretanju čovjeka’, krati pa jo šteje- jo za vedo o športu, ki ima domicil na ‘športni’ fakulteti. Med obema pojmoma seveda ni enačaja. Šport ni samo zadeva človekovega gibanja oziroma giboslovja (kinei, kinesis), ampak veliko več. Zato na takšnih fakultetah deluje več znanstve- nih disciplin, ki poleg motorike (kinei, kinesis) obravnavajo še vrsto drugih vidi- kov športa. Izraz ‘kineziološka fakulteta’ je s semantičnega, logičnega in leksikolo- škega zornega kota neprimeren, če šola izobražuje in vzgaja visoko izobražene strokovnjake na področju športa. To je bilo nujno zapisati, ker se podobne sanje o ‘kineziološki fakulteti’ motajo po gla- vi tudi nekaterim slovenskim vernikom kineziologije, čeprav s pomočjo teorije terminologije (ki je znanstvena disciplina vsake vede in temelji na semantiki, logiki in leksikologiji) dokazujemo, da je kinezi- ologija (športa) le ena od športoslovnih disciplin, ki po terminološkem načelu nomen est omen (kinei, kinesis + logos) obravnava motoriko. Še bolj je izraz kineziologija neprime- ren za označevanje učnega predmeta v osnovni in srednji šoli. Tak predlog je bil izrečen na vrhuncu ‘kineziološke evfo- rije’ tudi na ljubljanski fakulteti za šport (prof. J. Šturm) v času opuščanja izraza ‘telesna vzgoja’. Primerjanje in sklepanje po analogiji nas namreč poučita, da se pri angleščini učenci učijo angleški jezik, pri matematiki matematiko, pri kemiji kemijo, pri glasbenem pouku glasbo, pri kineziologiji pa kineziologijo. Toda kine- ziologija je vendar znanstvena disciplina, učenci in dijaki pa se ne uvajajo v znanost (v giboslovje), ampak se urijo v športu. Učijo se športnih iger, atletskih disciplin, gimnastičnih prvin, plavanja, smučanja in drugih športnih veščin, ne pa znan- stvene obravnave motorike (kinei, kinesis + logos) navedenih športnih zvrsti. Še marsikaj bi bilo mogoče zapisati o termi- nološki zmešnjavi, ki jo avtorja dogovor- no (in ne znanstveno!) ‘uveljavljata’, tudi zato, ker se ta zmešnjava prenaša v štu- dijske načrte Fakultete za šport v Ljublja- ni in v njen predmetnik podiplomskega študija. Zadnji spomenik zmedenosti je tudi poimenovanje študijske smeri ‘smer kineziologija’ s triletnim bolonjskim štu- dijem. Če je kineziologija znanstvena disciplina (kinei, kinesis + logos), je štu- dij kinezio-logije lahko le podiplomski magistrski ali doktorski program. Diplo- manti kinezio-loškega študija postanejo strokovnjaki za znanstvenoraziskovalno delo na področju znanstvene discipline z imenom kinezio-logija, ne pa absolventi triletnega bolonjskega študija. Da o pri- morski ‘kineziologiji’ ne govorimo. O tem je pravzaprav že tekla beseda, vendar ‘ga ni junaka’, ki bi to spravil v red. Nered v izrazju pa, žal, kaže na nered v zgornjih nadstropjih stavbe. Najbolj pa je sprevr- ženo ravnanje, ko nekateri zavodi zave- dno (premišljeno) na učen izraz kinezio- logija ‘lovijo’ študente. Ker že presegam dovoljeni obseg pri- spevka, žal na tem mestu ni mogoče do konca izčrpno razčleniti vseh 135 strani knjige. Dve opombi pa je vendarle tre- ba še zapisati. Prvič, avtorja uporabljata športna terminologija 53 besedno zvezo ‘’znanstveno-kineziologij- ska postavka’’. Navedena besedna zveza je pleonazem10. Izraz ‘kineziologijska’ že sam zase sporoča (logos, veda, nauk), da gre za raziskovalno oziroma znanstve- no dejavnost, zato je prvi del besedne zveze pred stičnim vezajem nesmiseln, ker sporoča to, kar sporoča drugi del. V vsakdanjem življenju, na tržnici ali za točilno mizo, takšni logični in leksikolo- ški spodrsljaji niso vredni komentarja, od znanosti pa se pričakuje odličnost v vseh pogledih. V znanstvenih besedilih podobni spodrsljaji vlivajo nezaupanje v pristojnost piscev. Kaže, da tudi ‘bratska kineziološka fakulteta’ boleha od logič- ne12 in leksikološke podhranjenosti. In drugič, avtorja navajata 276 virov, ki naj bi dajali težo Kineziologiji za sva vremena. Navada je, da pri pisanju navajamo dela, ki smo jih uporabili pri pripravi besedi- la in besedilo podpirajo ali jih besedilo zavrača. Pregled 276 virov kaže, da sta avtorja v poglavju Literatura navedla ‘sve i svašta’, kar zadeva in kar ne zadeva ‘predmet in problem’. Zato tudi ni čudno, da je kar 21 strani (13 odstotkov) name- njenih naštevanju ‘literature’, ki je ali pa ni bistvenega pomena za odo o kinezio- logiji. Kaže, da imamo tudi v tem primeru opravka s sodobno ‘bibliofilsko magijo’, ki domnevno dokazuje, kaj vse je avtor prebral oziroma kolikšen del domačega in svetovnega slovstva ‘stoji za njegovo knjigo’. V resnici hipertrofija bibliome- tričnih enot sama zase še ni kazalec aka- demske odličnosti. Navsezadnje to doka- zuje tudi obravnavana knjižica. Hkrati v našteti zbirki virov ni zaslediti slovenskih avtorjev, ki so problematizirali identiteto kineziologije in njen terminološki znak. Mogoče je domnevati, da tudi zato, ker ne podpirajo popolnoma kineziologije za sva vremena. Opravičujem se bralcem za utrudljivo izvirno ‘citatologijo’, a drugače ne bi mogli dojeti veličastnosti in žlahtnosti znanstvene discipline z imenom kinezio- logija. Kaže, da verniki kineziologije nekaj tega celo verjamejo. Najbolj od vsega me žalosti, da je ena od recenzij knjige tudi z ljubljanske alme mater, po kateri knjiga ‘’prezentira filozofiju znanosti’’ in je ‘’usklađena s pulsacijom vremena’’. Zapi- sano je še, da se v knjigi ‘’osjeti energija saznanja … navedena u i između redova’’. Žal ne v vrsticah ne med vrsticami ne najdem veliko ‘prezentacije filozofije zna- nosti’, da o primanjkljaju ‘energije sazna- nja’ ne govorim. Res pa je, da ima knjiga Kineziologija za sva vremena tudi svojo dobro stran. Na- tisnjenih je bilo samo ‘’300 primjeraka’’, kar je za celo jezikovno območje izjemno malo. Tako vsaj knjiga ne bo prišla v roke resnejšim raziskovalcem, znanstvenikom in drugim intelektualcem. Namesto sklepa – „ repetita iuvant11 Šport je neenovit (večrazsežnosten) sve- tovni kulturni pojav. Vsak kulturni pojav je posebno področje družbene stvarnosti, zato ima pravico do svoje vede. Pravilo- ma vede dobijo svoje ime po področju, ki ga obravnavajo. Celostna veda o podro- čju, ki mu pravimo šport ali športna kul- tura, je na podlagi semantičnih, logičnih, terminoloških in leksikoloških meril lahko le športologija, športoslovje, kar sploh ni slovenska posebnost (Sport Science, Sportology, Sportologie, Sportwissen- schaft). Zato je fakulteta za športoslov- je semantično in logično neoporečen naziv izobraževalne in raziskovalne insti- tucije, na kateri ima domicil športoslov- je (pa čeprav nekaterim subjektivno to ni všeč). Šport seveda obravnavajo tudi druge vede oziroma znanstvene discipli- ne, ki po logiki presečnih pojmov dobijo ime po enem in drugem področju. Zato govorimo o sociologiji športa, filozofiji športa, psihologiji športa, didaktiki športa in tako naprej. Pravimo jim športoslov- ne discipline, ki so tudi terminološka podlaga za snovanje enakoimenskih ka- teder, ki so po definiciji učno-znanstvene enote fakultete. In kineziologija športa je le ena od športoslovnih disciplin. To je tista, ki proučuje motoriko (kinei, kinesis) športa in podobnih gibalnih dejavnosti. Pedagogika športa, psihologija športa, sociologija športa in druge športoslovne discipline torej niso del kineziologije, kot je včasih razumeti ideologe in vernike ki- neziologije. Opombe „ 1Misel nemškega pisatelja Bertolta Brechta (1898−1956). Misel je seveda lahko razumeti na dva načina: knjiga je lahko učinkovito orožje za drugače misleče, lahko pa se avtor knjige tudi sam ustreli v koleno. Bralci bodo presodili, kdo se je v tem primeru ustrelil v koleno. 2Glede na to, da smo nekoč živeli v Jugoslaviji in bolj ali manj razumemo jezike naših južnih sosedov, pisec prispevka ne bo prevajal hrva- ških navedkov v slovenščino. Izvirni navedki, ki so v poševni pisavi, so namreč verodostojnejši in zato bolj nedvoumno izražajo izvirno lah- kotnost mišljenja in ubesedovanja. Zdi se tudi, da je dvojezični dialog pristnejši in žlahtnejši. Izvirni navedki so smiselni tudi zato, če bo pričujoči zapis mogoče prišel v roke avtorjema in drugim hrvaškim bralcem. Če si slovenska fakulteta za šport lahko v primeru strokovne- ga/znanstvenega posveta dovoli razglasiti angleščino za uradni jezik na Kodeljevem, tudi hrvaški navedki niso poseben greh. 3Hermenevtika, spretnost analitičnega raz- laganja, tolmačenja in pojasnjevanja besedil s pomočjo semantike in logike; hermenevtična obravnava, analiza logike nekega mišljenja, njegovega ubesedovanja in sporočanja. 4Epistemologija (gr. episteme, znanje, zna- nost), vedoslovje, spoznavna teorija, tudi filo- zofija znanosti; obravnava metode korektnega znanstvenega spoznavanja in neoporečnega znanstvenega sporazumevanja. 5Za tiste, ki so pozabili: nad ulomkovo črto je števec, pod njo je imenovalec. Z ulomki, ki ima- jo različne imenovalce, ni mogoče računati. 6Čvek, vsebinsko prazno, nespametno govor- jenje. 7Finta, športni žargonski izraz, ki pomeni ‘gib pri športni igri, ki naj zmede nasprotnika’. 8Med kritiko in kritizerstvom je bistvena razlika. Kritika temelji na bolj ali manj veljavnih (vali- dnih) in objektivnih argumentih, kritizerstvo pa je pristransko, subjektivno, neargumentirano, tendenciozno, ideološko, demagoško naspro- tovanje. 9Dogma, 1. nespremenljivi verski nauk; 2. trdi- tev, ki temelji na avtoriteti, ne na znanstvenih dokazih. Dogma je nasprotni vrednostni pol od znanosti, zato se znanost bori proti dogmam. 10Pleonazem, opisovanje pojma z več pomen- sko sorodnimi ali enakimi izrazi; v razširjenem pomenu: nesmotrno besedno preobilje (čveka- nje, nakladanje). 11Repetita iuvant, latinska modrost: ponavlja- nje koristi. 12Logika, v najširšem pomenu veda (tudi filozof- ska disciplina) o pravilnem mišljenju. 13Aneksija, pripojitev tujega ozemlja kaki državi, priključitev. 14Poskus, prizadevanje osebka za uresničitev nečesa; poskus še ni rešitev, ugotovitev, teorija, zakon; veda je konsistentni skup objektivnih in veljavnih (znanstvenih) spoznanj na določenem področju. 15Šport, svetovni kulturni pojav, kamor štejemo vse pojave, procese, odnose in namene na iz- sekih gibalne/športne vzgoje, gibalnega/špor- tnega razvedrila, selekcijskega tekmovalnega športa, invalidskega športa ter zdravilnega in rehabilitacijskega športa. 16Repetitio est mater studiorum, lat. pona- vljanje je mati učenja. dr. Silvo Kristan, izr. prof. v pokoju Podkoren 39 E, 4280 Kranjska Gora silvo.kristan@guest.arnes.si 54 The slovenian language on sale: the barbarism of »vejkanje” (and much more) Abstract Jože Toporišič, the most important personality of the Slovenian literary language of the 20th century: “All those who hold impor- tant positions in the society should take care of the Slovenian language.” Postscript by Silvo Kristan: “And there is no doubt that higher education teachers and other teachers from all spheres of education, experts from relevant professional disciplines and journalists all hold an important position in the society.” Key words: sport, professional discipline, terminology Silvo Kristan Razprodaja slovenščine: barbarizem ‘vejkanje’ (in še kaj) Izvleček Jože Toporišič, najpomembnejša osebnost slovenskega knjižnega je- zika 20. stoletja: Za slovenski jezik bi moral skrbeti vsak, ki ima v družbi pomemben položaj. Pripis S. K.: In da imajo v družbi pomemben položaj visokošolski učitelji, pedagogi vseh vrst, panožni strokovnjaki in novinarji, ne more biti nobenega dvoma. Ključne besede: šport, stroka, izrazje 1 „ Barbarizem. Slovar slovenskega knji- žnega jezika (SSKJ): barbar, za stare Grke in Rimljane pripadnik neciviliziranih ljudstev. Leksikon Cankarjeve založbe: barbar, v starem veku negrk, nerimljan, tujec, zdaj neotesan, neomikan in surov človek. SSKJ: barbarizem, v jezikoslovju po tujem jeziku narejena beseda ali be- sedna zveza. Enciklopedija slovenskega jezika (2000, str. 5): barbarizem, za knji- žni jezik nesprejemljiva jezikovna enota, ker je ocenjena za nekultivirano. Kakor koli izraza barbar in barbarizem obra- čamo, vedno imata negativen vrednotni predznak. Če se opremo na jezikovni pomen poj- ma barbarizem, lahko nekoliko poeno- stavljeno rečemo, da je barbarizem vsako vsiljevanje tujih, žargonskih in slengo- vskih izrazov, kadar imamo zanje dobre in priznane domače ustreznice (ki so ‘oce- njene za kultivirane’). Težko je torej trditi, da angleški izraz bike (izg. bajk), na primer kranjskogorski bike park, ni barbarizem. Izraz bike je ‘’za knjižni jezik nesprejemlji- va jezikovna enota’’, ker imamo domačo ustreznico. Zato ga tudi ni v SSKJ. Kaj naj si mislimo o novinarju, ki v sicer cenjeni prilogi priznanega glasila zapiše: ‘’Rašica je moja bikerska steza.’’ Da o lektorju in odgovornem uredniku ne govorimo. Angleški izraz bike je namreč slovensko kolo. Slovenci od Trbiža do Brežic in od Šentilja do Kopra biku rečemo kolo. In če imamo domačo ustreznico, je vandalsko početje vsiljevati maternemu jeziku tuje izraze. Barbarizem! Nadaljnje logično iz- peljevanje izraza ‘barbarizem’ na osebe, ki to počno, bi bilo preveč kruto. Zakaj je novinarju priznanega slovenskega glasila bolj všeč izraz bajkerska steza kot kole- sarska ali gorskokolesarska steza, je področje psihologije. http://www.mtoutdoors.co.nz/products/ športna terminologija 55 2 „ Vejkanje? Na Ptuju so odprli First Wake Park za cable wakeboarding. Park bo imel tudi ski-lift. Do zdaj so Celjani hodili vejkat (iz angl. wake) v Avstrijo, zdaj bodo lahko vejkali doma (Polet, 11. avg. 2011). Malo je manjkalo, da ob pogledu na vejkanje ni- sem zavekal. Da se podeželska druščina afna s tujimi izrazi, je z veliko mero do- brohotnosti in potrpežljivosti mogoče celo razumeti, težko pa je razumeti, da to piše sodelavec ugledne časopisne prilo- ge, da lektorica to spusti skozi svoje sito in da urednik objavi. V prispevku preberemo, da ‘’za tuj izraz wakeboarding še nimamo slovenskega imena’’, hkrati pa pisec skoraj v isti sapi opisuje to dejavnost in pri tem zapiše: ‘’Wakeboarding, vejkanje, je torej deska- nje na vodi (!!!) …’’ Po eni plati pisec širi protislovna sporočila, po drugi pa posi- ljuje slovenščino s tujimi izrazi, čeprav zapiše, da je to deskanje na vodi. In če deskarji deskajo na vodi, zakaj to ni vo- dno deskališče (primerljivo s tekališčem, smučiščem, plavališčem)? Ker v gramozni jami, ki je napolnjena z vodo, najbrž ni mogoče pričakovati velikih valov, da bi deskali na valovih, prav tako ne ustre- znega vetra, da bi jadrali na (vodni) deski, so si izdelali posebno vlečnico, ki deskarja vleče. Seveda je samoumevno, da to ni ‘smučarska vlečnica’ (ski-lift), am- pak vlečnica na vodi. Treba je priznati, da je tudi naslov jezikovno oporečnega prispevka Vlečnica na vodi, zato je toliko bolj nenavadno pisanje o ski-liftu. Zakaj je naslov neoporečen, vsebina pa ‘nedr- žavotvorna’ (ker ‘napada’ državni jezik), je mogoče pojasniti. Naslovi prispevkov so navadno domena urednikov. Očitno je urednik vendarle začutil odgovornost do maternega jezika in je zapisal naslov, kot se spodobi. Toda zakaj je dovolil ka- kanje po slovenščini v besedilu prispev- ka? In zakaj je lektorica ugledne priloge dovolila širjenje tujk in besednih spačk- ov? Za ‘zvekat’! Mogoče je dopustiti, da so ptujski ‘vejkarji’ boljši v deskanju kot v znanjih, ki zadevajo ohranjanje in gojenje maternega jezika, toda zato imajo vendar občila diplomirane jezikovne izvedence, ki si z lektoriranjem služijo kruh in po- pravijo pisca, ki je papagajsko zapisal, kar je slišal ali prebral. Težko je razumeti, da prav slovenisti razprodajajo slovenščino. Kaj pravzaprav pomenita tuja izraza wake in wakeboarding? Najbrž je že kar več kot dve desetletji, odkar smo angleški glagolnik boarding (angl. board, deska) prevedli v deskanje, ki po zgledih kolo − kolesarjenje, smuči − smučanje, čoln − čolnarjenje pomeni vožnjo z desko oziroma na deski. Od tod tudi nastanek tako imenovanih deskarskih športov, katerih bistveni športni pripomoček je posebna deska, na kateri športnik stoji in krmari. V našem primeru gre za deska- nje na vodi. Seveda poznamo več disci- plin deskanja na vodi in z eno od teh se zabava druščina na Ptuju. Angleški izraz wake (izg. weik) prihaja iz navtike. Pomeni vodno brazdo, vodni val, ki nastane za hitrim vodnim plovilom v obliki obrnjene črke ‘V’. Deskar, ki ga je vlekel motorni čoln, je krmaril levo in de- sno čez vodno brazdo (čez ‘wake’), ki jo je povzročalo plovilo. Izvirno torej angleški izraz wakeboarding pomeni vodno de- skanje z vleko in krmarjenje po vodni brazdi, ki jo pušča za seboj plovilo. Pozneje so si za vleko deskarja izmislili posebno vlečno napravo (angl. cable, vrv, kabel, žica), žičnico, vendar je izraz wakeboarding, natančneje cable wakebo- arding, ostal, čeprav ni nobenega plovila, ki bi za seboj puščalo vodno brazdo. Celo v prispevku, ki opisuje to dejavnost, je za- pisano: ‘’… povsem mirna voda, podlaga kot olje …’’ Povsem mirna voda in ‘wake’ (vodni val za hitrim plovilom) vendar ne gresta skupaj. V resnici torej sploh ne gre za wake-boarding, kot oznanjajo navdu- šenci iz okolice Ptuja in novinar papagaj- sko zapiše. Zagotovo pa gre za vodno deskanje z vleko. Enostavno kot pasulj. Toda za prijatelje si je treba vzeti čas, je pel Andrej Šifrer. Tudi za jezik, če je naš prijatelj, si je treba vzeti čas. Vsiljuje se mi- sel, da lektorju, ki spušča skozi svoje sito barbarizme in druge jezikovne spačke, materinščina ni prijatelj. Zdi se, da sem kot nepsiholog ljubiteljsko približno odkril enega od možnih psiho- loških motivov za afnanje s tujimi izrazi. Pomagala mi je najstnica, ki je zadevo s svojega zornega kota takole pojasnila: ‘’Želim si biti posebna. To je vse. Želim si po nečem izstopati … ne biti kot vsi ostali moji vrstniki. Dobro vem, da sem običajna … zaradi tega se sovražim …’’ In raba tujih izrazov je res ‘posebna’ in ‘iz- stopa’, ‘razprodaja slovenščine’ pa vzbuja pozornost … In kdor ne more, ne zna ali nima daru, da bi izstopal pri čem ‘pame- tnem’, izstopa z razprodajo slovenščine. S tujimi izrazi vzbujajo ‘kramarji’ pozor- nost, ki je udejanjena že s tem, da o tem papagajsko ponavljajo tuje izraze še no- vinarji. Komu bi padla krona z glave, če bi se objekt First Wake Park imenoval prvi vodnodeskarski park ali nekaj podob- nega? Seveda, potem druščina razproda- jalcev slovenščine ne bi bila več ‘poseb- na’ in ne bi ‘izstopala’. S ‘posebnostjo’ in ‘izstopanjem’ seveda ni nič narobe, ker je ta osebnostna lastnost normalno razpr- šena (po Gaussovi krivulji) v populaciji. Žal je jezikovno ‘izstopanje’ največkrat v nasprotnem sorazmerju z ‘višino’ jezi- kovne in narodnostne izobrazbe in oza- veščenosti. Zato je nenavadno predvsem to, da so na levem (negativnem) repu Gaussove krivulje tudi plačani skrbniki neoporečnega slovenskega jezika, ki jim strokovno pravimo lektorji. Pohvaliti je treba dobronameren poskus slovenjenja tujega izraza cable wakeboar- ding v deskanje v krogu. Žičnica (angl. cable) je namreč narejena tako, da deskar krmari v krogu. Žal je izraz ponesrečen. ‘Krog’ in ‘kroženje’ namreč nista bistvena znaka tega načina deskanja. Deskati v krogu je mogoče tudi z motorno vleko. Znanec mi je povedal, da je v turističnem centru za vleko s čolnom plačal ‘za pet krogov’. Večja enota je bila ‘deset krogov’. Najbrž je mogoče tudi z jadralno desko jadrati v krogu, zlasti takrat, kadar se je treba vrniti na štartno mesto, ker pač tam šotorimo ali bivamo. Bistveni znak te športne dejavnosti torej ni ‘krog’, ampak VLEKA deskarja po vodni površini. Forma (naravnost, v krogu, vijugasto) ni bistvena. Bistveni znak je funkcija, torej vleka, kot so bistveni znaki drugih dveh načinov deskanja vodni val in pogon na veter. Zato se zdi, da je logična klasifika- cija deskanja na vodi naslednja: (vodno) deskanje z vleko, deskanje na valovih in (vodno) deskanje z jadralno desko oziroma jadranje na (vodni) deski. Res pa je, da gre lahko za več vrst deskanja z vleko (z motornim čolnom, s posebno vlečno napravo, z vlečnim padalom … ), kar pa je treba opisno označiti v začetku slehernega opisa ali izumiti nov izraz, ki bo ustrezal načelom terminotvorja. 3 „ Repetitio est mater studiorum. Če- prav je bil tribesedni izraz jezdenje na valovih (kot domača ustreznica za tuje izraze surf, surfriding, surfing in žargonska izraza surfanje oziroma srfanje) že večkrat 56 utemeljeno zavrnjen, ga nekateri še ve- dno uporabljajo v javnih občilih. Eden od novinarjev piše celo o jahalcih valov. Naj strnjeno povzamem že znano ‘lekci- jo’. SSKJ izraz jezdenje pojasnjuje na dva načina: 1. premikati se s pomočjo živali, na kateri se sedi (npr. jezditi konja); 2. sedeti na čem tako, da je vsaka noga na drugi strani (v razkoraku). Pri deskanju, ki mu nekateri pravijo jezdenje na valovih, se ne premikamo s pomočjo živali, na ka- teri sedimo (SSKJ, 1), predvsem pa sploh ne sedimo in še manj z razširjenimi noga- mi (SSKJ, 2). Torej sploh ne gre za jezdenje. Na vodnem valu sploh ni mogoče jezditi. Zato je tudi nesmiselno pisati o jezdecih ali jahalcih! Temeljnemu terminotvor- nemu načelu ‘nomen est omen’ ustreza izraz deskanje na valovih. 4 „ FEjst surfing trip. Če si je že mogoče zatisniti oči ob tujejezičnem spakovanju naključne športne druščine iz okolice Ptuja in ob papagajskem poročanju ne- veščega novinarja, ki je pač našel temo za svoje ‘vrstice’, je težko razumeti, da se nekaj podobnega dogaja v hiši, kjer se iz- obražujejo prihodnji slovenski visokošol- ski izobraženci. Ena od fakultet Univerze v Ljubljani obvešča svoje (slovenske!) študente, da bo organizirala FEjst surfing trip (angl. trip, izlet, kratko potovanje) s ‘’tečajem wind surfanja za začetnike, za surf virgin’’ (angl. virgin, devica, devičnik, nedolžen, še ne rabljen, neizkušen, ne- na-vajen, začetnik). ‘’Tečaja se lahko udeležijo tudi bolj izkušeni surfarji,’’ je še zapisano. Kakšna latovščina! V poznejšem javnem poročilu o ‘surfing tripu’ najdemo še druge predstavnike iste besedne dru- žine, na primer šola surfanja, surfarji, wind surfanje, učitelj windsurfanja. Skratka, fron- talni napad na domače športno izrazje. Če je že izraz ‘FEjst’ mogoče šteti za izvir- no domislico (FE je namreč kratica kon- kretne ljubljanske fakultete), pa sam bog ve, kakšni psihološki procesi obvladujejo organizatorja, da svoje slovenske študen- te obvešča v angleščini, čeprav imamo v domačem športnem jeziku uveljavljene domače ustreznice. Težko je razumeti, zakaj se domnevni intelektualci afnajo z izrazi ‘wind surfanje’, ‘surf virgin’ in drugi- mi spački, ko bi vendar lahko zapisali, da bo fakulteta organizirala začetni tečaj jadranja na deski. Verjetno označevalni pridevnik ‘domnevni’ pojasnjuje bistvo zadeve. Še bolj nevzdržno je, če se an- glo-ameriški besedni imperializem širi v strokovni reviji za vprašanja slovenskega univerzitetnega športa (december 2011, št. 4). To namreč pomeni, da slovenska visokošolska institucija za elektrotehniko javno in odkrito dela silo slovenskemu športnemu strokovnemu izrazju, ki je domena neke druge vede. Naj razume, kdor more. Angleški izraz surf (izg. sә:f) pomeni: 1. (samostalnik) butanje, udarjanje, kipenje morja ob obalo; tudi peno, ki pri tem nastane; 2. (glagol) kopati se v kipečem morju. Angleški izraz surf bathing (izg. sә:fbeidin) pomeni kopanje v valovih, v kipečem morju. Ko so se (menda že v 18. stoletju na Havajih) mladci začeli z neka- kšno desko igrati na morskih valovih in poskušali stoječ na njej obdržati ravno- težje, je nastal izraz surfriding (angl. to ride, izg. raid, voziti se, peljati se, gibati se, hitro voziti). Niso se torej več kopali v va- lovih (surf bathing), ampak so se po njih vozili z desko (surf riding). Iz surfridinga je pozneje nastal skrajšani surfing. Sloven- skim besedotvorcem ni bilo težko izu- miti slovenskih ustreznic vodna deska (za športni pripomoček) in deskanje na vodi (za dejavnost). Slovenceljni so seve- da še naprej širili ‘imenitni’ izraz surfing in ga pozneje ‘poslovenili’ v spačka sur- fanje in srfanje. Nekateri očitno to počno še danes, čeprav je borec za slovensko športno izrazje Svetozar Guček že leta 1976 v takratnem strokovnem glasilu Te- lesna kultura ovrgel tujki surfriding oziro- ma surfing. Športni strokovnjaki, ki delajo na visokošolskih zavodih, bi to pač lahko vedeli, če že v genih nimajo spoštovanja do maternega jezika in domačega stro- kovnega izrazja. Seveda poznamo več disciplin deskanja na vodi. Če uporabljamo desko z name- ščenim jadrom in za pogon uporabljamo veter, govorimo o jadranju na (vodni) deski oziroma jadranju z (vodno) de- sko. (Kaj je bolj pravilno, naj povedo slo- venisti.) Očitno je slovenski izraz preveč plebejski oziroma kmetavzarski in ‘inte- ligenca’ raje uporablja ‘nobel’ izraz wind surfanje, ki ga je po pravopisu mogoče šteti za barbarizem (nesprejemljiva jezi- kovna enota, po tujem jeziku narejena beseda ali besedna zveza). Vredna komentarja je še naslednja poved v strokovnem univerzitetnem športnem glasilu: ‘’Surfar virgin tako imenovan za- četni tečaj za študente, ki so ga vodili uči- telji windsurfanja je potekal …’’ Očitno poročevalcu in/ali izdajatelju strokovne- ga glasila delajo težave tudi slovenske vejice. Nevzdržen je angleško-slovenski spaček windsurfanje. Dopusten je za to- čilno mizo, ne pa v javnem strokovnem glasilu Univerze v Ljubljani. Pa ne samo to. Pisec je izraz ‘surfar virgin’ prevedel v ‘’tako imenovani začetni tečaj’’, kar seve- da ni točno. ‘Surfar virgin’ je v slovenščini ‘deskar začetnik’, res pa je, da lahko po- meni tudi tujo blagovno znamko pro- grama, ki začetnikom odkriva abecedo deskanja na vodi. A sploh ne gre za to. V prvi vrsti se postavlja vprašanje, zakaj je sploh treba slovenske študente posi- ljevati s tujimi izrazi. Jezikovno izobražen Slovenec bi navedeno dvojezično skrpu- calo zapisal takole: Začetni tečaj, ki so ga vodili učitelji jadranja na deski, je potekal … Obvezno z vejico, ki v izvir- nem zapisu manjka. Na javni tribuni Slovenski jezik in kulturna identiteta (maj 2003) sem si zapisal nasle- dnjo misel: Zmanjšani občutek za materni jezik kaže na krizo narodne identitete … Nekaj je v tem snobizma, nekaj jezikovne lenobnosti, nekaj pa pomanjkljive pretekle jezikovne in narodnostne izobrazbe… In nekaj domoljubne in državotvorne pod- hranjenosti, je mogoče dodati. Toda ne snobizem, ne jezikovna lenobnost, ne pomanjkljiva pretekla jezikovna in naro- dnostna izobrazba ter ne državotvorna podhranjenost ne bi smeli biti doma na slovenski visokošolski instituciji. Zlasti med učitelji in pedagogi ne. In še tale misel z omenjene tribune se prilega ‘surfing tripu’ in spremljajoči tuje- jezični navlaki: Evropa nam ne bo uničila jezika, saj se iztrebljanja lastnega jezika pridno lotevamo kar sami. Očitno se tega ‘FEjst’ lotevamo na marsikateri visokošol- ski instituciji. 5 „ Slackline (angl., izg. slæklain) nekateri oznanjajo za ‘novo športno zvrst’. In tako zdaj vrsto ‘novih športnih zvrsti’ poleg nordic walkinga, skajka, freerida, freestyla, halfpipa, bordanja, big aira, kajtanja, adre- nalinskih športov in še katerega ‘bogati’ tudi slackline. ‘Veliko novico’ je po nareku druščine v lju- bljanskem Tivoliju odkril novinar sloven- skega časnika. Novinar, ki je menda celo slovenist, je ‘novo športno zvrst’ predstavil športna terminologija 57 slovenskemu bralstvu in pri tem zapisal: ‘’Slackline še nima ustreznega sloven- skega imena. To grozljivo pomanjkljivost bomo … poskušali omiliti z objavo več fotografij te dejavnosti.’’ Če je kaj grozlji- va pomanjkljivost, je to, da novinar ne ve, kako bi slovensko zapisal, kar je videl. Ali res nimamo slovenskega imena? Saj celo isti novinar zapiše: ‘’Človeštvo že tisoč let pozna hojo po vrvi (debeli tisk S. K.). Danes se temu reče slackline.’’ Zmedeno: zakaj bi se danes reklo slackline, če člove- štvo že tisoč let pozna hojo po vrvi? In čeprav ‘’človeštvo že tisoč let pozna hojo po vrvi’’, pisec zapiše: ‘’Zgodovina slackli- na sega v 80. leta 20. stoletja v ZDA …’’ Težko je zanikati, da gre res za nekoliko zmedeno nakladanje. Eno od objavljenih fotografij sem poka- zal štirim znancem (vsakemu posebej) in jih prosil, naj povedo, kaj vidijo na sliki. Vsi štirje so brez pomisleka izgovorili: hojo po vrvi. Vsi vprašani so v hipu nevede udejanjili eno temeljnih terminotvornih načel v imenu je pomen (nomen est omen). Novinar (slovenist) pa išče slovensko ime, in ker ‘ga še ni’, dela silo slovenščini s tu- jim izrazom. Do skrajnosti nespodobno je tudi mučenje slovenščine s širjenjem pripadajoče besedne družine (slacklinerji, slacklinerke). Če je oglaševalec tujega izraza res slo- venist, kaže, da ne spoštuje niti svoje stroke. Vsaj dva jezikovna spodrsljaja mu je mogoče očitati. Prvič, tuje izraze pre- vzemamo v slovenščino samo v primeru, če nimamo domače ustreznice. In ker jo imamo (hoja po vrvi), ni razloga, da bi tujko vsiljevali v javni rabi. In drugič, če bi tuji izraz slackline že prevzeli, bi ga v govoru in pisavi popolnoma podomačili, torej pisali kot sleklajn (pač po analogiji z vaterpolom, bejzbolom, relijem, ragbijem, krosom, tekvondojem itn.). V športnem terminološkem slovarju pre- beremo: ‘’Slackline (iz angl. slack rope, nenapeta, ohlapno ‘napeta’ vrv), sleng za → hoja po vrvi. Tuji izraz torej bralca usmerja na neoporečen slovenski izraz. In če sprejmemo izraz hoja po vrvi, so tisti, ki hodijo po vrvi, vrvohodci (in ne slacklinerji ali slacklinerke, kar oznanja šo- lani slovenist v Nedelu). Če je med dve- ma drevesoma ali ustreznima stojaloma namesto vrvi ohlapno nameščen najlon- ski trak širine 5, 3,5 ali 2,5 cm, ne gre za omembe vredno giboslovno differentio specifico (bistveno razliko); v vseh različi- cah namreč prevladuje poleg ravnotežja še nekaj gibalne skladnosti (koordinacije). Če pa se že komu zdi razlika pomembna, lahko govori ali piše o hoji po traku. Zato ni nenavadno, če so v spodobnejših javnih občilih za isto dejavnost najdeni izrazi hoja po vrvi, hoja po napeti vrvi, hoja po traku, hoja po napetem tra- ku. Kaže, da novinar največje časopisne hiše, ki trdi, da še nimamo ustreznega slovenskega imena, ne bere drugih jav- nih občil. Seveda hoja po vrvi (ali po traku) tudi ni ‘nova športna zvrst’, saj celo novinar za- piše: ‘’Človeštvo že tisoč let pozna hojo po vrvi.’’ Gre tudi za ‘prastaro’ cirkuško veščino. Skorajda ni cirkusa, v katerem ne bi nastopali vrvohodci in na vrvi celo iz- vajali zahtevnejših akrobatskih prvin. Sle- dnje poskušajo tudi nekateri vrvohodci, ki zdaj oznanjajo rojstvo ‘nove športne discipline’. Novinar, ki dela silo slovenšči- ni, omenja ‘’salte, obrate, vse živo …’’. Da poklicni akrobati hodijo po vrvi visoko nad mestnimi ulicami, prepadi in sote- skami, je prav tako znano. Hoja po vrvi je znana že dlje časa tudi zunaj cirkuške arene in akrobatskega poklica. Z njo smo se zabavali mulci v poznih štiridesetih letih prejšnjega sto- letja v enem od takratnih fizkulturnih društev (pozneje STV Partizan). Menda je bilo leta 1946 ali 1947, ko je vaditelj pio- nirjev v Fizkulturnem društvu v Spodnji Šiški, nekdanji sokol, upokojeni železničar Franc Novak, na zunanjem telovadišču meter nad tlemi napel pet metrov dolgo jekleno žico, po kateri smo mulci navdu- šeno hodili. ‘Sleklajnerji’ so bili torej že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja v Ši- ški (in najbrž še marsikje po svetu), ni pa bilo novinarja, ki bi svetu objavil novico o ‘novi športni zvrsti’ in delal silo sloven- ščini. ‘Tovariš’ Novak je poznal tudi didaktični postopek za učenje hoje po žici. Za ohra- njanje ravnotežja smo najprej uporablja- li okoli 5 metrov dolgo in približno štiri centimetre debelo palico, ki je imela na obeh koncih privezano utež (konzervno škatlo s kamenjem). Po prvih uspešnih poskusih je ‘tovariš’ zmanjšal breme (od- vzel iz škatle nekaj kamnov) ali pa smo uporabljali samo palico brez obtežitve. Zatem je sledila raba krajše palice in končno hoja brez palice. K didaktičnim prijemom lahko štejemo še hojo po traku različne širine, dolžine in višine naprave ter stopnje ohlapnosti oziroma napeto- sti vrvi ali traku. Vse torej že videno, ko tivolskih vrvohodcev in anglofilskega no- vinarja še sploh ni bilo. Poleg izrazoslovne plati je iz oznanjanja ‘nove športne zvrsti’ zanimivo omeniti še nekaj padarskih cvetk. Vrvohodec, ki se je v Tivoliju zabaval s hojo po traku, je novi- narja poučil, da je ‘njegova hoja’ po traku ‘’nekaj popolnoma drugega’’ kot cirku- ška hoja po vrvi. Takole pravi (in novinar zapiše): ‘’Vrv, ki jo poznamo iz cirkusa, je fiksno napeta in se ne upogiba, artist pa lovi ravnotežje s palico.’’ Zagotovo mla- denič ni videl veliko cirkusov. V cirkusu sem videl že celo vrsto različic hoje po vrvi. Prvorazredni vrvohodci sploh ne uporabljajo palice za ravnotežje. Nekate- ri so hodili tudi po ohlapni vrvi in celo z zibanjem v kolenih pospeševali nihanje vrvi. Tudi razne spretnostne vragolije so uganjali, tako na napeti kot na ohlapni vrvi. Nekdo se je celo s kolesom peljal po vrvi … Vrvohodec, ki je novinarju povedal pra- vljico o ‘novi športni zvrsti’, je menil, da gre za ekstremni šport. In novinar prizna- nega občila je to zapisal v svoj prispevek. Očitno ne eden ne drugi ne vesta, da ek- stremnih športov ni. In hkrati ko mladenič govori o ekstremnem športu, še trdi, da z nekaj vaje vsak lahko hodi po napetem traku. Res zmedeno! Po logiki stvari bi ek- stremni šport pripisali ekstremistom (in ne vsakemu). Naslov prispevka, ki je povod za tole terminološko obravnavo, je ‘’Medi- tacija na sto metrov’’. Pisec prispevka torej po nareku ‘poučuje’ bralce, da je hoja po sto metrov dolgi vrvi/traku odlična vaja za meditiranje. Izraz meditacija pomeni globoko premišljanje, razglabljanje, in- tuitivno iskanje bistva. Pridevnik medi- tativen pomeni razmišljajoč, zatopljen v misli. Nedoločnik meditirati pomeni globoko razmišljati, premišljevati o čem, poglabljati se vase. Nič od tega ni mo- goče početi na nestabilnem traku. Vsako premišljanje, razmišljanje, poglabljanje vase ali odtok misli zunaj trenutne dejav- nosti hitro konča na tleh ob traku. Potreb- ni sta popolna osredotočenost na orodje (trak ali vrv) in največja skrb za ohranjanje ravnotežja. Vsaka ‘zatopljenost v svoje misli’ na račun skrbi za ravnotežje se kon- ča neuspešno in celo s poškodbo. Takšna je osebna izkušnja. Še ena ‘lovska’. Tivolski ‘strokovnjak’ hojo po traku primerja s trampolinom (slov. prožna ponjava). Takole pravi: ‘’Ko je trak napet, je primerljiv s trampolinom’’. Kdor 2,5 ali 3,5 centimetrov širok trak primerja 58 s prožno ponjavo (ki je velika na primer 360 x 180 cm), ne ve veliko. Sploh pa je namen enega in drugega športnega pripomočka bistveno različen. Tivolski ‘strokovnjak’ brez kakršne koli giboslov- ne členitve še trdi, da je ‘nova športna zvrst’ tudi ‘’odlična dopolnilna dejav- nost za vse (!) ostale športe’’ (klicaj, S. K.). Kolikor toliko razgledanemu človeku je najbrž težko prodati ‘resnico’, da je hoja po traku ali vrvi odlična dopolnilna vaja, denimo za maratonski tek, hrbtno pla- vanje, suvanje krogle, metanje kladiva in tako naprej. Tudi o trditvi ‘strokovnjaka’, da hoja po vrvi oziroma traku ‘’krepi vse mišice našega telesa’’, je mogoče kritično razpravljati. Teorija o krepitvi mišičja je namreč veliko bolj zapletena, kot se zdi priložnostnemu vrvohodcu. Fantinom, ki očitno nimajo drugega dela, kot se v lju- bljanskem Tivoliju razkazovati s hojo po vrvi (kar je pravzaprav še vedno bolje kot kaka prestopniška dejavnost), niti ni mo- goče očitati zanemarjanja slovenščine in nesmiselnih trditev. Nekaj drugega je, če to počne novinar priznanega glasila. Vsa- ka neumnost pa res ne more v ugledno glasilo. Zakaj lektorji spuščajo tuje izraze skozi svoje sito, je drugo vprašanje. Ne nazadnje bi tudi uredniki morali vedeti, kaj jim različni pisci podtikajo. 6 „ Gliding (angleško-slovenski slovar: to glide, izg. glaid, slov. drseti, polzeti, jadrati po zraku; gliding, polzenje, jadralno lete- nje; glider, jadralno letalo, jadralec). Za- sebna podjetnica z diplomo Fakultete za šport ponuja še eno ‘novo športno zvrst’ z imenom gliding, ugledna časopisna priloga pa izraz papagajsko širi naprej. In tako ‘napada’ slovenščino še en glagolnik (angl. gerund) z anglosaksonskim obrazi- lom -ing (bowling, surfing, wakeboarding, gliding). Po zgledih ‘srfanje’, ‘vejkanje’ in ‘bordanje’ lahko v kratkem pričakujemo ‘obogatitev’ slovenščine z barbarizmom ‘glajdanje’. Komentar bom zadržal zase, ker grde besede ne sodijo v ugledno strokovno revijo. Anglež, ki prebere izraz gliding, pomi- sli na jadranje, jadralstvo in zmajarstvo (angl. hang gliding, letenje z zmajem) ali na drsenje na smučeh (ski gliding). Tudi otroško zimsko dričanje na tako imeno- vanih ledenih drsnicah je lahko gliding. Izraz gliding je znan tudi v erotičnem slo- vstvu (gliding in and out…). In še marsikaj pomeni angleški izraz gliding. V modni ‘barbarski slovenščini’ gre za gimnastič- ne vaje s podrsavanjem na okroglih pod- logah, ki drsijo po tleh. Iz opisa zvemo, da lahko na drsečih podlogah oziroma diskih izvajamo vse vaje, ki smo jih do zdaj izvajali brez podlog. Razlika je le ta, da iz enega položaja v drugi zadrsamo, ne pa stopimo, odrinemo ali skočimo. Podloge, ki drsijo po tleh, omogočajo nežne, tekoče in elegantne gibe. Veči- noma gre za skupinsko vadbo, ki poteka ob glasbi. Beremo še pripis, da je gliding vadba tako prilagodljiva, ‘’da jo z lahkoto vključimo v vse ostale oblike vadb, kot so pilates, joga, step, vadba za moč, zdravo hrbtenico in podobno’’. Torej v resnici nič novega, le nebistveni drseči dodatek in – za tržno vabo – nova blagovna znamka s tujo besedo. Pač v slogu oglaševanja različnih prehranskih dodatkov, ki naj- večkrat nimajo želenega učinka. V skladu s kramarsko maniro je dodana še – za tr- žno vabo – dvomljiva in nestrokovna trditev: ‘’gliding je najpopularnejši način vadbe na svetu zadnjih let’’. Dvomljiva in nestrokovna zato, ker ni empiričnih dokazov, da je trditev resnična, in hkrati ne uporablja strokovnih argumentov, ki bi potrjevali veljavnost, pomembnost in izjemnost ‘prodajanega izdelka’. Obve- stilo, ki obvešča morebitne interesente, ne pozabi dodati, da se drsalnih pod- log v Sloveniji ne dobi, lahko pa se ku- pijo neposredno pri ‘’master trenerki’’, ki je ‘’ekskluzivna dobaviteljica diskov iz tujine’’. Zgodba neverjetno spominja na blagovno znamko nordic walking in ek- skluzivnega dobavitelja ‘edinih pravih pohodnih palic’ iz tujine. Sploh pa je nedržavotvorno, če v teh kriznih časih iz tujine uvažamo ‘drseče cunjice’, namesto da bi za izdelavo nezahtevnega pripo- močka navdušili kakega domačega brez- poselnega delavca. Seveda moram odločno zavrniti nateg, da gre za ‘novo športno zvrst’, kajti ‘glajdal’ sem že pred petdesetimi leti in več, ko je bilo treba doma na nožni pogon zloščiti parket. Prav tako so podobne drsalne di- daktične pripomočke že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prodajali v špor- tnih trgovinah v kompletu z znamenitimi kratkimi smučmi (GLM) za ‘smučanje po sobi’ pred odhodom na sneg. Tujemu izrazu gliding se slovenceljsko poda tudi tuji strokovni naziv. Zasebna podjetnica, ki prodaja ‘novo športno zvrst’, vabi morebitne interesente z nazi- vom glidingTM master trener. Domnev- no učen tuji naziv je vreden komentarja. Prvič, zasebnica zataji svojo visokošolsko izobrazbo (Fakulteto za šport), s katero si je pridobila naziv športna pedagoginja, in se afna s tujim nazivom, ki ga je mo- goče dobiti v nekajurnem tečaju. Gre za znano slovenceljsko maniro, da bolj ceni- mo vse tuje, pa čeprav je manj vredno od domačega. Seveda gre tudi za limanice, na katere se ujamejo manj razmišljujoči ali radovedni kupci ‘prodajnega artikla’. Drugič, znak glidingTM kaže, da gre za blagovno znamko, kar pomeni, da gre za pogodbeno pridobitno dejavnost, ki ji ni mogoče spreminjati imena. Slovenjenje izraza bi najbrž imelo negativne gmotne posledice, zato je izraz zaščiten (™). Prido- bitno dejavnost s širjenjem tujega izraza je mogoče razumeti kot razprodajo slo- venščine, ki na dolgi rok uničuje domače športno izrazje in materni jezik. In tretjič, v uradnem slovenskem razvidu poklic- nih nazivov ni naziva master trener. Tudi sicer je slepo prenašanje tujih strokovnih nazivov v slovenščino precej dvomljivo. Samo mimogrede: angleški naziv master lahko prevajamo na ‘sto načinov’. Med temi so tudi gospodar, predstojnik, uči- telj, delodajalec, vodja, mojster (besedna zveza to be master of some thing pomeni obvladati kaj). Vsi navedeni izrazi bi lahko bile sopomenke za ‘trenerja’. Vsak trener je pravzaprav master (mojster, ki obvlada treniranje). Zato je slepo prenašanje tega izraza na športno področje predvsem af- nanje, neznanje, neumnost. Tudi sicer je master trenerka zelo neskrb- na s svojim maternim jezikom. Na njeni spletni strani kar mrgoli tujih izrazov. Nje- no podjetje se imenuje Immensa, d. o. o. Slovenci, ki zaidejo na to spletno stran, izvejo, da je to podjetje za Healthy and Active Lifestyle, ki skrbi za Mind your Body. Izvemo še, da gre za studio za osebno trenerstvo Body and Bodhi, ki ponuja še Lebert fitness in Gliding Cardio Crazy. Res ‘crazy’! (angl. trhel, razmajan, nezdrav, blazen, ponorel, prismojen). Še bolj ‘crazy’ je, da se prek izobraževalnih teča- jev, ki jih izvaja podjetje s tujim imenom, širi ‘crazy’ besedje po slovenskih fitnes centrih. Težko je zanikati, da gre za večjo razprodajo slovenščine, kar velja za nedr- žavotvorno (beri protidržavno) dejanje, ker nažira uradni jezik naše države. Če zanemarimo ‘crazy’ odnos do materne- ga jezika, se postavlja tudi temeljno vpra- šanje, katera upravna enota ne spoštuje športna terminologija 59 zakona o javni rabi slovenščine, če regi- strira pridobitno dejavnost s tujim ime- nom. Zakon je jasen. V 17. členu namreč preberemo: ‘’Firma oziroma ime pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, se vpi- še v sodni register oziroma drugo uradno evidenco … v slovenščini.’’ Pa ne gre le za zakon. Postavlja se vprašanje osebno- stne integritete razprodajalca maternega jezika. V podobnih primerih se vedno spomnim tudi naslednje misli, ki sem si jo pred leti zapisal na nekem posvetu o slo- venščini v javni rabi: ‘’S tujimi izrazi mali kramarji vzbujajo neko višjo kakovost in s tem zavajajo potrošnike.’’ Nehote se vsiljuje tudi vprašanje, zakaj diploman- ti nekega visokošolskega študija gojijo sprevržen odnos do svojega domačega strokovnega jezika in s tem tudi do slo- venščine sploh. Iz spletnih objav master trenerke je mogo- če povzeti, da podjetje z neslovenskim imenom izvaja za vse navedene tujeje- zične dejavnosti tudi kadrovsko izobra- ževanje. In da pri izobraževanju sodeluje- ta Gimnastična zveza Slovenije in Fitnes zveza Slovenije. Skrajno nespodobno je, če res obe slovenski športni zvezi sode- lujeta pri izobraževanju ‘gliding master trenerjev’. Misel mi uhaja v leto 1863, ko je bil ustanovljen Južni Sokol. Takrat so že na prvem občnem zboru sklenili, da je treba takoj napisati ‘’slovensko telovadno terminologijo’’, kar se je že leta 1866 (1. del) in 1869 (2. del) s sodelovanjem pi- satelja Frana Levstika tudi zgodilo. Zato je res skrajno neprimerno, če je na hva- lisanju ‘glajdarjev’ z obema zvezama kaj resnice. Nacionalne (!) športne zveze bi vendar morale skrbeti za svoje nacional- no (!) strokovno izrazoslovje, če že tega sistemsko ne zasledimo na slovenski športni almi mater. 7 „ FRIZBI (angl. frisbee, tovarniško ime po proizvajalcu večjih ploščatih konzerv za pito). Viri pišejo, da so se študenti na uni- verzi Yale (ZDA) po malici pite začeli za- bavati z metanjem oziroma podajanjem večje ploščate embalaže od pite. Ker je ‘leteči krožnik’ lepo ‘jadral’ po zraku, je igra postala privlačna in trgovci so začeli izdelovati podobne plastične krožnike z zavihanim robom zgolj za igranje. Ime frisbee se je ohranilo. Tudi pri nas smo zaradi jezikovne nedomiselnosti ali ležer- nosti preprosto prevzeli tuj izraz in ga v skladu s pravopisom, ki velja za prevzete besede, podomačili po pisavi, obliki in izgovoru. Ko so plastične diske (frizbije) začele prodajati naše športne trgovine tam nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je igra frizbi postala zelo prilju- bljena razvedrilna gibalna igra v naravi, na piknikih, taborjenjih in večjih domačih dvoriščih. Izraz frizbi se je tako prijel, da bi ga bilo nesmiselno pozneje spremi- njati. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika izraz zaman iščemo, čeprav je igra pri nas poznana že najmanj pol stoletja. Kot prevzeta beseda (podomačena po pisavi, obliki in izgovoru) je zabeležena v Velikem slovarju tujk. Sčasoma je elementarna razvedrilna gi- balna igra frizbi postala posebna špor- tna zvrst, natančneje športna igra. Po nepreverjenih virih je igra nastala leta 1968 na Columbia High School v New Jerseyju (ZDA). Na travnatem igrišču (100 x 37 m) si sedem igralcev podaja frizbi (premer 27 cm, teža 175 gramov) in po- skuša z njim doseči skrajni zadnji prostor v nasprotnikovem polju, ki od čelne črte sega 18 metrov v polje. Tek z igralnim pripomočkom ni dovoljen, dovoljeno je obračanje okrog ene noge in v desetih sekundah je treba orodje podati. Toliko, da vemo, o čem teče beseda. Kot se za športno igro spodobi, so tudi pri nas pri- vrženci ustanovili panožno športno zve- zo z imenom Frizbi zveza Slovenije. S terminološkega zornega kota kaže po- vedati, da je pojem frizbi tripomenka. Pomeni plastični pripomoček v obliki krožnika z zavihanim robom, elemen- tarno gibalno igro, pri kateri si dva ali več igralcev na primerni razdalji podajajo plastični disk, in športno igro s sedmimi igralci. Večpomenski izrazi v strokovnem izrazoslovju resda niso najboljša rešitev, ker naj bi bili strokovni izrazi enopomen- ski. Še vedno pa je slovenska večpo- menka boljša kot nenavadne uvožene izmišljije, ki jih ni mogoče semantično in logično pojasniti. Tak je, na primer, izraz ultimat(e) frizbi, ki se je pojavil v javni rabi kot terminološki znak za športno igro frizbi. Na spletnih straneh je mogo- če ugotoviti še večjo terminološko zme- do. Za športno igro s frizbijem se poja- vljajo trije izrazi: frizbi, ultimat(e) frizbi in enobesedni izraz ultimat(e). Včasih s končnim -e, včasih brez njega. Poseb- ne pozornosti sta vredna izraza ultimat frizbi in ultimat(e). Zlasti enobesedni ‘ultimat(e)’ kaže vzeti pod drobnogled. Pomena izraza ‘ultimat(e)’ mi ni uspelo semantično in logično povezati z novo športno igro. Latinski izraz ultimus pome- ni najbolj oddaljeni, zadnji. Ultimum refu- gium pomeni zadnje zatočišče. Ultimo ra- tio pomeni zadnji korak, zadnjo odločitev. Od tod tudi napoved igre pagat ultimo pri taroku, ki pomeni, da bo pagat izigran v zadnjem vzetku. Angleški pridevnik latinskega izvora ultimate (izg. a´ltimit) pomeni skrajni, zadnji, končen, dokon- čen, odločilen, najbolj oddaljeni, temelj- ni, osnovni, prvobiten, elementaren. Ne prvobitnega latinskega ne poznejšega angleškega izraza ‘ultimate’ kljub boga- ti domišljiji ni mogoče na noben način smiselno povezati s športno igro frizbi. Izraza tudi ni mogoče najti v sodobnih tujih športnih slovarjih. Tudi s prevzeto ‘slovensko’ besedo ultimat, ki pomeni zadnji, svarilni poziv za izpolnitev česa v določenem roku, ni mogoče logično in semantično pojasniti ne enobesednega izraza ‘ultimat(e)’ ne dvobesedne zveze ultimate frizbi. Prav tako mi zadnji Web- ster Comprehensive Dictionary ni pomagal razvozlati uganke. Ja, pota športne ter- minologije so včasih res skrivnostna in samosvoja. Ker sem uganko zaradi vnosa izraza v terminološki slovar moral razvo- zlati, mi ni preostalo drugega, kot da za pomoč poprosim priznanega privrženca in funkcionarja te športne igre. Naj povzamem skrajšan in nelektoriran povzetek poglavitnih misli panožne- ga strokovnjaka: ‘’Tudi sami se velikokrat znajdemo v zadregi, ko novinarji objavljajo napačna imena in različne variacije imena športa ... Naš šport že ima ime in ne vidim po- trebe, da bi iskali slovenski izraz, saj ste tudi sami ugotovili, da nima nobene smiselne povezave ... Naš šport se imenuje ultimate. Beseda »frizbi« na koncu se dodaja izrecno za to, da se poudarja da gre za šport z lete- čim diskom in ne za katero drugo disciplino … Očetje športa so besedo ultimate izbrali zaradi vseh atributov, ki jih ultimate zajema. Združuje elemente vseh večjih športov (ko- šarke, nogometa, rokometa), kar ga naredi ultimativni šport, oz. šport vseh športov ... Seveda bi radi, da se prepoznavnost športa poveča v takšni meri, da bomo lahko začeli opuščati besedo ‘frizbi’ in šport poimenova- li v njegovem izvirniku – ultimate.’’ Odgovor marsikaj odkriva, od nevedno- sti do nesmisla (‘’šport vseh športov’’). Na tem mestu nas zanima predvsem 60 terminološki vidik. O kakršnem koli be- sedotvornem ali izrazoslovnem znanju privrženca te športne igre ni mogoče govoriti. Panožni predstavnik bi uvedel še večji terminološki nesmisel. ‘’Naš šport se imenuje ultimate,’’ je zapisal. Privržen- cu nove športne igre se zdi besedna zve- za ultimate frizbi nesmiselna, enobesedni izraz ultimate pa neoporečen (?). Mojster frizbija bi torej tudi opustil ime temelj- nega pripomočka, po katerem je igra sploh dobila ime, zadržal pa ime, ki ga ni mogoče semantično in logično pojasniti. Zdi se, da mojster frizbija napačno razu- me pojem ‘ultimate’. Zanimiva je njegova utemeljitev terminološkega znaka ultima- te za to športno igro. Zanj je namreč frizbi ultimativni šport, kar pojasni z besedno zvezo ‘’šport vseh športov’’. Trditev se- veda ni v skladu s pomenom latinskega izraza ultimus (najbolj oddaljeni, zadnji), angleškega izraza ultimate (skrajni, zadnji, končni, najbolj oddaljeni) in ne ‘sloven- ske’ prevzete besede ultimat. Po sloven- skem pravopisu se pridevnik ‘ultimativen’ nanaša na pojem ultimat, ki pomeni ‘’zahtevo, zadnji, svarilni poziv za izpolnitev česa v določenem roku’’. Ultimativna zahte- va je skoraj grožnja z ustreznimi posledi- cami, če poziv ne bo izpolnjen. In kakšen je ultimativni šport? Besedna zveza ‘ultimativni šport’ je se- mantično nesmiselna. Zato je tudi špor- toslovno nesmiselna. Teorija športa na- mreč tega izraza ne pozna. Očitno gre za še eno papagajsko prenašanje tujih izrazov v slovenščino brez zrna soli. Pri- merjanje po analogiji pokaže ‘bedo’ ta- kšnega poseganja v strokovno izrazje. Po logiki ‘frizbi mojstra’ bi tudi košarko lahko imenovali ‘ultimate košarka’ ali zgolj ‘ul- timate’, da bi s tem (po besedah frizbi strokovnjaka) ‘poudarili, da gre za šport z žogo in ne za katero drugo disciplino’. Tak argument je seveda popolnoma zmeden. Žal celo šolniki, ki jim agitatorji ‘ultimata’ prodajajo novejšo športno igro s tem imenom, nekritično sprejemajo ‘čuden’ izraz. In preverjeno: ne razumejo, kaj beseda ultimate pomeni. Kljub temu jo sprejemajo v svoj ‘strokovni’ besedni zaklad. Žal in škoda. ‘Papagajske termi- nologije’ pač ni mogoče šteti za strokov- no ubesedovanje. Trditev, da je športna igra frizbi ‘’šport vseh športov’’, je pa sploh ‘lovska’. Zdi se smiselno, da ‘papagajsko’ termi- nologijo opustimo in sprejmemo izraz frizbi v športni besednjak kot tripomen- ko, ki pomeni temeljni pripomoček za metanje oziroma podajanje, gibalno elementarno igro in športno igro. Mogoče bo prihodnost ‘naredila red’, da bomo dobili zgledno enopomensko izrazje. Na ‘ultimat’ pa raje pozabimo … tudi ‘ultimat bencin’, ki smo ga nekaj časa točili, so opustili. Zakaj so ‘očetje’ športne igre s frizbijem svojo igro poimenovali ‘ultimate’ oziroma ‘ultimate frizbi’, pa mi kljub logični ‘termi- nološki sanaciji’ ni dalo miru. Še kar na- prej sem brskal po različnih slovarjih. Eu- reka! V latinsko-slovenskem slovarju sem na koncu gesla ultimus odkril, da ta izraz v prenesenem pomenu lahko izjemoma pomeni tudi najvišji, največji, najodličnej- ši po stopnji in položaju. Kaže torej, da so privrženci frizbija svojo igro razglasili za šport, ki je ‘najvišji, največji, najodličnejši po stopnji in položaju’. Od tod torej samo- všečna trditev mojega ‘dopisnika’, da je frizbi ‘’šport vseh športov’’. Ob tem sem se spomnil pripovedovanja nekega zdravni- ka, da je v njegovi ustanovi nekdo vztraj- no trdil, da je Albert Einstein … Na spletnih straneh ‘športa vseh špor- tov’ najdemo še celo vrsto izrazov, ki bi jih težko označili za ‘državotvorne’. Samo nekaj primerov: open prvaki, training camp, spirit of game, swiss draw format, ultimate guru, frizbijaš. Zvemo tudi, da so ultimativci tekli na neki tekaški prireditvi. Terminološki Avgijev hlev! Zato je težko sprejeti tezo mojega ‘dopisnika’, da ‘’novi- narji objavljajo napačna imena in različne variacije imena športa ...’’ Lastniki spletnih portalov so odgovorni za neoporečno jezikovno opremo svojih strani. Novinarji predvsem ponavljajo, kar tam preberejo. Žal velikokrat brez zrna soli. Po papagajski metodi. Ne morem si kaj, da ne bi zapisal misli, ki jo je nekoč v Delu zapisal pokojni pisatelj Igor Torkar: ‘’Naš jezik, naša sloven- ščina, naša materinščina je v kaotični ne- varnosti, da bo utonila v snobovski uporabi čimbolj neznanih tujk in v besednem mo- čvirju angleščine ...’’ Kot da bi bral spletno stran ‘športa vseh športov’. Naj dodam še naslednjo misel z neke javne tribune o slovenskem jeziku in kulturni identiteti: ‘’Evropa nam ne bo uničila jezika, saj se iz- trebljanja lastnega jezika pridno lotevamo kar sami ...’’ Več o ‘frizbijevskem’ podpira- nju anglo-ameriškega besednega impe- rializma ni vredno pisati. Le o ‘frizbijašu’ naj dodam skromno nestrokovno mne- nje. Če je izraz ‘košarkaš’ napaka (slov. košarkar), je napaka tudi frizbijaš (ki obli- koslovno asocira na mafijaš). Zdi se, da bi po zgledih alpinist, vaterpolist, golfist in skifist za igralca frizbija bolje ustrezal nekoliko nenavaden izraz frizbist, če že privrženci te igre ne marajo prijaznejše- ga dvobesednega izraza. Seveda so za to presojo v prvi vrsti pristojni slovenisti. 8 „ Šprint triatlon? Načelno je triatlon (tri + gr. athlon, boj, tekma) oziroma troboj lahko sleherna športna zvrst ali dejav- nost ali tekma, ki sestoji iz treh različnih športnih zvrsti ali športnih disciplin. V zadnjem času velikokrat govorimo in pišemo o triatlonu, ki pomeni sodob- nejšo vzdržljivostno športno zvrst, ki največkrat sestoji iz plavanja, kolesarjenja in teka. Vse tri discipline si sledijo ena za drugo brez vmesnega postanka in počit- ka. Posebnost je triatlon v Bohinju ali bohinjski triatlon, ki namesto plavanja vsebuje veslanje v kajaku. Nekateri pisci pogosto triatlone prepro- sto imenujejo troboj jeklenih, ne glede na to, da so razdalje, ki jih je treba opravi- ti, različne. In tako tudi triatlon v Bohinju pogosto imenujejo ‘triatlon jeklenih’, če- prav so razdalje veliko krajše od pravega troboja jeklenih. Troboj jeklenih je namreč uveljavljen domač izraz za an- glo-ameriški ironman. Angleški izraz iron (izg. ai(r)әn) pomeni železen, v prenese- nem pomenu krepak, trden, nezlomljiv; man (izg. mæn) je človek; ironman je torej a man of iron, človek železne volje, trd, nepopustljiv človek, človek v odlični telesni kondiciji, ‘jekleni človek’. Vse to so lastnosti, ki odlikujejo udeležence tria- tlona jeklenih. Eden najbolj znanih tri- atlonov je triatlon jeklenih na Havajih oziroma havajski triatlon. Tradicionalne discipline so plavanje na 3,8 km, kolesar- jenje na 180 km in maratonski tek 42,2 km. Bohinjski triatlon vsebuje veslanje v kajaku na 8 km, 16 km kolesarjenja in 8 km gorskega teka. Če utemeljeno do- dajamo prilastek jekleni tistim, ki plavajo 3,8 km, kolesarijo 180 km in takoj zatem še tečejo 42,2 km, tega ni mogoče po- polnoma enačiti s tistimi, ki kolesarijo ‘samo’ 16 km in tečejo (čeprav navkreber) ‘samo’ 8 km. Bohinjski triatlon, ob vsem spoštovanju do udeležencev, torej ne more biti ‘troboj jeklenih’. Samo najtežjo obliko triatlona utemeljeno označujemo z vrednostnim prilastkom ‘jekleni’. športna terminologija 61 Poleg bohinjskega triatlona poznamo še veliko krajše triatlone, na primer 50 m−2 km−500 m ali 750 m−20 km−5 km. Za različne starosti, za moške in ženske ter za različne zahtevnostne ravni so razda- lje lahko različne. Vsem utemeljeno lah- ko rečemo triatlon (troboj), ne pa tudi triatlon jeklenih. Organizatorji in novinarji so seveda že spoznali, da vsi duatloni ne morejo biti ‘jekleni’, zato so jim dodaja- li ustrezna imena. Nekatera je mogoče sprejeti, druga so oporečna. Triatlon 750 m−20 km−5 km so, na primer, poimeno- vali šprint triatlon. Žal je ta naziv stro- kovno, semantično in logično ponesre- čen. Izraz triatlon, o katerem teče beseda, že uveljavljeno pomeni sodobnejšo vzdr- žljivostno športno zvrst. Izraz šprint pa po definiciji pomeni: 1. tek na kratke proge; skupno ime za tek na 100, 200 in 400 m (šprinterske discipline); 2. znak za tek na smučeh, za plavanje, za kole- sarjenje na kratke proge; 3. žarg. zelo hiter kratek tek, npr. za avtobusom. Nihče npr. teka na 5 km ne šteje za šprint, zato ne more biti šprint niti kot sestavni del triatlona. Za kolesarski šprint, na pri- mer, veljajo 3 krogi na velodromu, torej 3 x 500 m oziroma 1500 m, ne pa 20 km, kolikor je kolesarjenja v sklopu triatlona s ponesrečenim imenom ‘šprint triatlon’. Šprint torej ni vaja za vzdržljivost oziro- ma vzdržljivostna telesna vaja ali vzdržlji- vostna športna disciplina. Pojma ‘šprint’ in ‘vzdržljivost’ sta protislovna. Pojem ‘šprint triatlon’ je v logiki contradictio in adjecto, logično protislovje, ko isti stvari pripisujemo nasprotne lastnosti. Tak pri- mer je, na primer, dvobesedni izraz ‘mla- da starka’. Šprint triatlon bi utemeljeno imenovali športno disciplino, ki bi bila sestavljena iz treh šprinterskih disciplin. Smiselni nadomestek za žargonski izraz ‘šprint triatlon’ bi bil kratki triatlon. Zaradi terminološke urejenosti in spora- zumevalne jasnosti bi bila smiselna na- slednja klasifikacija triatlonov: 1. triatlon jeklenih (angl. ironman), naziv za najzahtevnejši in najdaljši vzdržljivostni triatlon (plavanje 3,8 km−kolesarjenje 180 km−tek 42 km); 2. polovični triatlon (jeklenih), 1900 m−90 km−21 km; 3. olimpijski triatlon, 1500 m−40 km−10 km, od leta 2000 na sporedu olimpijskih iger in na tekmah svetovnega pokala; 4. kratki triatlon, 750 m−20 km−5 km; 5. ciciban triatlon, 50 m−2 km−500 m. Razdalje v posameznih kategorijah or- ganizatorji seveda spreminjajo, vendar bistveno ne odstopajo od oznak v tabe- li. Po navedeni klasifikaciji bi, na primer, bohinjski triatlon (kajak 8 km, 16 km kole- sarjenja in 8 km gorskega teka) lahko uvr- stili med kratke triatlone. Naziv ‘triatlon jeklenih’, kot je novinarka znane priloge imenovala bohinjski triatlon, je torej ne- utemeljen. Enako je mogoče obravnavati duatlon (duo + athlon, gr. athlon, boj, tekma), ki je pravzaprav nastal iz triatlona. Ker je ne- katere plavanje odvračalo od udeležbe na triatlonski prireditvah, so ga opustili, tako da je duatlon sestavljen iz teka in kolesarjenja. Tekmovalci najprej tečejo, nato prevozijo s kolesom določeno raz- daljo in končno spet tečejo do cilja. Se- veda gre za duatlon, saj gre za hkratni preizkus v dveh (duo) športnih discipli- nah. Semantično še bolj nedvoumen je npr. uršljegorski duatlon na Koroškem, pri katerem udeleženci najprej kolesarijo do znane kmetije in nato tečejo do vrha Uršlje gore. Tudi za duatlon velja, da je vzdržljivo- stna športna zvrst. Duatlonske razdalje so različne. Podobno kot pri triatlonu so za najkrajše razdalje (tek 5 km, kolesarje- nje 20 km, tek 2,5 km) začeli uporabljati izraz ‘šprint duatlon’. Kdor koli se na šport malo spozna, ve, da omenjene razdalje niso šprinterske. Zato je domislek ‘šprint duatlon’ strokovno, semantično in lo- gično neprimeren. Terminološki znak šprint duatlon bi bil utemeljen, če bi ga sestavljali dve šprinterski (anaerob- ni) disciplini. Še bolj nesmiselni je izraz ‘super šprint duatlon’, s katerim privr- ženci te športne panoge in novinarji, ki o tem pišejo, označujejo 2 km teka, 8 km kolesarjenja in 1 km teka (2 km−8 km−1 km). V resnici gre za 'super nesmisel', saj nobena od navedenih razdalj niti pribli- žno ne velja za šprinterske. Izraz ‘super’ je znak, ki pomeni preseganje neke na- vadne, običajne lastnosti, v tem primeru preseganje šprinta. Preseganje šprinta je lahko le najhitrejši, rekordni, ekstremni šprint, kar pa je strokovno, semantično in logično skregano z razdaljami, ki jih ta disciplina združuje. Za nekoliko daljše duatlonske razdalje sta v javnih občilih že uporabljena izraza srednji in dolgi duatlon, zato se zdi, da bi bilo smiselno nadaljevati s klasifikacijo in terminologijo, ki bi upoštevali razdalje, ki jih tekmovalci premagujejo. In s tega zornega kota je izraz kratki duatlon kot nadomestek za protislovni izraz ‘šprint duatlon’ sistemsko utemeljen. Podobno kot pri triatlonu bi bilo torej smiselno klasifikacijsko in terminološko opredeliti tudi različice duatlona. Pre- dlog: 1. najkrajši duatlon, 2 km−8 km−1 km (2−8−1); 2. kratki duatlon, 5−20−2,5; 3. srednji duatlon, 10−40−5; 4. dolgi duatlon, bistveno daljše raz- dalje kot v srednjem duatlonu (različni organizatorji si namreč izmišljujejo svoje različice duatlona, ki se prilagajajo krajev- nim posebnostim, naprimer 14−60−7, 15−50−5 in podobno). Strokovnjaki za 'razdalje', oglasite se. dr. Silvo Kristan, izr. prof. v pokoju Podkoren 39 E, 4280 Kranjska Gora silvo.kristan@guest.arnes.si 62 The impac to flow state in basketball Abstract Flow state is the mental state of operation in which a person in an activity is fully immersed in a feeling of energized focus, full involvement, and success in the process of the activity. Person feels enthusiasm over the task, enjoys in it so much that there ap- pears sense of effortless action, altered experience of time and a strong narrow concentration. Flow state is intrinsic motivation and represents an optimal (mental) state of readiness. In Csikszentmihalyi's studies they found that individuals are more likely to report feelings of flow in sport activities than any other activities. Therefore a flow state is important psychological phenom- ena and we can usefully transfer it to sport psychology. In flow state athletes are able to move limits of theirs abilities and put it beyond themselves, which is consequently reflected in the good game results. From this reasons sport psychologist try to ma- nipulate and challenge feelings of flow at matches or games. In article is described how can through hypnosis and visualization influence on the incidence of flow state. It is also given a detailed description of how we try to improve flow state for basketball players and develop theirs play at the games. Key words: athletes, basketball, flow state, hypnosis, intrinsic motivation. Eva Kovač, Matej Tušak Učinki stanja zanosa (flow) v košarki Izvleček Stanje zanosa je mentalno stanje, pri katerem je oseba popolnoma vpletena v to, kar počne, je maksimalno osredotočena na določeno aktivnost in v dejavnosti tudi zelo uspešna. Oseba doživlja navdušenje nad nalo- go, v nalogi uživa tako zelo, da se pojavi celo občutek akcije brez napora, spremenjenega doživljanja časa in močnega zoženja koncentracije. Stanje zanosa ali flow je vrsta intrizične motivacije in predstavlja posamezni- ku optimalno stanje pripravljenosti. V raziskavah vodil- nega avtorja na področju zanosa Csikszentmihalyiva so ugotovili, da posamezniki najpogosteje poročajo o ob- čutkih zanosa v športnem udejstvovanju. Zato je zanos pomemben psihološki fenomen, ki ga prenašamo na področje psihologije športa. V stanju zanosa je športnik sposoben premakniti meje svojih sposobnosti in preseči samega sebe, kar se posledično kaže v dobrem rezulta- tu. Ravno iz tega razloga želimo pri športnikih manipu- lirati in izzivati občutke zanosa na tekmah. V članku je opisano, kako poskušamo s pomočjo hipnoze in vizuali- zacije vplivati na pogostost pojavljanja občutkov zanosa pri športnikih. Podan je tudi natančen opis, kako skuša- mo izzivati stanje zanosa pri košarkarjih in razvijati samo igro na tekmah. Ključne besede: hipnoza, intrizična motivacija, košarka, športniki, zanos. psihologija športa 63 V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnje- ga stoletja je psiholog Mihaly Csikszent- mihalyi (1977; Csikszentmihalyi, 1990) na podlagi tisočih intervjujev ugotovil skupno izkušnjo zadovoljstva, zanima- nja in celo občutka ekstaze. Te občutke je dobil iz aktivnosti posameznikov, ki se popolnoma ujemajo s posameznikovi- mi spodobnostmi in zahtevami tekmo- vanja. O tem posebnem stanju, izkušnji zadovoljstva in ekstaze, »flow stanju«, so poročali tako igralci šaha kot glasbe- niki, plezalci, kirurgi. Občutek se sproži med izvajanjem aktivnosti, ki vsebujejo omenjeno perceptualno strukturo (Csi- kszentmihalyi, 1990). Do takega stanja prihaja, ko se posebna psihična energija ali pozornost investirata v realne cilje, ko se sposobnosti ujemajo z možnostjo akcije (Csikszentmihalyi, 1990). Omenje- no stanje v tuji literaturi imenujejo »flow state« ali »optimal experience«, v slovenski psihološki terminologiji pa se pojavljata izraza »zanos« ali »preplavljanje«. Mnogi avtorji opredeljujejo občutek za- nosa kot posebno vrsto intrizične moti- vacije (Deci in Rayan, 2000; Murphy, 2005; Tušak in Tušak, 2003; Weinberg in Gould, 2003). Osnovo intrizične motivacije pred- stavlja potreba po samodeterminaciji in kompetentnosti. Te notranje silnice po- tiskajo posameznika v situacije, kjer te- stirajo in razvijajo svoje kompetentnosti. Občutki kompetentnosti in samodeter- miniranosti vodijo do pozitivnih izkušenj uživanja, saj pripeljejo posameznika do stanja zanosa. Gre za neko vrsto izku- šanj lastnih kapacitet, označuje zoženje zaznavnega polja in samozavedanje, da nekaj vodi do občutkov transcendence ali stapljanja z okoljem (Csikszentmihalyi, 1978; Tušak in Tušak, 2003). Stanje zanosa odpelje posameznika v drugo dimenzijo, v novo stvarnost (Marr, 2001). Flow nudi občutek za odkrivanje in ustvarjalnost. Ljudje stanje opisujejo kot izjemne trenutke, občutke akcije brez napora. Stanje zanosa potisne posame- znika k delovanju na višjih ravneh v po- sebnem stanju zavesti. Zanos definiramo kot optimalno stanje, ki privede do rav- novesja med zaznanim izzivom in posa- meznikovimi sposobnostmi ali kapacite- tami za akcijo (Csikszentmihalyi, 1990). Je usmerjena pozornost na omejen dražljaj (Webster, Trevino in Ryan, 1993, v Marr, 2001). Zanos v športu lahko opišemo kot povišan smisel za igro (Webster in Mar- tocchio, 1992), povišano samokontrolo (Ghani in Deshpande. 1994; Marr, 2001), povišano zmožnost učenja (Canter, Rivers in Storrs, 1985; Marr, 2001) in povišano pozitivno subjektivno izkušnjo športnika (Csikszentmihalyi, 1990). Definiran je kot intrizična, prijetna izkušnja posameznika, podobna konstruktu vrhunskega dožive- tja in vrhunskega delovanja, je občutek zabave, zadovoljstva in visokega uživanja v situaciji. Slika 1: Mentalna stanja, ki se pojavljajo v kombi- naciji izziva in sposobnosti posameznika. Stanje zanosa lahko športnik doseže, ko je izziv zelo visok, a realen in so tudi njegove sposobnosti visoke in so kos izzivu (povzeto po Jackson in Csikszentmihalyi, 1999). Stanje zanosa vključuje občutke sta- pljanja akcije, popolno koncentracijo na omejeno dražljajsko polje, izgubo ega, občutek, da ima posameznik kontrolo nad aktivnostjo z jasnim ciljem in jasno povratno informacijo. Občutek zanosa se pojavlja med umetniškim ustvarjanjem ali v športni aktivnosti, lahko je tudi tran- scendentna, vrhunska ali religiozna izku- šnja (Csikszentmihalyi, 1990). Izrazi, s ka- terimi športniki opisujejo stanje zanosa, so popolnoma vključen v aktivnost, foku- siran samo na izvedbo aktivnosti, vse se je poklopilo, idealen nastop, nepremagljiv, vse gre hitro pa izvedba je bila lahka, popolna vključenost v izvedbo nastopa, popolno za- dovoljstvo, nič drugega ni bilo pomembno, občutek popolne kontrole, preplavljanje, super živ, močan, lahkoten … V raziskavi Csikszentmihalyiskega in so- delavcev (Jackson in Csikszentmihalyi, 1999) so ugotavljali, v katerih dejavnosti se stanje zanosa pojavlja. V raziskavo so bili zajeti mladostniki, ki se ukvarjajo s športom, akademskimi aktivnostmi in mladostniki, ki gledajo televizijo. Podat- ke so pridobili z metodo ESM (Experience Sampling Method), kjer so morale posku- sne osebe na določen časovni interval ob signalu poročati, kaj delajo, o čem razmi- šljajo, kako so razpoloženi in kako se po- čutijo. Rezultati na Sliki 2 prikazujejo, da je šport povezan s številnimi pozitivnimi kvalitetami (občutek sposobnosti, uživa- nje in zanos). O stanju zanosa so največ- krat poročali mladostniki med športno aktivnostjo, manjkrat ob udejstvovanju v akademskih aktivnostih in zelo redko ob gledanju televizije. Športno udejstvova- nje torej predstavlja najpogostejšo prilo- žnost, da posameznik to stanje začuti. Slika 2: Odgovori posameznikov, kako pogosto občutijo različna telesna počutja ob opravljanju treh aktiv- nosti; šport, učenje in gledanje televizije (Bidwell, Csikszentmihalyi, Hedges in Schneider, 1995, v Jackson in Csikszentmihalyi, 1999). 64 O stanju zanosa najpogosteje poročajo športniki med treningi, na tekmah med športno aktivnostjo. Glede na retrospek- tivna poročanja športnikov sta Young in Pain (1999) ugotovila, da športniki v stanju zanosa najpogosteje poročajo o izgubi samozavedanja, o jasnih ciljih z jasno povratno informacijo, avtotelič- nostjo akcije in močni, ozko usmerjeni pozornosti. V športnem kontekstu stanje zanosa opi- sujejo tudi z izrazom optimalno (mental- no) stanje pripravljenosti (optimal state). Če povzamemo zgornje definicije ter jih prenesemo v športni kontekst, lahko rečemo, da je stanje zanosa posebno stanje zavesti, v katerem je posameznik popolnoma vključen v dejavnost oz. športno aktivnost, ki jo opravlja v danem trenutku, obenem pa se pojavlja še mno- go drugih pozitivnih čustev. Je izkušnja, kjer telo in misli funkcionirajo harmonič- no in lahkotno, gre predvsem za izjemen občutek zadovoljstva, ekstremnega uži- vanja v športni aktivnosti. Doseganje vrhunske učinkovitosti je po- memben cilj vsakega tekmovalca in tre- nerja, ta pa lahko izzove občutek zanosa med izvedbo nastopa. Posameznik lahko potisne sebe in svoje sposobnosti preko mej in to je eden glavnih razlogov, zakaj je pomembno, da lahko športnik pade v stanje zanosa in s tem doseže ali preseže svoje najboljše rezultate. Pomemben je za tiste, ki iščejo vrhunsko učinkovitost, prav tako pa izkušnja zanosa posamezni- ku predstavlja nagrado za njihovo voljo, ne glede na out pute, ki jih povzroči. Ni dovolj, da so športniki le dobro telesno in fizično pripravljeni na tekmovanje, po- membna je tudi psihična pripravljenost. Če misli niso usmerjene na tekmovanje in uhajajo drugam, se športnik težko osredotoči na tekmovanje in s tem zli- je z aktivnostjo. Če je športnik preveč osredotočen na zmago na tekmovanju, lahko ignorira mentalna stanja pred tek- mo. Misel na zmago onemogoča fokusi- ranje pozornosti na druge pomembne dejavnike tekmovanja. V športu imamo situacijo tukaj in zdaj in le nekaj sekund naprej. Posameznik, ki je že na začetku obremenjen z rezultatom ali rezultatom konkurence, se težje osredotoči na svojo izvedbo nastopa, pozornost je usmerje- na drugam, posledično prihaja do zviša- nja anksioznosti ter stresa in bolj verjetno je, da športnik v nastopu ne bo užival in v takem primeru tudi ne bo padel v sta- nje zanosa ali optimalnega psihičnega počutja. Čeprav je športnikom zmaga pomem- ben cilj, pri zanosu ne gre le za dosego zmage, temveč športniku nudi neko višje, notranje zadovoljstvo in ne zgolj zunanjo nagrado (zmaga) (Jackson in Csikszent- mihalyi, 1999). Je prijetno stanje in pred- stavlja občutek ugodja, zato si športnik čim večkrat prizadeva to stanje občutiti. Z uspešnim delovanjem v stanju zanosa višamo verjetnost objektivno dobrega rezultata na tekmi ali zmage. Športniku med tekmo predstavlja notranjo nagra- do (intrizična motivacija). S tem lahko povežemo instrumentalno pogojevanje, saj je športnik za svojo aktivnost še na- grajen z optimalnim psihičnim stanjem (Jackson in Csikszentmihalyi, 1999). Tako je posameznik dvakrat nagrajen, prvič z optimalnim psihičnim stanjem in drugič z dobrim rezultatom. Uživanje v športu in pozitiven čustveni odgovor na špor- tno udejstvovanje vključujeta občutke veselja, zabave in sreče. Csikszentmihalyi (1975; Tušak in Tušak, 2003) razlaga, da in- trizična motivacija povzroči občutke uži- vanja in zadovoljstva. Povzamemo lahko, da stanje zanosa v športniku povzroči ugodno stanje, ki pa ga pripravi tudi do te meje, da svoje sposobnosti premakne preko svojih moči in s tem izboljša svoj rezultat. Stanje zanosa ni povezano s posame- znikovo dejansko kvaliteto, nivojem tek- movanja ali statusom profesionalnega športnika, o občutkih zanosa poročajo športniki na različnih ravneh tekmovanj, tudi rekreativni športniki (Jackson in Csi- kszentmihalyi, 1999). Ločimo devet osnovnih komponent za- nosa, ki najbolje opišejo stanje misli v stanju zanosa. To so: ravnotežje med izzivom in sposobnost-• mi, popolno stapljanje z aktivnostjo, • jasen cilj, • jasna in nedvoumna povratna informa-• cija, osredotočenost (zožena pozornost),• občutek kontrole, • izguba samozavedanja, • spremenjeno doživljanje časa,• avtoteličnost izkušnje.• Ravnotežje med izzivom in sposobnost- mi je prvi pogoj za pojav občutka zano- sa. Zanos se namreč pojavi le ob posa- meznikovih primernih kompetencah pri izvajanju športne dejavnosti. Ravnotežje med izzivom in sposobnostmi ni statič- no, neprestano se pomika na višje ravni. Da lahko posameznik vzdržuje pojavlja- nje zanosa v njegovi športni aktivnosti, mora stalno nadgrajevati svoje sposob- nosti in njim prilagajati izzive (Jackson in Csikszentmihalyi, 1999). Zelo pomemb- no je, da so izzivi realni, saj pretežki cilji vodijo do anksioznosti, prelahki izzivi pa do dolgočasja. Da se pojavi ta občutek, je nujno, da športnik čuti, da bodo njegove sposobnosti na fizičnem, tehničnem, tak- tičnem in mentalnem nivoju kos izzivu, ki si ga je zadal (Weinberg in Gould, 2003). Ko govorimo o popolnem zlitju z aktiv- nostjo, to pomeni, da je posameznik tako močno vključen v izvajanje te aktivnosti, da mu nič drugega v danem trenutku ni pomembno. Jasnost ciljev športniki opi- sujejo, kot da jim je bilo točno jasno, kaj želijo doseči in točno kako bodo izpeljali akcijo. Športnik natančno ve, kaj mora storiti. Jasnost cilja mu omogoča boljšo koncentracijo in pozornost usmerjeno poti cilju (Jackson in Csikszentmihalyi, 1999). V stanju zanosa prihaja do zlitja akcije in zavesti. Posameznik se zaveda akcije, ne zaveda pa se sebe. Športniki pogosto poročajo, da so imeli občutek, kot da so vso akcijo opazovali z neke druge per- spektive. Prav tako poročajo športniki o popolni koncentraciji in osredotočeno- sti zgolj na športno aktivnost, nastop. Dogajanje na tribunah, navijanje, žvižge, reakcije nasprotnika in ostale moteče elemente posameznik sploh ne zazna (Weinberg in Gould, 2003). Gre za izje- mno ozko usmerjeno selektivno pozor- nost. Občutek kontrole je okrnjen, zdi se, kot da posameznik nima oz. ne občuti kontrole nad dogajanjem oz. kontrole nad aktivnostjo (Jackson in Csikszent- mihalyi, 1999). V stanju zanosa športniki pogosto izgubijo občutek za čas. Poroča- jo, kot da se je vse odvijalo zelo hitro, ali obratno, da so se kratke akcije zdele zelo dolge in počasne. Avtoteličnost izkušnje pa pomeni, da športniki v stanju zano- sa zaznavajo, kot da se aktivnost odvija sama od sebe, brez pretiranega občutka napora. Pogosto športniki poročajo, »da je šlo kar samo od sebe«. psihologija športa 65 Ker je stanje zanosa želeno stanje, v ka- terem naj se športnik znajde v času na- stopa, se upravičeno vprašamo, kako po- sameznik doživi občutke flowa? Študije, ki so se ukvarjale z raziskovanjem stanja zanosa med športniki, so pokazale, da so najbolj pomembni faktorji za pojavljanje občutka flowa motivacija za dober na- stop, doseganje optimalnega vzburjenja pred nastopom, vzdrževanje primerne pozornosti, dobra predtekmovalna in tek- movalna priprava plana, optimalna psi- hična priprava, optimalni okoljski pogoji, zaupanje in mentalna trdnost ter dober občutek nad izvedbo nastopa (Jackson, 1992, 1995; v Weinberg in Gould, 2003). Pri skupinskih športnikih je pomembna interakcija v ekipi, saj na občutek zano- sa sovplivajo ostali soigralci. Pozitivna interakcija v ekipi, dobre podaje, igranje kot celota, odprta in dobra komunikaci- ja, pripomorejo k večji verjetnosti, da se pojavi pri posamezniku. Zaupanje soi- gralcem in skupen cilj ekipe je prav tako pomembno za kohezivno interakcijo v ekipi (Weinberg in Gould, 2003). Na drugi strani obstajajo tudi dejavniki, ki motijo občutke zanosa, in dejavniki, ki preprečujejo, da bi se občutek zano- sa sploh pojavil. Med najpogostejšimi faktorji, ki motijo ali rušijo občutke za- nosa, so: nestimulativni dejavniki okolja in vpliv trenutne negativne situacije, kot so recimo nepričakovani zastoji v igri, nepredvidene poteze nasprotnika, ne- gativne ali kočljive sodniške odločitve ali neprimerna povratna informacija. Občutek zanosa lahko prekine tudi slaba fizična pripravljenost športnika, pomanj- kanje fizične vzdržljivosti, utrujenost športnika ali poškodba med nastopom. Neprimerna pozornost, obremenjevanje s sposobnostmi nasprotnika, prevelika količina dnevnega sanjarjenja ali izguba koncentracije prav tako vplivajo nega- tivno. Do enakega negativnega učinka pride tudi, če posameznik dvomi vase ali preveč pričakuje od sebe in nad se- boj izvaja prevelik pritisk. S tem ne samo omejuje možnost razvoja stanja zanosa, ampak krepi in potencira predtekmoval- no anksioznost. Pri ekipnih športnikih je potrebno paziti na timsko izvedbo aktiv- nosti in interakcijo v ekipi. Slabo vpliva- jo negativni pogovori na igrišču, slabo igranje celotne ekipe ali pomanjkanje interakcije v ekipi (Jackson in Csikszent- mihalyi, 1999; Weinberg in Gould, 2003). Dejavniki, ki onemogočajo pojavljanje, so v določenih primerih podobni kot Primer razvijanja stanj zanosa v stanju hipnoze oz. globoke sproščenosti: 1. Indukcija v hipnozo in poglabljanje Indukcijo lahko vpeljemo s sproščanjem, z oženjem pozornosti ali na kakšen drug način. Vendar je bolje da je indukcija vpeljana s sproščanjem, ker je predpogoj za izzvanje stanja zanosa, občutek sproščenosti. Spro- ščanje kontroliramo z dihalnimi vajami. Hipnozo lahko poglabljamo s štetjem, spuščanjem po stopnicah ali katero drugo tehniko. 2. Hipnotične in posthipnotične sugestije Vaja za proste mete: Zamislite si, da izvajate proste mete. Preden popolnoma izdihnete zrak, čutite kako se vaša ramena spuščajo in kako roke postajajo vedno bolj sproščene. Z vsakim vdihom ste bolj sproščeni. Čutite kako so kolena rahlo pokrčena, mišice so rahlo sproščene, a pripravljene na akcijo, dihanje je počasno in globoko (lahko tudi ritem 3-1-3). Teža telesa je razporejena med obe nogi, ki stojita približno pol metra narazen, ena rahlo pred drugo. Počutite se uravnoteženo, center telesa se pomaknite za popek. Poglejte proti vašemu cilju (koš), proti točki, kamor boste vrgli žogo… Pogled vrnite nazaj na žogo in počasi vzdihnite. Izdihnite. Počutite se udobno, dobro, pripravljeno. Spomnite se, da ste samozavestni, dobro pripravljeni. V rokah čutite tisti pravi občutek, stvari imate pod kontrolo, samozavest čutite v rokah. Čutite, kako gladko in nemoteno boste vrgli na koš, kako ste lahkotni in delujete brez napora. Samo vi ste, žoga in koš. Nič drugega. Počutite se lahkotno in samozavestno, prepustite se situaciji. Ko ste pripravljeni vržete na koš…..In…Ste zadeli?Super. Izvedite še nekaj prostih metov s takšnimi občutki. Vaja za mete iz igre: Sedaj si zamislite igro. Poskusite metati iz različnih položajev in iz različne oddaljenost. Iz igre, iz protinapada in težkih situacij, iz čistih situacij… Predstavljate si, da je pritisk nasprotne ekipe močan, a na vas nima no- benega vpliva. Popolnoma ste zliti s situacijo, z lahkoto in samozaupanjem izvajate vse akcije med tekmo. Nasprotniki so prisotni, a vas ne morejo ustaviti. Za vsako njihovo akcijo imate odgovor. V rokah, nogah in glavi čutite tisti pravi občutek. Imate popolno kontrolo nad lastno igro in nad dogajanjem. Uživate v tek- mi. Ste pred metom, opazite, kako se vaša pozornost vedno bolj oža,kako se široka pozornost vedno bolj usmerja le na vas, žogo in končni cilj. Predstavljate si občutek, da imate možnost, da ste sposobni izpolniti vse izzive, da ste sposobni vsako situacijo na tekmi obrniti v svoj prid, da ste se sposobni soočiti z najbolj zahtevnimi trenutki na tekmi. Vaja za odstranjevanje negativnih občutkov: Tako, predstavljajte si, da ste pred metom na koš (ali iz igre ali pred prosim metom). Počutite se rahlo zate- gnjene in nelagodno. Zelo si želite zadeti ta koš, a se pojavi zaskrbljenost. Začne vas skrbeti zaradi prete- klih zgrešenih in slabih metov. Pojavijo se slike predhodnih slabih akcij, čutite, da v vas narašča napetost, dvomite v zadetek, postajate vedno manj samozavestni. Sedaj bova prekinila negativni tok. STOP! Najprej bova umirila dihanje. Skoncentrirajte se na dihanje, čutite kako postopoma umirjate dihanje. Vsak vdih naj bo dolg tri stopnje, temu sledi izdih, dolg tri stopnje (3-1-3). Pri vsakem vdihu se opomnite, da se počutite sproščene in samozavestne. Zamislite si dober met, ki ga želite izvesti. Predstavljate si ta dober met, lahko je kakšen pretekli uspešen met. Predstavljate si tisti dober občutek v rokah, kako se počutite sproščene in lahkotne, kako imate popolno kontrolo nad dogajanjem. Vidite razdaljo do koša, pozornost je zožena. Zau- pate vase, čutite, kako imate kontrolo nad lastnim telesom in kako nadzorujete lastna čustva in kako ostajate usmerjeni le nase, žogo in koš. Vidite, kako uspešno zadenete met. Ste? Super, bravo. Vaja za pozitivna stanja pred tekmo: Predstavljajte si, kako pridete na tekmo, pred dvorano, kako samozavestno vstopate v dvorano, kako priha- jate na igrišče, sproščeni ste, komaj čakate, da lahko pokažete svoje sposobnosti. Čutite, da ste dobro fizično in mentalno pripravljeni. Čutite, da ste sposobni in kos izzivom. Bolj ko se približuje začetek tekme, bolj postajate zliti s situacijo. Vaši cilji so popolnoma jasni in imate popoln občutek kontrole nad dogajanjem in nad lastnim telesom. Vedno bolj postajate osredotočeni na tekmo. Dobro se počutite, zelo uživate v situaciji. Samozavestni ste in lahkotni. Začutite rahlo napetost, ko stopite na igrišče in ko vidite nasprotnike. Spomnite se, da v igri izjemno uživate, da je igra razburljiva in vi ste kos situaciji. Imate kontrolo nad doga- janjem. Čutite, kako v vas narašča motivacija in želja po uspešni igri na tekmi. Počutite se dobro, samozave- stno in pripravljeno. Skoncentrirani ste samo še na pomembne elemente igre in na vaše naloge. Dihanje je mirno in kontrolirano. Mišice so tople in segrete. V mišicah čutite prijetno napetost. Mišice so pripravljene, segrete in elastične. Pripravljene so,da se aktivirajo, eksplodirajo z močjo, intenzivnostjo in natančnostjo. Pripravljeni ste! Začetek tekme ste začeli odlično. V rokah imate dober občutek. Zliti ste z dejavnostjo. Dobro se počutite. Spomnite se, da ste popolnoma pripravljeni tudi na nepričakovane ovire. Če bodo na tekmi ovire, nepriča- kovane, težke situacije, se boste sposobni spomniti, da ste čustveno stabilni, da imate kontrolo nad lastnim telesom in mislimi, da lahko obdržite kontrolo nad dogajanjem. Čutite se optimalno pripravljene in sposob- ne odigrati dobro tekmo. Uživate, zelo uživate! 3. Priklic! 66 dejavniki, ki zgolj zmotijo stanje zanosa. Poškodba in utrujenosti ter slabo fizično počutje lahko vplivajo na to, da se stanje zanosa pri posamezniku sploh ne pojavi. Prav tako imajo močan vpliv okoljski de- javniki, kot so močan zunanji stres, neže- len odziv publike ali nekontrolirani vplivi na tekmo. Omenimo lahko še probleme s predtekmovalno pripravljenostjo, niz- ko motivacijo za nastop, kamor lahko štejemo tudi slabe ali odsotne cilje, po- manjkanje izziva in nizko stopnjo vzbur- jenosti. Športnik ne bo padel v stanje zanosa, če pred tekmo ne bo sproščen (Weinberg in Gould, 2003). Iz teoretičnih okvirov in spoznanj stanja zanosa nas vedno bolj zanima, kako lah- ko izkušnje zanosa manipuliramo in jih skušamo čim pogosteje izzvati pri špor- tnikih. Ideja o spodbujanju oziroma kre- pitvi stanj zanosa izhaja iz spoznanja, da lahko krepimo in kontroliramo lastno po- zornost. Usmerjena pozornost pa je ena glavnih zahtev za doživljanje zanosa. Kako krepiti stanje zanosa pri športnikih? Stanje zanosa v športni situaciji se po- skuša krepiti preko spodbujanja vizuali- zacije v stanju hipnoze (Pates, Cummin- gs in Maynard, 2002). Ena prvih raziskav pri spodbujanju stanj zanosa s pomočjo hipnoze je bila izvedena na treh amater- skih igralcih golfa. Rezultati so nakazali, da hipnotične intervencije rezultirajo v pogostejših občutkih zanosa pri dveh od treh subjektov. Pri vseh treh udeležencih pa se je izboljšal udarec glede na zače- tno stanje. Rezultati raziskave so poka- zali, da lahko uporaba hipnoze izboljša intenzivnost in pogostost stanj zanosa, ki pozitivno vpliva na športnikov nastop na tekmi (Pates idr., 2001). Imaginacija naj bi bila povezana s spod- bujanjem in krepitvijo stanj zanosa. Mu- nroe, Giacobbi, Hall in Weinberg (2000) so v eni redkih raziskav imaginacije in zanosa ugotovili, da športniki, ki večkrat uporabljajo imaginacijo, poročajo o po- gostejših občutkih zanosa med tekmo. Razen omenjene raziskave, naj v literaturi ne bi bilo veliko raziskav, ki bi preverjale odnos med uporabo imaginacije v hi- pnozi in spodbujanjem občutkov zanosa (Nicholls, Polman in Holt, 2005). Pates in sodelavci (2002) so izhajali iz ideje, da lahko z uporabo imagnacije in reprezentacij učinkovitega soočanja s športno situacijo, obvladovanjem zah- tevnih situacij, predstavljanjem men- talne čvrstosti, občutka samozavesti in jasnega osredotočanja na tekmo izzo- vemo občutke zanosa. Na drugi strani pa vizualizacija nadzorovanja aktivacije telesa, občutka sproščenosti, odsotno- sti stresa in anksioznosti dajo športniku še dodatni občutek ugodja in nadzora nad tekmovalno situacijo. Predpogoj za občutje stanja zanosa je, da si športnik dobro predstavlja tekmovalno situacijo in občuti ravnotežje med izzivom in spo- sobnostmi (Jackson in Csikszentmihalyi, 1999). Najbrž ni odveč dodati opozorila, naj se s hipnozo ukvarjajo le za to specializira- ni strokovnjaki s področja psihologije ali medicine, ki se ukvarjajo z medicinsko hipnozo in poznajo osnovna načela me- dicinske hipnoze. Športniki sami se lah- ko umirijo z dihanjem in ko čutijo spro- ščenost, poskušajo sami pri sebi izzvati stanja s pomočjo napisanega teksta in predstavljanjem napisanih občutkov. Literatura „ Csikszentmihalyi, M. (1990). Flow, The 1. Psychology of Optimal Experience. Harper Collins. Hanin, Y.L. (ur.) (2000). Emotions in sport. 2. USA: Human Kinetics. Jackson, S. A. in Csikszentmihalyi, M. (1999). 3. Flow in Sport: The keys to optimal experi- ences and performances. United States: Hu- man Kinetics. Marr, J. A. (2001). In the Zone: A Biobehavi-4. oral Theory of the Flow Experience. Athletic insight. 3(1). Munroe, K. J., Giacobbi, P. R., Hall, C., in We-5. inberg, R. (2000). The four Ws of imagery use: Where, when, why and what. The Sport Psychologist, 14, 119−137. Nicholls, A. R., Polman, C. J. in Holt L. N. 6. (2005).The Effects of Individualized Imagery Interventions on Golf Performance and Flow States. Athletic Insight, 7 (1), 43−66. Pates, J., Cummings, A. in Maynard, I. (2002). 7. The effects of hypnosis on flow states and three-point shooting performance in ba- sketball players. The Sport Psychologist, 16, 34−47. Privette, G. (1983). Peak experience, peak 8. performance, and flow: A comparative analysis of positive human experiences. Jo- urnal of Personality and Social Psychology, 45, 1361−1368. Tušak, M. in Tušak, M. (2003). 9. Psihologija špor- ta. Ljubljana: Razprave Filozofske Fakultete. Weinberg S.R. in Gould, D. (2003). Founda-10. tions of sport and exercise psychology. 3rd edition. United States of America: Human Kinetics. Young, A.J. in Pain, D.M. (1999). The zone: Evi-11. dence of a Universal Phenomenon for Athle- tes Across Sports. Athletic Insight, 1 (3),21−30. Eva Kovač, univ. dipl. psih., Sirius AM svetovanje eva.kovac@matejtusak.si športna rekreacija 67 Sport activities of the elderly Aabstract The study of the elderly and their participation in sport activities is becoming a subject of growing interest among researchers and practitioners alike. From this perspective we have noticed new approaches towards the elderly in gerokinesiology, thera- peutic recreation and adapted physical activity programmes. Ageing includes various and specific factors which influence the strategy of planning sporting sessions. Studies that have been carried out recently confirm that the elderly are in favour of being informed about new sporting possibilities and being introduced to them. Strong determination of an individual makes entry into the wide selection of sport activities always possible regardless of the level of their actual physical fitness. Sport opportunities range from mountaineering, swimming and horseback riding to yoga and golf. With adequate motivation and proper adaptation, sport involvement can become a source of pleasure and well being for each elderly participant. Key words: sporting activities, special needs, gerokinesiology, elderly. Rajko Vute Športna vadba starejših Izvleček Dejstvo je, da se zanimanje za proučeva- nje starejših in njihovo športno udejstvo- vanje močno povečuje tako med razisko- valci kot praktiki. V tej smeri opažamo nove pristope v okviru gerokineziologije, terapevtske rekreacije, tudi prilagojene športne dejavnosti. Starost in staranje sta zelo raznolika in specifična, pogo- jena z mnogimi faktorji, ki vplivajo tudi na načrtovanje športne vadbe. Aktualne raziskave kažejo, da želja po športnemu udejstvovanju in novih izzivih na tem po- dročju ostaja tudi v poznejšem življenj- skem obdobju. Zdi se, da ob pravi volji posameznika tudi ni ovir, ki bi onemo- gočale vključevanje starejše populacije v razvejano ponudbo različnih športnih dejavnosti od pohodništva do plavanja, od jahanja do joge in golfa. Z ustreznimi spobudami in prilagoditvami lahko špor- tna vadba starejših postane vir zadovolj- stva, užitka in dobrega počutja. Ključne besede: športna vadba, poseb- ne potrebe, gerokineziologija, starejši. Foto: Tatjana Novak 68 Uvod „ V današnji v mladost orientirani družbi je prav gotovo težko opisovati starost kot kvaliteto, pa vendar je starost lahko pred- nost, priložnost, polnost. Starost je lahko radost. Vse to in še več je, če jo kot takšno sprejmemo, pozitivno in odprto za izzive in priložnosti, ki jih ponuja (Kožuh Novak, 2000). Ob tem velja spomniti, da prav fi- lozofija prilagojene športne dejavnosti, ki temelji na prepričanju, da se lahko vsi ne glede na starost in različne vrste ovirano- sti ukvarjajo s športom, deluje v željeni smeri spodbujanja starejših za ukvarjanje s športno dejavnostjo. S prilagoditvami in ustreznim vodenjem je športna vadba lahko vir zadovoljstva, užitka in dobrega počutja. Berčič in Sila (2001) navajata, da bi bilo prav tudi pri nas v še večji meri kot doslej sprejeti in v življenju udejaniti obče sprejeto resnico, ki pravi, da je gibanje vir zdravja in zdravje je vir gibanja. Starost in staranje „ Starost in staranje sta zelo raznolika in specifična, pogojena z mnogimi faktorji, ki vplivajo tudi na načrtovanje športno zasnovane vadbe. Znano je, da se po 65. letu poveča število različnih zdravstvenih težav. Kronološka starost je tista, ki dolo- ča osebo kot starejšo in zahteva vpogled v zdravstveno stanje pred pričetkom vsake športne vadbe, medtem ko funk- cionalna starost izkazuje telesno pripra- vljenost posameznika in določa štartno osnovo za vadbo (Griffin, 2006). Biološke in genetske teorije posvečajo pozornost človekovim podedovanim lastnostim in spremembam, povezanim s staranjem. Najbolj pogosto določanje starosti te- melji na kriteriju kronološke starosti, to je številu let oziroma mesecev od rojstva. Sama kronološka starost pa ne pove dovolj z vidika funkcionalne starosti, ki je lahko zelo raznolika z vidika interesov, potreb in samih telesnih sposobnosti. Funkcionalna starost daje vpogled v te- lesno pripravljenost posameznika istega spola v isti starostni skupini. Prav funkcio- nalna sposobnost posameznika se lahko v primeru njegove aerobne vzdržljivosti spreminja tudi do 15 ali več let. Upošteva- joč človekove telesne zmogljivosti lahko ljudi razporedimo v pet skupin (Spirduso, 1995) in jih poimenujemo kot: telesno elito (hodijo na športna tekmovanja in se udejstvujejo v raznovrstnih športih), telesno dobro pripravljene (ukvarjajo se z vzdržljivostnimi športi), gibalno samo- stojne (obvladujejo lažje oblike fizičnega dela, lahko se vključujejo v telesno manj zahtevne športe), telesno občutljive (opravljajo lažja domača opravila, sami opravijo nakupe potrebščin za dom) in gibalno odvisne (potrebujejo domačo ali institucionalno oskrbo, pomoč pri hranjenju, hoji, oblačenju, umivanju). Pri določanju biološke starosti upoštevamo procese, ki se odvijajo v telesu in v tele- snih sistemih ter njihovo sposobnost ob- nove in regeneracije, ki lahko posledično vodijo v bolezen in tudi invalidnost. Gibalna izobrazba, „ šport in starejši Slehernemu človeku, mlademu ali sta- remu, pomeni telesno gibanje nekaj, kar sodi med življenjske potrebe. Brez dela, psiho-fizičnega udejstvovanja, člo- vek peša, hira in propada (Ulaga, 1980). Prav zaradi tega pripisuje velik pomen osnovni gibalni izobrazbi mladega člo- veka, kamor glede na razmere v našem prostoru uvršča obvladovanje naslednjih veščin: hoje, teka, sankanja, metanja, ob- vladovanje žoge, plavanja, kolesarjenja, smučanja, obvladovanja telesa na tleh in na orodju (lestev, drevo, skala) ter osnove plesa. Gerontološke raziskave potrjujejo Hipokratova načela geriatrične profila- kse, zlasti načelo, da morajo biti ljudje tudi v letih staranja aktivni in da ne sme- jo na vsem lepem opustiti dela, ki so ga navajeni (Ulaga, 1980). Posebej poudarja, da morajo biti starejši mnogostransko dejavni – tako umsko kot tudi telesno, kar je tudi bistveni sestavni del geriatrič- ne profilakse. Upokojitev, dodaja, ne sme biti začetek brezdelja, začetek praznega življenja, temveč prav nasprotno, začetek tistega obdobja, ko se lahko človek v ve- čji meri kakor doslej posveti dejavnostim, s katerimi ima posebno veselje. Da želja po športnemu udejstvovanju in novih izzivih na področju športa ostaja tudi v poznejšem življenjskem obdobju, potrjuje raziskava, v katero je bilo vklju- čenih 66 žensk iz osrednje Slovenije, sta- rejših od 65 let, od katerih je bilo 32 vklju- čenih v redno enkrat tedensko športno vadbo, 34 pa jih v organiziranih oblikah športne vadbe ni sodelovalo (Vute in Novak, 2010). Pri športno dejavni skupini so kot najbolj privlačne izstopale želje po plesu, fitnesu, splošni telesni vadbi in odbojki, medtem ko je druga skupina usmerila želje po športnem udejstvo- vanju v splošno telesno vadbo, vadbo doma in aerobiko. Ustrezna športna po- nudba je korak k dejavnejšemu pristopu in motivaciji za športno vadbo. V klasifi- kaciji športnih panog (Hawkey, 1991) je navedeno 14 kategorij, opredeljenih z značilnostmi borilnih veščin, zadevanja cilja, povezanosti z letenjem, mehanskih športov, koles, vode, žoge, ekipe, igrišča, loparjev, živali, zime, skakanja in atletike. V zanimivem poskusu spraviti vse športe v sistem so pri željah po novih možnostih ženske, starejše od 65 let, najpogosteje izbirale v okviru kategorije, ki jo označuje atletika, opazen pa je tudi širok razpon želja, ki sega dejansko v vse naštete ka- tegorije športa (Vute in Novak, 2010). Na osnovi izraženih želja starejših žensk ob upoštevanju omejitev raziskave pred- videvamo, da se s starostjo želje po ra- znovrstnih športnih možnostih ne ožajo, ampak se širijo. Golf, jahanje, joga, tenis, kegljanje, jadranje so del teh navedb. V opredelitev športa kot področja druž- bene stvarnosti (Kristan, 2000) štejemo vse pojave, procese, odnose in namene na izsekih športne vzgoje, športnega razvedrila, elitnega tekmovalnega špor- ta, invalidskega športa in zdravilnega ozi- roma rehabilitacijskega športa, iščemo tisti izsek športa, v katerem se kot aktivni udeleženci najpogosteje najde popu- lacija starejših. Ob izraženih pomislekih o umestitvi invalidskega športa v ome- njeno opredelitev športa (Vute, 2005) se starejši prepoznajo predvsem v izsekih športnega razvedrila in zdravilnega ozi- roma rahabilitacijskega športa, pogojno tudi v invalidskem športu. Prilagojena področja „ športne vadbe za starejše Gerokineziologija (angl. Gerokinesiolo- gy) je opredeljena kot področje znotraj študija kineziologije, ki se osredotoča na razumevanje, kako telesne aktivnosti vplivajo na različne vidike zdravja in do- brega počutja starejše populacije ter na procese staranja nasploh (Griffin, 2006). Dodajamo, da je kineziologija (kinesio- logy) v Dictionary of the sport and exerci- se sciences opredeljena kot znanstveno proučevanje človekovega gibanja (An- shel, 1991). Navkljub vprašljivi terminolo- ški dodelanosti se izraz gerokineziologija športna rekreacija 69 vse pogostoje pojavlja v strokovnih in znanstvenih publikacijah, ki obravnava- jo problematiko, vezano na raznovrstne oblike gibanja in starejših. Nesporno dej- stvo pa je, da se zanimanje za proučeva- nje omenjenega področja močno pove- čuje. S tem je storjen velik korak v smeri vključevanja športa v življenje starejših. Terapevtska rekreacija ima v primerjavi z gerokineziologijo za sabo daljšo pot in bogatejše izkušnje. Med glavne cilje terapevtske rekreacije uvrščamo aktivno preživljanje prostega časa, preprečevanje stresa in frustracij, premagovanje socialne izolacije, vzpod- bujanje samostojnosti, skrb za zdravje in krepitev telesnih ter duševnih sposobno- sti (Kraus, 1983). Terapevtska rekreacija se ponaša z raznoliko ponudbo različnih dejavnosti, od prilagojenih športnih de- javnosti do socialnih iger, zbirateljstva, likovnega ustvarjanja, ročnih del, vzpod- bujanja dramskih sekcij in glasbenih sku- pin do organizacije piknikov, praznovanj in karnevalov. Športne možnosti se širijo na vse športne panoge, izbira med njimi pa je odvisna od udeležencev in mo- žnosti za vadbo. Posebna pozornost je namenjena prizadevanjem za prijetno, zanimivo in varno športno izkušnjo. Vsi udeleženci naj imajo možnost pokaza- ti in dokazati svoje sposobnosti, pa naj bodo te še tako omejene. Verjamemo, da je za vključevanje starej- ših v programe športne vadbe potreben specifičen pristop in da je področje, ki nam lahko olajša oziroma zagotavlja varen in učinkovit vstop, prilagojena športna dejavnost (angl. Adapted Physi- cal Activity). Področje, ki ga uveljavljamo in razvijamo tudi pri nas v okviru študija specialne in rehabilitacijske pedagogike, je povezano tudi z medicino, fizioterapi- jo, rehabilitacijo, korektivno in kurativno zdravstveno dejavnostjo. Razumevanje in odnos do starejših se podobno kot do gibalno oviranih ali oseb z motnjami v duševnem razvoju počasi premika od socialnega dojemanja omejitev k iskanju in uporabi posameznikovih dejanskih sposobnosti. Opažamo, da tudi starejše – podobno kot ljudi s posebnimi potrebami – pri športni vadbi povezuje precej skupnih točk, ki jih določajo zmanjšane ali spre- menjene sposobnosti, nastale iz različnih vzrokov. V dobi starosti se povečuje šte- vilo različnih obolenj, ki so najprepoznav- nejše v obliki težav srca in ožilja, dihal in zmanjšani mobilnosti. V pozni starosti pa je vse pogostejša tako v svetu kot tudi pri nas demenca. Pristop pri načrtovanju in izvajanju špor- tne vadbe je zato podoben, zasnovan na prilagoditvah in poenostavitvah. Prilagojena športna dejavnost je z inter- disciplinarno naravnanostjo prisotna v vseh izsekih športa od vzgoje in izobra- ževanja do rehabilitacije. Dobro izbrani in strokovno vodeni programi prilagojene športne dejavnosti prinašajo med starej- šo populacijo vrsto prednosti, med naj- bolj cenjenimi pa so gotovo vključenost v socialno okolje, večja stopnja samostoj- nosti in zaupanje v svoje sposobnosti, tako telesne kot umske. Družbeni interes za „ športno vadbo starej- ših Športno udejstvovanje ima opazne vpli- ve na človekovo počutje in zdravje. Pri starejših radi poudarjamo tudi vpliv na večjo socialno mobilizacijo, povečanje miselne prožnosti, skrajševanje rehabili- tacije in preprečevanje določenih obo- lenj, tudi na rezultate pri nadzorovanju telesne teže. Če je skrb za zdravje pri starejših odkrito izpostavljen motiv za športno naravnano vadbo, je zaviranje simptomov staranja njen željen, a žal ne samo od športa odvisen učinek. Vključevanje starejših v različne oblike in stopnje gibalnih ter športnih dejavnosti je kompleksna naloga, ki predvsem od vodij tovrstne dejavnosti zahteva po- znavanje tako teoretičnih osnov kot tudi posebnosti praktične vadbe starejših. Pri samovključevanju starejših v športno vadbo pričakujemo v izogib neželjenim zapletom vsaj posvet s poznavalcem. Zdravnikovim nasvetom in priporočilom že zaradi narave njihovega dela velika večina najbolj sledi, radi pa preskočijo dejstvo, da je šport v različnih pojavnih oblikah domena športne stroke in njenih strokovnjakov. Upoštevanje navodil je tudi na področju športa vezano na zau- panje, ki si ga lahko pridobimo le s korek- tnim pristopom in delom. Telesna aktivnost neposredno vpliva na delovanje organskih sistemov, kot so srčno- žilni, dihalni, mišični itd. Dobra telesna pripravljenost oziroma kondicija nedvomno širi prostor za aktivno preži- vljanje prostega časa in s tem izboljšuje kakovost življenja posameznika. Zdravje kot temeljna vrednota življenja dobiva s pomočjo športno ozaveščenega delova- nja zanesljivega zaveznika. Poudarjamo, da športni način življenja ne vključuje samo primerno telesno vadbo, temveč tudi splošni zdrav način življenja. V rekreativnem športu je eden vodilnih motivov zdravje, ki tudi usmerja etos športne prakse in daje zmernost za im- perativ rekreativnega športa. Gre za za- drževanje in brzdanje agonalnih sil, kjer se užitek umakne ugodju (Hosta, 2007). Rekreativec, ki se ravna po načelu zmer- nosti, je subjekt, ki pozna samega sebe in se zaveda okoliščin, v katerih se nahaja. Na ta način lahko določi pravo mero po sebi, ta pa je iz dneva v dan drugačna, spreminja se glede na življenjsko obdo- bje (starost), letni čas, obremenjenost na drugih področjih delovanja, materialne možnosti, naravne danosti okolja, urba- nost ali neurbanost življenjskega pro- stora ipd. Upoštevati je potrebno tudi vpliv gibalnega in športnega znanja, ki ga subjekt osvoji v procesu socializacije oziroma moč volje, ki jo ima, da se nauči novih stvari (Hosta, 2007). Med starejšimi je športno rekreativna vadba osnovna oblika udejstvovanja, zato tudi kaže opo- zoriti na njeno razsežnost, prepletenost in pomen. Plavanje in starejši „ Plavanje ni samo ena najprimernejših dejavnosti, ampak jo štejemo tudi kot civilizacijsko normo. Krepi telesno spo- sobnost in ugodno vpliva na duševno počutje. Znanje plavanja je življenjsko pomembno, po plavalni zmožnosti pa ocenjujemo tudi kulturno raven in druž- beno razvitost nekega naroda. S poglo- bitvijo v probleme starejših je mogoče uspešno izpeljati tako plavalno učenje kot športnorekreativno vadbo. Moč in učinki različnih dejavnosti v vodi se ka- žejo tudi pri medicinski rehabilitaciji. Pla- vanje presega pomen ostalih športnih dejavnosti, saj zagotavlja varno gibanje v vodi in omogoča bivanje v naravi z ugo- dnim vplivom sonca in zraka. Tudi za pla- vanje velja, da prej, ko se začnemo učiti, bolje je, pa tudi, da ni nikoli prepozno. Verjamemo, da lahko z uporabo primer- ne metode učenja plavanja vsakogar ne glede na njegovo starost in sposobnosti naučimo te izjemno pomembne veščine. 70 Učenje plavanja po Halliwickovem kon- ceptu sega v leto 1949 v Anglijo ali na- tančneje v London. K soustvarjalcem te po vsem svetu razširjene metode sodi še danes izjemno dejavna dr. Joan Martin, ki je vodila tudi prvi uradni tovrstni tečaj v Sloveniji januarja 1996. Koncept, ki ga je utemeljil James Mc Millan, upošteva načela hidrostatike, hidrodinamike in mehanike telesa. Me- toda, poimenovana Halliwick (Halliwick Association of Swimming Therapy, 2010), se je izkazala kot primerna in varna za vse starostne skupine, za najrazličnejše vrste in oblike motenj ter prizadetosti, pa tudi za vse tiste, ki omenjenih težav nimajo. Temelji na filozofiji, ki poudarja pomembnost prijetne izkušnje, zadovolj- stva, veselja in sproščenosti ter tesnega sodelovanje med učencem in vaditeljem. Pomemben je tudi pozitivno naravnan odnos do dela in vsakega posameznika, upoštevajoč sposobnosti in ne pomanj- kljivosti. Znanje nadgrajujemo na osnovi že usvojenega znanja in spretnosti. Pro- gram desetih točk je osnova učenja pla- vanja po Halliwickovem konceptu, ki od- pira nove možnosti usvajanja plavalnih veščin vsem ne glede na njihove telesne in duševne sposobnosti. Vse vaje v vodi izvaja oseba ob inštruktorjevi pomoči po principu ena oseba en inštruktor. Pro- gram učenja temelji na desetih vsebin- skih točkah, ki so prepoznavne v štirih značilnih sklopih: duševna prilagoditev, uravnoteženje, nadzorovanje gibanja v vodi in plavanje. Po osvojitvi plavalnih veščin se programi tovrstnega koncepta nadaljujejo v športno rekreativno zasno- vano vadbo s poudarkom na igri, zabavi in sproščenosti. Zaključek „ Ob zaključku bi želeli opozoriti na razi- skavo, ki v mnogočem povzema in do- kazuje smiselnost vključevanja starejših v načrtovano športno dejavnost. Vadba, ki je bila v začetku načrtovana kot šestme- sečni raziskovalni eksperiment, je prera- sla v redno športno rekreativno druženje in bo letošnje leto zabeležila že šesto leto delovanja. V tem projektu od začetka so- deluje tudi avtor članka. V raziskavi Vpliv telesne vadbe na kvaliteto življenja staro- stnikov, kjer so bili predmet raziskave zna- čilnosti starosti in staranja, vplivi gibanja in športa, zadovoljstvo z življenjem in preference športnih dejavnosti starejših, je v empiričnem delu raziskave sodelova- lo 64 žensk, starih več kot 65 let. Rezultati so pokazali, da se je zadovoljstvo z življe- njem pri vadbeni skupini po zaključku vadbe bistveno povečalo, prav tako so rezultati testiranja funkcionalne telesne pripravljenosti pri vadbeni skupini po- kazali napredek, ki je še posebej zanimiv in indikativen po štiriletnem obdobju vadbe. Rezultati kontrolne skupine so v enakem obdobju pokazali izrazito naza- dovanje v vseh testih, razen v dveh (No- vak, 2011). Ugotovitve pričujoče, v našem prostoru opravljene raziskave o pomenu in učinkih programirane telesne vadbe za starejše, predstavljajo tisto dragoceno spoznanje, da je mogoče leta v starosti obogatiti in nadgraditi tudi z novimi, športnimi izzivi. Dobra telesna kondicija starejših oseb je pomembna ne samo za ustvarjalno in samostojno življenje v bivanjskem in širšem okolju, temveč pri- naša, predvidevamo, tudi finančno dob- robit za posameznika, njegove bližnje in za družbo kot celoto. Literatura „ Anshel, H. M. (Ed.), (1991). Dictionary of the 1. sport and exercise sciences. Champaign: Hu- man Kinetics Books. Berčič, H., Sila, B., Tušak, M. in Semolič, A. 2. (2001). Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Griffin, S. (2006). 3. Training the over 50s. Lon- don: A&C Black. Halliwick Association of Swimming Therapy4. (2010). Halliwick Swimming for Disabled Pe- ople. London: A & C Black. Kristan, S. (2000). 5. Športoslovje na Slovenskem danes. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Kožuh Novak, M. (2000). 6. Ničesar o nas brez nas – Starejši v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska filantropija – Združenje za promocijo prosto- voljstva. Novak, T. (2011). 7. Vpliv telesne vadbe na kvali- teto življenja starostnikov. Doktorska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Spirduso, W. W. (1995). Physical dimensions 8. of aging. Champaign: Human Kinetics. Vute, R. (2005). Temeljne pojavne oblike v 9. športu in osebe s posebnimi potrebami. Šport, 53(1), 5–8. Vute, R. in Novak, T. (2010). Health education 10. and desirable sports among elderly women who joined the Slovenian regional project Sport for healty life. V: Krejci, M. idr. (Eds.), Adequate movemet regime and bio-psycho- social determinants of active life stile, 151–160. Česke Budejovice: University of South Bohe- mia. dr. Rajko Vute, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana rajko.vute@guest.arnes.si Foto: Tatjana Novak športna rekreacija 71 The aspects of inclusion of motor/sport contents in day centres, and intergenerational linking Abstract Nowadays, the inclusion of elderly people in different motor/sport activities has become an important issue for the modern society. The fact that the share of the elderly in the world’s population is on the increase calls for inclusion of the elderly in a vast number of varied programmes and activities, in which they can actively and creatively spend the autumn of their life. The elderly often face problems such as loneliness, depression, diminishing of motor and functional abilities and are also more susceptible to different illnesses. If the elderly are included in day centres, they can cope more effectively with their everyday problems, whereby different aspects of intergenerational linking are promoted and the quality of life and functional autonomy of the elderly improves. Moreover, if the elderly take part in suitable organised exercises and different activities in the framework of intergenerational linking, they can more easily find their way out of loneliness. Key words: the elderly, sport activity, day centres, intergenerational linking Tanja Čehić, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek, Maja Meško, Jera Zajec, Jasna Lavrenčič, Vedran Hadžič Vidiki vključevanja gibalnih/ športnih vsebin in medgeneracijsko povezovanje v dnevnih centrih Izvleček Vključevanje starostnikov v različne gibalne/špor- tne dejavnosti v današnjem času postaja pomemb- no vprašanje, s katerim se sooča sodobna družba. Dejstvo, da je na svetu delež starejših odraslih vse večji, zahteva, da se jih vse več vključuje v številne in pestre programe ter dejavnosti, kjer lahko aktiv- no in ustvarjalno preživljajo jesen svojega življe- nja. Starostniki se pogosto srečujejo s težavami, kot so osamljenost, depresija, upadanje gibalnih in funkcionalnih sposobnosti, prav tako pa so bolj dovzetni tudi za različne bolezni. Z vključevanjem v dnevne centre bi poleg učinkovitejšega soočanja z vsakodnevnimi težavami lahko omogočili različ- ne vidike medgeneracijskega povezovanja in vpli- vali tako na dvig kvalitete življenja, kot tudi na čim večjo stopnjo funkcionalne neodvisnosti. Poleg tega pa bi z organizirano, njim prilagojeno vadbo ter različnimi dejavnostmi, ki bi temeljile na med- generacijskem sodelovanju, starostnikom nudili pot iz osamljenosti. Ključne besede: starostniki, športna dejav- nost, dnevni centri, medgeneracijsko povezo- vanje. 72 Uvod „ Redno gibalno udejstvovanje in ukvarja- nje z rekreativnim športom sta pomemb- ni sestavini zdravega življenjskega sloga starejših ljudi. Odsotnost ali pomanjka- nje gibanja vodita k številnim degene- rativnim obolenjem, pešanju osnovnih življenjskih funkcij in prezgodnjemu sta- ranju. V Sloveniji kot tudi na svetu je vse več starejših ljudi, zato se iščejo poti, ki bi ljudem v tretjem življenjskem obdobju omogočale polno, zadovoljno in kako- vostno življenje. Redno gibalno/športno udejstvovanje ima na temelju mnogih iz- sledkov domačih in tujih raziskav številne pozitivne učinke. Za izvajanje tovrstnih dejavnosti pa morajo biti izpolnjeni do- ločeni pogoji in dane ustrezne možnosti (Berčič, 2002). Začetek starosti kot življenjskega ob- dobja je v večini strokovne literature še vedno opredeljen s 65. letom kronološke starosti, čeprav nekateri strokovnjaki po- stavljajo ta mejnik že nekoliko višje, npr. v 70. ali celo 75. leta (Čehić, 2011; Russi Zagožen, 2001). Težave pri opredelitvi zadnjega starostnega obdobja izhajajo iz velikih individualnih razlik, ki jih najdemo med kronološko enako starimi ljudmi. Zato ločimo še funkcionalno starost, ki označuje objektivno stanje človeka pri določeni kronološki starosti, in doživljaj- sko (psihološko) starost, ki se nanaša na njegovo osebno doživljanje starosti (Rus- si Zagožen, 2001). Povprečna življenjska doba se daljša in število starejšega prebivalstva raste. Ti ljudje povečini niso onemogli starčki, ki se stiskajo k zapečkom. Zaradi boljših življenjskih razmer in boljšega zdravja so aktiven in čedalje bolj zahteven sloj pre- bivalstva. Ker ga je veliko, pomeni tudi družbeno moč. To je poglavitni razlog, da se o tretjem življenjskem obdobju čedalje več govori in piše, za te ljudi se ustvarjajo posebni klubi, društva, šole, časopisi itd. in v prihodnosti bo – če se bo povprečna starost res povzpela na 90 let, kot prerokujejo – stoletje tretjega življenjskega obdobja, kar bo povzročilo hude in težko rešljive ekonomske, druž- bene, družinske in drugačne probleme (Čehić, 2011; Pečjak, 1998). Tretje življenjsko obdobje je lahko zelo prijetno in zabavno, če ga skrbno na- črtujemo in storimo nekaj zase in svoje počutje. S tem, ko se izboljšuje kakovost življenja, se podaljšuje tudi kronološka starost. Ob tem je pomembno, da so sta- rejši ljudje v čim večji meri funkcionalno neodvisni, k čemur lahko pripomore tudi redna in primerna gibalna dejavnost (Vi- demšek idr., 2008). V kolikor je ta v pove- zavi z gibalno/športno dejavnostjo, ki se udejanja v skupinah, imajo starejši ljudje priložnost izboljšati tudi socialne stike ter se izogniti izolaciji in osamljenosti, ki je v teh letih pogost spremljevalec tega ži- vljenjskega obdobja. Čas upokojitve sicer res pomeni »več časa za sebe«, lahko pa vodi v osamo in hitro upadanje življenj- skih sposobnosti. Na tretje življenjsko obdobje se je smi- selno pripraviti že pred njegovim priho- dom, načrtovati bodoče dejavnosti, se povezovati tako z ljudmi iz svoje genera- cije kot tudi z mlajšimi. Na ta način pre- hod iz delovno aktivnega življenja ne bo oster in nemalokrat boleč ob spoznanju, da je čas upokojitve prinesel še eno ose- bo, ki je nihče več ne potrebuje (Creagan, 2001). V nekaterih mestih v Sloveniji obstajajo različni dnevni centri, kjer imajo starostni- ki možnost preživeti prosti čas z različni- mi izobraževalnimi, kulturnimi in špor- tnimi programi (Čehić, 2011). Tam prihaja do druženja, spoznavanja in načrtovanja različnih skupnih aktivnosti, npr. tečaji plesa, izleti ali druge družabne aktivno- sti, s katerimi se ljudje v dnevnem centru srečujejo. Pomembno je, da dnevni cen- ter ponuja ustrezen prostor, čas, skrb in socialno okolje. Tu se starostnik srečuje s sovrstniki, dobi ustrezno pomoč in pod- poro za svoje težave ter s tem kvalitetno preživlja svoj čas. Nekatere težave sta- „ rostnikov Za obdobje starosti je značilno, da se pogosteje pojavljajo kronične bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, bolezni di- hal, okvare gibal, rak, sladkorna bole- zen (Accetto, 1987; Videmšek idr., 2008). Poleg tega se pojavljajo določeni ge- rontološki sindromi ali pa bolezni, ki so skorajda izključno povezane s kasnejšimi življenjskimi obdobji, kot so inkontinen- ca urina in blata, preležanine, spominske motnje, demenca, osteoporoza in druge (Turk, 2004). V raziskavi, opravljeni v Sloveniji (Videm- šek idr., 2008), je bilo ugotovljeno, da imajo starejši ljudje najpogosteje zvišan krvni pritisk, sledijo okvara hrbtenice, bolezni sklepov in povišan holesterol. Tudi iz zdravstvenega statističnega le- topisa za leto 2001 je razvidno, da so starejše osebe v Sloveniji najpogosteje obiskovale svoje izbrane zdravnike za- radi naslednjih vzrokov bolezni: bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva, srčno-žilne bolezni, bolezni preba- vil in poškodb (Ramovš, 2003). Kot kažejo epidemiološki podatki drugod po svetu, prevladujejo pri starostnikih kronične – degenerativne bolezni in bolezni čutil. Tako ocenjujejo, da imajo osebe nad 65 let kar v 55 % pomembne degenerativne spremembe na sklepih, 35 do 40 % jih ima bolezni srca in ožilja, 45 % ima zve- čan krvni tlak, okvare vida so prisotne pri približno 40 %. Kar 25 % starejših oseb ima motnje sluha. Dobra tretjina starejših bolnikov ima hkrati najmanj eno od treh navedenih kroničnih bolezni (Tang, Chen in Krewski, 2003). Z naraščajočo starostjo pa se pogostnost teh bolezni in njihovo hkratno pojavljanje še povečujeta (Vi- demšek idr., 2008). Leta 2004 so bili zdra- vstveni razlogi najpogostejši za namesti- tev v domove za starejše; kar 76 % ljudi je bilo nameščenih iz teh razlogov. Sledijo jim starostni razlogi (7,3 %) ter drugi, naj- večkrat socialni ali osebni (16,7 %) (Turk, 2004; http://www.ssz-slo.si). Pogosto se starejši ljudje soočajo z osa- mljenostjo, ki je v tem obdobju pogosta tegoba. Osamljeni starejši ljudje začnejo doživljati tudi svojo bogato življenjsko preteklost kot nekaj praznega in nevre- dnega. Pogosto jih slišimo reči: »Saj se ni nič splačalo!« Duševno se zaprejo sami vase in začnejo duševno čedalje bolj ži- votariti (Ramovš, 2003). Starejša oseba, ki živi nedejavno in osamljeno, je sprva zdolgočasena in nemalokrat jezna brez pravega vzroka. Kasneje postane pasiv- na, apatična in neaktivna. Mrtvilo vodi v nadaljnjo izgubo živahnosti in zanimanja ter upadanje duševnih in telesnih funkcij (Stoppard, 2003). Zavodi in druge insti- „ tucije za starejše ljudi Stari ljudje, ki zaradi zdravstvenih, men- talnih ali socialnih okoliščin ne morejo živeti v svojih domovih ali pri sorodnikih, odhajajo v domove za starejše osebe. Ti domovi imajo različna imena: dom sta- rejših občanov, dom upokojencev, po- sebni socialni zavod, dom starostnikov, dom varstva odraslih, dom upokojencev in oskrbovancev, dom za stare in onemo- gle, bolj pesniško pa zvenita imeni dom športna rekreacija 73 počitka in sončni dom (Pečjak, 2007). Kljub poskusom druženja in medseboj- ne pomoči ter interesnim aktivnostim pa se stari ljudje tudi v domovih počutijo osamljene, odvečne, zlasti tedaj, kadar jih svojci ne obiskujejo. Prav tako pa npr. pretirana pomoč pri hoji starostniku pre- prečuje, da bi izkazal svoje sposobnosti (Pečjak, 2007). V slovenskem prostoru je vse več dnev- nih centrov, kamor se lahko vključu- jejo tudi starostniki, ki so zdravstveno sposobni in samostojni, živijo sami ali v družinah, ki ne sodijo v domove upoko- jencev, vendar pa se počutijo osamljeni in odrinjeni iz vsakdanjega življenja ter skupnosti. V dnevnih centrih so socialno vključeni, hkrati pa so njihovi svojci preko dneva razbremenjeni. Ena od oblik socialne kompenzacije za tegobe in stiske so skupine za samo- pomoč, ki so primerne za problematiko starejših ljudi, ker obvladujejo velik del njihove stiske, obenem pa lahko posta- nejo most, po katerem stari ljudje svoje dragocene življenjske izkušnje prenašajo na srednjo in mlajšo generacijo (Pečjak, 2007). Poleg tega razmišljajo o drugač- ni skrbi za stare. Organizacije domače oskrbe pomagajo starim ljudem, da ostanejo v skupnosti, saj skrbijo za ljudi na domu, ne da bi od njih zahtevali pre- selitev v zavod. Usluge so lahko vsakda- nje – pomoč pri nakupovanju ali postrež- ba s hrano na domu. Vseh možnosti za pomoč starim ljudem še niso popolno- ma raziskali. Bržkone bo v prihodnje ve- dno več ljudi dobivalo takšno pomoč, ki jim bo omogočila, da bodo ostali doma (Kastenbaum, 1985). Poznamo tudi različne klube in društva upokojencev, ki delujejo tako v mestih kot na podeželju. Mnogi upokojenci so organizirani v krajevnih društvih po ob- činah ter v klubih in aktivih po podjetjih. Krajevna društva in klubi upokojencev se povezujejo v pokrajinske zveze, na naci- onalni ravni pa v Zvezo društev upoko- jencev Slovenije (Ramovš, 2003). Na kra- jevni ravni se v društvih odvijajo številni rekreativni, športni, kulturni, razvedrilni, izobraževalni, socialni in drugi programi (Ramovš, 2003). Dnevni centri za sta- „ rostnike Dnevno varstvo za stare ljudi je po obli- ki podobno varstvu predšolskih otrok v vrtcih. Namenjeno je starejšim ljudem, ki so v domači oskrbi, toda čez dan, ko so drugi družinski člani v službi ali šoli, niso zmožni živeti sami. Za ta čas od- pelje družina svojega starejšega člana v dnevni center, kjer je zanj poskrbljeno glede prehrane, čistoče, varstva, razve- drila, počitka in morda še drugih potreb (Ramovš, 2003). Vendar pa vsi današnji dnevni centri niso take narave. Večinoma se tu shajajo starostniki, ki sami prihajajo in odhajajo iz dnevnega centra glede na njihove potrebe po druženju. Poznamo različne oblike dnevnih cen- trov, ki delujejo pod različnimi imeni. Vsem je skupno to, da starostniki tu ne ži- vijo, le preživijo določen del svojega pro- stega časa. Namen teh je, da združujejo starostnike, jim pomagajo pri določenih nalogah, kot na primer izpolnjevanje nekaterih obrazcev, vključujejo odrasle v različne aktivnosti, kot so tečaji računalni- štva, različnih jezikov, ročnih del, različnih športov itd. S tem pomagajo starostni- kom iz osamljenosti, nudijo prostor za druženje, nudijo možnost izobraževanja, kar daje občutek sposobnosti in samo- stojnosti (Čehić, 2011). Skupni vpliv vseh dejavnosti je največkrat tak, da zmanjšu- je depresivnost, ki je pri starostnikih zelo pogosta. Videmškova je s sodelavci (2008) prišla do ugotovitev, katere športne dejavnosti za starejše ljudi bi bilo smiselno bolje or- ganizirati. Poleg hoje imajo starejši ljudje velik interes za splošno vadbo, planin- stvo in kolesarjenje, s čimer se večina ukvarja neorganizirano. Kar 46 % ljudi se s hojo ukvarja organizirano, kar se na- naša na organizirane pohode in izlete, ki jih je v Sloveniji veliko. Med dobro obi- skanimi organiziranimi športi najdemo splošno vadbo (4,3 %). Organizacija bi morala biti boljša še posebej za aktivno- sti na prostem, saj ne potrebujemo več kot naravni prostor in primerno osebno opremo. V naravi lahko večkrat naletimo na objektivne nevarnosti, ki se jim lahko z dobro organizacijo izognemo (pohod, kolesarski maraton). Medgeneracijsko „ povezovanje Človek živi svoje življenje kot posameznik, kot član mikrosocialnih skupin in kot član makrosocialnih družbenih skupnosti. Za človekovo socialno funkcioniranje je od- ločilna kakovost njegovega sožitja v treh vrstah mikrosocialnih skupin: v družini, službi in osebni družbi (Ramovš, 2003). Ko se upokojimo, največkrat lahko izlo- čimo druženje v službi in ga nadomesti- mo z druženjem pri različnih hobijih ali opravilih, kar pa se največkrat povezuje z osebno družbo. Zelo velikokrat se zgodi, da se vsi ti stiki porazgubijo, če jih nismo zavestno in skrbno ohranjali. Žal pa je tudi druženja v družini pri današnjih sta- rostnikih vse manj. Še posebej, ko osta- nejo brez partnerja in se otroci in vnuki zaradi prehitrega načina življenja veliko- krat porazgubijo in starejše odrinejo na stran (Čehić, 2011). Tako se starostniki naj- večkrat znajdejo sami in osamljeni. Tradicionalne družinske, sorodstvene in sosedske socialne mreže delujejo v današnjih razmerah veliko bolje, če se ljudje v njih odločijo za zavestno uspo- sabljanje o medgeneracijskih odnosih, staranju in starosti. Ko se to zgodi, se mi- mogrede izoblikujejo v njihovem okviru povsem nove oblike sožitja generacij in medsebojnih odnosov, ki prinašajo bolj- še in lepše življenje ter sožitje med ge- neracijami. Srednja in mlada generacija, zlasti pa mlajši upokojenci se ob tečajih socialnega učenja za lepše sožitje s sta- rejšimi družinskimi člani ali za lastno ka- kovostno starost po upokojitvi spontano odločijo za eno uro prostovoljnega dela tedensko v obliki osebnega družabni- štva z osamljenim starim človekom ali za ustanovitev in vodenje medgenera- cijske skupine za kakovostno starost na temelju samopomoči. Upokojenci se ob primernem usposabljanju za kakovostno življenje v pokoju spontano odločajo za prostovoljne ure pomoči pri učenju ne- uspešnim šolarjem ali za kako drugo od neštetih oblik socialnega vključevanja v živo povezanost z mlajšimi generacijami (Ramovš, 2003). Medgeneracijsko povezanost je smisel- no ustvariti v povezavi z različnimi špor- tnimi in drugimi aktivnostmi. Predvsem bi bile primerne različne oblike vadbe, kjer bi se združevale različne generacije (npr. skupna vadba starostnikov in pred- šolskih otrok), ki bi osrečevale in veliko nudile obema generacijama. Primerni bi bili tudi pohodniški izleti šolskih otrok skupaj s starostniki, kjer bi zadolžili otro- ke za skrb za starostnike, starostnike pa za osveščanje o lepotah narave, zgodo- vinskih dejstvih, varstvu narave (Čehić, 2011). Srednje generacije bi lahko skupaj 74 s starostniki organizirale tekmovanje v badmintonu, balinanju, šahu ali podob- nem. Ena izmed oblik združevanja več generacij je lahko tudi medgeneracijski tabor. Sklep „ Starost sama po sebi pomeni zmanjše- vanje gibalnih in funkcionalnih sposob- nosti, kar pomeni tudi mobilnosti. Prav mobilnost pa je ena od kakovosti tako imenovanega uspešnega staranja. Raz- iskave kažejo, da je mogoče z ustrezno vadbo – predvsem za razvoj moči – bi- stveno vplivati na gibalne sposobnosti starostnikov. Vadba je učinkovita le, če se izvaja redno, dovolj dolgo in dovolj intenzivno. Nekatere ocene kažejo, da lahko taka vadba starostnike gibalno po- mladi. Intenzivna vadba poveča mišično maso in hormonski odziv, kar omogoča telesu, da se lažje obnavlja, to pa naredi ljudi bolj mladostne (Strojnik, 2006). Ukvarjanje s kakršnim koli športom koristi zdravju ter ohranja telo gibčno in aktiv- no. Z njim je povezano tudi bivanje na prostem s spremembo okolja. S pomo- čjo športa ljudje med drugim ohranja- jo svoje družabno življenje aktivno in pestro. Čeprav so morda že v mladosti šport opustili ali se sploh niso nikoli z njim ukvarjali, lahko začnejo s prilagoje- no aktivnostjo tudi v starosti. Morda so si vedno želeli, da bi se ukvarjali s kakim določenim športom, pa niso nikoli ime- li časa. Mnogo športov je mogoče kar uspešno začeti pri petdesetih ali šestde- setih letih (Stoppard, 1991). Starejše osebe izberejo določene špor- tne aktivnosti glede na splošno tele- sno pripravljenost, zdravstveno stanje, športno predznanje, vidike socializacije, materialne razmere, želje itn. Danes je v našem prostoru ponudba športnih pro- gramov pestra, sama obiskanost pa ima še velike rezerve. Prav tako imajo dnevni centri velike možnosti, da z ustreznimi gibalnimi/športnimi programi, ki bi po- leg starostnikov občasno vključevali tudi mlajše generacije, in potenciale, da sta- rejši ljudje svoje življenje preživljajo čim bolj aktivno, kakovostno in v družbi. Tako kot pri mlajših generacijah, lahko tudi pri starostnikih premalo gibanja vodi v srč- no-žilne bolezni, diabetes, debelost in številne težave, ki jih ta povzroča, in še mnoga druga obolenja. Mnogim teža- vam, ki so posledica različnih bolezni, bi se lahko v veliki meri izognili s primerno gibalno/športno dejavnostjo. Literatura „ Accetto, B. (1987) 1. Starost in staranje: osnove medicinske gerontologije. Ljubljana: Cankar- jeva Založba. Berčič, H. (2002). Redno športnorekreativno 2. udejstvovanje je eden od temeljev uspešne- ga staranja. Šport, 50 ( 2), 26–31. Čehić, T3. . (2011). Možnost vključevanja špor- tnih vsebin in medgeneracijsko povezovanje v dnevnih centrih. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Karpljuk, Hadžić, Gjura Kaloper, Videmšek, 4. Dervišević, Cecić Erpič, Hrovat, Adamič, Re- šetar in Rožman (2004). Sladkorna bolezen, gibanje in šport. Ljubljana: Zveza društev di- abetikov Slovenije, 2004. VII, 124 str. Karpljuk, Gašperšič, Lavrenčič, Hadžić, Iskra 5. in Videmšek (2005). Soočanje z osteoporozo. Krško, 76 str. Kastenbaum, R. (1985). 6. Growing old. Ljublja- na: Jože Moškrič. Pečjak, V. (1998). 7. Psihologija tretjega življenj- skega obdobja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pečjak, V.(2007). 8. Psihologija staranja. Bled: Sa- mozaložba. Ramovš, J. (2003). 9. Kakovostna starost: socialna gerontologija in gerantagogika. Ljubljana: In- štitut Antona Trstenjaka. Russi – Zagožen, I. (2001). 10. Živeti s staranjem in smrtjo: Priročnik za voditelje skupin starih za samopomoč. Ljubljana: Inštitut Antona Trste- njaka. Stoppard, M. (2003). 11. Defying Age. Ljubljana: Domus. Strojnik, V. (2006) Vadba lahko starostnika 12. pomladi tudi za 20 let. Dnevnik.si, 30.08.2006 Pridobljeno 06.09.2010 s http://www.dnev- nik.si/novice/zdravje/224963 Tang, M., Chen, Y. in Krewski, D. (2003). Gen-13. der related differences in the association between socioeconomic status and self- reported diabetes. International Journal of Epidemiology, 32(3), 381–385. Turk, P. (2004). 14. Športna dejavnost stanovalcev v Domu upokojencev Celje. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Videmšek, Cvetković, Mlinar, Meško, Štihec in 15. Karpljuk, (2008). Analiza gibalne dejavnosti in zdravstvenih težav oseb po 65. letu staro- sti v Sloveniji = Analysis of physical activity and health problems of people aged over 65 in Slovenia. Šport, 56 (3/4), 38–42. http://www.ssz-slo.si16. Tanja Čehić, prof. šp. vzg. e-mail: tanjadogaja@hotmail.com športna medicina 75 Erytropoietin (EPO) and endurance sports Abstract Erytropoietin (EPO) is an endogenous hormone synthesized in special epithelial cells in renal peritubular capillaries. It is the main factor in human erytropoiesis. EPO is synthesised mostly in kiddneys, some in liver and in brain. Recombinant human erytropoi- etin (rHuEPO) was at first used only in medicine. Doctors prescribed it to improve quality of life of patient with kiddney failure and anemia, which were receving blood transfusion. Because of its positive influences, some professional athletes from different sports abused it. EPO stimulates production of red blood cells, which leads to more efficient oxygen delivery to muscle in action. Therefore the International Olympic Commitee banned it in 1987. A detection method that could differentiate between endog- enic and exogenic EPO was developed in 2000. The method is called isoeletric focusing (IEF). The problem of detecting rHuEPO is its complexity and structural similarity to endogenous EPO. Keywords: Erytropoeitin, medicine, EPO in sports, WADA. Luka Smrkolj Doping v vzdržljivostnih športih Eritropoetin (EPO) Izvleček Eritropoetin (EPO) je endogeni hormon, ki nastaja v poseb- nih epitelnih celicah v renalnih peritubulnih kapilarah. Ima največji vpliv na eritropoezo pri ljudeh. Nastanek EPO po- teka v največji meri v ledvicah, manjši del nastaja v jetrih ter v možganih. Eksogeni rekombinantni humani eritropoetin (rHuePO), se je sprva uporabljal le v medicinske namene. Zdravniki so ga predpisovali pacientom z ledvično odpo- vedjo ter z anemijami. Le-tem je izboljšal kakovost življenja, saj so bili prej odvisni od rednih avtotransfuzij. V kasnejšem času pa so EPO začeli zlorabljati športniki. Ker je EPO spod- bujevalec nastajanja rdečih krvnih celic ter s tem izboljševa- lec prenosa kisika do mišic je jemanje le-tega zaradi pozi- tivnega učinka pri dolgotrajni vzdržljivosti zelo priljubljen. Mednarodni olimpijski komite je leta 1987 uvrstil EPO na listo prepovedanih substanc v športu, a zaradi tehnologije detekcije niso bili sposobni ločiti endogenega od eksoge- nega-vnešenega EPO. Leta 2000 pa so prvič uporabili naj- novejšo metodo izoelektričnega fokusiranja (IEF). Problem detekcije rHuEPO je njegova kompleksnost ter nadvse po- dobna sestava endogenemu EPO. Klučne besede: Eritropoetin, medicina, EPO v športu, WADA. Molekula eritropoetina (http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Erythropoietin.png). 76 Uvod „ Eritropoetin (EPO) je nadvse razširjen med profesionalnimi vzdržljivostnimi športniki. Še bolj zaskrbljujoča pa je upo- raba tega hormona med rekreativci. Brez recepta ga je skoraj nemogoče dobiti, ga je pa toliko lažje na črnem trgu (Kazlau- skas idr., 2002). Zgodovinski viri poročajo o prvi pridobi- tvi endogenega hormona eritropoetina leta 1970. Kmalu zatem so ga začeli upo- rabljati v medicinske namene pri pacien- tih z anemijo, pri ledvičnih odpovedih, AIDS-u, HIV-u (Španinger in Debeljak, 2009). Eksogeni rekombinantni humani eritro- poetin (rHuEPO) je rekombinantni eri- tropoetin, kar pomeni, da je proizveden izven človeškega telesa. Proizvajajo ga različni proizvajalci v različnih oblikah: epoetin a, b, S, w in darbepoetin. Učinek je enak endogenemu eritropoetinu. De- luje kot vzpodbuda za nastanek rdečih krvnih celic in s tem povečano dostavo kisika v mišična tkiva (Veber, 2011). Stranski učinki EPO so subjektivno zazna- vanje bolečine, bolečina v prsih, otečeno dihanje, pogosti glavoboli, bolečine v mišicah in kosteh, mišični krči, otekanje okončin ter občutek utrujenosti. Diareja, gripi podobni simptomi, slabost in bru- hanje, rdečina in oteklina na mestu apli- kacije pa so stranski učinki, katerim razi- skovalci ne namenjajo veliko pozornosti (Španinger in Debeljak, 2009). Najbolj pomemben stranski učinek pov- zroči povečano število eritrocitov, torej povišano vrednost hematokrita. Z njim se poveča viskoznost krvi, na kar telo od- govori s povišanim krvnim pritiskom. To predstavlja veliko obremenitev za srce, ki pa ga športniki do neke mere zaradi tre- niranosti lahko kompenzirajo (prav tam). Športniki so do leta 2000 jemali hormon skoraj brez nadzora komisij. Po tem letu pa je Svetovna antidopinška agencija (World Against Doping Association oz. WADA), ko so prvič uporabili metodo izoelektričnega fokusiranja oziroma IEF, začela razlikovati rekombinantni (ekso- geni) ter endogeni eritropoetin. S tem je bilo jemanje nekoliko okrnjeno (Veber, 2011). Hertzler (2004, v Hosta, 2007) poziva športnike, trenerje ter organizatorje naj iščejo in s svojimi dejanji vzdržujejo vsem enake možnosti za dosego tekmovalne superiornosti v športnem kontekstu. Zgodovina uporabe „ dopinga Zgodovina eritropoetina Zgodba o Eugenu Goldwasserju, kot jo je pred kratkim populariziral Merrill Go- ozner v svoji odmevni knjigi Tabletka za 800 milijonov dolarjev – resnica o stroških novih zdravil (Groozner, 2005), je zanimiva z več vidikov. Po eni strani govori o tipič- nem znanstveniku, ki ga je raziskovalno delo tako pritegnilo, da je kljub desetletju neuspešnih poskusov in stranpoti še ve- dno vztrajal na svoji poti, za kar je bil po dolgoletnem trdem delu poplačan s po- membnim znanstvenim odkritjem. Gold- wasserju je po desetletjih eksperimentov s krvjo ovac in po zbranih ter posušenih 2.550 litrih urina bolnikov konec sedem- desetih let dvajsetega stoletja uspelo pridobiti vsega osem miligramov čistega naravnega človeškega eritropoetina. Po drugi strani pa je to tudi zgodba o enem od prvih velikih komercialnih uspehov biotehnološke revolucije na področju zdravil. Danes farmacevtske tovarne pro- izvajajo umetni EPO v velikih količinah in ga tudi prodajajo za velik denar. Bioteh- nološko podjetje Amgen, ki je eden od glavnih proizvajalcev EPO, ustvari samo s tem izdelkom več kot polovico svojega več milijardnega dolarskega letnega do- bička (Groozner, 2005). Rekombinantni humani eritropoetin (rHuEPO), ki se uspešno uporablja v me- dicini, je prišel na tržišče v začetku devet- desetih let (Veber, 2011). Farmakologija „ Zgradba eritropoetina Je najpomembnejši hematopoetski rastni dejavnik, ki ga filogenetsko uvr- ščamo med citokine – kakor tudi soma- totropin, interlevkine 2-7, prolaktin in druge. Gen za eritropoetin, ki se nahaja na sedmem kromosomu, zapisuje 193 aminokislin dolgo polipeptidno verigo. Nativno obliko sestavlja 62 % proteina in 38 % sladkorja. Na posamezni mole- kuli so 4 glikozilacijska mesta, 3 preko dušikovega atoma in 1 preko kisikove- ga atoma. Na sladkorne skupine eritro- poetina je vezanih najmanj 10 molekul sialne kisline, ki dajejo molekuli relativ- no kisel značaj. Sladkorne komponente niso pomembne za in vitro aktivnost eritropoetina, saj se na eritropoetin- ski receptor veže s proteinskim delom. Sladkorne komponente so pomembne za podaljšano delovanje eritropoetina, saj zmanjšujejo njegovo eliminacijo. Biološka aktivnost in vivo eritropoetina sta praktično izničeni, če molekula ni glikozilirana. Sladkorne komponente igrajo pomembno vlogo pri podaljše- vanju njegovega delovanja in zmanj- ševanju njegove eliminacije. Nastajanje eritrocitov oziroma eritropoeza nadzira zelo zapleten sistem humoralnih rastnih dejavnikov in citokinov. Eritropoetin de- luje neposredno na nekatere eritroidne matične celice in prekurzorje eritrocitov v kostnem mozgu ter nadzira njihovo proliferacijo, zorenje in diferenciacijo (Španinger in Debeljak, 2009). Nastajanje eritropoetina Eritropoetin je v 85–90 % ledvičnega iz- vora, preostanek pa ga izločajo hepato- citi. Nastajanje eritropoetina v ledvicah je zlasti povečano v stanjih hipoksije, kadar so rdeče krvničke odločilne pri za- gotavljanju nemotene oskrbe s kisikom. To povezavo med hipoksijo, številom eritrocitov in anemijo so klinično opazili proti koncu 19. stoletja, ko so zaznali po- večano število eritrocitov pri bivanju na višjih nadmorskih višinah. Eritropoetin so dokaj pozno izolirali (leta 1977) iz seča bolnikov z aplastično anemijo (Španin- ger in Debeljak, 2009). Eritropoetin je nujno potreben za preži- vetje izvornih eritrodnih celic v kostnem mozgu. Nastajanje je odvisno od stopnje nasičenosti tkiva s kisikom. Prej omenje- na hipoksija in anemija povzročita nje- govo nastajanje, povečana koncentracija eritropoetina v krvi pa nato stimulira eri- tropoezo. Normalne plazemske koncen- tracije znašajo od 0,01 do 0,03 i.e./ml. Zaradi hipoksije in anemije se vrednosti lahko povečajo za 100 do 1000-krat. Pri bolnikih s kronično odpovedjo ledvic je onemogočeno zadostno nastajanje eri- tropoetina, zato pri njih nastane anemija. Bolniki pri končnem stadiju ledvične bo- lezni potrebujejo redno dializo ali presa- ditev ledvic za preživetje (Španinger in Debeljak, 2009). športna medicina 77 Vrste eritropoetina NESP NESP (novel erythropoieses stimulating protein) ali darbepoetin alfa je eritropo- etin druge generacije, ki ima v primerja- vi z eritropoetini prve generacije trikrat daljšo biološko razpoložljivost zaradi povečanega neto naboja molekule. Eno izmed vodil razvoja eritropoetinov dru- ge generacije je korelacija med številom N-glikozilacijskih mest (asparginskih ki- slin) in biološko aktivnostjo. S točkovno mutagenezo so v primarno zgradbo eritropoetina vnesli še dve dodatni N-gli- kozilacijski mesti (Španinger in Debeljak, 2009). Rekombinantni eritropoetin Humani rekombinantni eritropoetin (rHuEPO) se pridobiva tako, da DNK za EPO vstavijo v genom ene izmed celič- nih linij. Največkrat je to linija kitajskega hrčka (ovarijske celice kitajskega hrčka – Chinese hamster ovary cells ali CHO) za pridobivanje epoetina, epoetina b in darbepoetina ali pa linija mladička hrčka (ledvica mladička hrčka – baby hamster kidney ali BHK) za pridobivanje epoetina. Ti dve liniji omogočata pravilno tvorbo disulfidnih vezi ter glikozilacijo proteina, ki je pomembna za njegovo biološko funkcijo. Tako sintetiziran rHuEPO je v primerjavi z endogenim EPO identičen na nivoju peptidnega zaporedja, vendar pa je heterogen na nivoju pripetih slad- korjev. RHuEPO je heterogen, vrste pa se med seboj razlikujejo po zgradbi sladkornih verig. Zdravila vsebujejo več izooblik iste biološke učinkovine. Rekombinantne eri- tropoetine alfa, beta in delta imenujemo epoetini. Poleg epoetina alfa, beta in delta je v klinični uporabi še darbepoe- tin alfa (oblika rEPO). Klasifikacija epoe- tinov (epoetin alfa, epoetin beta, epoe- tin omega) temelji na metodi sinteze in pridobivanja rHuEPO. Čeprav se protein glikozilira v obeh celičnih linijah (CHO ter BHK) in je glikozilacija zelo podobna kot pri endogenemu EPO, nekateri deli proteina ostanejo neglikozilirani zaradi odsotnosti specifičnih glukotransferaz (Skibeli idr., 2008, v Španinger in Debe- ljak, 2009). Trenutno rHuEPO proizvajajo različni proizvajalci v različnih oblikah: epoetin a, b, S, w in darbepoetin. Ker se rHuEPO proizvaja s strani različnih proizvajalcev v različnih delih sveta po različnih postop- kih z različnimi reagenti in materiali, se ti epoetini med seboj razlikujejo po gliko- zilaciji, kljub temu da se uporabljajo iste celične linije (Pascal idr., 2004, v Španin- ger in Debeljak, 2009). CERA (rekombinantni eritropoetin tre- tje generacije) in NESP sta modificirana epoetina, ki imata povečano biološko ak- tivnost. V razvoju je več novih oblik rHuE- PO in eritropoezo stimulirajočeih zdravil (Veber, 2011). Načini uporabe eritropoetina Eritropoetin apliciramo v obliki injekcije podkožno ali intravensko. Pri podkožnem apliciranju je biološka uporabnost pove- čana v primerjavi z intravenskim. Možno je tudi peritonealno apliciranje, vendar je primerno le pri bolnikih, ki jim hemodiali- zo opravljajo peritonealno (Veber, 2011). Mehanizmi delovanja „ eritropoetina – vplivi na vzdržljivost Eritropoetin je endogeni hormon, ki se sintetizira v posebnih epitelnih celicah v renalnih peritubulnih kapilarah. Je glavni faktor, ki vpliva na eritropoezo pri ljudeh in živalih. Glavna sinteza EPO poteka v ledvicah (90 %), nekaj pa ga sintetizirajo tudi jetra in možgani (10 %) (Segura idr., 2007). Razpolovni čas EPO v krvnem ob- toku je 6 do 8 ur (Adamson, 1996; Pascual idr., 2004). Z razpravo o eritrocitih in njihovem po- menu pa se ne moremo izogniti po- datkom o njihovem izvoru ter regulaciji nastajanja. Eritrociti tako izvirajo iz rdeče- ga kostnega mozga (vsebina kosti), kjer nastajajo iz matičnih celic, nato pa preko procesov zorenja (ti trajajo približno 7 dni) na koncu preidejo v krvni obtok, kjer ostajajo 120 dni. Telo celoten proces gle- de na potrebe organizma med drugim regulira tudi s hormonom eritropoeti- nom. EPO je torej hormon, ki ga telo proi- zvaja predvsem v ledvicah in jetrih, tudi v možganih in maternici glede na potrebe organizma po kisiku. Po kemični sestavi je to molekula, ki je sestavljena iz sladkor- nega in beljakovinskega dela, imenovana glikoprotein. Podrobna aminokislinska zgradba hormona je bila odkrita leta 1983, z rekombinantno tehnologijo pa so ga na umeten način zaželi izdelovati leta 1985 (recombinant human EPO oz. rhEPO). Ravno zaradi velike podobnosti v molekulski strukturi med rhEPO in narav- nim EPO je bilo še pred kratkim zelo težko odkriti zlorabe tega hormona pri športni- kih. Pred uporabo rhEPO so tako leta 1980 v študiji pri kolesarjih – tekmovalcih – iz- merili povprečen delež hematokrita (Ht) 0,43, iz česar je sledilo, da je mednarodna kolesarska organizacija (UCI) na podlagi omenjene raziskave določila mejo za diskvalifikacijo tekmovalcev, če je njiho- va vrednost Ht presegla 0,50. V zadnjem času se pri dokazovanju zlorabe EPO že uporabljajo metode, s katerimi lahko natančno dokažemo prisotnost rhEPO v krvi. V normalnih okoliščinah je namreč v krvi zelo majhna koncentracija EPO, ki pa se po naravni poti poviša šele takrat, ko se zniža koncentracija hemoglobina v krvi pod mejo 110 g/l (Španinger in De- beljak, 2009). Stranski učinki eritro- „ poetina Pri zdravljenju z EPO je poznanih kar ne- kaj neželenih stranskih učinkov, ki pa ob strokovni zdravniški podpori ne predsta- vljajo velikega tveganja za pacienta in so skoraj zanemarljivi v primerjavi z efektom samega zdravljenja. Pri zlorabi EPO pri športnikih pa so stranski učinki pogo- sto zelo usodni. Vsi športniki niso vedno deležni ustrezne strokovne podpore, po želji za čim večjim učinkom dopinga in seveda po želji doseči čim boljši rezultat so uporabljene doze in režim jemanja velikokrat v nasprotju z medicinsko do- meno. Velikokrat stranske učinke okrepi- jo, spremenijo ali pa tudi prikrijejo z isto- časno uporabo še drugega dopinga ali uporabe drugih preparatov ter dodatkov k prehrani (Španinger in Debeljak, 2009). Stranske učinke uporabe EPO lahko raz- delimo na tiste, ki sicer neposredno ne ogrožajo življenja, vplivajo pa na njegovo kakovost in imajo lahko dolgoročne po- sledice. Predvsem pri športnikih se zaradi drugačnega subjektivnega zaznavanja bolečine zanemarjajo bolečine v prsih, otečeno dihanje, pogosti glavoboli, bo- lečine v mišicah in kosteh, mišični krči, otekanje okončin, občutek utrujenosti, opisani pa so tudi neželeni stranski učinki v povezavi z EPO, ki sploh ne pritegne- jo posebne medicinske pozornosti: dia- reja, gripi podobni simptomi, slabost in bruhanje, rdečina in oteklina na mestu 78 aplikacije. Drugi, bolj pomembni stranski učinki pa so rezultat neposrednega de- lovanja EPO na sestavo krvi, s tem pa na celotno regulacijo krvožilnega sistema. Zaradi povečanega števila eritrocitov, torej povišane vrednosti hematokrita, se poveča viskoznost krvi, na kar telo od- govori s povišanim krvnim pritiskom. To predstavlja veliko obremenitev za srce, ki pa ga športniki do neke mere zaradi tre- niranosti lahko kompenzirajo (Španinger in Debeljak, 2009). Dodatno obremenitev za srce predsta- vlja dehidracija med tekmovanjem, ki še poviša nivo hematokrita (Ht), zmanjša se krvni volumen in zaradi velike viskoznosti krvi se poveča tudi žilni upor. Tako že pri nedopingiranih tekmovalcih Ht naraste med 0,44 in 0,55. Meja, pri kateri visok Ht postane ogrožujoč, sicer ni natančno po- znana, ker je precej individualno odvisna, vendar se pri vrednosti nad 0,55 možno poveča verjetnost za odpoved srca; t. i. srčna neučinkovitost. S tem so povezane dokumentirane nenadne odpovedi srca pri športnikih med počitkom, večinoma med spanjem. Poznano je, da znaša Ht pri z EPO dopingiranih maratoncih lahko že ob štartu teka 0,52 in se dvigne nad 0,60 med samim tekmovanjem. V takih pogojih je pogostost smrtnih primerov zaradi odpovedi srca velika. V takšnih nefizioloških pogojih se poveča tudi sposobnost strjevanja krvi, kar lahko vodi do nastajanja krvnih strdkov ter zamaši- tve žil in smrti zaradi srčne ali možgan- ske kapi. Številni odmevni smrtni primeri vrhunskih športnikov (zlasti med kolesar- ji in maratonci) ostajajo športni javnosti nerazjasnjeni, celo skrivnostni, česar pa si po vseh navedenih dejstvih le ni tako težko razložiti (Španinger in Debeljak, 2009). Ker je EPO proteinskega izvora, lahko vsak njegov vnos v organizem naše telo zazna. To lahko zaradi ponazoritve primerjamo z vdorom mikroorganizmov. Telo se jim bo zoperstavilo z aktivacijo imunskega sistema, ki tvori protitelesa. Prav to pa se lahko zgodi tudi pri uporabi EPO. Telo ga pri vnosu prepozna kot tujek, proti mole- kuli tvori antieritropoetinska protitelesa, ki EPO inaktivirajo, tako da hormon ne more učinkovati. Najhuje pri tem je, da antieritropoetinska protitelesa ne razliku- jejo med naravnim EPO in rhEPO; pride torej do inaktivacije naravnega hormona in posledično do nastanka anemije (prav tam). Medicinska uporaba „ eritropoetina Klinično se je EPO med drugim upo- rabljal za povečanje koncentracije he- moglobina pri avtologni transfuziji, kot dopolnilno zdravljenje za vzdrževanje oz. povečevanje eritropoeze pri kemo- terapiji radioterapiji, presaditvi organov ali tkiv. Po tem, ko je prišlo do možnosti izdelave umetnega, rekombinantnega EPO, ki se je začel uporabljati kot zdravi- lo in je pomenil velik napredek pri zdra- vljenju nekaterih bolezenskih stanj, se je kmalu izkazalo, da se ga lahko uporablja oz. zlorablja v športu (Španinger in Debe- ljak, 2009). Zloraba v športu je razvidna že iz po- datkov med letoma 1987 in 1991. EPO se danes kot zdravilo uporablja pri bolnikih z dializo, pri bolnikih, kjer se anemija po- javlja kot neželeni stranski učinek zdra- vljenja, npr. pri zdravljenju raka ali AIDS-a, po hudi izgubi krvi pri Jehovih pričah. Pri zdravljenju z EPO se mora obvezno strokovno spremljati njegovo učinkova- nje ter morebitne interakcije z drugimi zdravili, npr. spremljanje Ht, istočasnega uživanja zdravil, ki vsebujejo železo, ter jemanje vitaminov B kompleksa (Španin- ger in Debeljak, 2009). Eritropoetin se uporablja za nadomestno zdravljenje anemij z nizkim nivojem en- dogenega eritropoetina, ki je posledica okužbe s HIV, prezgodnjega rojstva, kro- nične odpovedi ledvic in nekaterih tu- morjev. Uporablja se tudi za povečevalno zdravljenje oz. povečevanje koncentraci- je hemoglobina nad normalno vrednost pri operacijah (Segura idr., 2007). Prav tako se uporablja za zdravljenje pri anemijah povezanih z avtoimunimi bo- leznimi, hemoglobinopatijo, akutni od- povedi ledvic, srčnemu infarktu, poškod- bah živčnih celic, akutno in hemolizo. Eritropoetin ima tudi imunostimulativne in protivnetne učinke (Kazlauskas idr., 2002). Rekombinantni humani eritropoetin (rHuEPO), ki se uspešno uporablja v me- dicini, je prišel na tržišče v začetku devet- desetih let. Izboljšal je življenjski status bolnikov z ledvično odpovedjo in bolni- kov z anemijami, ki so bili pred tem odvi- sni od transfuzij krvi (Segura idr., 2007). Vse rEPO učinkovine se razlikujejo po sladkornih komponentah ter po far- makokinetičnih in farmakodinamičnih lastnostih. Vpeljava rekombinantnega eritropoetina v zdravljenje je pomenila pravo revolucijo v zdravljenju anemije, ki nastane zaradi kronične ledvične od- povedi. Pred tem so anemijo pri bolni- kih s kronično odpovedjo ledvic zdravili s transfuzijo krvi, s katero so vzdrževali normalne ravni hemoglobina. Pri tem so nastajali razni zapleti, vključno s preveliko količino železa v krvi (Segura idr., 2007). Zloraba v športu „ Konec prejšnjega stoletja so se zbrale organizacije, ki so poskušale izkorenini- ti športnike pod vplivom dopinga. Leta 1998 so se v vseh antidopinških organi- zacijah zedinili ter organizirali skupen boj po enotnih pravilih. Agencija se imenuje Svetovna antidopinška agencija (WADA). Represivni ukrepi, ki se izvajajo s kontro- lami ter zakoni, niso v skladu s pričakova- nji agencije, zato se organi zavedajo, da je najpomembnejši faktor preprečevanja uporabe dopinga izobraževanje ter in- formiranje širše javnosti. Športniki uporabljajo sintetični eritropo- etin kot doping. Z njim skušajo povečati prenos kisika po telesu, kar poveča mi- šično zmogljivost. Od tega imajo korist predvsem pri aerobnih športih, kot je tek na dolge proge, kolesarstvo, tek na smu- čeh, plavanje na daljše razdalje in drugi. Tudi pri športnikih se lahko, čeprav so to zdravi ljudje, pojavijo omenjeni neželeni stranski učinki (Veber, 2011). Poleg jemanja sintetičnih eritropoetinov so znani tudi drugi, naravni načini dviga- nja ravni eritrocitov v krvi. Eden je tako imenovana avtotransfuzija, ko športniku nekaj mesecev pred tekmovanjem od- vzamejo določen volumen krvi in iz nje izločijo eritrocite, te pa mu potem nekaj ur pred tekmovanjem vrnejo v vene. Do- datne eritrocite lahko »pridelajo« tudi s treningom v krajih z visoko nadmorsko višino, saj pomanjkanje kisika v telesu spodbudi proizvodnjo eritropoetina v ledvicah. Enak učinek povzroči tudi spa- nje v »dušikovih« hišah, dekompresijskih komorah ali hipoksičnih šotorih. Čeprav je takšen eritropoetin pridelan na po- šten način, to športnikom ne koristi. V športnih regulativah so namreč postavili zgornjo mejo hemoglobina. Vse, ki jo pri nadzoru dopinga presežejo, četudi na naraven način, izločijo. Tako so v športnih organizacijah želeli zmanjšati morebitno športna medicina 79 prednost športnikov, ki bi jo pridobili s krvnim dopingom (Stray-Gundersen idr., 2001). Z bojem proti dopingu v športu je na- stal seznam prepovedanih snovi, izdan s strani izven šolskega izobraževalnega ko- miteja Sveta Evrope leta 1963. Nekaj let kasneje je to vlogo prevzela Medicinska komisija pri mednarodnem olimpijskem komiteju, po letu 1981 pa je to vlogo pre- vzela Podkomisija za doping in biokemi- jo. Po novem je za to odgovorna WADA (Veber, 2011). Ugotavljanje uporabe oz. načini detekcije eritropoeti- na (testi) S sodobnimi analiznimi postopki je mo- žno v krvi in urinu določiti povečano raven eritropoetina kot posledico pove- čanega endogenega nastajanja v krvi ali nedovoljenega dodajanja. Problem de- tekcije rHuEPO je njegova kompleksnost in velika strukturna podobnost narav- nemu endogenemu EPO. Poleg tega je koncentracija EPO v človeških tekočinah zelo nizka (Cheung idr., 1998). Uporabo EPO lahko dokazujemo po- sredno z dokazovanjem sprememb ali učinkov v telesu, npr. z določanjem ma- ksimalne porabe kisika (VO2max), hema- tokrita in hemoglobina, z določanjem topnih transferinskih receptorjev (sTfr) ali z določanjem števila nezrelih eritrocitov, imenovanih retikulociti, v krvi. EPO lahko dokazujemo tudi neposredno. Analize iz te skupine preiskav so predpisane za do- kazovanje nedovoljene uporabe EPO pri športnikih (Kazlauskas idr., 2002). Do nedavnega je bilo nemogoče direk- tno določevati in med seboj razlikovati naravni EPO od rHuEPO, vendar so bili strokovnjaki zaradi pogoste zlorabe prisiljeni razviti teste, s katerimi lahko v vzorcih razlikujemo med telesu lastnim hormonom in tistim, ki je pridobljen z re- kombinantno tehnologijo. Molekuli EPO sta si namreč v beljakovinskem delu po- polnoma identični, majhna razlika se po- javi v sladkornem delu molekule in ravno na dokazovanju teh razlik so zasnovani testi. Principi testov temeljijo na tehniki razločevanja električnega naboja in na imunoloških tehnikah, v katerih zaznamo razliko v strukturi molekule EPO, metode pa se imenujejo imunoafinitetna izolaci- ja, imunobloting, izoelektrično fokusira- nje, RIA test, ELISA test (Kazlauskas idr., 2002). Postopek direktnega testiranja zaenkrat obsega krvni in urinski vzorec športnika, saj predpisi zahtevajo, da morata biti oba vzorca pozitivna, da je dokončno potr- jena uporaba dopinga. Največja slabost testa je v tem, da se rHuEPO v krvi lahko dokaže še štiri tedne po uporabi, v vzor- cu urina pa le do tri dni po aplikaciji, kar je tesno povezano z izredno kratko biolo- ško razpolovno dobo rHuEPO, ki traja od 6 do 8 ur. Zaradi predpisov, ki zahtevajo oba testa, se torej EPO lahko kjerkoli zlo- rablja za izboljšanje dosežkov še do štirih tedne pred predvidenim vzorčenjem. To pa pomeni, da je potrebno izvajati po- gosta naključna testiranja izven tekmo- valnega obdobja, drugače bodo nekateri še vedno »hazardirali« in zlorabljali rHuE- PO ter izkoriščali nepošteno pridobljeno prednost pred poštenimi športniki brez večjega strahu, da jih bodo odkrili (prav tam). Mednarodni olimpijski komite je rHuEPO leta 1987 uvrstil na seznam prepoveda- nih substanc v športu. Vendar pa sama tehnologija detekcije in ločevanja en- dogenega in eksogeno vnesenega EPO ni bila dostopna vse do leta 2000, ko so prvič uporabili metodo izoelektričnega fokusiranja oziroma IEF (Kazlauskas idr., 2002). Ilegalna prodaja Na trgu je danes mogoče dobiti kar nekaj različnih pripravkov, ki vsebujejo takšno ali drugačno obliko eritropoetina. Pri- pravke je mogoče naročiti preko interne- ta, lahko so to zdravila za uporabo v vete- rini ali pa jih predpišejo nekateri zdravniki vprašljivih nazorov kot zdravilo, a za zlo- rabe v športu. Naj omenimo le nekatere pripravke, kot so: Epogen, Procrit, Eprex, Darbepoetin, Aranesp (Kazlauskas idr., 2002). Zaključek „ Šport je gibanje, ki je postalo privlačno sredstvo za družbeno uveljavitev, hkrati pa tudi donosen posel. Za tiste izjemne, uspešne športnike je šport posel, ki pri- naša finančno neodvisnost ter medijsko prepoznavnost. Reprezentanti predsta- vljajo svojo državo ter uživajo velik druž- beni ugled. A prav za te vrednote so mar- sikateri poklicni športniki in rekreativci pripravljeni pozabiti na moralne, osebne in družbene vrednote ter poseči po pre- povedanih substancah, tj. dopingu. Športniki imajo v večini še vedno strah pred jemanjem drog, ker se zavedajo stranskih učinkov, ki v največji meri niso zaželeni. Iskanje prednosti pred drugimi športniki jih je prisililo k jemanju sredstev, ki bi jim dala prednost. Športnikov, ki jemljejo nedovoljena sredstva, je iz leta v leto več. Največ skrbi povzroča rekre- acijska srenja športnikov, ki je že preko- merno v poživilih. Veliko rekreativcev so prizadeli preveliki odmerki, nekateri so jemanje žal plačali s smrtjo. Boj proti dopingu je bilo najprej potreb- no določiti. WADA ob koncu koledarske- ga leta objavi seznam, ki začne veljati 1. dne v naslednjem koledarskem letu. Ob- navljanje seznama je nujno, saj se zaradi razvijanja farmacije na trgu pojavljajo ve- dno nove snovi. Zelo razumljivo je, da po velikem špor- tnem uspehu »navadni« športniki po- stanejo »veliki šampioni«. S tem žanjejo denar, slavo in blišč. A po drugi strani jemanje poživil ni razumljivo, saj je tako početje napačno, nevarno in nelegalno, predvsem pa nemoralno. Doping je eden največjih »prijateljev« športnika v vrhunskem športu. Ostaja vprašanje, do katere meje in za kakšno ceno bodo športniki poskušali izboljše- vati svoje rezultate. V zadnjem času so se rezultati skokovito izboljšali. Torej se je športnik pripravljen sintetično podpreti, da bo izboljšal že tako vrhunski rezultat. Vrhunski športnik je tako postal plača- nec, odgovoren svojim sponzorjem, tre- nerjem, družini, ugledu itd. Njihov glavni zaveznik je postala kemija. Iskanje in zagotavljanje tekmovalne prednosti v športu sta vselej omejeni s pravili igre, zato so nekateri pripomočki in prijemi dovoljeni, drugi pa ne. Ker je doping zakonsko prepovedan, je vsak športnik, ki pade na testu, tarča kritik in ni več konkurenčen športnik v očeh osta- lih športnikov, četudi se vrne na športne poti. Vsi pa se zavedamo, da nikoli ne bo za vse enako in vsi ne bomo imeli enakih pravil. Vedno bo športnik z bolj zvene- čim imenom oproščen, ali pa mu sploh ne bodo mogli dokazati jemanje prepo- vedanega hormona. 80 Viri „ Adamson, J.W. (1996). Regulation of red blo-1. od cell production. American Journal of Medi- cine. 101(2A): 4S–6S. Cheung, W.K., Goon, B.L., Guilfoyle, M.C. in 2. Wacholtz, M.C. (1998). Pharmacokinetics and pharmacodynamics of recombinant human erythropoietin after single and multiple sub- cutaneous doses to healthy subjects. Clinical Pharmacology Ther; 64(4): 412–23. Christie, A. (1968). 3. Chinese Mythology. Feltham: Hamlyn Publishing. Ekblom, B., Holmberg, H.C. in Eriksson, K. 4. (2001). Doping in endurance sports. Survey of individual [Hb] levels can expose doping, Vol. 98 (48), pp. 5490–2, 5495–6, Švedska. Gore, C. J., Clark, S. A. in Saunders, P. U. (2007). 5. Nonhematological Mechanisms of Improved Sea-Level Performance after Hypoxic Exposu- re. Medicine & Science in Sports & Exercise. 39(9): 1600–9. Groozner, M. (2005). 6. The $800 Million Pill: The Truth Behind the Cost of New Drugs. University of California Press, ZDA. Hosta, M. (2007). 7. Etika športa: manifest za 21. stoletje. Fakulteta za šport: Inštitut za šport, Univerza v Ljubljani. Jenkins, A. J., Llosa, T., Montoya, I. in Cone, 8. E. J. (1996). Identification and quantitati- on of alkaloids in coca tea, Forensic Sci Int.; 77(3):179–89. Kazlauskas, R., Howe, C. in Trout, G. (2002). 9. Strategies for rhEPO detection in sport. Clini- cal Journal of Sport Medicine; 12(4):229–35. Kustec Lipicer, S. (2007). 10. Cena uspeha, evalva- cijska analiza javne politike boja proti dopingu v vrhunskem športu v Sloveniji. Ljubljana, Za- ložba Fakultete za družbene vede. Medved, R. (1987). Sportska medicina. Za-11. greb: Jumena. Pascual, J. A., Belalcazar, V., De Bolos, C., Guti-12. errez, R., Llop in E., Segura, J. (2004). Recom- binant erythropoietin and analogues: a chal- lenge for doping control. Therapeutic Drug Monitoring; 26(2): 175–9. Rivera, M. A., Aufderheide, A. C., Cartmell, 13. L. W., Torres in C. M., Langsjoen, O. (2005). Antiquity of coca-leaf chewing in the south central Andes: a 3,000 year archae- ological record of coca-leaf chewing from northern Chile, Journal of Psychoactive Drugs; 37(4):455–8. Schiffman, S. S. (1991). Drugs influencing 14. taste and smell perception. In: Getehell, T.V., Doty, R.L., Bartoshuk, L.M., Snow, J.B., eds. Smell and Taste in Health and Disease. New York, NY: Raven Press, 845–850 Segura, J., Pascual, J. A. in Gutierrez-Gal-15. lego, R. (2007). Procedures for monitoring recombinant erythropoietin and analogues in doping control. Analitical and Bioanalitical Chemistry; 388(7): 1521–9. Stray-Gundersen, J., Chapman in R. F., Levine, 16. B. D. (2001). “Living high-training low” altitu- de training improves sea level performance in male and female elite runners. Journal of Applied Physiology; 91: 1113–20. Stray-Gundersen, J., Videman, M. D. in Ta-17. pio, M. D. (2003). Abnormal Hematologic Profiles in Elite Cross-Country Skiers: Blood Doping or ? Clinical Journal of Sport Medicine; 13(3):132–137. Španinger, K., Debeljak, N. (2009). Eritropo-18. etin, epoetini in njihova detekcija. Farma- cevtski vestnik, letnik 60, številka 5, Slovensko farmacevtsko društvo. Veber, J., (2011). 19. Ocena indeksa stimulacije kostnega mozga pri sumu na zlorabo eritro- poetina v športu. Diplomska naloga, Klinični inštitut za klinično kemijo in biokemijo v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, Univerza v Ljubljani. Luka Smrkolj, prof. šp. vzg. Zavod za šport Kranj Partizanska cesta 37, 4000 Kranj luka.smrkolj@gmail.com mnenja – polemike 81 Student opinion on sports activities organization at some of the Faculties of the University of Ljubljana Abstract The goal of the survey was to get some information, on how satisfied the studentsof University of Ljubljana are with the current sports programs, on how sports and Phisical Education should be organized at the University, and another goal was to get the data on which sports activities are most interesting to the students. A vast majority(97%) of the surveyed students was in favor of sports acitivities as a part of the curriculum at least in one year of their studies, and a high percantage (65%) of students were in favor of sports activities as a part of the curriculum in all the years of their studies. The majority (81%) of students wanted Phisical Education programs without an exam and without a possibility to get ECTS credits, some (16%) were in favor of having a theoreti- cal and practical exam, with the possibility of getting ECTS credits. The most popular sports among the surveyed studentswere: fitness, volleyball, basketball, swimming, football, skiing and aerobics. Key words: Phisical Education, student opinion, University of Ljubljana, sport activities Žiga Bratuž Mnenje študentov o organizaciji   športnih aktivnosti na nekaterih   fakultetah Univerze v Ljubljani Izvleček Namen ankete je bil dobiti informacije od študentov fakultet Univerze v Ljublja- ni, kako zadovoljni so s trenutnim pro- gramom športne vzgoje, kakšno obliko ureditve športa in športne vzgoje si želijo na Univerzi v Ljubljani in katere športne aktivnosti so za njih zanimive. Izjemno visok odstotek anketiranih študentov podpira vključenostšportneaktivnosti v študijski program. Velika večina anketi- ranih študentov (97%) želi redno športno vzgojo v vsaj enem letniku študija, od tega visok odstotek (65%) anketirancev v vseh letnikih.Največ študentov (81%) si želi športne vzgoje brez izpita in možno- sti pridobitve ECTS kreditnih točk, nekaj (16%) si jih želi športne vzgoje s teoretič- nim in praktičnim izpitom termožnostjo pridobitve ECTS kreditnih točk. Najpopu- larnejši športi med anketiranimi študenti so: fitnes, odbojka, košarka, plavanje, no- gomet, smučanje in aerobika. Ključne besede: športna vzgoja, mnenje študentov, Univerza v Ljubljani, športne aktivnosti Foto: Matej Pušnik 82 Uvod „ Z novim bolonjskim sistemom študija, ki je bil uveden na Univerzi v Ljubljani, je prišlo do nekaterih sprememb tudi na področju študentskega športa. Te spremembe na posameznih fakulteta- huniverze niso bile enotne, zato se je problematika športa in športne vzgoje urejala različno. Nekatere fakultete so uvedle študijske predmete, povezane s športom, za katere študenti dobijo kre- ditne točke, nekatere so obdržale špor- tno vzgojo brez kreditnih točk, nekatere so predmet ukinile in so študente, ki bi se želeli ukvarjati s športom na fakulteti, usmerile na Center za Univerzitetni šport, ki trenutno izvaja tako rekreativne kakor kreditno ovrednotene programe. Namen ankete, ki smo jo izvedli med štu- denti Univerze v Ljubljani, je bil dobiti od študentovpodatke, kakšna oblika orga- niziranosti športnih aktivnosti jim v času študija najbolj ustreza in s katerimi špor- tnimi panogami bi se najraje ukvarjali. Metode dela „ Vzorec udeležencev Anketirali smo 927 študentov Univerze v Ljubljani. V anketo so bili vključeni štu- denti Fakultete za strojništvo, Filozofske fakultete, Fakultete za farmacijo, Fakulte- te za matematiko in fiziko, Naravoslovno- tehniške fakultete, Fakultete za gradbeni- štvo in geodezijo, Fakultete za družbene vede ter nekaj posameznih študentov Pedagoške fakultete in Biotehniške fakul- tete. V anketo smo zajeli študente vseh letnikov študija, vključeni so bili tako študenti starih univerzitetnih in visoko- šolskih programov, kakor tudi študenti prenovljenih bolonjskih programov. Pripomočki raziskave Za namen raziskave smo pripravili vpra- šalnik, ki je vseboval vprašanja: Ali podpirate športne aktivnosti v štu-1. dijskem programu fakultet? V koliko letnikih bi želeli imeti redno 2. športno vzgojo? Kakšno obliko športne vzgoje si želite v 3. okviru študija? Kako ste bili v splošnem zadovoljni s 4. programom športne vzgoje v leto- šnjem letu? Kaj vas je pri izvedbi programa špor-5. tne vzgoje v letošnjem letu najbolj motilo? S katerimi športnimi zvrstmi bi se naj-6. raje ukvarjali v okviru predmeta špor- tne vzgoje? Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statističnim pro- gramom Microsoft Excel. Izračunali smo frekvence s pripomočkom programa Frequences. Rezultati „ Na vprašanje, ali podpirajo športne aktiv- nosti v študijskem programu fakultet, je 65,37% študentov odgovorilo, da špor- tne aktivnosti močno podpira, 29,77% študentov, da jih podpira, 3,78% študen- tov se ni opredelilo, 0,54% ne podpira aktivnosti in 0,32% močno ne podpira športnih aktivnosti v okviru študijskega progama fakultet (Slika 1). Ali podpirate športne aktivnosti v študijskem programu? Slika1 63,65% študentov fakultet Univerze v Ljubljani bi želelo imeti redno športno vzgojo v vseh letnikih študija. 22,11% bi imelo redno športno vzgojo v dveh letni- kih študija, 9,60% v enem letniku, 3,34% študentov pa nebi imelo redne športne vzgoje (Slika 2). V koliko letnikih bi želeli imeti redno športno vzgojo? Slika2 Na vprašanje, kakšno obliko športne vzgoje si želijo v okviru študija, je 80,37% študentov odgovorilo, da želijo 60 urni program brez izpita in ECTS točk, 15,97% jih želi 60 urni program s teoretičnim in praktičnim izpitom, ovrednoten z ECTS točkami, 3,34% študentov pa ne želi ime- ti športne vzgoje (Slika3). Kakšno obliko športne vzgoje si želi- te v okviru študija? Slika 3 Pri vprašanju, kako so bili zadovoljni s programom športne vzgoje v tekočem šolskem letu, je 45,42% študentov odgo- vorilo, da so bili zelo zadovoljni, 49,62% jih je odgovorilo, da so bili zadovoljni, 4,10% jih ni bilo niti zadovoljnih niti neza- dovoljnih, 0,43% je bilo nezadovoljnih in 0,10% zelo nezadovoljnih (Slika 4). mnenja – polemike 83 Kako ste bili zadovoljni s programom športne vzgoje? Slika 4 Pri četrtem vprašanju so anketiranci od- govarjali, kaj jih je pri izvedbi programa športne vzgoje najbolj motilo. Na prvo mesto med motečimi dejavniki so posta- vili neugoden urnik (34,52%), na drugo prenatrpanost (11,76%), sledijo lokacija športnih objektov (6,80%), drugo (3,76%), nabor športnih aktivnosti (3,24%) in sla- ba strokovna izvedba (0,76%). Največ študentov je izbralo odgovor, da jih pri izvedbi programa ni nič motilo (38,83%). Pod odgovor drugo so študenti najpo- gosteje napisali, da jih moti slaba in za- starela oprema v fitnesu (Slika5). Pri petem vprašanju nas je zanimalo, s ka- terimi športi bi se študenti najraje ukvar- jali v okviru športne vzgoje. Največ štu- dentov se je opredelilo za fitnes (35,28 %), sledijo odbojka (33,44 %), košarka (26,65 %), plavanje (26,54 %), nogomet (25,24 %), smučanje (23,19 %), aerobika (21,47 %), badminton (20,71 %), tenis (16,18 %), pohodništvo (15,21 %), kolesarstvo (13,27 %). Pod odgovor drugo (13,38 %) so štu- denti najpogosteje vpisali namizni tenis in plezanje (Slika 6). Sklep „ Rezultati ankete kažejo, da uživa špor- tna aktivnost, ki je vključena v študijski program fakultet Univerze v Ljubljani, izjemno visoko podporo pri študentih, saj jih je kar 95% izrazilo podporo takšni ureditvi športa na univerzi. Kar 97% štu- dentov bi želelo imeti redno športno vzgojo v vsaj enem letniku študija, večina (65%) študentov pa si želi redne športne vzgoje v vseh letnikih študija. Ti rezultati so primerljivi rezultatom podobne anke- te, izvedene leta 2008, ki je zajemala le študente Fakultete za strojništvo (Bratuž, 2009). Od leta 2008 dalje so nekatere fa- kultete svoje programe prenovile in uve- dle študijske predmete športa s kreditni- mi točkami, zato smo želeli pri študentih dodatno preveriti, kakšna oblika športne vzgoje jim bolj ustreza. 81% študentov si želi športne vzgoje brez kreditnih točk in brez izpitov, 16% pa si želi izpita in mo- žnosti pridobitve kreditnih točk. 96% vključenih študentov je bilo zadovoljnih s programom športne vzgoje; področja, ki jih je potrebno izboljšati, so povezana predvsem s prostori za vadbo, saj so naj- bolj moteči po mnenju študentov neu- godni urniki vadbe, prenatrpanost, slaba lokacija športnih objektov ter zastarela oprema. Glede na to, da je fitnes na pr- vem mestu med športi, s katerimi bi se študenti radi ukvarjali v času študija, bi veljalo razmisliti o vložku v fitnes opre- mo, prav tako o prenovi dvoran za prilju- bljene športe z žogo in aerobiko. Smiselna bi bila ureditev študentske špor- tne vzgoje, ki bo študentom omogočala ukvarjanje z izbrano športno panogo in Slika5 Slika 6 84 bo protiutež sedečemu načinu življenja, hkrati bo omogočala bolj skladen tele- sni razvoj, ugoden vpliv na zdravje, po- zitivne socialne stike z drugimi študenti in nekaj teoretičnih znanj predvsem s področja zdravega načina življenja. Za dosego teh ciljev ni potrebno študentov dodatno obremenjevati s teoretičnimi in praktičnimi izpiti, je pa pomembno, da vsaj v nižjih letnikih študija določimo obvezo obiska športne vzgoje, saj lahko takrat študente ozavestimo o pomemb- nosti ukvarjanja s športom. Ozaveščeni študenti nato tudi v višjih letnikih študija in v življenju po koncu študija ne bodo zanemarjali športnih aktivnosti, s tem bo pridobil tako vsak posameznik kot celo- tna družba. Za tiste študente, ki si bodo želeli več športa oziroma bodo želeli pridobiti tudi teoretično znanje iz različnih področij, povezanih s športom, so seveda dobro- došli tako kreditno ovrednoteni študijski predmeti posameznih fakultet, kakor rekreativni in kreditno ovrednoteni pro- grami Centra za univerzitetni šport. Ni dobro, kadar so ti programi nadomestilo za športno vzgojo, saj jih izbere manjši odstotek študentov, izpustimo pa tiste študente, ki bi morda šport najbolj po- trebovali, to so študenti, ki še niso oza- veščeni o velikem pomenu ukvarjanja s športom za skladen in celostni osebno- stni razvoj. Raziskave kažejo, da je redna fizična ak- tivnost v današnjem času povezana tudi z uspehom na drugih področjih, na pri- mer z uspehom pri ostalih predmetih v šoli (Trudeau inShepard, 2008). Tudi dr. Janko Strel (2011) ugotavlja, da so zlati maturanti po gibalni zmogljivosti pov- sem primerljivi z vrhunskimi športniki, kar kaže na povezavo med fizično aktivno- stjo in uspešnostjo na ostalih področjih življenja, vključno z uspehom pri študiju. Zakaj torej študentom Univerze v Ljublja- ni nebi omogočili, da so redno aktivni, s čimer poskrbijo za svoje telesno in du- ševno zdravje ter hkrati dosegajo dobre rezultate pri študiju, ki so ga izbrali? Literatura „ Berčič, H. (2011). Na FŠ UL naj se zopet osnuje 1. Katedra za šport na UL. Univerzitetni šport, 4 (4), str. 5–6. Bratuž, Ž. (2009). Študenti Fakultete za stroj-2. ništvo o organizaciji športnih aktivnosti na fakulteti. Šport, 57 (3-4), str. 54–56 pril. Nidorfer M., (2011). Intervju: Kaj pomagajo 3. nazivi, če zmanjkuje energije. Pridobljeno 28.2.2012 s http://www.finance.si/310814/ Intervju-Kaj-pomagajo-nazivi-%E8e-zmanj- kuje-energije Shephard, R. J., Trudeau, F. (2008). Phisicaledu-4. cation, schoolphisicalactivity, schoolsport- sandacademicperformance. International journal of behavioral nutrition and phisical activity.Pridobljeno 28.2.2012 s http://www. ijbnpa.org/content/5/1/10/ Stanič, J., Vest, A. L. (2003). 5. 40 let športne vzgo- je na Univerzi v Ljubljani. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Žiga Bratuž prof. šp. vzg. Oražnova 5, 1000 Ljubljana Fakulteta za strojništvo e-naslov: ziga.bratuz@gmail.com dogodki – čas 85 V letu 2011 je Marija Knez Bergant zaklju- čila svoje neprecenljivo delo v uredni- škem odboru revije Šport. Čeprav je še naprej pripravljena pomagati z nasveti in komentarji, bo to le delno zapolnilo vrzel, ki je nastala s prenehanjem njenega ak- tivnega sodelovanja. Kdo je pravzaprav gospa, ki jo poznajo praktično vse gene- racije športnih pedagogov? Marija Knez Bergant ali Maca, kot so jo kli- cali tako v Mariboru kot v Ljubljani vsi, ki so jo poznali, je bila v petdesetih letih, ko se je šele dodobra vzpostavljal višješolski in potem visokošolski študij »telesne vzgo- je« oziroma »telesne kulture«, športno- atletski strah in trepet za svoje prijateljice in sotekmovalke: bila je nekajkratna mla- dinska in članska prvakinja in rekorderka Slovenije ter Jugoslavije na 100 in 200 m ter jugoslovanska rekorderka na 800 metrov s časom 2:14,7. Vzporedno z atlet- sko potjo je po končani gimnaziji vpisala študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je tudi uspešno zaključila. Pedantna in vztrajna tako v športu kot pri študiju, se je po diplomi zaposlila na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljublja- ni. Vendar na prvem delovnem mestu ni vzdržala dolgo. Pot jo je že 1964 zanesla na takratno Visoko šolo za telesno kul- turo, kjer naj bi po upokojitvi profesorja za zgodovino telesne kulture prevzela ta predmet. Žal, zgodilo se je drugače. Ta predmet so ukinili in tako se je Maca vedno bolj posvečala novemu izzivu: ureditvi prepotrebne knjižnice za študij študentom in tudi za pomoč pri pedago- Rajko Šugman Štiri skupna desetletja Marije Knez Bergant in revije Šport škem in raziskovalnem delu učiteljem, saj do njenega prevzema skromna knjižnica ni nudila velike opore za študij ne enim in ne drugim. Opravila je bibliografski tečaj in tako postala nenadomestljiva 'šefica' postopno izjemno bogatega in vedno bolj nepogrešljivega učnega prostora. Brez njenega dela v tem 'hramu akumu- liranega znanja' domačih in tujih avtor- jev ne bi visoka šola prerasla v fakulteto in ne bi bilo literature, s pomočjo katere so diplomirale mnoge generacije štu- dentov in doktorirala večina dosedanjih učiteljev na današnji Fakulteti za šport. Maca je bila prijazna do vsakogar, vedno pri roki, ustrežljiva in polna novih zamisli za vsakega, ki jo je potreboval. Mnogim, premnogim je pokazala vire za reševa- nje problemov v domači in še zlasti v svetovni športni literaturi. Študenti so jo imeli radi; bila jim je kot mati na poti do poklica. 86 Kmalu po prihodu na šolo je ugotovila, da zlasti učitelji potrebujejo revijo, kjer bi lahko pisali o svojem strokovnem in raz- iskovalnem delu. Ne gre pozabiti, da je prav po njenem prihodu na šolo zaradi denarnih težav prenehala izhajati revija Telesna kultura. Maca je bila prva, ki je kmalu ugotovila, da šola brez svoje stro- kovne revije ne more obstajati. Že čez nekaj let je dala pobudo za nadaljevanje te revije in tako je 1971 ponovno pričela izhajati (od leta 1990 z naslovom Šport) revija za teoretična in praktična vprašanja telesne vzgoje, športa, rekreacije. Od tega leta je bila Maca nepogrešljiva roka vseh glavnih in odgovornih urednikov; bila je več kot to. Ne le, da je držala vse niti iz- hajanja revije v svojih rokah, revija je bila njen 'otrok.' Vsebinsko je dala reviji dušo, kot temu pravimo, in brez nje te revije v tistih časih ne bi bilo. Štirideset let stalne- ga, neumornega in neprecenljivega dela je namenila kontinuiranemu izhajanju re- vije (tudi v času velikih denarnih težav ni obupala) in tako zagotovo postala 'ure- dnica' neke revije z najdaljšim stažem v Slovenije. Z uredniškim delom pri reviji je nadaljevala tudi po upokojitvi leta 1995 in leta 2003 pripravila Zbornik 50 letnega izhajanja revije (pod različnimi imeni) po vseh mednarodnih bibliografskih stan- dardih ter tako zapustila generacijam zanamcem pomembno dediščino sku- pnega dela. Lansko leto je z revijo Šport sklenila 'ure- dniški tek'. Naj ta skromni zapis, ki se mu pridružuje tudi uredništvo revije, izzveni kot iskrena zahvala za njeno neprecenlji- vo, štiri desetletja dolgo, delo pri reviji. Ko se bo nekoč nekdo lotil strokovne analize revij, ki jih je izdajala Fakulteta za šport in njene predhodnice, zagotovo ne bo mo- gel mimo izjemnega prispevka, ki ga je dala Marija Knez Bergant – spoštovana gospa Maca. nove knjige 87 ŠPORTNI TERMINOLOŠKI SLOVAR, Delovni izvod za širšo strokovno razpravo Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport (2012) Prof. Kristan se je lotil smelega projekta priprave športnega slovarja. Kot poudari v uvod- niku, je pričujoča publikacija »delovni izvod za širšo stro- kovno razpravo«, ki zaokrožu- je celotno športno področje in presega panožno parcialnost. Prav tako je slovar nadaljeva- nje v slovenski telesnokultur- ni zgodovini stalno prisotne misli o razvoju slovenske stro- kovne terminologije. V tem pogledu so bili znanilci in no- silci razvoja strokovne termi- nologije sokolski telovadci, zatem slovenski »planinci« in končno smučar Rudolf Bad- jura, ki nam je namesto nor- dijskega »ski« vpeljal »smuč- ke« in »smučanje«, navezujoč se na bloško smučanje, edin- stveno v srednjeevropskem predalpskem in alpskem po- dročju. Priznati pa je treba, da nam je s prodiranjem anglosa- ksonskega športa v slovenski jezik vdiralo vse več tujk, ki so se, čeprav so bile mnoge slo- venjene, uveljavljale v praksi. Profesor temu primerno izpo- stavi, da se športno izrazje ob zanemarjanju ustreznega po- dročnega strokovnega jezika navkljub izjemam »v strokov- ni in javni rabi oblikuje bolj ali manj spontano, po želji in po- dobi posameznih piscev ter v skladu z njihovim strokovnim, narodnostnim in intelektual- nim interesom ter smislom za domače izrazje. Posamezna športna področja se s svojim strokovnim izrazjem sploh ne ukvarjajo./…/ V športnih in športoslovnih učbenikih se bohotijo tuji izrazi, čeprav imamo domače ustreznice.« Podcenjujoč odnos do stro- kovnega maternega jezika se odrazi tudi v javni uporabi in zato »se sredstva javnega ob- veščanja nimajo po čem zgle- dovati. Od kod naj se lektorji učijo neoporečnega izrazja, če nimamo ustreznega bese- dnjaka? Zato ni nenavadno, da trije mediji za isto stvar uporabljajo tri različne tuje ali domače ulične izraze. In zato je skrb za področno (šport- no) terminologijo poslanstvo stroke in vede ter slehernega izobraževalca na tem podro- čju družbene ustvarjalnosti. Vsak strokovnjak na svojem področju (košarkar, odbojkar, smučar, raziskovalec) bi moral skrbeti za svoje področno iz- razje, seveda ob upoštevanju temeljnih splošnih termino- loških in leksikoloških načel. Pravzaprav je to, pa če se sliši še tako patetično, tudi njego- va nacionalna dolžnost,« po- udari avtor. Zatorej je edina pot problematiziranje sloven- ske strokovne terminologije in reševanje problematike s striktnim slovenjenjem, kajti, kot poudari avtor v uvodniku slovarja, »je materni jezik ena temeljnih prvin nastanka na- cionalne države, kar pomeni, da je ohranjanje in negovanje slovenščine eno pomemb- nejših dejanj v ohranjanju temeljne nacionalne iden- titete in hkrati pomembno državotvorno ravnanje. /…/ V ta sklop prizadevanj šteje- mo tudi skrb za oblikovanje področnih terminologij, ki jih razumemo kot strokovno ozi- roma znanstveno izrazje po- sebnega področja ali izseka družbene stvarnosti in ustvar- jalnosti. Področna termino- logija omogoča po eni strani strokovno in poljudno spora- zumevanje v domačem jezi- ku, po drugi pa soustvarja na- cionalni knjižni jezik in je njen neločljivi del.« Priprava slovarja je dolgotrajen proces, ki lahko poteka vrsto let. Profesorju gredo čestitke za vztrajno zbiranje pojmov in iskanje pojasnil ter za napor za ohranjanje in čiščenje sloven- skega športnega strokovnega jezika. Pričujoči slovar je res- da »osnutek« ali kot že rečeno »delovni izvod«, ki vsebuje ne- kaj manj kot 2000 gesel, zato pa istočasno po dolgem času nadaljevanje športno-strokov- ne slovenizacije. Tudi če se z avtorjem v nekaterih pojasni- lih ne strinjamo in imamo dru- gačno razlago, ga je treba čim prej javno soočiti in odpreti razpravo, hkrati pa nadaljeva- ti delo in k delu povabiti širšo strokovno javnost. Tomaž Pavlin 88 LEVI hOROG: FILOZOFIJA ŠPORTA V OSMIh ESEJIh Ljubljana: Založba Sophia, (2011) Z Levom imava nekaj skupnih interesov. Oba rada igrava košarko. Sicer ne vem, kako pogosto jo še igra, poznam pa njegov met 'horog'. Avtor že v predgovoru išče izgo- vor, da mu zaradi ljubezni do tega posebej profiliranega košarkarskega elementa ni bilo dano uspeti v košarki. Ker ljubi resnico bolj kot samega sebe, prizna že na začetku, da mu soigralci zaradi njegove vztrajnosti prodiranja po levi in nato kronično neučinkovi- tega 'horoga' niso več podajali žoge, temveč so ga raje izvolili za predsednika košarkarskega kluba Tivoli. Za predsednika kluba pa znanje košarkarskih veščin ni tako ključno, kot je ključna na primer orientacija v družbenem prostoru. Orien- tiranost, poznavanje svojega/ našega položaja v širšem bi- vanjskem prostoru, ki se kaže skozi Levov filozofski opus, in z Levim horogom pionirski prispevek k filozofiji športa, pa je za razliko od njegovih košarkarskih veščin izjemno dobra, pestra in učinkovita. S kakšno lahkoto pregleduje, povezuje in interpretira naj- pomembnejše filozofske te- kste. S kakšnim užitkom – in your face – jim nasproti po- stavi vsakodnevno realnost vrhunskega športnika. Kako prefinjeno meša strogi znan- stveni jezik s čisto osebnimi stališči in se sproščeno spre- haja po še neuhojenih poteh filozofije športa, ne samo v slovenskem, temveč v svetov- nem merilu. Potem je tu politika, ki je za- znamovala velik del Levovega življenja. Časi, v katerih se je Lev šel politiko, niso dovolje- vali takega političnega akti- vizma, kot se ga lahko danes igramo s pomočjo civilno- družbenih organizacij. Takrat je bila etablirana politika, gledam s pozicije pionirčka, rojenega na začetku sedem- desetih, borba za nekaj več z nalogo, da nam ponuja utopi- jo, za katero je vredno umreti. Sedaj pa je vse bolj le še igra, za katero je vredno životariti. Vprašanja, za kaj je vredno živeti, pa žal ni na agendi ne prejšnje na zdajšnje etablira- ne politike. Ljubezen do poli- tike in političnega, pri čemer umeščamo estezo k temelj- nemu znaku rado-živosti, se vije bolj ali manj prikrito skozi vseh osem esejev. Ko po bra- nju Levega horoga razmišljam o vlogi političnega v športu, lahko mirne vesti zaključim, da je politika športu usojena. Namreč, če že ne na vladinih in ministrskih usklajevanjih, se na telesu človeka zagotovo srečajo vse politike. Telesna kultura, ideološko sporna ali ne, je torej biopolitično po- lje per se in par excellence. Na tem mestu s pomočjo levje filozofije športa – to je tista filozofija, ki z rjovenjem opo- zarja na pristne nagone, ki jih nosimo v sebi – trdim, da se matrica vsake politike napaja na kultivaciji naše animalnosti in bestialnosti. Zato je šport odličen pripomoček za mani- festacijo in posledično artiku- lacijo teh vzgibov tako na rav- ni posameznika kot družbe. Filozofija pa je tista, ki naju je povezala. Kot diplomant Fakultete za šport sem se usposobil za šport oziroma športnika, pogrešal pa sem poglobljen razmislek o špor- tu. Z željo po zapolnitvi tega manjka sem že med študijem prišel na Filozofsko fakulteto, pa mi žal niso odobrili vzpo- rednega študija. K sreči, saj sem po diplomi pristopil kar k doktorskemu študiju filozofije in dobil Leva za mentorja. No, verjamem, da je imel tudi on srečo, saj se je končno lahko v času govorilnih ur pogovarjal o športu. Igra, kjer ti obram- ba z levjim karakterjem krije hrbet, je lahko sproščena in tako sem se lotil tudi filozofije športa. Sproščeno! Asistent na Fakulteti za šport in študent nove knjige 89 filozofije. Tak je bil približno tudi moj status; na »difu« sem veljal za filozofa – profesional- ca, na filozofiji pa za športnika – rekreativca. In v tej smeri gre tudi zaključiti iskanje skupnih interesnih točk med nama. Lev je profesionalec svetovnega formata na področju filozofije športa, ki niza zmage na tek- movalno-znanstvenih sreča- njih, jaz pa sem prekarnik – to sem dojel šele ob branju eseja z naslovom Vrhunski športniki in nadzor – ki rad odigra stre- et varianto filozofije športa, po potrebi pa greje klop na Univerzi. Še tole; ko se mi je Lev prvič pridružil na srečanju filozofije športa v Veliki Brita- niji kakšnih deset let nazaj, je začel zelo previdno. Najprej je dva dni opazoval teren, po- tem pa se ni mogel več zadr- žati. Z artikulirano mislijo in iz- delanimi stališči ter prefinjeno profesorsko komunikacijo si je vzel prostor, ki mu pripada. Za njih je bil 'avtsajder' z vzhoda, ki se je že s prvim nastopom povzpel na stopničke in tam tudi ostal. Levi horog, verjemi- te mi, saj sem po službeni dol- žnosti prebral na tone knjig in člankov s področja filozofije športa, je eden od vrhuncev svetovne filozofije športa. Presežek, poleg izvirnosti, je predvsem v umeščenosti športa v širši filozofski in na splošno življenjski kontekst. Seveda tudi na poživljajoči, mestoma iz znanosti izgnan, humorni slog sporočanja ne smemo pozabiti. In kaj pravzaprav pove Lev v osmih esejih filozofije športa. Preberite si sami, ker je vre- dno – gre za deep play – jaz pa bom v nadaljevanju po- skusil povzeti vsakega po- sebej. Osredotočil se bom na športni del filozofije, kjer sem bolj doma, a naj vas to ne zavede. Eseji namreč no- sijo poglobljeno filozofsko misel, ki skozi šport šele prav zaživi. Namenjeni so vsem ljubiteljem humanistične in družboslovne misli, hkrati pa gre za dragocen vrelec idej, iz katerega si lahko športna stroka zagotovi novih moči za soočanja z izzivi znotraj in okoli športnega sveta. Lepota nogometne igre prolegomena za estetiko športa na splošno in nogo- meta posebej Ne samo etika, tudi estetika je športu usojena. Če bi hotel prevesti večpomensko zvezo fair play v enem zamahu, bi se najbolj popoln prevod gla- sil lepa igra. Lepa igra je tista, katere tok nas popelje bodisi kot športnika bodisi kot gle- dalca v privlačno dramatično napetost. In tu se Lev počuti kot doma: estetika, drama, oder, šport. Estetska vrednost športa je razpršena, vendar Lev stavi predvsem na tisto, ki kliče po užitka polnem raz- burjenju. In to je tudi v skladu z moralnim ciljem športa, kot ga poznamo v filozofiji špor- ta. Moralni cilj tekme je, da se vzpostavi sladka napetost ne- predvidljivosti rezultata. Torej lepa igra je tudi dobra igra. V eseju se sprehodimo od estet- skih teorij do kratke zgodovi- ne telesne kulture ter športa in potem šele dobimo v roke ključ do razumevanja privlač- nosti nogometa. Namreč pri športu naj bi šlo zares. Šport nam omogoča, kot pravi Lev, da se na-pol-sprenevedamo, da gre zares, in to nas močne- je zadane kot gledališko spre- nevedanje. Estetika športa, če zaključim, se ne napaja iz lepote gibanja, čeprav pred- vsem t. i. estetski športi stavijo na to, temveč na »pretresljivi in privlačni konfliktnosti in iz napete in zapletene zgodbe«. Aristotel in kriket V tem eseju Lev poglobi dis- kusijo o teoriji gledališke ume- tnosti in gledališča nasploh ter vzpostavi jasno razmerje med športom in umetnostjo. Vloga telesa in čutnosti je namreč značilna tako za prvo kot drugo in oboje se doga- ja na odru. Tisto, kar športu umanjka in ga s tem postavi izven dometa gledališke teo- rije, je ravno scenarij, vnaprej- šnji skript. In točno ta manjko se v naslednjem koraku izkaže za prednost, saj se besedilo športne tekme piše sproti pred gledalčevimi očmi. Še več, pred gledalčevimi očmi in med športnimi telesi se so- očita dva kvazi-scenarija, dve taktični zamisli, dve ideji oziro- ma dve ideologiji, kako naj bi igra potekala. In to soočenje gledalca s pisanjem teksta, ki ga v nogometu nemalokrat kot dvanajsti igralec čuti tudi za svojega in nanj z glasnim navijanjem tudi vpliva, daje športu žar, ki ga gledališče ne more. V sočnem jeziku Lev to lucidno pojasni: »Za vstop va- njo (v športno tekmo) se mo- ramo pretvarjati, da gre zares, ko pa s tem opravimo, gre pa res zares.« Zato nas tudi pri športu motijo tisti, ki se pre- tvarjajo, v gledališču pa tisti, ki igro vzamejo zares. Prosto po Levu: meje našega športnega sveta, so torej meje našega sprejemenja sprenevedanja, meje našega sprenevedanja pa so meje našega gledališke- ga sveta. Šus v brado No, pa je končno priznal, tudi Lev je bil tepen in to s pame- tnim razlogom, kot v uvodu retrogradno ugotavlja. Esej o pretepanju je klasična Levo- va finta, kako skozi nekaj tako banalnega, plebejskega in nasilnega, kot je boks, izvleči življenjske modrosti z neo- mejeno dobo trajanja. Pokaže nam, kako pest ni le boksarje- va pest, temveč veliko več. Z zgodovinsko političnim kon- tekstom in z dobrim 'sparing partnerjem' – izbere si Bertol- da Brechta – zada 'šus v bra- do' kulturi modernosti in ideji o nadzorovani skupnosti. Tu se pokaže tudi njegova ljud- skost, ki ne dovoli moralizira- nja, ne odreka pa se etičnemu niti estetičnemu v športu, kjer ponovno najde užitek v spo- padu volj in strasti, telesa v akciji in drame v živo. Če bo- ksarji kot borci vstopajo v ring in na ogled postavijo svojo moškost, potem bi lahko rekli kar za knjigo v celoti, da po- kaže, koliko moškosti premore Lev. Osem esejev, 'osem šusov direkt v brado'. Izgubljeni v prevodu: Martin heidegger in slovenski smučarski skoki Saj smo vsi vedeli! Če bi Pe- terka prebral Heideggra, bi še danes zmagoval. Pa ga žal ni. Je pa slišal za sproščenost. In med trudom, da bi se konč- no spet sprostil in skočil da- leč, je pregorel. Za razliko od Peterke in soskakalcev je bila ideja sproščene Slovenije, ki je označevala politični slog in kampanjo desnice leta 2004 uspešna. In to so nastavki, ki nas popeljejo v filozofski deep play. Pri tem Lev ne skriva, da za pomoč pri razumeva- nje enega od filozofsko bolj zahtevnih izzivov redno bere Ekipo. Opazi se tudi spretnost uporabe znanja o gledališki redukciji. Filozofski trening, ki ga avtor še vedno prakticira, je izjemno intenziven. Nato pa nastopa z lahkoto šampio- na, kjer ni ničesar odveč. Niti to, da sproščeno 'ošvrkne' so- dobno športno znanost, ki je zvedla svoj smoter na nasle- dnje: »Kako proizvesti stroje, ki skačejo kot ljudje, in ljudi, ki uživajo v tem, da so postali stroji.« Za Heideggerjevo spro- ščenost v vrhunskem športu je žal vse manj prostora, saj je razcep subjekta vse večji. Vrhunski športniki in nadzor Zakaj? Zakaj se vrhunski špor- tniki s tako lahkoto odrečejo pravici do zasebnosti? Kako 90 lahko dovolijo, da so dose- gljivi za odvzem vzorca uri- na ali krvi 24/7/365 in še na prestopno leto 29. februarja? Zato, ker sploh nimajo izbire, ugotavlja Lev! Na račun mo- ralne panike, ki jo ustvarja sama športna institucija, ko uporabnike dopinga označi za grešnike in jih žrtvuje na medijskem oltarju razproda- ne morale športa. S tem se debata o dopingu iz področja sistematičnega prava prema- kne v območje neartikulira- nega moralnega fanatizma, ki pod pretvezo ničelne tole- rance poseže po najbolj inti- mnem – po krvnem vzorcu, s katerim se preveri športniko- vo moralno čistost, kadarkoli in kjerkoli je že. V letu 2012, v času konzervirane in umetno pobarvane hrane, v času ste- roidne reje živali za zakol, v času antibiotikov in biocidov nikogar ne zanima, kako je neka substanca z liste prišla v kri športnika. Greh je greh! Biti športnik potemtakem res ni poklic, je izjemno stanje. Izjemen razmislek o dopingu! Deep play, again! Dnevi mladosti: politična estetika in telesna kultura Kult mladosti in kult nacije sta skorajda nemogoča, če ni poleg tudi kulta telesa. Vsaj s perspektive ideologije športa se vidi tako. Na poti od an- tičnega ideala kalokagatije preko telesno vzgojne higie- ne in rousseaujevske telesne kulture nam Lev predstavi kult mladosti, kakršnega smo častili v Jugoslaviji. Socialistič- ni totalitarizem se je vzposta- vljal poleg Titove očetnjave skozi telesa mladcev, delavcev in borcev za svobodo. Sta- dionsko kolektivno telo, ki je kot eno v strumnem koraku izvajalo gibe in vaje, ki je di- halo kot eno, je bilo znamenje moči skupnosti in solidarno- sti. V tem eseju nas Lev pope- lje na pot štafete mladosti, ki jo je zaznamovala tudi afera s plakatom leta 1987, s po- močjo katere nam predstavi estetsko funkcijo in simbolno moč upodobitve telesa. Na koncu pa nas, ljubitelje tele- sne kulture in športa, sooči z grenko resnico: »V telesni kul- turi je mlado moško telo opo- ra totalitarne politike. V špor- tni industriji je mlado moško telo samo še blago.« Odrešitvi skozi šport se s tem odrekamo samo do naslednega eseja. Mučeništvo kot ekstremni šport Zdi se, da sta nam Slovencem tako mučeništvo kot ekstre- mni šport pisana na kožo. Majhen narod smo, zato se moramo stalno močno na- prezati, da nas sploh opazijo. Zato se najbolj splača napre- zanje tam, kjer ni veliko dru- gih zraven in tako je z ekstre- mnim športom. Zelo jasno se nam skozi tekst pokaže subli- mnost v športu in tudi deep play v kontekstu mučeništva dobi pravi sijaj. To je esej, ki pretrga z iluzijo, da smo nasle- dniki grške agonalne kulture, temveč nam je bližja rimska spektakelska ekshibicija. Skozi zgodbo o mučeništvu Perpe- tue se nam kar sama vzposta- vi primerjava s Petro Majdič in še imeni sta sorodni. Perpetua ima vizijo odrešitve, je muče- nica, a brez borbe v areni ne bo šlo. Postopek kaznovanja danes zamenja postopek tre- niranja, borba v areni (olimpij- ski ali rimljanski) pa je enako krvava kot včasih in je pogoj za odrešitev. Šele z borbo je tako mučenikom kot ekstre- mistom dovoljeno umreti, kot so si želeli: na očeh vsem. Strel v filozofiji športa Zadnji od osmih 'šusev' je uperjen proti politiki športa, ki je, ogrožena s strani plavalca Martina Strela, odigrala eno slabših partij. Iz tega eseja veje aktivizem filozofa, ki želi svet spremeniti in ne samo razložiti. Martin Strel s plava- njem osvešča, čisti reke, pove- zuje narode, predstavlja Slo- venijo, podira meje možnega – to mu je dovoljeno in to mu priznamo, ne more pa biti športnik leta. Tako nekako se je odzvala slovenska športna institucija. In na vse to se je odzval tudi Lev. S prefinjeno filozofsko natančnostjo argu- mentacije nas popelje do raz- gledne točke, kjer je jasno, da so bili streli v Strela medvedja usluga institucije športa. Naj- več škode je pri tem utrpela športna stroka, saj se je po- kazalo, da se redki v športu zavedajo, na kako majavih tleh stojijo. Institucija pa se je pokazala za brezbrižno av- toriteto, ki s svojo okornostjo razbija dragocen porcelan v izložbi. Martin, Big River Man, pa plava dalje. Lev Kreft (r. 1951) je doktor filozofskih znanosti in redni profesor na Oddelku za filo- zofijo Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, kjer predava estetiko in filozofijo športa, o filozofiji športa pa predava tudi na drugih fakultetah. Je direktor Mirovnega inštitu- ta, eden izmed ustanovite- ljev Slovenskega društva za estetiko, član Slovenskega društva za filozofijo športa, predsednik Evropske zveze za filozofijo športa in član Izvr- šnega odbora Mednarodne zveze za filozofijo športa. doc. dr. Milan Hosta, nove knjige 91 MENEDŽMENT OLIMPIJSKIh ŠPORTNIh ORGANIZACIJ – Moj pogled na zanimivo gradivo MOK Mednarodni olimpijski komite (MOK) je pred leti izdal gra- divo Manedžment olimpijskih športnih organizacij, ki ga je v prevodu za slovenske po- trebe izdal Olimpijski komite Slovenije – OKS. Očitno je, da je MOK spoznal, da so nekatera najbolj aktual- na vprašanja olimpizma po- trebna temeljitejše proučitve. Po metodi zasnove gradiva, naj bi bilo to raziskovalno delo. Avtorji so se lotili dela s sicer priznano raziskovalno metodo (ki je najbolj običajna v medicini), ki pa v družbo- slovju ni najbolj zaželjena, ni v navadi ali, kot pravijo priznani metodologi v družboslovju, ni dopustna. Iz posameznega primera (na podlagi opazo- vanj na terenu, snemanja ali anketiranja) so zaključevali in podali teoretične postavke za delo iz določenega vsebin- skega poglavja. Tako so npr. ločeno proučevali določene segmente športa v državah Trinidadu in Tobagu, Veliki Bri- taniji, Avstraliji, Estoniji, Alba- niji, Južni Afriki, Maleziji, Zim- babveju, Novi Zelandiji, Papua Novi Gvineji, (tudi) Sloveniji, Katarju itd. oz. strokovnih fe- deracijah (plavalno zvezo v Angliji, kajak-kanu v Franciji, veslaško v Palestini itd.) in na podlagi ugotovitev v opazo- vanih državah in zvezah, bolje rečeno v olimpijskih športnih organizacijah, podajali teore- tične zaključke proučevanega vsebinskega sklopa. Gradivo ima šest velikih sklo- pov: (1) Organizacija olimpij- ske športne organizacije, (2) Strateško upravljanje, (3) Me- nedžment olimpijskih špor- tnih organizacij, (4) Finančno upravljanje, (5) Vodenje mar- ketinga in (6) Organizacija velike športne prireditve. V poglavju Vodenje marketinga je kot primer št. 5 podan tudi marketing Slovenskega olim- pijskega komiteja. Zaključki avtorjev po vsebin- skih sklopih so vsekakor zani- mivi in marsikje že uveljavljeni v praksi; najdemo jih v teoriji športa nasploh. Ob prebira- nju gradiva in morebitnega prenosa njihovih spoznanj v posameznih proučevanih državah in zvezah na sloven- ske razmere je treba vedno upoštevati, da se je slovenski šport razvijal v drugačnih ci- vilizacijskih (političnih, zgo- dovinskih, gospodarskih, kul- turnih itd.) okoljih, z drugačno tradicijo in da ima prav zaradi tega svoje posebnosti. Naša športno organizacijska kultu- ra izhaja iz drugačnih razmer, kot jo imata npr. Južna Afrika ali Malezija. Ne glede na to in ob upoštevanju povedanega lahko vsak bralec najde obili- co zelo koristnih nasvetov in pobud za svoje delo v športu. Potrebno je tudi opozoriti, da so avtorji proučevali samo olimpijske športne organiza- cije, torej tiste, katerih vsebina (oz. športna panoga) je v pro- gramih olimpijskih iger. Tak pristop sicer zožuje raziskoval- ni prostor, saj so mnogi športi ostali izven proučevanja. Pa vendar lahko tudi delavci ne- olimpijskih športov iz tega gradiva dobijo zelo koristne informacije, ker – to sem trdno prepričan – tudi za njih veljajo mnoga 'teoretična spoznanja' avtorjev tega dela. V gradivu so ponekod opre- deljeni tudi vladni športni organi in vpliv, ki ga imajo na civilno športno sfero. Na eni strani so države, v katerih gre za popolno podreditev slednjih vladnim organom, in na drugi strani do popolnega prenosa (umika) kompetenc športa z vladnih organov na organizacije civilne družbe. S tem prevzemajo vso od- govornost za razvoj športa v določeni državi (izjema je športna vzgoja v šolah). Prav zaradi tega se zakonodaje za področje športa med prouče- vanimi državami razlikujejo. Bralec si bo lahko ob branju gradiva sodbo ustvaril sam in na podlagi lastnih izkušenj ter znanja uporabil tiste ugo- tovitve študije, ki mu bodo pri delu v pomoč. In teh ni malo! Nedvomno pa lahko zaklju- čim, da je študija koristna tudi za naše razmere in da bi bila lahko v določenih poglavjih v pomoč tudi študentom in – kar je še posebej pomembno – daje raziskovalcem mnoge iztočnice (možnosti) za pro- učevanje športnih in širših družbenih razmer, povezanih s športom na naših tleh. OKS je z objavo gradiva omo- gočil športnim delavcem in strokovnjakom ter tudi širši športni javnosti vpogled v športne razmere v drugih dr- žavah in jim s tem omogočil primerjavo z našimi. Rajko Šugman 92 Herman Berčič Kaj nam je prinesel znanstveno- strokovni posvet o prof. dr. Francu Pedičku? Izvleček Posvet o prof. dr. Pedičku je razgrnil še ne dovolj obdelano problematiko, povezano z njegovim delovanjem in ustvarja- njem na področju telesne kulture oz. športa. V mnogočem so razpravljavci potrdili tezo o njegovi vrednosti, saj je profesor veliko prispeval k širši, antropološki obravnavi telesne kulture oz. ožjih torišč telesne vzgoje, športa in športne rekreacije ter k razvoju takratne Visoke šole za telesno kulturo. Kot pedagog in mislec je na navedeni instituciji pustil neizbrisno sled. Razpra- vljavci so potrdili, da je zaradi drugačnih pogledov in nespre- jemljivih stališč v razvoju institucije ter akademskem zorenju učiteljev takratne Visoke šole prišlo do » akademskega trka« in prof. Pediček je odšel na Pedagoški inštitut. Ugotovili smo, da je študentom odpiral širše razglede na področje telesne kulture oz. športa in veliko prispeval k bogatenju njihovega znanja. Za- radi tega naj bi se Fakulteta svojemu pedagoškemu sistematiku za njegovo temeljito strokovno, pedagoško in znanstveno delo ustrezno oddolžila. Ključne besede: prof. Pediček, telesna kultura, šport, športna kultura, pedagoško delo, raziskovalno delo Takoj na začetku povejmo, da je ideja o organizaciji in izvedbi znanstveno-strokovnega srečanja, ki je bil posvečen velikemu pedagogu in učitelju prof. dr. Francu Pedičku zorela kar precej časa. Temeljna zamisel je izhajala iz podmene, da bi vse, kar je prof. Pediček ustvaril na takratni Visoki šoli za telesno kulturo ohranili in iztrgali pozabi. Za tiste, ki niso bili na posvetu, ali pa mu niso sledili naj zapišemo nekaj več. Dejstvo je namreč, da Uvod „ Novembra preteklega leta je bil na Fakulteti za šport v Ljubljani, skupaj z Zvezo društev športnih pedagogov Slovenije, organi- ziran znanstveno-strokovni posvet o delu in življenju prof. dr. Franca Pedička, ki je šest let svojega ustvarjalnega delovanja na Visoki šoli za telesno kulturo posvetil telesni kulturi oz. športu. Dr. Herman Berčič in dr. Jože Ramovš ob začetku posveta strokovna in znanstvena srečanja 93 so generacije, ki so poslušale predavanja in razmisleke prof. Pedička sledile njegovim nau- kom in pogledom, generacije za njimi pa ga skoraj niso več omenjale (ali smele omenja- ti). Zaradi bolj ali manj znanih dogodkov (to je bilo tudi eno osrednjih vprašanj na posve- tu), je prof. zapustil takratno Visoko šolo in odšel na Peda- goški Inštitut. To znano dej- stvo smo ponovili, ker je vrsta generacij po odhodu prof. Pedička ostala osiromašena za mnoga spoznanja s podro- čja pedagogike, psihologije in filozofije športa, pa tudi iz osnov raziskovalnega in znan- stveno-raziskovalnega dela, ki jih je prof. povezoval pri ce- loviti antropološki obravnavi telesne kulture oz. športa. Navedena spoznanja generacijam, ki so sledile niso bile več dostopne, zato je tudi spomin na prof. Pedička na navedeni visokošolski instituciji vedno bolj bledel. Enako se je dogajalo tudi pri učiteljih in profesorjih na takratni kadrovski šoli, ki ga pri obravnavi posameznih vprašanj s področja telesne kulture oz. športa, skoraj niso več omenjali. Ne njega in ne njegovih teoretičnih zamisli, ugotovitev, spoznanj in praktičnih napot- kov na posameznih izsekih telesne kulture oz. športa. Če ne bi cenjeni prof. vse skupaj zbral v znani trilogiji »Pogledi na tele- sno vzgojo, šport in rekreacijo« (Pediček, 1970), ter celotno delo preko izdaje Mladinske knjige napravil dostopno širši slovenski strokovni in tudi siceršnji slovenski javnosti, bi verjetno za vselej ostalo v pozabi. Posebna vrednost navedene trilogije je v tem, da so v njej praktično zbrana predavanja pri štirih pedagoško- psiholoških predmetih na takratni Visoki šoli za telesno kulturo, ki jih je prof. Pediček večkrat, tudi v »živo«, snoval pred nami študenti. Spodbude za posvet „ Pisec tega prispevka je v celotnem delovanju na Visoki šoli za telesno oz. Fakulteti za šport (od leta 1973 do leta 2008), le pri nekaj kolegih zaznal vključevanje in nadgradnjo Pedičkovih spoznanj pri strokovnem, pedagoškem, raziskovalnem in znan- stveno-raziskovalnem delovanju. Gotovo je vodilno vlogo pri tem igral kolega, dr. Silvo Kristan. Kljub temu, da smo nekate- ri sledili Pedičkovim spoznanjem, tezam in antitezam pa so v glavnem njegove teoretične zamisli in praktični napotki, kljub prepoznavni antropološki obravnavi telesne kulture oz. špor- ta, kar precej dolgo ostali ob robu teoretične in strokovne ra- sti visoke šole oz kasneje fakultete. To dejstvo je med drugim narekovalo obravnavo Pedičkove zapuščine in vsega tistega, kar je bilo ob njegovem snovanju in ustvarjanju povezanega z razvojem narodove telesne kulture oz. športa. Kot je znano je kolega, dr. Kristan ob memorialnem zapisu o prof, Pedičku (Kristan 2008), razgrnil nekaj tega, kar bi moralo biti vgrajeno v pedagoško, strokovno, raziskovalno in znanstveno-razisko- valno delo in poslanstvo današnje Fakultete za šport. Pa to ni. Tudi to je bila spodbuda in vsebinski nastavek za organizacijo navedenega posveta. Prof. Pediček je v širjenju svojih, za takratne čase naprednih zamisli, deloval v različnih družbenih, socialnih in pedagoško- andragoških ter institucionalnih okoljih, zato je bil prepoznaven tudi v različnih segmentih takratne družbe – vzgojno-izobraže- valnih, raziskovalnih, znanstveno-raziskovalnih, kulturnih in po- litičnih. Zato ne čudi dejstvo, de je prvi posvet o prof. dr. Francu Pedičku, njegovem življenju in delu, dve leti po njegovi smrti (2010), organiziralo Društvo katoliških pedagogov Slovenije, skupaj z Inštitutom Franca Pedička v Ljubljani. Ta prvi posvet je spodbudil tudi avtorja tega prispevka, da je pripravil vsebinski pregled dela prof. Pedička na Visoki šoli za telesno kulturo in aktivno sodeloval na posvetu s prispevkom »Dr. Franc Pediček in njegov doprinos k bogatenju špor- tne kulture Slovencev« (Berčič, 2010). Za številne udeležence navedenega posveta so bile to povsem nove informacije in spoznanja, saj področje telesne kulture oz. športa, v povezavi s prof. Pedičkom, do tedaj v teh krogih ni bilo obravnavano in bolj malo poznano. Tretji nastavek za organizacijo in izvedbo posveta je bila pred- stavitev prispevka avtorja tega zapisa z naslovom »Prof. dr. Franc Pediček in njegov prispevek k bogatenju športa, športne vzgoje in športne kulture Slovencev« (Berčič, 2010), na 23. Strokovnem posvetu Zveze društev športnih pedagogov Slovenije, leta 2010 v Murski Soboti. Razprava, v kateri so sode- lovali predvsem diplomanti »starejših« generacij, ki so pri raz- ličnih pedagoško-psiholoških predmetih poslušali predavanja prof. Pedička, je bila mnenjsko odzivna in živahna. Večina se je strinjala v oceni, da je bil to človek, učitelj, pedagog, mislec in ustvarjalec, ki je pustil trajne sledi v njihovem razmišljanju, pedagoškem in strokovnem delovanju pri opravljanju svojega poklicanega dela in poslanstva v praksi ter v življenju nasploh. Učitelji Fakultete za šport na posvetu 94 Prav tako so se strinjali, da jim je pomagal odstirati koprene in širiti spoznanja pri pedagoški, andragoški, psihološki in filozof- ski obravnavi telesne kulture oz. športa. Sklepna odločitev, da se o delu in življenju prof. Pedička, pove- zanim z njegovim delovanjem na Visoki šoli za telesno kulturo, pripravi okrogla miza, je ob še globljem razmisleku nato prera- sla v sklep, da organiziramo znanstveno-strokovni posvet. Vsebinska zasnova posveta „ Posvet smo vsebinsko zasnovali tako, da smo v določeni meri sledili antropološki obravnavi telesne kulture oz. športa, ki jo je zasnoval prof. Pediček. Poleg tega pa so bili obravnavani vsi tvorni segmenti športa, ki so se v Pedičkovih časih luščili iz takratne celovite telesne kulture oz. športa. Pediček je z vso pozornostjo in občutljivostjo obravnaval vse tri različice športa – vrhunski oz. tekmovalni šport, šolsko telesno vzgojo in špor- tno rekreacijo. Tej obravnavi smo sledili tudi na posvetu. Kot je znano in kot je bilo že zapisano, je prof. Pediček prenašal svoja znanja s področij pedagogike, psihologije in filozofije tudi na področje športa. Ta celostni vidik obravnave naj bi bil prepo- znaven tudi na posvetu. Hkrati pa naj bi razkrili širši družbeno- politični okvir, v katerem je deloval prof. Pediček in v katerem smo takrat živeli študenti in študirali ob svojih učiteljih. Ta del še vedno ni nihče globlje preučil. Prav navedeni del Pedičkovega življenja in učiteljevanja na Vi- soki šoli za telesno kulturo je bil hkrati ustvarjalen in ploden, vendar pa je bil to tudi čas akademskega »trka« in nesporazu- mov s kolegi. Zakaj in kako je prišlo do tega trka, je še do danes bolj ali manj nepojasnjeno. Enega od vidikov opisanih neskladij nam sicer razkriva Pediček sam v svoji zadnji knjigi »Moja hoja za pedagogiko« (Pediček, 2007), vendar pa ta pomemben del njegovega življenja in pedagoškega delovanja zahteva širše in globlje preučevanje. Ali lahko prof. Pedička uvrsti- mo med pionirje oz. začetnike znanstvene misli na področju telesne kulture oz. športa, je bilo prav tako eno izmed vpra- šanj, ki smo mu na posvetu posvetili ustrezno pozornost. Glede na to, da je bil prof. Pediček predvsem pedagog, je veliko znanja in nabranih pedagoških izkušenj prenašal tudi na področje telesne kul- ture oz. športa. Tudi ta tema- tika je bila na posvetu posebej obdelana. Prav tako tudi vse- binski segment etike in mora- le v povezavi s posameznimi vprašanji telesne kulture oz. športa. Zanimivo je, kako ga je pritegnila mladina s svojimi številnimi problemi zorenja in dejavnostmi, med temi še zla- sti ples in širša plesna kultura, ki se ji je prof. Pediček posvetil tudi raziskovalno. Pedagoškemu procesu na ožjem izseku športa oz. telesni vzgoji (danes špor- tna vzgoja) je Pediček posvetil veliko časa in svojih ustvarjalnih in kritičnih misli, prav tako pa tudi univerzitetnemu športu, zato so tudi te vsebine tvorile temelje vsebinske zasnove posveta. Prispevki o prof. Pedičku in njego- „ vem delu Prispevki o pedagoškem, strokovnem, raziskovalnem in znan- stveno-raziskovalnem delu prof. Pedička so si na posvetu sledili v postavljeni vsebinski zasnovi, tako da smo v določeni meri sledili celostni antropološki obravnavi telesne kulture oz. špor- ta, ki jo je zasnoval profesor. Naj na kratko predstavimo posa- mezne prispevke in navedemo nekaj glavnih poudarkov. Avtor tega zapisa je predstavil prispevek »Prof. dr. Franc Pe- diček in njegova prizadevanja za uveljavitev strokovne in znanstvene misli na področju telesne kulture oz. športa«. Ob že znanih dejstvih in nekaterih zapisih o prof. Pedičku, smo izluščili naslednje temeljne misli in poudarke. Prihod prof. dr. Pedička na Inštitut za telesno vzgojo, Višjo šolo za telesno vzgojo in kasneje Visoko šolo za telesno kulturo, je pomenil preporod v tedanji obravnavi telesne kulture. Bil je vodilni pedagog svojega časa – oznanjevalec antropološke pedagogike, zaznamoval je sopotnike in tudi sodobnike – od- sev pa je bil viden tudi pri obravnavi športa. Utiral je pot širšim pogledom in antropološki obravnavi telesne kulture oz. športa, postavil pa je tudi temelje znanstveni misli na področju špor- ta in vstavil temeljni kamen v športoslovje (kineziologijo). Med prvimi je zagovarjal nujnost obstoja in delovanja visokošolske institucije za šport pri Slovencih. Prof. Pediček je na šoli prevzel predavanja iz pedagoško-psiho- loške skupine predmetov. Tako kot se je v življenju vsake nove stvari lotil odgovorno in zavzeto, je tudi pri pripravi predavanj ravnal enako. Pričel je obravnavati in razkrivati problematiko Pomenek ob posvetu. strokovna in znanstvena srečanja 95 telesne kulture in bil kmalu v »njeni gazi«. Vključil se je v snovanje teoretičnih temeljev telesne kulture in svoje pogle- de razgrnil na prvi letni skup- ščini Visoke šole za telesno kulturo (Pediček, 1962). Zanimivo je, da so kolegi pro- fesorja »iz zunanjega kroga znanosti« najprej sprejeli s sim- patijami, dokler niso bili ogro- ženi njihovi interesi, povezani z izpolnjevanjem zahtev za ha- bilitacije v ustrezne učiteljske nazive. Po njegovem mnenju je bila predvsem sporna pot, po kateri naj bi posamezni kolegi prišli do habilitacije za učitelje Visoke šole za telesno kulturo. Na začetku te poti so bila sicer vidna prizadevanja za hitrejši in na znanstvenih osnovah temelječi razvoj tele- sne kulture oz. športa, vendar pa so bila ta osnovana na dveh različnih izhodiščih. Na osnovi prvega naj bi potrebno pozornost namenili nauku o znanstveni metodologiji raziskovanja različnih pojavov in procesov na navedenem področju, pri čemer je prof. Pediček »zastopal tezo, da je najprej treba ugotoviti predmet znanosti, ki naj bi izčrpaval pojavnostno in procesno področje telesne kulture. Za spoznani predmet je treba izoblikovati raziskovalno metodologijo. Slednjič je treba še dognati njeno znanstveno terminologijo in najti ureditev tega novega znanstvenega po- dročja v sistemu znanosti. To je njene povezave in razmejitve z drugimi sorodnimi soznanostmi v luči uresničevanja medznan- stvenosti ali interdisciplinarnosti ter raziskovalne skupinskosti ali timskosti.«(Pediček, 2007) S to zahtevnejšo in dolgotrajnejšo potjo za pridobitev habilita- cije, se večina takratnih kolegov ni strinjala. Zagovarjali so krajšo in hitrejšo pot, ki je temeljila na uporabi statistično-faktorske analize pri obravnavi posameznih ožje izbranih tem s podro- čja športa. To je bilo torej drugo izhodišče, na osnovi katerega so bili pripravljeni številni raziskovalni projekti za magistrske in doktorske naloge. Te pa so bile tudi osnova za pridobitev ustre- zne habilitacije. S takim načinom pridobivanja habilitacije se, kot rečeno, prof. Pediček ni strinjal. Trdno je ostajal pri svojih stališčih »kako dok- torske disertacije, obranjene in verificirane na takšni sporni znanstveni ravni, ne morejo habilitirati profesorjev v doktorje kineziologije in kot takšne v nosilce različnih kateder na Visoki šoli za telesno kulturo.«(Pediček, 2007). To je bil tudi temeljni razlog za njegov odhod iz te visokošolske institucije. Vsa svoja spoznanja, razmisleke in ugotovitve je nato strnil v znani trilogi- ji. Mnogo kasneje pa je napisal še članek v znak sprave (Pediček, 1992), vendar to bistva stvari ni spreminjalo. Prof. dr. Franca Pedička je kot vodilnega slovenskega pedagoga s prispevkom »Franc Pediček in njegov prispevek k razvoju pedagogike«, osvetlil dr. Jože Ramovš. Vsebino njegovega prispevka je mogoče v celoti povezati s Pedičkovim učiteljskim in pedagoškim delom na Visoki šoli za telesno kulturo, ko je raz- vijal predmet pedagogika in ga usmerjal na področje telesne kulture oz. športa. Dr. Ramovš je v prispevku posebej naglasil pomen antropo- logizacije pedagogike, kar je prof. Pediček zagovarjal tudi na področju telesne kulture oz. športa. O tem pravi: « Pedagogika je lahko v resnici človeška in uspešna, če upošteva vse človeške razsežnosti, vse potrebe in vse zmožnosti v njih. Antropologi- zacija pedagogike se začne pri zavestni pozornosti na celostno pojmovanje človeka pri izobraževanju, raziskovanju in razvoju metodičnih pristopov v vsakdanji družinski, javni in civilni vzgo- ji. Na tem področju je naredil v Sloveniji veliko delo Franc Pe- diček.« »Pedičkova pedagogika je celostna z vidika vseh človeških raz- sežnosti. V njegovih besedilih imajo enako velik pomen telesni, duševni, duhovni, socialni, razvojni in bivanjski vidiki vzgoje. To se kaže posebej v tem, da je vedno zagovarjal uravnoteženo interdisciplinarnost vseh strok, ki so pomembne za poznavanje človeka in za delo z njim, to je psihologijo, sociologijo, biologijo in druge. Toda ne kot enote, ki so zložene v pedagoško skladov- nico, da vzgojitelj iz nje jemlje eno ali drugo, ampak povezane v neločljivo sistemsko celoto enovite vede – pedagogike.« »Pediček je slovenski pionir antropologizacije v pedagogiki. Ta nujno potrebni proces za kakovosten razvoj slovenske sku- pnosti še zdaleč ni končan. Pediček je zaoral ledino v skrajno neugodnih družbenih razmerah. Naloga sedanjih pedagogov je nadaljevati njegovo delo na tem področju, ki pa tudi ni osa- mljeno. Antropologizacija je prav tako nujna v slovenskem so- cialnem delu, sociologiji, ekonomiji in politologiji. Celostno slo- vensko družboslovje bo dobilo večji pomen in ugled v narodu, ko si bo zastavilo v teoriji in praksi geslo antropologizacije: Za človeka gre; to je bilo tudi življenjsko geslo dr. Antona Trstenjaka, Pedičkovega vzornika in pionirja v antropologizaciji slovenske psihologije. Študenti Fakultete za šport na posvetu 96 Mag. Silvo Šinkovec je predstavil »Pedičkove razmisleke o etiki in morali«, o čemer je Pediček veliko govoril in tudi pisal, ko je obravnaval vprašanja odnosov na področju telesne kultu- re oz. športa in še zlasti vprašanja odnosov: trener – športnik, športnik – športnik, športni pedagog – varovanci (učenci, dijaki, študenti). Avtor govori predvsem o etično-moralnih vidikih športne dejavnosti, ki jih je obravnaval Pediček. O tem pravi: »Morala govori o človekovi dejavnosti, praksi, aktivnosti. Vsaka človeko- va dejavnost, tudi športna ima svoje značilnosti: »zavestnost, hotenost ali volitivnost, oz. jasna in trdna postavitev smotra za delovanje … kar nujno vključuje tudi moralno velevnost oziro- ma normativnost, etičnost človeka.« Morala v športu ni nekaj posebnega, ampak je odraz splošne človeške moralnosti. 'Mo- ralni vidik nam pa pomeni življenjsko praktično ali operativno uresničevanje splošnih in posebnih moralnih pravil na torišču športne dejavnosti.' Ker človek svoje dejavnosti usmerja v nek namen, nek cilj, imajo dejavnosti vedno vrednostni pomen. 'Pri izbiri pobude, pri določitvi za uresničevanje kakega motiva odloča vedno vrednotenje. To vrednotenje pa določa človek po nekih vrednostnih vidikih, spodbudah, merilih, pravilih, nor- mah, 'modelih'.' Bistvo etike je zmožnost vrednotenja človeko- vega vedenja. 'V pojavu morale se nujno pojavlja tudi moralno ocenjevanje človekovih dejanj. To ocenjevanje ima najpogoste- je razpeto svojo skalo med dobrim in zlim, med pravilnim in nepravilnim.' Ker človek lahko vrednoti svoje vedenje, ga lahko tudi spreminja, izboljšuje. S tem pa osebnostno raste. 'Moralo v športu moremo označiti kot posebno sredstvo samospremi- njanja vseh tistih, ki se ukvarjajo s športom in z njim spremi- njajo, oblikujejo in usmerjajo lastne in drugih športne motive, hotenja ter športna dejanja z namenom, da vedno vztrajneje uresničujejo s športnim delovanjem etično dobro in premagu- jejo v njem etično zlo.' » Dr. Meta Zagorc je v prispevku »Dr. Franc Pediček in ple- sna kultura Slovencev«, razgrnila poglede dr. Pedička na ples in plesno dejavnost kot eno najbolj priljubljenih prostočasnih dejavnosti mladih. O tem je zapisala: »Dr. Pediček je bil med prvimi, ki se je v šolskem prostoru spoprijel s teoretičnim pro- učevanjem plesa pa tudi z raziskovalnim delom na tem podro- čju. Njegove misli, teoretična razglabljanja in ugotovitve, ki jih je razbiral iz raziskav so veliko doprinesle k menjavanju pogleda celotne družbe na ples, pa tudi k odpiranju možnosti, da se je ples začel uveljavljati v šolah, da so ga vnesli v program špor- tne in kulturne vzgoje na šolah in konec koncev, da je zaživel v slovenskem kulturnem in športnem prostoru. Ples je dr. Pediček v največji meri proučeval skupaj s proučevanjem prostočasne dejavnosti gimnazijske mladine. Pediček meni, da postaja vprašanje plesa v sodobni vzgoji in mladinsko-psihološki problematiki zelo živo in zapleteno. In da je »čas, da temu vprašanju posvetimo več psihološke in pe- dagoške pozornosti ter začnemo o njem razmišljati z nekoliko bolj sodobnih vidikov, da se bomo z reševanjem tega vpraša- nja vsaj nekoliko približali sodobnim vzgojnim prizadevanjem v svetu.« V svojih razglabljanjih se zaveda mnogih pomanjkljivosti ce- lotnega vzgojnega sistema, »ki je pretežno usmerjen le na razvijanje razuma, a dostikrat zelo brezbrižen do bogatega ču- stvenega življenja mladega človeka. Zato si mladina išče »emo- cionalnega odžejanja« v plesu, ki je pri mladini vsega sveta naj- priljubljenejši budilec in oblikovalec čustev.« Pomen plesa dr. Pediček podkrepi tudi z ugotovitvami, da je ples «najstarejša in po izrazni moči lepotnega sporočanja naj- skladnejša in s tem v nekem smislu najbolj »eksaktna« ume- tnost. Nobena druga umetnost namreč ne uporablja takšnega izraznega sredstva, ki bi bilo že samo po sebi večji ideal lepote- kot je človekovo telo. Ritem kot zakonitost lepega je združitev simetrije in proporcionalnosti. »Plesalec je najbolj celovit ume- tnik, saj je vse hkrati: muzik, kipar, poet, dramatik. V vsaki drugi umetnosti je lepota mnogo bolj statična, v plesu pa je lepota v njeni dinamiki, v spremenljivosti, v gibanju telesa. Tesno z lepo- to se družijo še druge doživljajske silnice. Omama čutov, uspa- vanje razuma, čustveni zanos, odmaknitev od trde stvarnosti, občutje sreče. Mnoge misli, ki jih je prof. Pediček zapisal pred več kot 40-leti, veljajo še danes, so univerzalna podpora prizadevanjem, da bi ples postal del kulture tako posameznika kot tudi naroda. So v pomoč pri osmišljevanju projekta Slovenija pleše, v celoti pa del Slovenske plesne pravljice – nekje med resničnostjo in utopijo. Spec. pred. Dušan Gerlovič je na posvetu predstavil prispe- vek »Univerzitetni šport skozi prizmo Pedičkovih razgle- dov in spoznanj.« Pediček se je ob svojih razmislekih o telesni kulturi oz. športu lotil tudi problematike univerzitetnega špor- ta. Kot ugotavlja avtor prispevka, je bil Pediček že v takratnem obdobju kritičen do telesne vzgoje oz. športa na Univerzi. O tem pravi: »Univerze oz. visokošolske ustanove temeljne- ga odnosa med 'telesno vzgojo in univerzitetnim študijem' niso uspele rešiti in je zato niso uvrstile v 'tkivo svojega študija'. Celo- stno gledano pa je bil problem ne-umeščanja 'telesne vzgoje' pogojen tudi s širšimi družbenimi materialnimi in socialnimi pogoji ter subjektivnimi dejstvi, ki so izhajala iz same stroke in tistih subjektov, ki bi morali zagotoviti izvajanje te dejavnosti.« »Pediček navaja, da je univerza tisto zadnje področje odločilne- ga vplivanja na oblikovanje celovite osebnosti mladega člove- ka, ko je možno s sistematično in načrtno športno vzgojo vpli- vati na socializacijske in humanizacijske strukture, ki jih samo področje univerzitetnega študija zaradi svoje ozkosti ne more zagotoviti.« »Klasični oziroma tradicionalni strokovni študij, ki je le ozko duhovno in memorijsko zasnovan, ne zagotavlja kvalitetnega oblikovanja mladih izobražencev. Nujen je multi-disciplinarni pristop in na splošno širši pristop k izvajanju strokovnega, razi- skovalnega in splošno kulturnega dela z mladimi na univerzah. V tem pogledu nam lahko veliko doprinese pozitiven pristop do aktivnega oblikovanja fizisa in njegovih posebnosti, saj je znano podcenjevanje 'telesno oblikovalnega sestava' v Pedičkov- em in sedanjem času univerzitetnemu študiju prineslo veliko slabega in ga lahko definiramo kot 'družbeno nevzdržen odnos', ki je presegel okvire univerze. Tako stanje je zelo resno opozori- lo, ki mora aktivirati in spodbuditi delovanje 'navznoter' na sami univerzi, kot tudi 'navzven', to je v širši družbi. Marjan Plavčak, prof. športne vzgoje je govoril o Pedičkovi izbrani temi, ki je bila povezana s pedagoškim procesom na po- dročju telesne vzgoje. Njegov prispevek je nosil naslov: »Teze strokovna in znanstvena srečanja 97 prof. dr. Franca Pedička o telesni vzgoji in njihov pomen za današnji čas na področju športne vzgoje.« Ob tem povzema, da je bil »dr. Franc Pediček priznan filozof, psiholog in pedagog, ki je svoje poslanstvo prenesel tudi na področje športne vzgoje, športa in rekreacije. V tistem času so bile njegove ideje in razmišljanja med najnaprednejšimi in so zagotovo imele velik vpliv na nadaljnji razvoj teh področij. Meni, da se del njegovih razmišljanj na področju športne vzgo- je, športa in rekreacije lahko uporabi pri porajanju novih idej in rešitev tudi danes. Pri analiziranju njegovih tez ugotavlja, da so nekatere bolj, druge pa manj aktualne še danes.« V nadaljevanju naglasi, »da je v tezah, ki jih je postavil dr. Franc Pediček zagotovo veliko resnice. Njegove teze obravnavajo te- matiko s katero se srečujemo tudi danes, sicer na način, ki velja za današnje dni. Te teze so nam lahko izhodišče, ki ga je potreb- no dopolniti in prenesti v današnji čas, pri razmišljanju o ide- jah in rešitvah določenih problemov s področja šolske športne vzgoje. Pomen njegovih tez za današnji čas vidimo predvsem v tem, da ugotovimo, kaj smo od zapisa njegovih tez dosegli, kaj je bolje in kaj je treba še izboljšati, da se športna vzgoja dvigne na višjo kakovostno raven, kot jo imamo danes. Ob prebiranju njegovih tez pa lahko s primerjavo stanja v praksi ugotavljamo, kaj vse se je že spremenilo na bolje od takrat, ko je dr. Franc Pediček objavil svoje teze.« Razprave in razmisleki „ Gotovo je na vsakem posvetu ali simpoziju, poleg vsebinskih prispevkov, ki obravnavajo izbrano temo, zelo pomembna tudi razprava. Diskusijski prispevki, ki podpirajo predstavljene teze, ali pa so z njimi v opreki, pomagajo k razsvetljevanju obravna- vane problematike. Polemika, ob spoštovanju kulture dialoga, lahko veliko prispeva k približevanju resnice, če že resnice same ne more doseči. Tako je bilo tudi na tem posvetu. Mag. Viktor Krevsel je v celoti potrdil tezo o veliki vrednosti Pedičkovega delovanja in ustvarjanja na področju telesne kul- ture oz. športa. Kot mednarodno priznani strokovnjak in trener je Pedičkova spoznanja nenehno vnašal v svoje pedagoško delo v različnih športnih okoljih. Jasno je povedal, da bi bilo brez Pedičkovih razmislekov, spoznanj in ugotovitev s podro- čij pedagogike, psihologije in filozofije, ki jih je prinašal na po- dročje športa, mnogo težje doseči uspehe v karieri športnega pedagoga in še zlasti pri doseganju vrhunskih športnih rezul- tatov. Enako mnenje je imela celotna njegova generacija. Tudi Viktor Krevsel je bil v jedru takratnih dogajanj. V zvezi s tem je zapisal: »Ko je prišel na šolo prof. Pediček, so mnogi 'prijatelji' potrebovali pomoč strokovnjaka, ki je imel klasično izobrazbo. Obvladal je filozofijo, psihologijo, pedagogiko in raziskovalno metodologijo ... Do vseh je imel enako zahtevo: doktorat naj ustreza akademskim standardom. To so bile preresne zadeve, zato so se kmalu začele težave. V tem najbolj burnem obdobju sem bil študent in predsednik združenja študentov, zato o tistih dogodkih nekaj vem. Izgubili smo status visokošolskega štu- dija. Študenti smo prekinili študij, se zaposlili in ob delu deset let kasneje diplomirali na Visoki šoli za telesno kulturo (VŠTK). Eden redkih predavateljev, ki je bil na strani študentov, je bil prof. Pediček. V boju s porajajočim se kineziološkim lobijem je izgubil bitko in se poslovil. Postal je direktor na Pedagoškem inštitutu. Tam je plodovito ustvarjal do upokojitve, mi pa smo brali njegove knjige.« Dr. Rajko Šugman je v razpravi poudaril, da je prof. Pedička cenil in ga še vedno izjemno ceni. Kot osebnost in kot pisca številnih del, zlasti s področja pedagogike, ki je bila jedro njego- vega strokovnega in znanstvenega delovanja. O nesoglasjih na takratni Visoki šoli za telesno kulturo je povedal in tudi zapisal. »V takratnem času sem bil izvoljen v Svet Višje in kasneje nekaj časa tudi Visoke šole. Zastopal sem interese študentov in sledil razpravam. Za kaj je šlo? Vsi učitelji, ki so sodelovali v razpravah na sejah, so izhajali iz srednje fizkulturne šole. Imeli so dokonča- no kvečjemu beograjsko Visoko šolo za telesno vzgojo, mnogi še manj. V tem zboru sta izstopala dva: Franc Pediček in Aloj- zij Šef (vloga Draga Stepišnika kot zgodovinarja se mi ni zdela tako pomembna), ki sta prihajala z drugih fakultet (filozofske in medicinske!). Včasih je bil 'spopad' hud, kar smo občutili zlasti študenti, ker so mnogi učitelji menili, da smo študenti še dijaki srednje fizkulturne šole, in niso bili sposobni narediti miselnega preskoka niti v predavanjih niti v odnosu do študentov. Pediček se je zavzemal za poglobljeno učno snov, obogateno z mej- nimi področji športa, starejša generacija učiteljev (na podlagi učenja v srednji fizkulturni šoli) pa za dril, za prakso, telovadbo v starem pomenu besede.« »Razmišljam, v čem je najpomembnejši prispevek Pedička, ki ga je dal (ob predavanjih, svojem delu in knjigah) študentom? Prepričan sem, da pri bodočih športnih pedagogih ni razmišljal le o njihovem delu pri razvoju (dvigu) splošne športne kulture Slovencev. Mislim, da je razmišljal mnogo širše − filozofsko in vi- zionarsko. Njegovi študenti naj bi sami s svojim delom, širokim znanjem in bogato dejavnostjo v družbi prispevali k uveljavitvi športa kot splošne kulturne vrednote naroda«. V razpravi sta sodelovala tudi dr. Janko Strel in dr. Tomaž Pavlin. Dr. Strel je poleg drugih udeležencev razpravljal o okoliščinah in razlogih, zaradi katerih je dr. Pediček zapustil ta- kratno Visoko šolo, ter o razlikah, ki so se pojavile pri določa- nju in usmerjanju razvoja tedanje šole. Cilj postati fakulteta in enakovredna članica Univerze je bil za vse enak in nesporen, poti po katerih naj bi to dosegli pa so se razlikovale. Dr. Pavlin pa je naglasil pomen zgodovinopisja oz. zgodovinske vede pri določanju in vrednotenju del dr. Pedička posebej v času v ka- terem je živel. Vprašal se je kakšen je bil odnos dr. Pedička do olimpizma oz. olimpijskega gibanja in kako so v njem odsevala nasprotja, ki so bila povezana z amaterizmom in profesionaliz- mom na področju športa. Pisne prispevke pa sta poleg že omenjenih kolegov mag. Vik- torja Krevsla in dr. Rajka Šugmana s pozitivnim razmišljanjem o prof. Pedičku dodala tudi kolega dr. Miran Pirc in pred. Miro Dvoršak. Sklepne misli „ Udeleženci posveta so nedvomno potrdili, da je bil prof. dr. Pediček vodilni pedagog svojega časa, pionir in oznanjevalec antropološke pedagogike. Koristi za slovenski narod so bile in so še vedno večstranske. Razvojno gledano tovrstni proces za kakovosten razvoj slovenske skupnosti še zdaleč ni končan. Pediček je zaoral ledino v skrajno neugodnih družbenih raz- merah. Naloga sedanjih pedagogov je nadaljevati njegovo 98 delo na tem področju, ki pa tudi ni osamljeno. Dr. Pediček je zaznamoval sopotnike svojega časa in tudi sodobnike – odsev pa je bil viden tudi pri obravnavi športa. Utiral je pot širšim po- gledom in antropološki obravnavi telesne kulture oz. športa, postavil pa je tudi temelje znanstveni misli na področju športa in vstavil temeljni kamen v športoslovje (kineziologijo). Med prvimi je zagovarjal nujnost obstoja in delovanja visokošolske institucije za šport pri Slovencih. Kot pedagog in mislec je na navedeni instituciji pustil neizbrisno sled. S svojim prihodom je študiju tega področja dodal nove in širše dimenzije, ki so iz- hajale iz globljih spoznanj antropologije, filozofije, pedagogike, psihologije in etike. Svojo zakladnico znanj je uspešno povezo- val s posameznimi torišči športa, s telesno vzgojo, vrhunskim športom in športno rekreacijo. Študentom je tako odpiral šir- še razglede na področje telesne kulture in veliko prispeval k temu, da so kot diplomanti in strokovnjaki odhajali v življenje obogateni z znanji za boljše in uspešnejše vodenje pedagoške- ga oz. andragoškega procesa v neposredni praksi. S tem pa je posredno pomembno prispeval tudi k dvigu športne kulture Slovencev. Ob neskladjih in drugačnih pogledih na razvoj visokošolske športne institucije pa je zapisal: »Vsi trki so ničevi vpričo vre- dnosti te zvestobe človeku kot izhodišču in sklepu vse moje vzgojnoizobraževalne prakse in vsega mojega pedagoškega teoretičnega deleža v slovenskem človekoslovnem kozmosu« (Pediček, 2007). Glede na celotno obravnavano problematiko in jasno izraženi pomen prof. Pedička, bomo morali v prihodnje več prizadevanj usmeriti v preučevanje in vrednotenje njegovega dela in delo- vanja na področju telesne kulture oz. športa. Udeleženci posve- ta so med drugim dali pobudo, da se razpišejo diplomska dela o delu in poslanstvu dr. Pedička na vseh izsekih športa. Odpre naj se miselna pot za pripravo doktorata o dediščini prof. Pedič- ka in njegovi antropološki obravnavi telesne kulture oz. športa. In na koncu je posvet sklenil, da naj se prof.dr. Pedičku za njego- ve zasluge pri razvoju Visoke šole za telesno kulturo in kasneje Fakultet za šport posthumno podeli naziv častni profesor. Literatura in viri „ Berčič, H. (2010). Prof. dr. Franc Pediček in njegov prispevek k športu in 1. športni kulturi Slovencev. Monografija o življenju in delu prof. dr. Fran- ca Pedička. Društvo katoliških pedagogov Slovenije, Inštitut Franca Pedička. V tisku. Berčič, H. (2010). Dr. Franc Pediček in njegov prispevek k bogatenju 2. športa, športne vzgoje in športne kulture Slovencev. (21–25).V Kovač, M., Plavčak, M. (ur). Zbornik 23. mednarodnega posveta športnih peda- gogov Slovenije. Ljubljana: Zveza športnih pedagogov Slovenije. Berčič, H. (2010). Nekatere strokovne in znanstvene zamisli prof. dr. 3. Franca Pedička so v športu aktualne še danes. Šport. 58, (3–4), 10-15. Berčič, H. (2011). Prof. dr. Franc Pediček in njegova prizadevanja za uve-4. ljavitev strokovne in znanstvene misli na področju telesne kulture oz. športa. Zbrano gradivo, še ne objavljeno. Gerlovič, D. (2011). Univerzitetni šport skozi prizmo Pedičkovih razgle-5. dov in spoznanj. Zbrano gradivo, še ne objavljeno. Krevsel, V. (2011). Dr. Franc Pediček – naš učitelj. Zbrano gradivo, še ne 6. objavljeno. Kristan, S. (2008). In memoriam. Prof. dr. Franc Pediček. Šport, 56 (3-4), 7. 69-70. Pediček, F., (1962). Razmišljanje o prvi letni skupščini Visoke šole za tele-8. sno kulturo. Telesna kultura, 14 (10-12), 12-15. Pediček, F., (1970). Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo – I., II., 9. III. : Pedagoški, psihološki in filozofski vidiki. Ljubljana: Mladinska knjiga Pediček, F., (1992). Sklep neke pravde. Šport, 40 (1-2), 43-45.10. Pediček, F. (2007). Moja hoja za pedagogiko. Radovljica: Didakta.11. Plavčak, M. (2011). Teze prof. dr. Franca Pedička o telesni vzgoji in njihov 12. pomen za današnji čas na področju športne vzgoje. Zbrano gradivo, še ne objavljeno. Šinkovec, S. (2011). Pedičkovi razmisleki o etiki in morali. Zbrano gradi-13. vo, še ne objavljeno. Ramovš, J. (2011). Franc Pediček in njegov prispevek k razvoju pedago-14. gike. Zbrano gradivo, še ne objavljeno. Šugman, R. (2011). Moji spomini na profesorja Franca Pedička. Zbrano 15. gradivo, še ne objavljeno. Zagorc, M. (2011). Dr. Franc Pediček in plesna kultura Slovencev. Zbrano 16. gradivo, še ne objavljeno. dr. Herman Berčič, zaslužni prof. Kineziološke fakultete, Univerze v Zagrebu e-naslov: herman.bercic@gmail.com glas mladih 99 Analysis of foreign players’ performance in the 1A Slovenian Basketball League in the 2003–2011 period Abstract The study was based on the analysis of foreign basketball players playing in the last eight seasons in 1.A Slovenian Basketball League. In the analysis we want to highlight the importance and necessity of playing the role of foreigners in Slovenian basketball. Principal findings of the study show that in the past two seasons is detected the gradual decline of foreign players in 1.A Slovenian Basketball League. Foreign players come mainly from the former common state space. Among the players from abroad dominate players at the position of the center. On average, the players from abroad are aged 26 and they play 40 % of game play time. Based on the calculated performance index, by more than half do not fall within the rang of quality or high-quality players. Key words: basketball, foreign players, quality. Jakob Tratar, Frane Erčulj Analiza igranja tujcev v 1. A slovenski košarkarski ligi v obdobju 2003–2011 Izvleček V raziskavi smo na osnovi analiziranja igranja tujih košarkarjev v zadnjih osmih sezonah 1. A slovenske košarkarske lige želeli osvetliti pomen, vlogo in potrebo igranja tujcev v slovenski košarki. Pogla- vitne ugotovitve raziskave kažejo, da je v zadnjih dveh sezonah zaznati postopni upad tujih igralcev v 1. A slovenski košar- karski ligi. Tuji igralci prihajajo predvsem iz prostora bivše skupne države. Med igralci iz tujine prevladujejo igralci na položaju centra. V povprečju so igralci iz tujine stari 26 let in igrajo 40 % igralnega časa. Na podlagi izračunanega indeksa učinkovitosti jih več kot polovica ne spa- da v nivo kakovostnih ali zelo kakovo- stnih igralcev. Ključne besede: košarka, tujci, kakovost. Foto: Arhiv KZS, Domžale, 2.1.2012. 100 Uvod „ V slovenski košarki se že dalj časa zastavlja vprašanje, povezano z igranjem oziroma nastopanjem tujih košarkarjev v državnih tekmovanjih. Vse od osamosvojitve Slo- venije ureja Košarkarska zveza Slovenije (KZS) to vprašanje s pomočjo registracij- skega pravilnika, ki opredeljuje formalne pogoje za igranje oz. pravico za nastopa- nje tujih košarkarjev pri nas. Glede na predpise, ki jih opredeljuje omenjeni pravilnik KZS, lahko igranje tujih državljanov oziroma košarkarjev v Sloveniji delimo na (Registracijski pravil- nik KZS, 2011): igranje otrok tujih državljanov na zača- – snem delu v Sloveniji, igranje zelo perspektivnih mladih tujih – igralcev s posebnim statusom in igranje tujih državljanov v članski kon- – kurenci. Tuje igralce članske kategorije lahko za eno tekmovalno sezono registrirajo: klubi, člani 1. A moške SKL; – klubi, člani 1. ženske SKL; – klubi, člani 2. SKL za tisti del državnega – prvenstva, v katerem se srečajo s klubi 1. A SKL in klubi, člani 3. in 4. SKL pod posebnimi – pogoji (veljavna pogodba o zaposlitvi, delavno dovoljenje, potrdilo o šolanju ali potrdilo o urejenem prebivališču v Sloveniji). Iz Registracijskega pravilnika KZS 2011 iz- haja, da ima lahko vsak klub 1. A moške in 1. ženske SKL v sezoni 2011/12 neomejeno število registriranih in podeljenih pravic nastopa za tuje košarkarje in košarkarice. Pri tem pa velja, da mora za vsak klub 1. A moške SKL na vsaki tekmi nastopiti naj- manj 7 igralcev s slovenskim državljan- stvom, 5 pa je lahko tujcev. Če na tekmi nastopi 10 igralcev, mora biti v ekipi 7 igralcev s slovenskim državljanstvom in 3 tujci. Za vsak klub 1. ženske SKL mora na vsaki tekmi nastopiti najmanj 9 igralk s slovenskim državljanstvom, 3 pa so lahko tujke. Če na tekmi nastopi 10 igralk, mora biti v ekipi 9 igralk s slovenskim državljan- stvom in 1 tujka. Košarkarske zveze evropskih držav na raz- lične načine opredeljujejo pojem tujcev v nacionalnih tekmovanjih, prevladuje pa opredelitev, ki je vezana na državljanstvo. V Španiji so npr. kot tujci opredeljeni vsi igralci, ki ne morejo nastopati za državno reprezentanco. V Franciji so iz opredeli- tve tujcev izvzeli tako imenovane »doma vzgojene igralce«, torej igralce, ki so se kot tujci pričeli s košarko ukvarjali med 12. in 21. letom starosti v francoskih klubih. V Italiji in Turčiji ločujejo tujce in naturalizi- rane igralce. V nekaterih državah ločeno obravnavajo tujce iz neevropskih držav ali tujce iz držav izven Evropske unije. Podatki v Tabeli 1 se nanašajo na maksi- malno dovoljeno število tujcev v članskih ekipah, ki sodelujejo v najkakovostnej- šem, praviloma profesionalnem tekmo- vanju (ligi) posamezne države, ter na ekipo z 12 igralci, ki imajo pravico nasto- panja na posamezni tekmi. Na osnovi podatkov iz Tabele 1 lahko ugotovimo, da košarkarske zveze praktič- no vseh evropskih držav oziroma članic FIBA Europe formalno omejujejo število tujcev v članskih ekipah najkakovostnej- ših tekmovanj, nekatere (Turčija, Rusija, Poljska, Izrael, Hrvaška …) pa omejujejo tudi število tujcev, ki so lahko hkrati v igralni peterki. S petimi dovoljenimi tujci je Slovenija v okviru poprečja, ki za na- vedenih 20 držav znaša 5,3 tujca. Košar- karske zveze 9 od analiziranih 20 držav so pri omejevanju števila tujcev bolj re- striktivne kot Slovenija. Zanimivo je tudi, da so košarkarske zveze prav vseh držav bivše Jugoslavije (bivšega skupnega ko- šarkarskega prostora, ki pa ga še zmeraj oziroma ponovno povezuje skupno tek- movanje) pri omejevanju števila tujcev bolj restriktivne kot Slovenija. V zadnjih letih je mogoče zaslediti trend upadanja števila dovoljenih tujcev in s tem torej dejstvo, da si nacionalne ko- šarkarske zveze z restriktivnejšo politiko omejevanja števila tujcev prizadevajo v nacionalnih tekmovanjih zaščititi la- stno produkcijo in možnost uveljavljanja doma vzgojenih igralcev. V naslednji se- zoni naj bi se število tujcev zmanjšalo na Nizozemskem ter v Nemčiji in Avstriji. Na podlagi zbranih podatkov lahko oce- nimo, da slovenski klubi oziroma njihove članske ekipe, ki sodelujejo v evropskih mednarodnih tekmovanjih, zaradi aktu- alne omejitve števila tujcev (na največ 5) Tabela 1: Pregled omejevanja števila tujcev v najkakovostnejših ligah po Evropi (Strokov- ni svet KZS, 2011) DRŽAVA ŠTEVILO TUJCEV OPOMBA 1 AVSTRIJA 2 V naslednji sezoni zmanjšanje na 1 tujca. 2 BELGIJA 7 3 FRANCIJA 5 V kvoto tujcev niso všteti »doma vzgojeni igralci«. 4 GRČIJA 6 5 HRVAŠKA 4 Največ 2 v igralni peterki. 6 IZRAEL 6 Največ 3 v igralni peterki. 7 ITALIJA 6 + 1* *Dodaten tujec je lahko le naturaliziran igralec. 8 LITVA 5 + 1* *Za dodatnega plačilo 15.000 EUR takse. 9 MAKEDONIJA 4 10 NEMČIJA 7 V naslednji sezoni zmanjšanje na 6 tujcev. 11 NIZOZEMSKA 7 V naslednji sezoni zmanjšanje na 6 tujcev. 12 POLJSKA 5 Največ 3 v igralni peterki. 13 RUSIJA 6 Največ 3 v igralni peterki. 14 ŠPANIJA 5 + 2* *Izven držav FIBA Europe. 15 SLOVAŠKA 3 Kot tujci se štejejo samo igralci izven EU. 16 SLOVENIJA 5 17 SRBIJA 4 18 ŠVICA 6 19 TURČIJA 5 + 1* *Dodaten tujec je lahko le naturaliziran igralec Največ 3 v igralni peterki. 20 VELIKA BRITA- NIJA 3 Kot tujci se štejejo samo igralci izven EU. glas mladih 101 v primerjavi s svojimi konkurenti pri tem niso v podrejenem položaju. Nasprotno, lahko ugotovimo, da so slovenski klubi, ki sodelujejo v regionalni ligi (Jadranska liga) glede števila tujcev in v primerjavi s svojimi konkurenti iz Srbije in Hrvaške v boljšem položaju (Strokovni svet KZS, 2011). V pričujoči raziskavi smo želeli podrob- neje osvetliti in analizirati problematiko igranja tujih košarkarjev na najvišji ravni klubskega tekmovanja pri nas, tj. 1. A SKL. V obdobju zadnjih osmih sezon (2003– 2011) smo ugotavljali število vseh tujcev v posameznih sezonah in klubih, njiho- vo starost, njihov izvor oz. državljanstvo, igralna mesta, število odigranih tekem in igralni čas. Na osnovi igralne statisti- ke smo za vse tuje košarkarje izračunali indeks učinkovitosti (EFF) in tako skušali oceniti njihovo kakovost oz. učinkovitost igranja. Metode „ V analizo igranja tujcev so bili vključeni vsi igralci iz tujine oz. vsi košarkarji s sta- tusom tujca, ki so imeli v tekmovalnih sezonah od 2003/04 do 2010/11 pravi- co nastopanja za moške članske ekipe v našem najkakovostnejšem klubskem tekmovanju, tj. v 1. A slovenski košarkar- ski ligi. V vzorec smo izbrali vse tuje ko- šarkarje, ki so zaigrali vsaj na eni uradni tekmi. Pri tem smo zajeli vse tekme lige v izbranem obdobju, vključno z zadnjimi krogi lige za prvaka in lige za obstanek. Najpomembnejše spremenljivke, ki smo jih uporabili v nalogi, so bile: število vseh tujcev v izbranih košarkar- – skih sezonah, starost tujcev v izbranih košarkarskih – sezonah, njihov izvor oz. državljanstvo, – klub, za katerega so nastopali v izbra- – nih košarkarskih sezonah, igralna mesta igralcev iz tujine, – število odigranih tekem in igralni čas – igralcev iz tujine ter igralna uspešnost kluba, za katerega so – nastopali v izbrani košarkarski sezoni, in njihova individualna kakovost glede na izmerjen indeks učinkovitosti (EFF) v izbranih košarkarskih sezonah. Kakovost in uspešnost tujih košarkarjev smo ugotavljali s pomočjo uradne stati- stike tekem, objavljene na spletnih stra- neh KZS (http://www.kzs.si/). Na osnovi teh podatkov smo za vse izbrane igralce izračunali koeficient učinkovitosti (EFF), ki upošteva vse statistične parametre za posameznega igralca, ki so v statistični preglednici uradne statistike KZS nareje- ni po naslednji formuli1: EFF = PT+RT+AS+ST+BS-TO-(P3A-P3M)- (P2A-P2M)-(P1A-P1M) Podatke o številu tujcev, njihovi starosti, državljanstvu in klubu, za katerega so na- stopali, smo pridobili s pomočjo registra- cijske komisije Košarkarske zveze Sloveni- je, ki vodi knjigo vseh registriranih tujih igralcev košarkarjev v Republiki Sloveniji. Ostale podatke smo pridobili s pomočjo uradne statistike tekem, objavljene na spletnih straneh KZS (http://www.kzs. si/). 1 Legenda sklepnih akcij: PT – točke, RT – skoki, AS – podaje, ST – ukra- dene žoge, BS – blokade, TO – izgubljene žoge, P3A – število vrženih metov za tri točke, P3M – število zadetih metov za tri točke, P2A – število vrženih metov za dve točki, P2M – število zadetih metov za dve točki, P1A – število vrže- nih metov za eno točko, P1M – število zadetih metov za eno točko Podatke smo uredili in obdelali s pomo- čjo računalniškega programa Microsoft Excel 2010 in IBM SPSS Statistisc (verzija 19). Rezultati in razlaga „ Pregled tujih košarkarjev po številu in klubih, za katerega so nastopali Pogled v zgodovino igranja tujih košar- karjev v Sloveniji nam pove, da je skupno število tujcev, ki so igrali v slovenskih klu- bih prvič preseglo število 100 v sezoni 2001/02 (Dežman idr., 2003). Že takrat je bil ugotovljen konstanten trend pove- čevanja števila tujcev v slovenskih košar- karskih klubih, hkrati pa avtorji Smernic razvoja košarke v Sloveniji (Dežman idr., 2003) ugotavljajo tudi, da v Slovenijo ne prihajajo igrati najkakovostnejši tuji košarkarji, temveč manj kakovostni, ki za- sedajo mesta slovenskim perspektivnim igralcem. Tabela 2 prikazuje število tujcev, ki so za- stopali barve različnih klubov v 1. A slo- venski košarkarski ligi po letu 2002. Tabela 2: Pregled števila tujih košarkarjev v 1. A SKL od sezone 2003/04 po klubih Klubi \ Sezone 2003/ 2004 2004/ 2005 2005/ 2006 2006/ 2007 2007/ 2008 2008/ 2009 2009/ 2010 2010/ 2011 Skupna vsota Elektra Šoštanj 2 1 2 3 3 6 4 2 23 Helios Domžale 3 4 6 2 5 4 5 3 32 Hopsi Polzela 2 1 5 4 4 16 Koper 2 2 4 6 4 2 4 24 Krka Novo mesto 8 6 2 2 5 7 6 3 39 Maribor 2 1 3 Nova Gorica 3 3 Parklji Ljubljana 1 1 Postojna 3 4 5 4 16 Rogla Zreče 1 1 2 2 6 Sežana 5 1 2 3 4 15 Slovan 2 3 5 6 8 4 1 1 30 Šenčur Kranj 5 5 Šentjur 2 3 2 2 5 5 2 3 24 TCG Škofja Loka 1 1 2 2 1 2 9 Triglav Kranj 1 2 2 5 Union Olimpija 6 7 10 4 4 8 7 7 53 Zagorje 2 2 5 6 4 19 Zlatorog Laško 3 6 7 6 6 4 4 3 39 Skupna vsota 42 38 47 44 54 60 48 29 362 102 V Tabeli 2 so zajete vse ekipe, ki so v iz- branem obdobju igrale v 1. A SKL. Ne- katere so nastopale v našem najvišjem klubskem tekmovanju v celotnem izbra- nem obdobju, nekatere pa samo v dolo- čenih sezonah. Ugotovimo lahko, da so vsi slovenski prvoligaški klubi v izbranem obdobju nastopali vsaj z enim tujcem ali več. Izjema je le ekipa Parkljev iz Ljublja- ne, ki je v zadnji sezoni (2010/11) kot edi- na nastopala brez tujca. S Slike 1 je razvidno postopno naraščanje skupnega števila tujcev v 1. A SKL do se- zone 2008/2009. V zadnjih dveh sezonah je zaznati postopni upad števila tujcev v 1. A SKL, kar bi lahko pripisali omejevanju števila tujih košarkarjev s strani Košarkar- ske zveze Slovenije ter slabi ekonomski moči klubov, ki je povezana z razmerami v slovenskem gospodarstvu in verjetno tudi z zmanjševanjem obsega javnih sredstev, namenjenih športu. Osnovne demografske značil- nosti tujih košarkarjev Pregled starostne strukture nam pokaže približno enak delež košarkarjev v staro- stnih razponih od 21 do 25 let in od 26 do 30 let. 78 % vseh tujih košarkarjev je starih od 21 do 30 let. Samo 10 % je mlaj- ših od 21. leta. V izbranem obdobju je bil najmlajši košarkar iz tujine star 16 let, najstarejši pa 45 let. Očitno se slovenski klubi odločajo predvsem za izkušenejše igralce iz tujine in ne novince. Med tujimi košarkarji, ki igrajo v 1. A SKL, prevladujejo košarkarji iz prostora bivše skupne države, kar lahko pripišemo ge- ografski bližini, kulturnim ter jezikovnim podobnostim in tudi ekonomskemu de- javniku. Splošno znano je, da so tuji igralci za klube lahko celo finančno dostopnejši kot domači. To seveda še posebej velja za košarkarje iz gospodarsko manj razvitih in ekonomsko šibkejših držav, kamor lah- ko prištevamo tudi košarkarje iz prostora bivše Jugoslavije. Samo približno petina tujcev prihaja iz ZDA oz. severne Ameri- ke. Po vsej verjetnosti so slednji tudi ce- novno manj dostopni kot prej omenjeni košarkarji iz sosednjih balkanskih držav. Med tujci močno prevladujejo košarkarji na igralnem mestu centra, sledijo jim bra- nilci, daleč najmanj pa je krilnih igralcev. Glede na manjše število visokoraslih slo- venskih košarkarjev je tak podatek priča- kovan in razumljiv. Nekoliko preseneča razmeroma veliko število branilcev. V Slo- veniji namreč ne primanjkuje košarkarjev na tem igralnem mestu. Glede na veliko število tujih branilcev se seveda postavlja vprašanje kakovosti domačih igralcev na tem igralnem mestu. Igralni čas tujcev in kakovost tujih košarkarjev Tuji košarkarji igrajo v povprečju 40 % vsega igralnega časa, ki je na voljo. Po- datki kažejo, da so največ igralnega časa tujim košarkarjem namenili v KK Union Olimpija in to kar povprečno 123 minut na tekmo oziroma 61,6 % igralnega časa. Podatek je pričakovan, saj v tem klubu tudi igra največje število tujcev. Slika 1: Število igralcev iz tujine v 1. A SKL po sezonah v izbranem obdobju. Slika 2: Starostna struktura igralcev iz tujine. Slika 3: Nacionalnost tujih košarkarjev. glas mladih 103 V nadaljevanju smo analizirali še kakovost tujih košarkarjev, in sicer s pomočjo skle- pnih akcij, ki se beležijo v sklopu statisti- ke igre in omogočajo izračun koeficienta učinkovitosti (EFF). Višji indeks pomeni višjo oceno učinko- vitosti igranja. Glede na povprečne vre- dnosti EFF lahko ugotovimo, da je imel KK Hopsi iz Polzele najučinkovitejše tuj- ce, na prvih mestih pa lahko zasledimo še Šentjur in Koper. Naših najuspešnej- ših klubov (Union Olimpija, Krka, Helios Domžale, Zlatorog Laško, Slovan) ne zasledimo med klubi z najučinkovitejši- mi tujci. Vendar je potrebno opozoriti, da na rezultate oz. višino indeksa poleg številčnosti in igralnega časa (minutaže) igralcev iz tujine vpliva tudi kakovost soigralcev v ekipi, torej kakovost ostalih tujcev in predvsem domačih igralcev. V ekipi s kakovostnejšimi domačimi igral- ci torej tujci težje dosežejo visok indeks učinkovitosti. Poleg omenjenega vpliva na rezultate tudi faza tekmovanja v dr- žavnem prvenstvu. Nekateri klubi, ki so v izbranem obdobju igrali v Evroligi (Union Olimpija) in v Jadranski ligi (Union Olim- pija, Krka, Helios, Laško in Slovan), so se namreč v izbranih sezonah vključili šele v sklepni del državnega prvenstva (t. i. ligo za prvaka). Kakovost ekip je v ligi za prvaka, kamor se uvrstijo najboljše ekipe iz rednega dela tekmovanja, seveda viš- ja kot v ligi za obstanek, kjer tekmujejo ekipe z dna lestvice rednega dela tekmo- vanja. Na tekmah proti bolj kakovostnim ekipam posamezni igralci seveda težje dosežejo visoke indekse učinkovitosti. Slika 4: Struktura tujih košarkarjev po igralnih mestih. Slika 5: Delež igralnega časa tujcev po klubih v izbranem časovnem obdobju. Tabela 3: Filtriran pregled (število tujcev v izbranem obdobju je 10 ali več) povprečnih koeficientov učinkovitosti po klubih glede na igralni čas igralcev iz tujine Klub Št. tujcev v vseh sezonah Vsota EFF Povprečje EFF tujca na tekmo Povprečno št. igranih mi- nut na tekmo na tujca Indeks EFF/igralni čas (minutaža) Sežana 15 126,65 8,44 25,80 0,33 Postojna 16 120,35 7,52 21,56 0,35 Elektra Šoštanj 23 169,98 7,39 20,74 0,36 Zagorje 19 173,39 9,13 23,79 0,38 Slovan 30 222,02 7,40 19,17 0,39 Koper 24 240,58 10,02 24,96 0,40 Krka Novo mesto 39 361,53 9,27 22,28 0,42 Union Olimpija 53 418,79 7,90 18,60 0,42 Helios Domžale 32 304,03 9,50 21,72 0,44 Zlatorog Laško 39 382,26 9,80 22,18 0,44 Šentjur 24 276,63 11,53 25,33 0,46 Hopsi Polzela 16 202,97 12,69 24,44 0,52 104 V nadaljevanju smo glede na višino in- deksa EFF tuje košarkarje razdelili na štiri skupine oz. kakovostne kategorije: neka- kovostni, manj kakovostni, kakovostni in zelo kakovostni igralci. Pri tem smo upo- števali kriterije, ki jih uporablja Košarkar- ska zveza Slovenije. Izmed 362 tujcev, ki so igrali v zadnjih osmih sezonah v slovenskih prvoligaših, jih 52 spada v kategorijo zelo kakovo- stnih, kar predstavlja 14 % vseh tujcev. Največ tujcev spada v kategorijo manj kakovostnih, skoraj 60 % vseh tujcev pa lahko uvrstimo med manj kakovostne in nekakovostne. Čeprav, kot rečeno, na višino indeksa učinkovitosti igranja EFF vpliva več de- javnikov, pa lahko z veliko mero goto- vosti sklepamo, da kriteriji selekcije tujih košarkarjev s strani klubov niso najbolj ustrezni in da kakovost tujih košarkarjev ni takšna, da bi na njihov račun zanemar- jali razvoj perspektivnih mladih domačih igralcev. Zagotovo je na kakovost igranja tujcev vplivala tudi aktualna gospodarska in politična kriza, kar se je sprva poznalo na kvaliteti – klubi so se odločali za nakupe manj kvalitetnih – cenejših tujcev, v za- dnji sezoni pa se to opazi tudi na številu tujcev, ki je drastično upadlo. Zaključek „ V Sloveniji imamo veliko mladih nadar- jenih košarkarjev, ki za svoj košarkarski razvoj in afirmacijo potrebujejo čim ve- čje število tekem in čim bolj pomembno vlogo v svojih ekipah. Če v teh ekipah igrajo kakovostni tuji košarkarji, lahko to pozitivno vpliva na razvoj mladih ko- šarkarjev. V nasprotnem primeru se do- gaja, da manj kakovostni tuji košarkarji zmanjšujejo priložnost za igro mlajšim domačim igralcev in s tem tudi možnost za njihov razvoj in nabiranje potrebnih izkušenj. Glede na finančno situacijo, ki vlada v večini naših klubov, in slabo per- spektivo v tem pogledu, bi morali naši klubi manj posegati po manj kakovo- stnih tujih košarkarjih in se bolj usmeriti v načrtno in strokovno delo z domačimi mladimi igralci in njihov razvoj. Žal (ali pa na srečo) bo verjetno finančna situ- acija sama klubom onemogočila drage nakupe tujih košarkarjev in jih prisilila v bolj kvalitetno delo z mladimi domačimi košarkarji. Glede na rezultate pričujoče študije lahko rečemo, da je trend zmanj- ševanja števila tujcev v zadnjih dveh se- zonah že mogoče zaslediti. Kljub vsemu pa obstaja nevarnost, da bodo klubi še naprej v prevelikem obsegu posegali po tujih, čeprav cenejših in posledično še manj kakovostnih igralcih, namesto da bi se bolj usmerili v lastno produkcijo igral- cev in s tem v večji meri vplivali tudi na razvoj slovenske košarke nasploh. V času pred pomembnimi košarkarskimi tekmo- vanji, ki jih bo gostila Slovenija (evropsko prvenstvo za košarkarje do 20. leta staro- sti in evropsko člansko prvenstvo), lahko samo ponovimo ugotovitev, zapisano v Smernicah razvoja košarke v Sloveniji, ki jih je sprejela skupščina KZS že pred več kot desetletjem. »Kakovostni tuji igralci v članski konkurenci v Sloveniji so do- brodošli, manj kakovostni pa ne smejo zasesti mest perspektivnim domačim igralcem« (Dežman idr., 2003). Literatura „ Dežman, B., Drvarič, J., Krump, T., Fišer, S., Ko-1. bilica in A., Majer, B. (2003). Smernice razvoja košarke v Sloveniji. Ljubljana: Košarkarska zve- za Slovenije. Registracijski pravilnik Košarkarske zveze Slo-2. venije (2011). Ljubljana: Košarkarska zveza Slovenije. Spletna stran Košarkarske zveze Slovenija 3. (2011). Pridobljeno 5. 10. 2011 s http://stati- stika.kzs.si/ Spletna stran Košarkarske zveze Slovenija 4. (2012). Pridobljeno 5. 1. 2012 s http://www. kzs.si/statistika/igralci/ Strokovni svet KZS (2011). 5. Število tujih igralcev članskih ekip v najkakovostnejših profesional- nih košarkarskih tekmovanjih evropskih držav. Neobjavljeno delo. Slika 6: Delež tujcev po klubih glede na oceno kakovosti v izbranem obdobju. Jakob Tratar absolvent Fakultete za šport jakob.tratar@gmail.com glas mladih 105 Dance programme in the activity day centre for the elderly Abstract Dance is a type of guided activity that is very popular with all age groups. Elderly people’s motives for engaging in a dance work- shop mostly include relaxation, socialising and physical contact with another person; moreover, sometimes dance is their only type of recreation. The dance programme must be adapted to suit the knowledge and abilities of the elderly, while also consider- ing their limitations. Dance is a type of socialising event; it can be organised at various occasions and perfectly suits the day centre programmes attended by the elderly. Dance provides an opportunity for entertainment, personal improvement and broadening of one’s internal horizons, while also ensuring what people seek: new contacts and socialising. Key words: dance, the elderly, day centre, socialising, recreation Teja Mateja Ciber, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek, Maja Meško, Meta Zagorc, Jasna Lavrenčič, Jera Zajec Program plesnih dejavnosti v dnevnem centru aktivnosti za starejše osebe Izvleček Ples je kot oblika vodene aktivnosti zelo priljubljen pri vseh starostnih skupinah. Pri starejših je motiv za obiskovanje plesne delavnice večinoma sprostitev in dru- ženje, telesni kontakt z drugo osebo, poleg tega pa je lahko ples zanje edina oblika rekreacije. Plesni program je potrebno prilagoditi njihovemu znanju in sposobno- stim ter poznati omejitve, ki jih imajo starostniki. Ples je oblika druženja; izvaja se ob najrazličnejših priložnostih in je lahko del programa v dnevnem centru, ki ga obiskujejo starejši ljudje. Daje možnosti za razvedrilo, osebno izpopolnjevanje in notranje bogatenje, hkrati pa zagotavlja tisto, kar ljudje iščemo: navezovanje stikov – družabnost. Ključne besede: ples, starostniki, dnevni center, druženje, rekreacija. The bone architect (2010). 106 Uvod „ Ples je v doslej poznanih kulturah na sve- tu arhetip, pojavna oblika, ki jo poznajo vsi narodi, vsa ljudstva, vse kulture. Z glasbo je vsestranski dejavnik, ki omogo- ča živahno gibanje, povezano tudi s ču- stvenimi odzivi (Zagorc, 2000). V različnih civilizacijah v vseh starostnih obdobjih pomeni veselo razpoloženje, zavedanje samega sebe (globlje doživljanje ter za- vedanje notranjega sveta) in način ohra- njanja prožnosti v telesu. Glasba s svojim ritmom, melodijo in harmonijo vpliva na človeka tako, da se v možganih začne- jo sprožati endorfini (»hormoni sreče«), posledično pa začne človek samodejno ploskati, tleskati, žvižgati, se zibati ali se celo premikati z noge na nogo. Ples pred- stavlja aktivnost, podobno igri, pri kateri se počutimo svobodne in nam prinaša zadovoljstvo (Zagorc, 2000). Pri tem pa je potrebno upoštevati pomembno dej- stvo, da je ples eden redkih športov, pri katerem v neposrednem kontaktu lahko sodelujeta moški in ženska v paru. Ples se odraža v svoji razsežnosti, moči in z učinki, ki imajo naslednje značilnosti (Bizjak, 2009): prispeva k samozavedanju, ker omogo-• ča oblikovanje ustrezne telesne slike, daje občutek notranje strukture, redu- cira impulzivnost, omogoča odkrivati sebe, vzbuja zadovoljstvo s samim se- boj, samozaupanje in občutljivost za neverbalna sporočila; razvija socialne sposobnosti, saj spod-• buja stike z drugimi, zaupanje, obču- tljivost, prilagodljivo strukturo, sode- lovanje, delitev pozornosti, empatijo, vodenje in podrejanje, vzdrževanje po- zornosti, sprejemanje stikov prek dotika, iniciativnost in sodelovanje v aktivnosti, kadar je ta skupinska; daje možnost za izražanje čustev in do-• mišljije skozi oblikovanje telesa; omogoča občutenje uspeha in zado-• voljstva, omogoča vključevanje notranjih in zu-• nanjih dražljajev, dovoljuje fleksibilne odgovore na raz-• lična vprašanja iz življenja, ki jih je mo- goče posplošiti na veliko situacij; izboljšuje funkcionalne in dinamične • elemente nevromuskulaturnih spretno- sti, kot so koordinacija v hoji, ravnotežje in prostorska orientacja; prispeva k smiselnemu in ustreznemu • organiziranju, interpretiranju in mani- puliranju v objektivnem svetu; privzgaja vzorce čustvenih in fizičnih • odgovorov na pozitiven in sprejemljiv način ter usposablja posameznika za kreativno vključevanje v družbo. Starejši plesalci imajo svoje motive za ukvarjanje s plesom (Zagorc, 2000): uživanje v gibanju in glasbi;• izboljšanje telesne kondicije in zdravja;• družabnost;• sprostitev;• veselje;• dejavna rekreacija;• navezovanje stikov, dobivanje s prijate-• lji tudi izven plesišča. Zagorc (2000) je izvedla raziskavo, s kate- ro je želela predvsem ugotoviti mnenje starejših o plesu, s katerim se tudi sicer ukvarjajo. V raziskavi so dobili odgovore na vprašanja, kot na primer: ali menijo, da je ples v večji meri šport, umetnost ali kultura, kako se ples zajeda v sloven- ski športno-rekreativni prostor, katere so glavne organizacijske pomanjkljivosti te dejavnosti, kakšni so glavni motivi za vsakotedensko vadbo plesa, predvsem pa jih je zanimalo, kakšne želje imajo sta- rejši ljudje v zvezi s plesno dejavnostjo. Na podlagi teh dognanj naj bi tako lažje snovali nove načrte za širitev plesa med starejšo populacijo. Med pomembnejšimi ugotovitvami bi izpostavili stališče starejših, da mora imeti vodja ustrezno izobrazbo, kar naj bi dokazovalo zahtevnost ljudi po kva- litetnem vodenju procesa poučevanja. Nadalje so ugotovili, da naj bi bil ples že sam po sebi oblika razvedrila, pri čemer človek pozabi na vse težave. Visoko se je uvrstilo tudi stališče, da igra pri plesu po- membno vlogo zunanji izgled. Ne glede na starost torej ljudje ples povezujejo z estetiko (tako kulturo oblačenja kot tudi s splošno kulturo telesa). Visoko uvrščen je bil tudi motiv sprostitve. Najpomemb- nejši motiv za ukvarjanje s plesom pa naj bi bilo zadovoljstvo, ki nam ga nudi giba- nje ob glasbi. »S plesanjem se v veliki meri lahko vzdr- žujejo ali celo razvijajo gibalne sposob- nosti, izboljša se delovanje srca, pljuč in ožilja, poveča se vzdržljivost, krepi se mi- šičje, sklepi ostajajo prožni. Gibanje po- stane koordinirano, uglajeno, elegantno, usklajeno z ritmom glasbe in s plesnim partnerjem, za kar so odgovorni procesi v možganih in živčevju« (Ambrož, Koc- bek in Zagorc, 2004, str. 6). Dnevni center aktiv- „ nosti za starejše ose- be v Ljubljani Dnevni centri aktivnosti (DCA) kot sto- ritev so stacionarna, pa vendar alter- nativna in predinstitucionalna oblika medgeneracijskega sodelovanja in zlasti podpore starejšim ljudem (Ciber, 2011). Ta dejavnost lahko pomembno dopol- njuje družinsko oskrbo ter razbremenjuje družinske člane in članice ter podaljšuje posamezniku, posameznici možnost bi- vanja v lastnem domu. Do nedavnega je bila takšna opora na voljo pretežno v domovih za starejše občane. Strokovnja- ki in strokovnjakinje so opozorili na to, da bi bilo potrebno to storitev ponuditi tudi izven okvira domov za starejše občane, da bi lahko bila taka oblika ponudbe bolj vabljiva, zanimiva in sprejemljivejša za starejše občanke in občane zlasti zato, da bi z dejavnostjo te vrste preprečevali med starejšimi zelo razširjeno izključe- nost iz socialnega tkiva. Prvi DCA na Povšetovi 20 v Ljubljani je pričel delovati jeseni 2005 pod okriljem Mestne zveze upokojencev Ljubljana in je takrat predstavljal novost v mreži pro- gramov nevladnih organizacij, namenje- nih starejšim Ljubljančankam in Ljubljan- čanom ter njihovemu povezovanju z mlajšimi generacijami (Ciber, 2011). Okto- bra 2006 se je dejavnost DCA razširila na novo lokacijo – Puhovo 6, oktobra 2009 še na Gosposvetsko 4 v Ljubljani. DCA so odprti vsak delavnik od 7.30 do 18. ure, razen ob petkih do 15.30 (MZU in DCA Ljubljana, 2010). Po potrebi so odprti dlje in tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Zaradi velikega povpraševanja po aktiv- nostih, ki se v DCA odvijajo, sodelujejo DCA z Zvezo društev upokojencev (ZDU) Ljubljana – Šiška. V njihovih prostorih prav tako potekajo aktivnosti DCA, ki jih vodijo prostovoljci DCA. glas mladih 107 DCA ponuja množico storitev, s kateri- mi se zagotavlja aktivnejše vključevanje v socialno okolje in vzdrževanje telesne kondicije. To pa je vsekakor pogoj za bolj polno, zadovoljno in zdravo življe- nje starejših občank in občanov. Gre za medgeneracijski center aktivnosti, na- menjen predvsem starejšim prebivalcem in prebivalkam, ki so aktivnosti sposobni in si aktivnosti želijo, ki si želijo prebijati osamo, presegati izključenost urbanega življenja ter so pripravljeni pomagati sebi in drugim, intrageneracijsko in interge- neracijsko. Biti upokojenec pa ni pogoj za včlanitev ali za aktivno sodelovanje pri izvajanju programa DCA. Tako poleg sodelovanja z domovi starejših občanov centri za so- cialno delo, zavodi za oskrbo na domu in Svetovalnico Fužine DCA sodeluje tudi z vrtci, šolami, ZPM Moste, Gerontološkim društvom Slovenije, CDI Univerzumom, upokojenskimi društvi po Sloveniji, dru- štvom Ambasadorji nasmeha itd. Po vzoru DCA in na podlagi koncepta, ki je bil pripravljen v MZU Ljubljana, se na podobne dejavnosti pripravljajo v domu upokojencev na Igu, v Logatcu in Ren- čah. DCA se vsako leto vključi v Teden vseživljenjskega učenja, ki ga organizira Andragoški center, literarni krožek pa ak- tivno sodeluje z društvom Norma iz Brij pri Ajdovščini, poleg vsega tega pa DCA sodeluje tudi s Športno zvezo Ljubljana (MZU in DCA Ljubljana, 2010). Vsakega od DCA dnevno obišče 40–55 ljudi; ve- čina jih prihaja najmanj trikrat tedensko in v povprečju ostajajo v centru 4–6 ur. To kaže, da je obiskovanje centra postalo del njihovega vsakdana. Predvsem v po- poldanske aktivnosti pa se vključuje tudi srednja, še aktivna populacija. V DCA poleg svetovanja, iskanja in posre- dovanja najrazličnejših informacij nudijo njihovim članom široko in pestro izbiro aktivnosti, ki se jih prostovoljno udeležu- jejo: vsakodnevna telovadba, ustvarjalne delavnice, oblikovanje z glino, vaje iz lo- gike za urjenje spomina, literarno-deba- tni krožek, petje, več vrst plesa, več vrst joge, ure sproščanja, krožke računalni- štva, kuhanja, šivanja, španščine, italijan- ščine, francoščine, nemščine, angleščine in latinščine (Ciber, 2011). Vsak mesec jim izmerijo krvni pritisk, sladkor in holeste- rol. V klubski sobi lahko obiskovalci in obiskovalke pregledajo dnevno časopis- je in revije, odigrajo partijo šaha, kart ali drugih družabnih iger ter ob klepetu z ostalimi obiskovalci popijejo čaj ali kavo. Iz knjižnice si lahko za neomejen čas izpo- sodijo kakšno knjigo. Za vse, ki jih veseli brskanje po spletu ali se tega želijo na- učiti, je na voljo računalniški kotiček. Na stenah klubske sobe in sobe za aktivnosti lahko obiskovalci oziroma vsi zainteresi- rani razstavljajo različne izdelke. Do se- daj so imeli več deset različnih slikarskih razstav, razstavo čipk, razstavo fotografij in razstavo dekoracij stisnjenega cvetja, lesenih ur, slik iz naravnih materialov (ko- ruza, fižol, testenine …) itd. Za nemoteno in kakovostno delo na treh lokacijah so redno zaposlene štiri strokovne delavke, vzdrževalka prostorov in administratorka. Vse aktivnosti, ki se odvijajo v DCA, vodi približno 100 prostovoljcev in prosto- voljk; s tem DCA omogoča, da so aktiv- nosti za člane brezplačne. Mesečna čla- narina je 5 evrov, plača pa se jo samo za tiste mesece, ko je posameznik aktivno vključen v aktivnosti DCA (MZU in DCA Ljubljana, 2010). Pozornost DCA se osredotoča na starej- šega človeka in njegovo najbližje okolje ne glede na njegov socialni, ekonomski in pravni status, spol, raso, izvor, veroiz- poved, izobrazbo, invalidnost ali spolno usmerjenost (Ciber, 2011). Hkrati pa so DCA po svoji naravnanosti medgenera- cijski, zato kronološka starost ni pogoj za včlanitev. Nasploh skušajo v DCA obrav- navati problematiko starejših v izraziti intergeneracijski perspektivi. Povprečna starost obiskovalcev je 68 let (MZU in DCA Ljubljana, 2010). Gre za dejavnost, ki je v Sloveniji relativno nova, v državah EU pa je nastajala in še nastaja na podlagi kritične ocene delo- vanja tako imenovanih seniorskih klubov in »srečevališč«, ki so bili zgolj lokacija za srečevanja, niso pa nudili starejšim možnosti za aktivno preživljanje časa in vključevanje v socialno okolje. Značilno- sti take oblike povezovanja (tako starejših kot mlajših) prebivalcev mesta Ljubljane in okolice je predvsem nizek prag dosto- pnosti (gre za ustanovo s široko odprtimi vrati in »kratko razdaljo« med izvajalcem in uporabnikom). Takšna oblika dela po- spešuje domačnost, lajša sodelovanje z okolico in omogoča hitro prepoznavanje stvarnih potreb uporabnikov ter prilaga- janje programov tem potrebam. Dejstvo, da je organizator Dnevnega centra ak- tivnosti odprtega tipa krovna organiza- cija upokojencev v mestu Ljubljana, je bržkone prav tako prispevek k hitremu prepoznavanju potreb. Posebnost orga- niziranosti je (Mestna zveza upokojencev deluje tudi kot pokrajinska zveza društev upokojencev), da se z DCA pokriva tudi obiskovalce in skupine obiskovalcev iz vr- ste primestnih občin. Spoznanja in izku- šnje iz naših DCA prenašajo tudi v druga slovenska okolja (Ig, Renče, Logatec). Tudi v mednarodnem projektu AGE/inc. je bil DCA v končnem poročilu (junij 2007) na- veden kot primer dobre prakse. Novem- bra 2009 je program s strani MDDSZ in Socialne zbornice Slovenije prejel verifi- kacijsko listino, ki program uvršča v mre- žo javnih socialnovarstvenih programov (MZU in DCA Ljubljana, 2010). 80-urni program „ plesnih dejavnosti v dnevnem centru ak- tivnosti za starejše osebe Starost je nekaj, čemur ne moremo uiti, lahko pa se nanjo pripravimo, da bo čim bolj kakovostna in nam ne bo v breme. Starostniki potrebujejo neko obliko vo- dene aktivnosti, pa naj bo to učenje raču- nalništva, jezikov ali pa gibalna aktivnost – odvisno od starostnikovih sposobnosti (Ciber, 2011). Pri tem ima veliko vlogo tudi Dnevni center aktivnosti za starejše – DCA, ki ponuja starejšim občanom in občankam takšne aktivnosti. V Dnevnem centru aktivnosti za starejše osebe v Ljubljani je Ciber (2011) izvedla 80-urni program plesnih dejavnosti, ki je potekal enkrat tedensko po 2 uri. Pri poučevanju je avtorica programa (Ciber, 2011) upoštevala nekatere temeljne na- potke pri poučevanju (Ambrož, Kocbek in Zagorc, 2004): Vzdušje pri plesnih dejavnostih naj bo • sproščeno in prijateljsko. V skupini naj se, če je le mogoče, učijo • vsi istočasno. Osnovni ritem naj vadeči ponovijo čim • večkrat (posamezno, v parih, brez glas- be ...). Koraki morajo biti enostavno in nazor-• no predstavljeni. Vadeči naj v začetku čim bolj sledijo • našim pravočasnim napovedim. Na za- četku napovedujemo vrstni red slik, ki postopno preidejo na poljubne kombi- nacije figur; tako si vadeči izboljšujejo 108 občutek za ritem in se učijo hitrega reagiranja v različnih razmerah na ple- sišču. Izbor glasbe naj bo pester, izbiramo • tudi med slovensko glasbo, pri tem pa pazimo na hitrost oz. tempo. Uro začnemo s ponavljanjem znanih • elementov, ki jim postopoma dodaja- mo nove. Avtorica (Ciber, 2011) je v 80-urni plesni program vključila standardne, latinsko- ameriške, nekaj otroških in drugih, tudi tako imenovanih »party« plesov. Plesna – vadbena ura je trajala dve uri; prva ura je potekala po napisanem programu, po- tem je sledil kratek odmor, drugo uro so se izvajali skupinski plesi – party plesi (Za- gorc, 1998), ples brez omejitev, čim bolj sproščeno in »za dušo«. Srečanja s ple- salci DCA so se zgodila 40–krat in tako je bilo odplesanih 80 ur. Namen programa je bil starejše naučiti 10 izbranih plesov; za posamezen ples so bile predvidene 4 ure. Ples je kot oblika vodene aktivnosti zelo priljubljen pri vseh starostnih skupinah, pri starejših pa je motiv za obiskovanje plesne delavnice večinoma sprostitev in druženje, nek telesni kontakt z drugo osebo, poleg tega pa je morda ples zanje edina oblika rekreacije (Ciber, 2011). Plesni program je potrebno prilagoditi njihovemu znanju in sposobnostim ter poznati omejitve, ki jih imajo starostniki (Zaletel, 2006). Posebej lahko izpostavi- mo tudi dejstvo, da se v tako aktivnost v DCA vključi več žensk kot moških. Zato moramo posebej poudariti, da v tem primeru večinoma plešeta po dve žen- ski skupaj, kar pomeni, da je toliko težje naučiti korake nekega plesa žensko, ki že celo življenje pleše (ali pa pozna) korake za žensko plesno vlogo. Bistvo plesa pri starejših je, da se jim pri- lagodi tako učenje plesnih korakov kot glasbo, na katero se pleše, ter potrebno se je zavedati, da mora biti število pono- vitev veliko večje in proces učenja daljši, saj lahko v enem tednu starejši v veliki meri pozabijo, kaj so se učili nazadnje, sploh pri plesu in plesnih korakih. Prav tako je potrebno upoštevati tudi pre- dloge in želje vadečih, kateri ples jim je v danem trenutku ljubši. Na podlagi iz- vedenega programa plesa (Ciber, 2011) je bilo ocenjeno, da je zanimanje za la- tinskoameriške plese večje, ker so bolj energični, igrivi, niso tako »togi« (z vidika plesne drže), lahko bi rekli tudi, da so bolj mladostni. Poleg tega so latinskoameriški plesi za marsikaterega starejšega tudi ne- kaj popolnoma novega. Za starejše ljudi je zelo naporno plesati in hkrati razmišljati o korakih, sploh, če se nekega plesa učijo na novo; so težko osredotočeni na dejavnost daljši čas. Zato je potrebno upoštevati, da so po eni uri plesa utrujeni – bolj psihično kot pa tele- sno. Tako je kratek »odmor za čaj« po eni uri primeren sestavni del programa. Smiselno je, da se v učno uro vključi tudi ples, ki ga že obvladajo, pri katerem ne razmišljajo o točno določeni postavitvi nog ter točno določenem zaporedju plesnih slik. Pozitiven vpliv na starejše ljudi ima tudi ples kot igra ali ples, kjer ni omejitev – vsak zase najde neko svoje gibanje, se premika po prostoru, tudi z zaprtimi očmi in na ta način izraža svojo energijo in ustvarjalnost. Sklep „ V današnjem času je ples pomembna družabna aktivnost, ki jo ponujajo ple- sne šole povsod po svetu. Ljudje se že- lijo naučiti različnih plesnih korakov, ob tem sproščajo napetost in zadovoljujejo potrebe po druženju z drugimi ljudmi v novem okolju. Spontano druženje v tej obliki prinaša plesalcem zadovoljstvo, psihično sprostitev, svobodno lahko iz- ražajo svojo osebnost in se učijo medse- bojne komunikacije skozi govorico telesa (Geršak, 2006). Mnogi starejši ljudje želijo tudi v starosti kakovostno živeti in se starati počasi. Pro- cesi upadanja fizioloških funkcij potekajo nenehno, neustavljivo in progresivno ter so za posamezne funkcije različni, kljub temu pa je v določeni meri mogoče vzpostaviti nadzor nad upadanjem nave- denih pojavov. Redno gibalno/športno udejstvovanje ima pri tem pomembno zadrževalno in kompenzacijsko funkcijo (Geršak, 2006). Precej neugodno za starejšega posame- znika je prehod v ”pasiven” način življenja s takimi dejanji, navadami in vedenjskimi vzorci, ki izključujejo aktiven in dejaven odnos do življenja. To se kaže v spre- membah delovanja različnih organskih sistemov oziroma v slabitvi različnih fizi- oloških funkcij, hkrati pa se tak »sedeči« način življenja odraža tudi na psiho-soci- alni ravni. Dnevna opravila in naloge, ki postajajo stereotipi in v življenju starejše- ga posameznika ne zahtevajo dodatne- ga telesnega in intelektualnega napora ter duševnih in psihosocialnih aktivnosti na višji ravni, vodijo v ”stereotipne” ritu- ale in ponavljajoče oblike življenja brez osvežitev in spodbudnih novih vsebin. Vse to seveda vodi v zmanjšanje gibal- ne sposobnosti in v nižje oblike gibalne aktivnosti. Posledično se zmanjšuje ra- ven delovanja duševnih funkcij, hkrati pa se siromašijo tudi socialni stiki (Ažman, 2001). To zagotovo ni pot v kakovostno sta- ranje. Pot v uspešno in zdravo staranje med drugim vodi tudi preko vsakodnev- nega gibalnega/športnega udejstvova- nja; ples igra tu nedvomno pomembno vlogo, saj je lahko pomembna sestavina kakovostnega življenja. Literatura „ Ambrož, T., Kocbek, R. in Zagorc, M. (2004). 1. Svetovni plesni program. Ljubljana: Plesna zveza Slovenije. Ažman, D. (2001). Razlike v telesni pripravlje-2. nosti in kognitivni učinkovitosti med starej- šimi vozniki z vidika povzročanja prometnih nesreč. Doktorska disertacija, Ljubljana: Fa- kulteta za šport. Bizjak, E. (2009). Zdravilni učinki plesa. 3. Well- ness,100, 70–72. Pridobljeno 19. 7. 2010 s http://issuu.com/revija_wellness/docs/well- ness6Foto: Teja Mateja Ciber (2011) glas mladih 109 Bottomer, P. (2006). 4. Dance class. London: Southwater. Ciber, T. M. (2011)5. . Program plesnih dejavnosti v dnevnem centru aktivnosti za starejše ose- be. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Creagan, E.T. (2001). 6. Klinika Mayo o zdravem staranju. Ljubljana: Educy. Geršak, M. (2006). 7. Ples kot oblika rekreacije pri starejših plesalcih. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Kopčič, I. Plesi. Pridobljeno 8.3.2011 iz http://8. www.os-volicina.si/ip/rom_plesi_ikopcic/ cha-cha.html MZU in DCA Ljubljana – Dnevni center ak-9. tivnosti za starejše (2010). Pridobljeno 13. 7. 2010 s http://www.mzu.si/dca/prods/urnik_ povsetova.pdf Revoir, P. (2007). Low-scoring Matt stays to 10. dance another day as fellow Eastender Leti- tia waltzes off Strictly. Pridobljeno 8. 3. 2011 s http://www.dailymail.co.uk/tvshowbiz/arti-11. cle-500872/Low-scoring-Matt-stays-dance- day-fellow-Eastender-Letitia-waltzes-Stric- tly.html The Bone Architect. The best is yet to come. 12. (31. 5. 2010). Pridobljeno 15. 2. 2011 s http:// thebonearchitect.wordpress.com/2010/05/ Zagorc, M. (1988). 13. Party plesi I. Ljubljana: Fa- kulteta za telesno kulturo. Zagorc, M. (2000). Ples – izvrstna rekreacija 14. tudi za starejše. Revija E, 96, 80–81. Zagorc, M. (2001). 15. Ples – Družabnost, šport, umetnost. Ljubljana: DOMUS. Zaletel, P. (2006). S plesom do pozne starosti. 16. Za srce, 15 (7), 30–33. Teja Ciber, prof. šp. vzg. Preglov trg 10, 1000 Ljubljana e-mail: teja.ciber@guest.arnes.si Foto: Teja Mateja Ciber (2011) 110 The effect of the amended rules on the playing characteristics in squash Abstract This study aimed to investigate the effect of the amended rules on the playing characteristics in top-quality squash. For this purpose, the time of individual game, the share of the active part of game, the number of rallies, their average duration and the number of strokes in individual game were analysed. The matches were recorded in Manchester, England, during one of the most challenging professional squash tournaments. The final results of 11 games were acquired using the SAGIT computer tracking system. The time of individual games was shorter compared to the results of previous studies. This was mainly due to consider- ably lower number of rallies played in an individual game. The share of the active part of the game decreased slightly despite the long average time of rallies. This was most probably due to longer passive phases as a consequence of players’ objections to some referees’ decisions, which required a subsequent decision by an independent referee. Based on this preliminary study, we can conclude that the strongest effect of the amended rules was seen in the decrease in the number of rallies and, consequently, the time of individual game and the number of strokes. It is not possible to establish, based on the study results, whether the changes in the rules also affect the playing strategy and tactics; therefore, the structure of strokes should be analysed in greater detail in the future. Key words: squash, rules of the game, playing characteristics Izvleček Cilj raziskave je bil preučiti vpliv spremenjenih pravil igre na igralne značilnosti squasha na najvišji kakovostni ravni. V ta namen so bili analizirani čas posameznega niza, delež aktivnega dela igre, število aktivnih faz in njihov povpreč- ni čas ter število udarcev v posameznem nizu. Tekme smo posneli na enem od najmočnejših profesionalnih turnirjev v Manchestru v Angliji. Končne rezultate enajst nizov smo pridobili s pomočjo računalniško sledilnega sistema SAGIT. Čas posameznih nizov se je v primerjavi z rezultatih prete- klih raziskav skrajšal. Na to je najbolj vplivalo neprimerno manjše število aktivnih faz, ki jih igralci odigrajo v posame- znem nizu. Delež aktivnega dela igre se je kljub dolgem povprečnem času aktivnih faz nekoliko znižal. Do tega je verjetno prišlo zaradi daljših pasivnih faz, ki so bile posle- dica ugovorov igralcev na sodniške odločitve in so terjale kasnejšo odločitev neodvisnega sodnika. Na osnovi te pre- liminarne študije lahko zaključimo, da spremembe pravil najbolj zmanjšujejo število aktivnih faz in posledično čas posameznega niza ter število udarcev. Ali spremembe pra- vil vplivajo tudi na igralno strategijo in taktiko z rezultati študije ne moremo odgovoriti, zato bo v prihodnje potreb- no podrobneje analizirati strukturo udarcev. Ključne besede: squash, pravila igre, igralne značilnosti. Goran Vučković Vpliv sprememb pravil na igralne značilnosti v vrhunskem squashu raziskovalna dejavnost 111 Uvod „ Preučevanje igralnih značilnosti v posa- mezni športni igri je z vidika razumeva- nja in poznavanja obremenitev, katerim so športniki med igro podvrženi, zelo pomembno. Pri načrtovanju in izvedbi procesa treniranja mora stroka upošte- vati informacije o času trajanja tekme (znotraj tega čas aktivnega in pasivne- ga dela igre), številu aktivnih faz in času posamezne aktivne ter pasivne faze. Pri nekaterih športnih igrah so ti kazalci bolj konsistentni in zato mogoče ne tako zelo pomembni. To velja predvsem v športnih igrah, kjer je čas tekme določen s pravili, npr. nogomet, košarka, rokomet, ragbi, vaterpolo itd. Kljub temu je tudi pri teh igrah analiziranje posameznih struktur- nih delov igre ali različnih faz igranja po- membno tako z vidika teoretičnih znanj kot tudi prakse (Dežman in Ličen, 2010; Dežman, 2011). Pri igrah, kjer je čas igra- nja odvisen od doseženega rezultata, so igralne značilnosti mnogo variabilnejše in zato je preučevanje tovrstnih kazalcev toliko bolj pomembno. Med slednje vsekakor sodijo igre z loparji in ena od teh iger je tudi squash. Igral- ne značilnosti squasha so se v zadnjih desetletjih močno spreminjale. To je bilo odvisno od tehnično-taktičnega razvo- ja posameznih igralcev, njihove čedalje boljše telesne pripravljenosti, razvoja igralne opreme (loparjev) in predvsem sprememb pravil igre. Med vsemi spre- membami pravil so na igralne značilnosti imele verjetno največji vpliv tiste, ki so se dotikale štetja rezultata. Sprva je igralec osvojil točko le ob svojem servisu, niz pa se je končal po deveti1 osvojeni toč- ki. Docherty (1982) ter Merceir idr. (1987) so ugotovili, da so čas igranja, število ak- tivnih faz in povprečni čas aktivne faze odvisni od kakovosti igranja. Iz tega ob- dobja beležimo tudi najdaljšo tekmo, ki je trajala 2 uri in 45 minut. Samo prvi niz je trajal 71 minut. Najdaljša aktivna faza je trajala kar 10 minut, igralca pa sta pri tem izvedla 400 udarcev (Sharp, 1998). Vuč- ković (2005) je na Svetovnem ekipnem prvenstvu analiziral igralne značilnosti najboljših igralcev squasha in rezultate primerjal z rezultati z Državnega prven- stva Slovenije 2003. Povprečni čas 84-ih nizov je znašal 1004 sekund, aktivni del igre pa je znašal 55 odstotkov. V nizu so igralci v povprečju odigrali 34 aktivnih 1V primeru rezultata 8:8 je sprejemalec določil, do katere točke se igra, in sicer do 9 ali 10. faz, ki so se v povprečju končale po 16.5 sekunde. Vse vrednosti omenjenih kazal- cev so bile statistično značilno višje kot na tekmah državnega prvenstva. Podob- na raziskava je bila narejena na vzorcu igralk. Najboljše igralke so odigrale sta- tistično značilno več udarcev v posame- znem nizu in v posamezni aktivni fazi od igralk na dveh nižjih ravneh igranja in tudi imele večje število aktivnih faz v nizu, vendar te razlike niso bile značilne (Hughes, Wells in Matthews, 2000). Prilagodljivost najboljših igralcev na obremenitev in tudi napor sta botrovala intenzivnemu razmišljanju o spremembi pravil, predvsem drugačnemu načinu štetja rezultata. Zato so leta 2004 uvedli nova pravila, po katerih se igra konča po 11. osvojeni točki in kjer se rezultat spremeni po vsaki odigrani aktivni fazi.2 V primeru izenačenega rezultata na 10. točki se igra nadaljuje do prednosti dveh točk za enega od igralcev. Poleg tega so na profesionalnih tekmovanjih znižali vi- šino plošče na sprednji steni, ki na spo- dnji meji loči dober udarec od napake. S temi spremembami pravil naj bi dosegli naslednje: skrajšal bi se čas posameznega niza in – posledično tudi tekme ter zaradi znižanja plošče bi igra postala – bolj napadalna in posledično zanimi- vejša. Kljub temu da je od sprememb pravil minilo že veliko časa, v znanstveni lite- raturi nismo zasledili raziskave, katere predmet raziskovanja bi bila analiza igralnih značilnosti v vrhunskem squas- hu po spremembi pravil. Zato je namen te raziskave preučiti igralne značilnosti igranja squasha na najvišji igralni ravni in pridobljene podatke vsaj delno primerja- ti z rezultati predhodnjih raziskav. S tem bomo do neke mere lahko ugotovili, ali so spremembe pravil botrovale tistim spremembam, ki so jih odgovorni želeli doseči. Metode dela „ Vzorec tekem in igralcev Podatke smo zbrali na turnirju, ki sodi v najvišji rang profesionalnih turnirjev na področju squasha, in sicer v PSA World Series. Tekmovanje je potekalo v letu 2Razen ob sodniški odločitvi “let”, po kateri rezultat miruje in igralca ponovita aktivno fazo. 2011 v Manchestru (Anglija). Analizirali smo 11 nizov, ki so bili pridobljeni na eni tekmi prvega in drugega kroga ter na eni polfinalni tekmi. Vzorec igralcev je sesta- vljalo 6 igralcev (starost 26.3 ± 4.13). Ti so bili v času turnirja na svetovni jakostni le- stvici uvrščeni bolje od 30. mesta. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk so sestavljale nasle- dnje spremenljivke: čas posameznega niza (sekunde), – delež aktivnega dela igre (odstotek), – število aktivnih faz v posameznem – nizu, povprečni čas aktivne faze v nizu (se- – kunde) in število udarcev v posameznem nizu. – Metode zbiranja in obdela- ve rezultatov Tekme so bile posnete s kamero (JBL, UTC – A6000H, Koreja), pripeto na strop na sredini igrišča. Z uporabo objektiva (JBL, SCV 2982D, Koreja) smo zajeli vso površino in večji del vseh sten igrišča. Posnetke smo nato prenesli v digitalno obliko s pomočjo Microsoft programa Windows Movie Maker ter v sledilni sis- tem SAGIT, ki je sestavljen iz modulov za analizo gibanj igralcev in notiranje različ- nih performančnih kazalcev (Vučković, Perš in Dežman, 2006). Prva faza obde- lave podatkov je zajemala sledenje igral- cev, v drugi fazi pa so bili evidentirani vsi kazalci uporabljeni v raziskavi. Sledil je iz- voz podatkov v Microsoft Excel in končna obdelava podatkov, ki je bila narejena na podlagi jezika SQL v programu Microsoft Access (Perš, Vučkovič in Kovačič, 2005). Rezultati so predstavljeni v obliki opisne statistike. Povezanost kazalcev igralne značilnosti smo preverjali s Pearsonovim koeficientom korelacije na ravni 5-odsto- tnega tveganja. Uporabljen je bil stati- stični program IBM SPSS Statistics 19. Rezultati in razlaga „ V Tabeli 1 so prikazane vrednosti opisne statistike za vse obravnavane kazalce igralnih značilnosti. Povprečni čas posa- meznega niza je trajal nekaj manj kot 12 minut, vendar je zaznati veliko variabil- nost v času posameznega niza, pri čemer je najdaljši niz trajal več kot 4 krat dlje od najkrajšega. 112 Podobne rezultate so na vzorcu najbolj- ših igralcev Slovenije, Avstrije in Bavar- ske ugotovili Vučković, Dežman, Erčulj, Kovačič in Perš (2003). Kljub drugačnemu pravilu štetja rezultata je bil povprečni čas niza precej daljši od tistega, ki je bil v letu 2003 izmerjen na Državnem prven- stvu Slovenije. V primerjavi s povprečnim časom niza, ki je bil ugotovljen na Sve- tovnem ekipnem prvenstvu (2003) in na katerem so tudi veljala prejšnja pravila, so bili nizi na lanskem turnirju za 300 sekund krajši (Vučkovič, 2005). Na osno- vi teh rezultatov bi lahko zaključili, da spremembe pravil vplivajo na krajši čas posameznega niza in posledično tudi na čas tekme. Precejšnja variabilnost re- zultatov kot tudi najdaljši niz, izmerjen v prvem krogu turnirja, do neke mere opozarjajo, da je še vedno možno priča- kovati čas tekme krepko nad 60 minut. To še posebno velja na tekmah vrhunskih igralcev, ki mogoče gojijo bolj obrambni način igranja in med katerimi ni velike ka- kovostne razlike. Delež aktivnega dela igre je znašal sko- raj 56 odstotkov celotnega časa niza. Ta delež je nekoliko nižji, kot je bilo ugoto- vljeno pri nekaterih starejših raziskavah na vzorcu profesionalnih igralcev, kjer se je razmerje med aktivnim in pasivnim delom igre gibalo od 60 do 66 odstotkov (Hughes in Robertson, 1998; Mercier idr., 1987; Montpetit, 1990; Sharp, 1998). Te razlike bi sicer lahko bile rezultat spre- memb pravil, vendar je ob tem potrebno upoštevati še ostale kazalce, ki vplivajo na delež aktivnega dela igre. Med te lahko sodi število aktivnih faz v posameznem nizu, vsekakor pa povprečni čas aktivne faze. V posameznem nizu je bilo v pov- prečju odigranih 21 aktivnih faz. Največ odigranih aktivnih faz v posameznem nizu je bilo 30, kar je celo manj, kot je bilo v povprečju ugotovljeno na vzorcu naj- boljših igralcev pred spremembo pravil (Vučković, 2005). Tudi na ravni najboljših slovenskih igralcev je bilo to povprečje večje kot v naši raziskavi (Vučković, 2005). Toliko manjše število aktivnih faz je vse- kakor posledica sprememb pravil. Po no- vih pravilih eden od igralcev vedno dobi točko (razen pri “let” okoliščinah), kar pa ni veljalo za prvotna pravila. Pri tistih pra- vilih je namreč rezlutat lahko miroval po kar nekaj odigranih aktivnih fazah, po katerih sta igralca izmenično pridobila servis in s tem samo možnost v naslednji aktivni fazi doseči točko. Zaradi sprememb pravil se ni skrajšal povprečni čas posamezne aktivne faze. Ta je pri analiziranih aktivnih fazah (vseh je bilo 232) znašal skoraj 19 sekund. Le Hughes in Robertson (1998) sta na vzorcu petih tekem na tekmovanju British Open leta 1996 izmerila podoben povprečni čas aktivnih faz. Vendar je pri tem po- trebno poudariti, da se je plošča na spre- dnji steni pri novih pravilih znižala za več kot 5 cm (2 incha). Absolutna razlika mo- goče ne daje prave predstave o pomenu omenjene razlike. Toda teh 5 cm znaša več kot 10 odstotkov višine plošče in ta razlika je vidna že ob pogledu na spre- dnjo steno igrišča z nižjo ploščo. V praksi to pomeni predvsem izrazito skrajšanje časa, ki ga ima igralec na voljo za izved- bo udarca. To še posebno velja v primeru močnih in nizkih udarcev ter seveda vseh napadalnih udarcev. Osnovni taktični cilj pri izvedbi teh udarcev je udariti žogico tik nad ploščo z namenom, da se bo ta v najkrajšem času drugič odbila od tal. Glede na visok povprečni čas aktivnih faz bi lahko zaključili, da so se igralci v letih igranja na nova pravila dodobra privadili. Predvidevamo, da so razlogi za takšne rezultate tudi v vse boljši telesni pripravi športnikov na najvišji ravni. Zaradi tega so igralci sposobni hitrejšega in agilnej- šega gibanja, predvsem pa so sposobni dolgo časa igrati z visoko intenzivnostjo gibanja. Delno bi te trditve lahko podkrepili s povprečnim številom udarcev v posa- meznem nizu. Teh je bilo sicer v posa- meznem nizu 51 (26 %) manj, kot je bilo ugotovljeno v raziskavi Vučković (2005), vendar so igralci v tej raziskavi v povpre- čju odigrali 13 (38 %) aktivnih faz manj. Glede na statistično značilno poveza- nost med številom aktivnih faz in števi- lom udarcev (r = 0.697, p < 0.001) lahko sklepamo, da spremenjeni način štetja rezultata posredno vpliva tudi na manjše število udarcev v nizu (manj aktivnih faz). Število udarcev je statistično značilno povezano tudi s povprečnim časom ak- tivne faze (r = 0.814, p < 0.001) in ker je bil ta daljši, kot je bilo ugotovljeno v prete- klih raziskavah, se število udarcev ni tako močno zmanjšalo oziroma je udarcev še vedno precej več kot na tekmah nižjega kakovostnega ranga. Čas aktivne faze je statistično značilno povezan tudi z odstotkom aktivnega dela igre (r = 0.825, p < 0.001), ki pa ni bil izrazito visok oziroma celo nižji kot pri ugotovitvah drugih avtorjev. Predvideva- mo, da je na takšno razmerje med aktiv- nim in pasivnim delom igre vplival daljši čas pasivnih faz. Novejša pravila sicer ne spreminjajo tisti del pravil, ki je povezan z nadaljevanjem igre po končani aktivni fazi. Igralci morajo biti še vedno brez od- lašanja (pravilo 16, World Squash Singels Rules, 2012) pripravljeni nadaljevati z igro v naslednji aktivni fazi. Kljub temu pa so v letu 2011 na največjih profesionalnih tur- nirjih uvedli možnost ugovora igralcev na sodniške odločitve. V tem primeru se po ugovoru igralca na ekranu še enkrat predvaja zadnji del aktivne faze.3 Neod- visni sodnik potem na osnovi počasne- ga posnetka poda dokončno odločitev. Igralec ima na voljo neomejeno število pritožb, vse dokler neodvisni sodnik ne zavrne njegove pritožbe. Po prvi zavr- nitvi igralec nima več možnosti podati takšne vrste pritožbe. Zato sklepamo, da je daljši čas pasivnega dela najverjetneje posledica tistih pasivnih faz, ki so zaradi ponovnega pregleda video posnetka trajale dlje časa. Zaključek „ V mnogih športnih igrah se pravila igre spreminjajo predvsem v smeri skrajše- vanja časa tekme z željo, da bi bila igra hitrejša, napadalnejša in zato zanimivejša 3V teh primerih igralec vedno prosi za “let” ozi- roma pričakuje, da bo sodnik dosodil prednost (“Stroke«). Ker se s sodnikovo odločitvijo ne strinja, se nanjo pritoži. Tabela 1: Deskriptivna statistika vseh analiziranih spremenljivk Spremenljivka Število nizov ali faz Aritmetična sredina (S.O.) Min Maks Čas niza (s) 11 708 ± 268 300 1284 Delež aktivnega dela igre (%) 11 55.8 ± 8.3 45.8 71.4 Število aktivnih faz 11 21.1 ± 4.6 14 30 Povprečni čas aktivne faze (s) 232 18.9 ± 15.7 1.5 83.3 Število udarcev 11 144.7 ± 60.8 55 282 raziskovalna dejavnost 113 za gledalce. Te spremembe naj bi vplivale na konsistentejši čas posameznih tekem, kar prirediteljem tekem oziroma tekmo- vanj olajša organizacijske zahteve. Tudi v squashu so z zadnjimi spremembami želeli doseči ravno to. Rezultati kažejo, da so se časi posameznih tekem skraj- šali, in sicer predvsem zaradi manjšega števila aktivnih faz, ki jih igralci odigrajo v posameznem nizu. Zavedamo se, da je rezultate zaradi majhnega vzorca tekem težko posploševati in bo zato v prihodnje potrebno analizirati večje število tekem na kakovostno različni ravni igranja. Ali spremembe pravil vplivajo tudi na stra- tegijo in taktiko igranja v naši raziskavi, nismo preučevali, zato bi bilo v prihodnje smiselno poleg števila udarcev analizirati tudi vrsto udarcev. S tem bi dobili vpo- gled v strukturo udarcev, ki bi jih lahko podrobneje analizirali s prostorskega in časovnega vidika, ter s tem možnost opredeliti model igranja najboljših igral- cev oziroma posameznega igralca. Literatura „ Dežman, B., Ličen, S. (2010). Referenčni mo-1. del strukture delov košarkarske igre. Šport, 57(1-2), 68–74. Dežman, B. (2011). Sestave napadov na ko-2. šarkarskih tekmah glede na število njihovih faz. Šport, 59 (3/4), 30–35, Docherty, D. (1982). A comparison of he-3. art rate responses in racquet games. Brit. J. Sports Med., 16 (2), 96–100. Hughes, M in Robertson, C. (1998). Using 4. computerised notational analysis to create a template for elite squash and its subsequent use in designing hand notation systems for player development. V A. Lees, I. Maynard, M. Hughes and T. Reilly (ur.), Science and Racket Sports II, London (str. 227–234). Hughes, M., Wells, J. in Mathews, K. (2000). 5. Performance profiles at recreational, county and elite levels of woman’s squash. Journal of Human Movement Studies, 39, 85-104. Mercier, M., Beillot, J., Gratas, A., Rochcongar, 6. P., Lessard, Y., Andre, A.M. in Dassonville, J. (1987). Adaptation to work load in squash players: laboratory tests and on court re- cordings. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 27, 98–104. Montpetit, R.R. (1990). Applied Physiology of 7. Squash. Sports Medicine, 10 (1), 31–41. Perš, J, Vučkovič, G., in Kovačič, S. (2005). 8. Analysis and pattern detection on large amounts of annotated sport motion data. V S. Lončarić, H. Babić in M. Bellanger (ur.), 4th International Symposium on Image and Signal Processing and Analysis ISPA 2005 (str. 339–344). Zagreb: Faculty of Electrical Engi- neering and Computing Croatia. Sharp, N.C.C. (1998). Physiological demands 9. and fitness for squash. V A. Lees, I. Maynard, M. Hughes and T. Reilly (ur.), Science and Racket Sports II, London (str. 3–13). Vučković, G., Dežman, B., Erčulj, F., Kovačič, 10. S. in Perš, J. (2003). Comparative movement analysis of winning and losing players in men’s elite squash. Kinesiologia Slovenica, 9 (2), 74–84. Vučković, G. (2005). 11. Tehnično-taktične značil- nosti igranja različno kakovostnih skupin igral- cev squasha. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Vučković, G. in Perš, J. (2006). Računalniški 12. program sagit/squash – orodje za preučeva- nje taktike v squashu. Šport, 54 (4), 58–60. World Squash. (2012)World Squash Singels 13. Rules. Pridobljeno 13.4.2012 s http://www. worldsquash.org/ws/wp-content/uplo- ads/2011/09/110920_Singles-Rules-V6.pdf doc. dr. Goran Vučković, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za športne igre z loparjem e-naslov: goran.vuckovic@fsp.uni-lj.si 114 Correlation between sport activity and some indicators of health of Slovenian armed forces staff Abstract The aim of the study was to determine the state and correlation between weekly sport activity and some indicators of health of the employees of Slovenian Armed Forces (SAF). The sample consisted of 61 employees of the Slovenian Armed Forces. The following questionnaires were used: Coping Response Inventory (CRI), Maslach Burnout Inventory (MBI), Satisfaction with Life Scale (SWLS) and the General Health Questionnaire (GHQ). Sport activity was defined by the number of hours per week. One-way analysis of variance was used to calculate gender differences in measured variables and Pearson correlation coefficient was used to establish correlation between variables. Employees of SAF are sport active 3.41 ± 2.15 hours per week. Most commonly used strategy of stress removal was a strategy of ‘problem solving’. They indicated some health problems, but they did not show signs of burnout. They are averagely satisfied with their lives. Men and women differ in subdimension ‘emotional outpouring’ as one of behavioral coping with stress. Statistically significant correlation was found between weekly sport activity and both subdimen- sions of burnout, satisfaction with life and general value of health. Keywords: stress, burnout, satisfaction with life, sport activity, soldiers. Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti stanje in povezanost tedenske športne dejavnosti in nekaterih kazalcev zdravja pri uslužbencih Slovenske voj- ske (SV). V raziskavi je sodelovalo je 61 uslužbencev Slovenske vojske. Uporabljeni so bili: Vprašalnik spoprijemanja s stresom (CRI), Vprašalnik o izgorelosti (MBI), Lestvica zadovoljstva z življenjem (SWLS) in Splošni vprašalnik o zdravju (GHQ). Pogostost športne dejavnosti je bila oprede- ljena s številom ur tedensko. Razlike med spoloma v merjenih spremen- ljivkah so bile izračunane z enosmerno analizo variance, povezanost spre- menljivk pa s Pearsonovim koeficientom korelacije. Merjeni uslužbenci SV namenijo športni rekreaciji 3,41 ± 2,15 ure tedensko. Pri odpravljanju stresa najpogosteje uporabijo strategijo 'reševanje problemov', ne kažejo znakov izgorelosti, so povprečno zadovoljni s svojim življenjem ter nava- jajo malo težav z zdravjem. Moški in ženske se razlikujejo v poddimeziji 'emocionalno izlitje' kot eni od vedenjskih strategij spoprijemanja s stre- som. Ugotovljene so bile statistično značilne povezave med povprečnim tedenskim ukvarjanjem s športom in poddimenzijama izgorelosti ter z zadovoljstvom z življenjem in splošno oceno zdravja. Ključne besede: stres, izgorelost, zadovoljstvo z življenjem, športna aktivnost, vojaki. Sandra Planinšek, Matej Tušak, Maja Pori Povezanost pogostosti športne dejavnosti z nekaterimi kazalci zdravja pri uslužbencih Slovenske vojske http://www.delo.si/novice/slovenija/ob-20-letnici-slovenske-vojske-voja- ko-kol-se-je-ustavilo.html raziskovalna dejavnost 115 Uvod „ Zdravje se ne opisuje le kot odsotnost simptomov ali bolezni, ampak tudi kot dobro počutje, zadovoljstvo, uspešno spoprijemanje s težavami, učinkovito reševanje problemov ter vseobsega- jočo blaginjo (WHO, 2006). V današnji družbi je stres sestavni del vsakdana, ki v veliki meri vpliva na kvaliteto življenja posameznika. V vseh poklicih so števil- ni dejavniki, ki lahko povzročajo stres. Stres na delovnem mestu nastaja zaradi čezmernih obremenitev, nezadovoljstva z delom, povečane odgovornosti, tek- movalnosti, občutka neustreznosti in slabih medosebnih odnosov (Možina, 1998). Pomembni izvori stresa so časovni pritiski, nezmožnost vplivanja na obseg dela, nezmožnost razporejanja svojega dela, neupoštevanje delavčevega mne- nja (Molan, 2005). Ljudje na nove ter zahtevne situacije pogosto reagirajo s povečanim stresom (Kajtna, Štukovnik in Dolenc Grošelj, 2011) in so najbolj podvr- ženi stresnim situacijam med 35. in 45. letom (Tušak in Faganel, 2004). To je ob- dobje življenja, ko si večina ustvarja karie- ro, rešuje stanovanjske probleme ter ima šoloobvezne otroke. V nekaterih državah je stres kot vzrok za odsotnost z dela celo presegel težave skeletno mišičnega sis- tema kot sicer vodilni vzrok za odsotnost z dela (McDaid, 2008). Za obvladovanje stresa na delovnem mestu je odgovoren tako vsak posameznik kot delodajalec. Stresne situacije naj bi bile prepoznane kot izziv in ne kot breme (Mlinar, Videm- šek, Meško in Karpljuk, 2009). Spoprije- manje s stresom lahko opredelimo kot obrambno, ki je po definiciji manj prila- gojeno, ter realistično, ki je usmerjeno na problem in po definiciji uspešnejše (Lamovec, 1990). Načine spoprijemanja s stresom, usmerjene na problem, po- gosteje uporabljamo v situacijah, nad ka- terimi ima posameznik nadzor, medtem ko so spoprijemalne strategije, usmerje- ne na emocije, značilnejše v pogojih, ko lahko na situacijo zelo malo vplivamo ali sploh ne (Ben-Zur, 1999). Izgorelost se pogosto enači s kroničnim stresom ali z neizpolnjenimi pričakovanji ter se opredeljuje kot stanje izčrpanosti, ki nastopi, ker predanost ideji, načinu ži- vljenja ali odnosu ne prinese pričakova- ne nagrade (Freudenberger in Richelson, 1980). Izgorelost se torej lahko opiše kot kronično stanje skrajne psihofizične in ču- stvene izčrpanosti. Raziskovalci sindrom izgorelosti povezujejo skoraj izključno s stresom v delovnem okolju (interperso- nalni dejavniki). Šele v zadnjem času se usmerjajo tudi na osebnostne značilnosti oseb, ki izgorijo (intrapersonalni dejavni- ki). V zadnjih tridesetih letih je bilo o sin- dromu izgorelosti po svetu objavljenih preko 6000 raziskav (Pšeničny, 2006). WHO je že leta 1998 opozorila, naj države sprejmejo ukrepe za preprečevanje stre- sa in izgorelosti na delovnem mestu in v ta namen izdala brošuro s priporočili, ki so jo dopolnili in nadgradili leta 2004 (WHO, 2004). Športna dejavnost ima pozitivne učin- ke na čustveno stanje, posameznikovo samospoštovanje, samopodobo in do- življanje samega sebe (Tomori, 2000). Študije so pokazale, da po lahkotnem ali močnejšem teku poraste stopnja hormo- na endorfina (Appenzeller in Standefer, 1980). Endorfini reducirajo občutek bole- čine ter povzročajo stanje evforije, lahko pa so tudi splošno povezani z izboljša- njem razpoloženja. Športna aktivnost je pozitivni stresor in kadar z njo ne pretira- vamo, znižuje učinke distresorjev (Lamb, 1980, v Anspaugh, Hamrick in Rosato, 2003). Ugotovljeno je bilo, da so ljudje, ki redno vadijo in vzdržujejo razmeroma vi- soko raven telesne pripravljenosti, manj občutljivi na negativne posledice stresa (Tomori, 2000). Redna telesna aktivnost vpliva na zmanjševanje občutkov tesno- be, hkrati pa poveča človekovo sposob- nost za bolj učinkovito spoprijemanje z vzroki za nastanek tesnobe. Študije so pokazale, da telesna vadba znižuje moč reakcij na stres, skrajšuje čas okrevanja po stresu ter zmanjšuje stopnjo streso- genih bolezni. Quick in Quick (1984, v Sutherland in Cooper, 1990) navajata, da so telesno dobri posamezniki prikazali boljše medsebojno delovanje aktivacije ter stresnega odgovora simpatičnega živčnega sistema in sposobnost rela- ksacije, ki obnavlja parasimpatični živčni sistem. Tako naj bi bili telesno kondicijsko dobri posamezniki manj psihološko raz- dražljivi v stresnih situacijah. Nadalje se koristi športne aktivnosti kažejo v izbolj- šani samopodobi, mirnejšemu spancu, močnejšem in bolj privlačnem telesu ter zmanjšani anksioznosti in depresiji. Špor- tna aktivnost je lahko tudi mehanizem, ki zmanjšuje psihološke posledice stresnih situacij, kratkoročno spreminja razpo- loženjska stanja ter dolgoročno zdravi osebnost (npr. anksioznost in depresijo) (Falkenberg, 1987, v Sutherland in Coo- per, 1990). Vojaški poklic in celotna vojska kot or- ganizirana celota sta po eni strani izpo- stavljena izjemnim in številnim obreme- nitvam, tako fizičnim kot psihičnim, po drugi strani pa za svoje delovanje potre- bujeta ljudi z nadpovprečno psihofizično kondicijo in stresno odpornostjo. Načini spoprijemanja s stresom so pomemb- ni za opravljanje vojaških zadolžitev in vplivajo na njihovo realizacijo ter učinko- vitost. Slovenska vojska želi pridobiti vr- hunsko usposobljene, dobro izurjene in motivirane pripadnike, ki v svojem delu najdejo poklicni izziv in osebno zadovolj- stvo. Vojska je posebno področje člove- kovega življenja in dela, delovne razmere pa so specifične in zahtevajo veliko psi- hičnega ter telesnega napora (Pori, Pori, Valant Velepec in Tušak, 2008). Za vojsko veljajo določene značilnosti, med kateri- mi je ena pomembnejših bojna pripra- vljenost oziroma usposobljenost. To je sposobnost in pripravljenost oboroženih sil v celoti ali posameznih rodov, služb in enot, da se v različnih okoliščinah in v določenem času vključijo v akcijo (Vojna enciklopedija, 1973). Leta 2003 je Sloven- ska vojska prešla iz naborniškega sistema izpopolnjevanja na profesionalnega, ki je zahteval tudi drugačen profil vojaka. Namen raziskave je bil ugotoviti stanje v nekaterih kazalcih zdravja ter njihovo po- vezanost s športno dejavnostjo pri usluž- bencih Slovenske vojske. Metode „ Preizkušanci Sodelovalo je 61 uslužbencev Slovenske vojske; 17 vojakov, 24 podčastnikov in 20 častnikov. Od tega je bilo 67 % moških in 33 % žensk. Zaradi zakrivanja osebne identitete nismo mogli pridobiti pov- prečnih podatkov o starosti. Pripomočki Za ugotavljanje kazalnikov duševnega zdravja so bili uporabljeni Vprašalnik spo- prijemanja s stresom (CRI), Vprašalnik o izgorelosti (MBI), Lestvica zadovoljstva z življenjem (SWLS) in Splošni vprašalnik o zdravju (GHQ). Vprašalnik spoprijemanja s stresom (CRI 2. del – Coping Response Inventory; Moos, 1990) je bil uporabljen za ugotavljanje strategij spoprijemanja s stresnimi življenjskimi okoliščinami. 116 Vprašalnik CRI – 2. del ima osem podle- stvic, vsako podlestvico pa sestavlja 6 postavk. Udeleženci na štiristopenjski lestvici (od 0 – nikoli do 4 – zelo pogo- sto) odgovarjajo na postavke, kako po- gosto uporabljajo posamezne strategije. Za vsako dimenzijo je minimalno število točk 0, maksimalno pa 18. Rezultat na vsaki dimenziji je seštevek ocen posame- znih postavk. Vprašalnik o izgorelosti (MBI – The Masla- ch Burnout Inventory; Maslach in Jackson, 1979) meri tri sestavine izgorelosti, in sicer čustveno izčrpanost, depersonali- zacijo in osebno izpolnitev. Sestavljen je iz 22 trditev, pri katerih preizkušanci na šeststopenjski Likertovi lestvici ocenjuje- jo pogostost pojavljanja za vsako trditev (od 0 – nikoli do 6 – vsak dan). Visoko sto- pnjo izgorelosti določajo rezultati 24 in več pri čustveni izgorelosti, 19 in več pri depersonalizaciji in 26 ali manj pri osebni izpolnitvi. Lestvica zadovoljstva z življenjem (SWLS – Satisfaction With Life Scale; Diener, Em- mons, Larsen in Griffin, 1985) je ozko osredotočena na merjenje splošnega zadovoljstva z življenjem. Sestavlja jo pet postavk, za katere preizkušanec na Liker- tovi lestvici oceni od 1 (sploh ne drži) do 7 (popolnoma drži), v kolikšni meri velja posamezna postavka zanj. Rezultat je povprečje ocen. Splošni vprašalnik o zdravju (GHQ – Gene- ral health questionnaire; Goldberg, 1972) je presejalni inštrument za odkrivanje psihiatričnih motenj v stanovanjskih sku- pnostih. Uporabili smo prirejeno verzijo, ki ima 13 postavk. Posamezniki odgovar- jajo, kakšno je bilo njihovo razpoloženje in počutje v zadnjem času. Odgovarjajo na petstopenjski Likertovi lestvici, kjer 1 pomeni, da sploh niso imeli težav, 5 pa pomeni, da so imeli težav veliko več kot običajno. Rezultat je povprečje ocen. Športna aktivnost je bila določena s šte- vilom ur tedensko. Postopek Testiranje je potekalo skupinsko v ma- tičnih ustanovah, v katerih so sodelujoči zaposleni. Seznanjeni so bili z namenom raziskave in omogočeno jim je bilo ne- moteno izpolnjevanje brez časovne omejitve. Podatki so bili obdelani s sta- tističnim paketom SPSS 14.0. for Windo- ws. Izračunani so bili osnovni statistični parametri. Za ugotavljanje razlik med spoloma je bila uporabljena enosmerna analiza variance, povezanost med spre- menljivkami je bila izračunana s Pearso- novim koeficientom korelacije. Rezultati „ Stanje v merjenih kazalcih zdravja Uslužbenci SV pri reševanju stresnih situ- acijah najpogosteje uporabijo strategiji 'reševanje problemov' in 'logična analiza'. Pri strategijah spoprijemanja s stresom se je pokazala statistično pomembna razlika med spoloma v poddimenziji emocionalnega izlitja oz. čustvene spro- stitve, ki je ena izmed vedenjskih strate- gij spoprijemanja s stresom in kaže na to, da si ženske veliko bolj kot moški priza- devajo sprostiti napetost s sproščanjem negativnih emocij (p = 0,00; Tabela 2). Rezultati kažejo, da pri uslužbencih SV ni zaznati višje stopnje izgorelosti, saj se vse povprečne vrednosti uvrščajo v katego- rijo nizke izgorelosti. Razlik med spoloma nismo odkrili. Prav tako ni bilo ugotovlje- nih razlik med spoloma v oceni zdravja ter zadovoljstva z življenjem. Uslužbenci SV so povprečno zadovoljni s svojim ži- vljenjem (ocena 3,90 od 7) in so izrazili zelo dobro oceno svojega zdravja (2,00), kar pomeni, da so imeli v zadnjem času v povprečju le manjše težave s svojim zdravjem. Športna dejavnost „ Preizkušanci v povprečju namenijo špor- tni dejavnosti 3,41 ± 2,1 ure tedensko (Tabela 2). Povezanost merjenih ka- zalcev duševnega zdravja s športno dejavnostjo Ugotovili smo statistično značilne pozi- tivne povezave med povprečnim teden- skim ukvarjanjem s športom in poddi- menzijama izgorelosti ter zadovoljstvom z življenjem (Tabela 3). Razprava „ Rezultati so pokazali, da si ženske veliko bolj kot moški prizadevajo sprostiti na- petost s sproščanjem negativnih emocij. Ženske menijo, da nimajo večjega vpliva na nastanek stresnih situacij v službi, saj so strategije, usmerjene na emocije, zna- čilnejše v pogojih, ko lahko na situacijo zelo malo vplivamo ali sploh ne (Ben-Zur, 1999). Pri drugih poddimenzijah se niso pokazale statistično pomembne razlike med spoloma, kljub temu pa je možno zaznati, da ženske večkrat iščejo podpo- ro kot moški. Ugotovitve sovpadajo tudi z rezultati raziskave, ki je pokazala, da se ženske večkrat poslužujejo strategij ko- gnitivnega izogibanja in emocionalno usmerjenih strategij (Howerton in Van Gundy, 2009). Moški si nasprotno večkrat prizadevajo razumeti tako stresor kot po- Tabela 1: Osnovna statistika merjenih kazalcev zdravja ter razlike med spoloma Skupno Ženske Moški M SD M SD M SD F Sig. Strategije spoprijema- nja s stresom Logična analiza 11,23 3,36 10,65 3,49 11,51 3,31 0,88 0,35 Pozitivna ocena 10,06 3,48 10,05 4,32 10,07 3,04 0,00 0,98 Iskanje podpore 8,00 2,82 8,70 3,13 7,66 2,63 1,86 0,18 Reševanje problemov 12,26 3,58 11,25 3,24 12,76 3,67 2,44 0,12 Kognitivno izogibanje 7,31 3,67 7,40 3,93 7,27 3,10 0,02 0,88 Sprejemanje 5,10 3,05 5,40 3,37 4,96 2,93 0,29 0,59 Iskanje alternativnih nadomestil 9,98 3,27 9,70 4,30 10,12 2,69 0,22 0,64 Emocionalno izlitje 5,50 3,05 7,10 3,08 4,68 2,73 9,68 0,00* Izgorelost Čustvena izčrpanost 18,18 11,10 20,45 12,51 17,07 10,33 1,25 0,27 Depersonalizacija 7,05 5,54 8,05 5,44 6,56 5,58 0,97 0,33 Osebna izpolnitev 29,18 7,16 29,90 6,96 28,83 7,31 0,29 0,59 Zadovoljstvo z življenjem 3,90 1,36 4,10 1,40 3,78 1,34 0,77 0,39 Splošno zdravje 2,00 0,93 2,07 1,08 1,98 0,85 0,13 0,72 raziskovalna dejavnost 117 skus, da bi se mentalno pripravili na stre- sor in njegove posledice, na kar kažejo rezultati dimenzije logične analize. Za delovni položaj mnogih vojakov sta značilni preobremenjenost in prenasiče- nost z delovnimi nalogami (Selič, Serec, Petek in Rus Makovec, 2010). Kljub temu v naši raziskavi pri pripadnikih SV nismo ugotovili visoke ravni izgorelosti. Vsak posameznik lahko reagira na obreme- nitve v svojem poklicu z njemu lastnim načinom, v skladu s svojo telesno konsti- tucijo, zdravjem in osebnostno strukturo. Individualne značilnosti posameznika, ki so relevantne pri pojavu izgorelosti, so predvsem njegova motivacija, potrebe, vrednote, samospoštovanje, izražanje in kontrola čustev ter osebni stil, saj vplivajo na to, kako se bo nekdo spoprijel z zu- nanjimi dejavniki čustvenega stresa (Ma- slach, 2003). Najvišje vrednosti so ude- leženci izrazili v poddimenziji čustvene izčrpanosti, za katero Golembiewski in Munzenrider (1984, 1988, v Penko, 1994) predpostavljata, da največ prispeva k izgorelosti. Razlik med spoloma nismo ugotovili, kar sovpada tudi z ugotovitva- mi nekaterih drugih raziskav (Casado idr., 2011). Pripadniki SV, tako ženske kot moški, so s svojim življenjem povprečno zadovoljni. Raziskovalci so ugotovili, da na rezultate vplivajo različne osebnostne lastnosti posameznika, od katerih je v veliki meri odvisno zadovoljstvo z življenjem (Mu- sek, 2008; Oishi in Schimmack, 2010). Ob- čutenje zadovoljstva z življenjem nekateri opisujejo kot eno od treh sestavin t. i. su- bjektivnega emocionalnega blagostanja (Diener idr., 1985; Musek, 2008), pri čemer gre za njegovo kognitivno komponento. Merjeni uslužbenci SV niso niti zelo zado- voljni niti zelo nezadovoljni s svojimi ži- vljenjskimi odločitvami in dosežki. Pripa- dniki SV so svoje zdravje ocenili kot zelo dobro, kar jim daje odlično izhodišče za odpornost proti stresnim dejavnikom. Zdravje je pomemben dejavnik, ki vpliva na kakovost življenja in blaginjo posa- meznika ter odločilno vpliva na delovno sposobnost in s tem na učinkovitost pri delu (Mlinar, Štihec, Karpljuk in Videmšek, 2009). Dobro oceno zdravja lahko pove- zujemo tudi s pridobljenimi podatki o za- dostni telesni aktivnosti preizkušancev. Primerna mera ukvarjanja s športno de- javnostjo je od 3 do 5 krat tedensko od pol do ene ure (Karpljuk idr., 2004). Ugo- tavljamo, da so merjeni uslužbenci SV v povprečju vsaj toliko športno aktivni kot splošna odrasla populacija (3,3 ure na teden; Starc in Sila, 2007). Podatek je nekoliko presenetljiv, saj bi pričakova- li, da so zaradi narave svojega dela bolj aktivni. Navkljub pomenu gibalne pripra- vljenosti vojakov za opravljanje vojaške službe se marsikatere vojske sveta ukvar- jajo s problematiko pripadnikov vojske, ki niso redno športno dejavni, čeprav jim je športna vadba omogočena v rednem delovnem času (Tkavc in Karpljuk, 2006). Naloge v vojski namreč zahtevajo od vojakov večje telesne napore (Dubik in Fullerton, 1987), zato mora biti športna vadba pomemben del vsakodnevne ob- veznosti (Williams, 2005). Športna dejavnost lahko izboljša kako- vost življenja odraslih vseh starosti in telesne pripravljenosti (Seefeldt, Malina in Clark, 2002). Bolj športno aktivni usluž- benci Slovenske vojske so bili statistično značilno bolj zadovoljni s svojim življe- njem ter so višje vrednotili svoje zdravje. Podobne rezultate so dobili tudi Mlinar idr. (2009), kjer so redno gibalno aktivni ocenili svoje zdravje kot odlično. Vojaki, ki imajo ustrezno raven gibalne učinko- vitosti (tudi kot posledico redne športne vadbe), so bolj zdravi, kar se kaže v njihovi boljši delovni učinkovitosti (Nafpaktitou, 2009; Pori, Tušak in Pori, 2010). Že srednje intenzivna vadba omogoča izboljšane imunskih funkcij (upad »stresnega« hor- mona kortizola) in s tem krepitev posa- meznikove odpornosti na stresne situ- acije (Nieman in Pedersen, 1999), kar se lahko kaže tudi v nižji stopnji čustvene iz- črpanosti in v našem primeru osebne iz- gorelosti. Uporaba redne športne vadbe kot tehnike spoprijemanja s stresom ima ugoden vpliv na izboljšane razpoloženja, dviguje samozavest ter ublaži psihološke in telesne stresne reakcije (Berger, 1994). Značilne povezave dveh poddimenzij izgorelosti s pogostostjo tedenske špor- tne dejavnosti pri našem vzorcu potrju- jejo izsledke raziskav, ki govorijo o zmanj- ševanju stresa kot posledici športne dejavnosti (Hassmen, Koivula in Uutela, 2000). Športno aktivni ljudje bolje du- ševno delujejo, kar pomeni, da nadzirajo oziroma obvladujejo stresna stanja (Fras, 2002). Verjetno se merjeni uslužbenci SV zavedajo pomena športne dejavnosti za zagotavljanje zdravja (v smislu zmanjše- vanja stresa, razdražljivosti, občutkov ne- koristnosti, depresivnosti …, ki so opre- deljeni v obliki trditev v vprašalniku). Tabela 2: Osnovna statistika tedenske športne dejavnosti ter razlike med spoloma Skupno Ženske Moški M SD M SD M SD F Sig. Športna dejavnost (ur/teden) 3,41 2,15 3,44 2,00 3,39 2,25 0,01 0,94 Tabela 3: Povezanost merjenih kazalcev zdravja s športno dejavnostjo Športna dejavnost (ur/teden) CRI Strategije spoprijemanja s stresom Logična analiza 0,13 Pozitivna ocena 0,16 Iskanje podpore 0,15 Reševanje problemov 0,17 Kognitivno izogibanje 0,06 Sprejemanje 0,04 Iskanje alternativnih nadomestil 0,14 Emocionalno izlitje 0,17 MBI Izgorelost na delovnem mestu Čustvena izčrpanost -0,20* Depersonalizacija -0,12 Osebna izpolnitev -0,20* SWLS Zadovoljstvo z življenjem 0,29* GHQ Zdravje -0,28* 118 Zaključek „ S pomočjo vprašalnikov smo preverjali nekatere kazalce zdravja (spoprijemanje s stresom, prisotnost znakov izgorelosti, ugotavljanje zadovoljstva z življenjem ter splošna ocena zdravja) ter ugotavljali njihovo povezanost s športno dejavno- stjo pri uslužbencih SV. Glavni izsledki raziskave kažejo, da merjeni uslužbenci SV največkrat premagujejo stres tako, da se soočijo z njim, ga analizirajo ter ga na podlagi pridobljenih informacij poskušajo čim bolj uspešno rešiti. Upo- rabljajo strategiji 'reševanje problemov' in 'logična analiza'. Ženske v primerjavi z moškimi večkrat reagirajo na stres tako, da poskušajo svojo napetost izraziti z ne- gativnimi emocijami. Merjeni uslužbenci SV ne kažejo znakov visoke izgorelosti, so povprečno zadovoljni s svojim življe- njem in ocenjujejo svoje zdravje kot zelo dobro. Ugotovili smo, da bolj športno aktivni kažejo nižjo stopnjo osebne in čustvene izgorelosti, so bolj zadovoljni s svojim življenjem ter navajajo manj težav z zdravjem. Literatura „ Anspaugh, D.J., Hamrick, M.H. in Rosato, F.D. 1. (2003). Wellness. New York: McGraw-Hill. Appenzeller, O. in Standefer, J. (1980). Exerci-2. se-indused stress responses of amenorrheic and eumenorrheic athletes. The Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism, 59 (1), 109–120. Ben-Zur, H. (1999). The effectiveness of co-3. ping meta-strategies: perceived efficiency, emotional correlates and cognitive perfor- mance. Personality and Individual Differences, 26 (5), 923–939. Berger, B.G. (1994). Coping with stress: the 4. effectiveness of exercise and other tech- niques. Quest, 46 (1), 100–109. Casado, A., Castellanos, A., Lopez-Fernan-5. dez, M.E., Ruiz, R., Lopez Imedio, E., Castillo, C. idr. (2011). Determination of oxidative and occupational stress in palliative care workers. Clinical Chemistry and Laboratory Medicine, 49 (3), 471–7. Diener, E., Emmons, R.A., Larsen, R.J. in Griffin, 6. S. (1985). The satisfaction with life scale Jour- nal of Personality Assessment, 49, 71–75. Dubik, J.M. in Fullerton, T.D. (1987). Soldier 7. overloading in Grenada. Military Review, 67, 38–47. Fras, Z. (2002) Predpisovanje telesne aktiv-8. nosti za preprečevanje bolezni srca in ožilja. Zdravstveno varstvo, 41, 27–34. Freudenberger, H.J. in Richelson, G. (1980). 9. Burnout: The High Cost of High Achievement. Garden City, New York: Doubleday. Goldberg, D.P. (1972). 10. The detection of psychi- atric illness by questionnaire. London, Oxford: University Press. Hassmen, P., Koivula, N. in Uutela, A. (2000).11. Physical exercise and psychological well-be- ing: a population study in Finland. Preventive Medicine, 30, 17–25. Howerton, A. in Van Gundy, K. (2009). Sex 12. differences in coping styles and implications for depressed mood. International Journal of Stress Management, 16(4), 333–350. Kajtna, T., Štukovnik, V. in Dolenc Grošelj, L. 13. (2011). Učinek kratkotrajnega pomanjkanja spanja na koncentracijo in počutje z nadzira- njem doživetega stresa. Zdravstveni Vestnik, 80 (5): 354–361. Karpljuk, D., Hadžić, V., Dervišević, E., Rešetar, 14. V., Debevc, U. in Videmšek, M. (2004). Spre- membe krvnega sladkorja pri diabetikih tipa 2 pod vplivom hoje in nekatera izhodišča vadbe za zdravje. Šport, 52 (Suppl), 37–43. Lamovec, T. (1990). Načini spoprijemanja s 15. stresom. Anthropos, 22 (5-6), 217–230. Maslach, C. (2003). 16. Burnout. The cost of caring. Cambridge: Malor Books. Maslach, C. in Jackson, S.E. (1979). Burned-17. out cops and their families. Psychology To- day, 12 (12), 59–62. McDaid, D. (2008). 18. Mental health in workplace settings. Consecus paper. Luxembourg: Euro- pean Communities. Mlinar, S., Štihec, J., Karpljuk, D. in Videmšek, 19. M. (2009). Gibalna dejavnost in zdravstveno stanje zaposlenih v igralništvu. Zdravstveno varstvo, 48 (3), 122–130. Mlinar, S., Videmšek, M., Meško, M. in Karpljuk, 20. D. (2009). Stres in osebna ocena zdravja za- poslnih v igralništvu. Zdravstveno varstvo, 48 (3): 105–113. Molan, M. (2005). Vpliv hrupa na razpoložlji-21. vost delavcev v novih tehnoloških okoljih. Sanitas et labor, 4 (1), 107–122. Moos, R.H. (1990). 22. Coping with life crisis – An Integrated Approach. New York: Plenum Press. Možina, S. (1998). Management kadrovskih 23. virov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Musek, J. (2008). Dimenzije psihičnega bla-24. gostanja. Anthropos, 1-2 (209–210), 139–160. Nafpaktitou, D. (2009). Are hill AFB military 25. personnel from US, Europe, Asia and Middle East maintaining physical fitness? Internatio- nal Journal of Fitness, 5 (2), 59–65. Nieman, D.C. in Pedersen, B.K. (1999).Exer-26. cise and immune function. Recent develo- pments. Sports Medicine, 23 (4), 73–80. Oishi, S. in Schimmack, U. (2010). Residential 27. Mobility, Well-Being and Mortality. Journal of Personality and Social Psycology, 98 (6), 980–994. Penko, T. (1994). Izgorelost pri delu. V 28. T La- movec (ur.), Psihodiagnostika osebnosti (str. 323–343). Ljubljana: Filozofska fakulteta in znanstveni inštitut filozofske fakultete. Pori, M., Pori, P., Valant, A. in Tušak, M. (2008). 29. Vpliv gibalnih sposobnosti na delovno uspe- šnost pri slovenskih vojakih. Šport, 56 (3/4), 53–56. Pori, P., Tušak, M. in Pori, M. (2010). Which 30. motor abilities have the highest impact on working performance of Slovenian soldiers. Biology of Sport, 53, 36–43. Pšeničny, A. (2006). Recipročni model izgo-31. relosti (RMI): prikaz povezave med interper- sonalnimi in intrapersonalnimi dejavniki. Psihološka obzorja,15 (3): 19–36. Seefeldt, V., Malina, R.M.in Clark, M.A. (2002). 32. Factors affecting levels of physical activity in adults. Sports Medicine, 32 (3), 143–168. Selič, P., Serec, M., Petek, D. in Rus Makovec, 33. M. (2010). Osebnostne značilnosti in strate- gije spoprijemanja s stresom, povezane z zdravjem in izgorelostjo pri vojakih Sloven- ske vojske. Zdravstveno varstvo, 49 (2), 61–75. Starc, G. in Sila, B. (2007). Ura športa na dan 34. prežene vse težave stran: tedenska športna dejavnost odraslih v Sloveniji. Šport, 55(su- ppl): 27–36. Sutherland, V.J. in Cooper, C.L. (1990). 35. Under- standing stress. London: Chapman and Hall. Tkavc, S. in Karpljuk, D. (2006). Pogostost 36. športne dejavnosti v enoti Slovenske vojske. V H Berčič (ur.), Zbornik 6. slovenskega kongre- sa športne rekreacije (str. 80–84). Moravske Toplice: Cindi Slovenija et al. Tomori, M. (2000). Duševne koristi telesne 37. dejavnosti. V J Turk J (ur.), Lepota gibanja (str. 60–70). Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije. Tušak, M. in Faganel, M. (2004). 38. Jaz – športnik: samopodoba in identiteta športnikov. Ljublja- na: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Vojna enciklopedija.[The encyclopedia of 39. war.] (1973). Beograd: Vojno izdavački zavod. WHO. – The world health report 2006 – 40. working together for health. Pridobljeno 10.6.2011 s http://www.who.int/whr/2006/ en/ WHO (2004). 41. Prevention of Mental Disorders: Effective Interventions and Policy Options. Že- neva: World Health Organisation. Williams, A.G. (2005). Effects of basic training 42. in the British army on regular and reserve army personnel. The Journal Strength & Con- ditioning Research, 19 (2), 254–259. Izr. prof. dr. Maja Pori, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, Ljubljana E-mail: maja.pori@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 119 Parents’ impact on coach’s decisions in alpine skiing Abstract Our research deals with the parental influence on the coach's decisions and actions in alpine skiing – we investigated the influence of the parent's gender, education both in general and in the field of sport, the financial input of the parents and the success of the athlete. We focused on young athletes, because already at an early age the role of the parents is somewhat increased, when the sport is as expensive as alpine skiing is. The roles of everyone involved in the athlete's environment are becoming more and more achievement oriented – the children are oriented towards winning, the coaches towards progress of their athletes and the parents toward financially supporting the demands of practice and competitions. We often hear the complaints of coaches that parents try to exert too much pressure on them regarding their decisions, simply because of the amount of their financial input and this research focuses on verifying these claims of coaches. The research included 44 parents and 14 coaches of alpine skiing in Slovenia in the category of older boys and girls. The data was obtained with a questionnaire that we constructed ourselves and we found that the parents increase the amount of their attempts to influence the coach’s decisions and actions as their financial input increases. We also found that the parents do not try to increase the amount of pressure on the coach when the children’s results are worse than expected. Key words: alpine skiing, parents, coaches, influence Izvleček Raziskava obravnava vpliv staršev na odločitve trenerja v alpskem smučanju, in sicer smo preverjali, ali so spol staršev, njihova splo- šna in športna izobrazba, finančni vložek staršev ter uspešnost tekmovalca vzroki za vpliv staršev na delo in odločitve trenerjev v otroški kategoriji alpskega smučanja. V športu z velikimi finanč- nimi vložki (kot je alpsko smučanje) je delovanje in vpliv staršev izjemnega pomena. Vloga vseh tistih, ki so vključeni v kariero vr- hunskega tekmovalca, postaja vedno bolj usmerjena v storilnost – otrokova je usmerjena v doseganje dobrih rezultatov, trenerjeva po napredku svojih varovancev. Storilnost staršev se vidi preko am- bicij, ki jih polagajo na otrokova ramena. V zadnjem času se v pra- ksi pogosto pojavljajo komentarji trenerjev, da starši zaradi velike finančne vpletenosti poskušajo pretirano vplivati na delo in odlo- čitve trenerja, zato smo želeli v naši raziskavi to preveriti. Vključeni so bili starši tekmovalcev alpskega smučanja v kategoriji starejših dečkov in deklic Slovenije ter njihovi trenerji, in sicer 44 staršev in 14 trenerjev. Podatke za raziskavo smo dobili z uporabo anketnega vprašalnika, s katerim smo ugotovili, da starši povečujejo svoj vpliv na trenerjeve odločitve in delovanje skladno z večanjem njihovega finančnega vložka, ugotovili pa smo tudi, da starši ne poskušajo na trenerja vplivati bolj takrat, kadar so rezultati otrok slabši od pričakovanj. Ključne besede: alpsko smučanje, starši, trener, vplivanje. Davor Bozovičar1, Blaž Lešnik2 in Tanja Kajtna2 Vpliv staršev na trenerjeve odločitve v alpskem smučanju 1 OŠ Janka Padežnika, Maribor 2 Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani Foto: Dani Šeruga 120 Uvod „ Je alpsko smučanje res prišlo do točke, kjer se selekcija začne z debelino denar- nice? V smučanju so vedno bili in bodo glavni financerji svojega otroka starši. Zato se lahko upravičeno vprašamo, ali je finančni prispevek spremenil vlogo staršev smučarjev in ali je od tega dejav- nika odvisen vpliv staršev na trenerjeve odločitve. Vloga vseh, ki so vključeni v vr- hunski šport, predvsem otrok, trenerjev in staršev je vedno bolj usmerjena v sto- rilnost. Storilnost otroka tekmovalca po dobrih rezultatih, storilnost trenerja po napredku svojih varovancev, storilnost staršev se vidi v željah po otrokovem uspehu. Soodvisnost staršev in trenerjev je dejstvo. Številni psihologi in sociologi so v svojih raziskavah natančno določili vlogo staršev in vlogo trenerja. Vendar je smučanje tako specifičen šport, da so starši v marsičem bolj vpeti v sam šport kot po teoriji idealne vloge: podpora, spodbujanje in pomoč. Merilo rezultata v alpskem smučanju je čas, ki ga doseže smučar na progi. Smu- čar, ki doseže hitrejši čas, je rangiran višje. Tekmovalne oblike smučanja zahtevajo od tekmovalcev visoko raven psiho-fizič- ne priprave, ki jo je danes v vrhunskem športu mogoče doseči le s trdim delom, primernimi metodami, ustreznim načrto- vanjem in ustreznim vodenjem procesa treninga (Lešnik, Murovec in Gašperšič, 2002). V alpskem smučanju se začne začetni izbor zelo zgodaj in selekcija primernih otrok za alpsko smučanje je tako usmer- jena v zgodnje otroštvo vsakega posa- meznika (Lešnik, 1996). Specifičnost in kompleksnost alpskega smučanja sta razvidna v razliki med obliko treniranja in tekmovanjem. Čeprav je smučanje individualna športna panoga, so večino- ma v klubih in reprezentancah treningi organizirani v obliki skupinske vadbe. Ta vidik treniranja in tekmovanja v alpskem smučanju najbolj ponazori izjava trenerja Filipa Gartnerja (Rajtmajer, 2004, str. 45): »Alpsko smučanje je sicer individualni šport, vendar le od štarta do cilja. Vse priprave pa vsebujejo veliko elementov dinamike kolektivnih športov.« Tabela 1 prikazuje število otrok v posa- mezni otroški kategoriji, ki so se udeleže- vali slovenskih državnih tekem v alpskem smučanju v sezoni 2009/10 (čas od maja 2009 do aprila 2010). Tabela 2 prikazuje število tekmovanj v Sloveniji v vseh otroških kategorijah alp- skega smučanja v sezoni 2009/10 (čas od maja 2009 do aprila 2010). Iz te tabele je razvidno, da večina otrok pri 11-ih in 12- ih letih starosti že sistematično tekmuje. Število tekmovanj se povečuje, odvisno pa je tudi od uspešnosti posamezne- ga tekmovalca. Najboljši tekmovalci se udeležujejo še mednarodnih tekmovanj. Doseženi rezultati na mednarodnih tek- movanjih so eden izmed pomembnih kriterijev za uvrstitev v otroško ali mla- dinsko reprezentanco. Pomembnost tekmovanja vpliva na povečan stres tako tekmovalcev kot trenerjev in tudi star- šev (www.sloski.si., oktober 2010).Avtorji številnih knjig o športu opredeljujejo trenerja kot ključno osebo v oblikova- nju športnikove kariere (Martens, 1990; Tušak in Tušak, 2001). Dick (1997, v Kajtna in Tušak, 2007) treniranje opredeljuje kot »bolj umetnost kot znanost«. Brez dvo- ma je trener oseba, ki vodi, usmerja in preoblikuje športnika (Kajtna in Tušak, 2007). Trenersko delo je najprej moralna odgovornost in šele nato »tehnologija smučarske panoge«, saj s sredstvi trenin- ga trener spreminja športnika, njegovo osebnost oziroma psiho-somatski status. Pri mlajših kategorijah je pomemben pedagoški vidik trenerjevega dela, zato je njegova naloga tudi vzgoja (Petrovič, Šmitek in Žvan, 1983). Uspešnost trenerja se ocenjuje predvsem po njegovih do- sežkih – rezultatih njegovih varovancev. Čeprav je včasih krivična, še posebej pri mladih športnikih, je ta ocena v praksi tudi najbolj pogosta. Na slovenskem področju velja izpo- staviti dve raziskavi s tega področja. Hvalec (2005, v Kajtna in Tušak, 2007) je ugotovila, da v osebnosti med bolj ali manj uspešnimi trenerji ni razlik. Ugo- tovila je tudi, da so uspešni trenerji bolj intenzivni v svojem vedenju (pri pouče- vanju, vodenju, organiziranju). Uspešni trenerji namenjajo tudi več pozornosti medosebnim odnosom. Drugo obse- žno raziskavo je opravila Kajtna (2006) s svojo doktorsko disertacijo, kjer ugota- vlja nekatere vidike delovanja slovenskih trenerjev. Ugotovitve raziskave kažejo, da so lastnosti uspešnih trenerjev na- slednje: uspešno sodelujejo s timom, so bolj dominantni, so bolj demokratični v vodenju, večja je usmerjenost na odnos s športnikom, boljše prepoznavajo in razumevajo športnikove emocije, imajo višje izražena stališča do vrhunstva, po- gosteje se pogovarjajo o strokovnih te- mah in se strokovno izpopolnjujejo. Za alpsko smučanje v slovenskem prostoru so ugotovitve te raziskave dober usmer- jevalec pri oblikovanju izobraževalnih vsebin za mlade smučarske trenerje. Kdo in kako dela z mladimi športniki, je zelo pomembno za razvoj športnika in za ustvarjanje optimalnega trikotnika trener – tekmovalec – starši. Tabela 1: Število otrok po kategoriji na državni tekmi v alpskem smučanju Sezona 2009/10 število tekmovalcev na državni tekmi cicibanke 49 cicibani 62 mlajše deklice 39 mlajši dečki 50 starejše deklice 40 Tabela 2: Število otroških tekmovanj v Sloveniji za alpsko smučanje rang tekmovanj kategorije CCI/CCE MDI/MDE SDI/SDE REGIJSKO TEKMOVANJE od 4 do 6 od 4 do 6 od 4 do 6 DRŽAVNO TEKMOVANJE 6 10 13 DRŽAVNO PRVENSTVO 1 3 3 MEDNARODNO TEKMOVANJE 0 0-5 0-5 SKUPAJ-tekmovanj od 11 do 13 od 22 do 24 od 25 do 27 Legenda: CCI/CCE – cicibani in cicibanke; MDI/MDE – mlajši dečki in mlajše deklice; SDI/SDE – starejši dečki in starejše deklice raziskovalna dejavnost 121 Športno udejstvovanje otrok postane pomemben del tudi v življenju staršev, že od začetka otrokove kariere, še bolj pa to postane izrazito v vrhunskem športu (Tušak, Marinšek in Tušak, 2009). Bloom in sodelavci so ugotovili, da je vloga star- šev v različnih obdobjih drugačna. V rani mladosti naj bi imel otrok prosto izbiro pri odločitvi glede tega, ali bo treniral v klubu ali ne. Pri tem naj bi ga starši pod- pirali. Naslednje obdobje je tisto, ko se morajo starši bolj aktivno vključiti v otro- kovo športno življenje, v poznejših letih pa naj bi bila starševska vloga predvsem finančna pomoč (Tušak idr., 2009). Pomen vključevanja staršev v športno situacijo zelo nazorno poudarja Sabock (1985, v Kajtna in Tušak 2007), ki pravi, da so v odnosu med trenerjem in mladim športnikom vedno vključeni tudi starši. Značilnosti vseh treh oseb v tej situaciji so vidne iz naslednje slike: Slika 1: Osebe v športni situaciji mladega športnika (Sabock, 1985, v Kajtna in Tušak, 2007). Športnik je tisti, ki vidi zadeve iz prve ose- be. Starši delujejo z vidika upoštevanja le lastnega otroka s tunelsko vizijo – orien- tirajo se le na svojega otroka. Trener je prikazan kot oseba, ki mora ustreči čim več stranem oziroma dejavnikom, ki ga vlečejo v različne smeri (Sabock, 1985, v Kajtna in Tušak, 2007). Pozitivna vloga staršev v športu se nanaša na starševsko podporo in spodbudo, pri čemer mo- rata obe prihajati v zmerni oziroma pri- merni količini. Trend razvoja športa gre v smeri, ki ne dopušča, da bi starše lahko izločili iz sistema celotne športnikove podpore, kar tudi ni koristno. Pomena družine in staršev v športu ne gre pod- cenjevati, ravno nasprotno (Tušak idr., 2009). Pri napačnem ravnanju staršev v karieri mladega športnika se vedno zno- va pojavljajo tovrstne besede za vzroke ali posledice z negativnim predznakom: ambicioznost, finančni vložek, pričakova- nja, izgorevanje, prenehanje kariere. Pri- čakovanja staršev imajo lahko pozitivne ali negativne posledice, predvsem kadar za otroka predstavljajo dodaten pritisk in stres. Tako ugotavljajo različne raziskave (Burstad, 1988; Scanlain, Stein, Ravizza, 1991; Weiss, Weise, Klint, 1989, vsi v Tušak idr., 2009). Že leta 1987 so Petrovič idr. (1987) zapi- sali: »Smučanje je vedno dražje in vedno težje dostopno različnim kategorijam občanov. Rešitev tega problema je ne- dvomno celostne narave.« Več kot dve desetletji pozneje so razmere še težje. Avtorji priznavajo, da brez materialne in osebne udeležbe staršev ne bi bilo ka- kovostnega in vrhunskega smučanja. V Sloveniji so zelo redki klubi, ki omogoča- jo socialno šibkim, toda nadarjenim otro- kom, enake možnosti za vadbo in uspeh kot drugim. Majerič (2000) je mnenja, da vztrajajo predvsem otroci staršev, ki imajo denar, mnogi mladi obetavni tek- movalci pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev prenehajo z nastopanjem. Tako kot v večini športov z velikimi finančnimi vložki staršev se tudi v alpskem smuča- nju pojavljajo ambiciozni starši s svojimi interesi. Trener, otrok in starši se morajo zavedati, da je med njimi potrebna neka- kšna »trajna zveza«. Starši se morajo stri- njati, da bodo podpirali svojega otroka in da bodo uporabljali šport kot sredstvo za njegov razvoj (Tušak in Tušak, 2001). Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali se spol staršev, njihova športna izobrazba, fi- nančni vložek staršev in uspeh oziroma neuspeh tekmovalca povezujejo z vpli- vanjem staršev na delo in odločitve tre- nerjev. Metode dela „ Preizkušanci Vzorec merjencev je vključeval 44 star- šev (23 mater in 21 očetov) in 14 trener- jev. Dobili smo ga na podlagi naključno izbranih tekmovalcev, rojenih v letih 1997 in 1996, ki so bili v sezoni 2010/11 v kategoriji starejših dečkov in deklic re- gistrirani pri Smučarski zvezi Slovenije. Tekmovalci so iz različnih smučarskih klubov po Sloveniji. Nekateri trenerji so v času raziskave zastopali več kot enega tekmovalca (največ do tri). Pripomočki V raziskavi smo uporabili dva anketna vprašalnika zaprtega tipa. Za starše je enak vprašalnik za oba spola, drugi vpra- šalnik je bil za trenerje. Anketni vprašal- nik je vseboval 5 demografskih vprašanj in 28 postavk. Demografska vprašanja so bila zastavljena v obliki izbirnih vprašanj, drugi tip postavk pa je bil v obliki trditev v petstopenjski lestvici. Če trditev nikoli ne velja, so anketiranci obkrožili 1, če tr- ditev skoraj nikoli ne velja, so obkrožili 2, če trditev velja včasih, so obkrožili 3, če trditev skoraj vedno velja, so obkrožili 4, in če trditev vedno velja, so obkrožili 5. Postopek Starše in trenerje smo anketirali po klu- bih, večinoma individualno, nekajkrat pa v majhnih skupinah. V raziskavi smo za analizo podatkov uporabili deskriptivno statistiko in metodo t-testa. Rezultati z razpravo „ Najprej smo primerjali razlike med mamo in očetom ter ugotovili, da je med vsemi postavkami razlika samo v izobrazbi, in sicer imajo očetje nekoliko višjo stopnjo izobrazbe. Razlike so prikazane v Tabeli 3. Odgovor na vprašanje, zakaj ni večjih razlik med spoloma, najdemo v postavki »Ali ste tekmovali v športu«. Mame imajo večji delež kot očetje. Torej je bilo več ak- tivnih športnic med materami kot očeti. Naslednji argument za odsotnost razlik najdemo v specifičnih lastnostih alpske- ga smučanja kot športa, v katerega sta enakovredno vključena oba starša, pred- vsem organizacijsko in časovno. Tudi tu se matere spoznajo z zahtevami in zna- čilnostmi alpskega smučanja. Tabela 3: Primerjava med očetom in materjo Mati Oče Postavka M SD M SD F Sig (F) Izobrazba 3,17 1,59 4,24 1,89 -2,03 0,05 Kritičnost do trenerja 2,30 1,18 2,90 0,83 -1,93 0,06 Legenda: M – aritmetična sredina; SD – standardna deviacija; Sig(F) – pomembnost parametra F 122 Na Sliki 2 so prikazane primerjave med skupino staršev, ki plačujejo 4.000 € in manj, ter skupino staršev, ki plačujejo 5.000 € in več. Prikazane so le postavke, pri katerih so bile ugotovljene statistič- no pomembne razlike. Prva razlika je v starosti staršev, ki plačujejo manj. Ti so v povprečju stari 42,41 let, za razliko od tistih, ki plačujejo več, ki so v povprečju stari 38,9 let. Druga pomembna razlika se je pojavila pri postavki številka 27. Starši, ki plačujejo več, se v večji meri strinjajo s to postav- ko kot starši, ki plačujejo manj. Ugotovili smo, da tisti starši, ki plačujejo več, od svojih otrok pričakujejo večji uspeh. Iz tega lahko sklepamo, da več kot starši vlagajo v otrokovo smučanje, večja pri- čakovanja imajo. S tem ne moremo po- trditi, da s tem tudi v večji meri vplivajo na trenerja. Lahko pa sklepamo, da se s tem poveča pritisk na trenerja in posle- dično posredno vplivanje na njegovo delo. Medtem ko ni razlike pri postavki »Ali spremljate otroka na treningu«, pa je razlika pri postavki »Ali spremljate otroka na tekmi«. Tukaj se pokaže pomembna razlika, in sicer spremlja otroka na tekmi več tistih staršev, ki plačujejo več. Zakaj je tako, si težko razlagamo. Videti pa je, da je zanimanje staršev za spremljanje tekem svojega otroka večje pri tistih, ki več plačujejo. Najbolj zanimiva ugotovitev pri analizi- ranju razlik med skupinama je, da starši, ki plačujejo manj, bolj vplivajo na svoje otroke. To smo ugotovili iz analize po- stavk »Ali na treningu svetujete otroku s strokovnimi nasveti« in »Ali na tekmi svetujete otroku s strokovnimi nasveti«. Ko smo primerjali obe postavki, se je po- kazala pomembna razlika. Za nadaljnje raziskave bi bilo smiselno ugotoviti, zakaj je temu tako. Čeprav v drugih postavkah ni razlik, se kaže smer, v katero se nagiba vpliv star- šev. Pri starših, ki plačujejo več, je opa- zen nagib v smer vplivanja na trenerja. To je moč opaziti pri naslednjih postav- kah: »Mesečno sestajanje s trenerjem«, »Kritičnost do trenerja«, »Nasprotovanje trenerjevim odločitvam«, »Spreminjanje trenerjevih odločitev«, »Svetovanje tre- nerju o številu snežnih dni«, »Večji vpliv pri odločanju o treningih in tekmah, če bi bili finančni prispevki večji«, »Večji nad- zor nad delom trenerja, če bi bili finančni prispevki večji«. Pri starših, ki plačujejo manj, pa v smeri vplivanja na otroka. To sklepanje nakazujejo postavke: »Zahteva- ti, da otrok trenira več zaradi povečanja finančnih prispevkov za smučanje«, »Sve- tovanje otroku s strokovnimi nasveti na treningu«, »Svetovanje otroku s strokov- nimi nasveti na tekmi«. Bolj, kot presenečajo, pa nas begajo ugo- tovitve, da starši, ki plačujejo več, v večji meri spremljajo otroka na tekmovanju, vendar na sami tekmi manj svetujejo otroku s strokovnimi nasveti. Torej so na tekmi bolj v vlogi opazovalcev, medtem ko starši, ki plačujejo manj, tudi manjkrat spremljajo otroka na tekmi, a mu več- krat svetujejo. Rezultati primerjav obeh skupin staršev sicer ne dajejo statistično pomembnih dokazov, da večji, kot je fi- nančni prispevek, večji je vpliv na trener- ja, vendar pa se kaže trend v to smer in menimo, da bi na večjem vzorcu to potr- dili. Raziskave na večjem vzorcu bi lahko bolj natančno dokazale naše trditve, saj Tabela 4: Primerjava med starši v višini prispevka na leto 4.000 € ali manj 5.000 € ali več Postavka M SD M SD F Sig (F) Starost 42,41 6,95 38,90 6,52 2,00 0,05 Starševski finančni strošek na leto 3.379,31 941,65 5.000,00 0,00 -9,43 0,00 Večji vpliv pri odločanju o treningu in tekmah zaradi povečanja finančnih prispevkov za smučanje 2,10 1,08 2,70 1,62 -1,66 0,10 Večja pričakovanja staršev za otrokov uspeh povezana z visokimi finančnimi vložki v smučanju 2,41 0,95 3,10 1,49 -2,10 0,04 Spremljanje otroka na tekmi 3,17 0,93 3,73 1,08 -2,14 0,04 Svetovanje otroku s strokovnimi nasveti na treningu 1,52 0,74 1,10 0,40 2,71 0,01 Svetovanje otroku s strokovnimi nasveti na tekmi 1,55 0,78 1,13 0,43 2,55 0,01 Legenda: M – aritmetična sredina; SD – standardna deviacija; Sig(F) – pomembnost parametra F ,00 1,00 2,00 3,00 4,00 5,00 O ce na 27 29 30 31 Postavke 4000 EUR ali manj 5000 EUR Slika 2: Primerjava med višino finančnega prispevka za treninge alpskega smučanja na leto. Legenda – postavke: 27 – Ali mislite, da so večja pričakovanja staršev za otrokov uspeh povezana z visokimi finančnimi vložki v alpskem smučanju? 29 – Ali spremljate otroka na tekmi? 30 – Ali na treningu svetujete otroku s strokovnimi nasveti? 31 – Ali na tekmi svetujete otroku s strokovnimi nasveti? raziskovalna dejavnost 123 za vsako ceno«. Starše smo v anketi spra- ševali: »Ali si želite, da bi otrok zmagoval za vsako ceno?« Trenerjem smo postavili enako le obrnjeno vprašanje: »Ali misli- te, da starši želijo, da bi otrok zmagoval za vsako ceno?« Vprašanje je široko in si ga vsak lahko predstavlja po svoje, saj je »cena« širok pojem. Vsak najbrž želi raz- lično mero žrtvovanja za zmago. Pri tej postavki so razlike statistično pomemb- ne. Trenerji v večji meri trdijo, da si starši želijo zmage za vsako ceno, za razliko od staršev. Sklepamo, da trenerji dobivajo ta- kšen vtis oziroma da so reakcije in odzivi staršev takšni, da trener predpostavlja, da je zmaga za vsako ceno bolj pomembna, kot si starši to v resnici želijo. Glede finančnega prispevka je statistič- no pomembna razlika med trenerji in očeti pri postavki »Zahtevati, da otrok trenira več zaradi povečanja finančnih prispevkov za smučanje«. Trenerji so bolj naklonjeni tej trditvi kot očetje. Tudi pri tej ugotovitvi sklepamo, da trenerje v ta- kšno razmišljanje vodijo izkušnje s starši. Tretja pomembna razlika med trenerji in očeti je vezana na postavko »Prilaščanje trenerjeve vloge«. Trenerji so mnenja, da si starši prilaščajo to vlogo večkrat, kot to Tabela 5: Primerjava med trenerjem in materjo Trener Mati Postavka M SD M SD F Sig (F) Starost 35,67 7,04 42,87 5,81 -3,44 0,00 Izobraževanje o športu 3,65 0,99 2,01 1,22 2,97 0,01 Mesečno sestajanje s trenerjem 3,73 0,92 3,09 1,20 2,12 0,04 Zahtevati, da otrok trenira več zaradi povečanja finančnih prispevkov za smučanje 2,54 1,03 1,87 1,42 1,90 0,06 Zmagovati za vsako ceno 1,77 0,91 1,17 0,49 2,80 0,01 Spremljanje otroka na treningu 2,27 0,87 2,78 1,09 -1,83 0,07 Legenda: M – aritmetična sredina; SD – standardna deviacija; Sig(F) – pomembnost parametra F Tabela 6: Primerjava med trenerjem in očetom Trener Oče Postavka M SD M SD F Sig (F) Starost 35,67 7,04 41,71 6,40 -2,68 0,01 Tekmovali v športu 0,87 0,35 0,52 0,51 2,24 0,03 Rang tekmovanja 2,23 0,44 1,55 0,69 2,96 0,01 Izobraževanje o športu 3,65 0,99 1,76 0,93 4,23 0,00 Prilaščanje trenerjeve vloge 1,50 0,76 1,14 0,36 1,98 0,05 Zahtevati, da otrok trenira več zaradi povečanja finančnih prispevkov za smučanje 2,54 1,03 1,71 0,96 2,82 0,01 Prednost uživanju v smučanju ali rezultatom na tekmi 3,50 1,03 4,00 0,95 -1,71 0,09 Zmagovati za vsako ceno 1,77 0,91 1,14 0,48 2,85 0,01 Legenda: M – aritmetična sredina; SD – standardna deviacija; Sig(F) – pomembnost parametra F Slika 3: Primerjava med trenerjem, očetom in materjo. Legenda – postavke: 3 – Ali ste kdaj tekmovali v športu? 5 – Ali se strokovno izobražujete o športu? 10 – Ali se mesečno sestajate s trenerjem za pogovore o aktualnih problemih? 15 – Ali si prilaščate trenerjevo vlogo? 23 – Ali bi od otroka zahtevali, da trenira več, če bi morali povečati finančne prispevke za smuča- nje? 25 – Ali želite, da bi vaš otrok zmagoval za vsako ceno? ,00 1,00 2,00 3,00 4,00 5,00 O ce na 3 5 10 15 23 25 Postavka Trener Mama Oče že ta raziskava nakazuje večji vpliv na tre- nerja pri tistih starših, ki plačujejo več. Na Sliki 3 je prikaz primerjav med trener- jem, očetom in materjo v tistih postavkah, ki imajo statistično pomembne razlike. Iz rezultatov primerjav med postavkami in skupinami trener – starš smo ugotovili, da se tako mame kot tudi očetje razliku- jejo od trenerjev pri postavki »Zmagovati 124 trdijo očetje. To bi lahko razložili s tem, da so morda bili trenerji pri reševanju vpra- šalnikov bolj iskreni. Ali pa starši svojih vplivov sploh ne opazijo oziroma se jim zdijo samoumevni ter jim zato na lestvi- ci ne namenjajo visokih ocen. Ugotovili smo, da trenerji opažajo večji vpliv staršev na svoje delo, kot si to predstavljajo starši. Prav tako trenerji opažajo večji pritisk na otroka v smislu zmagovati in trenirati več, če so zahteve po finančnih stroških večje. Ob preučevanju dejavnika uspeh/neuspeh otroka na tekmovanju, ki je lahko eden iz- med vzrokov povečanega vpliva staršev na trenerje, smo ugotovili naslednje. Pri postavki »Odgovornost za otrokov uspeh na tekmi« in postavki »Odgovornost za otrokov neuspeh na tekmi« ni statističnih razlik v primerjavi staršev in trenerjev. Raz- laga rezultatov teh dveh postavk nakazuje v smer, da je za otrokov uspeh/neuspeh v največji meri odgovoren otrok sam. Iz izkušenj pa sklepamo, da se vpliv staršev na trenerja lahko poveča, če se neuspehi otroka seštevajo oziroma je otrok neu- spešen na nekaj zaporednih tekmah. Zaupanje v trenerja je s strani očeta in mame zelo visoko. Tako ocenjujejo za- upanje staršev tudi trenerji. Na petsto- penjski lestvici, kjer je največja ocena 5, ima zaupanje v trenerja na strani očeta oceno 4,57, enako oceno pa pripisuje tudi mama. Prav zaupanje v trenerja pa je pogoj, da starši ob uspehu in neuspehu na tekmi reagirajo razumno in vzgojno ter da s svojimi reakcijami ne posegajo v kompetence trenerja. Zadnji dejavnik, katerega vpliv smo želeli ugotoviti, je športna izobrazba staršev. Ali sta večja količina športnega znanja in morebitna strokovna izobrazba iz špor- tne smeri vzrok, da starši manj vplivajo na trenerja, ker poznajo zakonitosti vad- be, športno panogo in razvoj športnika? Rezultati raziskave so pokazali, da so bile mame bolj tekmovalno aktivne kot očetje, tudi več trenerjev je bilo samih aktivnih tekmovalcev, ko jih primerjamo s skupino očetov. Sklepamo, da je zato praktično znanje s področja športa v primerjavi med očeti in trenerji na strani trenerjev, medtem ko v primerjavi med trener – mama tega ne moremo trditi, saj tam ni razlik. Statistično pomembne razlike se pojavi- jo pri postavki »Izobraževanje o športu«. Trenerji imajo višjo oceno izobraževanja o športu, kar pa je po svoje logično, saj je permanentno strokovno izobraževanje trenerjeva nuja. Mera trditve pri postavki »Prednost za otroka, če imajo starši zna- nje o smučanju« je pri trenerjih in starših ocenjena podobno in med njimi ni razlik. Rezultati ne omogočajo, da bi ugotovi- li povezavo med športno izobrazbo in vplivom na trenerja. Lahko pa sklepamo, da izobraževanje o športu in smučanju ne povečuje vpliv na trenerja. Sklep „ Ukvarjanje z vrhunskim športom je tve- gana naložba. Vložek in žrtvovanje otrok ter staršev je preveliko, da bi bilo ukvar- janje z alpskim smučanjem prepuščeno naključju in zgolj užitku. Vključevanje otrok v organizirano vadbo je postala investicija v prihodnost, od katere starši veliko pričakujejo. Namen raziskave je bil predstaviti vloge in naloge trenerja ter staršev. Tako eni kot drugi se morajo zavedati, da sta popolnoma soodvisna in enakovredna. Vsak s svojimi odgo- vornostmi in prizadevanji za dosego skupnega cilja – športnega napredka. V raziskavi smo dobili potrditev, da je vpliv staršev na delo trenerja v največji meri odvisen prav od trenerja. Če ima zaupa- nje staršev in otrok, je sodelovanje star- šev, trenerjev in otrok dobro, predpogoj za zaupanje pa so seveda dobri rezultati ali pa vsaj napredek tekmovalca. Pri ugo- tavljanju vpliva glede na višino finanč- nega prispevka je nekoliko težje sprejeti gotove zaključke. Obstaja namreč dvom v iskrenost odgovorov, vzorec pa je rela- tivno majhen. Obstaja sicer nekaj stati- stično pomembnih razlik, a iz njih bi le stežka naredili kakšne gotove zaključke. Lahko le rečemo, da večji finančni vložek poveča vpetost staršev v delo trenerja, koliko in kdaj, pa so vprašanja za nadalj- nje raziskave. Ugotovitve raziskave so pomembne ne le za same starše in trenerje, temveč tudi za nacionalne panožne zveze, smučarske klube in državne institucije s področja športa. Zakaj? Te organizacije obstajajo zaradi športnikov in morale bodo vsaj nekoliko finančno razbremeniti starše pri vrhunskem športnem udejstvovanju otrok in mladine, če želijo, da bodo v prihodnosti sploh obstajale. Ugotovitve naše raziskave vidimo kot iztočnico no- vim poglobljenim študijam razvoja in delovanja alpskega smučanja v Sloveniji, tako da bodo starši spet postali starši in trenerji ostali trenerji. Literatura „ Kajtna, T. (2006). Psihološki profil vodilnih 1. slovenskih športnih delavcev – doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fi- lozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. Kajtna, T. in Tušak, M. (2007). 2. Trener: športna psihologija in trenerji. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Lešnik, B., Murovec, S. in Gašperšič, B. (2002). 3. Opredelitev oblik drsenja in smučanja, V: Guček, A. in Videmšek, D. Smučanje danes. Ljubljana: ZUTS. Lešnik, B. (1996). Vrednotenje modela uspe-4. šnosti mlajših dečkov v alpskem smučanju – magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport. Majerič, M. (2000). Zdi se, da ima smučanje 5. dva začetka. Šport mladih, letnik 8, št. 57, ma- rec (3), 40–41. Martens, R. (1997). 6. Successful coaching: a pu- blication for the American Sport Education Program and the National Federation Inter- scholastic Coaches Association. Auckland: Human Kinetics. Petrovič, K., Šmitek, J. in Žvan, M. (1983). 7. Pot do uspeha. Ljubljana: samozaložba. Rajtmajer, D. (2004). 8. Vse kolajne trenerja Filipa Gartnerja, kako postati uspešen trener. Mari- bor: PR plus: Alda studio. Tušak, M. in Tušak, M. (2001). 9. Psihologija špor- ta (3. dopolnjena izdaja). Ljubljana: ZIFF. Tušak, M., Marinšek, M. in Tušak, M. (2009). 10. Družina in športnik. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. http://www.sloski.si (12. 10. 2010).11. Doc. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana tanja.kajtna@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 125 Ski jumpers’ values Abstract The study aimed to establish the ranking of ski-jumpers’ values and the differences between these values in terms of age. The study encompassed 112 ski-jumpers divided into three age groups: children (12–14 years), junior men (15–17 years) and senior men (18 years and more). Using a survey questionnaire, the ski-jumpers evaluated the importance of 68 statements about the reasons for engaging in ski-jumping and the Nordic combined. The results showed a high variability of the ranking of the state- ments compared to the average evaluations obtained from the entire sample of ski-jumpers. Statistically significant differences between the three age categories of athletes were established in seven statements, accounting for less that 10% of the total. Due to the low number of statements in which statistically significant differences were established between ski-jumpers’ age groups, the hypothesis was accepted that the manifest structure of ski-jumpers’ values does not differ significantly between different age groups. Key words: ski jumpers, values, training Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti nivo vre- dnot smučarjev skakalcev in razlike v njiho- vih vrednotah glede na starost. V raziskavo je bilo vključenih 112 smučarjev skakalcev, ki so bili razdeljeni v tri starostne skupine: najmlajši skakalci otroških kategorij (od 12 do 14 let), mladinci (od 15 do 17 let) in čla- nov (18 in več let). S pomočjo anketnega vprašalnika so smučarji skakalci ocenjevali pomembnost 68 trditev, ki so predstavljale razloge za ukvarjanje s smučarskimi skoki in nordijsko kombinacijo. Rezultati so pokazali visoko variabilnost rangiranja trditev glede na povprečne ocene, dobljene na celotnem vzorcu smučarjev skakalcev. Med tremi sta- rostnimi kategorijami športnikov so bile ugotovljene statistično značilne razlike pri sedmih trditvah, kar je pomenilo manj kot 10 % glede na vse trditve. Zaradi nizkega števila trditev, pri katerih so bile ugotovlje- ne značilne razlike med starostnimi skupi- nami skakalcev, je bila sprejeta hipoteza, da se manifestna struktura vrednot smučarjev skakalcev bistveno ne razlikuje med različ- nimi starostnimi skupinami. Ključne besede: smučarji skakalci, vrednote, treniranje. Romina Umer, Maja Ulaga, Bojan Jošt Vrednote smučarjev skakalcev 126 Uvod „ Smučarski skoki sodijo med atraktivne in priljubljene športne panoge (Jošt, Sila, Leskošek in Močnik, 1998). Slovenski ska- kalci dosegajo visoke športne dosežke, kar navdihuje številne mlade za ta šport. Med njimi so danes tudi dekleta. K popu- larnosti smučarskih skokov pa znatno pri- speva Planica, kjer so bile izvedene števil- ne tekme za svetovni pokal in doseženi mnogi svetovni rekordi. Na ukvarjanje mladih s smučarskimi skoki vpliva mno- go dejavnikov. Med njimi prav gotovo uvrščamo tudi vrednote. Vrednote pred- stavljajo pomemben del človekove moti- vacije in osebnosti, saj usmerjajo interese posameznika in vplivajo na njegovo ob- našanje (Musek, 1993a; Musek, 2000; Ro- keach, 1973; Swartz in Bilsky, 1987; Tušak, 2003). Vrednote vplivajo tudi na človeko- va stališča in na razloge (motive), zaradi katerih se posamezniki ukvarjajo z dolo- čeno dejavnostjo. Pojav vrednot sovpada z obdobjem pubertete (po desetem letu starosti), ko se pri otrocih razvija moral- no presojanje in zmožnost abstraktnega mišljenja (Musek, 1993a). V motivaciji in vrednostnem sistemu vplivajo vrednote na posameznikovo vedenje skozi celo življenje. Razvoj in spreminjanje vrednot ter vrednotnih usmeritev je pod močnim vplivom osebnih, družbenih in kulturnih dejavnikov. Pri oblikovanju individualnih vrednot pa imajo najverjetneje odločilno vlogo posameznikove izkušnje (Musek, 1993a). Vrednote se lahko skozi različna življenjska obdobja na splošno spremi- njajo. Razvojna psihologija opozarja na razvojno kontinuiteto in na razvojne faze ter prehode, ki zajemajo čas od adole- scence do časa odraslosti in življenjske zrelosti (Bühler, 1959; Erikson, 1971; Mu- sek, 2000; Musek in Pečjak, 1997). Po ugo- tovitvah Muska (1993b) pomembnost hedonskih in potenčnih vrednot z zrelo- stjo upada, medtem ko narašča relativni pomen moralnih vrednot ter vrednot ži- vljenjske, osebne in duhovne izpolnitve. V mladosti so bolj izražene dionizične vrednote, v zreli dobi pa bolj apolonske. Seveda so na ravni posameznikov priso- tna tudi odstopanja. Znanih je več modelov prostora vrednot, pri čemer je struktura opredeljena pre- težno s psihološkega in socialnega vidi- ka. Musek (1991) loči tri glavne skupine vrednot: osebne (osebna harmonija ter hedonske, duhovne, individualne, soci- alne in samoaktualizacijske vrednote), medosebne (mir in harmonija, družinsko življenje, vrednote avtoritete in soci- alnega reda, demokracija, nacionalna pripadnost) in nadosebne (religija, tran- scendenca). Na osnovi dolgoletnega empiričnega proučevanja strukture vre- dnot je Musek (1982; 1991; 1993a; 1993b; 1993c; 1993d; 1994; 2000) predpostavil obstoj hierarhičnega modela vrednot. Na vrhu modela je mogoče ločiti dve ve- lekategoriji vrednot: dionizične (vrednote uspešnosti, moči in hedonske vrednote) ter apolonske (moralne, socialne, oseb- nostne in duhovne vrednote). Dionizične vrednote kažejo usmerjenost posame- znika k učinku in kvantiteti, medtem ko apolonske vrednote predstavljajo ideale popolnosti in kvalitete. Nadalje se obe velekategoriji razdelita na dva vrednotna tipa. Dionizične v hedonski in potenčni tip vrednot, apolonske pa v moralni in iz- polnitveni tip. Ožji tipi vrednot vsebujejo devet komponent vrednot (senzualne, statusne, tradicionalno-moralne, patriot- ske, demokratične, kulturne, spoznavne, aktualizacijske in religiozne). Komponen- te predstavljajo posamezne manifestne vrednote, med katerimi je 54 vrednotnih razsežnosti. Ugotavljanje strukture vre- dnot je težavno, ker jih ni mogoče ne- posredno izmeriti. Njihovo ugotavljanje je možno s pomočjo posebnih anketnih vprašalnikov, pri čemer udeleženec razi- skave ocenjuje pomembnost določenih vsebinskih stavčnih trditev, ki so poveza- ne z njihovim vrednotnim sistemom. V teoriji obstoja več različnih načinov ugo- tavljanja vrednot. Za vsakega so avtorji iz- delali tudi način merjenja, ki se od avtorja do avtorja razlikuje. Na sistem vrednot lahko vplivata spol (Gerrard, 1986; Musek, 1989 in 1994; Orlof- sky, 1982) in različna kulturna pripadnost (Bond, 1988; Tušak, 2003a). Na področju kulture športa so različni avtorji ugoto- vili razlike v vrednotah glede na športno aktivnost in neaktivnost posameznikov (Cankar, 1996; Goltnik in Urnaut, 1999; Jenko, 2003; Lešnik, 1995; Mielke in Ba- hlke, 1995). Določene razlike v sistemu vrednot se kažejo tudi po posameznih športnih panogah (Auber, 2000; Pinter in Smrdu, 2003; Tušak, 1993). Prav tako je razlikovanje vrednot prisotno tudi med individualnimi in skupinskimi športnimi zvrstmi (Pinter in Smrdu, 2003; Tušak, Černohorski in Bednarik, 2001). Tudi ka- kovost športnikov lahko vpliva na razlike v njihovih vrednotah (Pinter in Smrdu, 2003). Na oblikovanje sistema vrednot vpliva- jo tudi starostne tekmovalne kategorije športnikov (Černohorski, 2001; Lopatič, 1996). Po Tušku (2001) se vrednotni sis- tem vrhunskega športnika v njegovi karieri spreminja. V otroštvu so njegove vrednote močno pod vplivom staršev in trenerja. Kasneje z vstopom v obdobje adolescence postanejo pomembne tiste vrednote, ki so tipične za mladostnike. Ob doseganju vrhunskih rezultatov in ob prvih večjih materialnih nagradah se vrednotni sistem običajno ponovno spremeni. Vrednote imajo pomemben vpliv na mo- tivacijsko strukturo športnikov in lahko močno vplivajo na njihovo tekmovalno uspešnost. Športniki z nizko motivaci- jo bodo težko zbrali dovolj energije in volje, da bi lahko premagovali težav- ne vadbene programe in bili uspešni pri visokih tekmovalnih obremenitvah. Poznavanje strukture vrednot je zaradi tega pomemben del diagnoze športni- kovih bio-psiho-somatičnih razsežnosti. V skladu s tem prepričanjem je predmet te raziskave usmerjen na ugotavljanje strukture vrednot smučarjev skakalcev, ki so predvsem tekmovalno usmerjeni. Število tekmovalno aktivnih skakalcev z leti upada. Prva značilna sprememba se kaže v zmanjševanju števila nastopov ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo, dru- ga pa ob prehodu z mladinske v člansko kategorijo. Na vrhu tekmovalne piramide ostanejo praviloma dalj časa zgolj naj- bolj uspešni skakalci. Cilj raziskave je bil najprej ugotoviti manifestno strukturo vrednot slovenskih smučarjev skakalcev in nato tudi vpliv starosti skakalcev na razlikovanje v vrednotah. Metode dela „ V raziskavo je bilo v letu 2005 zajetih 112 smučarjev skakalcev (106 moškega in 6 ženskega spola), starih od 12 do 28 let, ki so bili vključeni v redni tekmovalni in trenažni proces. Razdeljeni so bili v tri starostne skupine (skupina otrok, starih od 12 do 14 let, n = 45, 40,1 %; skupina mladincev, starih od 15 do 18 let, n = 46, 41,07 % in skupina članov, starih 18 in več let, n = 21, 18,75 %). Podatki so bili dobljeni s pomočjo pisnega anketnega vprašalnika, ki je vseboval 68 vsebinskih trditev o razlogih za ukvarjanje s špor- tno dejavnostjo. Za vsako trditev so imeli udeleženci v raziskavi na voljo ocenje- raziskovalna dejavnost 127 valno lestvico z ocenami od 1 do 5. Pri tem je ocena 1 pomenila povsem nizko in nepomembno oceno, ocena 5 pa zelo visoko in pomembno oceno. Udeleženci so se vključili prostovoljno in so bili pred- hodno pisno obveščeni o namenu ter poteku raziskave. Podatki so bili obdelani s statističnim paketom SPSS za Windows 13.0 (SPSS Inc., Chicago, ZDA). Rezultati „ Rezultati rangiranja vrednot glede na povprečno oceno, izračunano na podla- gi celotnega vzorca športnikov, so poda- ni v Tabeli 1. Z analizo variance so bile ugotovljene statistično pomembne razlike (p = 0,05) pri sedmih trditvah (Slika 1). Razprava „ Znotraj celotnega vzorca trditev je moč ugotoviti znatne razlike v višini povpreč- nih ocen med sklopoma najvišjih in naj- nižjih treh ocenjenih trditev (Slika 2). Rezultati raziskave so pokazali, da so smučarjem skakalcem bolj pomembne vrednote (Tabela 1), ki so v družbi spre- jete kot pozitivne (smučarske skoke in kombinacijo imam rad, s športom bi rad dosegel športne uspehe, s športom razvi- jam gibalne sposobnosti, šport mi pomeni izziv, šport mi pomeni večjo kvaliteto življe- nja, rad delam tisto, v čemer sem dober, s športom lažje skrbim za zdravje, v športu bi se rad naučil novih stvari, v športu ko- ristno preživljam prosti čas, s športom bi rad napredoval na višjo raven uspešnosti, v športu mi je všeč moštveni duh, ukvarja- nje s športom mi nudi užitek, šport mi nudi notranje zadovoljstvo, šport mi omogoča, da se sprostim, v športu so mi všeč trenin- gi, rad zmagujem itd.), medtem ko so bile najnižje na ocenjevalni lestvici uvrščene družbeno negativno sprejete vrednote (pridobivanje denarja, politična moč, me- dijska odmevnost, športno zvezdništvo, nimam kaj početi …), ki po Muskovi hie- rarhiji pripadajo dionizičnim vrednotam potenčnega tipa. Udeleženci v raziskavi so najvišje ovre- dnotili trditev »Smučarske skoke in nordij- sko kombinacijo imam rad«. Gre za trditev, ki ima v ozadju apolonski tip vrednote, izpolnjene z čustveno socialnim pome- nom. Gre za izražanje pozitivnega od- nosa do športa na ravni priljubljenosti in privlačnosti te panoge. Visoka priljublje- nost smučarskih skokov v Sloveniji je bila ugotovljena v raziskavi Jošta, Sile, Lesko- ška in Močnikove (1998). Na drugem me- stu je bila po povprečnih ocenah uvršče- na trditev »Rad bi dosegel športne uspehe«. Vzorec športnikov je zajemal skupino tek- movalno usmerjenih športnikov v tipič- no tekmovalni športni panogi. Dobljena visoka ocena se s tega zornega kota zdi povsem pričakovana in razumljiva. Nizek tekmovalni dosežek dolgoročno pomeni tudi konec tekmovalne kariere in morda tudi osebno razočaranje glede na prvo trditev. Trenerji mlajših skakalcev bi zara- di tega morali bolj pedagoško delovati v smislu minimiziranja pomena tekmoval- nega dosežka. S tem bi lažje vzpostavili manj stresne situacije za mlade športnike in s tem dosegli bolj ustvarjalen in kako- vosten vadbeni proces. Na tretjem me- stu po višini ocene se je uvrstila trditev »S športom razvijam gibalne sposobnosti«. To je ena od temeljnih vrednot športne vzgoje, ki očitno veliko pomeni tudi smu- čarjem skakalcem in bo vsekakor olajšala trenerjem delo, saj so njihovi športniki motivirani za razvoj svojih gibalnih spo- sobnosti. Kot najmanj pomembne so udeleženci v raziskavi ocenili trditve, ki so povezane z vrednotami, izza katerih so konkretno izražene vrednote, kot so medijska od- mevnost, pridobivanje denarja in pridobi- vanje politične moči. To so tudi vrednote dionizičnega tipa (Musek, 1993a), ki imajo v športu na splošno negativen predznak, se pa prav gotovo v določenih osebnih primerih konfiguracija teh posameznih vrednot lahko pokaže kot pomemben osebni motiv za tekmovalno dejavnost in podaljševanje športne kariere. Danes je vrhunski šport tudi in predvsem po- klicna dejavnost športnikov, ki močno zaznamuje njihov socialni, družbeni, tudi politični status. K temu pa veliko pripo- more tudi medijska odzivnost športniko- ve dejavnosti. Slika 1: Primerjava povprečnih vrednosti ocen za posamezno trditev po starostnih kategorijah (prikazane so samo trditve, ki so statistično značilne). Zvezdice označujejo statistično značilne razlike (* p = 0,05; ** p = 0,01; *** p = 0,001). Slika 2: Primerjava med povprečnimi ocenami treh najvišjih (temnejši stolpci) in treh najnižjih ocen trditev (svetlejši stolpci). 128 Visoko so udeleženci v raziskavi ovre- dnotili tudi trditev, da jim je športna dejavnost v užitek. Rezultati raziskave se ujemajo z ugotovitvami nekaterih drugih avtorjev (Černohorski, 2001; Gould, Feltz in Weiss, 1985; Scanlan, Ravizza in Stein, 1989; Tušak idr., 2001), da je uživanje v športu eden izmed vodilnih elementov v motivaciji športnika. Na osnovi dobljenih ocen bi težko obliko- vali sklep, da so v coni visokih ocen pre- vladovale bolj dionizične kot apolonske vrednote in obratno. Pri najnižjih ocenah je očitno izražena prevlada dionizičnega tipa potenčnih vrednot. Omenjene ugo- tovitve so drugačne od ugotovitev Jen- kove (2003), ki je na vzorcu športnikov, starih od 15 do 19 let, ugotovila prevla- do dionizičnih vrednot nad apolonskimi vrednotami. Podobne ugotovitve navaja tudi Goltnik Urnavtova (1999). Dobljeni rezultati in ugotovitve se bolj ujemajo z ugotovitvami študij (Cankar, 1996; Čer- nohorski, 1998; Tušak, 2002; Ulaga, 2001), ki so ugotavljale prevlado pomena apo- lonskih vrednot nad dionizičnimi. Z analizo variance je bilo glede na sta- rostne skupine skakalcev moč ugotoviti statistično pomembne razlike pri sedmih trditvah, kar predstavlja le 9,2 % trditev celotnega vprašalnika (Slika 1). Pomemb- ne in značilne razlike so se pojavile pred- vsem med najmlajšimi skakalci in člani. Najbolj značilna razlika (p = 0,001) se je pojavila pri trditvi »S športom se ukvarjam zaradi pridobivanja politične moči«. Pri tem so najmlajši skakalci podali najvišjo pov- prečno oceno (M = 3,18), medtem ko so mladinci (M = 2,18) in člani (M = 1,97) trdi- tev ocenili z nižjimi povprečnimi ocena- mi. Najmlajša skupina športnikov je imela v povprečju najvišjo oceno, ki je bila sicer še vedno nizka. Značilno odstopanje nji- hove ocene se zdi najbolj verjetno zaradi težavnosti kognitivne in socialne presoje same trditve. V tako nizki starosti še niso razviti socialni in osebnostni temelji za oceno političnega pomena športne de- javnosti. Pri trditvi »V športu me privlači negotovost športnega dosežka« so bile razlike statistič- no pomembne med povprečnima oce- nama najmlajših skakalcev (M = 3,36) ter članov (M = 2,64). Pripadniki obeh mlajših kategorij so ta dejavnik ukvarjanja s špor- tom ocenili kot bolj pomemben, med- tem ko je bil za člansko kategorijo manj pomemben. Z leti tekmovalne dejavno- sti se občutek za negotovost športnega Tabela 1: Rang vrednot glede na povprečno oceno, n = 112 VREDNOTE Rang M SD Smučarske skoke in kombinacijo imam rad 1 4,62 ,713 S športom bi rad dosegel športne uspehe 2 4,54 ,758 S športom razvijam gibalne sposobnosti 3 4,53 ,684 Šport mi pomeni izziv 4 4,47 ,722 Šport mi pomeni večjo kvaliteto življenja 5 4,46 ,722 Rad delam tisto v čemer sem dober 6 4,46 ,793 S športom lažje skrbim za zdravje 7 4,41 ,855 V športu bi se rad naučil novih stvari 8 4,39 ,752 V športu koristno preživljam prosti čas 9 4,38 ,738 S športom bi rad napredoval na višjo raven uspešnosti 10 4,37 ,890 V športu mi je všeč moštveni duh 11 4,36 ,826 Ukvarjanje s športom mi nudi užitek 12 4,33 ,764 Šport mi nudi notranje zadovoljstvo 13 4,30 ,899 Šport mi omogoča, da se sprostim 14 4,29 ,810 V športu so mi všeč treningi 15 4,27 ,805 Rad zmagujem 16 4,26 ,908 S športom se ukvarjam zaradi ugodja 17 4,25 1,044 S pomočjo športa bi rad postal fit 18 4,23 ,870 Šport mi nudi zabavo 19 4,23 ,859 Šport mi pomaga razvijati delovne navade 20 4,22 ,744 S športom razvijam osebnost 21 4,16 ,916 S športom si razvijam delovne sposobnosti 22 4,16 ,812 Šport mi omogoča spoznavanje novih prijateljev 23 4,13 ,807 Všeč mi je, če se znebim odvečne energije 24 4,11 ,953 S športom bi rad izboljšal svoje spretnosti 25 4,10 ,838 V športu me privlačijo razburljivi dogodki 28 4,08 ,960 V športu me privlači njegova atraktivnost 26 4,06 ,933 Rad imam potovanja na treninge in tekmovanja 27 4,04 1,060 V športu me privlači fair play 28 3,99 ,954 Rad imam skupinsko delo 29 3,98 1,065 Šport me privlači zaradi lastnega aktivnega sodelovanja 30 3,94 ,961 V športu imam rad trenerje 31 3,91 1,045 Šport me privlači zaradi tekmovalnosti 32 3,83 1,056 V športu me privlači poznavanje življenja drugih športnikov 33 3,73 1,013 V športu mi je všeč, da uporabljam športno opremo 34 3,71 1,118 Ukvarjanje s športom mi nudi mir 35 3,71 ,981 V športu me privlači občutek, da utrjujem svojo samozavest 36 3,67 1,077 Moji uspehi v športu mi pomagajo premagovati težave vsakdanjika 37 3,65 1,011 S športom se ukvarjam, kjer tako želijo starši in prijatelji 38 3,63 1,336 Šport me privlači zaradi dinamičnosti 39 3,63 1,065 V športu mi je všeč njegova nepredvidljivost 40 3,60 1,086 Za razvoj športa je pomembno širjenje olimpijske ideje 41 3,57 1,037 V športu me privlači pripadnost športnemu kolektivu 42 3,52 1,013 S športom se ukvarjam zato, ker bi rad razvil telo 43 3,51 1,082 S športom se ukvarjam, ker sem rad z doma 44 3,49 1,201 Za razvoj športa je pomembna raven splošne kulture 45 3,45 1,089 V športu mi je všeč, če sem priljubljen 46 3,44 1,046 S športom se uveljavim v družbi 47 3,44 1,105 S športom se ukvarjam zaradi znanja o športu 48 3,43 1,228 raziskovalna dejavnost 129 Trditev »Starši in prijatelji želijo, da se ukvar- jam s smučarskimi skoki in smučarsko kombinacijo« so najvišje ocenili najmlajši skakalci (M = 4,00), sledila je nižja ocena mladincev (M = 3,80) in najnižja ocena članov (M = 3,17). Vpliv staršev na ukvar- janje s športom pri najmlajših skakalcih je pričakovan, saj mladi skakalci v tem obdo- bju svojo osebnost šele oblikujejo in raz- vijajo. Pri vrhunskih športnikih pa se vloga staršev povsem spremeni. Marsikdaj se lahko sicer dobronamerni nasveti staršev povsem izrodijo v negativni smeri. Pri tr- ditvah, kjer so se pojavile statistično zna- čilne razlike med skupinami, so bile pov- prečne ocene na splošno višje pri mlajših skakalcih. Pri tem je moč izpostaviti tudi vprašanje razumevanja pomena trditev in vprašanje kognitivne sposobnosti dife- renciacije posameznih kvalitativnih ocen (pojavlja se vprašanje »Ali je primerjava istih ocen pri različni starosti sploh mo- goča?«). Prav tako se s starostjo bistveno spremeni osebnostna in socialna struktu- ra športnikov, povzročena z vplivanjem mnogoterih ožjih in širših dejavnikov. To se je nazorno pokazalo v velikih razlikah povprečnih ocen predvsem na tistih vre- dnotah, ki so najbolj pod vplivom starosti in osebnostnega razvoja. V celoti gledano je nizko število ugoto- vljenih razlik lahko osnova za sprejem hipoteze, da se sistem vrednot bistveno ne razlikuje med različnimi starostnimi skupinami smučarjev skakalcev. Pri tistih vrednotah, kjer pa so bile razlike značilne, so bile najbolj pod vplivom osebnega in socialnega razvoja športnikov. To pome- ni, da bi najmlajši športniki iste vrednote po nekaj letih ovrednotili povsem druga- če in po vsej verjetnosti podobno, kot so to storili sedaj starejši športniki. To spo- znanje odpira tudi vprašanje smiselnosti primerjave vrednot starostno različnih skupin športnikov. Prav gotovo pa lahko ugotovitve raziskave prispevajo k boljše- mu razumevanju manifestne strukture vrednot smučarjev skakalcev. Pri tem je evidentno, da je na določenem podro- čju vrednotenje pri najmlajših športni- kov različno od starejših športnikov in to terja od športne stroke drugačen pristop pri vodenju priprave športnikov. Trenerji bi lahko na podlagi dobljenih ugotovi- tev bolj uspešno dolgoročno usmerili vadbene programe glede na strukturo vrednot, ki je odvisna od starosti špor- tnikov. Tako bi dolgoročno dosegli boljše vzgojne učinke pri razvoju celovite špor- tne osebnosti. VREDNOTE Rang M SD V športu mi je všeč, da me ljudje opazijo 49 3,39 1,008 V športu me privlači lepota izražanja gibanja 50 3,34 1,159 Šport me privlači zaradi estetskega videza 51 3,28 1,156 V športu me privlači sodobnost športnih objektov 52 3,23 1,162 Za šport je pomembno etično in strokovno poročanje medijev 54 3,22 1,206 S športom sem se začel ukvarjati zaradi privrženosti klubu 55 3,18 1,303 Šport me privlači zaradi novosti 56 3,14 1,098 S športom se ukvarjam zaradi uspehov slovenskih športnikov 57 3,13 1,171 Šport mi omogoča, da se počutim pomembnega 58 3,13 1,194 S športom se ukvarjam zaradi igrivosti 59 3,04 1,200 V športu me privlači negotovost športnega dosežka 60 2,91 1,053 Šport mi nudi varnost in ohranjanje obrambnih sposobnosti 61 2,77 1,308 S športom se ukvarjam ker se z njim ukvarja večina prijateljev 62 2,70 1,328 V športu me privlači športno zvezdništvo 63 2,67 1,218 S športom se ukvarjam zaradi premoči nad tekmecem 64 2,62 1,210 S športom se ukvarjam ker nimam kaj drugega početi 65 2,57 1,327 S športom se ukvarjam zaradi medijske odmevnosti 66 2,38 1,101 V športu me privlači pridobivanje denarja 67 2,38 1,172 S športom se ukvarjam zaradi pridobivanja politične moči 68 2,29 1,213 Legenda: M – aritmetična sredina; SD – standardna deviacija dosežka počasi izgubi, ker je veliko števi- lo tekmovanj z ugodnimi ali neugodnimi situacijami zmanjšal možnosti za kaj bi- stveno novega. Statistično značilne razlike (p = 0,01) so se med najmlajšimi skakalci in člani poka- zale tudi pri trditvi: »S športom se ukvar- jam zaradi premoči nad tekmecem«, saj je bila trditev za mlajše skakalce bolj po- membna (M = 3,32), medtem ko se je čla- nom zdela manj pomembna (M = 2,14). Pri starejših športnikih so bolj v ospredju osebnostne izpolnitvene vrednote in ne premagovanje nasprotnika v direktnem pomenu. Zrel športnik si postavi cilj »Po- membno je, da sem dobro pripravljen, da dobro nastopim in z malo športne sreče lahko dosežem dober rezultat, dobra uvr- stitev je zgolj posledica tega«. Prav tega zavedanja je treba vzgajati najmlajše športnike, da ne bodo tekmovali zaradi premagovanja drugih, ampak predvsem zaradi premagovanja samega sebe. Trditev »V športu me privlači športno zvez- dništvo« so najmlajši ocenili kot bolj po- membno (M = 3,18), kar se je statistično značilno (p = 0,05) razlikovalo od ocene članske kategorije (M = 2,33), ki so to tr- ditev ocenili kot manj pomembno. Naj- mlajši športniki vidijo v športnem zvez- dništvu nek ideal, ki ga socialno težko razumejo. Z zrelostjo športniki ugotovijo, da je lahko zvezdništvo tudi težavna so- cialna kategorija. Ob neuspehih športni- kov se pozitivna slika o športni zvezdi hitro spremeni v negativno podobo, ki lahko povzroči vrhunskim športnikom pravo osebno in socialno krizo. Trditev »Šport me privlači zaradi lastnega aktivnega sodelovanja« so najvišje ocenili najmlajši skakalci (M = 4,41). Omenjena povprečna ocena je bila statistično zna- čilno višje ocenjena (p = 0,05) od pov- prečne ocene mladincev (M = 3,89) in članov (M = 3,72). Vrhunski športniki po- časi izgubljajo idealno podobo lastnega sodelovanja v športu. Svojo dejavnost vse bolj razumevajo kot profesionalno službeno delovanje, kjer je za njihovo uspešnost lastna aktivnost včasih tudi manj pomembna. Pri trditvi »Rad sem zdoma« so najmlajši podali najvišjo oceno (M = 3,82), sledili so z nekoliko nižjo povprečno oceno mla- dinci (M = 3,67) in najnižjo oceno člani (M = 3,03). Razlike med povprečnimi ocena- mi najmlajših skakalcev in članov so bile statistično značilne (p = 0.05). Vrhunski športniki so v večletni karieri veliko časa od doma na stalnih tekmovanjih in pri- pravah, kar po daljšem času privede do svojevrstne psihične in fizične utrujeno- sti. Za najmlajše športnike pa pomeni vsaka odsotnost z doma nekaj novega, nov izziv, spoznavanje še neznanih kra- jev, ljudi in dogodkov. 130 Literatura „ Auber, S. (2000). 1. Vrednote in vrednostne usme- ritve kvalitetnih igralcev odbojke. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulte- ta za šport. Bond, M. H. (1988). Finding universal dimen-2. sions of individual variation in multicultural studies of values: The Rocheach and Chinese Value Surveys. Journal of personality and Soci- al Psychology, 55(6), 1009–1015. Bühler, C. (1959). Basic tendecies of human 3. life: Present day biological and psychologi- cal thinking. American Journal of Psychothe- rapy, 13. Cankar, Ž. (1996). 4. Vrednote in vrednostni sistem kajakašev in kanuistov na divjih vodah. Di- plomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Černohorski, B. (1998). 5. Motivi in vrednote mla- dih športnikov. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Černohorski, B. (2001). 6. Motivacija in vrednote v vrhunskem športu. Magistrsko delo, Ljublja- na: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Erikson, E. H. (1971). 7. Identity: Youth and crises. London: Faber & Faber. Gerrard, M. (1986). 8. Are man and woman really different? Albany, New York: Sunny Press. Goltnik Urnaut, A. (1999). 9. Vpliv ukvarjanja s športom na vrednote in samopodobo mlado- stnikov. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Gould, D., Feltz, D. in Weiss, M. R. (1985). Mo-10. tives for participating in competitive youth swimming. International Journal of Sport Psychology,6, 126–140. Jenko, B. (2003). 11. Primerjava vrednotnega sis- tema perspektivnih športnikov in nešportni- kov v srednji adolescenci. Magistrska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Jošt B., Sila, B., Leskošek, B. in Močnik, R. 12. (1998). Poznavanje, priljubljenost in pomen športnih panog. Ljubljana: Fakulteta za šport. Lešnik, P. (1995). 13. Razvoj in oblikovanje vrednot. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport. Lopatič, H. (1996). 14. Vrednote karateistov. Di- plomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Mielke, R. in Bahlke, S. (1995). Structure and 15. preferences of fundamental values of young athletes. Do they differ from non-athletes and from young people with alternative lei- sure activities? International Review for Socio- logy of Sport, 30(3-4), 419–437. Musek, J. (1982). 16. Teorije osebnosti. Ljubljana: DDU Univerzum. Musek, J. (1989). Spol, spolne vloge in vre-17. dnote. Anthropos, 3-4, 124–137. Musek, J. (1991). Vrednote kot predmet 18. psihološkega proučevanja. Anthropos, 1-3, 233–256. Musek, J. (1993a). 19. Osebnost in vrednote. Lju- bljana: Educy. Musek, J. (1993b). 20. Znanstvena podoba oseb- nosti. Ljubljana: Educy. Musek, J. (1993c). 21. Osebnost pod drobnogle- dom. Maribor: Založba Obzorja. Musek, J. (1993d). The universe of human va-22. lues: a structural and developmental hierar- chy. Studia Psychologica, 35(4-5), 321–326. Musek, J. (1994). 23. Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično sre- dišče. Musek, J. (2000). 24. Nova psihološka teorija vre- dnot. Ljubljana: Educy, Inštitut za psihologijo osebnosti. Musek, J. in Pečjak, V. (1997). 25. Psihologija. Lju- bljana: Educy. Orlofsky, J. L. (1982). Psychological andro-26. gyny, sex-typing, and sex-role ideology as predictors of male-female interpersonal at- traction. Sex roles, 8, 1057–1073. Pinter, S. in Smrdu, M. (2003). Primerjava 27. vrednotnega sistema slovenskih olimpijskih športnikov in nogometnih reprezentantov. Kinesiologia Slovenica, 9(2), 37–46. Rokeach, M. (1973). 28. The nature of human valu- es. New York: The Free Press. Scalan, T., K., Stein, G., L. in Ravizza, K. (1989). 29. An in-depth study of Former Elite Figure Skaters: II. sources of enjoyment. Journal of Sport & Exercise Psychology, 11(1), 65–83. Schwartz, S. H. in Bilsky, W. (1987). Toward 30. a universal psychological structure of hu- man values. Journal of personality and Social Psychology, 53(3), 550–562. Tušak, M. (1993). Values in sports. V 31. Proceedin- gs of III. Alps-Adria Symposium of Psychology (str. 298–304). Ljubljana: Faculty of Phylo- sophy, Department of Psychology. Tušak, M. (2003). 32. Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Tušak, M., Černohorski, B. in Bednarik, J. 33. (2001). Vrednote v slovenskem športu. Šport, 49(4), 20–25. Ulaga, M. (2001). 34. Analiza strukture in poveza- nosti izbranih potencialnih dimenzij modela uspešnosti športnikov s pomočjo Ekspertnega sistema »Sport manager«. Doktorska diserta- cija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport – Katedra za filozofijo športa e-pošta: bojan.jost@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 131 Are there differences in knowledge of first aid between alpinists and sport climbers Abstract Introduction: Mountaineering and sport climbing are very healthy, but there are chances of diefferent injures. The sucessful use of first aid in mountaineering, which often takes place in hazardous conditions, requirs high level of knowledge. Up to now we have noted a more comprehensive national survey to identify the level of first aid knowledge among target groups. Sports can be compared with each other in conjunction with knowledge of first aid. Purpose: of the survey is to research and compare the level of knowledge of first aid between alpinists and sport climbers in Slovenija and to explore whether there are significant dif- ferences in knowledge between these two groups. Methods: the study used descriptive methods of work. The research took place in April and May 2011 as an anonymous online questionnaire. Qualitative data analysis was made in Microsoft Excel 2007 and SPSS Statistics V19.0 IBM, used the χ 2 test and contingency coefficient. Results and discussion: The results showed that the theoreti- cal knowledge of first aid is well and also similary in both groups. Statistically significant differences were found concerning the frequency of taking first-aid kit. Mountaineers have it in their equipment much more often than sport climbers. Ključne besede: Izvleček Uvod: Alpinizem in športno plezanje sta po izsledkih številnih raz- iskav koristna za zdravje, po drugi strani pa predstavljata tudi tve- ganje za nastanek poškodb. Dajanje prve pomoči ob nesrečah, ki se zgodijo pri alpinizmu ali športnem plezanju, zahteva zaradi po- gosto nevarnih okoliščin veliko znanja. Do sedaj nismo zaznali ce- lovitejše domače raziskave, ki bi ugotavljala raven znanja prve po- moči med alpinisti in športnimi plezalci. Zaradi sorodnosti športov je smiselno med seboj primerjati tudi znanje prve pomoči obeh ciljnih skupin. Namen: Namen raziskave je bil ugotoviti raven te- oretičnega znanja prve pomoči alpinistov in športnih plezalcev v Sloveniji in raziskati, ali obstajajo pomembne razlike v znanju med obema skupinama. Metoda dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo v aprilu in maju 2011 z anonimnim spletnim anketnim vprašalnikom. Kvantitativna anali- za podatkov je bila izdelana v programu SPSS Statistics V19.0. Upo- rabljen je bil χ2 test in kontingenčni koeficient. Rezultati in razpra- va: Znanje prve pomoči je v obeh skupinah anketiranih podobno. Izstopajo statistično pomembne razlike, ki so bile ugotovljene glede pogostosti jemanja kompleta prve pomoči s seboj v gore ali plezališče. Tega imajo v svoji opremi alpinisti veliko pogosteje kot športni plezalci. Ključne besede: alpinizem, športno plezanje, prva pomoč Eva Dolenc*, Damjan Slabe* Ali obstajajo razlike v znanju prve po- moči med alpinisti in športnimi plezalci? *Univerza v Ljubljani, Zdravstvena Fakulteta, Zdravstvena pot 6, 1000 Ljubljana V smeri Iron man (1. pitch) (Rodellar, Spain); Avtor: Nejc Kalan. 132 Uvod „ Ugotovitve raziskav kažejo, da je v zadnjih letih vidno narasel delež športno aktivne- ga prebivalstva v Sloveniji. Na področju športne rekreacije je razveseljiv podatek, da se v Sloveniji že 60 % ljudi redno ali občasno ukvarja s športom (Rajšter, 2010). Med širokim izborom ponudbe športnih aktivnosti postajata z leti vse bolj prilju- bljena alpinizem in športno plezanje (Je- ran, 2011). Alpinizem ima več kot stoletno tradicijo, športno plezanje pa se je razvilo kot smer alpinizma in se kasneje izobliko- valo v samostojno športno panogo (Mo- scha, 2004). Športa sta po izsledkih števil- nih raziskav koristna za posameznikovo telesno in duševno zdravje ter ju zato lah- ko označimo za zdravstveno preventiv- na športa (Moscha, 2004; Strojin, 1999). Po drugi strani predstavljata tudi veliko tveganje različnih nezgod in posledično nastanek poškodb ali celo človeških žrtev (Kristan, 1993). Število nesreč v gorah in plezališčih se kljub ozaveščanju z leti po- večuje (Podobnik, 2011). Pomembno vlo- go pri razvijanju dejavnosti ima Planinska zveza Slovenije. V okviru alpinistični šol in šol športnega plezanja si preko klubov in društev prizadeva kandidate usposobiti za čim bolj varno izvajanje dejavnosti. Kadar pride do poškodbe, je kot prvi ukrep potrebno zagotoviti varno in učin- kovito dajanje prve pomoči (PP). S pravil- nim ukrepanjem preprečimo poslabša- nje zdravstvenega stanja, prizadetost ali celo smrt poškodovanca (Ahčan, 2006). Zaradi pogosto nevarnih okoliščin zahte- va dajanje PP ponesrečenim v gorah ali plezališčih veliko znanja (Tomazin, Avbelj, 2006). V izobraževanje alpinistov in špor- tnih plezalcev so uvrščene tudi vsebine PP, kar je formalno opredeljeno (Planinska zveza Slovenije, 1994). Na Zdravstveni fa- kulteti Univerze v Ljubljani sta bili v okviru dveh diplomskih del narejeni raziskavi, ki sta proučevali znanje prve pomoči med planinci (Prezelj, 2005; Rožanec, 2009). Do sedaj pa nismo zaznali celovitejše doma- če raziskave, v kateri bi ugotavljali raven znanja PP med alpinisti in športnimi ple- zalci. Alpinizem in športno plezanje sta med seboj sorodna športa, imata številne skupne značilnosti, ampak tudi razlike, zato je smiselno primerjati tudi znanje PP obeh skupin. Namen „ Namen raziskave je bil ugotoviti raven znanja PP alpinistov in športnih plezalcev v Sloveniji ter znanje obeh skupin med seboj primerjati in odgovoriti na vpraša- nje, ali obstajajo statistično pomembne razlike/povezave v znanju PP obeh sku- pin ter rezultate primerjati s podobnimi tujimi dostopnimi raziskavami. Metodologija „ Uporabljena je bila deskriptivna meto- da dela. Zbiranje podatkov je potekalo v aprilu in maju 2011 s pomočjo anoni- mnega spletnega anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik je bil oblikovan v pro- gramu za izdelavo spletnih anket (http:// beta.1ka.si/). Hiperpovezava na spletno stran z vprašalnikom je bila objavljena na spletnih straneh gore-ljudje, friko.si ter nekaterih spletnih straneh alpinističnih in plezalnih klubov v Sloveniji. Predmet raziskave so bili posamezniki z nazivom alpinist, športni plezalec, inštruktor alpi- nist ali inštruktor športni plezalec, prido- bljenim in potrjenim s strani Komisije za alpinizem ali Komisije za športno plezanje Planinske zveze Slovenije. Anketiranci so bili obeh spolov, spodnja starostna ome- jitev je bila 16 let pri športnih plezalcih in 18 let pri alpinistih, kar določa že kriterij za pridobitev naziva (Planinska zveza Slovenije, 2011). Z anketnim vprašanjem »Ali je Vaš poklic zdravstveno usmerjen?« smo izločili iz analize vse zdravstvene delavce, ker imajo poklicno pridobljeno znanje o PP. Anketni vprašalnik je začelo reševati 326 oseb, 253 ga je izpolnilo v celoti, kar je tudi vzorec populacije. Od teh je bilo 179 alpinistov in 74 športnih plezalcev. Pridobljeno znanje obeh sku- pin smo analizirali in med seboj primer- jali. Kvantitativna analiza podatkov je bila izdelana v programu IBM SPSS Statistics V19.0 (Statistical package for Social Scien- ces). S χ2 testom smo ugotavljali pove- zanost med spremenljivkama. Analizirali smo sledeče spremenljivke: spol, starost, izobrazba in naziv (alpinist ali športni ple- zalec). Primerjali smo odgovore na vpra- šanja znotraj določene spremenljivke. S kontingenčnim koeficientom (Cramerjev koeficient) smo nato ugotavljali stopnjo in jakost povezanosti med dvema spre- menljivkama. Rezultati „ V nadaljevanju so za demografskimi podatki prikazani rezultati raziskave, ki Tabela 1: Spolna struktura anketirancev alpinisti športni plezalci Skupaj ženske 20.1 % 25.7 % 22.3 % moški 79.9 % 74.3 % 77.7 % skupaj 100 % 100 % 100 % Graf 1: Frekvenčna in odstotkovna razporeditev anketirancev glede na izobrazbo. Graf 2: Primerjava odgovorov alpinistov in športnih plezalcev o povprečni oceni lastnega znanja o PP. nedokončana dokončana poklicna srednja višja visoka šola, specializacija doktorat osnovna osnovna šola šola šola fakulteta ali znanosti šola šola magisterij raziskovalna dejavnost 133 predstavljajo ugotavljanje statistično po- membnih razlik v znanju PP alpinistov in športnih plezalcev. Število vseh anketiranih je 253, 179 alpini- stov in 74 športnih plezalcev. Prevladuje- jo moški (Tabela 1). Največ anketiranih ima končano srednjo šolo (40.3 %), sledijo tisti s končano fakul- teto, visoko šolo oziroma umetniško aka- demijo (37.5 %) (Graf 1). Alpinisti in športni plezalci so svoje zna- nje PP ocenili kot povprečno (Graf 2). Komplet s PP vedno vzame s seboj v gore ali plezališče osem od desetih alpinistov, med športnimi plezalci pa vsak drugi. Ni- koli ga ne vzameta le 2 % alpinistov in 16 % športnih plezalcev (Graf 3). Glavni namen uporabe dvostranske me- talizirane folije poznajo anketirani alpini- sti nekoliko bolje kot športni plezalci (Graf 4). S seboj jo nosi 80 % vseh anketiranih alpinistov in športnih plezalcev. V največjem deležu bi anketirani alpinisti in športni plezalci ob ugrizu kače nare- dili prevezo na ugrizom, kar ni ustrezen ukrep, kot ustrezno, pa bi pomirili poško- dovanca in klicali na številko nujne medi- cinske pomoči (NMP) (Graf 5). V nadaljevanju je predstavljena statistič- na analiza podatkov s hi-kvadrat testom (χ2) za potrditev ali ovržbo hipotez. Obstajajo določene statistično pomemb- ne razlike med preučevanima skupinama alpinistov in športnih plezalcev. Ugotovili smo, med katerimi spremenljivkami ob- stajajo statistično pomembne razlike (Ta- bela 2), za jakost teh razlik pa smo upora- Graf 3: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov in športnih plezalcev o pogostosti jemanja kompleta PP. Graf 4: Primerjava deležev odgovorov anketiranih alpinistov z deležem odgovorov anketiranih športnih plezalcev o poznavanju uporabe dvostranske metalizirane folije. Graf 5: Primerjava deleža odgovorov anketiranih alpinistov in športnih plezalcev o ukrepih PP pri kačjem ugrizu. za oskrbo za za zaščito za zaščito za zaščito za imobili- ne vem opeklin transport … pred pred vročim pri izvajanju zacijo podhladitvijo soncem umetnega … zlomov kosti Tabela 2: Primerjava med vprašanji po rezultatih testa hi-kvadrat χ2 spol starost izobrazba naziv alpinist ali športni plezalec lastna ocena teoretičnega znanja 0,953* 0,070 0,000 0,006 lastna ocena praktičnega znanja 0,396 0,204 0,000 0,018 ali vzamete s seboj komplet PP 0,120 0,900 0,085 0,000 pristop do poškodovanca 0,417 0,000 0,157 0,670 ukrep ob padcu, položaj za nezavestnega 0,892 0,588 0,511 0,898 poznavanje uporabe dvostranske metalizirane folije / / / 0,002 prva pomoč pri kačjem ugrizu / / / 0,001 ukrepi ob prihodu helikopterja 0,127 0,195 0,923 0,594 *vrednosti = p < 0,05 Opomba k Tabeli 2: v stolpcu levo je kratka vsebina vprašanj, pri katerih smo naredili χ2 test, v stolpcih desno so različne spremenljivke, ki smo jih upo- rabili pri tem testu. 134 bili kontangični oz. Cramarjev koeficient (Tabela 3). Med nazivom alpinist in nazivom športni plezalec zaznamo statistično pomembne razlike (Tabela 3); šibke statistične razlike na področju lastne ocene teoretičnega in praktičnega znanja in pri uporabi dvo- stranske metalizirane folije. Pomembne razlike med alpinisti in športnimi plezalci (srednje močne statistične razlike) obsta- jajo pri vprašanju, kako pogosto vzamejo s seboj v gore ali plezališče komplet PP in pri PP v primeru kačjega ugriza. Obsta- jajo tudi statistične razlike (srednje moč- ne) glede na izobrazbo anketirancev pri lastni oceni teoretičnega in praktičnega znanja. Razprava „ Demografski podatki o anketiranih kaže- jo, da je alpinist ali športni plezalec v Slo- veniji najpogosteje moški, v starostnem obdobju od 21 do 40 let (Tabela 1). Na- rava športov pojasnjuje večinski starostni razred in spolno sestavo anketirancev. Seveda obstajajo tudi izjeme. Osebe, ki se ukvarjajo z alpinizmom ali športnim plezanje, so po večini višje izobražene, saj ima skoraj 80 % anketirancev končano srednjo šolo ali fakulteto (Graf 1). Statistič- no pomembnih razlik v znanju PP med spoloma in starostjo anketirancev nismo ugotovili (Tabela 2). Obstajajo pa nekate- re statistične razlike (srednje močne) gle- de na izobrazbo anketirancev (Tabeli 2 in 3). Razlike se pojavljajo pri lastni oceni teoretičnega in praktičnega znanja. Višje izobraženi anketiranci so svoje znanje o PP ocenili s približno 0.1 višjo oceno kot nižje izobraženi. Rezultati ankete kažejo na to, da dolo- čene teoretične vsebine PP alpinisti in športni plezalci v Sloveniji zelo dobro poznajo (klic na številko 112, poznavanje uporabe dvostranske metalizirane folije, prvo oskrbo rane). Primerjava odgovo- rov nekaterih vprašanj kaže, da alpinisti in športni plezalci bolje poznajo PP kot vozniki motornih vozil (Slabe in Šterbenc, 2009) in nasploh laična javnost (Slabe in Medja, 2009). Znanje alpinistov v tujini je po rezultatih raziskave First aid knowledge of alpine mountainers (Kuepper, 2003) sla- bo. Od 283 anketiranih alpinistov iz Švice, Italije, Nemčije in Francije je le 12.7 % v večini pravilno odgovorilo na vprašanja. Največ napak so tuji alpinisti napravili pri isti temi kot anketiranci v naši raziskavi, in sicer pri vprašanju o ukrepih pri poškodbi vratne hrbtenice oziroma sumih na njeno poškodbo. Približno polovica anketiranih alpinistov in športnih plezalcev v Slove- niji bi nezavestnega preprosto pustila pri miru, čeprav doktrina veleva, da morajo laiki tudi v tem primeru z ustreznim boč- nim položajem preprečiti zadušitev žrtve (Herman, 2006). S χ2 in Cramarjevim testom smo ugoto- vili šibke statistično pomembne razlike v oceni lastnega teoretičnega in praktič- nega znanja med alpinisti in športnimi plezalci v Sloveniji (Graf 2, Tabeli 2 in 3). Alpinisti so svoje lastno znanje PP ocenili višje kot športni plezalci. Praktično in te- oretično znanje so podobno ocenili, kar kaže na to, da je velik del izobraževanj namenjen tudi praktičnim vajam ali pa imajo anketiranci več izkušenj iz prakse. Komplet za PP mora biti obvezen del opreme vsakega, ki se odpravlja v gore ali plezališče (Mlač, 1999). Vedno ga vza- me s seboj v gore ali plezališče osem od desetih alpinistov (80 %) med športnimi plezalci pa vsak drugi (50 %). Nikoli ga ne vzameta le 2 % alpinistov in 16 % špor- tnih plezalcev. Največje razlike med alpi- nisti in športnimi plezalci (srednje moč- ne statistične razlike) obstajajo prav pri vprašanju, kako pogosto vzamejo s seboj v gore ali plezališče komplet PP (Tabeli 2 in 3). Razlogi za to se lahko skrivajo tudi v dejstvu, da športni plezalci plezajo na manj odmaknjenih krajih kot alpinisti, dostop do avtomobila, kjer morajo nuj- no imeti komplet prve pomoči, je bliže; kar pa ni nujno in hkrati ne sme biti iz- govor. Ponesrečenec je posebno v gorskem svetu izpostavljen različnim vremenskim razmeram; grozi mu podhladitev ali de- hidracija, ki jo lahko pospeši vročina oz. sonce (Tomazin, 2002). Zato je pomemb- no, da ponesrečenca ustrezno zaščitimo pred vremenskimi vplivi. Dvostranska metalizirana folija je dokaj učinkovita za- ščita pred podhladitvijo, ščiti tudi pred vročim soncem (Slabe in Šterbenc, 2009). V kompletu PP jo ima 77.1 % alpinistov in športnih plezalcev. Obstajajo šibke stati- stično pomembne razlike med alpinisti in športnimi plezalci glede poznavanja uporabe dvostranske metalizirane folije (Tabeli 2 in 3). 97.8 % alpinistov in 93.2 % športnih plezalcev bi jo uporabilo za zaščito pred podhladitvijo (Graf 4). Za zaščito pred vročim soncem bi jo upora- bilo 81.8 % alpinistov in 75.3 % športnih plezalcev. V gorah, ki jih Slovenci obiskujemo naj- pogosteje (Alpe, gore bivše Jugoslavije), je zlasti v poletnih mesecih precejšnja možnost, da bomo naleteli na strupene kače (Tomazin, 2009). Za ukrepanje v pri- meru kačjega ugriza se je doktrina skozi Tabela 3: Cramarjev koeficient izobrazba naziv lastna ocena teoretičnega znanja 0,408 0,279 lastna ocena praktičnega znanja 0,415 0,255 ali vzamete s seboj komplet prve pomoči / 0,465 uporaba dvostranske metalizirane folije / 0,245 PP pri kačjem ugrizu (s podvprašanji) / 0,174 in 0,258 in 0,201 CRAMARJEV KOEFICIENT α šibka povezanost med spremenljivkama (α=med 0,05 in 0,3); statistično šibka razlika srednja povezanost med spremenljivkama (α=med 0,3 in 0,6); statistično srednje močna razlika močna povezanost med spremenljivkama (α=med 0,6 in 1); statistično močna razlika raziskovalna dejavnost 135 leta spreminjala. Aktualni napotki za PP poudarjajo, da mesto ugriza ne sesamo, vanj ne zarežemo in ne prevezujemo nad mestom ugriza, kar je veljalo za PP ob kačjem ugrizu v preteklosti (Mrkša, 2007). Prizadeti mora mirovati, z roke mu odstranimo ves nakit, rano očistimo in sterilno obvežemo. Prizadeti del telesa hladimo z obkladki in ga imobiliziramo ter obvezno pokličemo številko NMP (Br- var, 2006). Pohvalno je, da bi kot najpo- membnejši ukrep vsi anketiranci v večini izpostavili klic na številko NMP, večina bi jih poškodovanca pomirila (Graf 5). Dobra polovica anketirancev bi očistila in steril- no obvezala rano ter imobilizirala priza- deti del telesa, kar velevajo tudi aktualni napotki za PP v tem primeru. Kar polovi- ca anketiranih pa bi še vedno prevezala ud med mestom ugriza in srcem, kar ne sodi več med ukrepe PP pri kačjem ugri- zu. Obstajajo šibke statistične razlike med alpinisti in športnimi plezalci pri ukrepih PP ob ugrizu kače, in sicer čiščenje in ste- rilna obveza rane, klic na številko nujne medicinske pomoči in hlajenju z mrzlimi obkladki (Tabeli 2 in 3). Zaključek „ Ob povzetku vseh rezultatov lahko ugo- tovimo, da določene vsebine PP alpinisti in športni plezalci dobro poznajo. Znanje anketiranih je boljše v primerjavi z zna- njem prve pomoči anketiranih planin- cev in splošno javnostjo ter nekaterimi izsledki podobne raziskave v tujini. Kljub temu bi bilo potrebno pri usposabljanju alpinistov in športnih plezalcev določe- nim vsebinam v prihodnje nameniti več pozornosti. To so predvsem temeljni po- stopki oživljanja, pristop k poškodovancu s sumom na poškodbo hrbtenice in pra- vilna uporaba preveze uda ob hudi kr- vavitvi na udu in kačjem ugrizu. Ob tem pa Parnell in Larsen (2007) opozarjata na pomen dosledne in kakovostne izvedbe tečajev PP, še zlasti tistih, ki vključujejo te- meljne postopke oživljanja. Potrebno si je tudi prizadevati, da bi v prihodnje več športnih plezalcev imelo v svoji opremi komplet prve pomoči. Ker se doktrina prve pomoči spreminja, morajo plezalski klubi zagotoviti različne oblike obnavljanja znanja prve pomoči. Lingard (2002) je v svoji študiji o učinkovi- tosti tečajev PP ugotovila, da imajo tečaji PP tudi pomemben preventivni učinek: prispevajo k varnejšemu obnašanju ude- ležencev tečaja. Smiselno bi bilo preveriti tudi praktično znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci. Obiskova- nje gora in plezališč ima koristen vpliv na kakovost življenja posameznika, ven- dar sta to dejavnosti, ki pomenita tudi tveganje za zdravje. Popularizacija obeh športov zahteva tudi večjo skrb za zago- tavljanje visoke ravni znanja prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci. Literatura „ Ahčan, U. (2006). 1. Prva pomoč: Priročnik s prak- tičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Sloveni- je. Brvar, M. (2006). Zastrupitve. V: 2. Prva pomoč: Priročnik s praktičnimi primeri. (str. 153–75). Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. Herman, S. (2006). Poškodbe hrbtenice in 3. hrbtenjače. V: Prva pomoč: priročnik s praktič- nimi primeri. (str. 303–18). Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. Jeran, M. (2011). Premalo sten za čedalje več 4. plezalcev. Nedelo, 24. Dostopno prek http:// www.delo.si/arhiv/ <12.10.2011> Kristan, S. (1993). Koliko je gorništvo sploh 5. nevarno. Šport 1/2, 24–6. Kuepper, T., et al. (2003). First aid knowled-6. ge of alpine mountaineers. Resuscitation 58: 159–69. Lingard, H. (2002). The effect of first aid tra-7. ining on Australian construction workers´ occupational health and safety motivation and risk kontrol behavior. Journal of Safety Research (33), 209–30. Mlač, B. (1999). 8. Oprema za gore in stene. Lju- bljana: Planinska zveza Slovenije. Moscha, L. (2004). 9. Plezanje kot igra. Ljubljana: Modrijan založba. Mrkša, S. (2007). 10. Ugriz kače in prva pomoč. Diplomsko delo. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo. Parnell, M. in Larsen P. (2007). Poor quality 11. teaching in lay person CPR courses. Elsevier, Resuscitation (73), 271–8. Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpi-12. nizem (2011). Splošni podatki o programu alpinist vaditelj. Dostopno na http://www. ka.pzs.si/?str=200&pid=7&bi=3 <10.10.2011> Podobnih, P. (2011). Analiza nesreč in reševal-13. nega dela v letu 2010. Kranj: Komisija za infor- miranje in analizo GRZS. Dostopno na: http:// www.grzs.si/?MenuID= 17 <10.10.2011> Pravilnik o vzgoji in izobraževanju na podro-14. čju športnega plezanja. Planinska zveza Slo- venije, Komisija za športno plezanje, 1994. Dostopno na: http://ksp.pzs.si/ Struktura/ dokumenti.html <21.5.2011> Rajšter, M. (2010). Športna rekreacija kot jav-15. no dobro. V: Športna rekreacija danes in jutri, zbornik referatov in razprav 3 (str. 21-3). Lju- bljana: Državni svat Republike Slovenije. Do- stopno na: http://www.ds-rs.si/dokumenti/ publikacije/Zbornik_10-3.pdf <11.10.2011> Rožanec, A. (2009). 16. Ozaveščenost gornikov o prvi pomoči. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta. Slabe, D., Medja, M. (2009). Poznavanje 17. evropske številke za klic v sili 112. Ujma, 23 (1), 170–5. Strojin, T. (1999). 18. Gorništvo: Izbrana dela iz so- ciologije gorništva. Ljubljana: Založba Tuma. Šterbenc, I., Slabe, D. (2009). Poznavanje vse-19. bine kompleta za prvo pomoč med vozniki motornih vozil. Obz Zdr N, 43 (1), 45–52. Tomazin, I. (2002). Samo hitra pomoč je tudi 20. dobra pomoč : ali v Sloveniji potrebujemo kakovostno helikoptersko nujno medicinsko pomoč? Delo, 44 (184), 4–5. Dostopno prek http://www.delo.si/arhiv/ <14.12.2010> Tomazin, I., Avbelj, M. (2006). Reševanje v 21. gorah s helikopterjem. Planinski vestnik, 111 (11), 21–5. Eva Dolenc, dipl. m. s. Univerza v Ljubljani, Zdravstvena Fakulteta, Zdravstvena pot 6, 1000 Ljubljana 136 Increasing of influence of chosen body characteristics on successfullness of young competitors in alpine skiing Abstract The study is based on a sample of 30 young alpine skiers who were registered as competitors by the Ski Association of Slovenia in the categories of younger (aged 11 and 12) and older (aged 13 and 14) boys between 2007 and 2010. On the basis of annual measurements of anthropometric (8) and motor variables (21), we investigated the statistical significant connections between the results and the successfulness at Argeta Cup competitions from 2007 to 2010 (criterion variable). By using the multiple regression analysis, we established that the connection between anthropometric variables and motor variables and successfulness varied to quite a great extent between 2007 and 2010. When calculating regression coefficients, we can see an increased connection between the anthropometric variables and successfulness in competitions in the four-year period. On the other hand, the calculation of the connection between the motor variables and successfulness showed an increase until 2009, while it decreased in 2010 (r = 0.806*) and became equal with anthropometric variables (r = 0.801*). The results obtained are in agreement with the findings in practice where it has been estab- lished that the physical constitution plays an important role while skiing between the gates. Competitors with a stronger constitution have achieved better results in Argeta Cup competitions in recent years. Consequently, we will have to pay more attention to the measurements of body dimensions in future, and what is more important is that this has to be taken into consideration in the process of selection as well as in planning the process of training young competitors. Key words: Alpine skiing, anthropometry, motor functions, successfulness, young competitors. Izvleček V raziskavo je bil zajet vzorec 30 mladih alpskih smučarjev, ki so bili v letih od 2007 do 2010 registrirani tekmovalci Smučarske zveze Slovenije v kategorijah mlajših (11 in 12 let) in sta- rejših (13 in 14 let) dečkov. Na osnovi vsakoletnih meritev antropometričnih (8) in motoričnih spremenljivk (21) smo preverili povezanost statistično značilnih povezav z uspešnostjo na tekmovanjih za Pokal Argeta od leta 2007 do 2010 (kriterijska spremenljivka). Z uporabo metode multiple regresijske analize smo ugotovili, da se je povezanost spremenljivk antro- pometrije in spremenljivk motorike z uspešnostjo od leta 2007 do 2010 precej spreminjala. Po izračunu regresijskih koeficientov lahko v obdobju štirih let razberemo vse večjo pove- zanost antropometričnih spremenljivk z uspešnostjo na tekmovanjih. Na drugi strani pa je izračun povezanosti spremenljivk motorike z uspešnostjo do leta 2009 kazal porast, v za- dnjem letu pa padec (r = 0,806*) in izenačitev s spremenljivkami antropometrije (r = 0,801*). Dobljeni rezultati se skladajo z ugotovitvami v praksi, kjer opažamo, da igra pri smučanju med vratci konstitucija telesa zelo pomembno vlogo. Tekmovalci z močnejšo konstitucijo (telesna teža, telesna višina, dolžina in obseg noge) so na tekmovanjih za Pokal Argeta v zadnjih letih dosegali boljše uvrstitve. Zato bo v prihodnje meritvam telesnih mer potrebno namenjati več pozornosti, še pomembneje pa je, da se to upošteva tako pri selekcioniranju kot tudi načrtovanju procesa treninga mladih tekmovalcev. Ključne besede: alpsko smučanje, antropometrija, motorika, uspešnost, mladi tekmovalci. Blaž Lešnik, Miha Bandalo Povečevanje vpliva izbranih telesnih karakteristik na uspešnost mladih tekmovalcev v alpskem smučanju Foto: Dani Šeruga raziskovalna dejavnost 137 Uvod „ Uspešnost v alpskem smučanju je pogo- jena z mnogimi dejavniki, izmed katerih je potrebno znati izluščiti tiste, ki glede na starostno kategorijo in tekmovalno raven najbolj odločilno vplivajo na uspe- šnost na tekmovanjih. Skladno z ugotovi- tvami mnogih avtorjev (Bloom, 1985; Bo- sco, 1997; Jošt, 1992; Leskošek, Bohanec in Rajkovič, 2002; Šturm idr., 1992) tako pri izkušenih tekmovalcih kot tudi pri mlajših največji delež pri doseganju dobrih rezul- tatov na tekmovanjih zavzemajo osnov- ne in specialne motorične sposobnosti (Jošt, Pustovrh in Ulaga, 1998; Spitzenpfe- il, Niessen, Rienacker in Hartmann, 2005; Ulaga, 2001; Von Duvillard, 2005). Slednje je tudi razlog, da je bilo s tega področja narejenih tudi največ raziskav. Kljub temu pa so poleg motoričnih sposobnosti raz- lični avtorji (Dolenec, 1996; Lešnik, 1996; Reid idr., 1997; Rosenhagen idr., 2009) proučevali tudi vplive drugih sklopov dejavnikov na uspešnost v alpskem smu- čanju. Tako je pri vrhunskih tekmovalcih spremljanje učinkov procesa treninga ve- zano na meritve fizioloških parametrov (Neumayr idr., 2003; Auersperger, Ulaga in Škof, 2009), proučevanje psihološkega statusa (Lešnik, 1996), meritve biomeha- ničnih parametrov (Mueller, 1994; Lešnik in Žvan, 2007; Supej, 2008) in druge de- javnike uspešnosti. Pri mladih tekmovalcih je bilo zaradi manj razpoložljivih finančnih sredstev spremljanje psihosomatičenga statusa v preteklosti v pretežni meri vezano na spremljanje razvoja motoričnih in an- tropometričnih dimenzij. Meritve obeh sklopov spremenljivk se v Sloveniji redno izvajajo že več kot dve desetletji. Oba sklopa spremenljivk sta sestavljena tako, da iz teoretičnega in praktičnega vidika izhajata iz načinov gibanja ter intenzite- te in trajanja napora pri smučanju med vratci. Zato sta sestavljena iz izbranih spremenljivk, izmed katerih so z uspe- šnostjo povezane nekatere bolj, druge pa manj (Bandalo, 2005; Klika in Mailina, 1994; Lešnik, 1995; Petrović, Šmitek in Žvan, 1984). Glede na uporabo podobnih testnih baterij skozi več let nas zanima, kakšna je bila povezanost posameznih spremenljivk motorike in antropometrije z uspešnostjo in če sta se v zadnjih letih kaj spreminjali struktura ter povezanost posameznih sklopov spremenljivk z uspešnostjo pri mladih tekmovalcih. V zadnjih letih v praksi opažamo pred- vsem pri meritvah otrok precejšnje raz- like v konstituciji telesa (Lešnik, 2009). Razloge za to gre iskati v genski zasnovi mlajših generacij, pa tudi v načinu ži- vljenja (prehrana, količina gibanja, ožje in širše družbeno okolje …). V obdobju po dvanajstem letu starosti so otroci podvrženi pospešenemu razvoju, ki se pri nekaterih začenja prej, pri drugih pa kasneje. S telesno rastjo se sorazmerno povečuje tudi telesna teža, ki pri tekmo- valcih starih 11 in 14 let (kategorija mlaj- ših in starejših dečkov) lahko v veliki meri pripomore k hitrejšemu smučanju med vratci. Tehnično znanje vodenja tekmo- valnih zavojev pri mladih tekmovalcih še ni tako dovršeno, da bi na rezultat lahko vplivale malenkosti, kot to velja pri vrhunskih tekmovalcih (Maffiuleti idr., 2009). Zato lahko večja telesna teža otro- ku zelo pomaga pri pridobivanju hitrosti po zaviranju (oddrsavanju) pri spremem- bah smeri smučanja po naklonini. Večja telesna teža bi torej lahko hipotetično predstavljala prednost na otroških tek- movanjih. Zato nas je zanimalo, kakšna je povezanost izbranih sklopov antro- pometričnih in motoričnih spremenljivk z uspešnostjo mladih alpskih smučarjev skozi obdobje štirih let. Metode „ Z raziskavo je bil zajet vzorec 30 mladih tekmovalcev, ki so bili v letih od 2007 do 2010 registrirani tekmovalci Smučarske zveze Slovenije v kategorijah mlajših (11 in 12 let) in starejših (13 in 14 let) dečkov. Kriterijsko spremenljivko je predstavljala uspešnost zajetega vzorca na tekmova- njih za Pokal Argete v letih 2007, 2008, 2009 in 2010. Rang vzorca merjenca v posameznih letih je bil formiran na osnovi točkovanja po pravilih Smučarske zveze Slovenije (SAS, 2010), končno uvr- stitev posameznega tekmovalca v posa- meznem letu pa je predstavljal seštevek doseženih točk na tekmovanjih. Na osnovi rezultatov štirih meritev 8 an- tropometričnih in 21 motoričnih spre- menljivk v letih od 2007 do 2010 smo najprej izračunali osnovne statistične parametre. Nato smo s pomočjo izraču- na korelacijskih koeficientov za vsako leto posebej (2007−2010) ugotavljali poveza- nost rezultatov posameznih spremenljivk z uspešnostjo (kriterijska spremenljivka) na tekmovanjih za Pokal Argeta. S ciljem uporabe manjšega števila spremenljivk smo v naslednjem koraku za vsako leto posebej formirali sklope spremenljivk antropometrije in motorike. Pri formira- nju sklopov spremenljivk smo uporabili le spremenljivke antropometrije in mo- torike, katerih povezanost z uspešnostjo je bila statistično značilna na nivoju 5 % tveganja. Z uporabo multiple regresijske analize smo v nadaljevanju ugotavljali povezanost sklopov izbranih spremen- ljivk antropometrije in motorike z uspe- šnostjo na tekmovanjih za Pokal Argeta v letih od 2007 do 2010. Rezultati „ Iz seštevkov doseženih točk v Pokalu Argeta v letih od 2007 do 2010 je raz- vidno, da je bila večina tekmovalcev v vseh štirih letih razvrščena v podobnem vrstnem redu. Zanimivo je, da do večjih sprememb v rangih med tekmovalci ni prihajalo niti med 12. in 13. letom starosti, torej ob prehodu iz kategorije mlajših v starejše dečke. To pomeni, da je vzorec merjencev v obdobju štirih let tekmoval precej konstantno in se njegova kvaliteta v obdobju spremljanja obravnavanih šti- rih let ni veliko spreminjala. S pomočjo metode izračuna korelacij smo ugotovili, da se je povezanost izbra- nih spremenljivk antropometrije in mo- torike z uspešnostjo od leta 2007 do 2010 precej spreminjala. V letu 2007 so bile od skupno 8 spremenljivk antropometrije z uspešnostjo statistično značilno poveza- ne tri spremenljivke (AOSL, AT, AV). V letu 2008 je bila od skupnega števila spre- menljivk antropometrije s kriterijem sta- tistično značilno povezana samo telesna teža (AT), v naslednjem letu 2009 so bile z uspešnostjo statistično značilno poveza- ne tri spremenljivke (ADN, AT in AV). V letu 2010 je število povezav naraslo, saj je bilo z uspešnostjo na tekmovanjih statistično značilno povezanih polovica antropo- metričnih spremenljivk (ADN, AOSL, AT in AV). Ob telesni teži (AT), ki je bila statistič- no značilno in v največji meri z uspešno- stjo na tekmovanjih povezana vsa štiri leta, moramo izpostaviti tudi telesno viši- no (AV), katere povezanost z uspešnostjo je bila statistično značilna v letih 2007, 2009 in 2010. Skozi obdobje štirih let je v dveh letih dokazana tudi statistično zna- čilna povezanost med kriterijem in eno spremenljivko voluminoznosti (AOSL) ter 138 eno spremenljivko dolžinskih razsežnosti (ADN). Število statistično značilnih povezav motoričnih spremenljivk z uspešnostjo je bilo v primerjavi s spremenljivkami antropometrije v vseh štirih letih večje. V letu 2007 je bilo od skupno 21 spre- menljivk motorike z uspešnostjo stati- stično značilno povezanih 6 spremenljivk (MSKOK10, MMRNPK, MZGIBE, MHFNTL, MKHRVIS in MMENSDN). V letu 2008 je bila od skupnega števila spremenljivk motorike s kriterijem statistično značil- no povezanih 8 spremenljivk (MMEN- SDM, MMEN3SM, MSKOK10, MHGNS20, MHGNS20L, MGATPK, MMENSDN, in MT300), v naslednjem letu 2009 je število statistično značilnih povezav s kriterijev narastlo na enajst (MMENSDM, MMEN- 3SM, MSKOK10, MMRNPK, MHGNS20L, MHFNTD, MHFNTL, MGATPK, MKHR- VIS, OBRPOSK in PREVPAL). V letu 2010 je število statistično značilnih povezav spremenljivk motorike s kriterijem nara- stlo na trinajst (MMENSDM, MMEN3SM, MSKOK10, MMRNPK, MZGIBE, M4X15M, MHGNS20L, MHGNS20, MHFNTD, MHFN- TL, MMENSDN, SKI9 in MT300). Iz primerjave dobljenih rezultatov je raz- vidno, da je v obdobju štirih let število z uspešnostjo povezanih spremenljivk motorike naraščalo od šestih spremen- ljivk leta 2007 do 14 statistično značilnih povezav s kriterijem leta 2010. V vseh šti- rih letih so z uspešnostjo v največji meri povezane spremenljivke, ki merijo raz- lične pojavne oblike moči. Izmed teh je vsa leta z uspešnostjo značilno povezana spremenljivka sonožne odrivne moči (MSKOK10), medtem ko so spremenljivke repetitivne moči nog (MMRNPK) in eno- nožne ter sonožne odrivne moči (MMEN- 3SM in MMENSDM) s kriterijem statistično značilno povezane v treh letih. Test moči rok (MZGIBE) je z uspešnostjo značilno povezan v dveh letih. Spremenljivka, ki meri sposobnost ra- zvoja maksimalne frekvence hitrosti gi- banja nog (MHGNS20L), je s kriterijem statistično povezana v treh letih, spo- sobnost razvoja maksimalne hitrosti iz mesta (MHGNS20) pa je na uspešnost mladih tekmovalcev vplivala v dveh letih. Povezave spremenljivk, ki merijo sposobnost koordinacije, so bile doka- zane v vseh štirih letih. Hitrost frekven- ce alternativnih gibov z nogo (MHFNTD in MHFNTL) je igrala pomembno vlogo v treh od štirih let, v vseh štirih letih pa je bila z uspešnostjo statistično značilno povezana vsaj ena izmed spremenljivk koordinacije, ki merijo sposobnost reor- ganizacije celostnih programov gibanja in agilnosti (MGATPK, MMENSDN, MKHR- VIS, OBRPOSK, PREVPAL, M4X15M in SKI9). Spremenljivka, ki meri vzdržljivost, je bila z uspešnostjo na tekmovanjih statistično značilno povezana v dveh letih. Po izračunu regresijskih koeficientov v obdobju štirih let lahko razberemo nara- ščanje povezanosti med sklopi izbranih spremenljivk antropometrije z uspešno- stjo na tekmovanjih. Po drugi strani pa je izračun povezanosti spremenljivk mo- torike z uspešnostjo do leta 2009 kazal porast, v zadnjem letu 2010 pa padec (r = 0,806*) in izenačitev s spremenljivkami antropometrije (r = 0,801*). Slednje je raz- vidno tudi na podlagi rezultatov, ki kaže- jo na delež pojasnjene variance prostora antropometrije kot tudi motorike v vseh štirih letih. Glede na število spremenljivk, ki so v posameznih letih statistično zna- čilno povezane s kriterijem, se koeficienti jakosti povezav iz leta v leto povečujejo. Tabela 1: Seštevki skupnega števila doseženih točk zajetega vzorca v letih od 2007 do 2010 v okviru tekmovanj za Pokal Argeta po sistemu točkovanja Smučarske zveze Slovenije Rang Tekmovalec Točke v posameznih letih in skupaj od 2007 do 2010 2007 2008 2009 2010 2007 do 2010 1. O 1140 956 1170 1185 4451 2. Z 1125 951 1125 1035 4236 3. AA 987 857 1065 999 3908 4. BB 742 786 778 720 3026 5. E 703 782 716 562 2763 6. AL 693 775 704 546 2718 7. P 590 707 664 514 2475 8. AE 566 522 662 488 2238 9. AB 522 504 612 477 2115 10. L 454 499 604 461 2018 11. AH 408 499 465 446 1818 12. BA 351 440 460 442 1693 13. AP 338 414 442 343 1537 14. J 305 376 437 337 1455 15. AD 252 358 416 316 1342 16. V 241 330 306 311 1188 17. AF 228 324 296 245 1093 18. AM 215 312 273 236 1036 19. K 207 291 257 220 975 20. AR 203 280 255 215 953 21. AI 189 253 254 208 904 22. B 170 244 247 146 807 23. AZ 160 207 245 139 751 24. BD 157 204 194 99 654 25. A 152 181 178 98 609 26. AJ 135 173 173 77 558 27. D 110 163 162 55 490 28. N 97 163 145 12 417 29. AG 94 150 128 10 382 30. U 80 143 116 4 343 raziskovalna dejavnost 139 Tabela 2: Osnovna statistika in rezultati izračunov Pearsonovih koeficientov korelacij med spremenljivkami antropometrije in uspešno- stjo na tekmovanjih za Pokal Argeta v letih od 2007 do 2010 ANTROPOMETRIJA Osnovna statistika (2007-2010) Povezanost z uspešnostjo (r) /leto Sprem. Mean SD Range Min Max 2007 2008 2009 2010 1. ADN 92,612 7,039 33,7 73,7 107,4 ,405(*) 0.552** 2. AKGS 14,67 6,363 29 4 33 3. AKGT 11,778 6,4475 33,2 3,8 37 4. AOSL 49,16 4,4161 21,2 39,1 60,3 ,466(**) 0.383* 5. APKOLL 9,326 0,5513 2,9 7,8 10,7 6. APSSL 7,147 0,6084 2,9 5,6 8,5 7. AT 56,37 10,064 56 35 91 ,465(**) ,425(*) ,462(**) 0.465* 8. AV 164,651 7,8058 38,7 141,7 180,4 ,370(*) ,439(**) 0.572** Legenda: ADN – dolžina noge; AKGS – kožna guba stegna; AKGT – kožna guba trebuha; AOSL – obseg stegna levo; APKOLL – premer kolena levo; APSSL – premer skočnega sklepa levo; AT – telesna teža; AV – telesna višina; Mean – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; Range – razpon vrednosti; Min – minimalni rezultat; Max – maksimalni rezultat Tabela 3: Osnovna statistika in rezultati izračunov Pearsonovih koeficientov korelacij med spremenljivkami motorike in uspešnostjo na tekmovanjih za Pokal Argeta v letih od 2007 do 2010 MOTORIKA Osnovna statistika (2007-2010) Povezanost z uspešnostjo (r) /leto Sprem. Mean SD Range Min Max 2007 2008 2009 2010 1. MMENSDM 213,67 22,128 110 158 268 ,520(**) ,563(**) 0.486** 2. MMEN3SM 629,09 64,455 279 495 774 ,515(**) ,455(**) 0.553** 3. MSKOK10 20,8681 3,3685 26,27 0 26,27 ,335(*) ,490(**) ,537(**) 0.496** 4. MMRNPK 50,4 6,441 36 28 64 ,392(*) ,487(**) 0.411* 5. SMPRE 132,537 65,4111 349,5 12 361,5 6. MZGIBE 7,13 4,378 21 0 21 ,335(*) 0.399* 7. M4X15M 13,69 0,819 4 12 16 -0.483** 8. MMENS20 3,599 0,2297 1,2 3,1 4,4 -,540(**) -0.384* 9. MHGNS20L 2,9135 0,23539 1,32 2,45 3,77 -,440(*) -,381(*) -0.427* 10. MHFNTD 29,43 10,881 37 18 55 ,442(**) 0.442* 11. MHFNTL 28,88 9,888 36 20 56 ,312(*) ,626(**) 0.460* 12. MGATPK 49,99 5,634 27 36 63 ,569(**) ,500(**) 13. SKI9 31,994 2,5012 17,4 27,3 44,7 -0.582** 14 MKHRVIS 16,161 3,1999 19,3 10,1 29,4 -,464(**) -,612(**) 15 MKKRPN 52,33 7,75 27 43 70 16. MMENSDN 122,95 21,381 101 68 169 ,440(**) ,472(**) 0.404* 17. OBRPOSK 6,149 1,5017 12,6 0 12,6 -,370(*) 18. PREVPAL 5,9 0,946 5 5 9 -,376(*) 19. MRSOSPT 4,2436 3,86914 36,22 1,56 37,78 20. MRSOSVT 3,3718 1,50952 8,87 1,12 9,99 21. MT300 51,69 5,24 27 43 70 -,461(**) -0.495** Legenda: MMENSDM – skok v daljino z mesta; MMEN3SM – troskok z mesta; MSKOK10 – deset skok; MMRNPK – preskoki preko klopce; SMPRE – smuk preža; MZGIBE – zgibe v podprijemu; M4x15M – sprint 4 x 15 m; MMENS20 – sprint 20 m z nizkim startom; MHGNSL20 – sprint 20 m z letečim startom; MHFNTD – taping z desno nogo; MHFNTL – taping z levo nogo; MGATPK – predklon na klopci; SKI9 – izvajanje osmic s tekom okrog 9 kijev; MKHRVIS – vzpenjanje in spuščanje po klopci; MKKRPN – poligon nazaj; MMENSDN – skok v daljino z mesta nazaj; OBRPOSK – obrati in poskoki; PEVPAL – preval s palico; MRSOSPT – ravnotežje prečno na klopci; MRSOSVT – ravnotežje vzdolžno na klopci; MT300 – tek na 300 m; Mean – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; Range – razpon vrednosti; Min – minimalni rezultat; Max – maksimalni rezultat 140 Razprava „ Konstitucija otrok je lahko zelo pomemb- na za hitrejše drsenje na smučeh. Hitrost drsenja kot rezultanta gravitacije, naklo- na terena in nasproti delujočih sil (upor zraka, trenje itd.) ob ustreznem položaju telesa ter ostalih dejavnikih bolj narašča pri težjih tekmovalcih (Supej, 2008). Po drugi strani pa lahko prevelika telesna teža kot posledica prevelike količine podkožne tolšče zelo negativno vpliva na obvladovanje lastnega telesa v pro- storu, kar je eden od temeljnih pogojev dobrega smučanja. Seveda so pri mla- dem organizmu za premagovanje smu- čarskih obremenitev ključnega pomena tudi premeri sklepov (gleženj, koleno) in obsegi spodnjih okončin (obseg stegna), ki morajo biti veliki predvsem na račun dobrega razmerja med mišično maso in podkožno tolščo (Lešnik, 2009). Z vidika motoričnih sposobnosti je z vi- dika prakse pomemben predvsem čim širši spekter baze motoričnih informacij. Ta temelji na ustrezni količini osnovnih motoričnih sposobnosti, ki se glede na strukturo gibanja v smučanju nad- grajujejo s t. i. specialnimi motoričnimi sposobnostmi. Pri formiranju baterije motoričnih spremenljivk smo poskusili upoštevati klasifikacijo primarnih moto- ričnih sposobnosti, ki glede na koeficient prirojenosti ter glede na to, ali so infor- macijskega ali energetskega tipa, pred- stavljajo osnovo izgradnje kvalitetnega tekmovalca v alpskem smučanju (Banda- lo, Žvan in Lešnik, 2010; Mueller idr., 2000; Patterson idr., 2009; Raschner idr., 2005). Osnovni namen naše raziskave je bil ugo- toviti gibanje krivulje povezav izbranih spremenljivk motorik in antropometrije z uspešnostjo v alpskem smučanju. Iz Grafa 1 je razvidno, da se je po letu 2008 razlika povezanosti izbranih spre- menljivk antropometrije in motorike z uspešnostjo na tekmovanjih našega vzor- ca zmanjševala. To pomeni, da so bili na tekmovanjih za Pokal Argeta v letu 2007 in 2008 na tekmovanjih uspešnejši pred- vsem tekmovalci z bolje izraženimi mo- toričnimi sposobnostmi, med katerimi moramo izpostaviti področje energetske komponente gibanja (različnih pojav- nih oblik moči, hitrosti in vzdržljivosti) ter sposobnost reorganizacije celostnih programov gibanja kot ene izmed zvrsti koordinacije. Po letu 2009 je v primerjavi s spremenljivkami motorike k uspešnosti na tekmovanjih vse bolj pridobival tudi sklop spremenljivk antropometrije. Šte- vilo statistično povezanih spremenljivk se je povečalo tako v okviru antropome- trije (4) kot tudi motorike (13), vrednosti njihovih koeficientov multiple korelacije z uspešnostjo pa so se v letu 2010 skoraj izenačile. Spremenljivke, ki so pri izraču- nih povezav s kriterijem igrale posebno vlogo, so predvsem telesna teža in z njo povezane dolžinske razsežnosti telesa ter voluminoznost. Dobljeni rezultati se skladajo tudi z ugo- tovitvami v praksi, kjer opažamo, da igra pri smučanju med vratci pri mladih tekmovalcih konstitucija telesa zelo po- membno vlogo. Tekmovalci z močnejšo konstitucijo (telesna teža, telesna višina, dolžina in obseg noge) so na tekmova- njih za Pokal Argete v zadnjih letih dose- Tabela 3: Rezultati multiple regresijske analize povezanosti izbranih spremenljivk antropo- metrije in motorike z uspešnostjo na tekmovanjih v Pokalu Argeta v letih od 2007 do 2010 Točke/leto 2007 2008 2009 2010 R (ANT) 0,666* 0,663* 0,738** 0.801** R (MOT) 0,811** 0,881** 0,883** 0.806** R Square ANT 0,444 0,439 0,545 0.642 R Square MOT 0,658 0,776 0,780 0.650 ANT (Sig.) 0,008* 0,179 0,005* 0.032* MOT (Sig.) 0,063 0,227 0,177 0.046* Točke – kriterijska spremenljivka; R (ANT) – vrednost mutiplega regresijskega koeficienta poveza- ve med izbranimi (statistično značilno povezanimi) spremenljivkami antropometrije s kriterijem; R (MOT) – vrednost mutiplega regresijskega koeficienta povezave med izbranimi (statistično značilno povezanimi) spremenljivkami motorike s kriterijem; R Square (ANT/MOT) – delež pojasnjene varian- ce; ANT/MOT (Sig.) – statistična značilnost povezav med izbranimi spremenljivkami antropometrije oziroma motorike s kriterijsko spremenljivko; * – statistična značilnost na nivoju 5 % tveganja, * * – statistična značilnost na nivoju 1 % tveganja Graf 1: Grafični prikaz spreminjanja deleža povezanosti sklopov izbranih antropometričnih in motoričnih spremenljivk z uspešnostjo na tekmovanjih v Pokalu Argeta v obdobju štirih let 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1 2006 2007 2008 2009 2010 2011 Smučarska sezona Antropometrjaa Motorika Dinamika gibanja multiplih regresijskih koeficientov od leta 2007 do 2010 Vr ed no st i raziskovalna dejavnost 141 gali boljše uvrstitve. Zanimivo je, da smo bili priča posameznim primerom, ko so na tekmovanjih višje uvrstitve dosegali telesno močnejši in težji tekmovalci s povprečnim ali celo slabšim motoričnim potencialom (Bandalo in Lešnik, 2009). Glede na ugotovitve raziskave bo v priho- dnje potrebno razmisliti o večjem pou- darku na meritvah spremenljivk antropo- metričnega statusa mladih tekmovalcev. Še pomembneje pa je, da se to upošteva pri načrtovanju procesa treninga mladih tekmovalcev v alpskem smučanju. Tudi naš vzorec merjencev potrjuje, da proces transformacije v svojem splošnem delu temelji na pridobivanju osnovnih moto- ričnih sposobnosti, v svojem specialnem delu pa je pretežno orientiran predvsem na pridobivanje različnih pojavnih oblik moči nog in trupa, vzdržljivosti, ravno- težja in koordinacije (Lešnik in Bandalo, 2009; Žvan in Lešnik, 2000). Pri obravna- vani starostni kategoriji tekmovalcev je s pomočjo pravih metod treninga in ustre- znim načinom prehranjevanja vsaj delno mogoče vplivati tudi na njihovo telesno konstitucijo. Izgubljene stotinke, ki so na tekmovanjih posledica napak v tehniki in taktiki smučanja, torej tudi po naših opažanjih lažje nadoknadijo telesno težji tekmovalci. V prihodnje bo torej potrebno še bolj sistematično spremljati tudi medgene- racijske razlike v spreminjanju vrednosti spremenljivk antropometrije. Po dose- danjih raziskavah so mlajše generacije v primerjavi z generacijami izpred več let težje in večje, medtem ko primerjave rezultatov motorike kažejo na slabše sta- nje v primerjavi s preteklostjo (Bandalo, 2005; Lešnik, 1996). V proces vadbe mla- dih tekmovalcev bomo pri izbiri vsebin poskušali dajati več poudarka vsebinam, ki povečujejo mišično maso in posledič- no tudi telesno težo tekmovalcev. Ker pri tej starostni kategoriji športnikov še ne pride v poštev vadba z bremeni, mora biti trening zasnovan tako, da največje breme športnika njegovo lastno telo. Pri načrtovanju treninga moramo nujno vključevati tudi vsebine, ki v največji mo- žni meri prispevajo k širjenju motorične sheme mladih tekmovalcev (igre z žogo, vaje iz ravnotežja, agilnost …). Tako antropometrija kot motorika pred- stavljata le del dejavnikov, ki vplivajo na doseganje rezultatov v alpskem smuča- nju. Predvsem pri obravnavani kategoriji tekmovalcev (11 do 14 let) se moramo zavedati, da je ključnega pomena pred- vsem obvladanje tehnike smučanja (Le- šnik in Žvan, 2007; Le Master, 2009), zato bi se morali pri treningu mladih tekmo- valcev v precej večji meri osredotočiti na vadbo tehnike vodenja zavojev, ki bi lahko ob dobrem izkoristku telesne teže največ pripomogla k doseganju dobrih rezultatov na tekmovanjih mlajših kate- gorij. Literatura „ Auersperger, I., Ulaga, M. in Škof, B. (2009). 1. An expert model for determining success in middle-distance running. Kinesiologia Slove- nica, 15, 5−15. Bandalo, M., (2005). 2. Primerjava in analiza re- zultatov motoričnega in antropometričnega statusa starejših deklic in dečkov v alpskem smučanju v obdobju od leta 2000 do 2005. [Comparison and analysis of the results of motor and anthropometric status of older girls and boys in alpine skiing in the period from 2000 to 2005]. BA thesis, Ljubljana: Fakulteta za Šport. Bandalo, M. in Lešnik, B. (2009). Connection 3. Between the Assumed Assessments of Po- tential Successfulness (Expert System) and Achieved Results at Competitions of Young Categories in Alpine Skiing. International Quarterly of Sport Science, 2, 14–30. Bandalo, M., Žvan, M. in Lešnik, B. (2010). The 4. development and use of model of success- fulness for young categories in alpine skiing. Proceedings book of The fifth international congress of Youth in sport (pp. 141–155). Lju- bljana, Slovenia: Fakulteta za Šport. Bloom, B.S. (1985). 5. Developing talent in young people. New York: Ballantine. Bosco, C. (1997). Evaluation and planning 6. conditionig training for alpine skiers. In E. Muller, H. Schwameder, E. Kornexl & C. Ra- schner (Eds.), Proceedings book of The first international Congress on Skiing and Science (pp. 229−250). St. Christoph am Arlberg, Au- stria: Austrian Association of Sports Sciences and University of Salzburg. Dolenec, M. (1996). 7. Vrednotenje modela uspe- šnosti mlajših deklic v alpskem smučanju [Eva- luation of the model of success of young girls in alpine skiing]. Master,s thesis, Ljubljana: Fakulteta za Šport. Jošt, B. (1992). Some model characteristics of 8. ski jumpers found with the standard proce- dure and with a method of expert model- ling. Kinesiol. Slov. 1, 39−42. Jošt, B., Pustovrh, J. in Ulaga, M. (1998). The 9. follow – up of the development of a compe- titive and potentially successful performance of a to sportsman with the aid of the ,,sport – expert,, system. Kinesiology, 30, 17−22. Klika, R. in Malina, R. (1997). Predicting skiing 10. performance in 14–18 year old competitive alpine skiers. In E. Muller, H. Schwameder, E. Kornexl in C. Raschner (Eds.), Proceedings book of The first international Congress on Ski- ing and Science (pp. 272–285). St. Christoph am Arlberg, Austria: Austrian Association of Sports Sciences and University of Salzburg. Le Master, R. (2009). Applications of physics 11. education research to skiing pedagogy for coaches and instructors. In E. Muller, S. Lin- dinger in T. Stoggl (Eds.), Proceedings book of The fourth international Congress on Skiing and Science (pp. 347−356). St. Christoph am Arlberg, Austria: University of Salzburg. Leskošek, B., Bohanec, M., in Rajkovič, V. 12. (2002). The use of expert methods in the orientation of children into different sports. Acta Univ. Carol., Kinanthropol., 2, 38, 33−44. Lešnik, B. (1996). 13. Vrednotenje modela uspešno- sti mlajših dečkov v alpskem smučanju [Evalu- ation of the model of success of young boys in alpine skiing]. Master,s thesis, Ljubljana: Fakul- teta za Šport. Lešnik, B. in Žvan, M. (2007). 14. Naše smučine, te- orija in metodika alpskega smučanja. Ljublja- na: SZS – ZUTS Slovenije. Lešnik, B. in Žvan, M. (2007). The best slalom 15. competitors – kinematic analysis of tracks and velocities. Kinesiology, 39 (1), 40–48. Lešnik, B. (2009). The comparison of the re-16. sults of the anthropometric and motor statu- ses of the generations of categories of older boys and girls in alpine skiing in the period between 2002 and 2008. Proceedings book of The First International Symposium Sport, touri- sm and health (pp. 59–68). Bihač, Bosnia and Hercegovina: Pedagoški fakultet Bihač. Lešnik, B. in Bandalo, M. (2009). The connec-17. tion of basic and special motor abilities with competitive successfulness of young boys in alpine skiing. Proceedings book of The First International Symposium Sport, tourism and health (pp. 69–77). Bihač, Bosnia and Herce- govina: Pedagoški fakultet Bihač. Maffiuleti, N., Jordan, K., Spring, H., Impel-18. lizzeri, M., & Bizzini, M. (2009). Physiological profile of Swiss elite alpine skiers – a 10-year longitudinal comparison. In E. Muller, S. Lin- dinger in T. Stoggl (Eds.), Proceedings book of The fourth international Congress on Skiing and Science (pp. 365−373). St. Christoph am Arlberg, Austria: University of Salzburg. Muller, E. (1994). Analysis of the biomecha-19. nical characteristics of different swinging techniques in alpine skiing. Journal of Sports Sciences, 12, 261−278. Mueller, E., Benko, U., Raschner, C. in Schwa-20. meder, H. (2000). Specific fitness training and testing in competitive sports. Med Sci Sports Exercise, 21, 216–220. Neumayr, G., Hoertnagl, H., Pfister, R., Kol-21. ler, A., Eibl, G. in Raas, E. (2003). Physical and 142 physiological factors associated with su- ccess in professional alpine skiing. Int J Sports Med., 24, 571–575. Patterson, C., Raschner, C., Platzer in H.-P., 22. Lembert, S. (2009). Power endurance and testing in alpine ski racing. In E. Muller, S. Lindinger in T. Stoggl (Eds.), Proceedings book of The fourth international Congress on Skiing and Science (pp. 389−398 St. Christoph am Arlberg, Austria: University of Salzburg. Petrović, K., Šmitek, J. in Žvan, M. (1984). 23. The path to success. Ljubljana, Mladinska knjiga. Raschner, C., Huber R. A., Staudacher, Kröll J., 24. Patterson, C., Pühriner, R. in Müller E. (2005). Cornerstones of a holistic educational con- cept in youth alpine ski racing – exemplified by the Skigymnasium Stams. In E. Muller, D. Bacharach, R. Klika, S. Lindinger in H. Schwa- meder (Eds.), Proceedings book of The third international Congress on Skiing and Science (pp. 148–166). Aspen, CO: St. Cloud State University. Reid, R., Johnson, S., Kipp, R., Albert, R. in 25. White, A. (1997). Validity of sports – specific field tests for elite and developing alpine ski racers. In E. Muller, H. Schwameder, E. Kor- nexl in C. Raschner (Eds.), Proceedings book of The first international Congress on Skiing and Science (pp. 285–297). St. Christoph am Arl- berg, Austria: Austrian Association of Sports Sciences and University of Salzburg. Rosenhagen, A., Huebscher M., Thiel C., Ber-26. nhoerster M., Lungwitz A., Vogt L. in Banzer W. (2009). Quantitative assessment of physi- cal activity during leisure alpine skiing. In E. Muller, S. Lindinger in T. Stoggl (Eds.), Proce- edings book of The fourth international Con- gress on Skiing and Science (pp. 439−444). St. Christoph am Arlberg, Austria: University of Salzburg. SAS-Ski Association of Slovenia. (2010). Tek-27. movalni sistem, dostopno prek http://www. sloski.si/resources/files/pdf/alpsko-smuca- nje/09-10/Tekmovalni-sistem.doc Spitzenpfeil, P., Niessen, M., Rienacker N. in 28. Hartmann, U. (2005). Evaluation of a specific training device in alpine skiing. In E. Muller, D. Bacharach, R. Klika, S. Lindinger in H. Sch- wameder (Eds.), Proceedings book of The third international Congress on Skiing and Science (pp. 204–216). Aspen, CO: St. Cloud State University. Supej, M. (2008). Differential specific mecha-29. nical energy as a quality parameter in racing alpine skiing. J. appl. biomech., 24, 121−129. Šturm, J., Rajkovič, V., Bohanec, M., Leskošek, 30. B., Tušak, M., Petrović, K. in Žvan, M. (1992). Izbor in usmerjanje otrok v športne panoge na podlagi ekspertnega modeliranja. [The use of expert methods in the orientation of chil- dren into different sports]. Ljubljana, Inštitut za kineziologijo. Ulaga, M. (2001). 31. Analiza strukture poveza- nosti izbranih potencialnih dimenzij modela uspešnosti športnikov s pomočjo ekspertnega modela “Sport manager”. [Structure and inter- relation analysis of chosen potential dimensi- ons of an athlete success model with the »Sport manager« expert system]. Doctoral dissertati- on, Ljubljana: Fakulteta za šport. Von Duvillard, S. (2005). Oxygenation and 32. deoxygenation of thigh muscle tissue du- ring isometric and dynamic exercise in junior male and female competitive alpine skiers. In E. Muller, D. Bacharach, R. Klika, S. Lindinger in H. Schwameder (Eds.), Proceedings book of The third international Congress on Skiing and Science (pp. 257–275). Aspen, CO: St. Cloud State University. Žvan, M. in Lešnik, B. (2000). Correlation 33. of some variables of explosive power and competitive successfulness of boys in alpine skiing. Kinesiology, 32 (1), 40−46. dr. Blaž Lešnik Univerza v Ljubljani, Fakulteta za sport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana E-mail: blaz.lesnik@fsp.uni-lj.si 143 Šport oseb s posebnimi potrebami Foto: Arhiv ZŠIS POK 144 Šport oseb s posebnimi potrebami Sport of disabled is at a crossroads Abstract In the last 12 years the disability sport has made a great progress both in competition and in terms of mass participa- tion. As in society, also from the organizational aspect of dis- ability sport, the integration is gradual at all levels of sport. The process of integration varies a lot between countries, and between sport associations. This raises number of questions of whether disability sport should be integrated fully and Paralympic committees suppressed, or accept the cooperation agreements. Subsequently, this can cause many problems in terms of organization, distribution of resources, technical co- operation and marketing. At this moment, some of the inter- national sport federations have fully integrated disability sport on all levels, while some still haven’t. In this paper we addressed the major events in disability sport, and then focus on the process of integration of paralympic athletes in to branch federations, sports associations and clubs around the world and shed light on this issue in Slovenia. This trend of integration abroad is almost a constant and so, we must strive to make it the same in Slovenia. We compared numerous models of integration from the high- est level of participation with the International Olympic Com- mittee (IOC) and International Paralympic Committee (IPC), through the international sport federations down to clubs. Based on the analysis of cooperation agreements we have set up a possible model of cooperation agreements in Slovenia between the Slovenian Olympic Committee (OKS) and the Sports Federation for the Disabled of Slovenia (ZŠIS-POK), as well as on the level of sport federations and associations. The models presented could be the basis for the integration of dis- ability sport on all areas of sport in Slovenia. Key words: paralympic sport, disability sport, integration/inclu- sion Izvleček Šport invalidov je v zadnjih 12 letih naredil ogromen napre- dek tako s tekmovalnega kot tudi z vidika množičnosti. Po- dobno kot tudi sicer v družbi prihaja tudi z organizacijskega vidika športa invalidov do postopne integracije športa inva- lidov na vseh nivojih športa. Proces integracije poteka zelo različno od države do države, od panožne zveze do panožne zveze. Pri tem se porajajo številna vprašanja, ali šport inva- lidov integrirati v celoti in pravzaprav ukiniti paraolimpijske komiteje ali pa sprejemati sporazume o sodelovanju. Pri tem lahko pride do številnih problemov z vidika organizacije, razdelitve sredstev, strokovnega sodelovanja in marketin- ga. V tem trenutku je tako kar nekaj mednarodnih panožnih športnih zvez šport invalidov že v celoti integriralo na vseh nivojih, nekaj pa še ne. V članku smo se dotaknili večjih tekmovanj na področju športa invalidov, nato pa se osredotočili na sam proces inte- gracije parašportnikov v panožne zveze, športna društva in klube po svetu ter osvetlili to področje v Sloveniji. Ta trend integracije je v tujini že skoraj stalnica in tudi v Sloveniji si moramo prizadevati, da to postane. Primerjali smo številne modele integracije od najvišjega nivoja sodelovanja z Mednarodnim olimpijskim komitejem (MOK) in Mednarodnim paraolimpijskim komitejem (MPOK), preko mednarodnih športnih zvez do klubov. Na podlagi analize sporazumov o sodelovanju smo sestavili možen mo- del sporazumov o sodelovanju v Sloveniji tako med Olimpij- skim komitejem Slovenije (OKS) in Zvezo za šport invalidov (ZŠIS-POK) kot tudi na nivoju panožnih športnih zvez in dru- štev. Predstavljeni modeli bi lahko bili podlaga za integraci- jo športa invalidov na vseh področjih športa v Sloveniji. Ključne besede: paraolimpijski šport, šport invalidov, integraci- ja/inkluzija. Boro Štrumbelj, Ana Zakrajšek Šport invalidov je na razpotju Integracija po SSKJ (1994) pomeni povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje. Inkluzíja po SSKJ (1994) pomeni odnos med množicama, pri katerem je ena množica podmnožica druge, vsebovanje: zapisati znak za inkluzijo. Uvod „ Živimo v svetu, ki se zaradi posledic procesa globalizacije vsa- kodnevno spreminja z vrtoglavo hitrostjo na vseh področjih od gospodarskega okolja do družbenega ustroja. Spreminjajo se razmerja med posameznimi družbenimi skupinami oziroma podskupinami (manjšinami), včasih v korist ene, včasih dru- ge skupine. Osnova teh sprememb je, da ni nič nikomur več Šport oseb s posebnimi potrebami 145 avtomatično podarjeno, ampak si je potrebno pravice iz statu- sa priboriti in se vsakodnevno odzivati ter prilagajati na nove razmere. Pri tem je potrebno ločiti sfero države, ki določa pravice in dolžnosti posameznih skupin prebivalstva preko sprejemanja ustavnih pravic, zakonodaje in ustreznih mednarodnih kon- vencij ter civilne sfere, ki na posameznih področjih delovanja samostojno določa medsebojna razmerja in pravila delovanja (šport, kultura ...). V primeru zakonodajnega področja se moramo sprejetih zako- nov držati in jih upoštevati vsi državljani Slovenije. V drugem primeru je situacija nekoliko bolj zapletena in spreje- ta pravila niso tako obvezujoča do vseh. Vseskozi pa prehaja do prepletanja države (z vidika javnega interesa) in civilne sfere predvsem z vidika financiranja, ki se uresničuje preko nacionalnega programa športa, Fundacije za šport (FŠO), Fundacije za financiranje invalidskih in humanitar- nih organizacij (FIHO) in financiranja športa invalidov v lokalnih skupnostih. V Sloveniji se ocenjuje, da je trenutno približno 170.000 invali- dov in tudi po svetu se ocenjuje, da naj bi bilo invalidov med 10 in 15 % prebivalstva. Pri tem je potrebno opozoriti, da je populacija invalidov precej heterogena glede na funkcionalne oziroma intelektualne nezmožnosti, kar mnogokrat predstavlja problem glede na organiziranost in skupno nastopanje invali- dov tako na državnem kot lokalnem nivoju, čeprav obstaja in pri tem pomaga v Sloveniji koordinacija posameznih skupin v obliki Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Podobno velja na področju športa invalidov, kjer zastopa in kot krovna organizacija koordinira šport invalidov Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite Slovenije (v nadalje- vanju ZŠIS-POK), ki ima status nacionalne invalidske organizaci- je ter status reprezentativne nacionalne invalidske organizacije za področje tekmovalnega športa, športne organizacije invali- dov in je ena od članic Olimpijskega komiteja Slovenije. V ZŠIS-POK je kot krovno invalidsko organizacijo na področju športa vključenih trinajst invalidskih organizacij. Značilnost ZŠIS-POK je, da je v trenutnih pravilih Olimpijskega komiteja Slovenije priznana kot ena od panožnih športnih zvez, čeprav organizira kar 27 državnih prvenstev v različnih športnih pano- gah invalidov. Hkrati je poslanstvo ZŠIS-POK zelo razvejano, saj so njene naloge: skrb za programe izvajanja tekmovalnega in vrhunskega – športa invalidov, organizacija in pomoč pri programih državnih prvenstev, – organizacija priprav in udeležbe na uradnih mednarodnih – tekmovanjih ter prvenstvih za vse športe in vse skupine in- validov, pomoč mladim invalidom pri vključevanju v šport in špor- – tno rekreacijo, razvoj športa invalidov, strokovnosti, izobraževanja kadrov, – informiranja, izdajanja strokovnih publikacij itd., koordiniranje športne rekreacije med invalidskimi organiza- – cijami, organizacija večjih mednarodnih tekmovanj za invalide. – In kako je v RS poskrbljeno za šport invalidov? Kakšne so pravi- ce invalidov na področju športa? Poglejmo, kako je to najprej regulirano na področju države. V 14. členu Ustave Republike Slovenije in njeni dopolnitvi leta 2004 je zapisano, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepriča- nje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, inva- lidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Imenovani člen predstavlja podlago za integracijo športa invalidov v športne organizacije. V Republiki Sloveniji sta začeli maja leta 2008 veljati Konvenci- ja o pravicah invalidov in Izbirni protokol h Konvenciji o pravicah invalidov, sprejeti na 61. zasedanju Generalne skupščine Zdru- ženih narodov 13. decembra 2006. Konvencija o pravicah inva- lidov je prvi pravno zavezujoč dokument Združenih narodov s področja invalidskega varstva, ki zagotavlja uveljavljanje člove- kovih pravic oziroma načela enakih možnosti in enake obrav- nave ter preprečevanja diskriminacije, ki jo doživljajo invalidi na različnih področjih življenja. Konvencija ima 50 členov, kjer posebno pozornost namenja- jo položaju invalidnih žensk in otrok. V 30. členu Konvencije o pravicah invalidov z naslovom Sodelovanje v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu je med drugim na- vedeno, da države pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom enako kot drugim omogočajo sodelovanje pri rekreacijskih, prostočasnih in športnih dejavnostih. Po konvenciji to vključuje: spodbujanje in uveljavljanje najširšega mogočega sodelova- – nja invalidov v športnih dejavnostih na vseh ravneh; zagotovitev možnosti, da invalidi organizirajo, razvijajo in so- – delujejo pri športnih in rekreacijskih dejavnostih za invalide in jim v ta namen enako kot drugim omogočiti ustrezno izo- braževanje, vadbo in sredstva; dostop do krajev, na katerih potekajo športne, rekreacijske in – turistične dejavnosti; zagotovitev invalidnim otrokom enako kot drugim sodelo- – vanje pri igri, rekreaciji in prostočasnih in športnih dejavno- stih, vključno z dejavnostmi v šolskem sistemu; zagotovitev invalidom dostopa do storitev tistih, ki organi- – zirajo rekreacijske, turistične, prostočasne in športne dejav- nosti. Na področju športa je krovni zakon Zakon o športu. Ta v svo- jem 2. členu definira obseg javnega interesa, ki se opredeljuje v Nacionalnem programu športa (NPŠ) in programih športa lokalnih skupnosti, zlasti na področju: športne vzgoje, športne rekreacije, kakovostnega športa, vrhunskega športa in špor- ta invalidov. V tem členu je tako šport invalidov definiran kot dejavnost invalidov vseh starosti, ki se prostovoljno ukvarja- jo s športom. Z vidika športa invalidov je pomemben tudi 7. člen, ki definira izvajanje nacionalnega programa, ki se določi z letnim programom, ki ga sprejme vlada, ter letnimi progra- mi, ki jih sprejmejo lokalne skupnosti. Letni program določa programe športa, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev, obseg 146 Šport oseb s posebnimi potrebami in vrsto dejavnosti, potrebnih za njegovo uresničevanje, ter obseg sredstev, ki se zagotovijo v državnem proračunu in pro- računih lokalnih skupnostih. Za uresničevanje javnega interesa v športu, opredeljenega z letnim programom, se zagotavljajo javna sredstva za sofinanciranje naslednjih vsebin: interesna športna vzgoja otrok in mladine, športna vzgoja otrok in mla- dine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, športna vzgoja otrok in mladine s posebnimi potrebami (z motnjami v razvo- ju), športna dejavnost študentov, kakovostni šport, vrhunski šport, športna rekreacija in šport invalidov. Pravice invalidov so regulirane tudi v raznih zakonih, ki regulirajo način oskrbe, po- moči in financiranja ter se neposredno ne nanašajo na šport, vendar nanj posredno vplivajo (npr. dodeljen spremljevalec oziroma negovalec). Šport invalidov se je v zadnjem času v svetu pojavil na razpotju. V svetu se je tako na nivoju mednarodnih panožnih športnih zvez kakor tudi na nivoju nacionalnih zvez in društev začel zelo intenziven proces integracije oziroma inkluzije športa invalidov v šport. Pri tem vsaka zveza oziroma država ubira svojo pot in ni nekih enotnih rešitev, saj se pri tem upošteva specifika vsake države oziroma panožne zveze. Namen tega prispevka je pregledati nekatere vidike integracije oziroma inkluzije tako z vidika civilne sfere kakor tudi državnih institucij in kje bi se lahko v Sloveniji pri tem procesu pojavili problemi. Predmet in problem „ Invalidi se vsakodnevno soočajo z omejitvami, ki jih imajo za- radi svojih omejenih zmožnosti, in nato z omejitvami, ki jim jih postavlja okolje, družba. Vsakič znova se morajo boriti za statu- sne pravice, ki so v večini primerov navedene v zakonih. In kako je s športniki invalidi in kaj je potrebno narediti, da jih lahko vključimo v panožne zveze, športna društva? Kateri so pozitivni dejavniki in kaj omejuje obe strani? V svetu se od leta 2000, ko se je podpisal prvi dogovor o so- delovanju med MOK (Mednarodni olimpijski komite) in MPK (Mednarodni paraolimpijski komite), na nivoju mednarodnih panožnih zvez in po organizacijski piramidi športa do nivoja klubov in športnih društev odvija v civilni sferi zelo intenziven proces integracije oziroma inkluzije športa invalidov v šport. Pri tem se pojavljajo številna vprašanja, kako šport invalidov inte- grirati v šport oziroma izvesti inkluzijo tako z vidika organizaci- je in managementa kot tudi strokovnega vidika. Hkrati s tem smo poskusili ugotoviti, ali je potrebno tudi na nivoju države spremeniti zakonodajo oziroma pravilnike, ki bi omogočili in- tegracijo. Na podlagi dogovora med Mednarodnim olimpijskim komi- tejem in Mednarodnim paraolimpijskim komitejem modela integracije Mednarodne kolesarske zveze, njihovega procesa treninga in tekmovanj v panožne zveze in športna društva. Namen je torej ugotoviti, na kakšen način bi lahko integracijo izvedli v Sloveniji in kaj vse bi bilo potrebno narediti. Zanimalo nas je tudi, kje bi se lahko v procesu integracije pojavili proble- mi in kako se z njimi spopasti tudi na drugih področjih, npr. področju športne vzgoje. Rezultati in razprava „ Integracija na mednarodni ravni Sporazum o sodelovanju med mok in mpok 20. oktobra 2000 sta v Sydneyu predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) in Mednarodnega paraolimpij- skega odbora (MPOK) podpisala Sporazum o sodelovanju, katerega cilj je krepitev medsebojnih odnosov in skupnih pri- zadevanj, da omogočijo vsem popolni razvoj fizičnega in inte- lektualnega potenciala. MOK in POK sta se zato dogovorila, da sodelujeta pod nasle- dnjimi pogoji: Predsednik MPOK je član MOK. Predstavnik MPOK bo del ko- misije MOK, ki bo skrbela za: evalvacijo OI, koordinacijo OI, izobraževanje na področju OI (kultura, izobraževanje), področje: Ženske in šport, Šport in okolje, Šport za vse, doping testiranje in ostalo potrebno me- dicinsko pomoč ter medije (press, radio, tv). Sporazum je predvideval tudi finančno pomoč MOK-a MPOK- u, dogovorili pa so se tudi o skupnih razvojnih projektih za države v razvoju, vzpostavitvi povezav spletnih strani in sku- pnem oblikovanju programa za usposabljanje, izobraževa- nje osebja in njihovo izmenjavo (http://www.olympic.org/ news?articleid=55678, 2012). Na podlagi dogovora o sodelovanju v Sydneyu sta junija 2001 na sedežu v Lausanni predsednik MOK in predsednik MPOK podpisala Sporazum o bodoči organizaciji Paraolimpijskih iger. Slednji je stopil v veljavo z izborom mesta prireditelja iger v letu 2008. V dogovoru najdemo vlogo MOK in MPOK pri razvoju fizičnih in intelektualnih sposobnosti, načela sodelovanja organizacij, oceno o finančni podpori MOK administraciji MPOK in dogo- vor o organizaciji POI. V dogovoru se poskuša izenačiti načela in organizacijo parao- limpijskih z olimpijskimi igrami, kjer je to mogoče. Tako bi MOK ob upoštevanju odgovornosti MPOK izvedel tudi paraolimij- ske igre. Dogovor je podrobneje opredelil odgovornost MOK in MPOK pri organizaciji. V dogovoru so navedli ključna po- glavja, kjer so zapisali način sodelovanja med organizacijama: odgovornost MOK in MPOK pri izvedbi paraolimpijskih iger, amandmiranje olimpijske listine in priročnika MPOK, model organizacijskega komiteja, koordinacija iger, določitev parao- limpijskega športnega programa in s tem povezanih omejitev, skupne izvedbene aktivnosti pri organizaciji paraolimpijskih iger, dogodki nešportnega značaja (otvoritev, zaključna slove- snost, štafeta s paraolimpijsko plamenico in športno-znanstve- ni kongres), finančna konstrukcija (proračun, zbiranje sredstev za paraolimpijske igre, prijavnine, stroški za športnike), marke- ting in sponzoriranje, MOK-ova promocija MPOK (vstopnice, izvajanje prenosov, kontrola dopinga, tehnologija, prenos zna- nja, olimpijski muzej) (http://www.zsis.si/zsis_old/akti/spora- zum_mok_ipc.htm, 2011). Iz vsega navedenega je razvidno, da kot izraz paraolimpijske igre MOK ne razume več kot igre invalidov, ampak izraz pa- raolimpijske pomeni vzporedne igre za osebe z omejeni- mi zmožnostmi, ki pa potekajo pod povsem enakimi pogoji Šport oseb s posebnimi potrebami 147 kot olimpijske igre. V tem primeru bi lahko govorili o inkluziji MPOK-a v MOK. Navedena sporazuma sta sprožila integracijo tako na nivoju Nacionalnih olimpijskih komitejev, kakor tudi integracijo na nivoju Mednarodnih in nacionalnih panožnih športnih zvez. Med prvimi je proces integracije na nivoju mednarodne pano- žne športne zveze storila Mednarodna kolesarska zveza (UCI). Model mednarodne kolesarske zveze (mkz) Integracija oziroma inkluzija se je začela že prej na nivoju ne- katerih panožnih športnih zvez. Slednje pristopajo k temu pro- blemu zelo selektivno. Nekatere so že v celoti integrirale šport invalidov v svoji panogi nekatere pa o tem zaenkrat nočejo slišati. Dober primer integracije je Mednarodna kolesarska zveza (MKZ). Od leta 1994 odbor kolesarske zveze invalidov tesno sodeluje z Mednarodnim paraolimpijskim komitejem. Skupna srečanja so potekala vsaj enkrat letno. Tako so zagotovili, da se je uporabljalo pravila MKZ na vseh izbranih tekmovanjih MPOK, vključno s paraolimpijskimi igrami od leta 1988 do leta 1992. Kolesarski odbor MPOK je bil izvoljen vsaka štiri leta med skupščino kolesarskega športa na POI. Namen odbora je bil razviti in nadzorovati kolesarska tekmovanja MPOK v okviru nazorov in želj športne skupščine ter MPOK. V letu 1997 se je pričela stagnacija na področju kolesarjenja v MPOK in potrebnih je bilo veliko sprememb. Od takrat od- bor Mednarodne kolesarske zveze in odbor za kolesarjenje pri MPOK učinkovito delujeta kot en sam odbor s skupnimi cilji. Skupaj so dosegli viden napredek. Leta 2000 je v Sydneyu skupščina kolesarskega športa popol- noma nadgradila in ponovno zapisala pravila »paraolimpijske- ga« kolesarjenja/kolesarjenja za invalide skupaj s pooblastilom nadaljnje uporabe tehničnih pravil Mednarodne kolesarske zveze za vsa kolesarska tekmovanja MPOK. Športna skupščina je odobrila načrt »kolesarjenja Mednarodnega paraolimpijske- ga komiteja« za tesno sodelovanje z Mednarodno kolesarsko zvezo z namenom vključitve predpisov za kolesarje s poseb- nimi potrebami v tehnična pravila Mednarodne kolesarske zveze. Marca 2001 sta se na sestanku odbor za kolesarjenje MPOK in komite Mednarodne kolesarske zveze za invalide strinjala, da bosta tesno sodelovala v vzajemno korist. Njun predlog je bil podpisati »Sporazum o sodelovanju«. Upravni odbor Medna- rodne kolesarske zveze je odobril 4-letni razvojni načrt integra- cije kolesarjenja za invalide. Sporazum so podpisali aprila 2002 ob otvoritvi novega svetovnega kolesarskega centra Medna- rodne kolesarske zveze. Od takrat je zveza določila osebje, ki skrbi za integracijski proces v določenih stopnjah. Leta 2006 je Mednarodna kolesarska zveza gostila zadnje sve- tovno kolesarsko prvenstvo za invalide v Aigle-u v Švici in je skupaj s kolesarskim forumom MPK uradno predstavila in spre- jela predlog sprememb upravljanja: »Kolesarski forum MPOK je predlagal upravnem odboru MPOK, da odobri prenos upravljanja kolesarjenja invalidov z MPOK na MKZ (Mednarodno kolesarsko zvezo – MKZ) na podlagi vzaje- mno dogovorjenih pravil in pogojev.« Februarja 2007 so na sedežu Mednarodne kolesarske zveze podpisali popoln prenos upravljanja in predsednik Pat McQua- idm je imenoval prvo komisijo za parakolesarjenje pri Medna- rodni kolesarski zvezi. Koraki, ki jih je storila MKZ, so bili: popolna integracija kolesarjenja invalidov v statut mednaro-1. dne kolesarske zvez, vključitev v mednarodni forum kolesarske zveze,2. prilagoditev pravil in predpisov z vključitvijo kolesarjenja in-3. validov, integracija nacionalnih zvez: MKZ in MPOK sta se strinjala, 4. da bosta skupaj spremljala prenos vodenja procesov z Na- cionalnega paraolimpijskega komiteja h Kolesarski zvezi in sodelovala pri izvajanju spremembe upravljanja, uskladitev kadrovskih in finančnih virov: MKZ mora še naprej 5. priskrbeti dovolj osebja in finančnih sredstev za rast športne panoge, leta 2008 je tako MKZ popolnoma prevzel koordinacijo pa-6. rakolesarjenja. Vsi glavni elementi za pričetek integracije so bili predstavljeni s strani MPOK in MKZ: Integracija bo prinesla neverjeten napredek v primerjavi s – trenutno situacijo. Interesi in obveze z obeh strani. – Podobne želje/vizija, vrednote in poslanstvo. – Strani sta se strinjali, da bo to dolgotrajen proces. – Prelomnice so razvili z medsebojnim sodelovanjem. – Politični in ekonomski cilji so bili prepoznavni, napisani in – razumljivi. Pri vseh integracijskih procesih se pojavijo prednosti in izzivi. V času razvoja se pojavijo problemi, spremembe, ki pa s časoma izginejo oziroma jih popravijo. Tako so skupaj opredelili pred- nosti in izzive integracije na področju kolesarskega športa: Tabela 1: Prednosti in izzivi integracije na področju kolesarskega športa (http://www.csd.gob.es/csd/estaticos/dep-adp/conda2/1- Chantale-Philie.pdf, 2011) PREDNOSTI IZZIVI Obstoječa struktura (organi- zacija) Integracija je dolg proces. Izkušnje in (dosegljivi) notranji viri (npr. pravo, komunikacija, antidoping …) Razvoj športne discipline mora ustrezati strukturi Mednarodne zveze in kolesarski družini Med- narodne kolesarske zveze Zunanji viri (organizatorji, uradniki) Ne obstaja univerzalni model integracije! Podaljšanje članstva Posebno strokovno športno znanje Vse navedeno je sprožilo številne procese na vseh nivojih pa- rakolesarjenja: 148 Šport oseb s posebnimi potrebami PARAOLIMPIJSKE IGRE Parakolesarjenje se prvič pojavilo na paraolimpijskih igrah leta 1984 v New Yorku in nato so sledile v Atlanti leta 1996. Od ta- krat je prišlo do velikih sprememb na področju paraolimpijskih iger v kakovosti organizacije in infrastrukture, ki ustrezajo po- trebam športnikov s profesionalnostjo na vsaki stopnji (»the pyramid«) tekmovanja. Število športnikov, zastopanih držav in dogodkov je neverjetno naraslo od 145 športnikov invalidov na POI v Atenah na 187 na POI v Pekingu, v Londonu pa je predvideno, da bo nastopilo skupaj 225 parakolesarjev. Parakolesarjenje je šport v razvoju. Integracija je rezultat narav- nega razvoja in napredovanja v športu. Parakolesarji se vedno bolj specializirajo za cestno kolesarjenje ali kolesarjenje s sle- denjem. To je privedlo do rasti športne mreže in novih mest v strukturi iger. Komisija za parakolesarjenje pri Mednarodni ko- lesarski zvezi se je zavezala za razvoj ženskega kolesarjenja in izkazalo se je za uspešno, saj se je povečalo število udeleženih žensk na samo treh paraolimpijskih igrah. Ob upoštevanju, da tekmovalci v kolesih, ki jih poganjajo roke, in s tricikli ne more- jo tekmovati na progi (velodromu), je Mednarodna kolesarska zveza za njih pripravila možna tekmovanja s ciljem: zagotoviti zanimiv program; – zagotoviti, da bo reprezentanca (nacionalna ekipa) pripra- – vljena tudi za velika tekmovanja. Na podlagi tega in različnih modelov, ki so se že uporabljali pri ostalih disciplinah MKZ, je bila ustanovljena ekipa »ročnih kolesarjev«. SVETOVNO PRVENSTVO Kot del integracijskega procesa in s ciljem, da parakolesarjenje pripeljejo na enakovredno raven z ostalimi disciplinami Med- narodne kolesarske zveze, je bila njena prva obveza, da pred- stavijo parakolesarjenje na Svetovnem prvenstvu (razen na leto POI). Leta 2009 je bilo svetovno prvenstvo razdeljeno na dva dela; cestno kolesarjenje in kolesarjenje na velodromu. To je prineslo veliko prednosti: športniki in države so sposobne bolje delovati pri razvoju – posamezne specializacije športnika, organizacija je bolj profesionalna in organizatorji se lahko – osredotočijo na posamezno disciplino, dvignila se je raven tekmovanja, – tekmovanja so dostopnejša, ker so krajša in je njihova pro- – mocija lažja za spodbujanje športa in odmevnosti. Integracija vodi do višje ravni organizacije tekmovanj kolesar- ske zveze. Mednarodna kolesarska zveza je neposredno vple- tena v organizacijo vsakega svetovnega prvenstva in tekmova- nja v parakolesarjenju. Mednarodna kolesarska zveza velikokrat prevzame delo glavnega organizatorja. To je bilo leta 2009, ko je bilo svetovno prvenstvo organizirano s strani Italijanske ko- lesarske zveze (cestno kolesarjenje) in Britanske kolesarske zve- ze (velodrom). REGIONALNA IN DRŽAVNA PRVENSTVA Za spoštovanje pravil organizacije tekmovanj s strani MKZ je na tekmovanjih sedaj prisoten predstavnik parakolesarjenja iz MKZ. Ena izmed vlog predstavnika je, da pomaga pri organi- zaciji, podaja primere dobre prakse in predlaga popravke za izboljšanje tekmovanja. Ti predstavniki so delali že kot pred- stavniki na mednarodnem tekmovanju cestnega kolesarjenja in velodroma. Na podlagi svojih izkušenj znajo zagotoviti, da med športniki ne pride do razlik. Nekatere države imajo parakolesarjenje že vključeno v držav- no prvenstvo. To poudarja, da proces vključevanja spodbuja parakolesarjenje, ozavešča in zmanjšuje stroške. Ni pa vedno tako, odvisno je od situacije v posamezni državi, npr. države z velikim številom parakolesarjev imajo ločena tekmovanja. To je predvsem posledica časa, potrebnega za organizacijo več športnih razredov, ki tekmujejo posebej. V kolikor bi se pridru- žili »rednemu« državnemu prvenstvu, bi tekmovanje postalo 7-dnevni dogodek, kar pa ne bi imelo smisla v nobenem po- gledu. NACIONALNI PARAOLIMPIJSKI KOMITE IN NACIONALNA KOLE- SARSKA ZVEZA Vse države, ki so bile leta 2001 že aktivne v parakolesarjenju, ko se je pojavila ideja o integraciji, so se zavedale spremljajočih se problemov. Nekatere države so parakolesarjenje že integrira- le (npr. Kanada), druge so se pridružile »dogodivščini« še pred vključevanjem (npr. Avstralija) in tretje čakajo, da bodo primo- rane storiti ta korak. Kot ob vsakem integracijskem procesu, novemu projektu ali spremembi se ob procesu pojavljajo različna mnenja, odzivi. Slednji so različni, ampak pomembno je, da gredo vsi v isto smer, delujejo v svojem ritmu in nihče ne ostaja zadaj. Koraki, po katerih je integracija potekala: Športni forum leta 2006: glasovanje združenja kolesar-1. jev državnega paraolimpijskega komiteja za spremem- bo upravljanja. 2006: pismo članicam (državnega) paraolimpijskega 2. komiteja, v katerem so jih obvestili o prihajajočih spre- membah. 2007: kongres Mednarodne kolesarske zveze – osve-3. ščanje, obveščanje in spodbujanje integracije parako- lesarjenja vsem članicam MKZ – 172 držav. 2007–08: različna komunikacija/dialogi z (državnim) 4. paraolimpijskim komitejem in (državno) kolesarsko zvezo. 2008: zaposlen kader, ki koordinira parakolesarjenje, 5. predvidi probleme in pomaga na državni ravni najti rešitev pri njihovem integracijskem procesu. 2008: razdelitev »Sporazuma o sodelovanju«, ki bi lahko 6. bil podlaga za razpravo. Od leta 2009: stalno spremljanje novincev, držav, ki 7. imajo vprašanja ali posebne potrebe in potrebujejo pomoč. Kakšne so možnosti za Paraolimpijski komite in kolesarsko zve- zo? V tem času je Mednarodna kolesarska zveza raje pustila prostor in zagotovila ustrezen proces glede na potrebe špor- tnika in jim jamčila vse storitve. Šport oseb s posebnimi potrebami 149 Popolna vključitev športne panoge v strukturo Nacionalne – kolesarske zveze. Pogodba o sodelovanju z državno strukturo na področju – športa za ljudi s posebnimi potrebami. V koliko se država odloči, da pripravi sporazum o sodelovanju, je potrebno, da doseže minimalne standarde: licence Mednarodne kolesarske zveze v celotni kolesarski 1. zvezi; nacionalni kolesarski dres za tekmovanja, ki to zahtevajo;2. odobritev vseh državnih prvenstev in mednarodnih dogod-3. kov v državi, ki jih organizira kolesarska zveza; da se zagotovi njihovo sodelovanje v celotnem organizacijskem procesu (reklama, komisarji, licence, zavarovanje …); imenovanje državnih in mednarodnih sodnikov s strani Na-4. cionalne kolesarske zveze, če je tako zahtevano po pravilih in predpisih Mednarodne kolesarske zveze; skladnost državnih in mednarodnih kolesarskih predpisov;5. upravljanje in nadzor bodisi s strani Paraolimpijskega komi-6. teja, Kolesarske zveze ali obeh; partnerstvo pri organizaciji dogodkov, tekmovanj (Paraolim-7. pijski komite, kolesarska zveza); sodelovanje: infrastruktura, oprema, kader ob organizaciji na-8. stanitve tekmovalcev v času tekmovanj in drugih dogodkov; prisotnost parakolesarjenja na spletnih straneh obeh orga-9. nizacij (PK, KZ). To so točke, mejniki, s katerimi je potrebno začeti. V bistvu so dali osnovo za razpravo o problematiki. Glede na pomanjkanje znanja o parakolesarjenju v Nacionalni kolesarski zvezi so možni dogovori na področju cestnega kolesarjenja in tekmovanja na velodromu. To je spodbudilo k vzpostavitvi prvih stikov in k oza- veščanju obeh strani s ciljem razvoja in zagotovitve napredka. Tako je bilo v letu 2008 od 170 članic MKZ popolnoma integrira- nih 19 članic MKZ, v procesu integracije pa je bilo 9 nacionalnih zvez. Pri tem se je potrebno zavedati, da vse države sploh niso imele razvitega parakolesarjenja (http://www.csd.gob.es/csd/ estaticos/dep-adp/conda2/1-Chantale-Philie.pdf, 2011). Leta 2011 je bilo skupaj 39 % članic Mednarodne kolesarske zveze vključenih v proces integracije parakolesarjenja v kole- sarsko družino Mednarodne kolesarske zveze. Učinek administracije/upravljanja Integracija nima vpliva le na športnike, ekipe in njihove nasto- pe, ampak tudi na način opravljanja njihovega dela; sistem jih podpira in jim pomaga s tem, da jim daje podlago, na kateri lahko gradijo in se razvijajo. Države, kjer se je proces vključevanja že zaključil, so ugotovile, da z integracijo uprave prihranijo denar in razširijo svoje stori- tve: registracija dogodkov Mednarodne kolesarske zveze se izva- – jajo na enak način; registracija športnikov, ki tekmujejo na svetovnem prven- – stvu ali svetovnem pokalu, je enaka za vse discipline; nekatere priprave se lahko izvajajo skupaj; – trenerji, ki so sedaj zaposleni le za pol delovnega časa, lahko – z dodatkom parakolesarjenja v obseg dela pridobijo polno zaposlitev; lahko uporabimo iste (državne) organizatorje; – potovanja na določena tekmovanja se lahko združijo (poto- – vanje v večjih skupinah je ugodnejše). Integracija v Sloveniji V Sloveniji je bil za obdobje od 2007 do 2013 sprejet AKCIJSKI PROGRAM ZA INVALIDE, ki je upošteval usmeritve Slovenije, začrtane v Strategiji razvoja Slovenije (2005) in v Okviru gospo- darskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji (2005). V akcijskem programu za invalide so navedeni cilji, kako in na kakšen način bi zagotovili ukrepe, da bodo imeli invalidi enake možnosti in kako bi si s tem izboljšali kakovost življenja. Za šport je pomemben 9. cilj Akcijskega programa za inva- lide, ki pravi: »Invalidom zagotavljati sodelovanje pri športnih in rekreativnih dejavnostih; spodbujati sodelovanje invalidov pri skupnih športnih dejavnosti (izobraževanje, usposabljanje); omogočiti dostop do krajev, športnih in rekreativnih prireditev (infrastruktura)« (http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz. gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/api_07_13.pdf, 2012). Integracija paraolimpijskih športov na državni ravni SODELOVANJE OKS IN ZŠIS Ena od možnih rešitev Slovenije glede na trenutno financiranje športa in Zakon o športu bi lahko bil podpis Dogovora o so- delovanju med OKS in ZŠIS-POK po zgledu sodelovanja med MOK in MPOK, ki bi lahko opredeljeval področja: Organizacija: ZŠIS je trenutno le članica OKS, kar pomeni, da – ji kot ostalim NPŠZ pripada po eno mesto znotraj strokov- nih svetov, kar pa pomeni zanemarljivo težo pri odločanju in spreminjanju položaja paraolimpijskih športnikov. Člane ZŠIS je potrebno integrirati vse od vodilnih do izvršnih nivojev. Marketing in financiranje: Za dvig ozaveščanja na področju – paraolimpijskih športov v Sloveniji bi pripomoglo sodelova- nje OKS pri pripravi marketinškega načrta, s katerim bi dose- gli večjo podporo s strani medijev (TV, radio, časopisi), ki bi jo lahko dosegli s tem, da bi se NPŠZ in OKS zavzele skupaj z ZŠIS-POK, da bi slednjim postavili pogoj pri podeljevanju in prodaji pravic prenosov pomembnejših tekem in bi morali predvajati tudi pomembnejše tekme paraolimpijskih panog. Tekmovanja in ostali dogodki: Tekmovanja in ostale dogod- – ke bi organizirali in izpeljali vzporedno z ostalimi športnimi aktivnostmi. Pri organizaciji bi sodeloval strokovno usposo- bljen kader na obeh področjih vrhunskega športa. Izpopol- niti bi bilo potrebno koledar dogodkov, na katerem bi našli vse športne dogodke vrhunskega športa in športa invalidov ter dogodke rekreativnega značaja. Na ta način bi seznanjali širšo javnost (tudi osebe s posebnimi potrebami), kje in kdaj se lahko udeležijo prireditev kot aktivni udeleženci ali navija- či. Poleg tega bi lahko tudi dogodek, kot je Športnik leta, iz- peljali skupaj z dogodkom Invalid – športnik leta. Gledanost prve ni možno primerjati z gledanostjo druge. Tako bi lahko 150 Šport oseb s posebnimi potrebami povečali tudi občutek solidarnosti slovenske javnosti in dali uspehom vrhunskih športnikov invalidov večjo težo. TV prenosi: Dogovor mora vsebovati pomembno informa- – cijo glede kriterijev izbora izvajalcev prenosov, ki morajo za- gotoviti prenos olimpijskih in paraolimpijskih tekem. Poleg prenosa tekem so pomembni tudi rezultati, ki se objavljajo med novicami na TV ali na portalih. VKLJUČEVANJE OZIROMA VZPOSTAVITEV SODELOVANJA MED ZŠIS-POK IN NACIONALNIMI ŠPORTNIMI PANOŽNIMI ZVEZAMI Integracija ali inkluzija športa invalidov v organizacijo Nacio- nalne športne panožne zveze (NŠPZ) je ena izmed možnosti vključevanja na državni ravni, ki pa lahko poteka na dva nači- na. Popolna integracija v NPŠZ ali delno vključevanje, ki bi bilo omejeno na sodelovanje med ZŠIS-POK in NPŠZ. Po pregledu mreže NPŠZ iz Tabele 6 opazimo, da v sklopu pa- raolimpijskih športov v Sloveniji nimamo panožne zveze slede- čih športnih panog: boccia1. in goalball.2. Štrumbelj (2010, v Kolar, Jurak in Kovač, 2010) je v Analizi športa invalidov med sklepi navedel, da bi lahko zgoraj nastalo težavo reševali tako, da bi med ZŠIS-POK in NPŠZ podpisali dvoparti- tno ali podizvajalsko pogodbo z vidika organizacije in financi- ranja. Med tem pa bi lahko ostale športne panoge invalidov priključili organizaciji panožnih zvez: Model integracije posamezne športne panoge mora biti pri- lagojen delovanju posamezne panožne zveze. Za zgled lahko vzamemo Protokol o sodelovanju, ki sta ga podpisali Plavalna zveza Italije in Italijanska paraolimpijska plavalna zveza in ureja sodelovanje na nivoju organizacije, promocije in marketinga, financiranja, organizacije skupnih prireditev in tekmovanj, skrbi za infrastrukturo in usposabljanje oziroma izobraževanje. Statusne ugodnosti vrhunskih športnikov in športni- kov invalidov ZDRAVNIŠKI PREGLEDI – Zdravniško spričevalo bi bilo potrdilo o zdravstvenem stanju, ki je pogoj za nastop na tekmovanjih. Zajemati bi moral podatke, rezultate testov, ki bi dokazovali ustrezno stanje glede na zah- tevane kriterije posameznih športnih disciplin, in zdravniška potrdila o zdravilih, ki jih je oziroma jih mora športnik dnevno zaužiti zaradi posebnosti zdravstvenega stanja (bolezni). Pri športnikih invalidih je pomembno tudi, v katero kategorijo glede na klasifikatorje se bodo posamezni športniki razvrstili in v kateri skupini bodo tekmovali. Potrebna bi bila služba, ki bi opravljala preglede in meritve. Teste bi lahko izvajali na URI Soča, ki je center rehabilitacije v Sloveniji. STATUS VRHUNSKEGA ŠPORTNIKA INVALIDA (KATEGORIZA- – CIJA) Status športnika (registriranega ali vrhunskega) na Slovenskem področju ureja Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki trikrat v letu objavi seznam športnikov na podlagi doseženih rezultatov in v skladu z veljavnimi kriteriji. Pri dodeljevanju statusa športnikov invalidov se upoštevajo vse športne panoge in discipline v moški in ženski konkurenci, opredeljene v pravilnikih MPOK (IPC), ICSD in so na programu POI oziroma Olimpijskih igrah gluhih ter imajo pridobljeno so- glasje OVŠ (Odbora za vrhunski šport) in ZŠIS-POK. Na žalost pa kriteriji na ravni države vrhunskim športnikom invalidom ne omogočajo enakih ugodnosti, kot jih imajo ostali vrhunski športniki, in v prihodnje bo potrebno to področje bolje defi- nirati. ŠPORTNE ŠTIPENDIJE – OKS skupaj z MŠŠ in FŠO podeljujeta štipendije mladim per- spektivnim športnikom, ki dosegajo izjemne vrhunske športne rezultate že v mladinskih kategorijah. Starost štipendistov je med 17-im in 20-im letom (http://www.olympic.si/sportna-ka- riera/, 2012). V šolskem letu 2011/12 je OKS podelil 172 štipendij. Žal pa tega ni bil deležen noben športnik invalid. Po besedah Kustec Lipi- cer (2009) je štipendiranje športnikov invalidov bolj boniteta, ki obstaja le na papirju, ni pa izkoriščena, saj je njena višina nesti- mulativna. Ponovno bi opozorila na delo s športniki invalidi v mlajših selekcijah. ZAPOSLOVANJE VRHUNSKIH ŠPORTNIKOV INVALIDOV PO – KONČANI ŠPORTNI KARIERI Leta 1996 so OKS, MŠŠ, Ministrstvo za notranje zadeve, Mini- strstvo za obrambo in Ministrstvo za finance – carinska upra- va RS podpisale »Sporazum o zaposlovanju slovenskih vrhunskih športnikov in trenerjev na MNZ, MZO in MF – CURS«, ki je osnovno izhodišče za zaposlovanje slovenskih vrhunskih športnikov in trenerjev. Glede na to, da je osnovno izhodišče za razvrstitev na predno- stno listo športnikov dosežek oz. uvrstitev na največjih med- narodnih tekmah, bi bilo potrebno razmišljati tudi o tem, da v ta sklop zajamejo tudi vrhunske športnike invalide in njihove trenerje (http://www.olympic.si/sportna-kariera/zaposlovanje/opis- programa/, 2012). Kustec Lipicer (2009) je v članku »Zapostavljeni športniki invalidi« poudarila razlikovanje pri zaposlovanju vrhunskih športnikov in vrhunskih športnikov invalidov. Zgrozila se je ob dejstvu, da je OKS–ZŠZ (Odbor za vrhunski šport), ki sprejema pravila na področju vrhunskega športa, v kriterijih za oblikovanje predno- stne liste kandidatov športnikov in trenerjev za zaposlovanje v državni upravi leta 2009navedlo, da se pri izboru kandidatov »ne upošteva športnikov invalidov in miselnih iger« ter tudi »trenerjev športnikov invalidov in miselnih iger«. Med drugim (izven tega) pa se lahko osebe s posebnimi potre- bami prijavijo na razpise za delo, ki jih razpiše Sklad RS za spod- bujanje zaposlovanja invalidov, iz katerega se črpajo sredstva za subvencionirane plače invalidov, prilagoditev delovnega mesta, plačilo stroškov storitev, letne nagrade tudi za deloda- jalce ipd. (http://www.svzi.gov.si/index.php?dep_id=2; 2012). NAGRADE ZA DOSEŽKE NA MEDNARODNI RAVNI – Poleg štipendij in možnosti zaposlitve je velik del bonitet z največjo motivacijsko noto nagrajevanje – povrnjen trud in Šport oseb s posebnimi potrebami 151 vložek na poti do osvojitve vrhunskega rezultata, medalj na OI ali POI, svetovnih ali evropskih prvenstvih. Osvojitev naziva pr- vaka, postavitev rekorda (osebnega, evropskega, svetovnega, olimpijskega ...), vse to je dodatno finančno nagrajeno s strani državnih institucij. Višina sredstev, namenjena nagradam, pa je odvisna od pomembnosti rezultatov za slovenski prostor. In kje lahko v tem primeru najdemo dobitnike žlahtnih odličij na paraolimpijskih igrah – Jožeta Flereta, Matejo Pintar in Fran- ca Pinterja? Kustec Lipicer (2009) je kritično zapisala o nagradah dobitnikov olimpijskih odličij in o tem, da tega niso bili deležni paraolimpijski zmagovalci, ki so ponesli ime Republike Sloveni- je v svet in dokazali, da je država, ki podpira šport invalidov, saj v nasprotnem primeru ni mogoče dosegati tako dobrih rezul- tatov. Pa je temu res tako? Povzdigovanje vrhunskih športnikov, olimpikov, v bi moralo luči medijev doseči tudi športnike, ki se poleg vsega bojujejo še z omejitvami, ki so jim seveda v izziv, da se z njimi soočijo in premagajo kot prvo sami sebe, nato pa v hudi mednarodni konkurenci dosežejo neverjetne rezultate. MŠŠ je že izenačila nagrade za vrhunske rezultate športnikov in športnikov invalidov. Žal pa tega še ni naredil OKS oziroma ZŠIS-POK. Dober primer zapostavljanja športnikov invalidov je prireditev Športnik leta, kjer ni kategorije Športnik leta – inva- lid. ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – OKS je skupaj za Adriatic Slovenica d. d. pripravil pakete ne- zgodnega zavarovanja za kategorizirane športnike svetovnega, mednarodnega in perspektivnega razreda ter štirih njihovih spremljevalcev, ki so zavarovani v času statusa preko zavaro- valne police, sklenjene med MŠŠ in zavarovalnico. Vrhunski športniki istih razredov se lahko odločijo ter s pomočjo MŠŠ, OKS in Fundacije za financiranje športnih organizacij sklenejo z Adriatic Slovenico nadstandardno zavarovanje, ki pa ga morajo doplačati. Glede na to, da se lahko športniki invalidi kategorizirajo v sve- tovni in mednarodni razred, predvidevamo, da se lahko poslu- žujejo tako nezgodnega kot nadstandardnega zavarovanja (http://www.olympic.si/sportna-kariera/zdravstveno-varstvo/ nadstandardno-zavarovanje/opis-zavarovanja/, 2012). Integracija v lokalnih skupnostih Integracija v lokalnih skupnostih bi lahko potekala v dveh sme- reh: bodisi kot integracija oziroma inkluzija športnikov invali- dov v že obstoječe športne klube ali pa kot samostojna oblika organiziranosti športnikov invalidov, ki pa bi se morala vklju- čevati v manjših krajih med regijsko oziroma medobčinsko sodelovanje. FINANCIRANJE – Športna društva in klubi so člani Nacionalnih panožnih špor- tnih zvez ali športnih zvez in zavodov, kjer se lahko poteguje- jo za sredstva, pridobljena iz razpisov, in na slednjih tudi sami kandidirajo. Z vključevanjem športnikov invalidov v svoj sistem bi to prineslo tudi dotok dodatnih financ v blagajno. Iz »Analize športa invalidov« (Štrumbelj, 2010) lahko razberemo, da je na lokalni ravni glede na šport v NPŠ realiziranih le pri- bližno 8 % predvidenih sredstev. Razlog je slaba lokalna po- nudba. Poleg raznih razpisov lahko organizacije, ki se ukvarjajo s špor- tom invalidov, pridobijo sredstva od lokalnih skupnosti, priva- tnih investitorjev, sponzorjev ali donatorjev in nenazadnje se veliko športnih društev in klubov financira iz lastnih sredstev, ki jih pridobijo s članarino in plačevanjem vadnine oziroma tre- ningov. Tu so še razni skladi in privatne fundacije, kjer se zbirajo finančna sredstva za posameznike. INFRASTRUKTURA – V Sloveniji žal nimamo (razen Univerzitetnega rehabilitacijske- ga centra SOČA) prostorov, primernih za treninge in tekmova- nja v invalidskem športu. Tako se trenerji in športniki invalidi poslužujejo športnih dvoran, ki so večkrat neprimerne za tovr- sten šport ter težko dostopne za osebe s posebnimi potrebami (klančine za vozičke …). Žal je takšnih večina športnih objektov starejše gradnje. Športne dvorane in bazene bi bilo potrebno obnoviti ali prilagoditi ter jih opremiti s pripomočki, primerni- mi za vadbo oseb s posebnimi potrebami. Še pomembneje pa je, da bi bili objekti dostopni osebam s posebnimi potre- bami, ki bi lahko spremljali dogajanje, spodbujali sebi enake in se navduševali nad športnimi prireditvami, ki se jih udeležujejo športniki invalidi. Tabela 2: Paraolimpijske športne panoge in Nacionalne športne panožne zveze Slovenije, kamor bi se prve lahko integrirale KOŠARKA NA VOZIČKIH KOŠARKARSKA ZVEZA RUBGY NA VOZIČKIH RUGBY ZVEZA ATLETIKA ATLETSKA ZVEZA LOKOSTRELSTVO LOKOSTRELSKA ZVEZA KOLESARJENJE KOLESARSKA ZVEZA KONJENIŠTVO KONJENIŠKA ZVEZA NOGOMET (5 na 5) – slepi NOGOMETNA ZVEZA NOGOMET (7 na 7) – cerebralna paraliza NOGOMETNA ZVEZA DVIGOVANJE UTEŽI FITNES ZVEZA JUDO JUDO ZVEZA VESLJANJE VESLAŠKA ZVEZA STRELJANJE STRELSKA ZVEZA PLAVANJE PLAVALNA ZVEZA NAMIZNI TENIS NAMIZNOTENIŠKA ZVEZA SEDEČA ODBOJKA ODBOJKARSKA ZVEZA SABLJANJE NA VOZIČKIH SABLJAŠKA ZVEZA TENIS NA VOZIČKIH TENIŠKA ZVEZA PLES NA VOZIČKIH PLESNA ZVEZA ALPSKO SMUČANJE SMUČARSKA ZVEZA HOKEJ NA SANEH HOKEJSKA ZVEZA BIATLON SMUČARSKA ZVEZA TEK NA SMUČEH SMUČARSKA ZVEZA CURLING NA VOZIČKIH CURLING ZVEZA CURLING NA VOZIČKIH CURLING ZVEZA 152 Šport oseb s posebnimi potrebami Športniki s posebnimi potrebami se ne bi bili vseskozi primo- rani spopadati z »ovirami«, ki jim jih njihovo zdravstveno sta- nje ponuja. Neprimerna infrastruktura vedno znova poudarja njihovo omejenost gibanja. Prilagoditev športnih objektov bi pomenila večjo osredotočenost na proces treninga in na do- seganje vrhunskih rezultatov. Z integracijo ali sodelovanjem paraolimpijskih športov v pano- žne zveze bi slednje poskrbele, da bi lahko športniki invalidi koristili prostore članic NPŠZ (športne dvorane, bazene). PROMOCIJA NA LOKALNEM NIVOJU – Lokalni mediji (radio, časopis) so tisti, ki lahko veliko prispeva- jo k razvoju invalidskega športa na lokalni ravni. Športna dru- štva v namene promocije aktivnega preživljanja prostega časa obujajo čase, ko so se ljudje zbirali na »trimih«, športnih dogod- kih, kjer so se zbirali vaščani, krajani ter se družili ob športu in kulturnem programu. Spodbujati bi bilo potrebno, da v takšne dogodke vključijo tudi športnike invalide, ne pa samo na večje dogodke, ki so že mednarodno priznani. ORGANIZACIJA – TRENINGI: Urniki treningov, razporejanja trenerjev ipd. se od kluba, društva in zvez razlikujejo. V primeru integracije špor- tnikov invalidov je pomembno, da se jih kot ostale razporedi na urnik treningov, da z njimi sodelujejo ustrezno usposobljeni trenerji in ostala spremljevalna ekipa (zdravstveno osebje, psi- hologi, svetovalci) ter tudi ostali športniki. Pomembno je, da so vadeči, tekmovalci, deležni enakih ugodnosti glede na stopnjo, ki jo s svojimi uspehi dosegajo. V kolikor posameznik pokaže potencial, je potrebno kot pri vsa- kem športniku talent razvijati vse do vrhunske ravni. Pri tem je potrebno vključiti trenerje, zdravnike, fizioterapevte, psihologe idr. Multidisciplinarnost je ena od lastnosti vrhunskega športa, saj le z dobrim sodelovanjem različnih strokovnjakov pridemo do vrhunskih rezultatov. Tako bi lahko isti strokovnjaki skrbeli za vrhunske športnike v klubu, pa naj bodo to športniki z ali brez posebnih potreb. TEKMOVANJA: Regionalna tekmovanja in predizbore za držav- na prvenstva bi bilo potrebno ravno tako kot državna in med- narodna tekmovanja organizirati tako, da bi vzporedno poteka- lo tudi tekmovanje športnikov invalidov oziroma bi bila slednja vključena v sistem tekmovanj in koledar dogodkov regije. INFRASTRUKTURA: Lastniki športnih objektov, ki skrbijo za ob- novo in novogradnjo slednjih, so v veliki večini občine, klubi, različna športna društva, ki lahko s pridobitvijo financ iz jav- nih razpisov poskrbijo za prilagoditev svojih športnih objektov tudi osebam s posebnimi potrebami in na ta način približajo svoje prostore širši publiki in razširijo svojo dejavnost. Integracija oziroma inkluzija na področju usposa- bljanja in izobraževanja, športne vzgoje in šolskih tekmovanj za učence s posebnimi potrebami Trend integracije otrok s posebnimi potrebami v šolski sistem je prinesel prilagajanje in vključevanje na vseh področij šolstva. Tako bi bilo potrebno tem učencem prilagoditi med drugim tudi športno vzgojo (učni načrti, infrastruktura, športni pripo- močki, športni dnevi, tekmovanja itd.). Za to bi bilo potrebno usposobiti športne pedagoge, saj mnogokrat nimajo ustreznih znanj za delo z otroki invalidi in so posledično otroci mnogo- krat opravičeni športne vzgoje. PRILAGODITEV PROGRAMA KRPAN IN ZLATI SONČEK – Projekt »Zlati sonček« je namenjen otrokom od 5. do 11. leta starosti. Gre za sklop športnih panog, katerih namen je mo- tivirati najmlajše za gibalno dejavnost in spodbujati željo po športnem udejstvovanju. Projekt »Krpan« pa je nadaljevanje »Sončka«, saj je namenjen otrokom od 9. do 11. leta. Projekta nista namenjena tekmovanju, ampak želita spodbuditi čim več otrok k sodelovanju in posledično k bolj aktivnemu življenju otrok. Glede na to, da so otroci s posebnimi potrebami vključe- ni v šolski sistem in tudi v športna društva, ki delujejo v popol- danskem času, bi bilo primerno, da se jim prilagodijo naloge ali dodajo kakšne dodatne, primerne njihovi specifiki. Lahko bi razmišljali tudi o novem projektu, ki bi ga lahko pripravili iz- ključno za otroke s posebnimi potrebami (http://www.sport- mladih.net/programi_som/, 2012). USPOSABLJANJE IN IZOBRAŽEVANJE – Žal se na področju športa invalidov srečujemo z velikim po- manjkanjem znanja in izkušenj pri ravnanju z osebami s poseb- nimi potrebami, naj bo to na področju rekreacije, tekmovalnih športov ali šolstva, kamor so osebe s posebnimi potrebami vedno pogosteje integrirane. Nepoznavanje področja športa invalidov v šolstvu pripelje do tega, da učencev s posebnimi potrebami ne vključujejo aktiv- no pri urah športne vzgoje. Fakulteta za šport igra glavno vlogo izobraževanja kadra na področju športa. Pri temeljih, ki jih postavlja Fakulteta, bi morali pričeti z ozaveščanjem in izobraževanjem na področju športa invalidov v večji meri že v dodiplomskem študiju. Tako bi bili vsi športni pedagogi seznanjeni s problematiko športa invalidov, boljše podkovani in samozavestnejši pri približevanju športa osebam s posebnimi potrebami na kateri koli ravni (http:// www.fsp.uni-lj.si/studij/, 2012). Poleg tega je v šolstvu zaposlenih veliko število učiteljev, profe- sorjev, ki se oziroma bi se morali dodatno izobraževati, usposa- bljati na tem področju. Za dodatna usposabljanja v športu tre- nutno skrbita Center za vseživljenjsko učenje v športu (CVUŠ) na Fakulteti za šport in OKS Olimp. V sklopu CVUŠ poteka per- manentno izobraževanje za vse zaposlene v vzgojno-izobraže- valnih zavodih (VIZ). Med drugim organizirajo tudi seminar na temo »Sodobni pristopi poučevanja učencev s posebnimi potreba- mi pri pouku športne vzgoje«. Po pregledu seznama usposabljanj, prijavljenih na strokov- ni svet Ministrstva za šolstvo in šport, lahko opazimo, da le v sklopu Plavalne zveze Slovenije in Fakultete za šport potekajo usposabljanja na področju športa invalidov (http://www.mss. gov.si/si/sport/strokovni_svet_rs_za_sport/, 2012). Na ZŠIS je od leta 2012 organizirano usposabljanje za naziv: Vaditelj športa invalidov in – Učitelj športa invalidov. – Plavalna zveza Slovenije organizira usposabljanje: Vodenje plavanja za osebe z invalidnostjo ter – Šport oseb s posebnimi potrebami 153 Vaditelj plavanja za osebe s posebnimi potrebami (po Hal- – lwickovi metodi). V sklopu pedagoškega procesa na Fakulteti za šport lahko štu- dentje izberejo modul za pridobitev naziva: Vodja plavanja za osebe z invalidnostjo in – Vodja plavanja za osebe z motnjami v duševnem razvoju. – Ob integraciji posameznih paraolimpijskih športnih panog v panožne zveze bi bilo potrebno slednje spodbuditi k izobra- ževanju njihovega kadra na področju športa invalidov. Tako bi naraslo povpraševanje po licenciranju (za trenerje, sodnike, va- ditelje) in temu primerno tudi kakovost dela na področju špor- ta za osebe s posebnimi potrebami. Predlagane teme seminarjev/usposabljanja: »Otroci s posebnimi potrebami na urah športne vzgoje v – vrtcih in šolah«, »Socializacija skozi šport za otroke s posebnimi potrebami, – integrirane v osnovne in srednje šole«, »Vaditelj športne vadbe za ljudi s posebnimi potrebami« – (lahko se razdela glede na področja – po poškodbi glave, cerebralna paraliza, po amputaciji ipd.) … Sklep „ Integracija je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko dogovarja- nja, prilagajanja in reorganizacije. Po svetu poteka zelo inten- ziven proces integracije športnikov invalidov na vseh nivojih športa. Od sodelovanja MOK–MPOK do sodelovanja na nivoju mednarodnih panožnih športnih zvez in vse do športnih dru- štev na lokalnem področju, ki skrbijo predvsem za ozaveščanje ljudi o pomenu aktivnega načina življenja in njihovo rekreaci- jo. Medtem ko se borimo za vključevanje športnikov s posebni- mi potrebami v klube in društva na nivoju vrhunskega športa, ne smemo zanemariti šolskega sistema, kamor je v pedagoški proces (športno vzgojo) vključenih večina otrok s posebnimi potrebami. Na vseh nivojih/področjih moramo poskrbeti, da se z osebami s posebnimi potrebami ukvarja primerno usposobljen kader ter da so infrastruktura in pripomočki (didaktični, športni) pri- lagojeni njihovim potrebam. Pomembno je, da se ceni njihov vložek truda v pot do uspeha tudi na način javnega sprejema- nja in dodeljevanja bonitet, ki jih imajo ostali športniki. Ugotovili smo, da so sprejeti številni zakoni in podpisani pre- nekateri sporazumi, ki ščitijo invalide in njihove pravice. Prišli pa smo tudi do spoznanja, da niso realizirani in upoštevani v zadostni meri. Napredek bi bil že z upoštevanjem in njihovo realizacijo. Šport invalidov v Sloveniji se razvija z veliko hitrostjo. Za to je zaslužna ZŠIS-POK kot krovna organizacija športnikov invalidov in vsi aktivni posamezniki s posebnimi potrebami, ki so se od- ločili, da bodo iz svoje življenjske situacije potegnili največ, kar je možno. Ne dovolijo, da je njihova invalidnost ovira, ampak jo vidijo kot izziv, ki jim ponuja možnost razvoja v drugih dimen- zijah in omogoča doseganje vrhunskih rezultatov in druženje s prijatelji na igrišču. Po pregledu obširne literature in virov s tega področja smo ugotovili, da gre lahko integracija v smer popolne integracije športa invalidov ali v smer integracije preko pogodb o sode- lovanju. V tem trenutku je glede na različne rešitve po svetu nemogoče reči, katera pot je najboljša in ali je tudi edina. V Slo- veniji je v tem trenutku glede na mednarodno okolje mogo- ča bodisi popolna integracija (npr. namizni tenis, kolesarjenje) bodisi sprejemanje pogodb o sodelovanju med ZŠIS-POK in Nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami. Pri tem je potreb- no upoštevati usmeritev mednarodnih športnih zvez, naših športnih zvez in vse do nivoja društev. Modeli integracije se od države do države od panožne zveze do panožne zveze razlikujejo. Točke, ki jih integracijski proces vsebuje, so enake za vse športne panoge oziroma za panožne zveze. Slednje lahko posamezna panožna zveza oblikuje glede na značilnosti in posebnosti športne panoge. Doupona Topič (2008) je v svojem prispevku »The rise of Pa- ralympic Sport in Slovenia« med drugim opozorila na države, kjer je paraolimpijski šport bolje zastopan, kjer so pravice oseb s posebnimi potrebami bolj upoštevane. Podala je podatek, da so Skandinavske države pri razvoju na področju športa invalidov daleč pred ostalimi evropskimi drža- vami. Več kot to. Šport invalidov tam igra pomembno družbe- no vlogo, imajo pa tudi zelo dobro urejene pravne določbe in enakost med športniki in športniki s posebnimi potrebami. Omenila je tudi možnosti financiranja organizacij (športa inva- lidov), vključenih v Mednarodni paraolimpijski komite. Organi- zacije se financirajo iz javnih skladov ali so podprte iz zasebnih sredstev. Za primer je vzela nekaj večjih držav. Organizacije Finske, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Kitajske se financirajo izključno iz javnih sredstev, medtem ko se organizacije v Zdru- ženih državah Amerike samo iz zasebnih sredstev. V večini držav (z izjemo Finske, Avstrije ter Bosne in Hercegovi- ne) je status športnikov invalidov enak statusu ostalih športni- kov. Zanimivi so podatki, ki jih navaja Doupona Topič (2008), da so Paraolimpijski komiteji Nemčije, Nizozemske, Švice, Belgije in Srbije člani njihovih državnih Olimpijskih komitejev, medtem ko imajo ostale države (Finska, Avstrija, Grčija in Kitajska) lastno organizacijo (POK), ki je ločena od Olimpijskega komiteja in z njim dobro sodeluje. Izpostaviti pa je potrebno Združene dr- žave Amerike in Norveško, kjer pa ne obstajata dve ločeni or- ganizaciji, ampak so vsi združeni pod naslovom Olimpijskega komiteja. V Belgiji, Švici, na Nizozemskem in Kitajskem najdemo špor- tne centre, ki so narejeni posebej za potrebe paraolimpijskih športov in za potrebe športnikov invalidov. V ostalih državah si pomagajo pri organizaciji treningov in tekmovanj na različne načine. Doupona Topičeva (2008) se je v besedilu dotaknila tudi me- dijev in njihovega vpliva na razvoj paraolimpijskega športa. Poudarja, da mnogi športniki s posebnimi potrebami dosega- jo rezultate na mednarodnem nivoju, primerljive vrhunskim rezultatom ostalih vrhunskih športnikov. Poleg tega pa je po- trebno vedeti, da so ti rezultati posebni tudi iz sociološkega, psihološkega in fiziološkega vidika. Med drugim poudarja, da bi mediji s predvajanjem tekmovanj športa invalidov prispevali k širjenju in spodbujanju oseb s posebnimi potrebami, da bi se 154 Šport oseb s posebnimi potrebami odločili za aktivno življenje v športu in s tem pripomogli tudi k hitrejši rehabilitaciji in ponovni integraciji v okolje, kjer živijo. Žal pa se medijske hiše ne odzivajo na povabila na tekmova- nja paraolimpijskih športov in na slednja ne pošiljajo novinar- jev. Med mediji in institucijami, ki skrbijo za šport invalidov, bi moral biti sklenjen sporazum, ki bi zajemal odgovornost pri objavljanju člankov in prispevkov iz (vsaj) večjih tekmovanj pa- raolimpijskega športa. Paraolimpijski šport bi morali novinarji predstaviti tudi z vidika sociološkega problema. V primerjavi s prenosom in reportažami iz Olimpijskih iger so posnetki in novičke iz Paraolimpijskih iger, največjega dogodka športa in- validov, zanemarljivi. Doupona Topič (2008) navaja tudi izjave nekaterih novinarjev, ki so poročali iz Olimpijskih iger v Sydne- yu in iz maratona v Bostonu, da se jim športniki s posebnimi potrebami, ki tekmujejo na Paraolimpijskih igrah, ne zdijo ena- kovredni. Prišli smo celo do izjave, da to ni pravo tekmovanje in novinarji niti ne vidijo smisla, zakaj poročati od tam. Na srečo se je trend zapostavljanja športnikov invalidov od takrat zelo spremenil. Podobni trendi so vse bolj prisotni tudi pri nas, vse- kakor pa s trenutnim stanjem na tem področju v Sloveniji nika- kor ne moremo biti zadovoljni. Viri „ Doupona Topič, M. (2008). 1. The Rise of Paralympic Sport in Slovenia. V K. Gilbert in O. J. Schantz (ur.), The Paralympic Games (212–220). London: University of East London/UK: Mayer&Mayer/Sport Publishes' Associ- ation. Interesni programi športa otrok in mladine2. (2012). Šport mladih. Prido- bljeno 20. 1. 2012 s http://www.sportmladih.net/programi_som/ Javni razpis3. (2011). Fundacija za financiranje invalidskih in humanitar- nih organizacij v Republiki Sloveniji. Pridobljeno 25. 1. 2012 s http:// www.fiho.si/?id=razpis12.php KUSTEC LIPICER, S. (2009). Zapostavljeni športniki invalidi [elektronska 4. izdaja]. Dnevnikov objektiv, 5. 12. 2009. Pridobljeno 14. 8. 2011 s http:// www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042320686 O skladu5. (2012). Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlo- vanja invalidov. Pridobljeno 28. 1. 2012 s http://www.svzi.gov.si/index. php?dep_id=2 Olimpijski marketing6. (2011). Olimpijski komite Slovenije. Pridobljeno 23. 12. 2011 s http://www.olympic.si/olimpijski-marketing/ Paralympic Games7. (2011). International Paralympic Committee. Pri- dobljeno 14. 8. 2011 s http://www.paralympic.org/TheIPC/WWD/Pa- ralympicGames/. Pogoji, pravila in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v 8. Republiki Sloveniji (2009). Olimpijski komite Slovenije. Pridobljeno 2. 1. 2012 s http://issuu.com/olmypicslo/docs/kriterijiregkat/148?zoomed =&zoomPercent=&zoomX=&zoomY=¬eText=¬eX=¬eY=& viewMode=magazine. Razpis 20129. (2011). Fundacija za šport. Pridobljeno 24. 1. 2012 s http:// www.fundacijazasport.org/index.php?option=com_content&view= article&id=242&Itemid=131 SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNJEGA JEZIKA10. (1994). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Str. 305. Šolska športna tekmovanja 11. (2012). Zveza za šport invalidov Slovenije. Pridobljeno 10. 1. 2012 s http://www.zsis.si/index.php/olska-portna- tekmovanja Šport invalidov12. (2011). Zveza za šport invalidov. Pridobljeno 4. 9. 2011 s http://www.zsis.si/zsis_old/akti/sporazum_mok_ipc.htm Športna kariera13. (2011). Olimpijski komite Slovenije. Pridobljeno 23. 12. 2011 s http://www.olympic.si/sportna-kariera/ ŠTRUMBELJ, B. (2010). 14. Analiza športa invalidov. V Kolar, E., Jurak, G. in Kovač, M. (ur.), Analiza nacionalnega programa športa v republiki Slo- veniji: 2000–2010 (246–255) [elektronska izdaja]. Ljubljana. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Monografije/Analiza.nac.prog.spor-15. ta2010_1.pdf Študij16. (2012). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pridobljeno 2. 1. 2012 s http://www.fsp.uni-lj.si/studij/ Zakona o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega proto-17. kola h Konvenciji o pravicah invalidov (MKPI) (2008). Uradni list RS, št. 37/2008, str. 1437. Pridobljeno 20. 11. 2011 s http://www.uradni-list.si/1/ objava.jsp?urlmpid=200845 Zaposlovanje 18. (2011). Olimpijski komite Slovenije. Pridobljeno 27. 12. 2012 s http://www.olympic.si/sportna-kariera/zaposlovanje/opis- programa/ Zdravstveno zavarovanje19. (2011). Olimpijski komite Slovenije. Pridoblje- no 28. 1. 2012 s http://www.olympic.si/sportna-kariera/zdravstveno- varstvo/nadstandardno-zavarovanje/opis-zavarovanja/ Zveza za šport invalidov–POK20. (2011). Zveza za šport invalidov Slovenije. Pridobljeno 2. 12. 2012 s http://www.zsis.si/index.php/o-zvezi http://www.csd.gob.es/csd/estaticos/dep-adp/conda2/1-Chantale-21. Philie.pdf doc. dr. Boro Štrumbelj, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, Ljubljana boro.strumbelj@fsp.uni-lj.si Šport oseb s posebnimi potrebami 155 Problems in the classification of disa- bled swimmers in competitive groups Abstract Sport for disabled people is getting more and more developed as a competition as well as in the sense of organization. One of the kinds of sport which are very popular and developed all over the world is also swimming. This paper presents a short history of swimming and explains how swimming is organized in Slovenia as well as in other parts of the world. In addition, this diploma paper illustrates momentary classifying system for classifying swimmers into classes that is Layman’s guide to classification based on testing. Diploma paper concludes with graphically and statistically presented as well as analysed results for each discipline (S1 to S10 and S11 to S13). Results were acqui- red by classifying swimmers from world swimming ranks. In or- der to discover whether the current classification system classifi- es swimmers in accordance to their swimming results scores of the top eight swimmers were compared and scores of 383 male and 364 female swimmers analysed. Results of the research sho- wed that there are differences and some improvements in ac- cording with the determined classes. A great difference is seen in the class of visually impaired swimmers (S11 to S13) especially in the class S11. We came to the conclusion that classes S12 and S13 could be combined and the classification system upgraded with additional bench testing and testing in water. Keywords: swimming, sport of disabled, classification system. Izvleček Šport invalidov je v svetu vse bolj razvit tako v tekmovalnem kot v organizacijskem smislu. Ena izmed zelo priljubljenih in povsod razvitih panog v športu invalidov je plavanje. V raz- iskavi je predstavljena kratka zgodovina in organiziranost plavanja v svetu in pri nas. V nadaljevanju je predstavljen trenutni sistem razvrščanja plavalcev v tekmovalne skupine – Laymanovi napotki za klasifikacijo; razvrščanje plavalcev s pomočjo testiranj. Na koncu so grafično in statistično prika- zani ter analizirani rezultati vseh disciplin in skupin (od S1 do S10 ter od S11 do S13), ki smo jih dobili s pomočjo razvrstitve plavalcev in plavalk s svetovne lestvice rezultatov. Primerjali smo rezultate najboljših osmih na svetovni lestvici in upora- bili podatke od 383 plavalcev in 364 plavalk. Želeli smo ugo- toviti, ali trenuten sistem pravilno razvršča plavalce glede na dosežene rezultate na tekmovanjih. Z rezultati raziskave smo pokazali, da prihaja do sprememb in izboljšav rezulta- tov glede na skupine. Velike spremembe smo ugotovili pri skupinah z okvarami vida (S11–S13), predvsem pri skupini S11. Ugotovili smo, da bi lahko skupini S12 in S13 združili ter za vse plavalce nadgradili sistem z dodatnimi vodnimi in funkcionalnimi testi na kopnem. Ključne besede: plavanje, šport invalidov, sistem klasifikacije. Jana Čander, Boro Štrumbelj Problemi pri razvrščanju plavalcev invalidov v tekmovalne skupine Uvod „ Šport ima več pojavnih oblik. Zajema tako tekmovalni šport kot tudi rekreacijo. Namenjen je vsem kategorijam prebival- stva. Mednje spadajo tudi osebe z invalidnostjo. Posebnost športa invalidov je njegova raznolikost glede na zmanjšane zmožnosti. Najbolj groba razvrstitev športa invalidov tako obsega osebe s funkcionalnimi okvarami, slepe in slabovidne osebe, gluhe in naglušne ter osebe z okvarami intelekta. Tako se razlikujejo tudi tekmovanja na najvišjem nivoju, kjer tekmu- jejo na paraolimpijskih igrah osebe s funkcionalnimi okvarami, na Olimpijskih igrah gluhih in naglušnih (t. i. Deaflympics) tek- mujejo gluhe in naglušne osebe, na Specialni olimpijadi (t. i. Special olympics) pa tekmujejo osebe z okvaro intelekta (pred dvema letoma so bili slednji tudi vključeni na paraolimpijske igre kot samostojna skupina, vendar zaradi nenastopanja na tekmovanjih še niso vključeni v to raziskavo). V naši raziskavi smo se omejili samo na razvrstitev plavalcev v okviru parao- limpijskega sporeda. Ena izmed panog v športu invalidov je plavanje, ki je zelo prilju- bljeno in razvito povsod po svetu. Že od prvih paraolimpijskih iger v Rimu leta 1960 je plavanje eden od glavnih športov. Tako kot na olimpijskih igrah tudi na paraolimpijskih plavalci plava- jo v disciplinah prosto, hrbtno, prsno, delfin in mešano. V letu 2008 se je številka športnikov, ki prihajajo iz več kot 80 držav, še povečala. S plavanjem se ukvarjajo tako ženske kot moški, ki imajo različne okvare. Plavalci so razdeljeni po skupinah, in sicer glede na njihovo funkcijsko sposobnost za nastop v vsaki 156 Šport oseb s posebnimi potrebami disciplini. Plavanje vodi Mednarodni paraolimpijski komite (mednarodna kratica IPC), organizira pa ga IPC za plavanje in tehnični komite, ki vključujeta vsa pravila iz Mednarodne pla- valne zveze (FINA). Pravila FINE so dovoljena z nekaj različicami, npr. izbiren program pri štartih za različne tehnike in različni signali za štart, ki so prirejeni predvsem za osebe z okvarami sluha in vida (IPC, 2005). Mednarodni paraolimpijski komite za plavanje pripravi tekmovanja za ljudi z zmanjšanimi zmožnostmi. V ta namen se vsakega plavalca oziro- ma plavalko, ki želi aktivno nastopati na tekmovanjih invalidov, razvrsti glede na njegovo oziroma njeno zmožnost in okvaro v skupine. Glede na vrsto invalidnosti so razvrščeni v deset funkcijskih skupin, tri skupine razvrščajo slepe in slabovidne, ena skupina pa osebe z okvarami inte- lekta. Te so določene za vsako plavalno tehniko in disciplino mešano posebej in tako poskušajo čim bolj izenačiti sposobnosti v vodi. Raz- vrščanje temelji na funkcijski zmožnosti na kopnem in tako imenovani tehnični oceni gibanja v vodi. Plavalci z okvarami so funkcionalno raz- porejeni po skupinah. Trenutni sistem razporeditve v skupine za pla- vanje so razvili Brigitta Blomquist in njeni sodelavci leta 1980. Prvič je bil v celoti uporabljen leta 1992 na paraolimpijskih igrah v Barceloni. Od takrat se sistem nadgrajuje tako, da se iščejo nove spremembe in izpopolnitve. Pred razvojem tega sistema je obstajalo 31 skupin, ki so temeljile na medicinskih pregledih in se osredotočale samo na okvaro (IPC, 2005). Nekoliko bolj podrobno razdelitev v skupine predstavljajo t. i. LAYMANOVI NAPOTKI ZA KLASIFIKACIJO (Docstoc, 2007), ki v skupi- nah od 1 do 10 ločujejo plavalce glede na funkcionalne nezmožnosti, v skupinah 11 do 13 so razvrščeni slepi in slabovidni plavalci, v skupini 14 pa so plavalci s priznanimi okvarami intelekta (iQ pod 75) – slednja skupina je ponovno vključena v invalidski šport od leta 2011 in ni bila zajeta v tej raziskavi. Slika: Najboljša slovenska plavalca invalida v zadnjih petih letih. Darko Đurič (kategorija S4) in Dejan Fabčič (kategorija S7). Način razvrščanja se z leti postopno spreminja. Glede na zelo velik razpon funkcionalnih nezmožnosti ne bo noben sistem razvrščanja nikoli povsem pravičen, si pa klasifikatorji znotraj sistema klasifikacije prizadevajo, da bi se tekmovalci na štar- tu znašli s kar se da enakovrednimi nasprotniki. Pri tem se je potrebno zavedati, da na športni dosežek invalidov vplivata tudi biomehanična in funkcionalna pripravljenost športnika in je potrebno biti previden tudi pri analizi sistema klasifikacije. Vendar pa se na tekmovanjih včasih pojavljajo velike razlike v tekmovalnih dosežkih tako znotraj posamezne skupine kot tudi med skupinami, včasih pa praktično ni razlik v dosežkih med posameznimi skupinami, kar se zdi nekoliko nelogično. V raziskavi nas je zanimalo, kakšne so te razlike med posame- znimi skupinami, ali ta sistem razvršča plavalce tudi glede na dosežene rezultate na tekmovanjih in ali je možno način raz- vrstitev izboljšati. Metode dela „ S pomočjo razvrstitve plavalcev in plavalk s svetovne lestvice rezul- tatov IPC Swimming z dne, 10. 12. 2008, smo primerjali dosežene re- zultate najboljših osmih plavalcev in plavalk v posameznih skupinah med seboj in poskušali ugotoviti, ali med njimi obstajajo statistično pomembne razlike. Skupno je bilo v raziskavo vključenih 383 plaval- cev in 364 plavalk. Vzorec spremenljivk predstavljajo doseženi časi najboljših osmih na svetovni lestvici v naslednjih disciplinah in skupinah: S1–S13 in SB1– SB9, pri čemer skupina SB pomeni klasifikacija prsno, ki je običajno nekoliko drugačna od tistih za kravl, hrbtno in delfin. Statistična raziskava in izdelava grafov rezultatov skupin: 100 m prsno in prosto (skupine: S1–S13 in SB1–SB9) ženske in mo-• ški. Podatki so bili obdelani s programom Microsoft Excel. Izračunana so bila povprečja in standardni odkloni, pri analizi podatkov pa smo upo- števali največje in najmanjše vrednosti posameznih skupin. Rezultati „ Disciplina 100 metrov prosto moški Šport oseb s posebnimi potrebami 157 Slika 1a in b: Grafični prikaz osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 100 m prosto moški v skupinah od S1 do S5 (Slika 1a) in v skupinah od S6 do S10 (Slika 1b). S Slike 1a je razvidno, da so rezultati precej razpršeni in v ve- čjem razponu kot v drugih skupinah. V skupini S1 in S2 se prvo mesto prekriva, v drugih pa ni bistvenih razlik. S Slike 1b pa je razvidno, da se rezultati glede na skupine izboljšujejo, saj je skupina S10 najhitrejša, najpočasnejša pa skupina S6. Slika 2: Grafični prikaz osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 100 m prosto moški v skupinah od S11 do S13. S Slike 2, kamor so razvrščene osebe z okvarami vida, je razvi- dno, da se skupini S12 in S13 prekrivata pri 2., 3., 5. in 6. mestu. Skupina S11 pa odstopa od ostalih z bistveno počasnejšimi re- zultati. Tabela 1: Povprečje, standardni odklon, največje in najmanjše vrednosti, izražene v sekundah, na 100 metrov prosto moški v skupinah od S1 do S13 Skupine Povprečje (s) Stand. odk. Mak. Min. S1 222,6 51,6 293,74 140,76 S2 148,48 6,51 153,72 138,04 S3 107,87 9,94 118,04 95,21 S4 89,78 4,5 96,19 83,68 S5 77,07 5,21 85,29 71,05 S6 69,19 2,1 71,62 65,76 S7 65,61 3,04 68,49 60,34 S8 59,77 1,28 61,41 57,74 S9 57,07 0,99 58,25 55,3 S10 54,2 1,34 55,35 51,38 S11 60,84 1,82 62,82 57,64 S12 54,81 1,69 57,88 51,93 S13 54,4 0,6 55,19 53,37 Iz Tabele 1 so razvidna zelo podobna povprečja, predvsem pri skupinah S10, S12 in S13. Standardni odkloni se glede na sku- pino manjšajo, kar pomeni vedno manjšo razpršenost enot v populaciji. Razlikuje se samo skupina S11, pri kateri standardni odklon naraste. Rezultati tabele se ne prekrivajo, so pa pri ne- katerih skupinah zelo blizu (npr. plavalci invalidi skupine S8 in S11 ter skupini S12 in S13). Prav tako so razvidni podobni rezul- tati med skupinama S12 in S13, kar je prikazano na Sliki 11, da se prekrivata na kar petih mestih. Povprečji skupin se razlikujeta za 0,41 sekunde, največja in najmanjša vrednost sta za približno 3 sekunde boljši pri skupini S13. Velik razpon največje in naj- manjše vrednosti opazimo pri skupini S1, v katero so razvrščeni plavalci z najmanjšimi zmožnostmi. Disciplina 50 metrov in 100 metrov prsno moški Slika 3a in b: Grafični prikaz osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 50 m prsno moški v skupinah od SB1 do SB3 (Slika 3a) in osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 100 m prsno moški v skupinah od SB4 do SB9 (Slika 3b). S Slike 3a je razvidno, da v skupini SB1 ni 8 tekmovalcev, zato zelo odstopa od ostalih dveh. Pri skupini SB2 in SB3 sta krivulji vzporedni in brez večjih nihanj v rezultatih. S Slike 3b je raz- vidno, da so rezultati razpršeni glede na skupine. Pri skupini SB8 plava prvo uvrščeni hitreje kot v skupini SB9. Krivulji se po prvem mestu sekata in krivulja skupine SB8 naraste nad SB9. Razvidno je tudi, da ni skupine SB10. Tabela 2: Povprečje, standardni odklon, največje in najmanjše vrednosti, izražene v sekundah, na 50 m prsno moški v skupinah od SB1 do SB3 Skupine Povprečje Stand. odk. Mak. Min. SB1 108,89 20,92 123,68 94,1 SB2 63,87 4,55 69,84 56,43 SB3 53,25 2,27 55,6 50,08 158 Šport oseb s posebnimi potrebami Iz Tabele 2 je razvidno, da je v skupini SB1 manj plavalcev in zaradi tega so rezultati bistveno slabši od ostalih dveh skupin. Za to skupino je značilen tudi velik razpon v rezultatih. Skupini SB2 in SB3 imata različna povprečja, standardni odklon, najvišje in najnižje rezultate plavanja in se ne prekrivata. Slika 4: Grafični prikaz osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 100 metrov prsno moški v skupinah od SB11 do SB13. Iz Slike 4, kamor so razvrščene oseb z okvarami vida, je razvi- dno, da odstopa skupina S11. Krivulja skupine SB13 se pri dru- gem mestu približa skupini SB12. Tabela 3: Povprečje, standardni odklon, največje in najmanjše vrednosti, izražene v sekundah, na 100 m prsno moški v skupinah od SB4 do SB13 Skupine Povprečje Stand. odk. Mak. Min. SB4 104,68 5,48 112,39 96,61 SB5 97,11 3,35 102,11 93,42 SB6 91,36 3,21 95,04 87,04 SB7 85,03 1,935 87,51 82,18 SB8 74,56 3,78 78,61 67,01 SB9 70,99 1,56 73,29 68,58 SB11 76,49 3,01 80,89 72,36 SB12 71,98 2,7 74,79 67,46 SB13 68,79 1,76 70,41 64,63 Iz Tabele 3 je razvidno, da se povprečja skupin in tako tudi standardni odkloni spreminjajo iz skupine v skupino. Nekatere skupine imajo večjo razpršenost kot druge (predvsem skupina SB4, v kateri plavajo plavalci z manjšimi zmožnostmi kot v osta- lih skupinah). Rezultati se ne prekrivajo, ampak prihaja samo do njihovega bližanja. Disciplina 100 metrov prosto ženske Slika 5a in b: Grafični prikaz osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 100 m prosto ženske v skupinah od S1 do S5 (Slika 5a) in od S6 do S10 (Slika 5b). S Slike 5a je razvidno, da so rezultati razpršeni in v večjem raz- ponu. Pri skupinah S1, kjer je pet plavalk, ter S2, kjer jih je sedem, rezultati najbolj odstopajo od ostalih. S Slike 5b je razvidno, da se rezultati večajo v manjšem razponu. V skupini S9 in S10 se prvo mesto prekriva, v drugih pa ni bistvenih razlik. Slika 6: Grafični prikaz osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 100 metrov prosto ženske v skupinah od S11 do S13. S Slike 6, kamor so razvrščene osebe z okvarami vida, je razvi- dno, da rezultati skupine S11 zelo odstopajo od ostalih dveh. Rezultati skupine S12 se približujejo v prvih dveh mestih skupi- ni S13, nato pa začnejo naraščat. Šport oseb s posebnimi potrebami 159 Tabela 4: Povprečje, standardni odklon, največje in najmanjše vrednosti, izražene v sekundah, na 100 m prosto ženske v skupinah od S1 do S13 Skupine Povprečje Stand. odk. Mak. Min. S1 255,31 70,6 324,43 174,56 S2 192,67 23,11 234,23 172,1 S3 135,29 6,11 141,34 122,5 S4 116,03 6,65 126,28 104,11 S5 83,88 5,75 93,72 76,65 S6 80,62 1,77 83,21 78,56 S7 74,96 2,57 78,54 71,82 S8 70,31 2,19 73,05 66,81 S9 64,19 1,42 65,65 61,08 S10 62,98 1,31 64,67 61,57 S11 71,85 1,89 73,85 68,96 S12 62,54 2,03 66,33 59,47 S13 60,73 0,91 61,56 58,87 Iz Tabele 4 je razvidno, da se rezultati razlikujejo. Povprečji skupin S12 in S10 sta zelo blizu. Zanimivo je, da se največja vrednost skupine S13 in najmanjša vrednost skupine S10 razli- kujeta samo za 0,01 sekunde. S svojo razpršenostjo in visokim povprečjem izstopata skupini S1 in S2. Skupina S9 prihaja zelo blizu skupini S10. Disciplina 50 metrov in 100 metrov prsno ženske Slika 7a in b: Grafični prikaz osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 50 m prsno ženske v skupinah od SB1 do SB3 (Slika 7a) in osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 100 m prsno ženske v skupinah od SB4 do SB9 (Slika 7b). S Slike 7a je razvidno, da v skupini SB1 ni 8 tekmovalk. Pri skupi- ni SB2 in SB3 so rezultati razpršeni in v večjem razponu. S Slike 7b je razvidno, da ni skupine SB10 in da so rezultati zelo razpršeni. V skupini SB5 plavalka na prvem mestu plava hitreje kot v skupini SB6, nato se graf križa in rezultati skupine SB5 str- mo naraščajo. Pri skupinama SB8 in SB9 se rezultati prekrivajo pri 2., 3., in 4. mestu, pri ostalih mestih pa so zelo približani. Tabela 5: Povprečje, standardni odklon, največje in najmanjše vrednosti, izražene v sekundah, na 50 m prsno ženske v skupinah od SB1 do SB3 Skupine Povprečje Stand. odk. Mak. Min. SB1 130,68 16,34831 142,24 119,12 SB2 121,2575 37,48492 189,07 86,27 SB3 67,48375 4,466913 72,33 61,14 Iz Tabele 5 je razvidna velika raznolikost, saj pri skupini SB1 pla- vata samo dve plavalki, ostali dve skupini pa sta zelo oddaljeni druga od druge. Vse tri skupine imajo visoka povprečja. Slika 8: Grafični prikaz osmih najboljših rezultatov na svetovni lestvici v disciplini 100 m prsno v skupinah od SB11 do SB13. S Slike 8 , kamor so razvrščene osebe z okvarami vida, je razvi- dno, da odstopa skupina SB11. Pri skupini SB13 so rezultati ve- dno nad skupino SB12. Tabela 6: Povprečje, standardni odklon, največje in najmanjše vrednosti, izražene v sekundah, na 100 m prsno ženske v skupi- nah od SB4 do SB13 Skupine Povprečje Stand. odk. Mak. Min. SB4 121,71 4,12 126,17 115,55 SB5 113,55 8,37 122,87 96,3 SB6 105,85 4,34 113,5 100,09 SB7 100,29 6,3 108,32 91,6 SB8 85,81 2,64 88,46 80,58 SB9 85,23 1,37 86,75 82,58 SB11 100,9 2,09 103,28 98,04 SB12 80,61 2,98 85,46 76,82 SB13 82,84 2,34 85,64 79,46 160 Šport oseb s posebnimi potrebami Iz Tabele 8 je razvidno, da ima skupina SB5 največjo razprše- nost, takoj za njo pa skupina SB7, kljub temu da ima skupina SB4 največje povprečje ter največjo in najmanjšo vrednost. Razprava „ Športniki invalidi predstavljajo zelo raznovrstno skupino glede na zmožnosti. Če bi vsi tekmovali skupaj, bi bile v njihovih re- zultatih ogromne razlike. Pri plavalcih invalidih se je postopo- ma uveljavil sistem razvrščanja v skupine, ki naj bi kar najbolj natančno razdelil plavalce tako, da bi jim omogočal glede na zmožnosti kar najbolj enakopravno tekmovanje. Ob tem se je potrebno zavedati, da so sistemi klasifikacije v stalni evoluciji. Tako si sistemi prizadevajo zagotoviti kar največjo enakovre- dnost v določeni skupini med nastopajočimi, po drugi strani pa tudi preglednost tekmovanj. V preteklosti je imel vsak plavalec oziroma plavalka svoj koeficient. Plavalci so prišli v cilj in nihče ni vedel, kdo je zmagovalec. Po seštevku na koncu tekmovanja je lahko bil zmagovalec tudi tisti z najmanjšo zmožnostjo. Z uvedbo skupin je tekmovanje postalo bolj pregledno, hkrati pa so se pojavile tudi velike razlike in prepletanje znotraj raz- ličnih skupin. Za uspešno in hitro plavanje je potrebno delati takšne udarce in zavesljaje, ki zagotavljajo enakomerno gibanje telesa naprej in maksimalno silo propulzije ob optimalnem položaju telesa. Vsak plavalec lahko s svojimi zmožnostmi dosega svoj optima- len položaj in učinkovito plavalno propulzijo. Plavalci invalidi se med seboj zelo razlikujejo, saj ima vsak posameznik drugač- no zmožnost telesa, ki mu prilagaja svoj stil plavanja. Glede na svojo zmožnost poskušajo plavalci čim bolj učinkovito prepla- vati razdaljo in disciplino. Pred nastopi na tekmovanjih so pri plavalcih invalidih pomemb- ni razvrstitveni postopki, v katerih plavalce razvrstijo v skupine glede na njihovo zmožnost. Pred tem jih testirajo s kliničnimi pregledi na kopnem ter v vodi z opazovanjem in jih na podla- gi meritev razvrstijo v skupino. Že pri kliničnih pregledih lahko plavalec izgubi ali pridobi veliko točk, ki so merilo testa v vodi. Razvrščevalci dajejo prevelik poudarek na kliničnih meritvah plavalcev, kjer točke pokažejo, kakšen naj bi bil plavalec tudi pri testiranju v vodi, pri katerem dajejo premajhen poudarek na analizi gibanja plavalca. Zaradi različnih zmožnostih in s tem drugačnih funkcionalnih značilnostih in gibalnih sposobnosti plavalcev na kliničnih meritvah in meritvah v vodi je težko raz- vrstiti plavalce pravilno, kajti v vodi sta telo in gibanje drugačna kot na kopnem. Človek v vodi doseže le okrog 16 % maksimal- ne hitrosti lastnega gibanja na kopnem (Toussaint, 2005). Pri plavanju se mora prilagoditi način gibanja in dihanja. Razvrščevalci bi lahko bili pozorni tudi na merjenje porabe energije v vodi. Rezultati študije so pokazali, da je z določeno hitrostjo poraba energije pri udarcu dva do trikrat večja kot pri zavesljaju in celotni tehniki (Adrian,1966). Nekateri plavalci, ki so razvrščeni v enake skupine, imajo enako zmožnost udarca in zavesljaja, manjšo zmožnost udarca ali večjo zavesljaja ali obra- tno. Plavalci z okvarami rok imajo boljši udarec kot tisti, ki imajo okvarjene noge in roke ali samo noge. Plavalci z boljšim de- lovanjem nog, boljšimi udarci, porabljajo več energije, zaradi tega lahko v daljših plavalnih razdaljah dosežejo slabši rezultat kot tisti, ki imajo zmanjšan samo udarec ali udarec in zavesljaj. Zelo pomembna je biomehanika plavanja. Če plavalec glede na vodo miruje, potem nanj delujeta le sili hidrostatičnega iz- vora. Če se plavalec glede na vodo giblje, pa delujejo ob hi- drostatičnih tudi hidrodinamične sile, ki so vse uporovnega značaja (Kapus, 2002). Nekateri plavalci, ki so razvrščeni v ena- ke skupine, imajo lahko v vodi povsem drugačne značilnosti kot na kopnem. Plavalec lahko ima slabo plovnost, specifično maso telesa ter ravnotežja v vodi, neučinkovit zavesljaj in uda- rec, a kljub temu zelo dobre rezultate pri kliničnih pregledih ali obratno. Strokovnjaki so definirali tudi tri vrste uporov, ki vplivajo na plavalčevo učinkovitost. Čelni upor prikazuje položaj plaval- čevega telesa, ko se ta giblje v vodi. Upor valov je upor, pri katerem plavalec dela valove, ter upor trenja, pri katerem pri- haja do stika plavalčeve kože in molekul v vodi (Costill, 1992). Vsi trije upori delujejo na plavalca med plavanjem in od njih je odvisna ekonomičnost gibanja v vodi. Vsak plavalec poskuša z lastnimi silami, torej udarci in zavesljaji, čim bolj ekonomično plavati glede na svojo zmožnost. Ker je majhen poudarek na analizi gibanja v vodi, bi lahko pri razvrščanju upoštevali vse tri upore na plavalca in tako določili plavalčevo učinkovitost vseh tehnik, ki jih lahko plava. Smotrno bi bilo uporabiti teste za moč in hitrost plavanja, kot so biokinetična plavalna klop, ki se uporablja za merjenje zgornjega dela telesa na kopnem, ter računalniške programe na napravah za merjenje plavalca v vodi (Costill, 1992). Propulzijo zavesljajev in udarcev pri kravlu ter delfinu lahko merimo s pomočjo meritev aktivnega upora ali MAD sistema, ki ga je preiskoval in uporabljal Hollander leta 1988. MAD sistem je sestavljen iz številnih lopatk pod vodo, ki so priključene na računalnik in prikazujejo proizvedeno silo plavalca (Maglischo, 2003). Za hidrostatične zakonitosti pa se lahko uporabijo testi specifične mase telesa plavalca in plov- nosti, saj so si položaji teles plavalcev v vodi glede na njihovo zmožnost različni. Vse meritve bi lahko uporabili pri nadgradnji sistema razvrščanja. Testi so pokazali, da v 100 metrskem bazenu plavalec preplava 76 metrov ostalih 24 metrov pa naredi s pomočjo obrata in skoka. Če skoka in obrata ne upoštevamo, lahko plavalec dose- že samo 67,4 % plavalne hitrosti (Adrian, 1966). Pri razvrščanju plavalcev bi lahko uporabili tudi meritve hitrosti in sil v vodi, ki jih proizvedejo plavalci med in po odrivu od stene in štartnega bloka. V raziskavi smo pričakovali velike spremembe v skupinah in med njimi ter izboljšanje rezultatov glede na plavalčeve zmo- žnosti. Z rezultati naše raziskave lahko pokažemo, da prihaja do sprememb in izboljšav rezultatov glede na skupine. Ne vemo pa, ali so plavalci nepravilno razvrščeni izključno samo zaradi razvrščanja ali prihaja tudi do drugih vzrokov, npr. fizične ali psihološke pripravljenosti plavalca. Ves sistem razvrščanja pla- valcev invalidov bi bilo potrebno nadgraditi s posameznimi te- sti razvrščanja, kajti prihaja do precejšnjih razlik v rezultatih pri moških in ženskah na 50 in 100 metrov disciplin prosto, hrbtno, prsno in delfin. Glede na konkurenco sistem ne omogoča ena- kovredne možnosti doseganja rezultatov v posamezni skupini, saj imajo nekateri plavalci v enaki skupini večjo nezmožnost telesa v vodi kot na kliničnem testu ali obratno. Velike spremembe nastajajo pri skupinah z okvarami vida, predvsem pri skupini S11, saj ti plavajo z zatemnjenimi očali. Šport oseb s posebnimi potrebami 161 Pri ostalih skupinah od S1, SB1 do S10, SB9 prihaja prav tako do prekrivanj nekaterih mest med skupinami in boljšanjem rezultatov slabših skupin. Zgodi se, da prvo uvrščeni plavalec skupine SB8 plava bolje kot plavalec v skupini SB9 ali pa pri ose- bah z okvarami vida plava najbolje prvo uvrščeni skupine S12. Pri skupinah S9 in S10 ter SB8 in SB9 prihaja do zelo podobnih rezultatov. Pri moških v teh disciplinah in razdaljah ni velikih sprememb in razlik med rezultati, medtem ko pri ženskah pri- haja do prehitevanj slabše uvrščenih plavalk. Pri ženskah je raz- vidno, da skupina S9 v disciplini hrbtno ženske plava hitreje kot skupina S10, kar za razvrščanje ni značilno, saj naj bi v skupini S10 plavale hitrejše plavalke z manjšimi okvarami. Prav tako pri ženskah prehiteva skupina SB8 od četrtega mesta skupino SB9 ter skupina S12 pri 100 m delfin skupino S13. V tabelah vidimo, da so si rezultati zelo različni. Povprečja sku- pin naraščajo glede na manjšo zmožnost plavalca. Standardni odklon v tabelah nam pokaže, da je v skupini velika razprše- nost in prav tako med skupinami, saj so pri skupinah, kjer so plavalci z večjimi okvarami spremembe rezultatov večje kot pa pri tistih, ki so razvrščeni v skupine z manjšimi okvarami. Po- sebnost je samo skupina S11, saj v njej plavajo slepi, ki pa imajo velike težave s koordinacijo in orientacijo v prostoru. Sklep „ Analizirani grafi in podatki kažejo, da se glede na razvrstitev rezultati plavalcev v skupinah zelo razlikujejo. Najbolj izstopajo skupine S1 in SB1, kajti v teh skupinah imajo plavalci težje okva- re. Pri drugih skupinah S2, SB2 do S10, SB9 se rezultati izboljšu- jejo glede na razvrstitev skupine – višja skupina, boljši rezultat. Pri osebah z okvarami vida so razlike manjše, saj se glede na re- zultate skupini S12 in S13 približujeta druga drugi ter prekrivata na precejšnjih mestih, medtem ko so rezultati skupine S11, v ka- teri tekmujejo plavalci, ki so v celoti slepi, v precejšnji porasti. Sistem razvrščanja plavalcev invalidov ne omogoča popolne enakosti, kar se vidi zlasti pri skupinah z okvarami vida. V nekaj primerih prihaja tudi do prekrivanja v mestih pri drugih skupi- nah, vendar pa ne vemo, ali je to posledica vrhunske pripravlje- nosti plavalcev v določeni skupini ali pa je to posledica nepra- vilne razvrstitve plavalcev oziroma plavalk s skupine. Vsekakor se je pokazalo, da je sistem klasifikacije zelo zapleten in le delno omogoča glede na razvrstitev v skupine enake pogoje za vse tekmovalce že na štartu. Predvsem smatramo, da bi bilo treba dati večjo težo klasifikaciji v vodi zaradi hidrodinamičnih karak- teristik posameznih plavalcev glede na omejene zmožnosti. Literatura „ Adrian, M.J., Singh, M. in Karpovich, P.V. (1966). Energy cost of leg kick, 1. arm stroke, and the whole crawl stroke. Journal of Applied Physiology, 21, 1733 –1766. Costill, D.L., Maglischo, E.W. in Richardson, A.B. (1992). Handbook of 2. Sports Medicine and Science Swimming. Blackwell Science Ltd., 46–50, 182–184. Docstoc (november 2007). Layman’s Guide to Functional Classificati-3. on. Pridobljeno 25. 8. 2009 s http://www.docstoc.com/docs/3442406/ Layman%EF%BF%BDs-Guide-to-Functional-Classification International Paralympic Committee (IPC) (2005). Summer sports – 4. Swimming- Clasification Manual. Pridobljeno 10. 12. 2008 s http:// www.paralympic.org/release/Summer_Sports/Swimming/Classifica- tion/IPC_Swimming_Classification_Manual_2005-2008.pdf International Paralympic Committee (IPC) (2005). IPC Swimming Ran-5. kings. Pridobljeno 20. 12. 2008 s http://www.ipc-swimming.org/ran- kings/ International Paralympic Committee (IPC) (2005). History of Sport for 6. Persons with a Disability. Pridobljeno 25. 8. 2009 s http://www.pa- ralympic.org/IPC/History_of_Sports.html Maglischo, E.W. (2003). Swimming fastest. 7. Human Kinetics. United Sta- tes. 37–38. Toussaint, H. (2005). Biomechanical aspects of peak performance in 8. human swimming. Animal Biology, 55(1), 17. Jana Čander, prof. šp. vzg., podiplomska študentka na Fakulteti za šport Zveza za šport invalidov Slovenije-Paraolimpijski komite, strokovna sodelavka e-mail: janacander@gmail.com 162 Šport oseb s posebnimi potrebami Variations of the game of wheelchair hockey Abstract The word 'hockey' first brings to mind the notions of velocity, power, force, roughness and dynamism. However, there are many different variations of ice-hockey: field hockey, roller- skate hockey, in-line hockey, floorball and many more. A special place is dedicated to hockey played by people with impaired mobility. All these manifestations of hockey enable people with physical and intellectual disabilities to become members of the larger hockey family. Key words: Physical limitations, wheelchairs, sports of disabled, Paraolympic Games. Izvleček Ob besedi hokej vsakdo najprej pomisli na hitrost, moč, silo, grobost, dinamičnost. Vendar pa ima hokej na ledu veliko pojavnih oblik: hokej na travi, hokej na kotalkah, hokej na rolarkah, floorball in še mnoge druge. Prav posebno me- sto ima tudi hokej, ki ga igrajo gibalno ovirani športniki. S pomočjo različnih pojavnih oblik hokeja lahko tako ljudje z gibalnimi kot tudi duševnimi omejitvami postanejo člani velike hokejske družine. Ključne besede: gibalne omejitve, šport invalidov, paraolimpij- ske igre. Miha Mlinar Pojavne oblike hokejske igre na invalidskih vozičkih Razvoj invalidskega vozička za „ vsakdan in šport Zgodovina začetkov invalidskih vozičkov sega v leta 530 pr. n. št. Takrat so Grki prvič poskušali postavljati dele pohištva na kolesa. Najprej so kolesa pritrdili na posteljo in tako izumili prvo pohištvo na kolesih. Okrog leta 525 n. št. so Kitajci na kolesa postavili stol. Prvi razpoznavni voziček so naredili za španskega kralja Filipa ІІ. Na Sliki 1 iz leta 1595 se vidi, da ima ta voziček že kolesa ter naslonjalo za roke in noge. Kljub vsemu še ni omo- gočal lastnega pogona in na prvi pogled je bil bolj podoben gugalniku kot današnjemu invalidskemu vozičku (pridobljeno s spleta: http://en.wikipedia.org). Leta 1665 je nastala prva podoba vozička, ki ga je invalid poga- njal sam. Izumil ga je Stephan Fartler, ki se je kljub invalidnosti ukvarjal z urarstvom. Obstaja zanimiva anekdota o tem, kako je prišlo do nastanka prvega vozička na ročni pogon. Kot urarja je prijatelj Fartlerja vprašal, če ve, koliko je ura. Odgovoril mu je prijatelj sam: »Čas je, da si narediš invalidski voziček, ker ne moreš hoditi!« Takrat je štel šele 22 let. Tudi ta voziček še ni imel tiste prave podobe invalidskega vozička. Imel je bolj podobo današnjega ročnega kolesa, saj je imel za pogon nameščeno ročico na sprednjem kolesu. Njegovo delo je s prvim »komer- cialnim« vozičkom nadaljeval Anglež John Dawson leta 1783, ki je imel svojo interpretacijo invalidskega vozička. Zanj je bila to Slika 1: Kralj Filip II (foto:www.newdisability.com). Šport oseb s posebnimi potrebami 163 moderna oblika gibanja za tiste, ki tega niso mogli početi brez pomoči vozička. Od njega dalje je razvoj šel še hitreje naprej. Leta 1881 so vozičkom prvič dodali potisne robove. Leta 1900 so lesene okvirje koles zamenjali okvirji iz žice, kar je potem vodilo do aluminijastih koles. Leta 1916 je bil postavljen še en mejnik. Ob dosežkih industrijske revolucije se je pojavil prvi voziček na motorni pogon. Razvoj teh vozičkov se je močno izboljšal po letu 1963. Razvijal ga je švedski doktor Per Udden. Ročni vozički so razcvet doživeli po letu 1933, ko sta inženirja Herbert Everest in Harry Jennings izumila ogrodje v obliki črke X, kar je omogočalo lažje transportiranje samega vozička. Nju- ni standardi veljajo še danes (pridobljeno s spleta: www.whe- elchairjunkie.com). Moderni invalidski vozički so začeli dobivati pravo podobo šele v poznem 19. in začetku 20. stoletja. Udobje in moderen slog ter lažjo uporabo je omogočal prihod obročev za samopoti- skanje in pasov za sedež ter naslonjalo (pridobljeno s spleta: http://en.wikipedia.org). V zadnjih dveh desetletjih se zopet vidi velik napredek v na- daljnjem razvoju vozičkov. So lažji ter mnogo enostavnejši za uporabo. Sedaj obstajajo že vse mogoče oblike; imajo vgrajena vzmetenja, ultralahka ogrodja za lažjo uporabo, športna kolesa in navsezadnje dodatke, ki jih posamezniku naredijo po me- rah in okusu. Povpraševanja po posebej izdelanih vozičkih se pojavljajo zaradi različnih interesov. Nekaterim vozičke prilaga- jajo zaradi posebnih fizičnih obremenitev, drugi z njimi izražajo svoj stil, način življenja itd. (pridobljeno s spleta: www.newdi- sabillity.com). Termin »športni vozički« se originalno nanaša na tiste vozičke, ki so bili prirejeni posebej za košarko. Ob velikem razcvetu športa na vozičkih (tenis, nogomet, hokej, softball …) ima ta termin drugačen pomen. Športni voziček je vsak voziček, ki je prirejen za določeno športno zvrst in omogoča precizno manevriranje, hitro obračanje in velik pospešek. Mnogi proizvajalci na trgu ponujajo vse mogoče oblike vozičkov, ki so prirejeni za speci- fične športe (Sherill, 1993). Slika 2: Voziček na električni pogon s T-palico, prirejen za hokej (foto: Petr Alina). Hokej na električnih invalidskih „ vozičkih Igre s palico in žogo, pri katerih je potrebno žogo najrazličnejših velikosti spraviti v neki prostor, največkrat v gol, spadajo med najstarejše na svetu. Športnih iger s hokejskim značajem je kar nekaj: hokej na ledu, na kotalkah, na travi, na rolarkah (inline hockey), v dvorani (floorball), pa hokej na prirejenih saneh (sled- ge hockey) in tudi na invalidskih vozičkih. Med ljudmi s posebni- mi potrebami (posebno mlajšimi) so igre z žogico in palico zelo priljubljene. Hokejske igre so vse po vrsti hitre in razburljive, z mnogimi nepredvidljivimi okoliščinami in to jim daje poseben pečat. Možnosti poškodb seveda so, vendar jih lahko z upora- bo primerne zaščitne opreme, upoštevanjem pravil in dobro pripravljenostjo igralcev bistveno zmanjšamo. V kakšno obliko hokeja bomo vključili ljudi s posebnimi potrebami, je odvisno predvsem od vrste in stopnje njihove prizadetosti. Rekreativ- no udejstvovanje zagotavlja široke možnosti prilagajanja igre potrebam in situacijam. Na tekmovalni ravni so igralci dolžni upoštevati sprejeta pravila igre (Vute, 1999). V tujih starejših zapiskih iz konca osemdesetih let lahko o ho- keju na vozičkih preberemo, da je to igra, ki je prirejena po po- pularnem in po celem svetu poznanem hokeju. V večini se jo igra v notranjih prostorih, poleg igralcev pa morajo biti prisotni ljudje, ki igro nadzorujejo. Uporablja se plastične palice, ki niso pretežke in se lahko prilagodijo tudi po dolžini. Loparček pali- ce naj bo raven, da lahko po ploščku udariš z obeh strani. Če plastične palice niso na voljo, se lahko odreže na pravo dolžino tudi lesene hokejske palice. Hokejski plošček (puck) naj bo le- sen in njegova površina naj meri 15 cm² (Groves, 1979). Hokej na električnih vozičkih se je pojavil popolnoma slučajno. V zgodnji sedemdesetih letih je nekaj šol s prizadetimi otroki začelo uvajati v šole ure športa. To so bili predvsem otroci z del- nimi fizičnimi omejitvami. Zaradi omejenih zmožnosti (pred- vsem zaradi omejene fizične moči) so izbrali igro s hokejsko palico in lahko žogico. Zaradi velike podobnosti s hokejsko igro so pustili športu enako ime. Dodali so le besedo voziček (whe- elchair) in kasneje še besedo električni (electric), ki je dodala bi- stvo vsega. V tem športu tako sodelujejo športniki hokejisti, ki v življenju uporabljajo za pomoč pri gibanju električne vozičke. Nastala je igra z imenom hokej na električnih vozičkih. Kljub skeptičnemu odnosu medicine do takega udejstvovanja v športu (fizična vadba bi namreč lahko negativno vplivala na pacientovo fizično kondicijo) so dokazali, da ukvarjanje s tem športom povečuje posameznikovo samozavest in prav zaradi tega povzroča pozitivne učinke na športnike invalide. Ta raz- prava je pripeljala do tega, da hokej na električnih vozičkih nima samo rehabilitacijskega pomena, ampak je dandanes sprejet kot pravi šport. Zgodovina kaže, da ta novi šport omo- goča potrebo po aktivnosti mnogim invalidnim osebam. Na primer v decembru leta 1978 in leta 1979 sta se odvijala na Ni- zozemskem dva poskusna turnirja, leta 1981 se je pričela držav- na liga in leta 1982 je že bilo organizirano prvo mednarodno prvenstvo, na katerem so sodelovale najboljše ekipe iz različ- nih področij. Vzporedno s hitrim razvojem na Nizozemskem in s sodelovanjem z njimi se je šport začel širiti tudi v Nemčiji. Kmalu se je razvoj širil dalje med evropskimi državami. V letu 1979 se je pričel razvoj tudi v Kanadi, in sicer igra z imenom powerhockey (pridobljeno s spleta: www.wsw.org.uk). 164 Šport oseb s posebnimi potrebami Slika 3: Začetki v osemdesetih (foto: Bill Gemmell). E-HOKEJ „ Zakaj E-hokej? Ta odgovor je precej preprost. Ljudje, zlasti tisti, ki jih v življenju spremlja zahrbtna mišična distrofija, se prvič lahko ukvarjajo s športom. Zaradi fizične omejenosti do sedaj nobena športna panoga ni ponudila tem ljudem dejavnosti, v kateri bi lahko tekmovali. Iz besede Electric izhaja kratica E-ho- kej. Na Danskem lahko zasledimo tudi ime El-Hockey, ki je prav tako krajša oblika besede electric. Ta šport se na tekmovanjih igra le na električnih vozičkih in uporaba skuterjev ali predela- nih vozičkov ni dovoljena. Dobremu strateškemu načrtu za ra- zvoj športa so sledile mnoge države, ki so se vključile k ICEWH (International Committee Electric Wheelchair Hockey). Še vedno pa ima ta šport največ privržencev v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem, v skandinavskih državah, Italiji, Španiji ter tudi Avstra- liji, ki se je odločila, da sledi evropskemu načinu igranja in ne powerhockeyju. Za to odločitev so se odločili zlasti zato, ker se tu odpirajo mnoge nove možnosti, da nekoč hokej na električ- nih vozičkih postane mednarodno priznan in ena od disciplin na paraolimpijskih igrah (pridobljeno s spleta: www.auselectri- cwheelchairhockey.com/history.html). Pravila igre Vozički morajo biti obvezno električni z najmanj štirimi in naj- več šestimi kolesi, kjer sta že vključeni dve varnostni kolesi. Ostri deli opreme na vozičkih niso dovoljeni. Vsi deli vozička, razen koles, morajo biti od tal dvignjeni najmanj toliko, da se žogica lahko pelje neovirano pod vozičkom. Na vozičku je do- voljeno imeti varnostni okvir, ki blaži udarce ob druge vozičke. Okvir je lahko pritrjen največ 5 cm stran od vseh delov vozička in tako visoko, da se žogica lahko pelje pod vozičkom. Na vo- zičke morajo biti pritrjena kolesa, ki ne puščajo sledi po igralnih površinah. Največja dovoljena hitrost je 15 km/h. Na vozičku je lahko pritrjena T-palica (glej Sliko 2). Igra se prične s 4 igralci in vratarjem v vsakem polju. V vsaki ekipi lahko nastopijo največ 3 igralci, ki lahko igrajo s palico v roki. Vratar je lahko samo tisti, ki uporablja T-palico. Vsi igralci so oblečeni v drese ali majice podobnih barv, vratar mora imeti dres druge barve kot soigralci in nasprotniki. Ekipi zamenjata strani ob koncu polčasa. Na žogico se lahko igra le s palico ali vozičkom. Dovoljeno jo je udariti v vse smeri, vendar ne višje kot 20 cm od tal. Če je žogica odbita v zrak preko vozička, gola, sodnika in višje, se to ne bo upoštevalo in igra ne bo prekinjena, razen v primeru, da je dosežen gol, ki pa ne bo veljal. Tako igralci kot vratarji žogice ne smejo poškodovati, ne smejo igrati z deli telesa, ne smejo udarjati žogice, ko je mrtva in ne smejo igrati proti nasprotniku z namenom, da bi ga prestrašili ali celo poškodovali (ICEWH Game Rules, 2007). POWER HOCKEY „ Je ameriško-kanadska oblika hokeja na električnih vozičkih, ki se po bistvu ne razlikuje od E-hokeja, se pa razlikuje po nekate- rih prilagojenih pravilih. Klasifikacija igralcev Igralci 1. kategorije so sposobni in imajo moč, da dvignejo palico in udarijo žogico daleč in z veliko hitrostjo, streljajo in podajajo hitro in z veliko hitrostjo, menjajo žogico iz backhan- da v forehand, vodijo žogico med ostalimi igralci, hitrega gi- banja s palico pred, za ali okrog drugega igralca z namenom osvojiti žogico v posest ali odvzeti žogico nasprotniku. Igralci 2. kategorije se delijo na A.) igralce, ki so sposobni dvi- gniti in udariti žogico s palico dokaj daleč in z zmerno hitrostjo, toda z manjšo močjo kot igralci iz prve kategorije. Igralci B.) se zanašajo na gonilno silo vozička pri udarjanju in podajanju žo- gice, zaradi pomanjkanja moči ne morejo dvigniti palice, držijo navadno palico ves čas na eni strani vozička ali jo držijo med nogami, pogosto imajo palico pritrjeno na roko, dlan ali nogo, ne morejo uporabljati backhand udarca, navadno nimajo moči za udarce ali močne podaje. Igralci 3. kategorije imajo palice, pritrjene na voziček, ali dr- žijo palico med nogami, skoraj popolnoma se zanašajo na go- nilno silo vozička pri podajanju, streljanju in vodenju žoge, so praktično nezmožni manevriranja med igralci in segati s palico z namenom, da bi si pridobili posest žogice. Vratar ne sme biti igralec 1. kategorije in prav tako ne sme biti igralec na ročnem vozičku. Na igrišču sta naenkrat lahko samo dva igralca 1. kategorije. Igralci 1. in 2. kategorije so lahko upoštevani kot igralci 3. ka- tegorije samo, če palico pritrdijo na voziček. Vsaj en igralec 3. kategorije mora biti vedno na igrišču in igra v obrambi ali pa sodeluje v napadalnih akcijah (pridobljeno s spleta: www.ucp. org). E-hokej v Sloveniji „ V Sloveniji se je resno začelo poleti leta 1993, ko je Društvo obolelih za mišično distrofijo prejelo pošto, v kateri so bila pra- vila hokeja na električnih vozičkih in povabilo za udeležbo na turnir, ki je bil nekakšno neuradno svetovno prvenstvo. Turnir je nosil ime INTER N-ational E-lectric W-heelchair S-ports. Na tek- movanju so nastopile ekipe iz Švice, Italije, Finske, 2 ekipi iz Nemčije, Nizozemske, ZDA in Slovenije. Na tem turnirju so nastopali še kot Društvo mišično obolelih Sloveni- je. Turnir je potekal v me- stu Erlangen, ki je približno 200 kilometrov oddaljen od Münchna. Ekipa je osvojila 5. Šport oseb s posebnimi potrebami 165 mesto, kar je bil precej lep uspeh, saj so tekmovali brez trenerja, s slabšimi ter počasnejšimi vozički in takrat še v večini brez ve- čjega tehničnega znanja. Na turnirju je zmagala Nemčija, ki je v finalu premagala Nizozemsko z rezultatom 2:0. Kot vsak klub, ki nastopa po tujini in doma nima konkurence, so potrebovali kar nekaj finančnih sredstev, pri čemer jim je na pomoč priskočilo Društvo distrofikov Slovenije. Pomagali so jim z vozili za prevoz, vozniki, spremljevalci itd. Z novim ime- nom The Trouble Makers so se predstavili leta 1994. Istega leta so dobili tudi nov logotip, ki jim ga je zrisal prijatelj iz Zagreba. Naslednje leto so dobili prvo trenerko, ki so jo kmalu zamenjali za trenerja. Poteza se jim je splačala, saj so hitro napredovali, zlasti v tehničnem znanju. Na škodo vseh je bilo to obdobje minljivo (pridobljeno s spleta: www.drustvo-distrofikov.si/Ho- kej.htm). V naslednjih letih so se še naprej udeleževali turnirjev po Evro- pi, in sicer v Nemčiji, Švici, Italiji in na Nizozemskem. Leta 1994 so nastopili na turnirju v St. Gallenu (9. mesto) in Muenchnu (7. mesto), v letu 1995 so zasedli 11. mesto v Muenchnu. V letu 1997 so se udeležili treh mednarodnih turnirjev, in sicer v Till- burgu (9. mesto), Leidendorpu (3. mesto) in v Muenchnu (6. mesto). Leta 1998 so zasedli 7. mesto v Utrechtu, leta 1999 na 1. Euro-Cupu v Lohmnu/Guestrow pa odlično 2. mesto (1. Euro- Cup im Elektro-Rollstuhlhockey, 1999). Leta 2000 so se udeležili 13. mednarodnega prvenstva za po- kal Franza Beckenbauerja v Münchnu. V predtekmovanju so zasedli 3. mesto v skupini in na koncu 6. mesto. 14. mednaro- dni turnir v Münchnu leta 2001 so končali na 4. mestu med de- setimi ekipami. Zatem je vse skupaj nekoliko zamrlo in se zopet prebudilo v letu 2006, ko so nastopili na 17. mednarodnem tur- nirju v Münchnu in zasedli 11. mesto med dvanajstimi ekipami (pridobljeno s spleta: www.drustvo-distrofikov.si/Hokej.htm). Hokej „ (floorball) na ročnih vozičkih Floorball na vozičkih je moštvena igra, ki se jo igra na ročnih invalidskih vozičkih v dvoranah. Za igranje se uporablja lahka plastična palica in žogica, cilj igre pa je s to palico spraviti žo- gico v nasprotnikov gol. Ta zvrst hokeja je najbolj popularna na Češkem (florbal vozičkaru), Švedskem (Rullstolsinnebandy) in v Švici. Na Nizozemskem (Handbewogen rolstoelhockey), v Nem- čiji (Rollstuhl hockey) in Belgiji pa se igra nekoliko drugačna raz- ličica floorballa na vozičkih. Slika 4: Floorball na vozičkih (foto: Petr Alina). Češka: Ideja za ustanovitev športnega kluba za invalide se je rodila januarja leta 1996 v Janskih Laznih. V aprilu ustanovljen špor- tni klub SK Akada, Trgovske akademije za telesno prizadete v Janskih Laznih, je bil registriran v Češki zvezi telesno prizadetih športnikov (ČSTPS). V tem času imajo največ zaslug za razvoj Petr Aliny, Jaroslav Marks in na Češkem živeči Šved Martin Eri- ksson, ki je tedanjim študentom pokazal, kaj floorball sploh je. Navdušeni nad to igro so ustanovili ekipo hodečih invalidov in pod vodstvom Petra Alinye pridno trenirali. Leta 2001 so že prinesli bronasto medaljo z mednarodnega turnirja v Švici. Švedska: Po odigranih nekaj pokalnih tekmovanjih se je leta 1997/98 osnovala švedska liga v floorballu na vozičkih. Nastopale so sle- deče ekipe: Eskilstuna HIF, Nacka HI, Stockholm Wheelers, Tel- ge Vikings, Soedertaelje in Upssala RBK. Prvi prvaki so bili Nac- ka HI. Naslednjo sezono se jim pridruži ekipa iz Kristianstada. Igralci Nacka HI so še drugič osvojili naslov državnega prvaka. Pravila igre: Pravila floorballa na vozičkih so delno prilagojena tistim, ki veljajo za floorball in so uradno potrjena pri IFF (International Floorball Federation). Prilagojena so zlasti na področju, ki se na- naša na vozičke. Ostala pravila, kot so velikost igrišča, oprema, situacije v igri, protokol tekme, igralni čas itd., so ostala nespre- menjena in veljajo po pravilih mednarodne floorball zveze. Ob- staja približno 20 posebnih pravil, ki rešujejo situacije pri igri na vozičkih. Pomembno pravilo je, da sta lahko na igrišču v vsaki ekipi tudi po dva igralca, ki nista invalida. Na igrišču je lahko naenkrat v vsaki ekipi samo 6 igralcev. Eden od njih je vratar. Za pričetek tekme morajo biti na igrišču mini- malno 4 igralci in seveda vratar. V nasprotnem primeru ekipa tekme ne more začeti in pisal se bo rezultat 5:0. Če se vratar poškoduje ali zaradi drugih vzrokov ne more nadaljevati tek- me, ima ekipa na voljo 3 minute časa, da se za v gol pripravi drug igralec. Vratar se lahko pomika tudi s pomočjo nog, če mu fizična pri- zadetost ne dovoli drugače. V primeru takega premikanja mora biti s hrbtno stranjo telesa v stiku s sedežem vozička. Vratar lah- ko žogico lovi samo v svojem prostoru. Če zapusti svoj prostor, je vratar štet kot običajen igralec na igrišču, vendar tako, kot da igra brez palice. Počivalo za noge mora imeti od tal dvignjeno toliko, da se žogica lahko pelje pod njim. Vratar lahko spusti palico, da pobere žogico. To velja samo v primeru, da to stori v svojem kazenskem prostoru. Vsak vratar mora obvezno nositi čelado. Priporočljiva je tudi druga vratarjeva oprema, ki varu- je pred poškodbami. Oprema ne sme biti taka, da bi vratarju pomagala pri branjenju zaradi svoje narave (prevelike rokavice, preširoke hlače ...). Posebno pravilo se nanaša na situacijo, ko žogica prista- ne v igralčevem naročju ali kjerkoli v njegovi opremi. Take žogice se ne sme dotikati z roko, ampak si lahko pomaga le s palico (ČFFV, 2005). 166 Šport oseb s posebnimi potrebami 1. mednarodni turnir floorballa na ročnih vozičkih Češka zveza za floorball na vozičkih (ČFFV) je od 5. do 9. sep- tembra 2007 organizirala prvi mednarodni turnir v floorballu na vozičkih. Nastopilo je enajst ekip, in sicer tri švedske ekipe, ena nemška, ena belgijska in šest čeških ekip. Zmagali so šved- ski prvaki GRIF Invalidos, pred prav tako švedsko ekipo Calmif Knights in češko ekipo iz Čeških Budjevic, Unihoc Kings. Vzpo- redno s turnirjem so potekale aktivnosti v zvezi z razvojem. Po- govarjali so se o pravilih, klasifikaciji igralcev in o njihovi zaščiti. Ustanovljen je bil prvi mednarodni komite za razvoj floorballa vozičkarjev (pridobljeno s spleta: www.fbh.cz/en/clanky/iwft- 2007-is-finished/). Sledge „ hokej – hokej na saneh Najbolj množična in najbolje organizirana panoga hokeja za invalide se za spremembo od prejšnjih odvija na ledu. Ta zvrst hokeja je značilna za tiste invalide, ki imajo okvare na spodnjem delu telesa ali so amputirani. Na grobo bi lahko opredelili, da je to šport, ki ga igrajo tisti, ki ne morejo igrati hokeja na ledu. Kla- sifikacija igralcev se vrši le na podlagi spodnjega dela telesa in morebitne okvare zgornjega dela telesa na to ne vplivajo. Igra se odvija na posebno prirejenih saneh, na katerih igralci sedijo, namesto da bi stali na drsalkah. Sani so sestavljene iz cevastega ogrodja, spodaj sta pritrjeni klini, ki sta podobni drsalki, in na vrhu sani je sedež. Začetniki so te sani poimenovali »sled« ali »sledge«. Šport ima zato še danes ime po teh saneh in se ime- nuje Ice Sledge Hockey. V ZDA ga imenujejo tudi Sled Hockey. Igralci se poganjajo s pomočjo skrajšanih hokejskih palic, ki imajo na vrhu ročaja klino. Ta klina je podobna sprednjemu delu drsalke za umetnostno drsanje in ima nalogo, da se zadre v led in tako se igralec lahko poganja (Slika 5). Ostala oprema je povsem enaka kot pri hokeju na drsalkah. Obvezna je uporaba čelade, prsnih ščitov, komolčnih ščitov in zaščita za noge (če igralec ni amputiranec). Igralno polje je enako kot pri normalni hokejski igri (pridobljeno s spleta: www.orgsites.com/co/sled- hockey/index.html). Slika 5: Ice Sledge hokej (foto: Petro-Canada). Od paraolimpijskih iger (v nadaljevanju PI) v Lillehammerju leta 1994 je sledge hokej tudi uradna disciplina PI. Je zelo hitro razvijajoča in ena najatraktivnejših iger na PI. Sledge hokej je igra, ki se jo igra v 12 državah (po podatkih iz leta 2006) in je vodena s strani mednarodnega paraolimpijskega komiteja preko mednarodnega paraolimpijskega komiteja za hokej na ledu. Sledi pravilom mednarodne hokejske zveze (IIHF) s pri- rejenimi pravili za sledge hokej, ki se večinoma nanašajo le na opremo (pridobljeno s spleta: http://www.paralympiceduca- tion.ca/Content/Sports/Winter%20Sports/Sledge%20Hockey. asp?langid=1). Zgodovina: Sledge hokej ima korenine v rehabilitacijskem centru v Stockhol- mu na Švedskem. Prvič so ga igrali okrog leta 1960 tisti, ki so kljub fizičnim omejitvam hoteli igrati hokej na ledu. Na začetku so igrali brez vratarjev in na prostem. Vse se je začelo odvijati na jezeru v bližini Stockholma. Ta šport se je kmalu prijel in se pričel širiti. Do leta 1969 je imel Stockholm ligo s petimi ekipami, v katerih so nastopali fizično prizadeti in tudi zdravi. Švedi so predstavili ta šport sosednji Norveški. Istega leta je mesto Stockholm gostilo prvo medna- rodno tekmo med domačim klubom in klubom iz Norveškega Osla. Po letu 1970 sta ti dve ekipi igrali vsako leto eno ali dve tekmi. Kmalu se je začel šport mednarodno širiti. V zgodnjih 80-ih 20. stoletja je Rolf Johansson, eden od izumiteljev sledge hockeyja, predstavil ene od svojih sani Didku Loisellu, predse- dniku OI v Torontu 1976, z namenom, da jih predstavi Kanadi. Vzporedno s tem razvojem je leta 1993 v Kanadi ustanovljena Zveza za sledge hokej (Sledge Hockey of Canada – SHOC) (pri- dobljeno s spleta: www.hockeycanada.ca/1/8/8/0/0/index1. shtml). Več novih držav je ustanavljalo klube, med njimi Velika Britanija (1981). Kmalu ji je sledila Kanada (1982). Še pred letom 1990 so tudi ZDA ustanovile svojo prvo ekipo, leta 1993 sta se pridružili Estonija in Japonska. Leta 1994 je postal uradna panoga na PI v Lillehammerju. Kasneje so se pridružile še ekipe iz Nemčije, Ni- zozemske, Danske, Češke, Rusije in Koreje (pridobljeno s spleta: http://en.wikipedia.org/wiki/Sledge_hockey#References). Velik mejnik je bil storjen leta 1976, ko je bila igra prikazana na prvih zimskih OI za prizadete – paraolimpijske igre v Ornskold- sviku. Med sabo sta igrali 2 švedski ekipi. Takrat je bil sledge hokej prvič prikazan na televiziji. V Les Diableretesu v Švici je bila leta 1982 odigrana demonstracijska tekma na svetovnem prvenstvu v zimskih športih. Nastopili so športniki iz Velike Bri- tanije, Norveške in Švedske. Oslo je leta 1986 gostilo prvo sve- tovno prvenstvo za sledge hokej, hitrostno dirkanje na saneh, smučarski tek na saneh in sankanje po stezi. V sledge hokeju so nastopale Švedska, Velika Britanija in Norveška. Leta 1991 je v Oslu potekal prvi svetovni pokal v sledge hokeju. Nastopile so ekipe iz Kanade, Švedske, Velike Britanije, Norveške in ZDA. Prvič v 25-letni zgodovini tega športa je bila Švedska poražena. Izgubili so tekmo proti Kanadi (pridobljeno s spleta: www.hoc- keycanada.ca/1/8/8/0/0/index1.shtml). Pravila: Pravila sledge hokeja so povzeta po pravilih hokeja na ledu. Na- menjena so vsem športnikom, ki so lokomotorno omejeni v Šport oseb s posebnimi potrebami 167 spodnjem delu telesa. Groba ocena tega, kdo je primeren za igranje sledge hokeja, je ta, da ima športnik trajno okvaro v spo- dnjem delu telesa na stopnji, da je opazna že na prvi pogled in onemogoča posamezniku, da bi se ukvarjal s hokejem na drsalkah. Natančnejša opredelitev minimalne nezmožnosti za igranje tega športa je sledeča: amputacija – vse amputacije, ki so izvedene nad gležnjem,• odreznine – izguba desetih mišičnih točk v obeh nogah,• mobilnost sklepov – otrdelost sklepa gležnja, nezmožnost • iztegnitve kolena nad 30 stopinj, cerebralna paraliza – spastičnost,• skrajšanje noge –za najmanj 7 cm.• Športniki, ki imajo poškodovane ali okvarjene samo kolke, ne ustrezajo minimalnim pogojem za igranje sledge hokeja. Prav tako tem pogojem ne ustrezajo športniki, ki ne morejo igrati hokeja na drsalkah zaradi kroničnih posttravmatskih bolečin- skih motenj ali zaradi nestabilnosti kolenskega sklepa ali sklepa gležnja. Pravila sledge hokeja se od pravil hokeja na ledu razli- kujejo le po opremi in njeni uporabi (IPC, Ice Sledge Hockey Rulebook, 2004). Sani so sestavljene iz okvirja, sedeža in drsalne kline. Okvir je cevast in votel, njegov premer ne sme biti večji kot 3 cm. Od tal mora biti dvignjen 8,5–9,5 cm, da se lahko plošček pelje pod sanmi. Drsalna klina ne sme biti večja od 1/3 dolžine sani. Za zaščito igralčevih nog in stabilnost na saneh se uporabljajo varnostni trakovi. Slika 6: Sani (foto: Cain Tubular Products). Palice so lesene ali iz drugih materialov, ki so dovoljeni za nji- hovo izdelavo, npr. aluminij ali plastika. Vsi robovi na palici mo- rajo biti zaobljeni. Palice ne smejo biti daljše od 100 cm, merje- no naravnost od vrha palice do konca lopatke. Lopatka je lahko dolga največ 32 cm in je na prednjem delu široka 5–7,5 cm. Na vrhu ima palica koničast konec. Ta konec je sestavljen iz šestih konic, ki ne smejo biti daljše od 4 mm. Te omogočajo oprijem palice na led, ko se igralci poganjajo. Igralci vedno koristijo dve palici. Obe imata loparček za podajanje in streljanje ploščka, ki je enak kot pri hokeju na ledu. Slika 7: Palica za sledge hokej (foto: Sten Dumell). Zaključek „ Članek je namenjen predvsem tistim, ki bi se radi kljub invali- dnosti in odvisnosti od invalidskega vozička ukvarjali z eno od teh športnih panog. Skozi delo je pri vsaki panogi ugotovljeno, da so pri razvoju aktivno kot igralci sodelovali tudi zdravi špor- tniki. Igrali so prav tako na vozičkih in s prirejenimi pravili, ki so veljala za vse igralce, tako zdrave kot invalide. Igralo se je na zu- nanjih igriščih, v ledenih dvoranah s pomočjo zdravega igralca, ki je upravljal voziček, z vsemi vrstami palic, z različnimi ploščki ali žogicami in drugimi prilagoditvami. Ta integracija zdravih športnikov med športnike invalide je bila prisotna od začetka, ker ni bilo dovolj igralcev. Tudi v prihodnje bi lahko šel razvoj v tej smeri. To pa zlasti v rekreativnem smislu, kjer so igralci odvi- sni od sebe in svojih zmožnosti za organizirano vadbo. Posta- vljanje ograde ob igrišču, priprava opreme in vozičkov, prevoz do dvoran itd. so ovire, ki jih ne morejo premagati sami. Vsaka vadba zahteva veliko prostovoljcev in usposobljenih delavcev. Če bi to nalogo opravljali zdravi soigralci, bi bila vadba močno olajšana. Tudi napredek do tekmovalnega športa bi bil zago- tovo hitrejši. Literatura „ ČFFV. (2005): 1. Rules of the game- additions to official floorball rules. Pra- ga. Daniels, A.S. in Davies, E.A. (1975). 2. Adapted Physical Education (third edi- tion). New York: Harper & Row Publishers. Groves, L. (ur.). (1979). 3. Physical Education for Special Needs. Cambridge: University press. Hilberink, S. (2006). 4. Principles of Electric Wheelchair Hockey (first edition). Aylesbury: International Wheelchair & Amputee Sports Federation. IWAS (2007). ICEWH 5. Newsletter Sports Assembly April 2006. Nizozem- ska. ICEWH. (2007): 6. Game Rules Electric Wheelchair Hockey (third edition). IPC (2004). 7. Ice Sledge Hockey Rulebook. Bonn: IPC. Sherill, C. (1993). 8. Adapted Physical Activity, Recreation and sport- Crossdi- sciplinary and Lifespan (fourth edition). Indiana: Brown and Benchmark Communications. Vute, R. (1999). 9. Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora. Vute, R. (1989). 10. Šport in telesno prizadeti. Ljubljana: samozaložba. http//en.wikipedia.org11. http://en.wikipedia.org/wiki/Sledge_hockey#References12. http://www.auselectricwheelchairhockey.com/history.html13. http://www.drustvo-distrofikov.si/Hokej.htm14. http://www.fbh.cz/en/clanky/iwft-2007-is-finished/3615. http:// www.fbh.cz/cz/organizace/historie/16. http://www.hockeycanada.ca/1/8/8/0/0/index1.shtml17. http://www.newdisabillity.com18. http://www.orgsites.com/co/sledhockey/index.html 19. http://www.paralympic.org20. http://www.paralympiceducation.ca/Content/Sports/Winter%2021. Sports/Sledge%20Hockey.asp?langid=1 http://www.sverigeserien.org/22. http://www.ucp.org23. http://www.wheelchairjunkie.com24. http://www.wsw.org.uk25. Miha Mlinar, prof. šp. vzg. miha.mlinar@gmail.com 168 Šport oseb s posebnimi potrebami Wheelchair Handball Abstract Wheelchair handball is a sport for disabled persons, which has been rapidly developing over the past few years. This interest- ing sport has been gaining ground in much of the world, but in Slovenia it remains relatively unknown. The article presents the most important information about the beginnings of wheel- chair handball and the main characteristics of the game. The basic rules are described, which are regularly being amended and supplemented. The article also presents the player classifi- cation criteria according to which the players are systematical- ly classified based on their motor abilities. An important part of the article is also the description of methodology of train- ing and 2×3:3 game, which is helpful for wheelchair handball players when starting their sport career. This playing method is also used with children when proceeding from mini-handball to handball on a court with official dimensions. We believe that the introduction of wheelchair handball in Slovenia would substantially enrich the range of sports in Slovenia suitable for disabled people. Key words: wheelchair handball, history and development, rules, player classification, training methodology Izvleček Rokomet na invalidskih vozičkih je športna panoga invali- dov, ki se v zadnjih nekaj letih hitro razvija. Gre za atraktiv- no športno panogo, ki se v tujini v zadnjih letih hitro širi, v Sloveniji pa je skoraj nepoznana. V članku so podane najpo- membnejše informacije o začetkih ukvarjanja z rokometom na invalidskih vozičkih in o bistvenih značilnostih igre. Opi- sana so temeljna pravila, ki se še spreminjajo in neprestano dopolnjujejo. Podana so tudi merila za klasifikacijo igralcev, ki jih sistematično uvrščajo v različne razrede gleda na sto- pnjo njihovih gibalnih zmožnosti. Pomemben del prispevka je tudi opis metodike vadbe in igre 2X3:3, ki jo lahko igralci rokometa na invalidskih vozičkih uporabljajo za lažji zače- tek igranja. Takšen način igranja se uporablja tudi pri otro- cih ob prehodu iz malega rokometa na igranje rokometa na igrišče z uradno določenimi merami. Menimo, da bi z uved- bo rokometa na invalidskih vozičkih v Sloveniji pomembno popestrili ponudbo športnih panog (športnih iger), primer- nih za invalide. Ključne besede: rokomet na invalidskih vozičkih, zgodovina in razvoj, pravila, klasifikacija igralcev, metodika vadbe. Gorazd Turk, Primož Pori, Marta Bon, Marko Šibila Rokomet na invalidskih vozičkih Uvod „ Rokomet na invalidskih vozičkih je v Sloveniji nova športna panoga, namenjena invalidom, ki za svoje gibanje potrebu- jejo invalidske vozičke. Temelji na vsebini in pravilih pravega rokometa ob upoštevanju specifičnih zahtev in potreb inva- lidov. Glede na bogato tradicijo in uspehe naših klubov ter reprezentanc v rokometu – tako pri moških kot pri ženskah – bi bilo smiselno v šport invalidov vpeljati tudi rokomet na invalidskih vozičkih. Gre za atraktivno športno panogo, ki se v tujini v zadnjih letih hitro širi, kot rečeno, pa je v Sloveniji skoraj nepoznana. Menimo, da bi z uvedbo rokometa na invalidskih vozičkih v Sloveniji pomembno popestrili ponudbo športnih panog (športnih iger), primernih za invalide. Ponudba na tem področju je namreč v Sloveniji relativno skromna. Izjema je ko- šarka, ki je poskrbela za ustrezne prilagoditve, ki omogočajo igranje in vadbo tudi invalidom na vozičkih. Sodimo, da bi prav rokomet lahko sledil zgledu košarke. Struktura igre je namreč taka, da dovoljuje igralcem na vozičkih izvajanje najpomemb- nejših rokometnih elementov (podajanje žoge, streljanje na vrata, različna preigravanja in varanja) ter smiselno skupinsko in moštveno sodelovanje (izvajanje različnih akcij) v vseh fazah igre. Izhajamo tudi iz izkušenj, ki jih imajo v tujini. V mnogih državah po svetu je namreč postal tako rekreativen kot tekmo- valen šport – igrajo se tako tekme na lokalnem in nacionalnem nivoju kot tudi mednarodne tekme. Zelo verjetno bo rokomet na invalidskih vozičkih v doglednem času na programu Para- olimpijskih iger, vendar do takrat rokometne strokovnjake čaka še veliko dela. Urediti bo potrebno enotna pravila igre, poskr- beti za natančno definicijo vsebine igre in metodike vadbe ter Šport oseb s posebnimi potrebami 169 zagotoviti izobraževanja tako za trenerje kot sodnike. Uradno poimenovanje rokometa na invalidskih vozičkih je v angleščini Wheelchair Handball – uporabljata ga tako Evropska (EHF) kot tudi Mednarodna rokometna zveza(IHF). Kratek pregled zgodovinskega „ razvoja rokometa na invalidskih vozičkih Po najdenih zapisih so rokomet na invalidskih vozičkih v Braziliji začeli igrati kmalu po letu 2000. Za začetek te nove discipline so poskrbeli profesorji Decio Roberto Calegari, Jose Irineu Gor- la ter Ricardo Alexander Carminato. Prvi članek o rokometu na vozičkih smo zasledili iz leta 2005, novice in rezultate tekem pa redno objavljajo od leta 2007, ko je bila tudi ustanovljena Brazilska zveza za rokomet na invalidskih vozičkih. Kmalu po tem so organizirali prvo brazilsko prvenstvo. Profesor D. R. Ca- legari je leta 2008 predaval na olimpijskem kongresu ICSEMIS, ki je bil na Kitajskem. Predstavil je strukturo dejavnosti, ki so jih opravili rokometaši na vozičkih na lokalnem tekmovanju – raziskavo je izvedel leto prej. Leta 2009 so organizirali sodniški seminar, ki se ga je udeležilo 16 novih sodnikov. Istega leta so izvedli prvo mednarodno tekmo dveh reprezentanc, ki je bila odigrana v Čilu. Pomerili sta se reprezentanci Čila in Brazilije. Od 26. do 29. avgusta 2010 je bilo organizirano Južnoameriško prvenstvo v Argentini. Nastopile so reprezentance Argentine, Bolivije, Čila in Brazilije. V letu 2012 pa načrtujejo izvedbo prve- ga svetovnega prvenstva v rokometu na invalidskih vozičkih, ki bo v Braziliji (Wheelchair Handball, 2011). Za začetek rokometa na invalidskih vozičkih v Avstraliji sta zaslužna predvsem Geor- ge Kostas in Kon Kiryakudya, saj sta v sodelovanju z Evropsko rokometno zvezo (EHF) leta 2006 napisala pravila rokometa na vozičkih in ta šport ponesla v Avstralijo, kjer so ustanovili Avstralsko zvezo za rokomet na vozičkih (Wheelchair Handball Australia, 2006). Od takrat redno trenira več ekip, organizirajo pa tudi različna tekmovanja. Predsednik Japonske rokometne zveze za rokomet na invalidskih vozičkih Hiroki Konishi je v svojem predavanju na seminarju EHF na Dunaju povedal, da je Japonska edina Azijska država, v kateri igrajo rokomet na invalidskih vozičkih. Imajo pa v načrtih, da bodo svoj projekt predstavili tudi v Koreji, Kitajski in Tajvanu. Na Japonskem imajo okoli 40 ekip, vendar nekatere izmed njih ne tekmujejo zaradi prevelikih stroškov (Konishi, 2008). Tudi v Evropi se rokomet na vozičkih v zadnjih letih hitro razvija. Leta 2006 je EHF na svoji spletni strani objavila priporočena pravila rokometa na vozičkih in tudi demonstracijsko tekmo. Leta 2008 je EHF organizirala dvodnevni seminar o rokometu na invalidskih vozičkih na Du- naju. Predavatelji so bili Frantisek Taborsky (EHF predstavnik), Andreas Zankl (avstrijski specialist za košarko na vozičkih), Lau- rent Bosle (specialist za rokomet na invalidskih vozičkih iz Fran- cije) ter, kot že rečeno, predsednik Japonske zveze rokometa na invalidskih vozičkih Hiroki Konishi. Seminarja so se udeležili predstavniki Madžarske, Švedske, Avstrije, Velike Britanije in Japonske. Od evropskih držav se je uvajanja rokometa na vo- zičkih zelo resno lotila predvsem Portugalska, saj zelo dobro sodelujejo z Brazilsko zvezo za rokomet na invalidskih vozičkih. Portugalci so se tudi s pomočjo Portugalske rokometne zveze lotili projekta »Andebol 4 all«. To je projekt, v okviru katerega so odigrali prve tekme rokometa na invalidskih vozičkih na Portu- galskem, in sicer med polčasi polfinalnih ter finalne tekme por- tugalskega superpokala v rokometu. V letu 2011 so izvedli tudi prva tekmovanja (Federação de Andebol de Portugal, 2011). L. Bosle je na seminarju EHF leta 2008 predstavil tudi aktivnosti, ki potekajo v Franciji. Omenil je, da imajo projekt »handball to- gether«, ki vključuje tako rokomet na invalidskih vozičkih, kot tudi rokomet za duševno prizadete osebe. Leta 2008 so imeli 70 registriranih igralcev rokometa na invalidskih vozičkih. Imajo pa tudi izobraževanja trenerjev in vodij o delu z invalidi (Bosle, 2008). Po podatkih uradne spletne strani Liverpoolskega kluba rokometa na vozičkih imajo tudi v Angliji že nekaj ekip, ki med seboj igrajo prijateljske tekme. Poleg tega omenjajo, da je ne- kaj ekip tudi že v Nemčiji in na Švedskem (Liverpool Wheelcha- ir Handball Club, 2011). Pravila rokometa na invalidskih „ vozičkih Pravila temeljijo na pravilih običajnega rokometa. Igrišče je enakih mer, priporočljivo je le prilagoditi mere vratarjevega prostora. Črta vratarjevega prostora s polmerom 6 metrov se namreč zariše s središčem na sredini gola. Na ta način se ob straneh ustvari prostor, v katerem lahko delujejo krilni igralci. Omejen prostor med vzdolžno črto in črto vratarjevega pro- stora bi jim nasprotno onemogočal gibanje z vozičkom v širok položaj proti prečni črti in tudi ustrezne strele proti vratom. Slika 1: Prikaz možnosti zaključka krila pri rokometu na invalidskih vozičkih v primeru, da se zmanjša vratarjev prostor, kot predlaga Bosle (Bosle, 2008). Tudi gol naj bi bil manjši kot pri običajnem rokometu – 3 X 1.7 m. Znižana vrata dajejo vratarju na vozičku namreč več mo- žnosti za uspešno posredovanje, ki bi bilo ob normalni višini vrat nemogoče. Igralni čas na tekmah je lahko od 2 X 20 do 2 X 30 minut z ustreznim odmorom v trajanju od 5 do 10 minut. Dovoljena je po ena ekipna minuta odmora na polčas za vsako ekipo. Najustreznejša dimenzija žoge je številka 2 (žoga, ki jo uporabljajo odrasle ženske), pri dekletih pa številka 1. Število igralcev, ki igrajo naenkrat, naj bi bilo enako kot pri običajnem rokometu – šest igralcev v polju in vratar. Celotna ekipa pa naj bi štela do 14 igralcev. Igralci se lahko menjavajo kadarkoli, vendar mora najprej igralec, ki odhaja iz igre zapustiti igralno površino na za to določenem prostoru in šele nato lahko drugi igralec vstopi v igro. Pravilo o vratarju je skoraj identično kot 170 Šport oseb s posebnimi potrebami pri običajnem rokometu, podobno pa velja tudi za pravila, ki obravnavajo zadetek, začetni met, vratarjev met, stranski met in sedemmetrovko. Podobne so tudi disciplinske kazni – opo- min, izključitev za dve minuti in diskvalifikacija, ki je lahko po- sledica tretje izključitve ali pa zelo nešportnega posredovanja udeležencev. Tekmo naj bi sodila dva sodnika, ki za signalizaci- jo posameznih odločitev uporabljata piščalko in različne znake z rokami. Ob zapisnikarski mizi naj bi svoje delo opravljala zapi- snikar in časomerilec (Wheelchair Handball Australia. Rules of the game, 2006). Klasifikacija igralcev „ Za uspešno in pravično tekmovanje je pri športnikih invalidih pomembna tudi klasifikacija igralcev, saj se igralci zelo razliku- jejo po stopnji invalidnosti. Pri športih invalidov, ki imajo boga- tejšo zgodovino, je sistem klasifikacije že dobro utečen. Tudi pred olimpijskim nastopom so športniki razdeljeni v različne razrede. Košarka in rokomet na invalidskih vozičkih imata kar nekaj skupnih oziroma podobnih elementov. Pri obeh pride do potiskanja vozičkov, hitrih zaustavljanj in sprememb sme- ri, preigravanj, vodenj, podajanj in lovljenj žoge. Razlikujeta se predvsem pri zaključku napada, saj je razlika med metom na koš in strelom na gol očitna. Prav zaradi nekaterih sorodnosti bi se bilo smiselno pri ustvarjanju sistema klasifikacije igralcev za rokomet na invalidskih vozičkih zgledovati po sistemu ko- šarkarske klasifikacije z nekaterimi specifičnimi dodatki, značil- nimi samo za rokomet. V košarki je tovrstna klasifikacija igralcev opisana v diplomskem delu Tine Porenta (Porenta, 2011). Tudi v Braziliji in na Portugalskem so se pri rokometu na invalidskih vozičkih zgledovali po košarki na vozičkih. S klasifikacijo igral- cev se pri košarki na vozičkih ukvarjajo že skoraj 30 let. V zadnjih nekaj letih so sistem klasifikacije močno izboljšali. »Klasifikacija v košarki na vozičkih temelji na gibalnih sposob- nostih igralca, katere lahko prepoznamo pri izvajanju košarkar- skih elementov, kot so: potiskanje vozička, preigravanje, met na koš, zaključevanje (prodiranje), vodenje, podajane in lovljenje žoge. Pri klasifikaciji ne gre toliko za oceno stopnje spretnosti igralcev, ampak bolj za ocenjevanje funkcionalnih zmožnostih za končno izvedbo naloge. Osnovo za razvrstitev igralca v do- ločen razred predstavlja natančno opazovanje gibanja trupa in stabilnost igralca v košarkarskih situacijah« (Porenta, 2011). Tako kot pri košarki na vozičkih bi tudi pri rokometu na inva- lidskih vozičkih imel vsak razred svoje karakteristične lastnosti, s katerimi bi si klasifikator pomagal pri svojih končnih odloči- tvah. »Gibanje trupa in stabilnost igralca v vozičku tvorita osnovo za klasifikacijo igralca. Igralcem je določena razvrstitev v razred s točkami 1.0, 2.0, 3.0 ali 4.0. Tu je tudi kategorija 4.5 za igralce z manjšo oziroma minimalno invalidnostjo. Ti razredi so prepo- znani in so hitro določljivi. S točkovanjem razreda z dodatnimi 0.5 točke določijo vmesne razrede za izjemne primere, ko ne ustrezajo popolnoma v prvotni razred« (Porenta, 2011). Igralcem se glede na njihovo klasifikacijo pripisujejo točke. Eki- pe ne smejo prekoračiti že vnaprej znanega maksimalnega šte- vila točk na igrišču. Pri košarki na vozičkih je to 14 točk, vendar je na igrišču samo pet igralcev enega moštva. Glede na to, da po pravilih rokometa na invalidskih vozičkih, ki jih je napisala Evropska rokometna zveza, hkrati igra 7 igralcev, bi bilo smi- selno, da bi veljalo maksimalno 21 točk. V primeru, da bi bila v igri ženska, predlagamo, da bi moštvo na igrišču lahko imelo maksimalno 23 točk. Struktura igre in metodika vadbe „ Tako kot pri običajnem rokometu je tudi rokomet na invalid- skih vozičkih sestavljen iz faze napada in faze obrambe. Faza Slika 2: Vratar pri rokometu na invalidskih vozičkih (osebni arhiv, 2012). napada je lahko sestavljena iz napada na postavljeno obrambo in iz protinapada. Obratno pa se igralci branijo s postavljeno obrambo ali pa z vračanjem iz napada v postavljeno obrambo (ta del je lahko tudi povezan s preprečevanjem protinapada). Obramba je lahko osebna ali conska. Pri postavitvi igralcev v conski obrambi se lahko držimo osnovnih pravil, značilnih za običajni rokomet. Priporočljivo je da se igra conska obramba 6:0 ali 5:1. Tudi vratar je, podobno kot pri običajnem rokometu, pomemben člen obrambe. Slika 3: Strel na gol igralca rokometa na invalidskih vozičkih (osebni arhiv, 2012). Šport oseb s posebnimi potrebami 171 Tudi v napadu na postavljeno obrambo lahko igralci upo- števajo razporeditev na enaka igralna mesta kot v klasičnem rokometu – dve krili, trije zunanji igralci in krožni napadalec. Taka razporeditev igralcem omogoča izvajanje nekaterih teh- nično-taktičnih aktivnosti na podoben način kot pri običajnem rokometu. Predvsem mislimo na podajanje žoge okoli cone, križanja, različne menjave mest med igralci brez žoge in sode- lovanje s krožnim napadalcem. Posameznih rokometnih prvin se morajo igralci učiti in vaditi postopoma ter pri tem uporabljati podobna sredstva oz. vaje kot igralci običajnega rokometa. Vaje so le nekoliko prilagoje- ne. Ko igralci obvladajo temeljne prvine gibanja, zaustavljanja, sprememb smeri in metanja ter lovljenja žoge, lahko začnemo z vajami medsebojnega sodelovanja dveh ali treh igralcev. Tako se igralci postopoma naučijo temeljnih strukturnih situ- acij in to znanje kasneje prenesejo v igro. Slika 4: Tekma rokometa na invalidskih vozičkih (European Handball Federation [compact disc], 2008). Primeri nekaterih vaj, ki jih lahko uporabimo pri treningu roko- meta na invalidskih vozičkih: V obliki zvezde razporedimo 5 stožcev. Zraven vsakega stož-• ca je en igralec. Imajo eno žogo. Po podaji gre igralec na mesto tistega igralca, ki mu je podal žogo. Na sredino zvezde dodamo še en stožec. Prvi igralec, ki • poda žogo gre k stožcu na sredino zvezde. Igra se nato na- daljuje, da gre podajalec na mesto igralca, ki mu poda. Če poda igralcu na sredini zvezde, gre na sredino zvezde. S stožci omejimo prostor, v katerem se lahko igralci giba-• jo. Imajo eno žogo, ki si jo podajajo med seboj, pri tem pa ne smejo voditi žoge ter narediti prekršek korakov ali držati žogo v rokah več kot tri sekunde. Igralci se morajo nepresta- no gibati in biti pripravljeni na sprejem žoge. Kasneje pove- čujemo število žog na dve, tri ali celo štiri. Vadeči so razporejeni v pare. Vsak par ima svojo žogo. Gi-• bajo se okoli rokometnega igrišča in si podajajo žogo na različne načine. Igralci so postavljeni v kolono. Vsak ima svojo žogo. Izme-• nično streljajo en za drugim v različno vratarjevo stran. Stre- ljajo visoke, polvisoke in nizke strele. Strel na gol po enojnem križanju – igralci so razporejeni v tri • kolone (žogo imajo igralci na sredini). V obrambo postavi- mo dva igralca. Napadalci izvajajo izmenično križanja v levo in desno stran ter vodeno streljajo proti golu (Slika 5). Slika 5: Strel na gol po enojnem križanju. Podajanje žoge v trojkah – igralci so razporejeni v tri kolone. • Skozi celotno igrišče si podajajo žogo brez vodenja. Lahko damo navodilo, da mora žoga biti podana obvezno igralcu v sredini. Križanja v trojkah – igralci so razporejeni v tri kolone. Srednji • igralec ima žogo in križa z desnim igralcem, ki s pomočjo enkratnega vodenja križa z igralcem, ki je na levi strani. Strel po povratni podaji – igralci so v koloni ob vzdolžni črti • na sredini igrišča. Eden izmed igralcev ali trener stoji pribli- žno na desetih metrih na vrhu vratarjevega prostora. Igralec iz kolone poda trenerju, se giblje proti golu, sprejme povra- tno podajo in strelja na gol. Pobere svojo žogo ter se vrne na konec kolone. Strel po križanju – igralci so v koloni ob vzdolžni črti na • sredini igrišča. Eden izmed igralcev ali trener stoji približno na desetih metrih na vrhu vratarjevega prostora. Igralec iz kolone poda trenerju ter gre v križanje. Po sprejemu žoge strelja na gol. Igra 2:1 – na sredini igrišča so igralci postavljeni v dve koloni, • en igralec je ob vratarjevem prostoru v obrambi. Dva napa- dalca poizkušata preigrati obrambnega napadalca in zaklju- čiti s strelom na vrata. Ker sta v številčni prednosti, morata to storiti čim hitreje. S stožci lahko omejimo, po katerem delu igrišča jima je dovoljeno napadati – po desni strani, sredini ali levi strani. Lahko tudi določimo način preigravanja v za- ključku napada. Igra 3:2 – igralci so postavljeni v trojke na sredini igrišča. Z • aktivnimi podajami zasedejo položaje treh zunanjih igral- cev. Cilj vaje je križanje srednjega zunanjega igralca z levim ali desnim zunanjim igralcem. Po križanju sledi strel proti vratom, dolga podaja v smeri gibanja ali povratna podaja. 172 Šport oseb s posebnimi potrebami Igra 2 x 3:3 kot metodična „ prilagoditev pri rokometu na invalidskih vozičkih Rokomet na invalidskih vozičkih zahteva od igralcev individu- alno tehnično in taktično znanje ter razvite motorične sposob- nosti. Razviti morajo predvsem moč, hitrost in vzdržljivost. Z igro 2 x 3:3 lahko igralcem nekoliko olajšamo težave pri igranju, uporabljamo pa jo tudi pri otrocih, ko prehajajo iz malega ro- kometa na rokomet po celotni igralni površini. Takšen način igranja je iz nekaterih vidikov manj zahteven in nudi igralcem postopno uvajanje v razumevanje ter obvladovanje tehnike in taktike igre v različnih fazah igre. Ob tem pa igralci kljub temu ne izgubijo vpogleda v celosten smisel igre. Pri osnovni obli- ki igre so igralci obeh moštev razdeljeni na trojke. Ena trojka posameznega moštva se nahaja v obrambni polovici, druga pa v napadalni polovici (Slika 6). Trojka, ki se nahaja v obramb- ni polovici, je zadolžena, da s pomočjo osebnega branjenja preprečuje napadalcem, da bi dosegli zadetek. Po osvojeni žogi je njihova naloga prenos žoge na nasprotno – napadalno polovico. Žogo lahko tja samo podajo, ne smejo pa se gibati na nasprotno stran. Po sprejemu žoge od igralcev v obramb- ni polovici je naloga igralcev v napadalni polovici doseganje zadetkov. Ko dosežejo zadetek ali izgubijo žogo, poskušajo z obrambnimi aktivnostmi otežiti ali preprečiti prenos žoge v napadalno polovico nasprotnika. Po določenem časovnem obdobju se vloge igralcev iz obrambne in napadalne polovice zamenjajo (Feldman, 2003). Slika 6: Postavitev v osnovni obliki igre 2 x 3:3. Zaključek „ Ob primerni dinamiki igre je lahko vpliv igranja rokometa na invalidskih vozičkih vsestranski. Ohranjajo se skeletno mišičje, dihalni in srčno-žilni sistem, aerobne in anaerobne presnovne funkcije, utrjujejo se pozitivni vzorci obnašanja do nasprotni- kov, soigralcev, sodnikov in samega sebe, razvijajo se različne oblike mišljenja in sposobnost reševanja problemskih situacij v čim krajšem času. Igralci rokometa na invalidskih vozičkih se morajo pred začetkom igranja primerno ogreti in pripraviti na obremenitve, ki jim bodo med igro izpostavljeni. Seveda je igranje rokometa v rekreativne namene povezano tudi z določenimi tveganji. Prevelika vnema za igro lahko povzroči zmanjšanje upoštevanja varnostnih zahtev in posledično raz- lične oblike kolizij igralcev z vozički. Do poškodb lahko pride zaradi eksplozivnih gibov, ki jih slabo pripravljeni igralci težko prenašajo (predvsem pri strelih), ali pa zaradi nespretnosti pri padcih in osebnih stikih oz. dvobojih. Tudi utrujenost je lahko pomemben dejavnik pri pojavu poškodb. V vsakem primeru je potrebno upoštevati nekatere smernice oz. navodila za ve- čjo varnost udeležencev. Igralci morajo skrbeti za svojo dobro kondicijsko pripravljenost – ohranjanje moči mišic trupa in ra- menskega obroča ter vzdržljivosti. Tudi ohranjanje gibljivosti z rednimi razteznimi gimnastičnimi vajami sodi v sklop ustrezne priprave za igranje rokometa na invalidskih vozičkih. Upošteva- nje »fair-playa« med igro je nujno, tako da se morajo igralci iz- ogibati vsakemu potiskanju, zaletavanju, vlečenju nasprotnika za roko ali objemanju nasprotnikov. Čas igranja posameznega igralca naj brez počitka ne traja več kot 12 do 15 minut. Igra lahko poteka tudi brez sodnikov, saj si lahko igralci sodijo sami. Ob upoštevanju vseh omenjenih navodil bo igranje rokometa na invalidskih vozičkih nudilo obilo užitka vsem igralcem ne glede na starost in stopnjo invalidnosti. Literatura „ Bosle, L. (2008). 1. European Handball Federation [Compact disc]. (2008). 2008 EHF Wheelchair Handball Event. Vienna: EHF. European Handball Federation2. [Compact disc]. (2008). 2008 EHF Wheel- chair Handball Event. Vienna: EHF. Federação de Andebol de Portugal. Pridobljeno 6. 7. 2011 iz http://3. www.fpa.pt/ Feldman, K. (2003). 4. Basics fűr alle … Zweimal 3 gegen 3 Variationen. HT, 6/2003. Műnster: Philippka Verlag. Konishi, K. (2008). 5. European Handball Federation [Compact disc]. (2008). 2008 EHF Wheelchair Handball Event. Vienna: EHF. Liverpool Wheelchair Handball Club. Pridobljeno 6. 7. 2011 iz http://6. www.lwhc.org.uk/default.asp Porenta, T. (2011). 7. Košarka na vozičkih. Diplomsko delo, Ljubljana: Fa- kulteta za šport. Wheelchair Handball Australia. (2006). Pridobljeno 6. 7. 2011 s http://8. www.wheelchairhandball.org.au/ Wheelchair Handball Australia. (2006). Rules of the game. Pridobljeno 9. 6. 7. 2011 s http://www.wheelchairhandball.org.au/wp-content/uplo- ads/2010/10/Wheelchair-Handball-Rules-of-the-Game.pdf Wheelchair Handball. Pridobljeno 6. 7. 2011 s http://www.wheelcha-10. irhandball.com Gorazd Turk, prof. šp. vzg. Breg 34, 1332 Stara Cerkev E-mail: turk.gorazd@gmail.com Šport oseb s posebnimi potrebami 173 Wheelchair basketball Abstract Wheelchair basketball (in text also referred as WB) is an inter- esting and attractive sport and has many followers in Slovenia and rich tradition. Among children with disabilities WB takes increasing popularity, how not, when it has so many positive physical and psycho-social impact on the individual. In practice there is a lack of useful material on topics of WB, which would be helpful not just for coaches and players, but also teachers and other professionals involved in offering programs for peo- ple with disabilities. At first sight this sport seems to be easy and simple, but whoever has never sat in a wheelchair before and tried their skills in driving a wheelchair while carrying out elements of basketball, very difficult imagine how much effort should be made to become »one with wheelchair”. Selected topics, contents in this article are included in order to present WB in the most interesting and profound way. Key words: wheelchair basketball (WB), history and develo- pment, rules, classification, technique and tactics. Izvleček Košarka na vozičkih (v nadaljevanju KNV) je zanimiva in atraktivna športna panoga, ki ima v Sloveniji veliko privr- žencev ter bogato tradicijo. Vedno večjo popularnost zavze- ma ta šport tudi med otroki invalidi. V praksi primanjkuje strokovnega gradiva na temo KNV, ki bi bilo v pomoč ne samo trenerjem in igralcem, ampak tudi učiteljem in drugim strokovnim delavcem, ki izvajajo programe za invalidne ose- be. Na prvi pogled se zdi ta šport lahek in enostaven, vendar, kdor se sam nikoli ni usedel v voziček in preizkusil svojega znanja in spretnosti pri vožnji z vozičkom ob hkratni izved- bi košarkarskih elementov, si zelo težko predstavlja, koliko napora je potrebno vložiti, da se postane »eno z vozičkom«. Izbrane vsebine v članku so obravnavane z namenom, da se KNV predstavi na čim bolj zanimiv in temeljit način. Ključne besede: košarka na vozičkih (KNV), zgodovina in razvoj, pravila, klasifikacija, tehnika in taktika. Tina Porenta, Frane Erčulj Košarka na vozičkih Uvod „ Športne vsebine postajajo element kakovosti življenja invali- dov ter sestavni del programov rehabilitacije in izobraževanja. V šport se vključujejo vedno težje poškodovane osebe, posa- mezne športne discipline postajajo vedno bolj specializirane, šport invalidov postaja vedno bolj popularen tudi z vidika trže- nja. Vse to vpliva na razvoj in specializacijo t. i. športa invalidov, ki se tako kot drugod v svetu tudi v Sloveniji vedno bolj uveljavlja in priznava. KNV marsikdo uvršča med enega najbolj zanimivih športov na vozičkih, zato ne preseneča, da je zelo priljubljena tudi pri gledalcih (Porenta, 2011). Na Paraolimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju si je tekme KNV ogledalo kar 300.000 gledal- cev (Coppenrath, 2009f). Šport kot nepogrešljiva metoda v so- dobni rehabilitaciji ima za paraplegika pri obnovi izgubljenih sposobnosti, kot so npr. moč, koordinacija in vzdržljivost, ne- precenljivo terapevtsko vrednost. Trajne posledice invalidnosti zahtevajo od posameznika veliko gibanja, discipline in notra- nje motivacije. S pomočjo KNV lahko posamezniki razvijajo celo paleto sposobnosti, pozitivnih lastnosti ter drugih kvalitet. Stanje športnika invalida, košarkarja na vozičku, je povezano s paraplegijo in/ali amputacijo, otroško paralizo (poliomielitis) ali cerebralno paralizo (otrdela stopala). Nekateri igralci vozička ne uporabljajo pri vsakodnevnih opravilih, ampak jim služi samo kot sredstvo za potrebe športa (Coppenrath, 2009e). Tu je po- trebno dodati še predpostavko, da je paraplegija specifična vrsta invalidnosti, ki lahko nastane ne le zaradi poškodb, tem- več tudi zaradi bolezni, obolenj hrbtenjače in hrbtnega mozga (Kalan, 1996). Področje košarke na vozičkih z vidika igre zahteva ogromno individualnega dela z igralci. V športu invalidov nikoli ne gre samo za proces treniranja, ob vsem tem je potrebno vsakemu igralcu zagotoviti še redne zdravniške preglede, ra- zred klasifikacije, urejeno socialno stanje, redne obremenilne teste funkcionalnih sposobnosti in tudi organizirati testiranja, da se lažje ugotovi samo pripravljenost igralcev in/ali celotne ekipe (Porenta, 2011). Zgodovina in razvoj košarke na „ vozičkih v svetu Druga svetovna vojna je v večini držav po svetu povzročila porast števila invalidov. Ironično je, da je vojna z vso njeno grozoto, invalidom prinesla nekaj boljšega. Situacija po sve- tovni vojni je razkrila dejstvo, da je šport kot del širokega re- habilitacijskega programa pomembna pomoč pri rehabilitaciji 174 Šport oseb s posebnimi potrebami prizadetih vojnih veteranov. V različnih bolnišnicah v ZDA so začeli organizirati programe za športe na vozičkih. Kot eden prvih se je izvajala košarka na vozičkih. Leto 1946 tako velja za enega pomembnejših mejnikov, ko so nekako vzporedno z za- četki KNV v Angliji potekale prve tekme KNV med ameriškimi vojnimi veterani (invalidi) druge svetovne vojne. Od takrat se je šport invalidov začel širiti po vsem svetu (Strohkendl, 1996). Novemu športu na vozičkih se je priključevalo vedno več inva- lidnih mož, dokler ni bilo uradno organiziranih nekaj popolnih ekip. Tako je košarka postala prvi organiziran moštveni šport na vozičkih v zgodovini. Zaradi težav in stroškov potovanja z vo- zički so ekipe pogosto tekmovale z ekipami, ki so jih sestavljali hodeči igralci. Ti igralci so se na vozičke privezovali z jermeni. Igra je bila ravno tako razburljiva kot »hodeča« košarka in je brez dvoma zahtevala več vzdržljivosti in spretnosti ter drugih sposobnosti za igro. Interes za šport je naraščal, hkrati pa se je širil obseg različnih invalidnosti udeležencev v športu (Stroh- kendl, 1996). Tako, kot je bil težak začetek za moško košarko na vozičkih, je bil še toliko težji za žensko. Ženske ekipe v samih začetkih niso bile zaželene v KNV. V začetnih letih so ženske predstavljale le 10 % od vseh igralcev v Ameriki in za njih so le poredko organizirali ligaška tekmovanja, kljub temu da so bile tekme atraktivne in zelo dobro organizirane. Razlogi za to so bili dokaj očitni; malo žensk se je ukvarjalo s športom in v primerjavi z moškimi jih je bilo manj invalidnih – ženske so predstavljale 20 % vseh ameri- ških paraplegikov (Strohkendl, 1996). Prva ustanovljena ženska ekipa na svetu je bila »Les Wheelchair Wonderetts« iz Quebe- ca, trener je bil Bill Hepburn, ki ima veliko zaslug, da lahko kljub invalidnosti poleg moških tudi ženske dosegajo rezultate, cilje v življenju in na področju športa. Leta 1968 na 1. Paraolimpij- skih igrah v Tel Avivu je v ženski konkurenci KNV zmagala ekipa iz Izraela (Strohkendl, 1996; str. 28). Šport invalidov v Sloveniji (z izjemo športa gluhih) se je razvijal postopoma oz. po korakih. Začelo se je v krogu vojaških vojnih invalidov v Ljubljani, nato med istimi invalidi v celotni Sloveniji. Poudariti je potrebno, da se je košarka na vozičkih začela, raz- vijala in vodila izključno pri Zvezi paraplegikov Slovenije (ZPS), torej pri invalidih s poškodbami in obolelostjo hrbtenjače. V svetu pa je bila to športna panoga, ki se je razvila v istem krogu invalidov, nato pa prerasla v šport vseh invalidov na vozičkih. Vključili so se tudi »hodeči« športniki, ki so bili zaradi poškodb na spodnjih okončinah onemogočeni igrati košarko med »ne- invalidi«, lahko pa so nadaljevali s košarko, ko so se usedli na invalidski voziček (I. Malič, osebna komunikacija, 28. 3. 2011). Drugi pomembni mejniki razvoja KNV: 1940  Začetki košarke na vozičkih v Angliji. Zdravnik, dr. Lu- dwig Guttmann, je leta 1944 skozi program medicinske rehabi- litacije Spinalnega centra v Stoke Mandevillu, v Aylesburiju (An- glija) prilagodil oziroma priredil že obstoječe športe v športne aktivnosti na vozičku za vojne invalide s poškodbo hrbtenjače (Strohkendl, 1996). 1948  28. julija je dr. Guttmann na dan otvoritve olimpijskih iger v Londonu na trati pred Nacionalnim centrom za spinal- ne poškodbe predstavil prvi evropski organiziran program za športe na vozičku, ki ga je imenoval Igre v Stoke-Mandevillu. Igre za invalide so bile v Angliji znane pod imenom »Netball na vozičkih«, ki je bila leta 1948 prvič predstavljena na teh igrah . 1952  Igralci ekipe Velike Britanije in Nizozemske so odigra- li prvo mednarodno tekmo KNV na Mednarodnih igrah Stoke Mandevilla v Angliji oz. International Stoke Mandeville Games – ISMG (Coppenrath, 2009j). 1956  S klasifikacijo igralcev so naredili KNV dostopno igral- cem z lažjimi ali težjimi stopnjami invalidnosti. V Ameriki so pr- vič zaigrali KNV, kakršno poznamo danes (Coppenrath, 2009j). IWBF (Mednarodna zveza za „ košarko na vozičkih) Mednarodna zveza za košarko na vozičkih (IWBF) je bila usta- novljena leta 1973 kot podkomisija Iger v Stoke Mandevillu, preimenovala se je leta 1989. Od leta 1993 je IWBF neodvisni upravni organ za KNV s polno odgovornostjo za razvoj špor- ta invalidov. IWBF je neprofitna organizacija, katere namen je zagotoviti enake možnosti za vse invalide, da lahko igrajo KNV. Štirje kontinenti, na katerih IWBF deluje, so Afrika, Amerika, Azi- ja – Oceanija in Evropa. V obdobju 2007–2011 je Izvršni odbor IWBF pod svoje okrilje sprejel 76 držav članic ter jim tako odo- bril nastope na vseh tekmovanjih, turnirjih, podprtih s strani IWBF. Zvezo definirajo natančno določene dolžnosti in naloge, cilji in načela, znotraj katerih deluje in zaradi katerih je IWBF tako zelo uspešna in edinstvena. Danes je skupno število vseh košarkarjev na vozičkih po vsem svetu približno 30.000 (Co- ppenrath, 2009f in 2009j). IWBF-Europe „ IWBF-Europe je prostovoljna evropska organizacija za KNV, katere ime izhaja iz spremembe imena »EuroZone – IWBF European Zone« leta 2004, v obdobju, ko so začela vsa IWBF območja uporabljati enak logotip. Leta 1994 je bil na prvem slavnostnem srečanju v okviru »EuroZone« izvoljen prvi pred- sednik – Hans Tukker (IWBF, 2010). Trenutno ima IWBF 26 članic evropske NOWB (Državna organizacija za vodenje KNV). Poleg Šport oseb s posebnimi potrebami 175 promocije in razvoja KNV pa vsaki dve leti IWBF-Europe organi- zira evropska prvenstva za moške (skupina – divizija A, B in C), ženske in mladino (U-22), in tudi vsakoletna »EuroCup« tekmo- vanja. (Coppenrath, 2009f). V Sloveniji je nosilka celotnega mednarodnega športa invali- dov Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komi- te. Organizacija in izvedba tekmovanj pa potekata tudi pod okriljem Zveze paraplegikov Slovenije, ki jo sestavlja devet (9) lokalnih društev, ki se s svojimi člani udeležujejo različnih tek- movanj in srečanj, tudi na mednarodni ravni (M. Lukan, osebna komunikacija, 17. 5. 2011). Prva uradna mednarodna tekma je bila odigrana 6. septembra 1969 v Rimu z ekipo italijanskih pa- raplegikov (Peršak in Okoren, 1993). V Sloveniji organizira Zveza paraplegikov Slovenije že več kot 20 let ligaško tekmovanje v turnirski obliki. V organizaciji Zveze za šport invalidov Sloveni- je – Paraolimpijskega komiteja pa poteka prav tako vsako leto tako imenovani Finalni del – »Play off«. V ligi nastopa od štiri do sedem ekip. V okviru zveze paraplegikov in lokalnih društev pa potekajo vsako leto razni mednarodni turnirji z udeležbo ekip iz različnih držav. Prav tako vsako leto slovenske ekipe nasto- pajo na turnirjih zunaj naših meja. Eden izmed odmevnejših tekmovanj na mednarodni ravni je t. i. Pogačnikov memorial. V slovenskem prostoru je trenutno aktivnih preko 50 igralcev KNV, aktivno pa tekmuje 5 lokalnih društev paraplegikov Slo- venije. Klasifikacija košarkarjev na „ vozičkih Sistem klasifikacije igralcev je odkril in razvil pionir KNV, Horst Strohkendl, iz Nemčije. Leta 1982 so sistem uradno sprejeli, dve leti kasneje pa so ga na Paraolimpijskih igrah v Angliji prvič tudi uporabili (Perriman, 2010). V letu 1982 je sistem klasifici- ranja prešel iz zdravstvenega načina v funkcionalnega (igralne sposobnosti igralca imele večji pomen od njegovega zdra- vstvenega stanja). Z novim sistemom klasifikacije športnikov je košarka postala prvi šport, ki je v igro sprejemal športnike z različnimi invalidnostmi (About-Classification System, 2009). Po prvi predstavitvi »štirirazrednega sistema« (l. 1984) so upora- bljali samo 1.0, 2.0, 3.0 in 4.0 razrede točkovanja. Od tedaj je bilo uvedenih že nekaj modifikacij. Igralcu, ki ga ne morejo umestiti v noben začetni ali sosednji razred, določijo 0.5 točke in ga šele nato umestijo v razred, ki ga najbolj določa. Oblikovali so se razredi točk 1.5, 2.5, 3.5. Dodan je bil še razred 4.5 z namenom, da bi se bolj opredelil tudi razred za igralce, ki imajo minimalno invalidnost (lahko hodijo ali imajo amputacijo okončine). Prvi modeli klasificiranja so bili preveč nerazumljivi, prezapleteni, nepopolni ali brez znanstvene osnove, da bi se obdržali ali vsaj dalj časa uporabljali (Perriman, 2006). Zagotovilo, da imajo igral- ci z onemogočenim ali omejenim gibanjem spodnjih okončin ali trupa možnost igrati ter da sta strategija in spretnost ekipe bolj pomembni od količine gibanja igralcev ekipe, določujejo tiste faktorje, ki so potrebni za uspeh na tekmovanjih. Klasi- fikacija v KNV temelji na gibalnih sposobnostih igralca, ki ga lahko prepoznamo pri izvajanju košarkarskih elementov, kot so: potiskanje vozička, preigravanje, met na koš, zaključevanje (prodiranje), vodenje, podajanje in lovljenje žoge. Pri klasifika- ciji ne gre toliko za oceno stopnje spretnosti igralca, ampak bolj za ocenjevanje njegovih funkcionalnih zmožnosti končne izvedbe naloge. Osnovo za razvrstitev igralca v določen razred predstavljata natančno opazovanje gibanja trupa in stabilnost igralca v košarkarskih situacijah. Izpopolnjevanje sistema klasi- fikacije je potrebno, da se zagotovi čim bolj enakopravne mo- žnosti obeh ekip na igrišču. IWBF je zelo ponosna na ta sistem, ker postavlja v ospredje košarkarske spretnosti igralcev in ne njihovo invalidnost (About-Classification System, 2009). Perri- man (2010) navaja, da sta pri klasifikaciji zelo pomembna tudi potek in sistem klasificiranja igralcev, pravila klasifikacije (v igri), faktorji opredelitve razreda igralca, koncept amplitude gibanja (ravnine), položaj igralca na vozičku, stabilizacija medenice (ak- tivna ali pasivna), karakteristike posameznega razreda (kriterij minimalne invalidnosti, amputacija okončine) ter sam poklic klasifikatorja. Uspešnost sistema razvrščanja igralcev v razrede je odvisna predvsem od stopnje razumevanja med igralci in trenerji ter od sodelovanja med ekipami in klasifikatorji. Vsak razred ima svojo edinstveno, individualno karakteristiko, ki jo uporabljajo klasifikatorji. Te karakteristike so dokaz vsake opa- zovane spretnosti, ki je del sistema klasifikacije igralcev. Za do- bro opravljanje tega poklica se je potrebno preizkusiti v sami igri košarke na vozičkih, da se lahko klasifikator kot igralec nauči razlikovati med spretnostjo (iznajdljivostjo) in fizičnim delova- njem, ki sta najpomembnejša faktorja za opazovanje igralca in določitev klasifikacije. Klasifikatorj je lahko izkušen igralec, trener, športni strokovnjak, fizioterapevt in fiziolog. Perriman (2006) trdi, da je v zadnjih desetih letih klasifikacija igralcev košarke na vozičkih močno napredovala. Zelo pomembno je, da ima država klasifikatorje za vsak šport invalidov posebej. Tako lahko novi športniki opravijo prvo klasifikacijo doma in jo kasneje na večjih tekmovanjih le potrdijo, trenerju in igralcu je tako že pred odhodom popolnoma jasno, v katero katego- rijo sodi. Klasifikacija pri vseh športih oseb z invalidnostjo pa še vedno nima tistega pravega sistema, načina, ki bi resnično omogočil enakopravne možnosti za vse športnike, obenem pa bi zadovoljiv načelo poštene igre v vseh primerih. Potrebno se je zavedati, da je to zelo zahtevno in občutljivo področje športa invalidov, ki zahteva strokoven in kritičen pristop, ta pa mora ob vsem tem zaokrožiti vso specifiko določenega športa v smiselno in razumljivo celoto za vse udeležence v športu. Na koncu se moramo sprijazniti z dejstvom, da brez klasifikacije šport invalidov ne bi mogel napredovati in se še bolj razvijati v smeri športa »neinvalidnih« oseb. Pravila košarke na vozičkih „ Pravila za košarko na vozičkih izdaja Mednarodna zveza za košarko na vozičkih (IWBF). Predstavljajo rezultat dolgoletnih izkušenj na področju košarke na vozičkih. Osnovana so na pra- vilih, ki jih je določila Mednarodna košarkarska zveza – FIBA (IWBF, 1994), vendar so morali pri IWBF nekatera pravila prila- goditi določenim posebnostim igre na vozičkih oziroma oseb z invalidnostjo. Dopolnitve in spremembe pravil v košarki na vozičkih so se in se vedno bolj uvajajo z željo po čim bolj za- nimivi in atraktivnejši igri ter z namenom, da bi se povečalo zanimanje za ta šport. Povezava s številnimi nacionalnimi ko- šarkarskimi zvezami pa vedno bolj potrjuje primerljivost in povezanost »hodeče« košarke s košarko na vozičkih. Vsi igral- ci morajo pridobiti funkcionalno kategorizacijo, vrednoteno s točkami, od 1.0–4.5 glede na stopnjo, nivo njihove poškodbe in sposobnosti. Igralci ene ekipe imajo lahko na igrišču skupno največ 14 točk. Igra se odvija na standardnih igriščih, kot jih 176 Šport oseb s posebnimi potrebami določajo pravila FIBE. Višina košev ostaja nespremenjena (3.05 m) ne glede na to, da igralci košarko igrajo sede. Igralcu z žogo je dovoljeno dvakrat pognati voziček, nato pa mora žogo vodi- ti, vreči na koš ali oddati soigralcu. Trikratni pogon vozička brez vodenja je namreč prekršek gibanja igralca z žogo (koraki). Do- ločena pravila se nanašajo tudi na voziček, delno z vidika var- nosti delno pa tudi zaradi vidika nepoštene prednosti. Vozički, na katerih tekmovalci igrajo, so lahko standardni ali posebne izdelave, vendar morajo ustrezati mednarodno določenim me- rilom, saj sta sodnika dolžna preveriti, če vozički izpolnjujejo zahtevane predpise (Peršak in Okoren, 1993). Voziček ne sme imeti izstopajočih (»štrlečih«) delov in podnožniki ne smejo presegati višine 11 cm od tal. Višina vozička ne sme presegati 53 cm, velikost koles in debelina blazine sta prav tako omejeni. V prostoru pod košem se lahko zadržujemo največ pet sekund. Osebne napake v košarki na vozičkih se dosodi za enake kršitve kot pri »hodeči« košarki. To velja tudi za izvajanje prostih metov (isto mesto kot pri »hodečih«). Vzvratna vožnja in zaletavanje nista dovoljena (Coppenrath, 2009e). FIBA je leta 2010 uvedla pomembne spremembe košarkarskih pravil, zato je morala te spremembe sprejeti tudi IWBF. V Birminghamu v Veliki Brita- niji, kjer se nahaja glavni sedež Izvršnega odbora IWBF, so 13. julija 2010 izdali najnovejša Uradna pravila košarke na vozičkih – »Official Wheelchair Basketball Rules 2010«, ki so začela veljati s 1. oktobrom. Polje omejitve ni več v obliki »rakete«, ampak je večje in v obliki pravokotnika. Polkrog, zarisan pod košem, se za razliko od »hodeče« košarke v košarki na vozičkih ne uporablja. Spremenile so se dimenzije črt in nekaterih delov igrišča. Črta za tri točke je sedaj od koša oddaljena 6,75 metra (kar je za 0,5 m več kot prej). Dodana je črta v podaljšku linije črte za tri točke na robu igrišča – črta za vračanja žoge v igro v zadnjih dveh minutah. S tem se omogoči ekipi, ki ima žogo na obrambni po- lovici igrišča, da izvede napad bližje košu (Tomšič, 2010, iz IWBF Curent Rule Book, 2010). Specifika igranja košarke na vozičkih, ki je popolnoma drugačna kot v »hodeči« košarki, pa IWBF do- pušča v nekaterih situacijah, ki bi bile pri FIBI kočljive ali celo nerešljive, možnost rešitve. Sodniški znaki košarke na vozičkih so sicer uradni znaki zapisani v pravilih FIBE (Ličen in Erčulj, 2004), vendar pa so morali biti s strani IWBF nekateri prirejeni za potrebe igre na vozičku. Prime- ri takšnih znakov so prekršek dotika tal s stopali ali podnožniki, napaka dviganja vozička ter prezgodnjega postavljanja pred nasprotnika. Vsa nepotrebna, nesmiselna pravila, kot npr. tista, ki opredeljujejo »pivotiranje«, nošeno žogo, dvojno vodenje in zabijanje v koš, so izločena. (IWBF Kurent Rule Book, 2010). Tehnično-taktične dejavnosti v „ košarki na vozičkih Tehnika košarke na vozičkih je sicer zelo podobna tehniki »ho- deče« košarke, vendar pa mora igralec v košarki na vozičkih vsak element čim bolj prilagoditi situaciji na vozičku, saj bo edino tako na čim bolj učinkovit in varen način posamezen tehnični element z vozičkom lahko tudi izvedel ter tako prido- bil prednost pred nasprotnikom. Taktika igre v košarki na vozičkih je sicer preprostejša kot v »ho- deči«, saj je gibanje igralcev zelo omejeno zaradi vozička, zato se izvaja na igrišču manj zapletene kombinacije gibanja z žogo in brez. Voziček igralcu ne dopušča, da lahko določene razdalje na igrišču premaguje s takšno hitrostjo in v takšnem reakcij- skem momentu, da lahko v obrambi oziroma napadu reagira na enak način, kot to počnejo pri »hodeči« košarki. Zato je po- membno, da je celotna igralna taktika v košarki na vozičkih za- snovana tako, da igralci med igro z vozičkom lahko čim večkrat pridobijo prednost pred nasprotnikom tako v obrambi kot tudi napadu ter na ta način premagajo nasprotnika. Coppenrath (2009e) sicer trdi, da se taktika v košarki na vozičkih ne razlikuje dosti od taktike v »hodeči« košarki, vendar, ker voziček omogo- ča igralcu bolj učinkovito pokrivanje napadalca, je potrebno določene taktične elemente igre temu prilagoditi. Osnovne spretnosti z žogo in brez „ nje Usvajanje tehnike ni nikoli dokončen proces, saj je tehnika odvisna od psiho-fizičnih zmožnosti košarkarja, na katere ima- mo lahko velik vpliv, zato se v vsaki razvojni stopnji nenehno spreminjajo, nadgrajujejo, lahko tudi slabšajo, če gibalnih spo- sobnosti ne razvijamo ali utrjujemo. Trenutne zmožnosti mora igralec v skladu s pravili igre in taktiko reševanja igralnih situ- acij, gibanja z žogo in brez nje izvajati na čim bolj učinkovit, ustvarjalen in povezan način. Osnovne spretnosti z žogo in brez nje odražajo igralčevo sposobnost izvajanja temeljnih gi- banj z uporabo tehničnih elementov v napadu in obrambi. Za vsakega košarkarja je značilna prilagojena tehnika (slog), ki pa odstopa od idealne tehnike zato, ker je gibalni sistem igralcev drugačen (Dežman, 2000). Tehnika vožnje vozička „ Tehnika vožnje vozička oziroma tehnika upravljanja z vozičkom je pomembna, saj je odločilna pri doseganju najboljših rezul- Slika 1: Sestavni deli vozička za košarko (Pridobljeno 12. 4. 2011 s http:// www.davincimobility.co.uk/images/Basketball_wheelchair_2.jpg). 1 – Naslon vozička, 2 – zaščitna stranica, 3 – sedež z blazino, 4 – nosilec, 5 – privezni trak, 6 – zaščitni obroč, 7 – prednja kolesa, 8 – podnožnik, 9 – zadnja kolesa, 10 – pogonski obroč, 11 – varnostno kolo, 12 – dis- tančnik, 13 – zaščitna blazina Šport oseb s posebnimi potrebami 177 tatov ter pri uspešnem premagovanju nasprotnika na igrišču. Vsi principi vožnje vozička, ki veljajo na splošno za vse osebe z invalidnostjo na vozičku, večinoma držijo tudi za košarkarje v vozičkih, ki so prilagojeni prav za ta šport. Vozički za košarko po pravilih ne smejo imeti nobenih zavornih sistemov in upravljal- nih naprav, s katerimi bi si košarkar na vozičku lahko pomagal. To pomeni, da morajo v primeru zaviranja pri visokih hitrosti to izvesti s svojimi rokami in/ali na svoj način. Vožnja naravnost – potiskanje vozička naravnost naprej: Potiskanje vozička v smeri naprej se izvaja z obema rokama. Obe dlani se morata pogonskega obroča dotakniti čim bolj sočasno, če želimo vožnjo ohranjati čim bolj v smeri naravnost naprej. Že manjša zakasnitev ene roke, lahko spremeni smer vožnje. Za povečanje hitrosti je potrebno ob povečanju fre- kvence potiskanja povečati tudi moč potiska in dolžino prije- ma za pogonski obroč ter se nekoliko nagniti naprej, da se s tem poveča dolžina hitrega in močnega potiska. Zaustavljanje vozička: S kratkimi prijemi za pogonski obroč košarkar voziček posto- poma upočasnjuje. V primeru, da ima za to premalo prostora in želi ohraniti določeno hitrost, igralec s prijemom za desni ali levi pogonski obroč samo spremeni smer vožnje. Ta element je lahko zelo nevaren, zlasti, če je potrebno voziček zaustaviti pri zelo visoki hitrosti v zelo kratkem času. Običajno se takšna situ- acija konča z izgubo ravnotežja in padcem ali pa celo s trkom dveh ali več vozičkov skupaj. Zavoj v desno in/ali levo: Košarkar spremeni smer vožnje v desno/levo, ko z roko prime za desni/levi pogonski obroč, ga nekoliko zaustavi ali celo za- vrti nazaj (v nasprotno smer vrtenja koles vozička) ter pusti, da z vozičkom čim bolj tekoče izpelje zavoj. Kako ostro bo izvedel zavoj, je odvisno od tega, kako močno bo igralec izvedel pri- jem za pogonski obroč in koliko časa bo prijem trajal. Ostre zavoje igralec uporablja pri hitrih spremembah smeri vožnje, ko se želi znebiti nasprotnika oziroma v primeru, ko išče čim boljši položaj za sprejem podaje ali met na koš. Soročni prijem za pogonska obroča: Se uporablja v primeru, ko želi košarkar z vozičkom izvesti prednji ali zadnji obrat v desno/levo stran. Pri prednjem obratu v desno/levo stran z desno/levo roko izvede potisk desnega/ levega pogonskega obroča v smeri nazaj, z levo/desno roko pa potiska skoraj ne izvede oziroma zelo malo zavrti levi/desni pogonski obroč v smeri naprej. Pri zadnjem obratu v desno/ levo pa so smeri oz. načini potiska ravno obratni. Tehnika z žogo v košarki na vozičkih predstavlja tehniko v napa- du. Pri izvedbi tehničnih elementov se močno opazijo razlike med igralci, ki niso v enakem razredu klasifikacije. Vsak igralec si tako svoje sposobnosti, znanja in spretnosti prilagodi tako, da lahko vse elemente izvaja čim bolj tehnični pravilno in na- tančno. Bolj, ko je pri tem uspešen, večjo kvaliteto ima igralec. Vodenje žoge (Slike 2, 3 in 4) izvaja igralec ob strani ali/in pred seboj v višini sedeža, kolen ali zelo nizko pri stopalih (pred za- ščitnim obročem). Igralci lovijo žogo z eno ali obema rokama, pri tem si pri amortizaciji hitrih in močnih podaj pomagajo tudi z drugimi deli telesa (boki, stegna) ali vozička. Podaje z eno ali obema rokama izpred prsi (Slika 5) so pri košarki na vozičkih zelo redke, saj je za tovrstne podaje značilno, da so lahko zelo močne, kot takšne pa jih igralci na vozičku zelo težko ulovijo. Podajo z eno roko preko glave s strani se v »hodeči« košarki zelo redko uporablja, zato pa jih toliko bolj uporabljajo v košar- ki na vozičkih, zlasti, ko je potrebno z daljše razdalje žogo poda- ti pod koš odkritemu igralcu, ki nato poskuša doseči zadetek. Obstajajo tudi še druge možnosti podaj. Izbira načina meta na koš (Slika 6) je večkrat odvisna od moči igralcev, igralnih okoli- ščin in oddaljenosti od koša ter seveda od razreda klasifikacije igralca. Zelo pogosta so varanja in prodori, za oba elementa pa je potrebno imeti precejšen občutek obvladovanja vozička in vzpostavljanja ravnotežja v njem. Slika 2: Vodenje žoge (osebni arhiv, 10. 3. 2011). Slika 3: Menjava spredaj (osebni arhiv, 10. 3. 2011). Slika 4: Menjava zadaj (osebni arhiv, 10. 3. 2011). Slika 5: Podaja z obema rokama izpred prsi (osebni arhiv, 10. 3. 2011). Slika 6: Met na koš (osebni arhiv, 10. 3. 2011). Tehnika brez žoge v košarki na vozičkih predstavlja tehniko v napadu in obrambi. V obeh primerih se zelo pogosto upo- rabljajo gibanja s spremembami smeri v levo in desno ter z 178 Šport oseb s posebnimi potrebami obratom – »rolling«. Skoke za odbito žogo bi lahko sicer z vidika specifike igre na vozičku vzeli kot zgrešen poskus slovničnega poimenovanja tega elementa, vendar pa noben drug izraz ne ustreza dovolj dobro situaciji, ko igralec s svojim gibalnim ma- nevrom želi dobiti odbito žogo po zgrešenem metu (v napa- du), v obrambi ali sodniškem metu. Osnovno gibanje igralca v obrambnem položaju je odvisno predvsem od gibanja igralca v napadu – z žogo ali brez. Glede na postavitev vozička napa- dalca se obrambni igralec odloči, kako bo postavil svoj voziček, z namenom, da bo lahko v ključni situaciji kar najhitreje in naj- učinkoviteje odreagiral v dobro ekipe. Kvaliteta obrambe v ko- šarki na vozičkih se kaže tudi v sami zmožnosti predvidevanja namer in akcij napadalne ekipe. Igralec mora pri zaustavljanju vozička s prsti ene ali obeh rok močno stisniti pogonski obroč, ki se vrti enako hitro kot zadnje kolo vozička, saj je obroč pritr- jen na kolo vozička. Prijem (moč in način) pogonskega obroča je odvisen od hitrosti in smeri potiskanja vozička. Tehnika proti žogi predstavlja tehniko v obrambi. Najbolj po- gosta elementa tovrstne tehnike sta izbijanje (med vodenjem, pred lovljenjem, pri prehodu v vodenje in iz napadalčevih rok) in prestrezanje (podanih žog, po izbijanju in med vodenjem). Blokiranje meta in skoke za žogo izvajajo igralci z eno ali obe- ma rokama. Postavitev in gibanje igralcev na „ igrišču Košarkarsko taktiko predstavlja učinkovito, smiselno izbiro in uporabo individualnih, skupinskih in skupnih (ekipnih) igralnih dejavnosti v igri (v obrambi in napadu) z nasprotnikom, proti kateremu želimo doseči čim boljši rezultat. Igralno taktiko je potrebno prilagoditi vadbenim razmeram, stopnji pripravlje- nosti igralcev in celotne ekipe (Dežman, 2000), v košarki na vo- zičkih pa poleg teh še številu seštevka klasifikacijskih točk, ki jih ima ekipa na igrišču v času igre, ter situacijam na in v vozičku. Dežman (2000) še poudari, da mora biti skupna taktika samo v pomoč igralcem, da lahko učinkovito izvajajo in usklajujejo individualne ter kolektivne igralne dejavnosti, ne sme pa ome- jevati njihove ustvarjalnosti. Individualna in skupinska taktika „ Dežman (2000, str. 92) navaja, da poskuša igralec s preigra- vanjem s spremembami smeri in ritma spraviti obrambnega igralca iz ravnotežja ter tako pridobiti prednost za uspešen met na koš z razdalje ali iz prodora. Tudi v košarki na vozičkih to se- veda drži, vendar je preigravanje vseeno manj pogosto, kot je pomembnejše in pogostejše odkrivanje igralcev brez žoge. Ti skušajo s svojo spremembo smeri in načini gibanja (od žoge – proti žogi, proti žogi – od žoge, brez obrata in z obratom, proti košu – od koša, od koša – proti košu, odkrivanje s pomočjo križanja, odkrivanje s pomočjo blokade) doseči, da žoga čim hitreje potuje od igralca do igralca ter tako v čim krajšem času po sprejemu žoge (podaje) zavzeti najbolj ustrezen položaj za met na koš z razdalje ali iz prodora. Gibanje igralca pri odkriva- nju v košarki na vozičkih je drugačno kot pri igralcu »hodeče« košarke. Kot navaja Dežman (2000, str. 93), je prvi del gibanja »hodečega« košarkarja počasen, drugi hiter, pri košarkarju na vozičku prvi del predstavlja zaustavljanje (pogostokrat z obra- tom), drugi pa hitra sprememba smeri in si tako pridobi pred- nost pred nasprotnikom. Odkrivanje in vtekanje sta taktična elementa, ki sta v košarki na vozičkih zelo povezana. Začetek odkrivanja največkrat predsta- vlja varanje vtekanja (obrambnega igralca zvabimo h košu) ter začetek vtekanja predstavlja pogosto varanje odkrivanja. Igral- ci najpogosteje uporabljajo tri načine vtekanja: z obratom in brez obrata, s križanjem (brez in z žogo) in s pomočjo blokade – t. i. »koridor« ali »back-picking«. Ostali pomembnejši elemen- ti individualne in skupinske taktike so: prevzemanje (pogosta obrambna akcija proti križanju in blokadam), blokade (na strani žoge, nasprotna blokada), gibanje centra v napad, taktika za in proti številčni premoči (napad 2:1 in 3:2, obramba 1:2 in 2:3), napad in obramba 1:1, 2:2, 3:3, 4:4, 5:5 po vsem igrišču in na polovici igrišča. Ravno zaradi specifičnosti igre na vozičku pa stran pomoči v košarki na vozičkih ni izrazita kot pri »hodeči« košarki. To pomeni, da je za izvedbo določenega taktičnega elementa v nekaterih primerih enostavno premalo prostora ali pa ga zaradi omejenega gibanja z vozičkom sploh ni mogoče izvesti (Lukan, M., osebna komunikacija, 23. 3. 2011). Skupna (ekipna) taktika je sestavljena iz taktike napada in tak- tike obrambe. V taktiki napada proti osebni obrambi se upora- blja napad z enim ali dvema centroma. Pri osnovni postavitvi v napadu brez centra (Slika 7) pa je zelo pomemben položaj vozička obrambnega igralca v trenutku reagiranja napadalca. Skupno taktiko KNV sestavljajo še taktika napada proti »conski« obrambi (z enim centrom), proti osebni »presing« obrambi, pro- tinapad (organiziran napad 2:1, 3:2), organiziran zgodnji napad, številčna premoč (napad 5:4). V sklop skupne taktike obrambe v KNV lahko uvrstimo postavljeno osebno obrambo, cona 2:1:2, 1:2:2 in 3:3, obramba proti številčni premoči, protinapadu in zgodnjemu napadu, osnovna »presing« obramba (4:5 – »box«). Slika 7: Osnovna postavitev v napadu brez centra proti osebni obrambi. Sklep „ Da bomo lahko KNV v Sloveniji postavili ob bok »hodeči« košar- ki in drugim športom, je potrebno postaviti dober sistem iska- nja in treniranja novih košarkarjev, tega pa za zdaj še ni. Osebo Šport oseb s posebnimi potrebami 179 z invalidnostjo je s tem namenom potrebno že v procesu reha- bilitacije usmeriti, seznaniti s športom, aktivnim življenjem ali ji skušati približati željo po gibanju. Zlasti je pomembno, da bi se otroka z invalidnostjo čim prej vključilo v nek gibalni, športni program, ki bi mu predstavljal široko paleto gibanj in športnih panog, izmed katerih bi si kasneje lahko izbral sebi najljubšo. Najboljši strokovnjaki pri iskanju, motiviranju in treniranju no- vih igralcev v športu invalidov so igralci z lastnimi izkušnjami v športu. Večje, kot bo število uspešnih košarkarjev na vozičkih, bolj bo ta šport zanimiv in aktualen za družbo. Več igralcev pomeni večje število motiviranih igralcev, ki bodo podprli svoj šport tudi s strokovnega stališča, če se le ti ustrezno izobrazijo. Klasifikator je v športu invalidov zelo pomemben, saj je zaradi njega celotna ekipa lahko tudi v prednosti pred drugimi ekipa- mi različnih držav. Ugotovilo se je, da na določenih področjih KNV primanjkuje tovrstnih delavcev, ki bi lahko dvignili ta šport na višjo, bolj strokovno in profesionalno raven (Porenta, 2011). Problematika, ki bi jo bilo potrebno tudi izpostaviti, so težave pri zaposlovanju oziroma pridobivanju strokovnega kadra za delo z ljudmi s posebnimi potrebami in za delo v športu inva- lidov. Učitelji, profesorji, trenerji in drugi delavci na teh podro- čjih pri svojem delu največkrat ugotovijo, da jim primanjkuje znanja, izkušenj in celo teoretičnih osnov, da bi lahko svoj po- klic opravljali kvalitetno, varno, samozavestno in na sproščen, zanimiv način. Pravi napredek v KNV se bo začel takrat, ko bodo dvorane polne gledalcev. Za zdaj je temu tako le na Pa- raolimpijskih igrah. Malič (v Okorn, 2010) navaja, da se s priva- bljanjem gledalcev pravzaprav še sploh nismo začeli ukvarjati ter da smo še v fazi osveščanja in seznanjanja širše javnosti, da šport invalidov obstaja in da ima tekmovalne uspehe na vseh nivojih športa (mednarodni uspeh, profesionalizem, vedno ve- čje število aktivnih športnikov invalidov …). Torej, položaj KNV v Sloveniji se bo izboljšal, če se bo več pozornosti namenilo sami promociji tekmovanj, privabljanju gledalcev na tekme ter usmerjanju otrok invalidov v ta šport. Zelo pomembno je tudi, da vključevanje KNV v slovenski prostor poteka nevsiljivo, na zanimiv in očem privlačen način. Eden takšnih zelo ustreznih načinov bi bila na primer situacija, ko bi se košarka na vozič- kih igrala tudi v bolj sproščenem okolju, na zunanjih igriščih (Porenta, 2011). Zakaj bi se morali ljudje na vozičkih s športom ukvarjati samo v sklopu tekmovanj, v vadbenih centrih, ko pa bi bilo lahko ukvarjanje z njim bolj sproščeno, samo kot družabno in zabavno preživljanje dneva na igrišču, v naravi s prijatelji. Se- veda je kot pri vseh spremembah, ki jih želimo uresničiti, tudi tu potreben čas in precejšnja mera potrpljenja ter vztrajnosti, aktivnega delovanja. Literatura „ Coppenrath, R. (23. 6. 2009e). 1. Rules. IWBF Europe. Pridobljeno 26. 1. 2011 s http://www.iwbf-europe.org/the-game/rules Coppenrath, R. (25. 6. 2009f). 2. Summery. IWBF Europe. Pridobljeno 26. 1. 2011 s http://www.iwbf-europe.org/the-game/summary Coppenrath, R. (18. 11. 2009j). 3. History IWBF Europe. IWBF. Pridobljeno 26. 1. 2011 s http://www.iwbf-europe.org/history Dežman, B. (2000). 4. Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Fakulte- ta za šport, Inštitut za šport. IWBF. (1994). 5. Uradna pravila za košarko na vozičkih. Priredila: Mednaro- dna Zveza za košarko na vozičkih. Ljubljana: Zveza paraplegikov Slo- venije. IWBF. (3.1.2010). 6. Cronology of Events in the Development of wheeelchair basketball. IWBF. Pridobljeno 20. 1. 2010 s http://www.iwbf.org/index. php/the-game/archive IWBF Curent Rule Book.7. (13. 7. 2010). IWBF. Pridobljeno 7. 2. 2011 s http:// www.iwbf.org/ Kalan, B. (1996). 8. Športnorekreativna dejavnost paraplegikov na obnovi- tveni rehabilitaciji v Pineti pri Novigradu. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Ličen, S. in Erčulj, F. (2004). 9. Dodatek – Sodniški znaki. V S. Ličen in F. Erčulj (ur.). Pravila za košarkarske sodnike pripravnike (str. 62–70). Ljubljana: Fa- kulteta za šport, Inštitut za šport. Okoren, J. (2010). 10. Pogovor z dolgoletnim sekretarjem ZŠIS – POK Igorjem Maličem, prof. športne vzgoje. Športnik (17–18), 4–5. Perriman, D. (2006). 11. Classification an Overview. IWBF. Pridobljeno 26. 1. 2011 s http://www.iwbf.org/index.php/commissions/classification/ classification-an-overview Perriman, D. (1. 9. 201012. ). Introduction to Functional Classification of Whe- elchair Basketball Players (Official Player Classification Manual). IWBF Pla- yer Classification Commission. Pridobljeno 26. 1. 2011 s http://www. iwbf.org/pdfs/2010ClassificationManualRev8.pdf Peršak, I. in Okoren, J. (1993). 13. Naših petindvajset let. 1967–1992. Ljubljana. Zveza paraplegikov Slovenije (ZPS), str. 29. Porenta, T. (2011). 14. Košarka na vozičkih. Diplomska naloga. Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Strohkendl, H., Craven, P. in Thiboutot, T. (1996). 15. The 50th anniversary of wheelchair basketball: a history / Wheelchair Basketball Federation. New York: Waxmann. Tomšič, Ž. (2010). 16. Spremembe košarkarskih pravil. Športnik (20), 31–32. Tina Porenta, prof. šp. vzg. Slovenska cesta 94, 1234 Mengeš ŠD GIB Ljubljana Šiška, Drenikova 32, 1000 Ljubljana tbrojan@gmail.com 180 Šport oseb s posebnimi potrebami Table tennis for disabled athletes in wheelchairs Abstract Table tennis is a sport with the lowest number of injuries, ac- cording to statistics. This is clearly due to the relatively small playing surface and light paddles, which do not overly stress the locomotor system. It is for this reason that in many clubs across Slovenia a type of table tennis is played which mainly focuses on health and not the competitive aspect – it is a sport for health. Table tennis is not only one of the five most wide- spread sports in the world, but also one of the most popular racquet sports among people with special needs. The small- ness of the playing surface makes this game particularly popu- lar with disabled athletes in wheelchairs. Key words: table tennis, disabled people, Paralympic Games Izvleček Namizni tenis spada med športe, ki imajo po vseh statističnih podatkih najmanj poškodb. K temu zagotovo največ prispeva relativno majhna površina za igranje in lahki rekviziti, ki ne povzročajo prevelikega stresa na lokomotorni aparat. Ravno zaradi tega dejstva lahko v mnogih klubih po Sloveniji najde- mo takšno obliko igranja namiznega tenisa, ki je v prvi vrsti naravnana k zdravstvenemu in ne tekmovalnemu vidiku – športu za zdravje. Namizni tenis pa ni samo ena izmed petih najbolj razširjenih športnih panog na svetu, ampak je tudi ena najbolj priljubljenih športnih iger z loparjem med posamezni- ki s posebnimi potrebami. Predvsem zaradi majhne igralne površine je še posebej priljubljena pri športnikih-invalidih na vozičkih. Ključne besede: namizni tenis, invalidi, paraolimpijske igre Miran Kondrič Namizni tenis za športnike-invalide na vozičkih Namizni tenis je zabaven in primeren šport za vsakogar – ne glede na njegove sposobnosti in zmožnosti. Vsakdo, in tako tudi posamezniki s posebnimi potrebami, lahko v igranju na- miznega tenisa najdejo svoj motiv. V igri namiznega tenisa na vozičku so pravila igranja podobna tradicionalnim pravilom. Nekaj odstopanj je le zaradi drugačne situacije sprejema zače- tnega udarca, ki je pogojen s sedečim položajem igralca oziro- ma igralke. Namizni tenis je eden redkih športov, ki omogoča posamezniku s posebnimi potrebami skorajda enakovredno vključevanje v aktivnost. Zaradi nekoliko modificiranega pravila izvedbe začetnega udarca pa so igralci na vozičkih lahko zelo neugoden nasprotnik stoječim igralcem. Na tekmovanjih do ta- kšnih situacij sicer ne prihaja, saj so kategorije igralcev s poseb- nimi potrebami strogo razdeljene. Od leta 1960 je namizni tenis paraolimpijski šport (šele 28 let kasneje se na olimpijskih igrah v Seulu pojavi tradicionalna igra!). Na paraolimpijskih, svetovnih in kontinentalnih prvenstvih ter vseh ostalih prvenstvih, ki so pod okriljem ITTF (Mednarodne namiznoteniške federacije), se nastopa v desetih funkcionalno klasificiranih razredih in razredu za športnike z intelektualno omejitvijo, od katerih je pet vezanih na igralce na vozičkih. Pojem »klasifikacija« je največkrat ome- njen v povezavi s paraolimpijskimi disciplinami. Je način uvr- ščanja športnikov-invalidov s podobnimi poškodbami v tekmo- valne skupine. Klasifikacija je namenjena predvsem zagotovitvi enakih pogojev za tekmovanje športnikom-invalidom, ki imajo različne omejitve in je vključena v pravila Mednarodne nami- znoteniške federacije. Skozi leta se je sistem klasifikacije neneh- no spreminjal. Od enostavnih medicinskih testov v preteklosti, je danes klasifikacija veliko bolj »pravična« do vseh športnikov- invalidov, ki so razvrščeni v različne tekmovalne skupine. Kljub vsem naporom odgovornih, pa je klasifikacija velikokrat spremljana z mešanimi ocenami. Za to obstaja veliko razlogov; najpomembnejši pa je zagotovo ta, da lahko v eni kategoriji najdemo športnike-invalide z zelo različnimi omejitvami. Oce- njevalcem tudi ni lahko uvrstiti športnika-invalida v natančno določeno skupino, športniki-invalidi pa imajo tudi velikokrat Šport oseb s posebnimi potrebami 181 občutek, da je njihova poškodba le nekoliko drugačna od po- škodbe drugih športnikov-invalidov in si zato zaslužijo svojo posebno skupino. Klasifikacija na ta način postaja vse bolj »ne- dokončana zgodba«, ki postavlja pred ocenjevalce velike ovire. Se je pa treba zavedati dejstva, da je omenjena klasifikacija v prvi vrsti namenjena vrhunskemu športu športnikov-invalidov in ne vsem, ki se ukvarjajo s športno dejavnostjo in imajo po- sebne potrebe. Prav tako se je potrebno zavedati dejstva da »idealne« klasifikacije v namiznem tenisu ne bo nikoli mogoče ustvariti - primarno zaradi razpona poškodb v posameznih ka- tegorijah. Niti dva športnika v skupini si po vrsti poškodbe nista enaka! Dve različni skupini pa uporabljata povsem drugačen pristop za ugotavljanje enakovrednih pogojev za nastopanje v tej ali oni skupini. Od leta 2008 je Mednarodni paraolimpijski komite (IPC – inter- national Paralympic Committee) uveljavil kodeks klasifikacije (Code of Classification), ki je podoben anti-doping kodeksu, ki ga je vzpostavila WADA (World of Anti Doping Agency). S tem kodeksom morajo športniki-invalidi upravičevati nastopanje v svojih kategorijah. Na ta način pa se je v samo dogajanje tudi vključila znanost, ki bo predlagateljem posameznih kategorij v veliko pomoč. Kljub temu pa se bo še vedno našlo veliko indi- vidualnih mejnih primerov, ki jih bo treba reševati z napredno tehnologijo in z na novo razvitimi instrumenti. Namizni tenis spada v svoji pojavni obliki med športe, ki so ori- entirani predvsem v zdravje. Poleg razvoja koordinacije, ki je zagotovo eden pomembnejših faktorjev pri vadbi, igrajo po- membno vlogo predvsem izjemno majhna možnost poškodb, socialna komponenta, visok nivo zahtevnosti učenja in nena- zadnje tudi majhna površina za igranje, ki nudi posamezniku dovolj velik prostor za kontrolo gibanja in udarcev. Z vadbo pa ne razvijamo samo koordinacije kot osnovne motorične sposobnosti v namiznem tenisu, ampak tudi vzdržljivost, ki je predvsem na večjih turnirjih ena pomembnejših sposobnosti, ki vpliva na končni rezultat. Že prej omenjene kategorije po- gojujejo vadbo namiznoteniškega igralca s posebnimi potre- bami. Kvalitetni namiznoteniški trenerji ne bodo mogli doseči rezultata z igralcem v vozičku, če ne poznajo dovolj dobro tipa poškodbe in biomehanike gibov, ki so igralcu z določeno po- škodbo omogočeni. Tip poškodbe namreč v veliki meri defini- ra tehniko in s tem povezano taktiko v igri namiznoteniškega igralca na vozičku; zaradi prisiljene drže pa napačno zastavljen trening lahko privede do problemov pri izvedbi določenih udarcev ali celo do poškodb. Pri igralcih na vozičkih je namreč veliko udarcev izvedenih tako, da se le-ti zaključijo v trenutku brez izmaha. Takšni gibi povzročajo stres predvsem v mišicah ramenskega obroča in na daljši rok povzročajo mikrotravmat- ske poškodbe mišičnega tkiva, ki v končni obliki lahko privede do travmatske poškodbe. Zaradi naštetega večina igralcev na vozičkih ne izvaja treningov s stoječimi igralci, saj so karakteri- stike odboja žogice, ki prihaja na njihovo polovico, precej dru- gačne od karakteristike odboja dveh igralcev na vozičku. Naslednji problem, ki ga zasledimo v namiznoteniški igri, je po- vezan z enostranskimi obremenitvami. Ta problem se pojavlja prav v vseh igrah z loparji in ni specifičen le za namizni tenis. Namizni tenis igramo le z dominantno roko, pozabljamo pa, da nam nedominantna roka služi predvsem za izenačevanje ravnotežja v igri. Problem je identičen tako pri stoječih igralcih kot tudi pri igralcih v vozičkih. V primeru obojestranske vadbe oziroma vključevanja nedominantne roke v vadbo, prihaja do pozitivnega transferja na dominantni strani. Ne le učinkovitej- ša igra in uspešnejša izvedba tehničnih elementov, tudi vpliv na razvoj določenih motoričnih sposobnosti je tukaj v prvem planu. Z zdravstvenega vidika pa to pomeni predvsem manj poškodb in kvalitetnejšo vadbo. Mišične disbalance, ki jih raz- vijamo preko vsakodnevnih del in jih še dodatno potrjujemo s Foto: Ivo Drinovec Foto: Ivo Drinovec 182 Šport oseb s posebnimi potrebami prisiljeno držo pri igranju namiznega tenisa, moramo izničiti s točno določenimi vajami. Pri igralcih na vozičkih je za takšno vadbo najpriporočljivejša vadba z gumami, ki jih lahko razte- zamo v različne smeri; uporabljamo pa lahko različne trdote, s čimer tudi povečamo zahtevnost vadbe. Učinkovitost vadbe je tukaj vidna predvsem v kombinaciji pridobivanja na moči in raztezanja določenih mišičnih skupin ali posameznih mišic. Tako kot pri zdravih igralcih, je zato tudi pri igralcih na vozičkih nujno potrebna dodatna kondicijska vadba, ki pa mora biti na- črtovana glede na njihovo poškodbo. Razlike nastopajo pred- vsem pri izboru vaj, s katerimi želimo izboljšati določen tehnič- ni element ali določeno motorično sposobnost. Največ stresa so pri igralcih na vozičkih deležne mišice ramenskega obroča in hrbtne mišice. Sestavljanje programa vadbe, ki je usmerjena predvsem v zdravje, mora zato vsebovati predvsem elemente funkcionalne gimnastike, relaksacije, doziranja obremenitve in odmora v vadbeni enoti ter pravilne drže v vozičku. V kategoriji oseb s posebnimi potrebami na vozičkih dosega Slovenija izjemne rezultate predvsem zahvaljujoč Mateji Pin- tar in Andreji Dolinar ter seveda trenerju Gorazdu Vecku, ki je postavil temelje za izjemne uspehe, ki sta jih dekleti dosegli v svoji karieri. Obe sta s podobno usodo pristali v namiznem tenisu. Nekoliko ironično se sicer sliši, vendar Slovenija zagoto- vo ne bi imela takšnih uspehov, če ne bi dekletoma prekrižala življenjskih načrtov nepričakovana poškodba, ki ju je prikleni- la na voziček. Dekletoma ni težko govoriti o svoji nesreči, saj se zavedata, da bi lahko bilo še veliko huje. Sprijaznili sta se s svojo poškodbo in si ponovno zastavili svoje življenjske cilje, med katere sta na prvo mesto uvrstili namizni tenis. Andreja je starejša in je do Matejinega prihoda v namizni tenis že ve- ljala za eno najboljših evropskih igralk. Morda je bila Andrejina pot nekoliko težja, saj je začela praktično iz nič, medtem ko je Mateja lahko svojo kariero že gradila na Andrejinih uspehih. Med rehabilitacijo si je Mateja sama zaželela nekoliko resnej- šega ukvarjanja z namiznim tenisom; spodbudo pa ji je dala uvrstitev Andreje Dolinar na četrto mesto na paraolimpijskih igrah v Sydneju in osvojena bronasta kolajna na evropskem prvenstvu v Frankfurtu (2001). Srečanje z Andrejo je Mateji pomenilo resen začetek njene športne poti. Treninge je naj- prej obiskovala v domači Škofji Loki, kjer je trenirala predvsem z zdravimi soigralkami in soigralci, nato pa je svoje delo na- daljevala pod budnim očesom najuspešnejšega slovenskega trenerja za osebe s posebnimi potrebami Gorazda Vecka v Ljubljani. Čeprav imata Andreja in Mateja izjemne rezultate – Mateja je med drugim tudi paraolimpijska prvakinja iz Aten – pa niti ena niti druga nista z odnosom družbe in medijev zadovoljni. V iz- jemni karieri sta dekleti znali s trdim in nepopustljivim delom iz- koristiti svoj bogati talent. Sami pravita, da brez dela ne bi dose- gli teh uspehov, pa če bi bili še tako velik talent. Dekleti odlikuje še ena pozitivna lastnost. Čeprav jima namizni tenis pomeni veliko, si postavljata svoje življenjske cilje tudi izven njega. Zato ne preseneča njuna priljubljenost tudi izven tekmovalnih aren. Tudi odnos s trenerjem temelji predvsem na prijateljstvu, ki ga vsi še posebej poudarjajo. Zaupanje in pogovor postavljajo v slovenski reprezentanci na prvo mesto in dokler bodo delovali kot ena velika družina, se tudi za rezultate ni bati. Moti pa ju od- nos medijev do njihovih tekmovanj in rezultatov. Navsezadnje so športniki – invalidi po vloženem delu enaki zdravim športni- kom. Z mačehovskim odnosom medijev pa pridejo športniki- invalidi tudi težje do sponzorjev in predstavitev v javnosti. Po drugi strani pa so na ta način deležni manjšega pritiska in manj- ših kritik in če že manjka pohval, je tudi prav, da je kritik manj. Po osvojitvi olimpijske kolajne se je sicer zanimanje medijev za Matejo in za športnike-invalide precej povečalo, vendar pa si želi, da bi se ta odnos spremenil tudi do ostalih športnikov-in- validov in da bi se le-ti večkrat pojavljali v medijih. Mateja si želi tudi, da bi bili športniki-invalidi na nivoju nacionalnega olimpij- skega komiteja tretirani kot zdravi športniki, saj bi na ta način imeli boljše in kvalitetnejše pogoje za delo. Športniki-invalidi se v trenažnem in tekmovalnem procesu zagotovo srečujejo z veliko višjimi preprekami kot zdravi špor- tniki. Njihov vložek v rezultat je zato kvečjemu enakovreden z rezultatom zdravih športnikov. Žal pa v praksi tega pogosto ne vidimo. izr. prof. dr. Miran Kondrič, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Katedra za športne igre z loparji Gortanova 22, 1000 Ljubljana miran.kondric@fsp.uni-lj.si Foto: Ivo Drinovec Šport oseb s posebnimi potrebami 183 Motor/sport activity of preschool children with special needs Abstract Working with a child with special needs requires special ap- proaches that must be adapted to the child’s abilities and needs. The disability or dysfunction with all of its consequenc- es is only one of the child’s characteristics that the adults in preschool must recognise and consider in their daily planning and implementing of activities. The approach in which children with special needs are inte- grated into regular preschool classes has been evaluated by the experts as the best practice, but if only it encourages the child’s development. The child with special needs can thus de- velop his/her abilities, acquire different knowledge, establish contacts with his/her peers and socialise more effectively; at the same time, other children have the possibility of better un- derstanding and respecting differences. It is important that children with special needs participate as early as possible (already in preschool) in joint activities with their peers and that the implementation of the social-integra- tion activities also continues when the child goes to primary school. Key words: preschool children, special needs, integration, movement Izvleček Delo z otrokom s posebnimi potrebami zahteva specifične pristope, ki izhajajo iz otrokovih sposobnosti in potreb. Mo- tnja oziroma ovira z vsemi posledicami je le ena od značilno- sti otroka, ki jih morajo odrasli v vrtcu prepoznati in upošte- vati pri vsakodnevnem načrtovanju in izvajanju dejavnosti. Pristop vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke vrtca ocenjujejo mnogi strokovnjaki kot najboljšo prakso, če tak pristop omogoča spodbujanje otrokovega razvoja. Otroku s posebnimi potrebami omogoča razvoj njegovih sposobnosti, usvajanje različnih znanj, stike z vr- stniki in lažjo socializacijo, hkrati pa drugim otrokom daje možnost razumevanja in spoštovanja drugačnosti. Za otroke s posebnimi potrebami je pomembno, da se čim bolj zgodaj, že v vrtcu, vključujejo v skupne dejavnosti s so- vrstniki in da se izvajanje socialno-integracijskih dejavnosti nadaljuje kontinuirano tudi ob prehodu v šolo. Ključne besede: predšolski otroci, posebne potrebe, integracija, gibanje. Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Jera Zajec in Maja Meško Gibalna/športna dejavnost predšolskih otrok s posebnimi potrebami Uvod „ Temeljna usmeritev Evropske unije na področju vzgoje in iz- obraževanja je, da vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne oblike vzgoje in izobraževanja ni razumljeno le kot vključevanje otroka v določen vrtec ali šolo, temveč kot pro- ces, v katerem ima otrok možnosti za najugodnejši razvoj in napredek, katerega končni cilj je doseganje čim višje stopnje neodvisnosti in socialne integracije (Lebarič, Kobal Grum in Kolenc, 2006). S kurikularno prenovo so se tudi v Sloveniji na področju pred- šolske vzgoje zvrstile številne novosti glede socialno-integra- cijske vloge vrtcev, ki naj bi s svojimi strokovnimi delavci skrbeli za razvoj kakovostnih socialnih odnosov med otroki, spodbu- jali strpnost, solidarnost in sožitje med vsemi udeleženci vzgoj- no-izobraževalnega procesa. Prilogo Kurikuluma za vrtce (1999) predstavljajo Navodila h ku- rikulumu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in doda- tno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami. Name- njena so strokovnim delavcem vrtcev, ki imajo v svoje oddelke vključene otroke s posebnimi potrebami, za primerno izvajanje vzgojno-izobraževalnega programa. Uporabljajo se skupaj s Kurikulumom za vrtce. Vključevanje otrok s posebnimi potrebami med druge vrstnike omogoča razvoj njihovih sposobnosti, hkrati pa sprejemanje in priznavanje drugačnosti in motenj, ki jih spremljajo vse ži- vljenje. Obenem dajejo tako otrokom s posebnimi potrebami kot tudi drugim otrokom in odraslim možnost razumevanja in spoštovanja vsakega človeka kot enkratnega in vrednega po- sameznika (Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS, 2011). Otrok s posebnimi potrebami je sposoben učenja in napred- ka na vseh razvojnih področjih, zato naj bo dejaven na vseh 184 Šport oseb s posebnimi potrebami področjih življenja v vrtcu. Glede na njegov razvoj naj mu bo zagotovljeno polno in aktivno sodelovanje z drugimi otroki v skupini in tudi so- oziroma samoodločanje o svojem življenju. Zato se splošni cilji predšolske vzgoje otrok s posebnimi potrebami ne razlikujejo od ciljev vzgoje otrok brez težav v razvoju (Nemec in Krajnc, 2011). Otroku s posebnimi potrebami mora biti v vrtcu omogočen dostop do raznovrstne ponudbe športnih pripomočkov, tako da bo lahko izbiral dejavnosti in načine, imel možnost izbire ožje ali širše igralne skupine, po potrebi pa tudi umika v zaseb- nost, da bo dosegal uspehe in osebne potrditve. Pogosto ima otrok s posebnimi potrebami težave pri enakovrednem sode- lovanju pri igri in delu. Ta težava je lahko posledica otrokove motnje, lahko pa tudi odklanjanje s strani posameznikov ali skupine otrok v oddelku, v katerega je vključen. Težave imajo lahko predvsem otroci, ki izstopajo po vedenjskih vzorcih ali po svojem videzu. Zato je pomembno, da so odrasli pozorni na otroka, ki nakazuje željo po igri z drugim otrokom ali skupino otrok, pa sam tega ne more udejanjiti. Prav tako je potrebno, da odrasli opazijo otroka, ki se pogosto ali praviloma odmika od skupine, ki vzbuja pretirano pozornost in izkazuje nemir. Vedno poskušajmo najprej ugotoviti vzroke otrokovih stisk in težav ter jih poskušajmo omiliti ali odpraviti (Čas, Kastelic in Šter, 2003). Otroka s posebnimi potrebami ne stigmatiziramo, zato odrasli otrok v skupini ne opozarja na njegovo drugačnost. Tako tudi otroci v skupini drugačnosti otroka ne bodo pripisovali poseb- nega pomena in ga bodo lažje ter enakovredno sprejeli med- se. Kurikulum vrtca omogoča, da je lahko otrok s posebnimi potre- bami deležen dodatne strokovne pomoči ob izvajanju vsako- dnevnih dejavnosti v oddelku. Individualna strokovna pomoč v oddelku mora biti izvajana tako, da se ohrani oziroma nada- ljuje otrokova igra ali dejavnost, ki jo izvaja, in da otrok ne čuti dodatne obremenitve. Zato se odrasli vključijo v otrokovo de- javnost kot soigralci ali kot usmerjevalci, pri tem pa spodbujajo otroka k razvijanju gibalnih sposobnosti in usvajanju različnih znanj (Čas, Kastelic in Šter, 2003). Otroci z motnjami v duševnem „ razvoju Otroci z motnjami v duševnem razvoju predstavljajo največjo skupino otrok s posebnimi potrebami. Glede na stopnjo inte- lektualnega in socialno-čustvenega odstopanja od pričakova- nega povprečja govorimo o (Čas, Kastelic in Šter, 2003): otrocih z lažjimi motnjami v duševnem razvoju,• otrocih z zmernimi motnjami v duševnem razvoju,• otrocih s težjimi motnjami v duševnem razvoju in • otrocih s težkimi motnjami v duševnem razvoju.• V oddelke vrtcev so najpogosteje vključeni otroci z lažjimi mo- tnjami v duševnem razvoju, pa tudi nekateri otroci z zmernimi motnjami v duševnem razvoju. Otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju imajo po- gosto težave in motnje, ki v predšolskem obdobju še niso Slika 1: Foto: Bogdan Martinčič Šport oseb s posebnimi potrebami 185 izražene v vsem svojem obsegu, nakazujejo pa se težave na posameznih področjih funkcioniranja, ki opozarjajo na drugač- nost otrokovega razvoja. Zaznamo lahko upočasnjeno kogni- tivno funkcioniranje, zmanjšano sposobnost posploševanja, mišljenje ostaja na konkretni ravni. Otroci imajo lahko težave in motnje na področju občutenja in zaznavanja, oblikovanja predstav in pomnjenja, njihova pozornost je kratkotrajna. Po- gosto imajo ti otroci tudi govorno-jezikovne motnje, slabše gibalne sposobnosti, čustvene težave in težave v socialnem prilagajanju. Otroci so največkrat manj uspešni na večini po- dročij dejavnosti. Slika 2: Foto: Bogdan Martinčič Otroci z zmernimi motnjami v duševnem razvoju se po- membno razlikujejo od otrok z lažjimi motnjami v duševnem razvoju. Imajo nizko stopnjo spoznavnega razvoja, govornega, emocionalno-socialnega in gibalnega razvoja. Njihova motiva- cija za lastno aktivnost je šibka, imajo kratkotrajno pozornost in težave prilagajanja. Ohranjene imajo zmožnosti za razvoj socializacije, komunikacije, samooskrbe, enostavnih dejavnosti in iger, za aktiviranje potencialov pa že skozi vse predšolsko ob- dobje praviloma potrebujejo kontinuirano vodenje in različno stopnjo pomoči, prilagojene dejavnosti in način izvajanja. Delo odraslega je usmerjeno v spodbujanje otrokovega razvo- ja in učenja, ne pa v odpravljanje njegovih motenj. S pravoča- snim in ustreznim spodbujanjem se lahko posamezne težave, ki izhajajo iz otrokove motnje, omilijo, nekatere pa celo odpra- vijo (Nemec in Krajnc, 2011). Prilagoditve časa, prostora in „ izvajanja dejavnosti (povzeto po: Čas, Kastelic in Šter, 2003) Otrok mora imeti možnost in čas, da vse, kar že zmore, opravi samostojno. Za razumevanje novih dejavnosti oziroma prido- bivanje novih izkušenj pogosto potrebuje večjo nazornost in več ponovitev ter tudi prilagajanje dejavnosti glede na njego- ve želje ob različnem času. Prostor je potrebno oblikovati tako, da lahko ob dejavnostih, ki potekajo v oddelku, sočasno poteka tudi individualno delo. Otrok mora začutiti, da je prostor namenjen tudi njemu in da v njem lahko izraža svojo ustvarjalnost. Kurikulum za vrtce dovolj široko opredeljuje cilje in iz njih iz- peljane primere dejavnosti tudi za otroke z motnjami v dušev- nem razvoju, vključene med vrstnike. Dosežki otrok z motnjami v duševnem razvoju so skromni na večini področij dejavnosti. Otroka se pred drugimi otroki ali odraslimi ne izpostavlja, se ga ne primerja z njimi ali ocenjuje njegove sposobnosti v pri- merjavi z drugimi, temveč le z njim samim. Odrasli naj otroka z motnjami v duševnem razvoju spodbujajo k tekmovanju s samim seboj. Otrok z motnjami v duševnem razvoju se slabo zaveda lastne- ga telesa in pogosto dvomi v svoje gibalne sposobnosti, kar ima za posledico težave v socialni integraciji. Zato je potrebno otroka spodbujati k z raznovrstnim gibalnim dejavnostim, s katerimi bo razvijal gibalne ter druge sposobnosti in lastnosti. Otrokova gibalna dejavnost je namreč v izraziti interakciji s spo- znavnimi sposobnostmi in čustveno-socialnimi značilnostmi. Pri individualnem delu z otrokom je potrebno enakovredno vključevati cilje s področja gibanja in jih integrirati s cilji vseh drugih področij. Z ustreznimi gibalnimi nalogami bo otrok pri- dobival nadzor nad gibi velikih mišic in postopno razvijal tudi fino motoriko. Razvijanje finih ročnih spretnosti, ki vključujejo tudi grafomotorične spretnosti, je namreč ena pomembnejših nalog tudi pri individualnem delu z otrokom. Pogosto otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju na govorno-jezikovnem področju zaostajajo za svojimi vrstniki, slabše razumevajo povedano in se manj govorno izražajo. V komunikaciji z otrokom je nujen očesni kontakt. Z otrokom komunicirajo tako, da jih razume, otroka spodbujajo, da se go- vorno izraža, počakajo, da dokonča svojo misel. Otrok naj sliši poleg vsakdanjega besednjaka nove, njemu še neznane izraze. S pomočjo gibanja lahko izrazi svoja čustva, želje, težave, svoje trenutno počutje. Pri različnih skupnih izražanjih, na primer pri plesnih dejav- nostih, ki jih otroci predstavljajo staršem ali drugim otrokom, mora imeti otrok z motnjami v duševnem razvoju vlogo, pri kateri je uspešen in s katero lahko enakopravno sodeluje, kar mu daje občutek pripadnosti skupini in bogati njegove soci- alne izkušnje. Otrok z motnjami v duševnem razvoju ima lahko težave pri vzpostavljanju stikov v skupinah. Zgodi se, da ga otroci odkla- njajo in se izogibajo stalnemu igralnemu partnerstvu z njim, kar ga lahko osami in potiska na rob dogajanja. Odrasli morajo biti na to pozorni, opaziti njegove stiske in mu pomagati poi- skati partnerje v igri. Tudi z neposrednim vključevanjem odra- slih v igro se otrok z motnjami v duševnem razvoju in njegovi vrstniki učijo primerne komunikacije, ki naj temelji na strpnosti in iskanju vlog za vsakega posameznika. Pri skupinskih igrah, kjer so pomembna določena pravila, otrok potrebuje pomoč in usmerjanje, če nastopijo težave z razumevanjem in upošte- vanjem pravil. Pomen igre na prostem je za otroka z motnjami v duševnem razvoju izjemnega pomena. Pogosto v igri na prostem prav- zaprav šele oživi, saj ima veliko možnosti za igranje z narav- nimi materiali, ki ga umirjajo in sproščajo. Igre na prostem, v mivki, na travi, med drevjem, v vodi čim večkrat izkoristimo za individualno delo, kot didaktični material za doseganje ciljev z različnih področij pa lahko domiselno uporabimo vse naravne materiale. 186 Šport oseb s posebnimi potrebami Za igro mora imeti otrok vedno dovolj možnosti; zanj naj ve- ljajo enaka pravila kot za druge otroke. Pomembno je, da so odrasli tudi do otroka z motnjami v duševnem razvoju dosle- dni, da otrok ne postane negotov, da lahko predvideva in tudi sprejema dogovore. Cilji in naloge naj bodo realno dosegljivi oziroma uresničljivi. Posebej pomembni so cilji, ki se navezujejo na spoznavanje samega sebe, svojega telesa, funkcij posameznih delov telesa ter zmožnosti in omejitev, ki mu jih ponuja telo. Pozitivne izku- šnje telesnega občutenja mu pomagajo pri zaznavanju sebe in okolice, s tem pa se krepi njegova samozavest in samopodoba (Čas, Kastelic in Šter, 2003). Slepi in slabovidni otroci „ Slep otrok se normalno razvija le toliko časa, dokler njegov ra- zvoj ni odvisen od vida. Ko pa na njegov razvoj v večji meri vpliva vid, se začenjajo pri otroku z okvaro vida kazati motnje in ovire v razvoju. Zaradi okvare vida imajo otroci težave v za- znavanju zunanjega sveta, slabo orientacijo v prostoru, slabo ocenjevanje razdalje, smeri in vzajemnega odnosa predmetov. Spremljanje sprememb procesov in pojavov, opazovanje spre- memb v naravi ali tudi nadzorovanje svojih gibov je zelo oteže- no ali celo onemogočeno. Njihove predstave o predmetih so siromašne, lahko tudi neustrezne. Pogosto imajo velike težave pri posploševanju. Slabše so tudi otrokove gibalne in funkcio- nalne sposobnosti ter sposobnost socializacije. Po kriterijih sposobnosti gledanja razlikujemo (Čas, Kastelic in Šter, 2003): slabovidnost,• težko slabovidnost, • slepoto z ostanki vida,• slepoto z minimalnim ostankom vida,• popolno slepoto.• Slabovidni otroci in težko slabovidni otroci lahko v prilago- jenih pogojih informacije sprejemajo po vidni poti. Slepi otroci z ostankom vida lahko z vidom prepoznava- jo manjše objekte, predmet opazijo na razdalji od enega do dveh metrov, pri igri in zaposlitvah uporabljajo preostali vid, medtem ko slepi otroci z minimalnim ostankom vida vidijo sence, obrise večjih objektov in večjih predmetov. Vid jim služi predvsem pri orientaciji, samostojnemu gibanju ter praktičnih zaposlitvah. Popolnoma slepi otroci informacije iz okolja sprejemajo po vseh preostalih perceptivnih poteh, predvsem preko tipa in sluha. Da bi bila vzgoja slepega ali slabovidnega otroka uspešnejša in da bi ga čim prej pripravili za življenje, mu je vso skrb potrebno nuditi že od rojstva dalje. Prilagoditve časa, prostora in „ izvajanja dejavnosti (povzeto po: Čas, Kastelic in Šter, 2003) Ker se s pomočjo vida slaboviden ali slep otrok težko orienti- ra ali se ne more, potrebuje več časa pri urejanju, hoji, pri se- znanjanju z novimi pripomočki in izvajanju različnih gibalnih/ športnih dejavnosti. Prostor slepega ali slabovidnega otroka je zmanjšan na doseg rok in nog, kajti ni še sposoben izkoristiti podatkov, ki mu jih nudijo ostala čutila. Oprema igralnice mora imeti zaščitene ro- bove, pripomočki naj nimajo ostrih robov. Športni pripomočki naj bodo vedno na znanem, dogovorjenem mestu, vrata na hodnikih ne smejo ostajati odprta, na poteh, kjer se slep otrok giblje, ne sme biti predmetov. Kjer se giblje slep ali slaboviden otrok, so primerne tipne ozna- ke na tleh, stenah in tudi na omarah za orientacijo. Potrebna je osvetlitev vseh prostorov. Slepega otroka je potrebno nenehno spodbujati h gibanju, saj je nagnjen k pasivnosti in mirovanju. Dejavnosti morajo biti povezane s prijetnimi doživetji; uspehe je potrebno nagraditi s pohvalo. Slika 3: Foto: Bogdan Martinčič Zaradi specifičnega razvoja je pri slepem otroku potrebno po- sebej razvijati gibalne sposobnosti in otroka usmerjati na upo- rabo preostalih čutil (tipa, sluha). Novih gibov ga naučimo pre- ko telesnega stika. Namesto koordinacije oko – roka mora slep otrok vzpostaviti koordinacijo uho – roka. To mu omogoča, da poišče smer zvoka, ki ga predmet oddaja, poseže za njim in ga raziskuje. Roka slepega otroka je osnova za raziskovanje sveta. Otrok z motnjo vida ima enake potrebe po gibanju, manjkajo pa mu spodbude in želja po gibanju. Močno sta izraženi pa- sivnost in nezainteresiranost. Takšen otrok potrebuje veliko gibanja, npr. dejavnosti v vodi, na snegu in v naravi, pri čemer se morajo upoštevati oftalmologova navodila glede na oftal- mološko diagnozo, pričakovan potek očesne bolezni ali stanja ter individualne sposobnosti posameznika. Vse aktivnosti naj spremlja besedno opisovanje. Otrok mora imeti dovolj časa, da lahko aktivnosti izvede čim bolj samostoj- no. Za izvajanje posameznih dejavnosti mu odrasli po potrebi zagotovi neposredno vodenje. Pri določenih aktivnostih naj odrasli poskrbi, da si otrok sname očala. Poleg športnih rekvizitov se otroku ponudijo še zvočne igrače (žoge, baloni, v katerih je npr. zvonček, riž ...), igrače, ki jih otrok potiska pred seboj (vozički, samokolnice), tricikel, skiro, kolo, kotalke, rolke, priporočljive pa so tudi igrače v intenzivnih in kontrastnih barvah. Šport oseb s posebnimi potrebami 187 Za spodbujanje gibalnega razvoja je priporočljivo plavanje, hipoterapija in razne oblike korektivnih vaj ter druge oblike športnih dejavnosti. Z izvajanjem naravnih oblik gibanja (hoja, lazenje, plazenje …) in manipulativnih dejavnosti (oprijemanje, raziskovanje s prsti) bo otrok postopoma razvil potrebo po de- javnosti in željo po raziskovanju. Odsotnost vida pri otroku povzroči počasnejše usvajanje be- sed. Otroku je treba omogočiti, da si nabere raznovrstnih izku- šenj preko različnih čutil ter tako zmanjša govorno zaostajanje. Gibi pri plesnih in drugih gibalnih dejavnostih se mu opišejo ter pokažejo na njegovem telesu in telesu odraslega. Ker ti otroci pogosto nimajo notranje motivacije, jih je treba spod- bujati k dejavnostim. Slep ali slaboviden otrok potrebuje mnogo spodbud okolja, da se vključi v skupino. Potrebno ga je nenehno spodbujati s pomočjo pripomočkov, ki jih prešteva, primerja, meri, razvršča (po obliki, materialu, velikosti itd.). Pomembno je, da postopo- ma razvije orientacijo na telesu in v prostoru glede na položaj telesa. Gluhi in naglušni otroci „ Gluhi in naglušni otroci se razlikujejo med seboj po svojih spo- znavnih, zaznavnih, gibalnih, socialnih, čustvenih, komunikacij- skih in jezikovnih sposobnostih. Glede na stopnjo izgube sluha uvrščamo (Čas, Kastelic in Šter, 2003) – med gluhe: otroke s popolno izgubo sluha in• otroke z zelo težko okvaro sluha;• – med naglušne: otroke s težko okvaro sluha,• otroke z zmerno težko okvaro sluha,• otroke z zmerno okvaro sluha in • otroke z blago okvaro sluha.• Zaradi začasne ali trajne okvare sluha je otrokova sposobnost slišanja odsotna ali omejena. Prizadetost sluha otežuje opravila, spretnosti in vedenja, ki so nujne sestavine vsakdanjika, ko so gluhi ali naglušni otroci vključeni v slišeče okolje. Otrokovo do- življanje okvare in prizadetosti predstavlja oviro, ki ga omejuje v realizaciji pričakovanih družbenih vlog. Za gluhe in naglušne so tako poleg sposobnosti pomembne še stopnja izgube slu- ha, vzrok in čas nastanka izgube sluha, razvitost glasovnega ra- zvoja, čas vključitve v intenzivno slušno in govorno obravnavo, družina, v kateri živi, in morebitne dodatne motnje, ki se lahko pojavljajo glede na vzrok izgube sluha (motnje spomina, disfa- zije ...). Vse to vpliva na njihov razvoj, predvsem na govorni in jezikovni razvoj, ter na njihovo vključenost v ožje in širše okolje (Čas, Kastelic in Šter, 2003). Gluhi in naglušni otroci imajo težave pri razumevanju in upo- rabi govora oz. jezika ter z njim povezanih funkcij, posredno pa tudi z vključevanjem v socialno okolje. Izražajo se lahko na več načinov: v znakovnem jeziku, pri čemer se poslužujejo kretenj, ki so v najzgodnejši dobi predvsem naravne in posnemovalne, s pisanjem, govorom in prstno abecedo. Na več načinov tudi sprejemajo informacije, ki jim jih posredujejo slišeči: z ogledo- vanjem, poslušanjem s slušnim aparatom, polžkovim vsadkom, vibratorjem, v pisni obliki ali risbi ter tudi s kretnjami in prstno abecedo, če je med njimi in slišečimi vzpostavljena znakovna komunikacija. Prilagoditve časa, prostora in „ izvajanja dejavnosti (povzeto po: Čas, Kastelic in Šter, 2003) Pri posredovanju novih vsebin gluhi ali naglušni otrok potrebu- je več časa za razumevanje, sprejem in predvsem predelavo in- formacij. Potrebuje ponovitev novih in manj znanih informacij na različne načine (z govorom, kretnjo, pisanjem, risanjem, sli- kovnimi aplikacijami, prstno abecedo, igranjem vlog – drama- tizacijo) in sprotno preverjanje razumevanja. To zahteva veliko dodatnega časa in iznajdljivosti odraslih v komunikaciji. Gluh ali naglušen otrok posluša s pomočjo tehničnih pomagal (individualni slušni aparat, polžev vsadek, vibrator …). To po- meni, da ne sliši le slabše, ampak sliši predvsem drugače. Za dobro poslušanje s slušnim aparatom so pomembne akustič- ne razmere v prostoru, v katerem se otrok nahaja. Koristen zvok mora presegati hrup okolja od 15 do 20 dB in biti frekvenčno optimalen, ker sicer govor posameznika ne izstopa več iz aku- stičnega ozadja. Igralnica v vrtcu in velikost skupine morata ustrezati temu pogoju. Za individualno strokovno obravnavo otroka je pogosto potreben tudi ustrezen poseben prostor. Gluh ali naglušen otrok vedno »posluša« tudi z očmi. Zato naj sedi blizu odraslega, obraz odraslega naj bo med komunika- cijo vedno obrnjen k njemu. Odrasli naj govori z normalnim ritmom, tempom in normalno glasnostjo. Ust si ne sme za- krivati. Njegov obraz naj bo primerno osvetljen. Pri tem mora paziti, da ne stoji pred izvirom svetlobe (npr. pred oknom), ker to zmanjša vidljivost in razločnost obraza. Uporablja naj veliko vizualnih in drugih didaktičnih pripomočkov. Seznanjen mora Slika 4: Foto: Bogdan Martinčič 188 Šport oseb s posebnimi potrebami biti tudi z osnovami delovanja otrokovega slušnega aparata (individualni slušni aparat, polžev vsadek, vibrator …). Otroci naj čim bolj pogosto izvajajo naravne oblike gibanja. Ker imajo pogosto težave z ravnotežjem, je potrebno temu posve- titi posebno pozornost. Tudi pri gibalnih dejavnostih otrok pra- viloma uporablja slušni pripomoček, zato je treba paziti, da ne pride do situacij, ki bi povzročile poškodbo ušesa in aparata. Otroku naj se z igro spodbuja razvoj fine motorike, še posebej razvoj motorike govoril (igre dihanja in pihanja, igre za razgiba- vanje ustnic in jezika – vsrkavanja, oblizovanje …) in koordina- cije gibanja rok in oči. Pri svojem delu morajo odrasli uporabljati ustrezne pristope in metode dela: pri posredovanju informacij in navodil morajo imeti z otro-• kom očesni kontakt, obliko komunikacije prilagodijo otrokovim sposobnostim in • zmožnostim, otrokovo razumevanje sprotno preverjajo, pri tem upošte-• vajo njegova nebesedna in besedna sporočila, uporabljajo veliko vizualnih pripomočkov (naravni material, • lutke, slike, fotografije, slikanice, avdiovizualne medije, raču- nalnik …), po potrebi delujejo kot komunikacijski »most« med slišečimi • vrstniki in gluhim ali naglušnim otrokom. Gluhi ali naglušni otrok je lahko ustvarjalen in uspešen na raz- ličnih področjih, zato naj se povsem enakovredno ter aktivno vključuje in izraža na vseh področjih. Otrok se vključuje tudi v glasbene dejavnosti; gluh ali naglušen otrok zaznava glasbo s pomočjo vibracij. Otroci z govorno-jezikovnimi „ motnjami Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami predstavljajo zelo heterogeno skupino, v katero spadajo otroci z najpreprostej- šo govorno motnjo, ko otrok ne zna izgovoriti posameznega glasu (črke), do najkompleksnejših govorno-jezikovnih motenj, ko je moteno otrokovo izražanje in razumevanje. Pogosto se pri otroku pojavlja kombinacija različnih pomanjkljivosti, ki se kažejo na različnih področjih sporazumevanja (Čas, Kastelic in Šter, 2003). Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami imajo povprečne ko- gnitivne sposobnosti, ki jih lahko spremljajo posebnosti v delo- vanju centralnega živčnega sistema, ADHD sindrom, specifični primanjkljaji na področju kognitivnega delovanja (strategije, pomnjenje, pozornost ...), težave pri pridobivanju znanj, sekun- darne čustvene ali vedenjske težave. Značilne so težave v go- vornem izražanju ali uporabi jezika. Govorno jezikovne motnje so od lažjih preko zmernih do težjih oblik. Prilagoditve časa, prostora in „ izvajanja dejavnosti (povzeto po: Čas, Kastelic in Šter, 2003) Otrok z govorno-jezikovno motnjo potrebuje več časa, da po svojih zmožnostih odgovori. Odrasli v vrtcu naj imajo dovolj časa za umirjeno komunikacijo z otrokom. Pri posredovanju novih vsebin naj govorijo počasi in razločno. Otrok potrebuje eno ali več ponovitev, dodatno razlago z različnih vidikov in na različne načine. Ob primernem ravnanju odraslih se tudi vrstniki sčasoma na- vadijo počakati na odgovor otroka z govorno-jezikovno mo- tnjo. Vse to mu daje občutek sprejetja, uspešnosti in enakovre- dnosti v skupini. S pomočjo odraslih in vrstnikov lahko razvije pozitivno samopodobo in se sporazumevanju ne izogiba. Pri vodenih dejavnostih naj bo otrok v ospredju, blizu odraslega, ki mu bo tako lažje pomagal, ponovil navodila, ga spodbujal in vzdrževal očesni kontakt. Nekateri otroci z govorno-jezikovno motnjo imajo tudi težave pri gibanju. Te otroke je potrebno posebej spodbujati, da se po svojih zmožnostih vključujejo v vse aktivnosti in vztrajajo pri izvajanju. Sprva je velik poudarek na naravnih oblikah gibanja; otrok naj spozna in obvlada lastno telo v prostoru in času. Nato postopoma prehaja na sestavljene (kompleksnejše) športne dejavnosti. Otroci naj izvajajo igre dihanja in pihanja ter dejavnosti, s ka- terimi razvijajo motoriko govoril. Ob različnih in raznovrstnih zabavnih igrah otroci urijo izpihovanje, vsrkavanje, oblizovanje … Otroka se ne uči govoriti, njegovega govora se ne popravlja. Otroka se spodbuja k besedni komunikaciji; pri tem mora imeti možnost izražanja glede na svoje zmožnosti. Gibalno ovirani otroci „ Gibalno ovirani otroci imajo prirojene ali pridobljene okvare, poškodbe gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živ- čevja. Gibalno ovirani otroci imajo lahko kombinacije s slušni- mi, vidnimi in govornimi motnjami, motnjami v duševnimi ra- zvoju, prisotne so lahko tudi čustvene težave. Gibalno ovirani otroci se med seboj razlikujejo tudi po stopnji oviranosti (Čas, Kastelic in Šter, 2003): lažje gibalno ovirani,• zmerno gibalno ovirani, • težje gibalno ovirani,• težko gibalno ovirani. • Lažje gibalno ovirani otroci imajo slabše gibalne sposobno- sti zaradi pomanjkljivosti gibalnih izkušenj. Prisotne so manjše težave na področju senzorike in percepcije. Otroci imajo razvit govor, ki je lahko nepopoln, siromašen, artikulacijsko neizde- lan. Zmerno gibalno ovirani otroci imajo motnje gibov, ki pov- zročajo zmerno funkcionalno prizadetost. Otroci hodijo na krajše in daljše razdalje brez ali z ortopedskimi pripomočki. Prisoten je senzorni in perceptivni primanjkljaj zaradi pomanj- kanja čutno gibalnih izkušenj. Otrok ima govorno motnjo, ki zmanjšuje uspešno komunikacijo z okolico. Govor se razvija ali je nepopolno razvit. Prisotne so lahko lažje motnje psihosoci- alnega funkcioniranja (čustvene, storilnostne). Šport oseb s posebnimi potrebami 189 Slika 5: Foto: Bogdan Martinčič Težje gibalno ovirani otroci imajo motnje gibov, ki povzro- čajo težjo funkcionalno prizadetost. Pri hoji in gibalnih dejav- nostih so potrebni pripomočki. Velik izpad imajo na področju percepcije in senzorike. Prisotne so lahko izrazitejše govorne te- žave, motnje socialnega vedenja in motnje organskega izvora. Težko gibalno ovirani otroci imajo malo uporabnih gibov. Samostojno gibanje ni možno, so popolnoma odvisni od po- moči. Imajo težko prizadetost na področju senzomotorike in percepcije. Otroci so težko moteni v komunikaciji, sporazume- vajo se s pomočjo nebesedne komunikacije. Lahko imajo izra- zite težave v psihosocialnem vedenju. Gibalno ovirani otroci imajo pogosto govorno-jezikovne teža- ve, ki so posledica gibalne motnje. Tako nekateri otroci govori- jo počasi in tiho, drugi sunkovito, tretji monotono … Otrokova vokalizacija je odvisna od kontrole telesa in glave ter koordi- nacije dihanja. Komunikacija z otrokom naj bo vedno v višini njegovih oči. Prilagoditve časa, prostora in „ izvajanja dejavnosti (povzeto po: Čas, Kastelic in Šter, 2003) Gibalno ovirani otrok za pripravo in izvajanje dejavnosti potre- buje več časa kot drugi vrstniki. V skupini mora imeti možnost, da se kljub svoji oviranosti pripravi sam ob minimalni pomoči vrstnikov oziroma odraslih. Imeti mora možnost izbire med različnimi dejavnostmi glede na njegove interese, želje, sposobnosti itd., ne da bi njegovo dejavnost prekinjali. Potrebno je predvideti daljši čas za dokon- čanje aktivnosti oziroma njegove dejavnosti načrtovati tako, da jih lahko konča po delih. Za gibalno oviranega otroka je prostor eden od pomembnih dejavnikov pri vključevanju v okolje. Odstraniti je potrebno ovi- re in otroku omogočiti nemoteno gibanje v športni igralnici, igralnici, sanitarijah, na hodniku, v garderobi ter dostop do dru- gih prostorov v vrtcu. Gibalno ovirani otrok potrebuje prilagojen delovni prostor, or- topedske pripomočke in prilagojen didaktični material. Zago- toviti je potrebno možnost izvajanja individualne obravnave v igralnici in po potrebi v ločenem prostoru. Vključuje se lahko v vse dejavnosti vrtca v okviru svojih zmo- žnostih (sprehodi, izleti, vrtec v naravi, gibalne igre ...) z ustrezni- mi prilagoditvami. Ob tem odrasli upoštevajo otrokove intere- se, sposobnosti ter otrokovo zmožnost aktivnega sodelovanja. Otroci v oddelku morajo biti seznanjeni z njegovo gibalno ovi- ro in z oblikami in načini pomoči, ki mu jo lahko nudijo. Če otrok ne hodi, naj ga odrasli vozijo, potiskajo po igrišču, po prostoru, na odeji, ponjavi, blazini, nizkem vozičku, lahko z njim v naročju plešejo, tečejo, poskakujejo, se vozijo po toboganu, mu pomagajo zlesti na plezala … Otrok mora uživati v gibanju, zato naj izvaja dejavnosti, pri katerih bo lahko čim bolj samo- stojen. Gibalno ovirani otrok naj ima možnost, da se lahko na različne načine izraža. Izvaja naj dejavnosti, pri katerih je lahko uspe- šen in kjer bodo njegove gibalne težave čim najmanj izražene. Športni pripomočki naj bodo razporejeni tako, da bo otroku omogočen dostop do njih in v dosegu njegovih rok. Pri načrtovanju dejavnosti je potrebno predvideti, da bo tudi gibalno ovirani otrok našel svoje mesto v skupini. Pravila, ki se oblikujejo v skupini, morajo biti takšna, da veljajo za vse, tudi zanj. Cilji, ki se navezujejo na spoznavanje narave in odnosov v njej, so zelo pomembni, saj ima otrok zaradi svoje okvare pogosto manj možnosti vsakodnevnega pridobivanja izku- šenj. Otrok s pomočjo teh dejavnosti spoznava samega sebe, funkcije posameznega dela telesa ter zmožnosti in omejitve lastnega telesa. Otroci z motnjami vedenja „ in osebnosti V vrtce so vključeni tudi otroci s posebnimi potrebami v smislu motenj vedenja in osebnosti, ki potrebujejo strokovno obrav- navo. Otroci z motnjami vedenja in osebnosti imajo težave predvsem v prilagajanju (posamezni znaki neustreznega prilagajanja še ne kažejo, da obstaja motenost) (Čas, Kastelic in Šter, 2003): otroci, ki izražajo razne telesne težave in motnje,• otroci z razvadami in navadami,• otroci z čustvenimi in vedenjskimi znaki neustrezne prila-• goditve, otroci s težavami in motnjami kontaktov.• Otroci, ki izražajo razne telesne težave in motnje; motnje hranjenja, prebave in izločanja, motnje spanja, težave z diha- njem, alergije in bolečine po telesu, včasih pa so to otroci, ki prihajajo v vrtec z buškami, modricami, ki naj bi bile posledice padcev, v resnici pa gre lahko za grobo fizično ravnanje ali zlo- rabo s strani staršev. Otroci z razvadami in navadami; sesanje prstov, grizenje nohtov, vrtenje las, škripanje z zobmi ter motorične navade (t. i. ritmično in samodestruktivno praznjenje, kot je pozibavanje, tolčenje z rokami, butanje z glavo ob zid …). Otroci s čustvenimi in vedenjskimi znaki neustrezne pri- lagoditve; to so otroci s pretirano, pa tudi pasivno trmo, to- gotnimi izbruhi, razdražljivi, nevarno agresivni otroci, včasih so 190 Šport oseb s posebnimi potrebami taki otroci cmeravi, pretirano plahi, izražajo številne strahove, ljubosumnost ali pa so težko predvidljivega vedenja in nesmo- trno aktivni itd. Slika 6: Foto: Bogdan Martinčič Otroci s težavami in motnjami kontaktov; lahko se kaže kot samotarstvo, izogibanje vrstnikom, zasmehovanje s strani vr- stnikov, nevključevanje v igre, slabo komuniciranje, strah pred odraslimi, plahost pred vrstniki, lahko pa so tudi taki, ki »nikoli ne ubogajo«, so neprestani uporniki, ne upoštevajo navodil, dogovorov, opozoril, neprestano nagajajo vrstnikom, »izziva- jo«, »zahtevajo celega človeka«, grizejo, ščipajo, udarjajo dru- ge otroke, so stalno grobi do odraslih, vrstnikov, živali in stvari. Pri tem pa ne gre toliko za impulzivne izbruhe (kot pri prejšnji opredelitvi), ampak za stalnost v njihovem odnosu. Bistvo razlikovanja (razvojnih) vedenjskih posebnosti od ome- njenih vedenjskih težav je v sposobnosti (v znanju in izkušnjah) prepoznati otrokov skriti namen in sporočila določene oblike vedenja – ali se vede drugače kot njegovi vrstniki zato, ker bi rad (spoznal) več, kot (znajo) imajo vrstniki, ali zato, da bi si za- gotovil tisto, kar vrstniki (znajo) imajo, njemu pa manjka (izku- šnje, sprejetost, sigurnost). Prilagoditve časa, prostora in „ izvajanja dejavnosti (povzeto po: Čas, Kastelic in Šter, 2003) Prostorske in časovne prilagoditve za vzgojno težavnejših otrok praviloma niso potrebne, razen predvidevanja, da nekateri otroci pogosteje in hitreje uporabljajo stvari na nepredvidljiv, neobičajen način, zaradi česar lahko pride do poškodb, uhaja- nja, neupoštevanja pravil v neznanih in potencialno nevarnih situacijah, kot so cesta, živalski vrt itd. Za neposreden pristop odraslih k vzgojno težavnejšim otrokom (z motečim vedenjem) in tistim, ki kažejo težave na čustvenem področju, je za uspešno vzgojno delo potrebna vzpostavitev in ohranjanje ustreznega osebnega odnosa. Ob tem odrasli ne poskuša komaj vzpostavljenega odnosa uporabiti za dosego drugih ciljev. Otroka je potrebno sprejeti takega, kakršen je. Zaradi vzgojne težavnosti odrasli otroka ne odklanjajo ali zapostavljajo. Kljub težavam, ki jih otrok povzroča s svojim motečim vedenjem, naj odrasli ostanejo strpni. Za otroka je namreč izrednega pomena, da mu pokažejo svoja čustva in nestrinjanje ob neprimernem vedenju, vendar morajo to storiti tako, da bo to usmerjeno na kritiko vedenja, ne pa na kritiko otroka kot osebe. V trenutkih, ko otrok s svojim vedenjem preseže meje dovolje- nega, mu odrasli nudijo oporo, tako da se mu približajo (tele- sno, čustveno); otroku razložijo, kako bi lahko ravnal ustrezneje. Otrokov uspešen poskus je potrebno opaziti ali pohvaliti. Kadar vzgojno težavnejši otroci s svojim vedenjem ogrozijo sebe ali vrstnike, odrasli smejo in morajo posredovati odločno, saj so odgovorni za njihovo varnost. Pomembno je, da odrasli svoje ravnanje otroku na razumljiv način razložijo in utemeljijo. Pravila, ki jih odrasli postavijo, naj bodo čim bolj jasna, pred- stavljena na otroku razumljiv način, predvsem pa naj jih ne bo preveč. Določeno mero motečega vedenja je smiselno tudi dopuščati. Prevelika vnema pri odpravljanju motečega vedenja lahko ta- kšno vedenje celo poveča. Najtežje je presoditi, katero vedenje je “manipulativnega značaja” (ko otrok poskuša nekaj pridobiti zase), katero pa posledica nezmožnosti drugačnega reagiranja. Pogosto je namreč vedenje preplet obeh mehanizmov, zato je pri vodenju teh otrok potrebna velika fleksibilnost. Odrasli naj poskušajo prepoznati predhodne znake možnega motečega vedenja, da lahko preusmerijo dogaj anje, preden pride do nekontroliranega izbruha. Pojav motečega vedenja odrasli preusmerijo tako, da ponudijo druge dejavnosti ali pa moteče vedenje poskušajo izpeljati na bolj konstruktiven na- čin. Otrokom je potrebno pogosto ponuditi dejavnosti, ki lahko zmanjšujejo razvojne primanjkljaje ali vrzeli, ki so posledica otrokove specifične življenjske situacije in največkrat tudi vzrok ali povod za moteče vedenje. Čustveni primanjkljaji se odpra- vljajo s prijaznostjo, naklonjenostjo, z izrazom zaželenosti, z drobnimi pozornostmi itd. Pomembno je, da se odrasli pred otrokom ne pretvarjajo, ampak so do njega posebej pozorni. Slika 7: Foto: Bogdan Martinčič Primanjkljaji na kognitivnem področju se zmanjšujejo z inten- zivnejšim spoznavanjem narave in družbe, bogatenjem bese- dnega zaklada, razvijanjem sposobnosti za ritem, glasbo, likov- no ustvarjanje, ples in z razvijanjem raznovrstnih oblik osebne izraznosti. Vzgojno težavni otroci imajo radi materiale, kot so plastelin in glina. Otroci, ki preživijo večji del dneva v stano- vanju, pred televizorjem, potrebujejo več gibanja na zraku, v naravi, med ljudmi. Šport oseb s posebnimi potrebami 191 Vedenjsko težavni otroci so pogosto tudi gibalno manj spre- tni, kar slabo vpliva na njihovo samopodobo. Z izvajanjem raznovrstnih gibalnih/športnih dejavnosti otroci spoznavajo značilnosti in zmožnosti lastnega telesa, kar je pomembno za človekovo samopodobo. Otroci zadovoljijo tudi svoje naravne potrebe po gibanju in igri ter razvijajo svoje gibalne, funkcio- nalne in druge sposobnosti. Sklep „ Otroci s posebnimi potrebami, ki se vključujejo v redne oddel- ke vrtcev, potrebujejo prilagojene pogoje za optimalen razvoj in učenje v predšolskem obdobju. V vrtcih jim tako zagotavlja- jo vključitev v oddelke z manjšim številom otrok, individualno prilagojeno delo strokovnih delavcev glede na specifične po- trebe otrok in dodatno individualno strokovno pomoč zunaj oddelka. Pristop vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne od- delke vrtca mnogi strokovnjaki ocenjujejo kot najboljšo prakso. Vključevanje otrok s posebnimi potrebami med druge vrstni- ke omogoča otroku s posebnimi potrebami razvoj njegovih potencialov in sposobnosti, stike z vrstniki in lažjo socializa- cijo. Neprecenljive izkušnje dobijo tudi drugi otroci, ko se ob vključitvi otroka s posebnimi potrebami srečajo z drugačno- stjo (Nemec in Krajnc, 2011). Učijo se strpnosti, premagovanja predsodkov, razumevanja in spoštovanja vsakega človeka kot enkratnega in vrednega posameznika. Literatura „ Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS.1. (2011). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Čas, M., Kastelic, L., Šter, M. idr. (2003). 2. Navodila h kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami (http://www.mss.gov.si). Lebarič, N., Kobal Grum, D. in Kolenc, J. (2006). 3. Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami. Radovljica: Didakta d.o.o. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). 4. Razvoj in učenje predšolskega otroka. Lju- bljana: Grafenauer založba d.o.o. Schmidt, M. (2004). Na poti k integraciji/inkluziji v osnovni šoli. 5. Šolsko polje, 15 (3-4), 65–81. Zore, N. (2009). Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v vrtec – 6. integracija. Vzgoja in izobraževanje, (5-6), 37–39. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). 7. Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Prof. dr. Mateja Videmšek Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – katedra za predšolsko športno vzgojo mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si 192 Šport oseb s posebnimi potrebami Physical Eduaction for Pupils with Physical Disabilities in First Educational Period Abstract Inclusive education has brought many dilemmas and ques- tions. Primary and physical education teachers are meeting with those questions, when they have pupil with physical dis- ability included in class. Therefore, recommendation for work with pupils with different disabilities at physical education are presented in the article. We are introducing particular physical impairment more in detail, above all from point of view of nec- essary adaptations at physical education. We are passing sport contents within first educational period and some adaptations within these in continuation. Basic starting points for assess- ment of pupils with physical disability at physical education are suggested. Key words: pupils with physical disabilities, physical education, first educational period. Izvleček Inkluzivno izobraževanje prinaša veliko dilem in vprašanj. Z njimi se srečujejo tudi razredni učitelji in športni pedagogi, ko imajo v razredu vključenega gibalno oviranega učenca. Zato v prispevku podajamo priporočila za delo z gibalno oviranimi učenci pri športni vzgoji. Podrobneje predstavlja- mo posamezno obliko gibalne oviranosti predvsem z vidika potrebnih prilagoditev pri športni vzgoji. V nadaljevanju po- dajamo športne vsebine v prvem vzgojno izobraževalnem obdobju in nekaj prilagoditev znotraj teh. Podajamo tudi osnovna izhodišča za ocenjevanje gibalno oviranega učen- ca pri športni vzgoji. Ključne besede: gibalno ovirani učenci, športna vzgoja, prvo vzgojno izobraževalno obdobje. Tjaša Filipčič Športna vzgoja v prvem vzgojno-izobraže- valnem obdobju osnovne šole za učence z različnimi gibalnimi ovirami Uvod „ V osnovnošolskem obveznem izobraževanju ima športna vzgoja pomembno vlogo. Učenci s težavami na področju gi- banja potrebujejo pri športni vzgoji zaradi razvojnih značilnosti drugačen, individualiziran pristop. Potrebujejo njim prilagoje- ne metode, uporabo pripomočkov, razumevanje in medseboj- no pomoč, drugačen časovni ritem in interdisciplinarno obrav- navo, pri čemer poleg učitelja sodelujejo tudi drugi strokovni delavci: šolska svetovalna služba, zdravstvene ustanove, sveto- valni centri, fizioterapevt, delovni terapevt in starši. Prepričani smo, da naredimo največjo napako, če učenca s težavami na področju gibanja ne vključimo v pouk športne vzgoje, saj bo prikrajšan za pridobivanje pozitivnih izkušenj na področju gi- banja, zato ga bomo kasneje v odraslem obdobju zelo težko vključili v športne dejavnosti (Sherril, 1998; Van Lent, 2006). Priporočila za delo s posamezno stopnjo težave na področju gibanja Učenci z različnimi stopnjami gibalnih težav izkazujejo različne težave na gibalnem področju. Nekateri učenci imajo lahko pri- sotnih več težav, drugi le posamezne. Vsaka od stopenj zmanj- šanih zmožnosti zahteva prilagojen pristop, ki ga je vredno izpostaviti. Učenci z lažjimi težavami na področju gibanja so pri gi- banju samostojni, potrebujejo le manjše prilagoditve in niso odvisni od pripomočkov; z njimi bomo lahko izvajali praktič- no vse vsebine, ki so zajete v učnem načrtu za športno vzgojo Šport oseb s posebnimi potrebami 193 ( Kovač idr., 2011); pri atletiki bodo morda imeli nekoliko več te- žav pri skokih v daljino in višino; pri gimnastiki lahko pričakuje- mo težave pri hoji na gredi in vesah (ker se težko držijo le z eno roko) ter povsod, kjer je za dobro izvedbo potrebna aktivnost obeh rok. Iz istega razloga bodo pri igrah z žogo verjetno lahko uporabljali le boljšo roko/nogo. To ne pomeni, da bomo slabšo roko/nogo zanemarili – nasprotno: kjer se le da, krepimo, razte- zamo obe roki/nogi. Težave se lahko kažejo pri učenju plesnih korakov; pri plavanju bodo imeli morda več težav pri koordina- ciji dela rok in dihanja zlasti tedaj, ko želimo sintezo celotnega gibanja in bodo zato potrebovali veliko utrjevanja. Učenci z zmernimi težavami na področju gibanja imajo te- žave pri hoji po neravnem terenu in stopnicah, lahko samostoj- no hodijo na krajše razdalje, za daljše pa uporabljajo tricikel ali voziček na ročni pogon. Občasno potrebujejo pomoč asistenta. Pri gibanju lahko uporabljajo različne ortopedske pripomočke: če so od njih odvisni, so lahko na športnem področju pri do- ločenih aktivnostih bolj ovirani, ker nimajo prostih rok. Zaradi tega imajo lahko težave pri manipulaciji z žogo z rokami. Učenci s težjimi težavami na področju gibanja uporabljajo voziček na ročni pogon, so že odvisni od pomoči drugih (lahko le delno). V primeru, da imamo vključene učence s paraplegi- jo, bomo z njimi lahko izvajali večino vsebin učnega načrta. V odraslem obdobju bodo ti lahko uspešni tekmovalci v atletiki, košarki na vozičkih, namiznem tenisu. Pri teh učencih moramo biti pozorni na možnost poškodb (zlomi, rane, omrzline) ter poskrbeti, da bodo zaradi inkontinence urejeni. Učenci z drugi- mi diagnozami bodo imeli lahko več težav, vendar pa se bodo lahko še vedno ukvarjali s precej širokim naborom vsebin: z atletiko (teki, meti), plesno improvizacijo, pri gimnastiki bodo verjetno izvajali le gimnastične vaje, s športnimi igrami (pri odbojki bodo žogo bodisi le lovili in jo metali ali pa bo žogo zamenjal balon), plavanjem (tudi težje gibalno ovirani učenci in učenke se vsako leto udeležijo državnega prvenstva v plava- nju), jahanjem, namiznim tenisom, badmintonom … Učenci z najtežjimi težavami na področju gibanja se lahko vključijo k pouku športne vzgoje, čeprav so povsem odvisni od pomoči drugih. Seveda je izbira primernih športnih panog močno zmanjšana, pa vendar: njihove glavne športne igre so: elementarne, moštvene in štafetne igrice, igre natančnosti in prilagojeni golbal (igra z zvenečo žogo). Praktični napotki za delo z učenci z različnimi boleznimi in s tem povezanimi težavami na po- dročju gibanja Učenec s cerebralno paralizo. Cerebralna paraliza (v na- daljevanju CP) je skupina razvojnih motenj gibanja in drže, ki so posledica okvar v možganih ploda ali dojenčka in vodijo v zmanjšanje zmožnosti na različnih področjih. Težave na po- dročju gibanja lahko spremljajo epilepsija, motnje zaznavanja, kognitivnih sposobnosti, sporazumevanja in/ali vedenja (Bax idr., 2005). Otroke s CP lahko razvrstimo v eno od petih stopenj lestvice za razvrščanje otrok glede na grobe gibalne sposob- nosti (Palisano idr., 1997) (sposobnost sedenja, vstajanja, stoje, hoje in teka). Otroci, razvrščeni v višje stopnje (IV in V), so ve- zani na uporabo vozička in zmorejo le zelo enostavne veščine (npr. odbijanje lahkega predmeta ali kazanje na izbrani pred- met). Otroci, razvrščeni v III stopnjo, lahko hodijo s pomočjo pripomočkov (opornice, hodulja), vendar le na krajše razdalje. Otroci v II stopnji lahko hodijo brez pripomočkov, vendar ima- jo težave pri hoji v skupini, pri hoji po bolj zahtevnem terenu (travnik, peščena podlaga, navkreber ali navzdol po pobočju ali stopnicah). Otroci v I stopnji lahko hodijo tudi na daljše raz- dalje, zmorejo celo teči, vendar je način gibanja še vedno dru- gačen kot pri zdravih otrocih (npr. dostopanje na sprednji del stopala, obračanje spodnjih udov ali stopal navznoter, hitrejše utrujanje, zvišana napetost mišic, manjši obseg giba v sklepih spodnjih udov). Ne glede na stopnjo težav na področju giba- nja opozarjamo na nekatere značilnosti, ki so pomembne pri športni vzgoji: izberimo take športne vsebine, v katerih bo učenec s CP – uspešen in zadovoljen, učenec s CP se lahko zelo hitro utrudi, kar vpliva na nadzor – gibanja in drže; potrebuje več časa za počitek pred novo ak- tivnostjo, preveriti je potrebno, kateri način gibanja učencu s CP naj- – bolj ustreza (hoja ali voziček), ne spodbujamo hitrih aktivnosti (npr. teka ali tekmovanja pri – veščinah, saj to zviša napetost mišic, kar vodi v dodatne za- plete v poteku bolezni (slabšanje obsega gibljivosti, poslab- šanje vzorca gibanja)), če je učenec težko teče, tek zamenjamo s hojo, – učenec s CP bo bolj uspešen pri aktivnostih, ki bo zahteva- – la grobo motorično kontrolo (hoja, metanje žoge, plezanje), kot pa pri tistih aktivnostih, ki zahtevajo dobre drobnogibal- ne spretnosti (prijemanje loparja, odbijanje žoge), učencu s CP ponudite, da sam najde rešitev, svoj način ali – strategijo gibalne aktivnosti, novo veščino naj se uči po korakih z več ponovitvami – po- – membneje je, da se veščino nauči, kot pa da se izvaja veliko ponovitev, kar vodi v utrujanje in zviševanje napetosti mišic, najdite položaj, ki bo učencu s CP najbolj ustrezal v posa- – mezni aktivnosti, predvsem z vidika nadzora drže in gibanja (npr. sedeči položaj pri lovljenju žoge), ponudimo pomoč sošolca, če je to potrebno oz. primerno, – izberimo tako gibalno dejavnost, pri kateri se učenec ne bo – bal padca ali poškodbe, uporabimo lažje, večje in mehkejše žoge za lovljenje in po- – dajanje, uporabimo manjše žoge za lovljenje ter žoge, ki bodo pri- – merne za udarjanje z loparji in udarjanje z nogo, učenca s CP opozarjamo glede ustreznega sedenja, načina – gibanja in drugih strategij pri izvedbi aktivnosti, ki se jih na- uči pri fizioterapevtu; če smo v zvezi s tem v dvomih, se po- svetujmo s strokovnjakom (fizioterapevt, športni pedagog s specialnimi znanji, spec. razvojne pediatrije, spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine). Učenec po nezgodni poškodbi možganov. Otrok po ne- zgodni poškodbi možganov ima lahko podobne težave na področju gibanja, epilepsijo, motnje zaznavanja, kognitivnih sposobnosti, sporazumevanja in/ali vedenja kot otrok s cere- bralno paralizo. Na področju gibanja ima lahko motnje ravno- težja, kontrole položaja glave in trupa, izvajanja hotenih gibov, napetosti mišic, občutenja, koordinacije in načrtovanja gibanja. 194 Šport oseb s posebnimi potrebami Lahko ima tudi nehotne gibe, ki se ob hoteni aktivnosti še bolj izrazijo. Za te učence veljajo enaka priporočila pri izbiri športnih ak- – tivnosti in načinu prilagajanja: aktivnosti izberemo glede na funkcijske sposobnosti, izberemo aktivnosti, ki ne zvišujejo mišičnega tonusa (napor, – hitrost) in tako ne vodijo v poslabšanje stanja zaradi slabša- nja gibljivosti sklepov (kontrakture), spodbujamo dobro izvedbo, – učenca učimo strategijo izvedbe. – Podobno velja tudi za učence po prebolelem tumorju možga- nov ali vnetju. O načinu vadbe, predvsem o količini se je zaradi pogosto prisotnega hitrega utrujanja potrebno posvetovati s strokovnjaki. Učenec s spino bifido. Spina bifida nastane zaradi motnje v zapiranju nevralne cevi zgodaj v razvoju ploda. Ker se nevralna cev zapre le deloma ali sploh ne, pride do okvare živčevja. Po- sledično lahko pri osebah s spino bifido najdemo slabše ali od- sotno delovanje mišic spodnjih udov, motnje občutenja, mo- tnje v nadzoru izločanja blata in urina, epileptične krče, motnje v kroženju likvorja in zvišan pritisk v lobanji, pogostejša vnetja možganov in urinarnega trakta. Zaradi omejenih zmožnosti gi- banja se kasneje v razvoju pogosto razvijejo tudi kontrakture, deformacije sklepov, lahko tudi izpah kolka, skolioza in okvara ledvic. Pri načrtovanju športnih aktivnosti moramo upoštevati zmo- žnosti učenca na področju gibanja. Učenec lahko hodi na kraj- še razdalje in z uporabo opornic ali pa je popolnoma vezan na voziček in sploh ne more hoditi. Ker je okvara živčevja trajna, vadba ne izboljša gibalnih sposobnosti, saj se okvarjene celice živčevja ne obnovijo. Pretirano gibanje v nepravilnem vzorcu lahko stanje še poslabša (deformacije sklepov, kontrakture). Za te učence so primerne lažje aktivnosti, ki upoštevajo gibalne sposobnosti. Če učenec nima pogostih vnetij urinarnega trak- ta, je zanj zelo primerno npr. plavanje. Slika 1: Učenci s spino bifido so lahko polno vključeni v pouk športne vzgoje (avtor: B. Lah, 2006) Učenec s poškodbo hrbtenjače. Gibalno/športna dejavnost je v veliki meri odvisna od višine in vrste poškodbe hrbtenjače, potrebno pa je tudi vedeti, ali je prekinitev hrbtenjače popolna ali nepopolna. Učenci s poškodbo/okvaro hrbtenjače se lahko zelo hitro – utrudijo, učenec z višjo (težjo) poškodbo ne more doseči enake ravni – telesne pripravljenosti kot učenec z nižjo poškodbo; razlog za to je slabše delovanje mišic, energetsko bolj zahtevno gibanje, ki ga učenec sploh zmore, slabše delovanje srčno- žilnega sistema, gibalno dejavnost je potrebno individualno prilagoditi viši- – ni poškodbe (vratni, prsni, ledveni ali križni del hrbtenjače); učenec, ki ima poškodbo hrbtenjače, ima lahko poleg težav na področju gibanja tudi težave z nadzorom krvnega priti- ska, srčnega utripa, težave z regulacijo telesne temperature, spremenjenim občutenjem dotika, temperature, vibracij, lahko čuti kronično bolečino, ni zmožen potenja na koži, ki je nižje od nivoja poškodbe, učenec ima lahko tudi težave z odvajanjem urina in blata; – potreben je posvet s strokovnjakom, da to pri izvajanju špor- tne vzgoje ni moteče, pri športni vzgoji je potrebno opozoriti vse ostale učence – glede varnosti, kadar je v igri prisoten otrok z invalidskim vo- zičkom; tudi ostali učenci se lahko poškodujejo, pri športni vzgoji je potrebno vadbo organizirati tako, da je – za učence na invalidskih vozičkih več prostora, učenec na vozičku je vedno v nižjem položaju in zahteva pri- – lagoditev tehnike izbranih športnih dejavnostih, višina (vratni, prsni, ledveni ali križni del) in vrsta poškodbe – (popolna ali nepopolna) določata ravnotežje oz. sposobnost nadzora položaja in gibanja telesa, gibljivost, moč in hitrost na vozičku ter s tem tudi kvaliteto izvedbe izbrane gibalne dejavnosti, učenec na vozičku ima manj časa, da tehnično pravilno izve- – de udarec/met, ker z obema rokama poganja voziček. Učenec z živčno-mišičnim obolenjem. Skupina živčno-mi- šičnih obolenj je zelo raznolika. Nekatera obolenja so zelo red- ka, zato se je za posameznega učenca smiselno posvetovati s strokovnjaki, ki učenca vodijo v zdravstveni ustanovi. Ena od takih bolezni je Duchennova mišična distrofija. Je dedna bo- lezen, ki se pojavlja pri dečkih do šestega leta. Je napredujoča bolezen, kar pomeni, da se stanje s časom poslabša, večina izgubi sposobnost hoje do 12. leta. V stoječem položaju lah- ko opazimo značilne spremembe, ki so posledica šibkih mišic: pretirana ledvena krivina, izbočen trebuh, pretirano iztegova- nje kolen, tanka stegna, pretirano zadebeljena meča, padajoča stopala, težave pri hoji, pogosti padci. Šibkost mišic vodi v slab- šanje obsega gibanja v sklepih, lahko tudi v razvoj skolioze in deformacije sklepov spodnjih udov. Kasneje se pojavi še odpo- vedovanje srčne mišice, slabša se tudi sposobnosti dihanja. Pri teh otrocih je tudi večje tveganje za pojav motenj pozornosti, motnjo avtističnega spektra, za učne težave, kognitivne teža- ve (kratkotrajni verbalni spomin), ki so posledica odsotnega ali nefunkcionalnega distrofina v možganih. Zdravila za to bolezen ni, lahko pa upočasnimo upadanje funk- cijskih sposobnosti. Svetujemo lahke vaje, npr. plavanje. Vaje pomagajo pri vzdrževanju moči mišic, gibljivosti in izvedbe aktivnosti. Neaktivnost poslabša bolezen. Kasneje v poteku bolezni učenci potrebujejo tudi pripomočke, npr. opornice, Šport oseb s posebnimi potrebami 195 vozičke. Zaradi slabšanja sposobnosti dihanja potrebujejo re- den nadzor pri specialistu pulmologu. Učenec z razvojno motnjo koordinacije Razvojna motnja koordinacije (RMK) je motnja gibanja, ki je vzrok za učne težave in/ali izvajanje vsakodnevnih aktivnosti, hkrati pa ni posledica znane bolezni, npr. cerebralne paralize ali mišične distrofije (Blank, 2011). Predstavlja motnjo v obdelavi dražljajev, zaradi česar je oteženo k cilju usmerjeno delovanje. Učenci z RMK so počasni in neučinkoviti v gibanju. Težko na- črtujejo lastno gibanje, ga analizirajo in spreminjajo oz. prila- gajajo cilju ter okoliščinam. Po predlogu smernic evropskega združenja za otroke z zmanjšanimi zmožnostmi (Blank, 2011) je za te otroke pomembno postopno učenje posameznih veščin s pomočjo učenja strategije: otrok izbrano veščino analizira, ob vodenju pedagoga naredi načrt izvedbe, izpelje nalogo, nato pa oceni uspešnost izvedbe in prilagodi načrt. Na ta način se učenec uči strategije izvedbe različnih aktivnosti (Sangster, Be- ninger, Polatajko in Mandich, 2005). V predšolskem obdobju starši in vzgojitelji pri učencih z RMK ugotavljajo težave in počasnejši razvoj na področju plazenja, lazenja, sedenja, aktivnosti v stoji, hoji in tudi govora. Gibalne aktivnosti izvajajo počasi. Težave imajo pri teku, skakanju, lo- vljenju ter metanju žoge in pri tem zaostajajo za vrstniki. Pri gi- balnih aktivnostih mnogokrat padejo, imajo težave pri hoji po stopnicah (navzgor in navzdol). Težko navezujejo stike, so zadr- žani in napeti. Pogosto imajo težave z orientacijo v prostoru in ne razumejo pojmov, kot so: stopi noter, stopi na, stopi pred, stopi zadaj. Opaziti je mogoče, da so počasni pri oblačenju, zapenjanju gumbov, pri hranjenju se mnogokrat popackajo, risanje je v primerjavi z vrstniki manj razvito, slabo držijo pisalo. Če vzgojitelji opazijo, da se te težave pogosto pojavljajo, naj govorijo s starši, ti pa naj se obrnejo na otrokovega zdravnika, ki bo znal svetovati. Tak otrok ima posebne vzgojno-izobraže- valne potrebe, ki jih mora upoštevati vsak učitelj, tudi učitelj športne vzgoje. V šolskem obdobju se učenec z RMK pogosto izogiba pouku športne vzgoje in drugih iger, ker je po navadi zadnji, pogosto pade in zato med vrstniki ni sprejet. Pozornost in koncentracija je lahko slaba, lahko ima specifične učne težave na področju matematike ter branja in pisanja, ni sposoben pomniti in slediti navodilom, kar velja tudi za športno vzgojo. Didaktična priporočila učiteljem, ki imajo vklju- čenega učenca z RMK pri športni vzgoji Učitelj mora poznati mora vzroke in posledice RMK; vedeti – mora, da otrok ni len, ampak da se boji neuspeha ali poškod- be in se zato izogiba gibalne aktivnosti in športne vzgoje; sošolcem razložimo, kaj je to RMK, – potrebno se je pogovoriti tudi z drugimi učitelji, kjer dobimo – informacije o morebitnih drugih specifičnih težavah (disle- ksija, disgrafija) učenca, potrebno se je pogovoriti s starši otroka in jih opogumiti, – da otrok ne bo izostajal ali se izogibal pouka športne vzgo- je. Starše opogumimo, da je gibalno/športna aktivnost po- membna kvaliteta družinskega življenja, če je potrebno, se- stavimo program vadbe, učitelj naj se pogovori z učencem; pomaga naj mu razvijati – pozitiven odnos do poraza in zmage; otrok naj tekmuje sam s seboj in ne z drugimi; praktični prikaz aktivnosti naj bo preprost, opremljen s pre- – prostimi navodili; otroku ponudimo, naj bo včasih tudi vodja ali tisti, ki izbira – svoje vrstnike za igro; načrtujemo in organiziramo take gibalne aktivnosti, kjer se – učenec počuti varnega, sam išče gibalne rešitve in išče za- dovoljstvo v gibanju, učenca vključimo v dopolnilni pouk, kjer z njim delamo in- – dividualno, pri preverjanju in ocenjevanju znanja pri športni vzgoji upo- – števamo težave, ki so posledica primanjkljajev na senzomo- toričnem področju. Športne vsebine za učence s težavami na podro- čju gibanja Učitelji se mnogokrat sprašujejo, katere vsebine lahko posame- znik s težavami na področju gibanja izvaja. Seveda je potrebno poznati vzrok in stopnjo zmanjšanih zmožnosti, vendar lahko trdimo, da je veliko gibalnih dejavnosti, ki jih opredeljuje Učni načrt za športno vzgojo (Kovač idr., 2011), primernih za učence s težavami na področju gibanja. V nadaljevanju predstavljamo športne vsebine za drugo in tretje vzgojno izobraževalno ob- dobje ter opozarjamo na nekatere posebnosti. Prvo vzgojno izobraževalno „ obdobje (1., 2. in 3. razred) Naravne oblike gibanja in igre Ob pregledu dejavnosti znotraj naravnih oblik gibanja in iger ugotavljamo, da so skoraj vse dejavnosti izvedljive v celoti ali pa so potrebne prilagoditve. Posebnosti pri vadbi: če učenec s težavami na področju gibanja težko teče, naj ak- – tivnost izvaja v hoji, različne vrste plazenja, lazenja in valjanja so zelo primerne za – to skupino učencev, saj ponujajo veliko taktilnih dražljajev in pridobivanje novih izkušenj na področju občutenja in gradi- tve telesne sheme, pri elementarnih igrah takemu učencu olajšamo gibanje ali – pa drugim učencem otežimo gibalno nalogo (npr. tek naprej postane tek vzvratno za učence, ki nimajo ovir), če posamezna gibalna naloga poveča napetost v mišicah, – potem najdemo ustreznejšo dejavnost, če učenec s težavami na področju gibanja ne more izvesti – določene dejavnosti, lahko praktično znanje nadomesti s te- oretičnim znanjem. Ta učenec naj ve, zakaj se ogrevamo; kaj pomeni biti hiter, močan, gibljiv, natančen in vzdržljiv; pozna naj pravila enostavnih iger in spoštuje športno obnašanje. 196 Šport oseb s posebnimi potrebami Atletska abeceda Ob pregledu dejavnosti znotraj atletske abecede ugotavljamo, da učenec s težavami na področju gibanja lahko izvaja: krajšo hojo in tek v naravi, – enostavne štafetne igre z elementi hoje, krajših tekov, skokov – in metov, met žogice ali žvižgača z mesta v cilj in daljino, – met žogice ali žvižgača z mesta in z zaletom v cilj in daljino – ter mete večjih žog na različne načine. – Izpostavljamo še nekaj posebnosti pri vadbi: kvaliteta izvedbe je pomembnejša od hitrosti izvedbe, – dejavnosti se izvajajo počasneje, – skoke nadomestimo ali izključimo, če tega učenec ne zmo- – re, prilagodimo hitrost in razdaljo hoje ali teka, – atletske vsebine zahtevajo veliko moči, zato bodimo pozorni – na morebitno hitro utrujenost. Gimnastična abeceda Ob pregledu dejavnosti gimnastične abecede ugotavljamo, da učenci s težavami na področju gibanja določenih dejavnosti ne bodo mogli izvesti (predvsem naskoki na orodja, doskoki), vendar nas to ne sme odvrniti od vadbe. V tem obdobju ima učenec običajno še nizko telesno težo, kar omogoča učitelju, da pri različnih dejavnostih lažje pomaga. Učenec s težavami na področju gibanja bo lahko: izvajal gimnastične vaje s pripomočki in brez njih ter ob glas- – beni spremljavi, učenec z manjšo težavo bo lahko izvajal različne vrste valja- – nja, zibanja, stojo na lopaticah, torej aktivnosti, ki se izvajajo na tleh; lahko izvede tudi preval naprej ali nazaj, vendar z ustreznim prilagajanjem, kot je npr. ustrezna klančina, učenec z manjšimi težavami bo lahko plezal po letveniku, – poševni klopi, zviralih, torej tam, kjer je telo v stiku površino, tudi učenec, ki je na invalidskem vozičku, bo lahko s pomo- – čjo zapustil invalidski voziček in morda izvajal enostavne ak- tivnosti na tleh, če določenih dejavnosti ne bo zmogel (npr. premeta v stran, – skokov, preskokov), bo dejavnost teoretično opisal, če bodo sonožni in enonožni skoki težko izvedljivi, potem te – aktivnosti odsvetujemo, vaje ravnotežja bo učenec izvajal na tleh in ne na klopi, – če ne more preskočiti kolebnice, jo bo prestopil; če je učenec – na invalidskem vozičku naj s kolebnico rokuje (z njo niha v različne smeri). Plesne igre Ob pregledu vsebin plesnih iger ugotavljamo, da so to dejav- nosti, ki jih učenec s težavami na področju gibanja pogosto vendarle zmore izvajati. Dejavnosti so naslednje: gibanje s posameznimi deli telesa in celotnim telesom (raz- – lične vrste nihanja, valovanja, kroženja), posnemanje predmetov, živali, rastlin, pravljičnih junakov s – pantomimo (ob glasbeni ali ritmični spremljavi), gibanja ob notranjih (izražanje občutkov, razpoloženj, funk- – cionalnih lastnosti predmetov idr.) in zunanjih spodbudah (različne zvrsti glasbe, različni predmeti, drobno orodje), interpretacija različnih enostavnih ritmov s ploskanjem in – preprostim gibanjem, izvajanje vaj dihanja in sproščanja, – izvajanje otroških plesov: izštevanke, rajalne igre, plesne igre – idr., izvajanje preprostih ljudskih plesov s pomočjo ali pa na in- – validskem vozičku. Plavalna abeceda Plavanje je ena najpomembnejših dejavnosti za osebe s teža- vami na področju gibanja. Voda omogoča večjo svobodo v gibanju, telo posameznika pa je zaradi zakonitosti, ki jih voda ponuja, tudi lažje. Vsebine, primerne za učenca s težavami na področju gibanja, so naslednje: hoja in tekanje v plitvi vodi z različnimi nalogami in igrami, – vaje za privajanje na odpor vode, potapljanje glave, gledanje – pod vodo, izdihovanje v vodo, plovnost in drsenje, varno skakanje na noge v vodo oz. učenje varnega vstopa v – vodo s pomočjo druge osebe ali brez nje, povezava elementov privajanja na vodo z izbranimi elemen- – tarnimi igrami v plitvi vodi, povezava elementov privajanja na vodo z izbranimi elemen- – tarnimi igrami v globlji vodi, učenec obvlada eno od tehnik plavanja, – vaje za varnost v vodi in tehnika plavanja prsno, kravl ali hrb- – tno, tudi učenec s težavami na področju gibanja naj pozna teo- – retične vsebine: nevarnosti v vodi, še zlasti pri skokih v vodo. Pozna naj pravila varnosti in red na plavališču. Razume naj pomen zamenjave mokrih kopalk s suhimi in vzdrževanje higiene v vodi ter zunaj nje. Kadar ima učenec pomembne težave na področju gibanja in/ ali učenja, lahko za učenje gibanja v vodi (in plavanja) uporabi- mo učenje po konceptu Halliwick. Igre z žogo Igre z žogo so med učenci zelo priljubljene. Učenec s težavami na področju gibanja lahko kljub temu izvaja veliko dejavnosti z žogo: nošenje in kotaljenje različnih žog na različne načine, – vodenje žoge z roko, nogo in palico na mestu, v gibanju na- – ravnost in s spremembami smeri zadevanje različnih mirujo- čih ciljev s kotaljenjem žoge, metanjem z roko in udarjanjem žoge z nogo ali palico, zadevanje različnih mirujočih in gibljivih ciljev med giba- – njem s kotaljenjem žoge, metanjem (z eno in obema roka- ma) in udarjanjem žoge z nogo ali palico, podajanje in lovljenje lahke žoge z obema rokama na me- – stu, Šport oseb s posebnimi potrebami 197 podajanje žoge z eno ali obema rokama, lovljenje in vodenje – žoge med gibanjem, podajanje in zaustavljanje žoge z notranjim ali zunanjim de- – lom stopala na mestu in med gibanjem, nadzorovano odbijanje balona z rokami ali nogo, – nadzorovano odbijanje lahke žoge z rokami ali loparjem, – izvajanje štafetne igre z žogo brez ali s pomočjo invalidskega – vozička. Dodatno svetujemo še: balon predstavlja žogo, s katero je posameznik s težavami na – področju gibanja vedno uspešen, spodbujajte tudi razvoj roke ali noge, ki ni dominantna ali je – prizadeta, dovolite več odbojev žoge ob tla, – dovolite kotaljenje, če posameznik žoge ne more vreči, – prilagodite razdaljo in hitrost, – kvaliteta meta in lovljenja je bolj pomembna kot razdalja in – moč meta, sodelovanje v ekipi je pomembnejše kot tekmovanje, – pri elementarnih igrah ima učenec s težavami na področju – gibanja lahko več prilagoditev. Preverjanje in ocenjevanje znanja „ pri športni vzgoji Spremljanje in preverjanje sta podlagi za ocenjevanje športne vzgoje. Pogosto se postavlja vprašanje, zakaj se ocenjuje sto- pnjo usvojenosti športnih znanj ter spremlja osebne športne dosežke posameznika. To vprašanje se še posebej izpostavlja, kadar imamo vključenega učenca s težavami na področju gibanja. Odgovor podaja Kovač idr. (2011), ki pravi: »Načrtno spremljanje in povratna informacija o zbranih podatkih učen- čevega napredka ter opazovanje in analiziranje procesa dela omogočajo učitelju ustrezno načrtovanje športno-vzgojnega procesa, prilagoditev pouka posamezniku, svetovanje pri iz- boljšanju njegovih dosežkov ali odpravljanju pomanjkljivosti in vključevanju v različne zunajšolske dejavnosti.« Kadar ima učitelj v razredu vključenega učenca s težavami na področju gibanja, naj pri ocenjevanju tega učenca upošteva naslednja osnovna izhodišča: Če je stopnja težav na področju gibanja težja in prak-1. tičnega ter teoretičnega znanja ni možno ocenjevati, potem je učenec neocenjen, vendar vključen v pouk športne vzgoje. Če učenec s težavami na področju gibanja lahko pri-2. lagojeno izvaja športne aktivnosti, se ocenjuje osebni napredek učenca. V kolikor učitelj ne more oceniti določenega praktične-3. ga športnega znanja, naj praktične vsebine zamenja s teoretičnimi vsebinami, ki jih oceni preko nastopov, pi- snih in ustnih ter drugih izdelkov. Teoretične vsebine so podane v učnem načrtu za športno vzgojo in smo jih predstavili pri posamezni športni vsebini. Ocenjuje se takrat, ko je določena praktična in teore-4. tična vsebina obravnavana in utrjena ter jo učenec s težavami na področju gibanja dobro obvlada. Upoštevati je potrebno, da so učenci s težavami na po-5. dročju gibanja lahko v času ocenjevanja utrujeni, kar še zniža nivo izvedbe. Preverjanje in ocenjevanje naj poteka po krajših etapah 6. z odmori ali v več srečanjih. Literatura „ Bax, M., Goldstein, M., Rosenbaum, P., Leviton, A., Paneth, N., Jacobs-1. son, B. in Damiano, D. L. (2005). Proposed definition and classification of cerebral palsy. Dev Med Child Neurol 47, 571–576. Blank, R. (2011). 2. EACD recommendations and interdisciplinary clinical gu- idelines for definition, diagnosis, assessment and intervention of develo- pmental Coordination Disorder. Manuscript 2011. Maulbronn: EACD. Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, 3. J., Pleteršek, K. in Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Špor- tna vzgoja [Elektronski vir] . Ljubljana : Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. Palisano, R., Rosenbaum, P., Walter, S., Russell, D., Wood, E. in Galuppi, 4. B. (1997). The gross Motor Classification System for Cerebral Palsy. Dev Med Child Neurol 39, 214–223. Sangster, C.A., Beninger, C., Polatajko, H.J. in Mandich, A. (2005). Cogni-5. tive strategy generation in children with developmental coordination disorder. Can J Occup Ther, 72(2), 67–77. Sherril, C. (1998). 6. Adapted Physical Activity Sport and Recreation: crossdi- sciplinary and lifespan. Dubuque : McGraw Hill Companies. Van Lent, M. (2006). 7. Count me in. A guide to Inclusive Physical Activity, Sport and Leisure for Children with Disability. Leuven: Acco. Dr. Tjaša Filipčič, doc. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Kardeljeva pl.16, 1000 Ljubljana tjasa.filipcic@pef.uni-lj.si 198 Šport oseb s posebnimi potrebami Children and adolescents with dyspraxia, and sport activity Abstract Dyspraxia is a complex disorder affecting all areas of the child’s development. It is classified among non-verbal specific learn- ing difficulties and is also known as a developmental disorder of co-ordination or a “clumsy child syndrome”. It is a hidden deficiency, as children with dyspraxia do not differ from their peers in normal circumstances, because they can hide their disorder very well. During sport activities, such child or adoles- cent is maladroit in all exercises, ball games are a big problem for them, sometimes they do not understand the rules, they cannot orient themselves in a gym and their balance and co-or- dination are very limited. They cannot control their body; they are clumsy and get tired quickly. In general, they have poorer motor abilities compared to their peers, they are strained and afraid of potential injuries, they are ignored by their peers be- cause of their lack of sport skills – all of which leads to social exclusion and exposure to derision during group games. Key words: (dys)praxia, movement co-ordination, sport activity, sport teacher Izvleček Dispraksija je kompleksna motnja, ki vpliva na vsa področja otrokovega razvoja. Uvrščamo jo med neverbalne specifične učne težave, poznana pa je tudi kot razvojna motnja koordi- nacije ali sindrom nerodnega otroka. Je prikrit primanjkljaj, saj se otroci z dispraksijo v običajnih okoliščinah ne razli- kujejo od vrstnikov, ker znajo dobro skriti svojo motnjo. Pri športnih dejavnostih je tak otrok ali mladostnik nespreten pri vseh nalogah, igre z žogo mu predstavljajo velike težave, včasih ne razume navodil, v telovadnici se ne znajde, ravno- težje in koordinacija sta zelo omejena. Ne nadzoruje svojega telesa, je neroden in se hitro utrudi. Na splošno je gibalno manj sposoben od svojih vrstnikov, nesproščen, strah ga je morebitnih poškodb, tudi vrstniki ga zaradi njegovega neu- speha pri športu zanemarjajo, kar vodi k socialni izključeno- sti in posmehovanju zlasti pri skupinskih igrah. Ključne besede: (dis)praksija, koordinacija gibanja, športna dejavnost, športni pedagog. Vesna Šinkovec, Damir Karpljuk, Tjaša Filipčič, Mateja Videmšek, Jera Zajec, Maja Meško, Vedran Hadžič Otroci in mladostniki z dispraksijo ter športna dejavnost Uvod „ Beseda dispraksija (ang. dyspraxia) izhaja iz grške besede pra- ksija (»praxia«), ki pomeni »delati, udejanjiti, izvajati, opravilo« in s katero opisujemo priučeno sposobnost za načrtovanje ter izvajanje niza koordiniranih gibov v nekem zaporedju za do- sego določenega cilja. Beseda dis (dys) pa pomeni »težavno, problematično, stežka« in tako dejansko beseda dispraksija po- meni slaba praksa. Termin se uporablja za opis težav pri izvaja- nju voljnih aktivnosti. Ob izvajanju različnih dejavnosti ti otroci kažejo znake frustracij (Sian's dyspraxia page, 2007). »Praksija se nanaša na hoteno izvajanje sestavljene gibalne naloge, ki ima določen cilj ali namen. Označujejo jo intenci- onalnost, hotnost, koordiniranost v prostoru in času, potek giba v določenem redu, ki je prilagojen cilju akcije. Praksija ni prirojena, ampak se razvije v zgodnjem otroštvu; je razvojni produkt. Praksična aktivnost ima cilj, odvija se v prostoru in času, zato je obstoj skladnega odnosa med strukturami cen- tralnega živčnega sistema – organizatorji praksije – in njihovih funkcij na psihomotoričnem področju bistven« (Ozbič, 2006a, str. 38). Dispraksija je kompleksna motnja, saj vpliva na vsa področja otrokovega razvoja. Uvrščamo jo med neverbalne specifične učne težave, poznana pa je tudi kot razvojna motnja koordi- nacije ali sindrom nerodnega otroka. Je prikrit primanjkljaj, saj se otroci z dispraksijo v običajnih okoliščinah ne razlikujejo od vrstnikov, ker se znajo dobro skriti za svojo motnjo. Otroke s to motnjo najlažje prepoznamo, ko se pojavijo nove gibalne naloge in veščine, saj pridejo takrat težave najbolj do izraza (Šinkovec, 2011). Šport oseb s posebnimi potrebami 199 Dispraksija ali razvojna motnja koordinacije se pojavi ob roj- stvu ali v zgodnjem razvoju otroka in vpliva na njegov razvoj. Predstavlja motnjo v senzorični obdelavi prispelih dražljajev, ki otežuje k cilju usmerjeno in smotrno delovanje (Filipčič, 2006). Pri dispraksiji gre verjetno za napako pri razvoju nevronov v možganih. Možgani zato potrebujejo dalj časa za predelavo informacij, včasih pa se zgodi, da izgubijo že oblikovan odziv ali odgovor na določen dražljaj, zato se nanj ne odzovejo ustre- zno ali se včasih sploh ne odzovejo (Kesič, 2004). Kavkler (2003, str. 48) jo je definirala tako: »Dispraksija je oško- dovanost višjih kortikalnih procesov, ki vplivajo na načrtovanje in izvajanje naučenih, voljnih in namenskih gibov, ob normalno razvitih refleksih, moči, tonusu, koordinaciji in čutilih.« Otroci z dispraksijo so zelo raznolika skupina povprečno in nadpov- prečno intelektualnih sposobnosti, ki imajo skrite primanjklja- je, saj se po telesnih značilnostih ne razlikujejo od vrstnikov. Vzrok je pogosto neprepoznan, ker niso prisotne tako izrazite in očitne nevrološke okvare kot pri drugih motnjah v razvoju. Dispraksija vpliva na katerokoli področje ali pa na vsa področja otrokovega razvoja – od gibalnega, socialnega, čustvenega, intelektualnega do senzornega razvoja, posledično pa tako prizadene normalen proces učenja in povzroča učne težave. Vsakega otroka prizadene na drugačen način, z različno inten- ziteto in v različnih časovnih obdobjih, zato je pomembno, da se intervencija začne čim prej, saj je le tako najbolj učinkovita (Šinkovec, 2011). Ozbič (2006b) govori o treh vrstah dispraksije: izvajalna dispra- ksija (težave pri načrtovanju ustreznega gibalnega sosledja v določeni prostorsko-časovni omejitvi); ideativna dispraksija (te- žave v predstavljanju in pravilnem priklicu gibalnega progra- ma); konstruktivna dispraksija (težave, motnje na predstavnem nivoju mišljenja). Poleg tega so lahko prisotne tudi slaba ko- ordinacija fine in grobe motorike, težave gibalnega načrtova- nja, slab kratkoročni spomin, težave vidnega spomina, motnje orientacije in prostorske organizacije, slaba zavest o prostoru, slab orientacijski čut, slaba sposobnost dejavnosti v ritmu, odsotnost senzomotorične integracije, taktilne in perceptiv- ne težave, vidno-konstruktivne težave in upočasnjen govorni razvoj. Razvojno motnjo koordinacije najpogosteje opisujemo z okvaro ali nezrelo organizacijo gibanja, lahko pa so primanj- kljaji tudi pri zaznavanju ter miselnem in jezikovnem delovanju. Vzrok dispraksije je pogosto neznan, ker učenec nima očitnih nevroloških okvar, kot je npr. cerebralna paraliza. V populaciji otrok in mladostnikov najdemo od osem do deset odstotkov tistih, ki imajo lažjo stopnjo dispraksije, dva odstotka pa jih ima hujšo stopnjo (Magajna idr., 2008). Kljub primernim tehnikam učenja, spodbudnemu okolju in načeloma povprečnim inte- lektualnim sposobnostim imajo otroci z dispraksijo velike teža- ve pri gibanju in učenju. V normalnih okoliščinah se tak otrok na prvi pogled ne razlikuje dosti od vrstnikov, vse dokler ne napoči čas za usvajanje novih (predvsem gibalnih) veščin. Pri- zadene trikrat do štirikrat več dečkov kot deklic, pri deklicah pa je pogostejša hujša oblika (Kesič, 2004). V nobenem primeru ne mine s starostjo, vendar pa se lahko motnjo omili. Pri vsa- kem posamezniku se pokaže v drugačni obliki in jakosti, zato Foto: Bogdan Martinčič 200 Šport oseb s posebnimi potrebami je nujno, da obravnavamo vsakega otroka posebej in mu pri- lagodimo njegove dejavnosti ter ga pri tem spodbujamo, smo potrpežljivi in vztrajni (Kesič, 2004; Magajna idr., 2008). Značilnosti otrok z dispraksijo „ Otroci z dispraksijo so počasni in neučinkoviti v gibanju, čeprav imajo lahko čisto normalno mišično funkcijo in so normalno inteligentni. Težava se pojavi pri povezavi med mišicami in in- telektom. Motnje nastopijo v zgodnjem zoritvenem obdobju. Dispraksija je gibalni problem in je opazna navzven kot slaba koordinacija na isti način kot druge vrste motenj senzorične integracije, ki se pojavljajo kot učne težave. Otroci imajo velike težave pri zasnovanju lastnega gibanja, pri ustreznem načinu opisovanja gibanja, pri dobrem načrtovanju in oblikovanju gi- banja. Najbolje se učijo s posnemanjem, zato so ustna navodila priporočljiva šele takrat, ko je otrok dejavnost že večkrat izve- del. Gibalni načrt se počasi ponotranji in prikliče. Ustvarjalnost pri igri je zanje zelo zahtevna naloga, saj razpolagajo le z eno- ličnim gibalno-igralnim vedenjem (Filipčič, 2006). »Otroci in mladostniki z dispraksijo se na zunaj ne razlikujejo od vrstnikov, njihovi primanjkljaji so praviloma prikriti. In prav zato je pomembno, da se odrasli težave dispraksije naučijo prepoznati, da bi otroke lahko ustrezno podprli in jim poma- gali. Ker odrasli (starši, učitelji in tudi drugi strokovnjaki) ne po- znajo in ne prepoznavajo težav dispraksije, imajo ti otroci in mladostniki številne težave v šoli in v zasebnem življenju, slabo samopodobo in pogosto težave pri socialnem vključevanju« (Magajna idr., 2008, str. 47). »Dispraksija vpliva na vse nivoje osebnega življenja otroka, saj se prepleta z vsemi veščinami osebne avtonomije, z vsakodnev- nimi dejavnostmi, igranjem ter gibanjem, s komuniciranjem z okolico, socializacijo, kasneje pa še z vsemi šolskimi vsebinami, nenazadnje pa z vsemi veščinami, ki vplivajo na uspeh v šol- skem obdobju.« (Ozbič, 2006b, str. 96). Pri Uradu za razvoj šol- stva je strokovna skupina v Konceptu dela Učne težave v osnovni šoli (2008) opisala dispraksijo kot specifično učno težavo. Otrok z dispraksijo slabo gibalno načrtuje, pogosto potrebuje za vsak posamezni del giba več gibalnega načrtovanja, kot je sicer potrebno. Pri učenju nove športne tehnike ali igre mora zahtevana gibanja vedno znova načrtovati, da bi se zadržala v spominu, za to pa potrebuje še več časa. Otrok ima slabo telesno shemo, predstavo pa tudi manj razpoznavnih občutenj o svojem telesu. Otroško igrišče je zanj velikokrat prostor te- snobe in strahu, saj mu velika igrala ne pomenijo dosti zaradi slabega telesnega zaznavanja (Kremžar in Petelin, 2001). Otroci in mladostniki z dispraksijo „ pri pouku športne vzgoje Pri pouku športne vzgoje otroka z dispraksijo hitro opazimo, saj močno odstopa od drugih otrok. Še preden pride do te- lovadnice lahko opazimo, da ima težave s športno obutvijo in oblačili, saj ima lahko odvezane vezalke ali pa je pozabil za- peti hlače, majico. Pri tem opravilu je lahko tudi zelo počasen. Pri sami vadbi se opazi, da je zelo nespreten pri vseh nalogah, velike težave mu predstavljajo igre z žogo, včasih ne razume navodil, v telovadnici se ne znajde, ravnotežje in koordinacija sta zelo omejena, včasih se kar spotakne ob blazino, ne nadzo- ruje svojega telesa, je neroden in se hitro utrudi. Na splošno je gibalno manj sposoben od svojih vrstnikov, nesproščen, strah ga je morebitnih poškodb, pa tudi vrstniki ga zaradi njegovega neuspeha pri športu zanemarjajo; gre za socialno izključenost, posmehovanje pri skupinskih igrah. »V šolskem obdobju se otrok z dispraksijo pogosto izogiba pouku športne vzgoje in drugih iger, ker je po navadi zadnji, pogosto pade in zato med vrstniki sprejet kot neuspešen. Pozornost in koncentracija sta zelo slabi, lahko ima specifične učne težave na področju matematike ter branja in pisanja, ni sposoben pomniti in slediti navodilom, kar velja tudi za špor- tno vzgojo« (Filipčič, 2007, str. 38). Razlikovati pa moramo med pojmoma gibalna zanemarjenost in dispraksija. Gibalna zanemarjenost pomeni, da otrok v svo- jem otroštvu ni izkusil vseh radosti, ki jih šport ponuja. Starši se niso gibalno ukvarjali z njim zaradi pomanjkanja prostega časa, neznanja in lastne neaktivnosti ter pomanjkanja finanč- nih sredstev. Nekateri starši zaradi pretiranega strahu pred poškodbami ali nečistočo ne dovolijo otrokom določenih aktivnosti. S tem naredijo otroku več škode kot pa koristi, saj otrok tako ne dobi pozitivnega odnosa do gibalnih/športnih dejavnosti. A otroci se bodo kljub temu razvili, vendar pa je vprašanje, do katere stopnje in kako bo to vplivalo na njihov nadaljnji razvoj (Tušak, Tušak in Tušak, 2003). Gibalna zanemar- jenost pomeni, da otrok v otroštvu ni usvojil gibalnih izkušenj in je zato pri gibanju nespreten, neroden, otroci z dispraksijo pa zaradi motnje ne morejo ustrezno načrtovati gibalnega progama in so zato pri športni dejavnosti pa tudi na drugih področjih neuspešni. Otroci in mladostniki z dispraksijo se velikokrat izogibajo pouku športne vzgoje, pogosto tudi prinesejo opravičilo od zdravnika, da so oproščeni pouka, kar pa ni razlog, da se taki otroci pouka športne vzgoje ne bi udeleževali oziroma bi bili pri pouku pasivni (Šinkovec, 2011). Otroka ali pa mladostnika vključimo na več načinov: lahko je naš pomočnik in aktivno sodeluje pri pripravljanju in pospravljanju orodij in pripomoč- kih, ki jih potrebujemo pri vadbi, lahko pomaga pri sojenju iger z žogo, lahko je časomerilec pri atletskih disciplinah, ki se merijo z minutami in sekundami. Sodeluje lahko tudi tako, da pripravlja teoretične vsebine v obliki plakatov, projektov, semi- narskih nalog, ki jih potem na vadbi tudi ustrezno predstavi, ostali učenci pa jih praktično udejanjijo in od tega odnesejo še več, kot bi sicer. Še preden pa pride do tega, da otrok ali mladostnik z dispra- ksijo prinese opravičilo od zdravnika, lahko preventivno poskr- bimo za to, da se s starši in z otrokom pogovorimo o njegovi motnji in prilagoditvi pri pouku (Šinkovec, 2011). Nekateri starši običajno ne vidijo pozitivnih strani, ki jih športna dejavnost oziroma konkretno športna vzgoja prinese, kljub številnim razi- skavam in priporočilom različnih strokovnjakov. Svojega otroka skušajo zaščititi pred neuspehom in pred zasmehovanjem vr- stnikov, vendar pa s tem otroku ne naredijo usluge, marveč rav- no nasprotno. Otrok se kljub svojim težavam in motnjam mora gibati, saj bo le tako kljuboval bolezni našega časa – debelosti, zdravstvenim težavam in drugim negativnim dejavnikom, ki jim prinaša sodobno življenje. Starše opogumimo, naj se njihov Šport oseb s posebnimi potrebami 201 otrok udeležuje športne vzgoje, saj je gibanje pomembna se- stavina vsakega posameznika, družine, družbe. Pomembno je, da je otrok vključen v proces, ne glede na njegov rezultat, saj je bistvo to, da otroci naredijo nekaj zase, za svoje telo in dušo ter se družijo z vrstniki. Nazorno jim moremo razložiti, da no- benemu otroku, pa naj bo še tako oviran, ne smemo prikrajšati gibalnega udejstvovanja in užitka ter sprostitve, ki ga gibanje ponuja, saj ne samo, da s športom vplivamo na boljše gibalne sposobnosti in spretnosti, temveč z njim dosežemo tudi to, da se otrok skladno in celostno razvija ter vplivamo na njegovo zdravje in bio-psiho-socialno komponento. Staršem moramo predstaviti prilagojen program dela za njiho- vega otroka, ki ga lahko sestavimo tudi v sodelovanju z njimi, da bodo lahko potem te vsebine v njihovem prostem času izvajali skupaj. Velik poudarek pri vadbi pa je seveda ustrezna varnost, ki jo moramo zagotoviti pri vsaki vadbeni nalogi. Nenazadnje pa je bistveno to, da je treba biti do otroka z dispraksijo potr- pežljiv, ga na vsakem koraku vzpodbujati, voditi in usmerjati, saj le tako ne bo prehitro obupal nad športnimi dejavnostmi (Šinkovec, 2011). Starše, ki imajo otroka z dispraksijo, moramo prepričati, da je šport koristen tudi za njegovega otroka, pa čeprav pri tem ni uspešen. Starši velikokrat poudarjajo akademsko znanje, špor- tno pa zanemarjajo, zato jim moramo predstaviti pozitivne učinke športa, kot so socializacija, druženje s prijatelji, različni dražljaji in prijetna doživetja (Šinkovec, 2011). Glavni namen športne aktivnosti je doseči tudi to, da se otroci tudi v prostem času ukvarjajo s športom, saj so v današnjem času velikokrat iz- postavljeni negativnim dejavnikom življenja. Na plečih staršev je, da so otrokom z dispraksijo za zgled in da jih spodbujajo k produktivnemu ter čim bolj aktivnemu načinu življenja. Le tako bodo dosegli, da bo njihov otrok zdrav, vesel in ga ne bo strah pred športno vzgojo ter novimi izzivi, ki ga čakajo v življenju. Starši otrok s posebnimi potrebami so že tako nekoliko bolj obremenjeni kot starši običajnih otrok, zato se jim veliko stvari zdi nepotrebnih oziroma ne sprevidijo, da tudi njihovi otroci morajo živeti polno življenje. Če bomo prepričali starše, da je gibanje zdravo in da pozitivno vpliva na otrokovo samopodo- bo ter na vsa področja v njegovem življenju, potem smo zago- tovo na pravi poti, da se bo otrok športne vzgoje posluževal in aktivno sodeloval. Starši so pomemben faktor pri otrokovem udejstvovanju na katerem koli področju, saj ga oni vzgajajo ter ga podpirajo na njegovi poti. Trditev, ki jo večkrat slišimo: če so otroci srečni in zadovoljni, potem so tudi starši, zato je naša skrb, da se otroku posvetimo, mu dejavnosti ustrezno prilago- dimo, ga spodbujamo in mu nudimo take aktivnosti, v katerih bo otrok užival in bo čim bolj uspešen, saj to posledično vodi do njegove večje samozavesti in osebnega zadovoljstva (Šin- kovec, 2011). Didaktična priporočila učiteljem športne vzgoje Učitelj športne vzgoje se pri pouku športne vzgoje srečuje z različnimi profili učencev. Med njimi so tudi taki, ki imajo po- sebne potrebe, in prav zato se mora o vseh posebnostih ustre- zno izobraziti. To lahko sam stori tako, da si priskrbi ustrezno literaturo, jo preuči in jo nato uporabi pri delu z učenci, lahko se udeleži seminarjev, ki jih organizirajo razne institucije v okvi- ru stalnega strokovnega izpopolnjevanja ali pa se obrne na strokovnjake, kot so fizioterapevt, delovni terapevt, specialni in rehabilitacijski pedagog, ki mu bodo dali ustrezna navodila in napotke za uspešno delo. Košak Babuder (2007) svetuje, da otrokom z dispraksijo prila- godimo telovadnico v bolj prijazen prostor. Telovadnica mora biti primerno ogrevana, odstraniti moramo vse moteče in nepotrebne predmete, da zmanjšamo motnjo pozornosti. Za boljšo orientacijo v prostoru lahko uporabimo blazine, na ka- terih se otroci zberejo in pozorno poslušajo navodila za vadbo in se po opravljeni nalogi zopet vračajo na blazino po nove napotke. Za določitev poti lahko uporabljamo talne oznake, črte ali stožce. Otrokom lahko določimo lastni prostor, kjer se bodo počutili varne. Delovni prostor lahko omejimo s klopmi, gredmi ali zaveso, saj otroci v manjšem prostoru lažje nadzo- rujejo in kontrolirajo gibe. Zagotoviti moramo tudi ustrezno polje zasebnosti, da se ne gnetemo in ne zaletavamo eden v drugega. Ko izvajamo športno vzgojo na prostem ali v naravi, moramo biti bolj pozorni na učenca z dispraksijo, saj se lahko hitro zgodi, da se oddalji od skupine. Učitelj naj skupaj z učen- cem na začetku ure določi cilj, ki ga ob koncu ure skupaj pre- verita in pregledata, če je bil dosežen. Na začetku vsake učne ure skupaj z učenci ponovimo, kaj vse smo se novega naučili pri zadnji šolski uri, saj jim tako pomagamo zmanjšati strah ali ga celo preprečiti. Pri vadbi je potrebna postopnost, varnost in dajanje natančnih besednih navodil skupaj z ustrezno de- monstracijo. Pri vadbi večkrat vključimo glasbo, saj vsi gibi zahtevajo obču- tek za ritem. Priporočljiva je tudi uporaba slikovnega materiala, učnih listov ter organizacijskega kartona. Učencu omogočimo dodaten čas, da pride na dogovorjeni kraj (igrišče, telovadni- ca) ter mu za usmerjanje po prostoru posredujmo verbalna navodila, ki pa jih ves čas tudi preverjamo, če jih je pravilno razumel. Splošnih didaktična navodila, ki jih mora športni pedagog pri delu z učenci s posebnimi potrebami upoštevati, so (Šlam- berger, Hadžič, Karpljuk, Videmšek in Štihec, 2006): učenec za uspešno vključitev v šolsko okolje potrebuje občutek spreje- tosti, pripadnosti in varnosti sošolcev, drugih učencev in vseh delavcev na šoli; za učenca s posebnimi potrebami je treba nujno izdelati individualiziran program, ki mora biti skladen z njegovim razvojem in možnostmi za dosego ciljev; s športno vzgojo zmanjšamo razdražljivost, kopičenje negativne energi- je v učencu zaradi neuspešnosti v različnih šolskih okoliščinah; merilo za napredovanje pri športni vzgoji so opredeljene dose- žene minimalne ravni znanja; pomembna je tudi interdiscipli- narnost – vključitev drugih strokovnih delavcev v pouk. Učitelj športne vzgoje ima pri obravnavanju otrok z dispraksi- jo pomembno vlogo (Filipčič, 2006); poznati mora vzroke in posledice dispraksije, vedeti mora, da otrok ni len, ampak da se boji neuspeha ali poškodbe in se zato izogiba gibalne ak- tivnosti in športne vzgoje; pogovoriti se moramo z otrokom, ki ima dispraksijo, naučimo ga, da ima odnos do poraza in zmage – otrok naj tekmuje sam s seboj in ne z drugimi; demonstracija naj bo preprosta, opremljena s preprostimi navodili; otroku po- nudimo, naj bo včasih tudi vodja ali tisti, ki izbira svoje vrstnike za igro; sošolcem, njihovi stopnji primerno, razložimo, kaj je to 202 Šport oseb s posebnimi potrebami dispraksija; potrebno se je pogovoriti tudi z drugimi učitelji, kjer dobimo informacije o morebitnih drugih specifičnih te- žavah (disleksija, disgrafija) otroka; potrebno se je pogovoriti s starši otroka in jih opogumiti, da otrok ne bo izostajal ali se izo- gibal pouka športne vzgoje; načrtujemo in organiziramo take gibalne aktivnosti, kjer se otrok počuti varnega, kjer sam išče gibalne rešitve in išče zadovoljstvo v gibanju; otroka vključimo v dopolni pouk, kjer z njim delamo individualno. »Nedvomno ima že vsak športni pedagog izkušnje z otrokom, ki je bil zelo nespreten ali neroden v gibalnih aktivnostih, ki niti niso bile tako zahtevne z vidika koordinacije gibanja in ravno- težja. Tak otrok se je verjetno bal neuspeha ali poškodbe. Če ima otrok dispraksijo, je potrebno prilagoditi gibalne aktivno- sti, zagotoviti varno vadbo, a nikakor dovoliti, da bi bil tak otrok opravičen športne vzgoje, saj dispraksija ni bolezen, ampak razvojna motnja koordinacije« (Filipčič, 2006, str. 14). Športna vzgoja mora biti pozitivna učna izkušnja, pri kateri se otroci za- bavajo, dosegajo uspehe in želijo nadaljevati z aktivnostmi tudi zunaj šolskega okolja (Košak Babuder, 2007). Sklep „ Dispraksija ali razvojna motnja koordinacije se pojavlja že v mladih letih in poteka skozi celo življenje posameznika. Prepo- znavni znaki se pokažejo že zelo zgodaj v razvoju, zato morajo biti starši pozorni na njih, vendar pa ne smejo prezgodaj oceni- ti, da ima njihov otrok dispraksijo, saj se otroci še vedno razvija- jo in spreminjajo. Dispraksija vpliva na vsa področja otrokovega udejstvovanja in otroka s to motnjo se pri športni vzgoji ali pri športni vadbi hitro prepozna. Dispraksijo ugotavljamo z različ- nimi testi (test ABC gibanja (2011), Acadia test, test kompleksne imitacije gibov Bergès-Lézine, Bruininks-Oseretsky test gibal- nih sposobnosti), ki nam pokažejo, do kakšne mere je ta mo- tnja pri nekem posamezniku prisotna (Šinkovec, 2011). Starši, vzgojitelji in učitelji lahko pomagajo tako, da se ustrezno izobrazijo in posvetujejo s specialisti in drugimi učitelji, ki bodo razložili, kako se z otrokom dela ter mu tako omogočili dobro izobrazbeno pot. Z določenimi prilagoditvami otrokom omogočimo lažje razu- mevanje snovi, spodbujamo in podpiramo jih na vsakem kora- ku in smo pri tem potrpežljivi in vztrajni. Strokovnjaki svetuje- jo in pokažejo, kako se s to motnjo spopadati, da bo življenje otrok z dispraksijo čim bolj ugodno. Čeprav se osebe z dispraksijo nočejo ukvarjati s športom, se morajo z njim začeti ukvarjati čim bolj zgodaj, saj le ta prinaša veliko pozitivnih stvari. V predšolskem obdobju so starši tisti, ki morajo poskrbeti, da njihov otrok ne bo gibalno zavrt, v izobra- ževalnem obdobju pa imajo učitelji športne vzgoje pomemb- no nalogo, da jim športno vzgojo približajo in prilagodijo tako, da bodo pri tem uspešni ter da bodo napredovali iz dneva v dan. Pri tem je treba upoštevati postopnost ter določene pri- lagoditve prostora in navodil. Otroku je treba sestaviti indivi- dualni program in mu predstaviti tiste športe, pri katerih bo užival in se hkrati sprostil (predvsem ciklične – ponavljajoče dejavnosti, kot so tek, kolesarjenje, hoja v hribe, plavanje …). Otroka moramo pohvaliti za vloženi trud, saj le tako ne bo iz- gubil potrebne motivacije za ukvarjanje s športom. Literatura „ Baterija za oceno otrokovega gibanja – ABC gibanja (2011). Pridoblje-1. no 5. 5. 2011 s http://www.center-pds.si/katalog/testi-specificnih-spo- sobnosti/baterija-za-oceno-otrokovega-gibanja-abc-gibanja Filipčič, T. (2006). Dispraksija – razvojna motnja koordinacije. 2. Šport, 54 (1) priloga, 12–15. Filipčič, T. (2007). Razvojna motnja koordinacije, drže in gibanja. 3. Špor- tnik, 3 (7), 38–41. Kavkler, M. (2003). Dispraksija – malo znana specifična učna težava. V 4. Prvi slovenski kongres logopedov z mednarodno udeležbo: logopedija za vsa življenjska obdobja (48–51). Ljubljana: Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana. Kesič, K. (2004). Dispraksija: storil bi, če bi zmogel, a včasih preprosto ne 5. gre. Viva, 12 (124), 42–43. Košak Babuder, M. (2007). Neverbalne specifične učne težave – prila-6. goditve in strategije poučevanja pri vzgojnih predmetih. V Učenci s specifičnimi težavami: skriti primanjkljaji – skriti zakladi (149–166). Ljublja- na: Društvo Bravo – društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami. Kremžar, B. in Petelin, M (2001). 7. Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana: Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko. Magajna, L., Čačinovič Vogrinčič, G., Kavkler, M., Pečjak, S. in Bregar Go-8. lobič, K. (2008). Učne težave v osnovni šoli: koncept dela. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo. Ozbič, M. (2006a). Razvojna dispraksija – kako pomagati? 9. Defektologica slovenica: revija specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, 14 (1), 37–61. Ozbič, M. (2006b). Prepoznavanje razvojne dispraksije in pomoč otro-10. kom z dispraksijo. V Druga mednarodna konferenca o specifičnih učnih težavah v Sloveniji (96–102). Ljubljana: Društvo Bravo – društvo za po- moč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami. Sian's dyspraxia page11. (2007). Pridobljeno 17. 5. 2011 s http://members. fortunecity.com/sian2/dyspraxia.index.html Šlamberger, A., Hadžič, V., Karpljuk, D., Videmšek, M. in Štihec, J. (2006). 12. Otroci s posebnimi potrebami pri pouku športne vzgoje. Šport , 54 (2), 19–24. Šinkovec, V. (2011). 13. Otroci z dispraksijo pri pouku športne vzgoje in pri drugih oblikah športne vadbe. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport. Tušak, M., Tušak, M. in Tušak, M. (2003). 14. Vloga družine in staršev v športu. Zalog: Klub M.T. Vesna Šinkovec Cankarjeva 44 4240 Radovljica email: vesna.sinkovec@gmail.com Šport oseb s posebnimi potrebami 203 Accessibility of Slovene school sport halls for pupils with physical disabilities Abstract All public buildings should be accessible to all. Accessibil- ity should be universal. In present research 107 primary and secondary schools from 5 Slovene regions were involved. We found out 53 % of schools don’t have suitable access to enter the school, 55 % don’t have suitable access in a school sport hall, a restrooms are accessible inappropriately still (60 %). No school has suitable access to outside playgrounds. Largest bar- riers are a stairs, too narrow or rotating door and narrow corri- dors. Results demand suitable treatment and deliberation now and of course at that time, when possible modernizations and renovations of our schools and school gymnasia would take place. Key words: pupils with physical impairments, architectonic barriers, accessibility Izvleček Vsi javni objekti, kamor spadajo tudi izobraževalne ustano- ve, bi morali biti dostopni vsem. Dostopnost naj bi bila uni- verzalna. V raziskavi, v kateri obravnavamo 107 osnovnih in srednjih šol iz petih slovenskih regij, ugotavljamo, da v letu 2011 temu ni tako. 53 % šol nima ustreznega dostopa v šolo, 55 % nima ustreznega dostopa v šolsko telovadnico, tudi sanitarije so še vedno neustrezno dostopne (60 %). Nobena šola nima ustreznega dostopa do zunanjih igrišč. Največje ovire so stopnice, preozka ali vrtljiva vrata ter ozki hodniki. Rezultati terjajo ustrezno obravnavo ter razmislek zdaj in se- veda takrat, ko bodo možne posodobitve in prenove naših šol ter šolskih telovadnic. Ključne besede: gibalno ovirani učenci, arhitektonske ovire, dostopnost. Tjaša Filipčič, Katarina Vardič, Katja Podpečan, Maja Verhovnik, Helena Rebek, Monika Stojko, Gregor Jurak Dostopnost slovenskih šolskih telovadnic za gibalno ovirane učence Uvod „ Otroci z gibalno oviranostjo imajo prirojeno ali pridobljeno telesno okvaro, ki se kaže v zmanjšanih zmožnostih pri hoji, uporabi rok in izvajanju drugih motoričnih aktivnosti. Redna gibalna/športna aktivnost je za njih zelo pomembna. V pouk športne vzgoje se lahko optimalno vključujejo, če odstranimo ovire. Ovire za uspešno vključevanje v šolsko okolje so za raz- lične skupine oseb s posebnimi potrebami različne, saj bo npr. za gibalno ovirano osebo ovira stopnišče, ki ji bo onemogočilo dostop do razreda v nadstropju šole, za slepega učenca bo ovi- ra učenje iz zapiskov, za učenca z bralno-napisovalnimi teža- vami pa pretežno pisno preverjanje znanja itd. Če odstranimo ovire tako, da stopnišče zamenja dvigalo, informacije posredu- jemo po slušni poti in da večinoma ustno preverjamo znanje itd., bodo številni učenci lahko uspešno sodelovali skupaj z vrstniki v vzgojno-izobraževalnem procesu (Kavkler, 2008). V inkluzivni šoli ima vsakdo priložnost, da je prisoten v razredu skupaj z vrstniki, da po svojih močeh prispeva k boljšim dosež- kom skupine in je uspešen. Arhitektonske ovire so fizične ovire, ki gibalno oviranim otežu- jejo dostopnost, mobilnost in s tem obvladovanje vsakodnev- nih aktivnosti. Te ovire preprečujejo neovirano gibanje. Volk (1989) deli ovire v grajenem okolju za gibalno ovirane ljudi na dve vrsti grajenih ovir, in sicer na ovire pri oblikovanju zunanje- ga okolja ter na ovire pri oblikovanju notranjega prostora, ki jih poimenuje arhitekturne ovire. Grajene ovire v zunanjem okolju preprečujejo gibalno oviranim osebam neovirano gibanje na prostem, v urbanem in neurbanem okolju. Z ovirami te vrste se srečuje posameznik na cestah, trgih in drugih javnih površinah (cestni robniki, podhodi, stopnice ipd.), prav tako pa tudi v jav- nem prometu (dostopi do postajališč, vstopi in izstopi iz vozil javnega prometa …). Grajene ovire v notranjem okolju prepre- čujejo gibalno ovirani osebi dostop v zgradbo, njeno uporabo pa otežujejo ali onemogočajo. Med te vrste ovir Vovk (1989) uvršča preozka, pretežka ali vrtljiva vrata, stopnice, drseča tla, ozki hodniki, preozki sanitarni prostori, neustrezno oblikova- na drobna oprema ipd. To vrsto ovir opredeljuje dostopnost, prostornost, skratka uporabnost tudi za gibalno ovirane osebe. Ovire grajenega okolja se mnogokrat med seboj povezujejo 204 Šport oseb s posebnimi potrebami in lahko delujejo kot splet neugodnih vplivov na posamezni- ka. Zaradi njih so rezultati rehabilitacijskih procesov velikokrat ogroženi ali pa izničeni. Negativna posledica ovir grajenega okolja je tudi, da lahko gibalno ovirano osebo privedejo do napačnega sklepa o nepremagljivosti svoje oviranosti. Pri od- pravljanju grajenih in arhitekturnih ovir je potrebno razlikovati, za koga gre in kje. Najboljša možnost je oblikovanje univerzal- ne rešitve, kjer bo okolje dostopno, prostorno in pregledno za vse. V Sloveniji je na področju arhitektonskih ovir v slovenskih šolah malo raziskav. Satler (2007) je v svojem specialističnem delu z naslovom Otroci s posebnimi potrebami v občini Lenart razisko- vala vključenost otrok s posebnimi potrebami v občini Lenart v osnovnošolsko izobraževanje. Ugotavlja, da so šole v glavnem nedostopne za gibalno ovirane učence, če pa so šole dosto- pne pa v šoli ni dvigala. Zavolovšek (2011) je preverjala prilagojenost osnovnih in sre- dnjih šol v mestni občini Celje za učence in dijake s paraplegi- jo. Ena izmed ključnih ugotovitev njene raziskovalne naloge je, da večina osnovnih in srednjih šol v Celju nima prilagojenega vhoda za učence in dijake s paraplegijo. Med drugim je ugo- tovila tudi, da ima le tretjina šol na voljo dvigala za te učence. Sanitarije namenjene invalidom imajo le nekatere šole, ki so mlajše od 20 let. Na večini šol imajo neprilagojen dostop do telovadnic za učence s paraplegijo, saj do tja ne vodi dvigalo, ali pa so stopnice prestrme za ureditev klančine. Garderobe so dovolj prostorne in primerno urejene za gibalno ovirane učence, vsekakor pa niso dostopne, če ni urejenega dostopa do telovadnice. Ena izmed ugotovitev je tudi, da ima le ena šola prilagojene sanitarije za učenca s paraplegijo v bližini telo- vadnice. Ugotavlja, da so zunanja igrišča prilagojena za učence na invalidskih vozičkih na vseh šolah. Mlakar (1995) je raziskovala problem študentov invalidov na Univerzi v Ljubljani. V raziskavi je obravnavala 37 objektov Uni- verze v Ljubljani. Ugotovila je, da so bili 3 popolnoma dosto- pni, 28 delno dostopnih, nedostopnih pa 6 objektov. Sendi in Kobal (2010) sta izvedla raziskavo, katere glavni namen je bila izvedba obsežne analize stanja invalidskega varstva v Sloveniji. S pomočjo ciljev iz strategije Dostopna Slovenija in Akcijske- ga programa za invalide 2007–2013 so analizirali dostopnost grajenega okolja, komunikacij in informacij, preverili so tudi, v kolikšni meri zagotavljajo ti cilji invalidom prosto gibanje in jim omogočajo socialno vključevanje. Na področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja se le 20 % anketiranih invalidov ne srečuje z grajenimi ovirami, slaba četrtina zazna nekaj ovir, kar tretjina vprašanih pa jih na teh področjih zazna veliko ali zelo veliko ovir. Glede na ugotovitve v raziskavi se invalidi naj- pogosteje srečujejo z grajenimi ovirami v osnovnih šolah. Sendi in Kobal (2010) sta na podlagi anket med invalidi in invalidskimi Slika 1: Nedostopnost zunanjega športnega igrišča za gibalno ovirane učence (vir: arhiv K. Vardič, 2011) Šport oseb s posebnimi potrebami 205 organizacijami opredelila najpogosteje identificirane ovire grajenega okolja. Stopnice so izpostavljene kot najbolj proble- matična ovira na različnih področjih življenja gibalno oviranih oseb. Med najpogostejšimi ovirami na področju izobraževa- nja, usposabljanja in zaposlovanja so izpostavljeni še vhodi v objekte in izhodi iz njih, neprilagojene sanitarije, pomanjkanje klančin ali pa so te prestrme, visoki pragovi, neobstoj držal in ograj, nedelujoča ali preozka dvigala, ozka vrata in neurejene poti v okolici izobraževalnih ustanov. Avtorja poudarjata, da so starejše stavbe na področju izobraževanja še posebej neprila- gojene invalidom. Ob pregledu raziskav nismo našli sorodno, ki bi raziskovala dostopnost šolskih telovadnic, dostopnost do garderob, sanitarij, športnih orodij in zunanjih športnih igrišč za gibalno ovirane učence. Zato bo tovrstna raziskava prva v Sloveniji, ki bo dala vpogled v tovrstno problematiko. Metode „ Raziskava je bila izvedena v okviru ciljno raziskovalnega pro- jekta Konkurenčnost Slovenije 2006–2013 (Analiza šolskega športnega prostora s smernicami za nadaljnje investicije, Arhi- tektonske ovire). V septembru, oktobru in novembru 2011 smo ocenili 97 osnovnih šol in 10 srednjih šol iz gorenjske, osrednje- slovenske, goriške, savinske in podravske regije. V vsaki regiji smo izbrali šole v mestih in na podeželju. Najstarejša šola je bila zgrajena leta 1876, najnovejša pa 2011. 17 šol od 107 je bilo pre- novljenih. Vzorec zajema 7 spremenljivk: ocena dostopa v šolo; ocena dostopa do šolskih športnih telovadnic, ocena dostopa do garderob v sklopu šolskih športnih telovadnic, ocena do- stopa do sanitarij v sklopu šolskih športnih telovadnic, ocena dostopa do športnih orodij, ocena prehoda za vnos manjše in večje opreme ter ocena dostopa do zunanjih igrišč za gibalno ovirane učence. Vsako spremenljivko smo številčno ovrednotili (1 – nedostopno, 2 – delno dostopno ali 3 – dostopno). Vsaki oceni smo dodali kvalitativen zapis, tako da so rezultati tudi kvalitativno analizirani. Zbrane podatke smo obdelali z izbra- nimi postopki opisne statistike. Vsi podatki so obdelani s stati- stičnim programom SPSS 20.0 za Windows. Rezultati so pred- stavljeni tekstovno, s tabelami in grafi. Rezultati in razprava „ Tabela 1: Opisna statistika za vse spremenljivke Spremenljivka N Min Maks Vsota AS SO Dostop_šola 107 1 3 173 1,62 0,76 Dostop_telovadnica 107 1 3 195 1,82 0,93 Dostop_garderobe 107 1 3 224 2,09 0,88 Dostop_sanitarije 107 1 3 179 1,67 0,86 Dostop_orodja 107 1 3 247 2,31 0,79 Vnos_pripomočkov 107 1 3 252 2,36 0,86 Dostop_zunanja igrišča 107 1 2 141 1,32 0,46 Tabela 2: Frekvenca in odstotek posamezne ocene za ocenitev posamezne spremenljivke Spremenljivka Ocena Frekvencaposamezne ocene Odstotek posamezne ocene Dostop_šola 1 59 55,1 2 30 28,1 3 18 16,8 Dostop_telovadnica 1 57 53,3 2 12 11,2 3 38 35,5 Dostop_garderobe 1 39 36,4 2 19 17,8 3 49 45,8 Dostop_Sanitarije 1 63 58,9 2 16 15 3 28 26,1 Dostop_orodja 1 22 20,6 2 30 28 3 55 51,4 Vnos_pripomočkov 1 27 25,3 2 15 14 3 65 60,7 Dostop_zunanja igrišča 1 73 68,2 2 34 31,8 3 0 0 206 Šport oseb s posebnimi potrebami Rezultati v Tabeli 1 nakazujejo, da so v izbranem vzorcu najbolj prilagojeni dostopi do orodij in vnos športnih orodij/rekvizitov. Vsota ocen znaša 247 in 252 (AS je 2,31 in 2,36). Povprečna oce- an, višja od 2, je bila dosežena pri spremenljivki, ki opredeljuje prilagojenost in dostopnost do garderob (AS 2,09). Najslabša dostopnost je bila ocenjena pri dostopnosti do zunanjih igrišč s povprečno oceno 1,32. Dostopnost v šolo smo ocenjevali tako, da smo z oceno 1 ocenili tiste šole, ki niso imeli ustrezne rešitve za gibalno oviranega učenca (npr. preozka vrata – manj kot 120 cm, samozapiral- ni mehanizem vrat). Z oceno 2 smo ocenili tiste šole, kjer so obstajale nekatere ovire (npr. visok prag, vrata se odpirajo na napačno stran, kljuka vrat je nameščena previsoko). Z oceno 3 smo ocenili prilagojen dostop (dovolj široka vrata z avtomat- skim odpiranjem, brez praga). Tabela 2 nakazuje, da na 55,1 % šol (59 od 107) dostop v šolo ni prilagojen za gibalno ovirane učence. Ugotavljamo, da je bil dostop prilagojen le na 16,8 % šolah. Rezultat je presenetljiv, saj smo pričakovali, da bomo pri tej spremenljivki dobili boljše rezultate v primerjavi z drugimi spremenljivkami. Med 59 odgovori, ki nakazujejo, da dostop v šolo ni ustrezen za gibalno ovirane učence, izstopajo naslednji odgovori: vrata so preozka (21 zapisov), pred vhodnimi vrati so stopnice, klančine ni (15 zapisov), vhod v šolo je možen skozi vrata, ki ima samozapiralni mehanizem in ovira ustrezen do- stop (10 zapisov). Na treh šolah smo opazili celo več arhitek- tonskih ovir hkrati: samozapiralni mehanizem vrat, več stopnic, dostop brez klančine in dvodelna nihajna vrata. Razlog je ver- jetno iskati v dejstvu, da je bilo le 17 od 107 šol prenovljenih, ostale šole pa to prav gotovo še čaka. Podobne rezultate je v svoji raziskavi našla Satler (2007), ki je raziskovala vključenost otrok s posebnimi potrebami v občini Lenart v osnovnošolsko izobraževanje. Med drugim je ugotovila, da so šole v glavnem nedostopne za gibalno ovirane učence, če pa so šole dosto- pne, v šoli ni dvigala. Kakšen je optimalen vhod v šolo? Pri oblikovanju dostopnosti javnih objektov je potrebno upo- števati osnovno načelo inkluzivnega oblikovanja, kar pomeni, da se trudimo narediti en vhod za vse uporabnike, pri tem pa ne ločujemo vhodov za ljudi na invalidskih vozičkih od vho- dov za slepe in ostale. Kadar to ni mogoče, mora biti prilago- jen vhod čim bližje glavnemu vhodu, pot do njega pa jasno označena. Pri objektu, kjer zaradi tehničnih ali drugih razlogov vhoda ni mogoče prilagoditi tako, da je dostopen invalidom, mora imeti na jasno označenem mestu zvonec, s katerim lah- ko invalidi pokličejo na pomoč osebje. Pred vhodom mora biti vsaj 150 cm ravne površine za obračanje vozička, če je ploščad velika, pa mora biti na njej označena vodilna linija do vhoda. Vhodi naj bodo brez pragov, kjer pa to ni mogoče, je lahko največ 2 cm visok prag na eni strani. Dvostranski pragovi so nezaželjeni. Predpražniki morajo biti pogreznjeni, kar pomeni, da so v isti ravnini s tlemi. Površina predpražnika se pod kolesi invalidskega vozička ne sme udirati, zato mora biti trden. Kril- na vhodna vrata morajo biti lahka in enostavna za odpiranje. Kljuka na vratih naj bo v višini 80–100 cm. Odprtina vrat mora biti široka najmanj 90 cm, širina enega krila pa je lahko največ 100 cm. Avtomatska krilna vrata niso primerna, saj so nevarna za slepe in slabovidne uporabnike. Kljuka na vratih naj bo kon- trastne barve glede na barvo vrat, oblikovana tako, da jo je mogoče odpirati s pestjo, namestiti pa je potrebno tudi kljuko za zapiranje. Odprtina drsnih vrat naj bo široka najmanj 90 cm. Kadar gre za avtomatska drsna vrata z odpiranjem na gumb, je gumb potrebno namestiti v ustrezni razdalji od vrat, ga ozna- čiti s kontrastno barvo glede na barvo stene in v tleh namestiti taktilno oznako. Avtomatska vrata, ki so na senzor, je potrebno ustrezno označiti. Dostopnost do šolskih telovadnic za gibalno ovirane učence smo ocenjevali tako, da smo oceno 1 dodelili šolam, ki niso imeli ustrezne rešitve za gibalno oviranega učenca (npr. stopni- ce, preozka vrata – manj kot 87,5 cm, preozek hodnik – manj kot 150 cm, samozapiralni mehanizem vrat). Z oceno 2 smo ocenili tiste šole, kjer je bila telovadnica dostopna za vstop z invalidskim vozičkov, vendar so obstajale nekatere ovire (npr. visok prag, vrata se odpirajo na napačno stran, kljuka vrat je nameščena previsoko, ovire na hodniku). Z oceno 3 smo oce- nili tiste šole, kjer je bila telovadnica dobro dostopna (brez stopnic, klančina, dvigalo, dovolj široka vrata z avtomatskim odpiranjem). Tabela 2 nakazuje, da na 53,3 % šol (57 od 107) dostop v šolsko telovadnico ni prilagojen za gibalno ovirane učence. Kvalitativna analiza razkriva naslednje vzroke: pot do šolske telovadnice vodi preko več stopnic (33 zapisov), preko ozkega hodnika, kjer ni mogoče manevrirati z invalidskim vo- zičkom (7 zapisov), vhod v šolsko telovadnico je možem preko preozkih vrat (3 zapisi). Na nekaterih šolah so ovire večplastne: vrata s samozapiralnim mehanizmom, stopnice in ozek hodnik (3 zapisi). Nekatere šole imajo še slabše pogoje. Zaznali smo naslednji zapis: »Šolska telovadnica je od šole oddaljena 300 m, do tja pa vodi slabo tlakovan dostop, popolnoma neprila- gojen za gibalno ovirane učence«. Iz Tabele 2 razberemo, da je dostop prilagojen na 35,5 % šol. Kljub temu da so stopnice naj- enostavnejši in hkrati najširše uveljavljeni način za premostitev višinskih razlik, je pri načrtovanju potrebno preveriti tudi druge možnosti. Inkluzivno oblikovanje ponuja načrtovanje prosto- rov, ki bodo dostopni vsem, pri tem pa ne smemo izpostavljati in zapostavljati določenih skupin uporabnikov, zato je potreb- no najprej preveriti, ali je mogoče višinsko razliko premostiti z rešitvijo, ki bo hkrati sprejemljiva za vse. Kadar je mogoče, se je potrebno gradnji stopnic izogniti in narediti široko klančino za vse, če pa so višinske razlike prevelike in so stopnice najpri- mernejša rešitev, poskrbimo, da so prilagoditve ali pripomočki za gibalno ovirane osebe na vozičkih postavljeni čim bližje sto- pnicam (klančine, dvigala …), stopnice pa ustrezno opremlje- ne (Albreht, Krištof, Pučnik, Bera in Žiberna, 2010). Dostopnost in prilagojenost garderob za gibalno ovirane učence smo ocenjevali tako, da smo oceno 1 dodelili šolam, kjer dostop in garderobe niso nič prilagojene gibalno oviranim učencem (npr. preozka vrata, samozapiralni mehanizem vrat, ni prosto- ra za obračanje invalidskega vozička). Tabela 2 nakazuje, da je teh šol 39 od 107 (36,4 %). Kvalitativna analiza podaja naslednje obrazložitve: pot do garderobe vodi preko ozkih vrat (26 zapi- sov), preko stopnic (5 zapisov), garderoba je zelo ozka (3 zapisi). Na nekaterih šolah so ovire večplastne: pot do garderobe vodi preko stopnic, garderoba pa je izjemno majhna (5 zapisov). Z oceno 2 smo ocenili tiste šole, kjer so obstajale prilagoditve za vstop z invalidskim vozičkov, vendar so bile prepoznane manj- še ovire (premalo prostora za obračanje invalidskega vozička, neprilagojeno mesto za odlaganje oblačil). Teh šol je bilo 19 (17,8 %). Z oceno 3 smo ocenili tiste šole, kjer je bila gardero- ba dobro dostopna in je omogočala učencu na invalidskem Šport oseb s posebnimi potrebami 207 vozičku dovolj prostora za pripravo na pouk športne vzgoje. Ugotavljamo, da sta na 45,8 % šol dostop in prilagoditev garde- rob ustrezni. Rezultat je boljši v primerjavi z dostopom v šolo in dostopom v telovadnico. V Pravilniku o zahtevah za zagotavlja- nje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb (Uradni list, 2003) je v 2. točki 18. člena navedeno, da morajo imeti igrišča in drugi prostori za šport in rekreacijo kabino za preoblačenje, ki je dostopna z in- validskim vozičkom. V 3. točki tega člena je navedeno, da mora biti v prostoru s prhami najmanj ena prilagojena in opremljena tako, da jo lahko uporablja oseba na invalidskem vozičku. Te- žnja po oblikovanju prostorov, ki bodo za vsakega uporabnika funkcionalni, je privedla do univerzalnega projektnega kon- cepta oblikovanja garderobnih prostorov. Dostopnost in prilagojenost sanitarij v sklopu šolskih telovadnic za gibalno ovirane učence smo ocenjevali tako, da smo oceno 1 dodelili šolam, kjer sanitarije niso bile prilagojene učencem na invalidskem vozičku (npr. stopnice, preozka vrata, posamezno stranišče je preozko). Tabela 2 nakazuje, da je tako na 58,9 % šol (63 od 107) to je zelo visok odstotek. Natančnejša kvalitativna analiza odgovorov razkriva, da med 63 odgovori, ki nakazujejo, da dostop in prilagojenost sanitarij ni ustrezen za gibalno ovi- rane učence, izstopajo naslednji opisi: pot do garderobe vodi preko preozkih vrat (26 zapisov), širina stranišča ni ustrezna (15 zapisov). Na 19 šolah je bilo zaznati oboje: ozko širino vrat in preozko stranišče. Na eni šoli stranišča ob telovadnici sploh ni bilo ali pa je bil dostop možen z zunanje strani (2 zapisa). Z oce- no 2 smo ocenili tiste šole, kjer so bile sanitarije dostopne za vstop z invalidskim vozičkov, vendar so obstajale nekatere ovire (npr. visok prag, malo prostora za obračanje z vozičkom, kljuka vrat je nameščena previsoko). Teh šol je bilo 16 (15 %). Z oceno 3 smo ocenili tiste šole, kjer so bile sanitarije dobro dostopne in prilagojene učencu na invalidskem vozičku. Ugotavljamo, da je le na 26 % šol v vzorcu dostop in prilagoditev sanitarij ustrezna. Planinc (2010) zagovarja upoštevanje osnovnega na- čela inkluzivnega oblikovanja, torej univerzalne sanitarije, ki bi bile istočasno prilagojene mlajšim učencem, gibalno oviranim, skratka vsem. Dostopnost do športnih orodij v sklopu šolskih telovadnic za gibal- no ovirane učence smo ocenjevali tako, da smo oceno 1 dodelili šolam, kjer so bile na poti do skladišča s športnim orodjem in pripomočki arhitektonske ovire, ki nimajo ustrezne rešitve za gibalno oviranega učenca (npr. stopnice, preozka vrata). Na 51,4 % šol (55 od 107) je dostop do športnih orodij prilago- jen za gibalno ovirane učence. Natančnejša kvalitativna analiza odgovorov razkriva, da med 22 odgovori, ki nakazujejo, da do- stop do športnih orodij ni ustrezen za gibalno ovirane učence, izstopajo naslednji opisi: pot do športnih orodij in rekvizitov vodi preko stopnic (12 zapisov), dostop je oviran s preozkimi vrati (3 zapisi), dostop je oviran z ozkim hodnikom (3 zapisi). Na štirih šolah smo ugotovili, da je oprema tako razmetana, da do- stop ni možen za nobenega učenca, kaj šele učencu z gibalno oviranostjo (Tabela 2). Z oceno 2 smo ocenili tiste šole, kjer ima učenec na invalidskem vozičku dostop do športnih orodij in rekvizitov, vendar obstajajo nekatere ovire (npr. visok prag, zelo ozek prostor za manevriranje z invalidskim vozičkom). Teh šol je bilo 30 (28 %), pri čemer je bil izpostavljen prav ozek prostor za manevriranje z invalidskim vozičkom. Z oceno 3 smo ocenili tiste šole, kjer ima učenec z gibalno oviranostjo dober dostop do športnih orodij in rekvizitov (široka vrata, brez stopnic, do- volj prostora za obračanje vozička). To je bilo ugotovljeno na 51,4 % šol (55 od 107). Prehodnost za vnos pripomočkov v sklopu šolskih telovadnic za gibalno ovirane učence smo ocenjevali tako, da smo oceno 1 dodelili šolam, kjer so obstajale arhitektonske ovire za vnos pri- pomočkov. Z oceno 2 smo ocenili tiste šole, kjer ima gibalno oviran učenec možnost vnosa pripomočkov, vendar obstajajo manjše ovire. Z oceno 3 smo ocenili tiste šole, kjer ima uče- nec z gibalno oviranostjo ustrezen prehod in možnost za vnos pripomočkov v šolsko telovadnico. Na 27,3 % šol (27 od 107) prenos manjših in večjih pripomočkov v šolske telovadnice za gibalno ovirane učence ni mogoč. Natančnejša kvalitativna analiza odgovorov razkriva naslednje ovire: prenos je onemo- gočen zaradi preozkih vrata (13 zapisov), dostop je oviran s po- žarnimi stopnicami (4 zapisi), dostop je oviran z ozkim hodni- kom (5 zapisov), prenos pripomočkov je možen preko zunanjih vrat (5). Na nekaterih šolah je bil problem večplasten: zelo ozko zunanje stopnišče, veliko stopnic ter ozka vrata. Na 65 šolah je bilo zaznati pogoje za ustrezen prenos pripomočkov tudi za gibalno ovirane. Dostopnost do zunanjih igrišč za gibalno ovirane učence smo oce- njevali tako, da smo oceno 1 dodelili šolam, kjer so bile na poti do zunanjega igrišča arhitektonske ovire, ki so bile nepremo- stljive za gibalno oviranega učenca (npr. stopnice, netlakovana tla, preozka vrata na igrišče, vrtljiva vrata). Tabela 2 nakazuje, da na 68,2 % šol (73 od 107) dostop do zunanjih športnih igrišč za gibalno ovirane učence ni mogoč. Natančnejša kvalitativna analiza odgovorov razkriva, da med 73 odgovori, ki nakazujejo neustrezno dostopnost do zunanjih igrišč za gibalno ovirane učence, izstopajo naslednji opisi: pot do zunanjih igrišč vodi preko stopnic (43 zapisov), dostop je oviran z vrtljivimi vrati (9 zapisov), dostop je oviran z netlakovanimi tlemi ali je na tleh travnata površina (9 zapisov), dostop ovirajo preozka vrata (6 zapisov). Določena zunanja igrišča so nedostopna s travnatim bregom, robniki ali pa je igrišče toliko oddaljeno, da do tja vodi veliko ovir. Izstopa naslednji zapis: stopnice na vhodu na šol- sko igrišče, del netlakovanih tal do igrišča, okoli igrišča trava, vhod preko vrtljivih vrat. Tako slab rezultat je vreden opozorila. Z oceno 2 smo ocenili tiste šole, kjer ima učenec na invalid- skem vozičku dostop do zunanjega igrišča, vendar obstajajo nekatere ovire (npr. visok prag, vrata se odpirajo na napačno stran). Teh šol je bilo 34 (31,8 %). Z oceno 3 smo želeli ocenili tiste šole, kjer ima učenec z gibalno oviranostjo dober dostop do zunanjega igrišča, brez ovir (dostop tlakovan, brez stopnic, dovolj široka vrata). Žal niti eno šolsko zunanje igrišče ni dobilo te ocene. Zavolovšek (2011) je v svoji raziskavi ugotovila ravno nasprotno, in sicer, da so bila vsa zunanja igrišča prilagojena za gibalno ovirane učence. Različni rezultati nakazujejo na različ- ne kriterije ocenjevanja, ki bi morali biti v nadaljevanju ocenje- vanja določeni in poenoteni. Sklepi „ Več zakonskih podlag opredeljuje zagotavljanje neovirane- ga dostopa, vstopa in uporabe objektov za invalidne osebe. Omenimo le Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstano- vanjskih stavb (UL 2003) ter zakon ZIMI (2010), ki opredeljujeta 208 odstranjevanje arhitektonski ovir tudi v osnovnih in srednjih šolah v Sloveniji. V prid enakih možnosti za vse govori tudi Zakon o osnovni šoli (1996) in Zakon o usmerjanju otrok s po- sebnimi potrebami (2000) ter Konvencija o pravicah invalidov, katere podpisnica je tudi Slovenija. Na podlagi omenjenih za- konov, pravilnikov in konvencij bi pričakovali, da bomo v letu 2011 dobili bolj spodbudne rezultate v slovenskih šolah. Re- zultati kažejo, da je več kot na vsaki drugi šoli našega vzorca dostop v šolo in šolsko telovadnico neustrezen oziroma oviran. Še slabši rezultat smo dobili, ko smo preverjali dostop do zu- nanjih šolskih igrišč. Sanitarije so v letu 2011 še vedno v večini nedostopne za gibalno ovirane učence. Nekoliko boljše stanje ugotavljamo v športnih orodjarnicah, kjer imajo učenci z gi- balnimi ovirami dostop do orodij in manjše pripomočke lahko rokujejo in prenašajo. Naša raziskava je prva, ki ponuja vpogled dostopnosti do slovenskih šolskih telovadnic v večjem vzorcu, zato je vprašanj veliko. V vzorec bi bilo smiselno vključiti vse slovenske regije, večji vzorec osnovnih in srednjih šol, preveriti, kako so dostopne specializirane ustanove za osebe s posebni- mi potrebami in kako se univerzalnemu dostopu približujejo druge izobraževalne ustanove (vrtci, članice različnih univerz). Na področju raziskovanja bi bilo smiselno uporabiti enotno metodologijo ocenjevanja, ki bi ponudila boljšo primerjavo rezultatov. Literatura „ Albreht, A., Krištof, P., Pučnik, A., Bera, A. in Žiberna, F. (2010). 1. Prostor za vse. Priročnik za načrtovanje brez ovir v zunanjem javnem prostoru. Mari- bor: Mestna občina Maribor. Kavkler, M. (2008). 2. Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja-izbrana po- glavja v pomoč šolskim timom. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Mlakar, M. (1995). 3. Problem študentov invalidov na Univerzi v Ljubljani. Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Planinc, M. (2010). 4. Priročnik za projektante in investitorje objektov javne- ga grajenega okolja v mestni občini Ljubljana. Neobjavljeno delo. Zveza paraplegikov Slovenije. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in 5. uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb. (2003). Uradni list RS, št. 97/2003. Ljubljana: vlada RS. Ministrstvo za okolje in prostor. Satler, N. (2007). Osebe s posebnimi potrebami v občini Lenart. Neo-6. bjavljeno specialistično delo, Univerza v Ljubljani. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Sendi, R. in Kobal, B. (2010). (Ne)dostopna Slovenija? Grajene in komu-7. nikacijske ovire, s katerimi se srečujejo invalidi. V R. Sendi in B. Kobal (Ur). Ljubljana. Urbani izziv – publikacije. Uradni list Republike Slovenije (2003).8. Pravilnik o zahtevah za zagota- vljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb. Pridobljeno 30. 12. 2011 s http://www.uradni-list. si/1/objava.jsp?urlid=200397&stevilka=4330 Uradni list Republike Slovenije. (1996). Zakon o osnovni šoli. Pridoblje-9. no s http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199612&stevilka=570 Uradni list Republike Slovenije. (1996). Zakon o usmerjanju otrok s po-10. sebnimi potrebami. Pridobljeno s http://www.uradni-list.si/1/objava. jsp?urlid=200054&stevilka=2496 Uradni list republike Slovenije. (2010). Zakon o izenačevanju možnosti 11. invalidov. Pridobljeno 30.1.2012 s http://www.uradni-list.si/1/objava. jsp?urlid=201094&stevilka=4936 Uradni list Republike Slovenije. (2012). Zakon o ratifikaciji Konvencije 12. o pravicah invalidov in izbirnega protokola h konvenciji o pravicah invalidov (MKPI). Pridobljeno 11. 1. 2012 s http://www.uradni-list.si/1/ content?id=86045 Volk, M. (1989). 13. Priročnik za načrtovanje in prilagajanje grajenega okolja v korist funkcionalno oviranih ljudi. Ljubljana; Urbanistični inštitut SR Slovenije. Zavolovšek, M. (2011). 14. Prilagojenost osnovnih in srednjih šol v mestni obči- ni Celje učencem in dijakom s paraplegijo. Celje: Mestna občina Celje. Dr. Tjaša Filipčič, doc. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Kardeljeva pl.16, 1000 Ljubljana tjasa.filipcic@pef.uni-lj.si