KAZALO VSEBINE 
Povabilo k skupni mizi (Jasna Fakin Bajec) ..................................................... 1 
NEVA MAKUC 
Goriška kulinaricna dedišcina v knjižnih izdajah ................................................. 3 

BRANKO MARUŠIC 
Štefan Kociancic (1818–1883) o klobasah in drugih jedeh ........................................ 10 

KATARINA ŠRIMPF VENDRAMIN 
Prehranjevalne zapovedi, tabuji in priporocila, vezani na cas nosecnosti, poroda in zgodnjega otroštva na severnem Primorskem ........................................ 13 

PETRA KOLENC 
Micurinove jablane v povojni obnovi vasi na Trnovski planoti .................................... 21 

JASNA FAKIN BAJEC 
Ali lahko (po)ustvarjena prazgodovinska jed iz obdobja gradišc vsebuje fižol? .....................26 

ŠPELA LEDINEK LOZEJ 
(Pre)hrana – med tradicijo, (re)teritorializacijo in ustvarjalnostjo: O projektu Alpfoodway, 100 % lokalno in še kaj ................................................ 35 

DANILA ZULJAN KUMAR 
O divjem možu v terskem pripovednem izrocilu ............................................... 41 
Porocilo o delu sodelavcev ZRC SAZU, Raziskovalne postaje Nova Gorica od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 ...............44 
Fotografija na naslovnici: Tone Kralj, Pri južini, 1963, olje, platno, 174 × 234 cm, GMK G 343 (Hrani Goriški Muzej). 
©2021, Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Izvršna urednica: dr. Petra Kolenc Uredniški odbor: dr. Jasna Fakin Bajec, doc. dr. Špela Ledinek Lozej, 
dr. Petra Kolenc, prid. prof. dr. Neva Makuc, prof. dr. Branko Marušic, dr. Katarina Šrimpf Vendramin, dr. Petra Testen Koren, doc. dr. Danila Zuljan Kumar 
Jezikovni pregled: Tjaša Žorž, TKŠ LO-KO 
Oblikovna zasnova in prelom: Darko Turk 
Izdajatelj: Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica 
Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU Tisk: Cicero Begunje Naklada: 500 izvodov 
Naslov uredništva: 
Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Delpinova ulica 12, 5000 Nova Gorica Tel.: 05 335 73 26 
Narocila: Založba ZRC, ZRC SAZU, Novi trg 2, p. p. 306, 1001 Ljubljana 


Povabilo k skupni mizi 
»Ljubezen gre skozi želodec,« pravi znan slovenski pregovor. Mirno lahko trdim, da brez ljubezni in brez hrane ni življenja. Predstavljata osnovni cloveški potrebi. Ni lepšega trenutka, ko se ob mizi zbere družina, pa naj bo to ob vsakodnevnih obrokih ali praznicnih jedeh, in kramlja o raznovrstnih pripetljajih, spominih, skrbeh, veselju, jezi, strahu. Pogovor je toliko globlji, ce se vkljucijo še starejše generacije in vsakodnevne skrbi mlajših pomirijo s svojimi življenjskimi izkušnjami, modrostmi in znanji. S skrbno pripravljenimi jedmi, ki jih danes radi skuhajo tako ženske kot moški, lahko na pristen nacin pokažemo ljubezen do otrok, zakonca, starih staršev, prijateljev. Jed je toliko okusnejša, ce so sestavine z domacega vrta ali njive ali od lokalnega pridelovalca. Ob kulinariki lahko tudi spoznavamo razlicne kulture, razmišlja-mo o nacionalnih posebnostih, darovih narave, nacinih medkulturnega povezovanja itd. 
Slovenija je v letu 2021 predstavljala Evropsko gastronomsko regijo. V javnosti se je vec govorilo o posebnostih slovenske gastronomije. Izšle so nove kulinaricne knjige, promocijski filmi, pisale so se raziskovalne naloge, organizirani so bili razlicni kulinaricni dogodki. Spraševali smo se o pomenu lokalno pridelane hrane in kratkih verigah. Priznani kuharski šefi in šefice so nove okuse gradili na podlagi tradi­cionalnih jedi. Košcek mozaika v pestrem gastronomskem programu postavljamo tudi sodelavke in sode­lavca ZRC SAZU, Raziskovalne postaje iz Nove Gorice. V letošnjem Izvestju predstavljamo in razmišljamo 
o gastronomiji in kulinaricni dedišcini na zahodnem delu Slovenije, ki jo na zemljevidu slovenskih gastro­nomskih regij zaznamujejo sredozemske in alpske znacilnosti. 
Spoznavanje tradicionalnih in novih okusov je v iztekajocem se letu 2021 žal nekoliko omejilo življenje z virusom COVID-19. Vendar zdravstvena kriza ni le prekrižala kulinaricnih doživetij, temvec tudi pokazala, kako v naši družbi kljub dobri hrani manjka strpnosti -ljubezni. Zato bo treba izvesti še veliko skupnih okroglih miz, dogodkov, debatnih vecerov in drugih prijateljskih, lokalnih in nacionalnih srecanj, kjer bomo pokazali sposobnost medsebojnega sodelovanja in sprejemanja kompromisov. »Brez dela ni jela!« Ker pa se »nobena juha ne poje tako vroca, kot se skuha«, skupaj s sodelavkami in sodelavcema Razisko­valne postaje v Novi Gorici verjamem, da bomo v letu 2022 udejanjili temeljne socialne vrednote, kot so spoštovanje, razumevanje, radodarnost in srcnost. Le ob skupni mizi lahko »slišimo« drug drugega. 
dr. Jasna Fakin Bajec, vodja Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica 
Foto: Tadej Bernik 


Vsem, ki boste že osemnajsto leto segli po našem Izvestju, želimo srecno novo leto 2022! 
Sodelavke in sodelavca Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 
Kambreško, sodelavke in sodelavec ZRC SAZU, Raziskovalne postaje Nova Gorica na ognjišcu v Lukcevi hiši (zima 2019). 



Goriška kulinaricna dedišcina v knjižnih izdajah* 
NEVA MAKUC | Zgodovinski inštitut Milka Kosa neva.makuc@zrc-sazu.si 


Izvlecek: Prispevek ponuja pregled knjižnih izdaj, posvecenih kulinaricni dedišcini širšega goriškega prostora. O po­znonovoveških prehranjevalnih navadah je pisal že svetolucijski zdravnik Anton Muznik v delu Clima Goritiense. Za preucevanje zgodovine prehrane so koristne tudi informacije, ki sta jih v 19. stoletju v svojih delih posredovala Karl von Czörnig in Simon Rutar. V medvojnem obdobju 20. stoletja sta v Gorici izšli dve kuharski knjigi slovenskih avto­ric. V drugi polovici 20. stoletja so postali avtorji pozorni na posebnosti goriške kulinarike kot take. Na zacetku 21. stoletja postaja vedno vec zanimanja deležna gastronomija, pri kateri se lokalna kulinaricna dedišcina prepleta z ustvarjalnostjo uveljavljenih kuharskih mojstrov. V zadnjem obdobju izhaja tudi vec publikacij, ki so posvecene toc­no dolocenim gastronomskim posebnostim, kar je najbrž povezano z današnjo težnjo po iskanju kulinaricnih poseb­nosti dolocenega obmocja za njegovo promocijo pa tudi kot navdih ljubiteljem kuhanja. 
Kljucne besede: Goriška, kuhinja, kulinaricna dedišcina, bibliografija. 
»Goriška kuhinja je zelo raznolika, razvijala se je v neposrednem sosedstvu in sožitju razlicnih na­rodov in kultur med jadransko obalo in vzhodnim lokom Julijskih Alp, zato je zmes razlicnih prvin. V njej se prepletajo vplivi beneške in italijanske kuhi­nje, kuhinja kulturno in narodno zelo raznolikega Trsta, kranjska kuhinja ter z njo tudi avstrijska ku­hinja.« S temi besedami je raznolikost goriške ku­hinje predstavila zgodovinarka Slavica Plahuta, ki je 2002 in 2003 uredila tri knjige z naslovom Jedi na Goriškem. Knjige je izdal Goriški muzej. Leta 2002 je muzej izdal tudi zbornik z naslovom Pre­hrana na Goriškem, ki sta ga uredili Slavica Plahu­ta in Vesna Licer (Vesna Mia Ipavec). V zborniku je vec avtorjev predstavilo prehrano prebivalcev v Goriških brdih, na Cerkljanskem, na Banjški pla­noti, v Vipavski dolini itd. Te knjige so pomembne zaradi poglobljenega in sistematicnega pristopa k tematiki goriške kuhinje pa tudi zaradi beleže­nja velikega števila receptov domacih jedi tega prostora. K slednjemu je prispevalo vec informa­torjev in sodelavcev. Kot je izpostavila Slavica Plahuta, so na Goriškem opazne poudarjene po­dobnosti med slovenskimi, furlanskimi in italijan­skimi poimenovanji domacih jedi. Takšna so na primer poimenovanja za žgance, polento, mine-štro, joto, friko itd. (Plahuta 2002a: 5). Pri preuce­vanju goriške kulinarike se žal naleti na težavo, da ni ohranjenih starejših zapisov.1 Najstarejši po­znani zapisi goriških kuharskih receptov izhajajo šele iz 19. stoletja (Plahuta 2002a: 5). 
Raziskovalno delo na starejšem gradivu lahko razkrije tudi kakšen starejši recept. Tak primer je recept za cokolado (oziroma bolje spisek potreb­nih sestavin za njeno pripravo), ki ga je zabeležil v svojih rokopisnih dnevniških zapiskih Diarii o Annali meteorologici kartograf in goriški deželni inženir Giannantonio De Capellaris (Giovanni An­tonio Capellaris, 1727–1807), rojen v Gorici (o nje-
m: Martina 2016; Gašperic 2013; Marušic 1993). V prvem zvezku, ki se nanaša na obdobje med leto-ma 1768 in 1770, je Capellaris zapisal, katere se­stavine so potrebne za pripravo cokolade (chio­colata), in sicer 4 Cacao, 2 Zuchero ordinario ter ˝ lotto vaniglia, torej štiri kakave, dva obicajna 
* Clanek namerava prispevati k bibliografiji o goriški kulinariki. Upošte­vana so zlasti knjižna dela s tega podrocja. Iz pregleda so izvzeta di­plomska in podobna dela, turisticni ali kulinaricni vodniki ter zgibanke. Za spodbudo k sestavi tega prispevka se zahvaljujem dr. Branku Maru­šicu. Clanek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Toponomasticna dedišcina Primorske L7-9424 in raziskovalnega programa ARRS­NRU/P6-0052-0618-2017/3. Projekt in program je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. 
1 Glede zgornje Vipavske doline pa velja spomniti, da je nekaj podatkov 
o plemiških prehranjevalnih navadah, uveljavljenih v 18. stoletju na dvorcu Lantieri v Vipavi, zabeležil znani beneški komediograf Carlo Goldoni. 

sladkorja ter polovico vanilje (De Capellaris 1768– 1806, zv. I: 237). 
*** O poznonovoveških prehranjevalnih navadah goriškega prebivalstva je pisal že razsvetljenski avtor, svetolucijski zdravnik Anton Muznik (Anto­nio Musnig; 1726–1803) v delu Clima Goritiense (Goriško podnebje). V skladu s Hipokratovim naukom je bil preprican, da mora biti zdravnik po­zoren na prehrano in pijaco ljudi, pri cemer je go-riško prebivalstvo opisal v skladu s štirimi stanovi (»poljedelci«, »posli in obcani nižjega položaja«, »obcani, ki živijo v boljših razmerah« ter »plemici in bogataši«). Pri prvi izmed omenjenih skupin prebivalcev je bil pozoren tudi na obmocja, kjer živijo. Na ta nacin je izpostavil posebnosti prehra­ne na Tolminskem, Kanalskem, na Krasu itd. Po-leg tega je pri prehrani goriškega prebivalstva na splošno izpostavil uporabo vseh vrst rib iz Ja­dranskega morja ter pitje vina (Muznik 2000: 69– 71; latinski faksimile: 43–45). Za preucevanje zgodovine prehrane so upo­rabne tudi informacije, ki sta jih v 19. stoletju gle­de kmetijskih pridelkov posredovala Karl von Czörnig v delu Görz Oesterreich's Nizza: nebst ei­ner Darstellung des Landes Görz und Gradisca 
(Wien: W. Braumüller, 1873–1874) in Simon Rutar v delu Poknežena grofija Goriška in Gradišcanska. Prirodoslovni, statisticni in kulturni opis (Ljublja­na: Matica Slovenska, 1892; faks. izd. Nova Gori-ca: Branko; Ljubljana: Jutro, 1997). 
V medvojnem obdobju 20. stoletja sta v Gorici izšli kar dve kuharski knjigi slovenskih avtoric. Že leta 1930 je v Gorici pri Goriški Mohorjevi družbi izšla knjiga Marte Uršic z naslovom Družinska ku­hinja (ponatis 1931). Drugo knjigo pa je objavila goriška intelektualka, uciteljica in publicistka Gi­zela Belinger (Bellinger) Ferjancic, imenovana Gi­zela Majeva. Leta 1931 je pri Goriški matici namrec izšla njena kuharska knjiga z naslovom Nova ku­harica. Avtorica se je rodila v Gorici leta 1887, umrla pa je v Trstu leta 1976. Med drugim je bila urednica lista Slovenka (1922–23) in avtorica vec prirocnikov, namenjenih ženskam (Brecelj 1975; Buttolo 2017; Plahuta 2002b: 92–93). Naslov ku­harske knjige izhaja iz želje avtorice, da bi se ku-halo v skladu z »novimi kuharskimi naceli«, torej da je hrana v prvi vrsti zdrava. Poskusila je upo­števati tako mesto kot podeželje, ceprav je menila, da bo knjiga po mnenju nekaterih morda prevec mešcanska (Majeva 1931: 3). 
V drugi polovici 20. stoletja so postali avtorji pozorni na posebnosti goriške kulinarike kot ta­ke, kar kaže objava dva clankov. Eden je clanek Maria Renzija o goriški in furlanski gastronomiji (Gastronomia goriziana e friulana), ki je izšel leta 1958 v osemindvajsetem letniku revije La porta orientale: rivista mensile di studi giuliani e dalmati. Drugega je pripravila Lella Au Fiore. Clanek z na­slovom Cucina goriziana (Goriška kuhinja) je izšel v zborniku, povezanem s šestinštiridesetim kon­gresom Furlanskega filološkega društva z naslo­vom Guriza: 46. congres, 28 setembar 1969 (uredil Luigi Ciceri. [S.l.: s.n.], 1969). O goriški prehrani sta pisala tudi Mario Ranieri Cossŕr (Plahuta 2002b: 68–79) in Luciano Spangher.2 
Proti koncu 20. stoletja je zacelo postopoma narašcati število knjig, osredotocenih na lokalno kulinaricno dedišcino. K temu so neredko prispe­vala lokalna društva in osnovne šole, ki so prek poucevanja in društvenega delovanja prispevali k dvigu zavesti o pomenu tovrstne nematerialne kulturne dedišcine. Leta 1987 je na primer v Pod-brdu izšla publikacija z naslovom Kar mat' je ucila, je licno posnet', ki prinaša recepte za pripravo je­di, razširjenih v Baški grapi. Druga dopolnjena iz­daja je izšla leta 2008 v Podbrdo in Grahovem ob Baci, pri cemer so sodelovali Osnovna šola Simo­na Kosa in Društvo Baška dedišcina. 
Tolminske jedi pa sta zbrali Mirjam Perovic in Ema Štih v knjigi Tipicne tolminske jedi ([Tolmin]: samozaložba Mirjam Perovic, Agencija Tolmin-ska, [1995]).3 Leta 1999 je Martina Podgornik ure­dila publikacijo z naslovom Pustne in postne jedi Vipavske doline in Gore: slovenska kulinarika in vi-na v turizmu 1999–2000. [Ajdovšcina]: Turisticno informacijski center Ajdika, Društvo kmeckih že­na zgornje Vipavske doline; [Ajdovšcina etc.]: Tu­risticnimi krožki). Kobariško kuhinjo ter tamkaj­šnje navade in nacin prehranjevanja je predstavi-la knjiga Marije Benko in Božice Špolad Žuber z naslovom Jedi na Kobariškem. Kar je bujš, je pa 
2 V furlanšcini napisana clanka L. Spangherja: I colŕz di San Roc (Sot la nape XXXX, št. 1, marec 1988, 49-54) ter La polenta e il sorcturc istega avtorja (Sot la nape XXXVIII, št. 2, junij 1986, 5–8). Prvi je posvecen pod-turnskemu kolacu, drugi pa polenti. 
3 O posebnostih tolminske kuhinje je pisala že Marija Rutar v Goriškem letniku 6/1979 ter v knjigi Tolminska je pesem: zbrana objavljena in neo­bjavljena dela uciteljice, muzealke in etnologinje Marije Rutar (Tolmin: Tolminski muzej; [Nova Gorica]: Branko, 2000). 
bujš, ki je izšla pri ljubljanskem Kmeckem glasu le­ta 2008. 
Veliko pozornosti je bila deležna kraška kuli­narika, kateri je posvecenih vec knjižnih publika­cij, na primer delo Cesara Fonde Cucina carsolina di ieri e di oggi, ki je izšlo v Trstu pri založbi Italo Svevo leta 1997. Cesare Fonda je objavil tudi knji-go o kraških slašcicah z naslovom Dolci carsolini: di ieri e di oggi (Kraške slašcice vceraj in danes; Trieste: Italo Svevo, 2008). Izpostaviti je treba tu­di knjigo Kraška kuhinja Stanislava Rencelja, ki je izšla leta 1999 v Ljubljani pri založbi Kmecki glas. Knjiga poleg številnih kuharskih receptov prinaša tudi veliko podatkov o pridelavi hrane, pripravi jedi, bivalnem okolju ter o obicajih na Krasu. Leta 2009 je Stanislav Rencelj pri isti založbi objavil še knjigo Okusi krasa, ki poleg kraških jedi predsta­vlja razlicne vidike življenja in dela, povezanega s kraško kulinariko. Kraške kuharske recepte prina­ša tudi publikacija Kraška kuhinja Marka Dvoráka (Ulm: Slovenska župnija Ravensburg-Ulm, 2003). 
Jedi z obmocja Kanala ob Soci pa so predsta­vljene v slovensko-italijanski publikaciji z naslo­vom Doline in okusi: dedišcinske jedi v obcinah Ka­nal ob Soci in Praprotno = Valli e sapori: i cibi tradi­zionali dei comuni di Kanal ob Soci e Prapotto (Ka-nal ob Soci: Obcina, 2015). Recepte sta zbrala Pa­vel Medvešcek in Slavica Plahuta, ki je knjigo tudi uredila. Za Vipavsko dolino velja izpostaviti knjigo Da ne bi pozabili: šege in navade ter kuharski re-cepti Planine pri Ajdovšcini, ki sta jo uredili Mateja Rosa in Jasna Fakin Bajec. Knjiga je izšla leta 2014 na Planini pri Ajdovšcini, pri tamkajšnjem Društvu gospodinj in dramski skupini. 
Magda Reja in Tatjana Sirk sta leta 1997 v Lju­bljani pri založbi Viharnik izdali knjigo Briška kuhi­nja: kuhinja in kulinaricna kultura v Goriških brdih. Leta 2001 je Goriška Mohorjeva družba izdala knjigo Sonje Marije Maraž Bednarich in Irene Bednarich z naslovom Sonjine slašcice: dobrote iz Števerjana v Brdih: knjiga matere in hcere, ki jima je skupna ljubezen do kuhanja (Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2001).4 O krminski kuhinji so pisali Riccardo Di Corato, Franco Femia in Giovan­ni Battista Panzera v delu Cormons: lo stemma, la cantina, la tradizione alimentare e le sue ricette 
Leto prej je knjiga omenjenih avtoric izšla v italijanskem jeziku: I dolci di Sonja da San Floriano del Collio: un libro scritto da madre e figlia legate dalla passione per la cucina. Monfalcone: Edizioni della Laguna, 2000. 

con uno scritto di Giuseppe Domenico Della Bona 
(Cormons: Cantina produttori, 1986). 
Na velik pomen kulinarike, vezane na kulina-ricno tradicijo dolocenih obmocij, kažejo publika­cije, ki se osredotocajo na kulinariko dolocenega kraja. Takšen primer predstavlja knjižica receptov z naslovom Vrtejbenska kuhnja. Zbirka receptov vrtejbenskih jedi (mentorica Lucka Pompe in dru­gi; Šempeter -Vrtojba: Javni zavod za kulturo, šport, turizem in mladino, 2013), ki je nastala kot rezultat raziskovanja lokalne kulinarike s strani otrok vrtojbenskega vrtca ob pomoci vzgojiteljic, lokalnih društev in drugih krajanov. 
Kulinaricna dedišcina je pogosto povezana z domacim govorom. Domaci govor in domace jedi se prepletejo, kar se odraža na primer v knjigi Lu-iselle Paoli z naslovom Magnari bisiachi. Nuova edizione con glossario e fraseologia de la cusina bi-siaca, ki jo je uredil Dorino Fabris; izšla pa je leta 1998 v Tržicu pri založbi Edizioni della laguna. V Tržicu (ital. Monfalcone) je prisotno posebno be-neško narecje. Omenjena knjiga predstavlja po­sebnosti tamkajšnje kuhinje in veliko število sta­rih receptov tistega obmocja. Prinaša pa tudi besednjak in frazeologijo, vezana na kuhinjo trži­škega obmocja. 

Goriška kuhinja je zaradi svoje vecstoletne obmejne lege dobro zastopana v slovenskih in italijanskih publikacijah.5 Pri tem je poudarek na raznolikosti in preteklosti goriške kulinarike. Ta-ko je slašcicam v kulinaricni dedišcini srednjee­vropskih Judov, ki so imeli pomembno skupnost tudi v Gorici, posvecena knjiga Dolci ebraici della Mitteleuropa (Judovske slašcice v Srednji Evropi), ki jo je uredila Antonella Gallarotti (Monfalcone: Edizioni della Laguna, 1997). Na goriško kulinaric­no dedišcino je osredotocen zbornik La cucina mitteleuropea a Gorizia (Srednjeevropska kulina­rika v Gorici), ki združuje prispevka s simpozija v Gorici 24. septembra 2011 ([S. l.]: Accademia ita­liana della cucina, Delegazione di Gorizia, Udine: Societŕ filologica friulana, 2012). Zbornik sta ure­dila Anna Laura Russian in Roberto Zottar, prina­ša pa prispevke Slavice Plahuta, Giorgia Rizzatta, Carla del Torreja, Lucie Pillon, Roberta Zottarja, Joška Sirka pa tudi recepte dolocenih goriških je­di, ki jih je uredil že omenjeni Roberto Zottar. 
Knjiga Carla del Torreja z naslovom Antiche ri­cette del Friuli goriziano (Stari recepti goriške Fur-lanije; Gorizia: Libreria editrice gorizana, 2011) pri­naša posamezne goriške recepte, katerih rokopi­sni zapisi zaobjemajo obdobje med letoma 1830 in 1970. Liliana Mlakar je uredila knjižico z naslo­vom Cose (goriziane) da mangiare (Gorizia: Istitu-to di storia sociale e religiosa, 2011). Roberto Zot-tar pa se je v knjigi Dolce Gorizia: pasticceria dell'antica Contea (Sladka Gorica: slašcicarstvo stare [goriške] grofije; Gorizia: Libreria editrice goriziana, 2015) posvetil goriškim slašcicam. Ka­tja Ferletic je leta 2021 izdala knjigo o goriški kuli­nariki z naslovom Stare jedi v novih loncih (Gorica: Zadruga Goriška Mohorjeva, 2020, 2021). 
Od konca 20. stoletja je posebne pozornosti deležna tudi kulinaricna dedišcina dolocenih ple­miških rodbin. Lella Au Fiore je tako objavila knji-go o kuharskih receptih baronice Marianne Loca­telli iz Krmina z naslovom La cucina della terra di Cormňns: dal ricettario ottocentesco della baro­nessa Marianna Locatelli (Kuhinja Krmina: iz zbir­ke receptov baronice Marianne Locatelli; Monfal­
5 
Goriška kulinarika je našla prostor v dolocenih splošnih delih o sloven-ski kulinariki. Goriške jedi so na primer zastopane v delu Janeza Boga­taja Gastronomija sredozemske Slovenije. Kjer ribe plavajo dvakrat (Ljubljana: Hart, 2021). Prav tako je goriška kuhinja zastopana tudi v knjigah, posvecenih kulinariki Furlanije -Julijske krajine. 

cone: Laguna, 1992). Leta 2003 je v Gorici pri za­ložbi Libreria editrice goriziana izšla knjiga La cu-cina di casa Coronini Cronberg: quaderno di ricette della contessa Olga (Kuhinja pri rodbini Coronini Cronberg: zvezek receptov grofice Olge).6 Knjiga prinaša kuharske recepte grofice Olge Westpha­len von Füstenberg (1869–1954), matere zgodo­vinarja Guglielma Coronini-Cronberga / Viljema Coroninija-Kromberškega, s katerimi je izumrla kromberška veja te rodbine (Uredništvo 1993). Leta 2016 je v Gorici pri založbi Libreria editrice goriziana izšel zbornik o navadah, povezanih z obedovanjem v obdobju od 18. do 20. stoletja. Zbornik z naslovom A tavola con i conti Coronini. Le forme i rituali dei pasti dal Settecento al Nove­cento (Za mizo z grofi Coronini. Videz in obicaji pri obrokih od 18. do 20. stoletja) sta uredila Cristina Bragaglia Venuti in Luca Geroni. Gre za katalog razstave, ki jo je postavila Fundacija Palaca Coro­nini Cronberg v Gorici leta 2016. 
Izšla pa je tudi knjiga o goriški kuhinji rodbine Rubbia z naslovom La cucina goriziana di casa Rubbia (Goriške kuhinja rodbine Rubbia), ki jo je uredila Anna Maria Sanguineti (Gorizia: Libreria editrice goriziana, 2010). Knjiga prinaša kuharske recepte Giovanne Rubbia in njene matere Gio­vanne Bisiach iz Podturna (ital. Borgo San Rocco, furl. Borc San Roc). Iz te družine je izhajal ugledni goriški fizik Carlo Rubbia, Nobelov nagrajenec le­ta 1984. Bil je vnuk Giovanne (Nine) Bisiach (San-guineti 2010: 7–8; Debeni Soravito 2004: 44–55; Cosma 2011). 
Posebno vlogo so v goriški kulinariki odigrale tudi uršulinske sestre, ki so v Gorici med drugim poucevale gospodinjska opravila, tudi kuharske vešcine. Leta 2006 je pri založbi Libreria editrice goriziana izšla knjiga La cucina mitteleuropea del­le madri orsoline di Gorizia (Srednjeevropska kuhi­nja sester uršulink v Gorici). V njej so objavljeni kuharski recepti, kot so se ohranili v zvezku Susi Kakl, udeleženke kuharskega tecaja v letih 1928 in 1929. Leta 1994 je njen rokopis našla Lucia Pil­lon, ki je tudi uredila njegovo transkripcijo (Pillon 2006: 7–16). Carlo del Torre pa je uredil obsežno knjigo z recepti uršulinske sestre Antonije, ki se je rodila kot Valeria Kraker leta 1905 in umrla v sa­mostanu Sv. Duha pri Škofji Loki leta 1987. Delo­vala je tudi v goriškem uršulinskem samostanu, 
6 Recepte je iz nemšcine v italijanšcino prevedla Costanza Fabrissin. 
kjer se je ohranila njena zbirka receptov. Rokopis v slovenskem jeziku izvira iz obdobja med letoma 1920 in 1950. Naslov rokopisa Kuch recepti odraža vecjezicno okolje Goriške (Volpato 2008: [4]; Tor­re (ur.) 2008: platnica)). Knjiga je naslovljena Ri­cettario mitteleuropeo di suor Antonija, orsolina 
(Knjiga srednjeevropskih receptov uršulinske se­stre Antonije; Gorizia: Libreria editrice goriziana, 2008, 2017).7 
Posebne pozornosti je v zadnjem casu dele­žna tudi kuhinja v obdobju prve svetovne vojne. Leta 2007 je v Novi Gorici izšla knjiga z naslovom Sabotin – park miru: kuharska knjiga: izbor recep­tov tradicionalnih jedi narodov, udeleženih v bojih na soški fronti = Sabotino -il parco della pace: libro di ricette: selezione di ricette di piatti tradizionali delle nazioni che hanno partecipato al fronte dell'Isonzo. Delo je izšlo tudi v angleško-nemški razlicici. Publikaciji je izdala Mestna obcina Nova Gorica, gradivo pa je zbrala in uredila Slavica Pla­huta, ki je prispevala tudi uvod. Zbrani so recepti ameriških, ceških, madžarskih, romunskih, av-strijskih, slovenskih, italijanskih in drugih vojakov, ki so se borili na soški fronti v casu prve svetovne vojne. 
Na zacetku 21. stoletja postaja vedno vec po­zornosti deležna gastronomija, pri kateri se lokal­na kulinaricna dedišcina prepleta z ustvarjalno­stjo uveljavljenih kuharskih mojstrov in mojstric. Leta 2009 je na primer izšla knjižica z recepti, ki so bile pripravljene na kuharskih delavnicah pod mentorstvom kuharskega mojstra Roberta Mer-zela, Jedi iz mesa drobnice: knjižica receptov (Tol-min: Društvo rejcev drobnice Zgornjega Posocja), ki sta jo uredila Robert Merzel in Peter Dome-všcek. Leta 2013 sta slednji in Tatjana Šalej Faletic uredila publikacijo Jedi iz Zgornjega Posocja: knji­žica receptov (Kobarid: Obcina). Jedi, ki temeljijo na starih kuharskih receptih s celotnega Zgornje­ga Posocja, pa sta zbrala in pripravila Peter Do­mevšcek ter Robert Merzel. V knjižici Jedi iz doli­ne Soce skozi oci kuharskih mojstrov (Kanal: Obci­na Kanal ob Soci, 2019) so podane jedi, pri katerih se je kreativnost današnjih kuharskih mojstrov in mojstric prepletla s tradicijo uporabe lokalnih se­stavin, kot so tamkajšnja zelišca, mlecni izdelki itd. Objavljenih je bilo tudi nekaj gastronomskih vodnikov. 
V zadnjem obdobju je izšlo vec publikacij, ki so posvecene tocno dolocenim gastronomskim posebnostim, kar je najbrž povezano z današnjo težnjo po iskanju kulinaricnih posebnosti dolo-cenega obmocja za njegovo promocijo pa tudi kot navdih ljubiteljem kuhanja. Že leta 1973 je v Gorici izšla knjiga že omenjene Lelle Au Fiore o goriški gubanci z naslovom La gubana goriziana (Gorizia: Agriturist Friuli-Venezia Giulia, Camera di commercio, 1973; druga izdaja: Monfalcone: Edi-zioni della Laguna,1993,2007).8Letoprej pajeiz­šla knjiga Lelle Au Fiore o vlogi vina v starih gori­ških receptih (Il vino nelle antiche ricette gorizia­ne. [S.l.]: Agriturist, 1972). Leta 2011 je na primer izšla knjiga, ki je med drugimi izpostavila krminski pršut ([Giulia Nekorkina]. l prosciutto di San Da­niele, Sauris e Cormňns. [S.l.]: Morganti, 2011). Tri leta poprej pa je Katja Kogej uredila knjigo z na­slovom Z okusom vrtnic (Nova Gorica: Hit, 2008), v kateri so zbrane jedi iz vrtnic, kot so jih tedaj v Novi Gorici inovativno pripravljali doloceni ugle­dni kuharji. V tistem obdobju je namrec zacela Nova Gorica bolj poudarjeno vkljucevati vrtnico, ki krasi njen obcinski grb, v turisticno promocijo obmocja. 
V zadnjih letih je posebne pozornosti deležen goriški radic, posebna vrsta radica, ki uspeva v okolici Gorice. V italijanskem jeziku se imenuje ro­sa di Gorizia (goriška vrtnica). Leta 2006 je izšla knjižica z naslovom Radicchio di Gorizia e Radicchi (Udine: Friuli Venezia Giulia, Via dei Sapori, 2006), ki je predstavila posebnost tega radica. Leta 2010 je v Gorici pri založbi Master laser izšla knjiga Ro­berta Covaza v italijanskem jeziku z naslovom La rosa di Gorizia. Leta 2013 je izšla knjiga Tonija Go­mišcka Goriški radic: od vrtnine do umetnine (No­va Gorica: Mestna obcina, Turisticna zveza). Tudi crniški radic ni bil spregledan. Leta 2019 sta Ma-rinka Kogoj-Osvald in Jože Osvald objavila knjigo z naslovom Crniški radic: revitalizacija stare sorte hrastovc (Ajdovšcina: Obcina). 
Kuhinja je povezana tudi z razvojem stavbne dedišcine. Kot primer velja izpostaviti knjigo Špe­le Ledinek Lozej Od hiše do niše: razvoj kuhinje v Vipavski dolini (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC 

8 Leta 1973 je izšla tudi knjiga Lelle Au Fiore, posvecene vlogi lova v kuhi-V italijanšcino je recepte prevedla Alessandra Foraus. Objava iz leta nji Furlanije -Julijske krajine (La caccia nella cucina del Friuli-Venezia Gi­2017 je naslovljena nekoliko drugace, in sicer Ricettario mitteleuropeo: ulia. Gorizia: Agriturist Friuli-Venezia Giulia; Pordenone: Ente autono­sapori dal centro Europa. mo Fiera di Pordenone, 1973). 
SAZU, 2015). Posebno vlogo ne le za kulinaricno dedišcino, ampak tudi za družabno življenje ima­jo gostilne. Gostilnam pa tudi hotelom v Gorici je posvecena na primer knjiga Luciana Spangherja 
L'ospitalitŕ a Gorizia: breve storia delle locande e degli alberghi cittadini (Gostoljubnost v Gorici: kratka zgodovina mestnih gostiln in hotelov; Go-rizia: Ente Provinciale per il Turismo, 1972). Za Tr-novsko-Banjško planoto pa je pomembno delo Krcme in gostilne na Trnovsko-Banjški planoti, ki ga je uredil Miroslav Šuligoj Bremec (Lokovec: Kulturno turisticno društvo, 2018). 
Na Goriškem kot tudi na bližnjem tržaškem in tržiškem obmocju imajo še danes poseben po-men osmice (ital. osmizza, frasca). Beseda se na­naša na osem dni, v katerih so lahko kmetje od obdobja vladarice Marije Terezije dalje prodajali svoje pridelke obiskovalcem njihovih kmetij. Po-nudniki še danes na prometnih poteh obvešcajo o odprtju osmice z leseno tablico z imenom kraja, kjer se nahaja osmica, in brsteco vejico (Hassek 2011: 65–67). Njihove predstavitve so vkljucene v razne turisticne vodice. Na osmice pa je bilo po­zornih tudi vec diplomskih in magistrskih del, zla­sti s podrocja turizma. 
VIRI IN LITERATURA Rokopisni vir: 
De Capellaris, G. 1768–1806: Diari o Annali mete-orologici. Rokopisni zvezki iz obdobja 1768–1806. Državna posoška knjižnica, Gorica (Italija), Ms. Civ. 222. 

Literatura: 
Brecelj, M. 1975: Belinger Ferjancic, Gizela (1887–1976). V: Slovenska biografija. Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazisko­valni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-bio­grafija.si/oseba/sbi1001880/#primorski-slovenski-bi­ografski-leksikon. Izvirna objava v: Primorski sloven-ski biografski leksikon: 2. snopic Bartol -Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor. Gorica: Goriška Mohorjeva družba (dostop: 1. 9. 2021). 
Buttolo, F. 2017: Belinger Ferjancic, Gizela (1887–1976). V: Slovenska biografija. Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazisko­valni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-bio­grafija.si/oseba/sbi1001880/#novi-slovenski-biograf­ski-leksikon. Izvirna objava v: Novi Slovenski biograf-ski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SA­ZU (dostop: 1. 9. 2021). 
Cosma, S. 2011: I Rubbia, agronomi e ingegneri Carlo nel firmamento del Nobel. Il Piccolo, 18. 1. 2011. https://ricerca.gelocal.it/ilpiccolo/archivio/ilpiccolo/ 2011/01/18/GO_24_APRE.html (dostop: 1. 9. 2021). 
Debeni Soravito, L. 2004: Corrado Rubbia, un fo­restale tra ‘800 e ‘900. Borc San Roc št. 16, 44–55. https://www.borcsanroc.it/public/archivi/pubblica­zioni/20160914_151244_id_50.pdf (dostop: 1. 9. 2021). 
Gašperic, P. 2013: Capellaris, Giovanni Antonio (1727–1807). V: Slovenska biografija. Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazisko­valni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-bio­grafija.si/oseba/sbi1005790/#novi-slovenski-biograf­ski-leksikon. Izvirna objava v: Novi Slovenski biograf-ski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Sveti­na et al. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti (dostop: 7. 9. 2021). 
Hassek, B. de 2011: Un luogo per socializzare: l'Osmizza nella tradizione del Carso goriziano, trie­stino e sloveno. La Panarie: rivista friulana d'arte e di coltura let. 44, št. 171, 65–67. http://opac.rivistefriu-lane.it/ricerca/dettaglio/un-luogo-per-socializzare-l­osmizza-nella-tradizione-del-carso-goriziano-triesti/ 8943 (dostop: 1. 9. 2021). 
Majeva, G. 1931: Nova kuharica. Gorica: Goriška matica. 
Martina, A. 2016: Capellaris Giovanni Antonio (1727–1807), ingegnere, cartografo. V: Il Nuovo Liru-ti. Dizionario Biografico dei Friulani, Udine, Istituto Pio Paschini per la storia della Chiesa in Friuli, https:/ /www.dizionariobiograficodeifriulani.it/la-storia/ (dostop: 1. 9. 2021). 
Marušic, B. 1993: Capellaris, Giovanni Antonio (1727–1807). V: Slovenska biografija. Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazisko­valni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-bio­grafija.si/oseba/sbi1005790/#primorski-slovenski-bi­ografski-leksikon. Izvirna objava v: Primorski sloven-ski biografski leksikon: 19. snopic Dodatek B -L, 4. knji­ga. Ur. Martin Jevnikar. Gorica: Goriška Mohorjeva družba (dostop: 1. 9. 2021). 
Muznik, A. 2000: Goriško podnebje. Clima Goriti­ense. Prev. Silvester Kopriva; prevod strokovno do-pol. in ur. Zvonka Zupanic Slavec; študije k prevodu Branko Marušic, Zvonka Zupanic Slavec, Marjan Dol­gan. Ljubljana, Inštitut za zgodovino medicine Medi­cinske fakultete = Institute for History of Medicine of Medical Faculty: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije = Scientific Society of Slovenian Health Culture. 
Pillon, L. 2006: Introduzione. V: La cucina mitte­leuropea delle Madri Orsoline di Gorizia. Gorizia, Li-breria editrice goriziana, 7–16. 
Plahuta, S. 2002a: Jedi na Goriškem. Ali obstaja »goriška kuhinja«? V: Plahuta, S. (ur.), Jedi na Gori­škem 1. Nova Gorica: Goriški muzej, 5–9. 
Plahuta, S. 2002b: Prehrana na Goriškem. V: Pla­huta, S., V. Licer (ur.), Prehrana na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej, 7–129. 
Sanguineti, A. M. (ur.) 2010: La cucina goriziana di casa Rubbia. Gorizia: Libreria editrice goriziana. 
Torre, C. del (ur.) 2008: Ricettario mitteleuro­peo di suor Antonija, orsolina. Prev. Alessandra Fo­raus. Gorizia: Libreria editrice goriziana. 
Uredništvo 1993: Coronini -Cronberg, Guglielmo (1905–1990). V: Slovenska biografija. Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazisko­valni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-bio­grafija.si/oseba/sbi1006020/#primorski-slovenski-bi­ografski-leksikon. Izvirna objava v: Primorski sloven-ski biografski leksikon: 19. snopic Dodatek B -L, 4. knji­ga. Ur. Martin Jevnikar. Gorica: Goriška Mohorjeva družba (dostop: 1. 9. 2021). 
Volpato, S. 2008: Descrizione manoscritto. V: Ri­cettario mitteleuropeo di suor Antonija, orsolina. Ur. Carlo del Torre. Prev. Alessandra Foraus. Gorizia: Li-breria editrice goriziana, 4. 

Štefan Kociancic (1818–1883) 


o klobasah in drugih jedeh 
BRANKO MARUŠIC 

branko.marusic@guest.arnes.si 
Izvlecek: Zapis prikaže odnos intelektualca do jedi in prehranjevalnih navad prebivalstva na Goriškem sredi 19. stoletja. 
Kljucne besede: Goriška, 19. stoletje, hrana, mesne jedi. 
Ko je uredništvo Izvestij sprejelo predlog, da bo številka za leto 2021 namenjena obravnavi pre­hrane in kulinarike v preteklosti na Goriškem, sem ob povabilu na sodelovanje pomislil, da le malo vem o predlagani tematiki in da se s takimi problemi nisem posebej ukvarjal. Tudi v literaturi nisem srecal kakih posebnih obravnav, toda na slovenski strani moram omeniti vsaj delo mag. Slavice Plahuta (Jedi na Goriškem 2002, Prehrana na Goriškem 2002), ki se je posebej posvecala zla­sti kulinaricni recepturi. Na italijanski strani pa je bila deležna posebne pozornosti kuhinja pri gori­ški plemiški družini Coronini (La cucina di casa Co-ronini 2003). Ne morem pa tudi prezreti opisov prehrambnih navad pri Goricanih, ki jih je objavil Anton Muznika v knjigi Clima goritiense (1781). Ohranjenih je veliko zapisov o zakuskah, banke­tih, pojedinah in podobnem, kar je spremljalo ali sledilo družabnim prireditvam (npr. citalnicam), razlicnim zborovanjem in sestankom, novim ma-šam in drugim podobnim praznovanjem. Veliko je podatkov zlasti za 19. in 20. stoletje. Precejšen del teh dogodkov se je odvijal v gostinskih lokalih (krcme, gostilne, restavracije, hoteli). Njihova vloga v javnem življenju ni dovolj raziskana, ce­prav so tu potekali odlocilni dogodki družabnega življenja na Goriškem, zlasti v Gorici. Tako pri Itali­janih kot pri Slovencih, v manjši meri pri goriških Nemcih. Nedavno tega je izšla skrbno sestavljena obširna knjiga o krcmah in gostilnah na Trnovsko-Banjški planoti (2018). Tak pregled bi lahko name-nili še kateremu drugemu slovenskemu kraju ali pa obmocju Goriške, zlasti mestu Gorica (hotel Pri zlatem jelenu, gostilni Fajfar, Zlata zvezda in Pri Maksu, Gostilna Fon med Solkanom in Gorico, hotel Licen v Rihemberku, Gostilni Devetak v Tol­minu in Mozetic v Solkanu itd.). 
Štefan Kociancic (1818–1883), semeniški pro-fesor v Gorici, jezikoslovec in domoznanski pisec se je v svojih objavah posvecal tudi nekaterim problemom vsakdanjega življenja, a vselej kot je­zikoslovec. Prav zato ne preseneca njegov kratek in nepodpisan zapis Klobase v goriškem glasilu Glas (16. 4. 1875, št. 16). Kociancic ga ni podpisal niti ni potrdil svojega avtorstva, kot je to storil za nekatere druge sorodne objave. Ocitno je imel sestavljavec njegove bibliografije dovolj razlo-gov, da ga je uvrstil med Kocianciceve objave. 
Kociancic se je v svojih spominih, ki jih je nav­dihovalo spoznanje: »Nekdaj je bilo boljše, kakor je zdaj«, dotaknil tudi pivskih in prehrambnih na­vad svojih rojakov. Podatke je zbral na podlagi lastnih spominov in izkušenj. Izšli so v sedmih na­daljevanjih v Glasu 1874–1875 (ponatis v: Goriški spomini, Gorica, GMD, 2002, 15–31). 
Ob vsem drugem Kociancicu ni bilo po volji zvišanje cen živil in pijace v casu okoli leta 1870. Tako ugotavlja in se spominja: »In kdo ne ve, da se je nekdaj za pol goldinarja v goriških gostilnicah dobilo kosilo, da je bilo kaj! Pojdi pa zdaj, in boš videl koliko ti bo placati.« In dalje: »Na goriškem mostu so tocili bokal vina po tri krajcarje, kar je sedanjih pet soldov. Meso je bilo funt po šest kraj­carjev (= 10 soldov), in razmerno teletina. Za en krajcar kruha kot 'student' sem ga bil sit.« 
Mesa pa v prehranjevanju takrat ni bilo v izo­bilju. Bilo je sicer veliko mesnic in bile so tudi v manjši krajih. Toda ko je Kociancic živel do leta 1829 v domaci Vipavi, »nismo vkupili mesa druga-ce, kakor za velikonoc in binkošti; svinjskega [me­sa] na božic pa ne, ker smo o tistem casu navadno 
prašice klali, smo klobase pa svinjskega jedli. Cez leto smo bili veseli, da je bila v ricetu koža, ali pa, posebno ob nedeljah in praznikih, en kos suhega svinjskega mesa. Da bi bil kdo v mesnico pogledal, to ni nobenemu padlo v glavo, to bi bila potrata. Pa zdaj? Vsako nedeljo, vsaki praznik mora biti goveje meso, in še celo o delavnikih«. 
Znova se je povrnil k mesu: »Jaz, ki sem uže precej v letih, se ne morem še privaditi naši novi kuhinji, kjer že vec ne vedo, kako bi jedi popacili ku­harji in kuharice, tako cudno jih napravljajo. Vselej grem z nekako nevoljo h kosilu, kadar sem kam po­vabljen, ker dobro vem, da bom recí jedel, ki jih ne poznam, ker bodo vse zašemljene, ali kakor jim pra­vijo 'garní'. Doma udobim za juho dober kos mesa, in vem, da je meso! In tako pri vsaki drugi jedi vem, kaj je, in tedaj najraje doma jem. Duh casa se vtiska vsem recem, še celo pri jedi najdemo mu sledu! Do-kler so bili ljudje še bolj preprosti, resnicoljubni, po­šteni, pravicni, dokler je 'mož beseda' vec veljal, ka­kor zdaj pisani 'štrumenti' z vsemi 'intabulacijami', tedaj so bile tudi jedi bolj preproste in kuharjem in kuharicam ni bilo treba toliko si ubijati glave, kako našemiti razna jedila. Oj zlati nekdanji casi!« 
Opozarjal je na novotarije: »Kdo je nekdaj 'ko­fé' poznal? Zdaj petdeset, tudi štirideset let, je ko­maj kje kaka sladkosnedna ženica na skrivnem si kavo kuhala; ocitno si tega delati upala ni, da ne bi prišla ljudem v zobe. Današnje dni še beracica vsa­ka kavo srka.« Opozarjal je tudi vrtne rastline: »To vidi vsakdo. Nekdaj so po vrtih sadili in sejali, kar je bilo treba za kuhinjo, tu pa tam so imeli tudi kako rožo in cvetlice. Zdaj, kdo bo za kuhinjo tako skrb imel? Ven z 'brzoti', s 'peteršilom' in z drugimi ena­kimi recmi! Pa se nasejajo smreke, bori in enako drevje. Sam fižol nekaterim ne dopade, sama repi-ca nekatere bode, ali 'jota", kakor ji naši Goricani pravijo, skoraj vsakemu dopade in to vem, da sem bil kot otrok doma naj bolje zadovoljen, kadar smo dobili na mizo 'ricet'. Zato sem tudi bralcem v 'Nek­daj in zdaj' neko 'joto' ali 'ricet', ali pa, ako hocete tako, neko zmes podal, da bralci vsake reci nekaj malega tu udobijo, da se tu pa tam en malo na­smehnejo, tu pa tam revnega pisatelja teh vrstic pomilovajo, tu pa tam svoj nos zavihajo. Vse ni za vse: težko je vsem ustreci.« 
Dotaknil se je pusta in posta: »[k]o nastopi vsako leto pepelnicna sreda in ž njo štiridesetdan-ski post, kjer treba pokoro delati za preveliko pu­stno norenje in rogoviljenje. Namesti 'mulc' in 'klo-bas' pride neslan in nezabeljen 'bizec' [list pri repi] na mizo, namesto okusnega vina ali olja pa plehka voda, namesto plesanja, rajanja in vasovanja pa tr-do delo na polju in po vinogradih.« 

Štefan Kociancic se je dotaknil tudi vina: »Nekdaj smo si bili svesti, da pijemo pravo, pristno, 'natürlich' vino, samo da so krcmarji, kakor vselej, radi tu pa tam v sodu kaj vode primešali. V naših vipavskih, kraških, kanalskih, briških in laških kra­jih je bilo vselej pristno vino. Tudi ko je v naših kra­jih vina primanjkovati zacenjalo, smo dobivali z Do-lenjskega dobra, pristna vina. Samo z Štajerskega se je kakšenkrat namesto pravega vina jabelkovec ali hruškovec vdobival. Od ponarejenih vin se ni pri nas nikoli govorilo, nobenemu od kaj takega še sa­njalo se ni. Ali zdaj! Clovek ne more nobenemu vinu skoraj vec vere dati, tako so se sploh poprijeli po­narejevanja vina, in še celo bogatini in veliki pose-stniki, tako da pripravijo našo deželico zastran na­šega vina ob ves 'kredit' pri zunanjih … Oh, srecni casi, ko se ni od petiota še nic ni vedelo!« 


Clanek o klobasah je Kociancic zacel z beseda-mi: »Morebiti komu sline tecejo, da le to besedo sliši, ali pa zapisano bere Dobra rec je gotovo in vku­sna, saj so tudi v davnih casih stari Rimljani, kar do-bro jed in pijaco zadeva, dokaj veljavni, klobase vi-soko cenili.« Na svinjskem trgu v Rimu so klobase dobro prodajali. Tu so imeli na prodaj krvavice (botuli), mesne klobase (tomacula), suhe klobase (lacanica) in posebno vrsto mesnih klobas, ki so jih imenovali hillae. O slednjih Horacij govori, da so jih vinopivci radi imeli, ker je po njih vino bolje di­šalo. Rimljani so poznali tudi nek farcimen,»to je, godljo ali budljo, ktero nekateri fuljo, Vlahi pa 'il pistun' imenujejo, menda se ima pod imenom farci-men razumevati tudi svinjski želodec, z mesom na­polnjen in posušen, kakoršen je po tominskih gorah navaden. Italijani so »umetnost delati klobase« po­dedovali od Rimljanov, a Nemci so šli dlje. O tem veliko govori zgodovina srednjega veka. Pisec omenja tekmovanje nemških mest, katero bo iz­delalo daljšo klobaso. Leta 1600 so v Konigsbergu izdelali 2010 cevljev (okoli 615 m) dolgo klobaso. 
VIRI IN LITERATURA 
»goriška kuhinja«? V: S. Plahuta (ur.), Jedi na Goriškem 1. 
Nova Gorica: Goriški muzej. 
Plahuta, S. 2002b: Prehrana na Goriškem. V: S. Pla­

huta, V. Licer (ur.), Prehrana na Goriškem. Nova Gorica: 
Goriški muzej. 
La cucina di casa Coronini Cronberg: quaderno di ri­

cette della contessa Olga. 2003. Gorizia: Edizioni LEG. Kociancic, Š. 1875: Klobase. V: Glas, 16. 4.1875. št. 16. 
Kociancic, Š. 2002: Nekdaj in zdaj. V: B. Marušic 

(ur.), Goriški spomini: sodobniki o Gorici in Goriški v letih 
1830–1918. Gorica, GMD, 2002, str. 15–31. 
Krcme in gostilne na Trnovsko-Banjški planoti. 2018. O sušenju mesa na Goriškem (Novice, 24. 1. 1878). Lokovec: TK Društvo Lokovec. 

Prehranjevalne zapovedi, tabuji in priporocila, vezani na cas nosecnosti, poroda in zgodnjega otroštva na severnem Primorskem* 
KATARINA ŠRIMPF VENDRAMIN | ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje katarina.srimpf@zrc-sazu.si 


Izvlecek: Prispevek se posveca vprašanju prehranjevalnih priporocil, zapovedi, prepovedi in tabujev, ki so bili v preteklosti vezani na cas nosecnosti, poroda in prvih mesecev otrokovega življenja na severnem Primorskem. Osvetljuje povezavo hrane in verovanj ter ljudske medicine v kontekstu skrbi za mater in otroka v predporodnem in poporodnem obdobju s pomocjo analize razlicnih pisnih virov. 
Kljucne besede: hrana, priporocila, tabuji, nosecnost, otroštvo, Goriška. 
Uvod 
Hrana je sredstvo za zadovoljevanje ene od osnovnih cloveških potreb, istocasno pa je tudi kulturni element, okoli katerega so se spletli tako razlicni rituali kakor tudi prepovedi in omejitve. V slovenskem prostoru so bili in so še vedno ne sa-mo praznicni cas koledarskega leta, še posebej božic in velika noc, ampak tudi mejniki v življenj­skem ciklu, kot so npr. poroke, krsti, pogrebi, mocno povezani s hrano. Ob hrani se praznuje, žaluje, s hrano se preprecuje bolezni, zdravi (glej Lysaght 2002; Keber 2016). Tako je hrana poveza­na tudi s casom nosecnosti in poporodnim obdo­bjem. Splošno sprejeto mnenje je, da mnoge žen­ske razumejo nosecnost kot enega najlepših ob-dobij v življenju, istocasno pa je to obdobje pove­zano tudi s strahom in negotovostjo. To nakazu­jejo tudi številna verovanja in prakse, ki so se v preteklosti spletli okoli nosecnosti in se v doloce­ni meri ohranjajo še danes (glej Rožman 2004). 
V prispevku se bomo posvetili vprašanju pre­hranjevalnih priporocil, zapovedi, prepovedi in 
* Prispevek je krajša verzija clanka Pomen hrane v kulturi rojstva 19. in prve polovice 20. stoletja, objavljene v: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 61, št. 1 (2021), 75–85. Raziskava je bila opravljena s financno podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru raziskovalnega programa Etnološke in folkloristicne raziskave kulturnih prostorov in praks (P6-0088). 
tabujev, ki so bili vezani na cas nosecnosti, poro­da in prvih mesecev otrokovega življenja na se­vernem Primorskem, natancneje na obmocju Go-riške in nekoliko širše.1 Pogledali bomo, v kakšnih oblikah in funkcijah se je v preteklosti pojavljala hrana v luci skrbi za mater in otroka ter kakšno vlogo je imela hrana v kontekstu verovanj ter ljudske medicine v pred-in poporodnem obdo­bju. Prispevek temelji na izboru sicer zelo razpr­šenega gradiva, ki so ga zbrali razlicni etnologi in ljubiteljski zbiralci. Gradivo zrcali verovanja in prakse, zabeležene in prisotne predvidoma v ob-dobju od 2. pol. 19. stoletja do sredine 20. stoletja v kmeckem okolju, nekaj ostalin pa se je ohranilo do danes.Kot je ugotavljala Marija Makarovic, se je kmecko prebivalstvo, ki je do mocne urbaniza­cije in industrializacije po 2. svetovni vojni na Slo­venskem predstavljalo vecino, v 19. stoletju še vedno v vecini zdravilo z domacimi zdravili ter se zatekalo namesto k strokovno usposobljenim ra­nocelnikom ali akademsko izobraženim zdravni­kom k samoukom, zdravilcem in vracem 
1 Gradivo, zajeto v besedilu, se navezuje na kraje, ki so v preteklosti spa-dali pod Goriško, ki je vse do 1. svetovne vojne v grobem vkljucevala kra­je v Zgornjem in Spodnjem Posocju, na obmocju Krasa in dela spodnje Vipavske doline (Makuc 2011: 55) ter nekoliko širše, npr. na Cerkljan­skem. 

(Makarovic 1988–1990: 481). Kajti še ob koncu 19. stoletja si revnejši kmetje in bajtarji zaradi eko­nomskih razlogov pogosto niso upali poslati po zdravnika. Tako so bila ljudska medicina in z njo povezana znanja med ljudmi dolgo mocno priso­tna (Makarovic 1988–1990: 484), kar se kaže tudi v trdoživosti nekaterih verovanj, povezanih s pred-in poporodnim obdobjem. 

Prehranske prepovedi in zapovedi 

Prehranski tabuji2 so stalnica skoraj vseh družb. Vecina religij ima predpise, ki smatrajo do-loceno hrano kot primerno ali neprimerno za uži­vanje. Tako so na primer splošno znane zapovedi, ki prepovedujejo uživanje svinjine muslimanom in judom ter govejega mesa hindujcem. Obstajajo pa tudi zacasne prepovedi oz. tabuji, ki so vezani na faze cloveškega življenjskega cikla, kot so menstruacija, nosecnost, otroštvo, dojenje, ali posebne dogodke, na primer cas priprave na lov, vojskovanje, poroko, pogreb itd. (Den Hartog 2003; Meyer-Rochow 2009; Knight 2010: 382–384). Prek prepovedi in omejitve uživanja dolocene hrane ali pijace eni osebi ali celotni soci­alni skupini se lahko izoblikujejo segregacije gle­de na spol, starost, razredno ali kastno, versko oz. etnicno pripadnost (Godina Golija 1996: 212). 
Vendar pa za obstojem prehranskega tabuja ne tici en sam vzrok (Baskar 2004; Meyer-Ro-chow 2009). Nekateri prehranski tabuji so se raz­vili kot poskus nadzora clovekove usode, drugi, ki temeljijo na religijskih verovanjih, imajo morda v ozadju korenine, ki so povezane z zdravjem ljudi, medtem ko je omejevanje nekaterih živil lahko tudi dokaz razlik med spoloma oz. prevlade ene­ga spola nad drugim. Ne nazadnje je v ozadju mnogih prehranskih tabujev, tudi takšnih, pri ka­terih se dozdeva, da imajo verski oz. duhovni iz­vor, lahko tudi ekološki ali zdravstveni razlog. Do-mneven slab vpliv na zdravje je zato tudi eden izmed temeljev številnih prehranskih tabujev, ve­zanih na nosecnost in poporodno obdobje (Me-yer-Rochow 2009: 8). Skupni element le-teh je poskrbeti, da se rodi zdrav otrok. Ker je otrok 
2 
Beseda tabu v Polineziji oznacuje nekaj, kar je »po eni strani sveto, posve-ceno, z druge strani pa strašno, nevarno in necisto. Izvirno oznacuje mo­ment svetega, ki še ne locuje med svetim in necistim« (Freud po Rožman 1999: 285). V antropologiji so termin tabu raziskovalci uporabljali, kadar so sklicevali na prepoved v sklopu rituala (Knight 2010: 382). 

devet mesecev popolnoma odvisen od matere, je hrana, ki jo nosecnica zaužije, ena od pomembnih stvari, prek katere lahko ta vpliva na razvoj še ne­rojenega otroka. Nic nenavadnega torej ni, da se je v povezavi s hrano v nosecnosti razvilo mnogo prepovedi in nasvetov. 

Zaznamovanje »drugega stanu« 

Vsakdo v življenju zamenja nekaj družbenih kategorij. Z rojstvom vstopi v svet živih, nato za­pusti svet otrok in vstopi v svet odraslih; potem izstopi iz sveta samskih, da bi vstopil v svet poro-cenih, in nazadnje zapusti svet živih, da bi vstopil v svet mrtvih. V sleherni izmed teh zaporednih stopenj je vse urejeno, vse je na svojem mestu. Ko ljudje prehajajo družbene kategorije, se rav­novesje poruši v kategoriji, ki jo clovek zapušca, in v kategoriji, v katero vstopa. V eni nastane vr­zel zaradi izgube, v drugi pa se zgodi pretres za­radi novega clana. V casu prehoda clovek ne pri­pada nobeni kategoriji, »lebdi zunaj vseh pravil, je 'na robu'« (Cazeneuve 1986: 97). Ljudje so verjeli, da so prav ta liminalna stanja še posebej obcutlji­va za razlicne anomalije, ki so jih poskušali pre­precevati z razlicnimi rituali, prepovedmi in zapo­vedmi (Gennep 1960; Turner 1987: 3–19). 
Tudi nosecnost je vmesno stanje, ko ženska prehaja iz ene družbene vloge v drugo, kajti v ve-cini družb predstavlja prvi otrok za žensko najve-cji premik v vlogi in položaju. Materinstvo naredi iz dekleta zrelo žensko, neodvisno od njene de­janske starosti (Kitzinger1994: 1). Ženska z mate-rinstvom pridobi spoštovanje skupnosti, istoca­sno pa je njena vloga matere postavljena na pie-destal obcudovanja in tudi opazovanja, kajti otro­ci so v vsaki družbi nosilci prihodnosti. 
V casu pred 2. svetovno vojno so v sloven-skem in tudi evropskem prostoru otroci pomenili zagotovilo za nadaljevanje rodu, ohranjanja rod-binske moci, premoženja, zemlje in tudi družin­ske dejavnosti. Pomembna naloga žensk je zato bila, da rodijo naslednika ter skrbijo za njegovo dobrobit že, ko je v maternici (Kitzinger 1994: 39– 49; Žagar 1997: 2; Kofol 2003: 214). Nosecnost in rojstvo otrok so zato spremljala razlicna priporo-cila in tabuji, s katerimi se je poskušalo vplivati na biološke procese ter tako prepreciti kakršnekoli hibe. Ker pa si vsaka nosecnica želi roditi zdrave­ga otroka, je bila tista, ki je verjela v posledice kršenja tabujev, motivirana, da jih ni kršila. Tabuji, vezani na ta cas, pa ne razkrivajo samo praks, strategij in verovanj dolocene skupnosti, ampak kažejo tako na skrb skupnosti za posameznika, kakor tudi skrb posameznika, da stori za sku­pnost vse, kar je v njegovi moci (Rožman 1999: 288; Ramšak 2001: 109). 

Nosecnost in hrana 
V preteklosti je bilo v slovenskem kmeckem okolju splošno razširjeno prepricanje, da bo pri hiši toliko otrok, kolikor jih bo Bog dal. Pri poro-cenih parih so bili otroci pricakovani in zaželeni, še posebno prvorojenci. Zakon brez otrok je bil po drugi strani v oceh okolice sramota. Ce zakon-ski par ni mogel imeti otrok, je ženska veljala za »jalovo«, zato so se takšne ženske vedno trudile, da bi s pomocjo zelišcnih pripravkov in magijskih praks prišle do želenega otroka. Medtem pa si je prenekatera mati s številcno družino želela, da bi imela kakšnega otroka manj (Žagar 1997: 3–4). Do uvedbe kontracepcijskih sredstev, ki so žen­skam omogocala ucinkovito nadzorovanje repro­dukcije, so si te ob neželenih nosecnostih poma-gale z raznimi rastlinskimi pripravki. Za rastline, s pomocjo katerih je mogoce povzrociti splav, so veljali rženi rožicki, oleander, vinska rutica, kore­nina peteršilja, navadni vratic in druge (Bohinc 1985; Oder 1992: 297). Za odpravo mrtvega plodu ali za splav »je bilo treba piti zavrelico rdecega vina in rdece metlike, zelišce pa polagati med noge in piti zavrelico vina in korenin bele cemerike in seme luštreka«. Tak pripomocek je bil tudi obliž na tre­buh iz vodne »zavrelice vijolic« je pisal Mödern­dorfer (1964: 314). V krajih v okolici Kobarida pa so za spodbujanje menstruacije pripravljali pri­pravke iz rutice, vina in sladkorja. Verjeli so tudi, da k spodbujanju menstruacije pripomore izogi­banje kisli hrani in vecje uživanje mlecne prehra­ne. V Podbeli so za spodbujanje prve menstruaci­je pripravljali jed iz belega vina, razlicnih cvetov, rozin, sladkorja, olja in crnega kruha (Sosic 2000: 232–233).3 
Pri pricakovanih in zaželenih otrocih so po­skušali na razlicne nacine vplivali na njegov videz, karakter in tudi spol. Ko še ni bilo mogoce vna­prej izvedeti otrokovega spola, so z magijskih praksami napovedali ali celo carali spol otroka. 
Ni sicer povsem jasno, ali so te pripravke in jedi uporabljali samo pri spodbujanju prve menstruacije ali tudi za spodbujanje splava; domneva-mo pa lahko, da so si ženske vsaj poskušale pomagati na takšen nacin. 
Zanimivo je, da so nekatere bile povezane z dolo-cenimi živili. V Kobaridu je bilo tako razširjeno prepricanje, da mora nosecnica, ce hoce roditi fantka, v jamo vreci zlato jabolko, ce si je želela deklico, je morala vreci navadno. Podobno vero­vanje so poznali tudi v Logu pri Breginju, kjer je morala ženska, ki je želela roditi deklico, v vodo vreci jabolko, za decka pa ukrivljen nož krivec (Šarf 1979: 351). Rojstva v vasi so napovedovali tudi lešniki. Tako so v Ljubinju na Tolminskem do-bro letino lešnikov tolmacili kot znamenje, da bo v vasi veliko rojstev (Rutar 2000: 165). 
Še vec verovanj in praks je vezanih na hrano in posamezna živila, s katerimi so poskušali še pred rojstvom vplivati na videz otroka. Razširje-no je bilo na primer verovanje, da na znacaj otro­ka vpliva stik nosecnice s krvjo, zato nosecnica ni smela jesti krvavic in mesa, iz katerega kri še ni popolnoma odtekla, prav tako pa ni smela klati perutnine ali prestrezati krvi pri kolinah, da otrok ne bi postal krvolocen, sadist ali morilec (Rožman 1999: 287). V istem kontekstu lahko razumemo tudi verovanje, ki so ga poznali v Brdih, in sicer, da nosecnica ne sme gledati klanja živine, sicer bo otrok iznakažen (Sirk 2009: 112). 
Verovanja o znamenjih, ki se pojavijo zaradi želja nosecnice po dolocenih hrani, so poznana že iz srednjega veka in so razširjena skoraj pov-sod po svetu (Tolksdorf 1975; Forestell in Mennel-la 2008: 56; Phillips 2008). Skupno tem verova­njem je, da dobi otrok znamenje, ce si nosecnica zaželi hrano, ki je ne more takoj zaužiti, ter se ob tem dotakne dela svojega telesa. Pri tem se na otrokovem telesu pojavi znamenje na tistem me-stu, kamor se je nosecnica dotaknila. Möderndor-fer v knjigi Ljudska medicina pri Slovencih piše, da poznajo takšno verovanje prakticno na celotnem slovenskem obmocju, »zaradi tega je noseca mati vedno pazila, da ni segla tedaj, kadar si je cesa po­želela, v obraz, da otrok ni dobil znamenja na tem vidnem mestu« (Möderndorfer 1964: 209). Tako je bilo razširjeno mnenje, da ima materino zna­menje obliko in podobo sadeža, katerega si je noseca mati zaželela. Ce si je na primer mati zaže­lela sliv in jih ni dobila, je otrok dobil bulo; ce si je zaželela cešnje ali fižol, je bilo znamenje take obli­ke in velikosti (prav tam). Kožna znamenja naj bi povzrocala tudi nepotešena želja po pijaci (Möderndorfer 1964: 209), v Brdih pa so menili, da je otrok postal pegast, ce se je nosecnica poli-la z vinom (Sirk 2009: 112). 


Naslovni bakrorez prirocnika o oskrbi matere in negi otroka izdan 1894 v Leipzigu, nemškega kirurga Friedericha Augusta von Ammona (Hrani ZRC SAZU, RP NG, Arhiv in knjižnica dr. Henrika Tume). 
Verovanje o nosecniških željah in znamenjih pa ni nekaj, kar je obstajalo samo v preteklosti. Ta verovanja, kot kažejo objave na spletu in lastna raziskava (Šrimpf 2011: 11), so še vedno prisotna. 
Ce so v preteklosti raziskovalci, predvsem iz medicine in sorodnih ved, vzrok za nosecniške prehranske želje iskali v bioloških in fizioloških procesih, ki se odvijajo v telesih nosecnic, pa v zadnjih letih vse vec raziskovalcev upošteva tudi kulturni vpliv. Raziskovalci se vedno bolj zaveda­jo, da so nosecniške želje biološko dejstvo s kul­turnimi posledicami, kot sta se izrazili klinicni in zdravstveni psihologinji Natalia C. Orloff in Julia 
M. Hormes (2014). Kot je med prvimi ugotavljal nemški etnolog Ulrich Tolksdorf, so nosecniške želje kulturno programirane in strukturirane (1975: 98), kar dokazuje tudi to, da si nosecnice v razlicnih okoljih poželijo razlicno hrano. Nosecni­ške skomine po hrani se pojavljajo v skoraj vseh kulturah, katero hrano si ženske najveckrat zaže­lijo, pa je odvisno od kulturnega okolja (Orloff in Hormes 2014). 

Rojstvo otroka 
Fanci Šarf piše, da je še v zacetku 20. stoletja porod na slovenskem podeželju veljal za nekaj neprijetnega, nekaj, kar je treba skriti in za njim zakriti sledi (Šarf 1979: 345). Šega, da je treba pri porodu zatemniti okna, da ne bi zli duhovi škodo­vali porodnici in otroku, je odsev tega, da je bil vsak porod smatran za skriv(nost)en dogodek, katerega izid ni bil vedno srecen (Orel 1944: 226; Rožman 1997: 242; Puhar 1998: 95). Da bi novoro­jenemu otroku zagotovili sreco v življenju, so po­nekod tik pred porodom na mizo nastavili kruh in vino. S tem darom so želeli pridobiti naklonjenost rojenic, da bi po okrepcilu novorojencu sodile do-bro (Orel 1944: 266; Kropej 2008: 237). 
Hrana ni bila povezana samo z vero v rojeni­ce, ampak je ponekod imela aktivno vlogo tudi v casu poroda. Podatki iz casov, ko so ženske v ve-cini rojevale doma,4 nakazujejo, da so pomoc naj-veckrat nudile lokalne ženske, babice, ki v vecini niso bile formalno izucene za pomoc pri porodu (Rožman 1997; Kovacic 1997; Rijavec 2016: 206). Kljub manku (medicinskega) znanja pa nam raz­licni viri kažejo, da so ljudje vseeno poznali 
4 Prvi porodniški oddelek je Ljubljana dobila leta 1789, vendar je še sto let kasneje v porodnišnicah rodilo zelo malo žensk. Te so bile bolj kot ne na­menjene ženskam iz socialnega dna (Puhar 1998: 95). Trend poveceva­nja porodov v porodnišnicah se je zacel zviševati šele po 2. svetovni voj­ni skupaj z razvojem zdravstva in zdravstvenega sistema (Sapac 2018: 18), kar nakazujejo tudi pricevanja s Trnovega in okolice (Rijavec 2016: 207–208). 
tehnike, za katere so verjeli, da lahko z njimi lajša­jo porod. Za to so v prvi vrsti uporabljali zelišca, ponekod pa so porodnice jedle še hrano, za kate­ro so verjeli, da pripomore k lažjemu porodu. Za lajšanje težkega poroda so na primer pripravljali prašek iz posušenih ribjih jeter in žolca, ki so ga zamešali v vino. Poznano pa je bilo tudi verova­nje, da je ob težkem porodu »porodnica popila kozarec urina od otrokovega oceta, kar ji je olajša-lo porod, ce pa urin ni bil od pravega oceta, je poro­dnica pri prici umrla« (Möderndorfer 1964: 311). Ponekod so pri težkem porodu na trebuh poro­dnice polagali obkladke iz vode, v kateri so kuhali cesen s kito vred (Möderndorfer 1964: 311–312). V okolici Kobarida so odpiranje pri porodu spodbu­jali s kamilicnimi kopelmi in pitjem sirotke (Sosic 2000: 21–23). 
Tudi za ustavljanje poporodnih krvavitev so uporabljali razlicne caje ali druge pripravke iz ze­lišc. Na Cerkljanskem so ustavljali krvavitve s tem, da so ženski dali za »en lešnik v prah zdrobljenih križev«, tj. sten, ki locijo orehova jedrca (Mödern­dorfer 1964: 314–315). 


Poporodna dieta 
Skrb za porodnice se ni koncala ob porodu, ampak se je nadaljevala tudi kasneje. Najveckrat se je kazala v zagotavljanju pocitka in poporodni dieti, ki je bila sestavljena iz jajc, belega kruha in vina. Vera, da naj bi vino porodnici vrnilo moc, je bila splošno razširjena, zato so ga porodnicam pogosto dajali (Šarf 1979: 347). 
Kot hrana, ki vraca moc, so veljala jajca in pa mesne juhe (Möderndorfer 1964: 316; Balkovec Debevec 1994: 230). Še posebno je za takšno ve­ljala kokošja juha, ki so jo priporocali še v zacetku 90-ih let 20. stoletja (Oder 1992: 250), ponekod pa tudi pozneje. V Goriških Brdih je tako porodni-ca po porodu najprej dobila šamado, posebno pi­jaco, ki so jo v lekarni po narocilu pripravili iz man-dljevega olja in raznih aromaticnih dodatkov. Ša­mado so nosecnice pile nekaj dni pred porodom in po njem. V jedilnik je obvezno sodila kokošja juha, zakuhana z zdrobom ali vlivanci; porodnica mesa ni smela uživati. Kokoš za prvo juho je mo-rala prinesti porodnicina mati, in to belo ali crno. Poleg kokošje juhe so pripravljali juho iz posuše­nega naribanega kruha (ribanico), kruhovo jed (hrvatico), porodniško omleto (letvano ali .ltva-no frtaljo), prepecenec, oblit s crnim vinom, ocvrte kruhove rezine (šnite), redko tudi šodo (šoto) (Sirk 2009: 14–15). 
Na Trnovski planoti so porodnici po porodu pripravili kokošjo juho, »za moc« pa šoto, ki je bil »stepen jajcni rumenjak s sladkorjem ali vinom in pravo kavo«, za pijaco so ji dali caj ali mleko (Rija­vec 2016: 207). Porodnica pa ni smela še tri tedne jesti sveže zelenjave (prav tam). 
Obicajno hrano je porodnica zacela uživati po cišcenju, približno trideset dni po porodu. Takrat je bila sposobna za normalno življenje in je zacela opravljati vsa dela (Sirk 2009: 14–15). 


Obeležitev prihoda novega clana 
Umrljivost otrok je bila nekoc zelo velika in ljudje so se bali, da bi otrok umrl nekršcen, zato je bil krst pomemben del obreda ob rojstvu. Ceprav je bilo v družini pogosto veliko otrok, sta bila krst in gostija po krstu vedno svecan dogodek, s kate-rim so novorojenega otroka sprejeli v kršcansko obcestvo in vaško skupnost (Žagar 1997: 9). S hrano so poskušali ustvariti svecanost dogodka, z darovi pa so ženski po porodu prihranili pripra­vo hrane. Po krstnem obredu so tako na novoro­jenckovem domu pogosto pripravili slavnostno kosilo, lahko pa so se na poti ustavili tudi v gostil­ni, kjer so »zapili otroka«, ob tem pa se je lahko zgodilo tudi, da so se domov vrnili brez njega (Ku­har 1972: 184). 
V Brdih so na primer krst proslavili na novoro­jenckovem domu s slavnostnim kosilom. Jedilnik je bil podoben praznicnemu jedilniku ob osebnih praznikih. Poleg drugega peciva niso smele manj­kati šnite:»Pripravili so jih tako, da so kruhove re-zine najprej namocili v osladkanem vinu (otrokom v osladkanem mleku), nato v stepenem jajcu, jih ocvrli na maslu in ocvrte potresli s sladkorjem. Po prvi svetovni vojni so Brici prevzeli italijansko nava-do (ki se je obdržala do danes), da so za krst kupili konfete. Modre za decka, rožnate za deklico« (Sirk 2009:17). 
Obvezen del krsta je bilo tudi botrino obdaro­vanje porodnice. Tako je na Tolminskem ob krstu botra materi kršcenca prinesla liter vina ter tri ali štiri bele pogace, ki so bile navaden, kvašen, toda bel kruh. Botra je otroke v hiši lahko obdarovala tudi z do 20 cm dolgimi štruckami, domaci pa so jo v zahvalo nato pogostili s šnitami (Rutar 2000: 57, 157). Na Trnovem in okolici pa je botra za dar prinesla maslen kruh, boter pa denar (Rijavec 2016: 213). 

Do dva tedna po porodu, ponekod tudi po krstu, se je obhajalo botrinjo, to je bila pojedina in priložnost, da je botra obdarovala porodnico. To dvojno obdarovanje so poznali na primer v Tolmi-nu, kjer je pred prvo svetovno vojno botra ob kr­stu porodnici podarila bele hlebce kruha, ob bo­trinji, po enem tednu, pa še pogace, riž, sladkor in olje. Novorojenckovi starši so takrat botrom po­nudili potico in ocvrte šnite (Miklavcic-Brezigar 1996: 280). V Brdih je bila botrinja pogosto koša­ra, polna dobrot, ki pa je morala biti pokrita, da sosedje ne bi videli, kaj je v njej, sicer bi hrana lah­ko porodnici škodovala. V njej je bil hleb »finega« kruha, potica, jajca, štrucka masla, steklenica pi-kolita ali dobrega crnega vina. Mesnina ni sodila v botrinjo, ker porodnici niso priporocali mesa vse do cišce oz. vpeljevanja, cerkvenega obreda, s katerim je ženska spet postala del skupnosti. Po enem tednu naj bi dar prinesla tudi mati porodni­ce, od katere se je pricakovalo, da hci zopet ob-dari s kokošjo (Sirk 2009: 17–18). 
Na darove v obliki hrane, ki so jih matere do-bivale po rojstvu otroka, ne gre gledati samo kot na darilo, ki so jim ga dajali zato, da bi pocastili otrokovo rojstvo. Irena Rožman je ugotovila, da je pomen pogace oz. kruha smiselno ocenjevati tudi v luci spolne delitve dela in pomanjkanja hra­ne. Kajti navadno so ženske, ce so le uspele, po­skrbele, da je družina prvi teden po porodu še jedla kruh, ki ga je nalašc zato spekla dan ali dva pred porodom. Pogaca, ki jo je mati dobila od botrov, pa je otrocnico še za dodatni teden raz­bremenila peke kruha, ki je bilo eno najnapornej­ših gospodinjskih opravil. Šega darovanja pogace oz. botrinje je bila pomembna tudi, ker so jo ne glede na socialni status dobile vse ženske, tudi tiste, ki so živele v pomanjkanju (Rožman 2008: 402). 

Prehrana otroka 
Materino mleko naj bi bila osnovna hrana za novorojenega otroka. Pomanjkanje mleka je zato pomenilo neugodno stanje, ki so ga želeli odpra­viti z razlicnimi jedmi in pripravki. Ena takšnih jedi je bila kurja juha, v kateri so kuhali šentjanževe korenine. Mleko naj bi povecevalo tudi pitje žga­nja iz šmarnic, prevretek iz srcenke in sladkega janeža ter prevretek vina in semen hrena. V isti namen so uporabljali tudi razlicna mazila: »Mate-re so si mazale prsi z vodno zavrelico sladkega jane­ža in fajgelnovega semena, ali pa z oljem, v 
katerem se je kuhal sladki janež in kuminovo seme. […] To je odprlo materi mlecne žile« (Möderndor-fer 1964: 317). 
Materino mleko pa ni imelo samo hranilne vrednosti za otroka, ampak so mu pripisovali le­potilne, predvsem pa zdravilne moci. Tako so na Cerkljanskem vnete oci zdravili z »ženskim mle­kom«, verjeli pa so tudi, da pomaga pri napenja­nju (»hrast«) (Sosic 2000: 239). V Ponikvah na Krasu pa so pravili: »Ce ujeda koga v ušesu, je do-bro, da mu zlijejo noter malo mleka porodnice« (Maticetov 2019: 178). 
Ko so otroke zaceli navajati na gosto hrano, so tudi tej posvecali veliko pozornosti. S hrano so poskušali olajšati zdravstvene težave otroka, ga pomiriti ali vplivati na njegov razvoj. Za pomiritev otrok so matere namesto dud, ki so v množicno uporabo prišle v drugi polovici 20. stoletja, upora­bljale krpe, v katere so zavile košcek sladkorja, kumino, janež, lahko tudi mak ali kruhovo sredi-co. Takšne dude so pomakale tudi v vino ali žga­nje (Šarf 1979: 347), kar je še dodatno pripomo­glo k pomiritvi otroka. 
Da so olajšali otroku rast prvih zob, so mu za grizenje dajali koren rumenega šeboja, ki so ga namocili v medu, v Brkinih pa so ga po licih mazali z brinovim oljem. Za zdravljenje napenjanja pri otrocih pa so uporabljali kamilico in majaron (So­sic 2000: 241). 

Sklep 
Cloveško življenje je prepleteno z rituali, pra­ksami in verovanji, ki oznacujejo posebne dogod­ke v življenjskem krogu. Rojstvo otroka je cas ne­izmernega veselja, lahko pa tudi neizmerne žalo­sti in družinskih tragedij. Povezano je z mnogimi šegami in navadami, rituali in verovanji, ki so po­skušali prepreciti nesrecne zaplete ali pocastiti prihod novega clana. V preteklosti in v nekaterih skupnostih po svetu še danes nosecnost in porod nista (bila) medicinsko nadzorovana, ampak sta del vsakdanjega življenja. Zaradi velikega števila splavov, smrtnosti otrok in porodnic so spreje­mali nosecnost kot cas, v katerem na mater in otroka prežijo nevarnosti, pred katerimi ju je tre­ba zašciti. Tako so verjeli v vrsto tabujev, prepo­vedi in pravil, katerih namen je bil zagotoviti roj­stvo zdravega otroka. 
Eden od delov vsakdana, ki je bil v casu nosec­nosti in po porodu najbolj podvržen prepovedim in razlicnim pravilom, je bila in je še vedno hrana. 
Ne le, da so želeli vplivati na dober izid poroda in »pricarati« zdravega otroka, razširjena so bila tu­di verovanja, da se lahko s pomocjo hrane, ki jo nosecnica zaužije ali jo da otroku, vpliva tudi na fizicne in psihicne lastnosti otroka, tako želene kot neželene. 
Skozi predstavljene prakse, razširjene med ljudmi na severnem Primorskem, vidimo, da so pravila in tabuji, povezani s hrano, poskušali re-gulirati predvsem neželene vplive, ki bi jih hrana (lahko) imela na otroka med nosecnostjo in ka­sneje. Vzroke za telesne hibe, kakršnekoli druge anomalije, bolezni ali smrti otroka ter vsa odsto­panja od želenega in pricakovanega pa so iskali in obravnavali kot posledico kršitve tabujev, medi­cinskih, religioznih ali moralnih pravil. 


VIRI IN LITERATURA 
Balkovec Debevec, M. 1994: Obcina Metlika: Etnološka topografija slovenskega etnicnega ozemlja 
– 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozof­ske fakultete. 
Baskar, B. 2004: Prehranjevalne prepovedi in ta­buji: fragmenti iz antropologije prehranjevanja. Em-zin: Revija za kulturo 14/ 3–4, 57–60. 
Bohinc, P. 1985: Slovenske zdravilne rastline: Vo­dnik za nabiranje in pripravo zdravilnih zelišc. Ljublja­na: Mladinska knjiga. 
Cazeneuve, J. 1986: Sociologija obreda. Ljublja­na: Založba ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
Den Hartog, A. P. 2003: Taboos. V: Solomon, H. 
K. (ur.), Encyclopedia of Food & Culture. New York: Scribner, 384–386. 
Forestell, C. A. in Julie A. M. 2008: Food, Folklore and Flavor Preference Development. V: Carol, J. L.­K., Sarah, C. C., Elliot, H. P. (ur.), Handbook of Nutriti­on and Pregnancy. Totowa: Humana Press, 55–64. 
Gennep, A. van 1960: The Rites of Passage. Chica­go: University Press. 
Godina Golija, M. 1996: Teoreticna izhodišca etnološkega preucevanja prehrane. Traditiones 25, 211–221. 
Kitzinger, S. 1994: Me, matere. Ljubljana: Ganeš. Keber, K. 2016: Hrana, ki zdravi: varovalna in zdravilna vloga hrane v casu epidemij kolere. Glasnik slovenskega etnološkega društva 56/1–2, 5–13. Knight, C. 2010: Taboo. V: Spencer, A. B. J. (ur.), 
The Routledge encyclopedia of social and cultural 
anthropology. London, New York: Routledge, 382–384. 
Kofol, K. 2003: Zasebno življenje družin v prete­klosti. V: Trebuški zbornik: Alpski mladinski razisko­valni tabor, Dolenja Trebuša, 1996–1998. Tolmin: Tol­minski muzej, 195–232. 
Kovacic, K. 1997: Porodna babica Šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapušcina. Etnolog 7/ 1, 71–85. 
Kropej, M. 2008: Od Ajda do zlatoroga – sloven-ska bajeslovna bitja. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva. 
Kuhar, B. 1972: Odmirajoci stari svet vasi: Polju­dno znanstvena razprava. Ljubljana: Prešernova družba. 
Lysaght, P. (ur.) 2002: Food and celebration: from fasting to feasting: proceedings of the 13th Con­ference of the International Commission for Ethnolo­gical Food Research, Ljubljana, Preddvor, and Piran, Slovenia, June 5-11, 2000. Ljubljana, Dublin: Založba ZRC, ZRC SAZU, Department of Irish Folklore, Uni­versity College. 
Makarovic, M. 1988–1990: Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju. Slovenski etno­graf, letn. 33/34, str. 481–528. 
Makuc, N. 2011: Historiografija in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Goriški. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
Maticetov, M. 2019: Bedenice: Kraški šopek Milka Maticetovega iz Koprive. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
Meyer-Rochow, V. B. 2009: Food Taboos: Their Origins and Purposes. Journal of Ethnobiology and Ethnomedicine 5/ 18, 1–10. 
Miklavcic-Brezigar, I. 1996: Obcina Tolmin: Etno­loška topografija slovenskega etnicnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
Möderndorfer, V. 1964: Ljudska medicina pri Slo­vencih. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 
Oder, K. 1992: Obcina Ravne na Koroškem: Etno­loška topografija slovenskega etnicnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
Orel, B. 1944: Slovenski ljudski obicaji. V: Rajko, 
L. (ur.), Narodopisje Slovencev I. Ljubljana: Klas, 263– 349. 
Orloff, N. C. in Julia M. H., 2014: Pickles and Ice Cream! Food Cravings in Pregnancy: Hypotheses, Preliminary Evidence, and Directions for Future Re­search. Frontiers in Psychology 5, 1–15. 

Phillips, W. 2005: Cravings, Marks, and Open Po­res: Acculturation and Preservation of Pregnancy-Related Beliefs and Practices among Mothers of African Descent in the United States. Ethos: Journal of the Society Psychological Anthropology 33/ 2, 231–255. 
Puhar, A. 1998: Porod na slami, rojstvo v temo: Iz zgodovine rojevanja na Slovenskem. Delta: Revija za ženske študije in feministicno teorijo 4/ 3–4, 95–108. 
Ramšak, M. 2001: Zgodbe z obrobja: Vloga koro­ških podeželskih žensk v prvi polovici 20. stoletja. Etnolog 1, 91–126. 
Rijavec, A. M. 2016: Trnovska citanka – izbor zapi­sov o življenju in delu ljudi s Trnovega, okoliških vasi in zaselkov. Lokve: Društvo ljubiteljev narave Planota. 
Rožman, I. 1997: Zgodovinski oris babištva na Slovenskem in porodna pomoc v fari Velike Brusnice na Dolenjskem od 1840 do 1945. Etnolog 7, 241–288. 
Rožman, I. 1999: Odnos do smrti z zgledom ho-meopatskega tabuja med nosecnostjo. Etnolog 9, 285–294. 
Rožman, I. 2004: Pec se je podrla! Kultura rojstva na slovenskem podeželju v 20. stoletju. Ljubljana: Slo­vensko etnološko društvo. 
Rožman, I. 2008: Šege ob krstu v kontekstu družbenih sprememb ali: »O šegi in njeni spremenlji­vosti«. V: Gradišnik, I. S. (ur.), Car izrocila: Zapušcina Nika Kureta (1906-1995). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 387–406. 
Rutar, M. 2000: Tolminska je pesem: Zbrana obja­vljena in neobjavljena dela uciteljice, muzealke in etnologinje Marije Rutar. Tolmin: Tolminski muzej. 
Sapac, B. 2016: Porod nekoc in danes. Diplomska naloga. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede. 
Sirk, D. 2009: Ivánov venec: Briške šege in nava­de. Dobrovo: samozal. D. Sirk. 
Sosic, B. 2000: Gradivo o ljudski medicini v zapi­sih terenskih ekip Slovenskega etnografskega mu-zeja. Etnolog 10, 213–254. 
Šarf, F. 1979: Porod in nega dojencka v luci soci­alno higienskih razmer. Traditiones 5–6, 345–352. 
Šrimpf Vendramin, K. 2011: Prehranjevalne zapo­vedi, prepovedi in tabuji: Nosecnost, rojstvo, otro­štvo. Seminarska naloga. Ljubljana: Univerza Nova Gorica, Podiplomska šola ZRC SAZU. 
Šrimpf Vendramin, K. 2021: Pomen hrane v kul­turi rojstva 19. in prve polovice 20. stoletja. Glasnik SED 1 (61), 75–85. 
Tolksdorf, U. 1975: Schwangerschaftsgelüste (Picae gravidarum). Kieler Blätter zur Volkskunde 7, 81–106. 
Turner, V. 1989: Betwixt and Between: The Limi­nal Period in Rites de Passage. V: Mahdi, L. C., Fo­ster, S., Little, M., (ur.), Betwixt & Between: Patterns of Masculine and Feminine Initiation. La Salle: Open Court Publishing, 3–19. 
Uther, H.-J. 2004: The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography, based on the System of Antti Aarne and Stith Thompson, Part 
I. FFC 284. Helsinki: Suomalainen Tiedeakatemia = Academia Scientiarum Fennica. 
Žagar, J. 1997: Vrata kroga: O rojstvu in zgodnjem otroštvu na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski etno­grafski muzej. 




Micurinove jablane v povojni obnovi vasi na Trnovski planoti 
PETRA KOLENC | ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa petra.kolenc@zrc-sazu.si 


Izvlecek: V casu povojne obnove Goriške, posebej višinskih predelov Trnovske planote, so ljudem ob pomoci pri gradnji porušenih domov pomagali tudi pri obnovi poškodovane krajine, kmetijskih površin in dreves. V prispevku obravnavamo primer vasi Lokve, ki je bila med drugo svetovno vojno, z izjemo ene hiše, v celoti požgana. V ta namen so prebivalstvu ob vrnitvi na porušene domacije dodelili tudi sadike sadnih dreves, ki so bile primerne za nizke zimske temperature. Posebej zanimive so t. i. micurinke, jablane, ki jih je s križanjem razlicnih vrst v stepah Sibirije vzgojil ruski »cudodelnik« Ivan Micurin in še danes obrodijo pred hišami posameznih lokvarskih domacij. 
Kljucne besede: Trnovska planota, Lokve, povojna obnova, višinski nasadi, sibirska jabolka, slovanka, Ivan Vladimirovic Micurin. 
Prispevek posvecam spominu na prof. dr. Zorana Božica (1951–2021), slovenista, prešernoslovca in zbiratelja starih sadnih sort v sadovnjaku Pod skalco (Kojsko v Goriških brdih). 
Klimatski pogoji dinarske Trnovske planote 
Trnovsko planoto, posebej njen zahodni in severni rob, pokrivajo obsežni strnjeni gozdovi jelke in bukve, prehod na jug proti Vipavski dolini zaznamuje prepadni skalni rob. Krcevine v gozdu imajo znacaj suhih dolin, ki z oddaljenostjo od ro­ba zgubljajo izrazito dinarski znacaj, kamenja na površju je manj. Pretežno travniški svet je vrta-cast z manjšimi njivami, gozdni rob pa je zelo cle­njen in zaradi zarašcanja se doline manjšajo. Za robom planote so posamezni celki1 z domacijami, ki imajo izrazito dinarski znacaj. Zaradi ostrega podnebja (mrzle zime, suha poletja, burja), zelo izraženega kraškega reliefa s skalami na površini, njivami v vrtacah in kamenjem, zloženim v kupe in suhi zid, so celki svojevrstna kulturna krajina v slovenskem prostoru. Ponekod se za robom z znacilno dinarsko smerjo pojavljajo ozke suhe do-line, ki jim sledijo komunikacije oziroma prome­tne poti in na izravnavah so polja, pobocja pa pre­hajajo v pašnike in gozd (Marušic et al. 1998: 32–37). 
»Obmocje ima vse znacilnosti kraških tal, saj je propustno za vodo, plitvo na grebenih, globoko na 
Célek je zemljiška posest, ki se v enem samem kosu razprostira okoli domacije (Spletni vir 1). 
dnu dolin. Zaradi obilja atmosferskih padavin in gozda, je zemlja bogata s humusom, ponekod tudi glino« (Hoffman 1930), so zapisali italijanski goz­darji, ki so v casu med obema vojnama upravljali Trnovski gozd. 
Na Trnovem, kjer je bilo preživetje odvisno predvsem od izkorišcanja bližnjega državnega gozda, pri cemer je velik del dohodka zavzemal prevoz lesa v Gorico, so ljudje na tistih nekaj kme­tijskih površinah izven gozda gojili koruzo, je-cmen, rž, repo, oves, krompir in seno. Žito pa je obicajno zadostovalo zgolj za nekaj mesecev, za-to so prebivalci kupovali koruzo (granoturco) na trgu v Gorici, seveda je žito, ki je bilo pridelano na višji nadmorski višini in v hladnejšem podnebju, manj hranljivo in slabše kakovosti kot tisto, ki so ga kupovali v Gorici (AST, Catasto Francescino, b. 665, Ternova, 12. 8. 1827, prim. Zilli 1992: 27). 
Tudi pri opisu vasi Lokve se podatki ne razli­kujejo: »Podnebje je mrzlo in skupnost je zaprta v osrcje brezmejnega gozda in prepihana od burje, medtem ko jecmen dozori šele sredi avgusta in ostalo žito ob koncu avgusta, je oves zrel šele v septembru. Pšenica je redka in skoraj vedno crna, in v njej so zelo majhna zrna, ki so ponekod še suro­va, saj ne uspejo dozoreti v tako kratkem casu, pre-den nastopi mrzla jesen. Vsi prebivalci Lokvi so vkljuceni v podeželsko gospodarsko življenje od katerega pa ne morejo živeti celo leto, zato so sko-raj sedem mesecev odvisni izkljucno od zaposlitve kot gozdarji, tesarji oz. pintarji v kraljevo-cesar­skem državnem gozdu« (prim. AST, Catasto Fran-cescino, b 184, Descrizione statistica della comu­ne di Loqua, e Rilievi del reddito naturale della comune di Loqua, [s. d.], prim. tudi Zilli, 1992: 27). 


Iz opisov ter iz poznavanja terena vemo, da gre za obmocje z omejenimi površinami za kulti­viranje, ceprav na zelo kakovostnih tleh, katerih izkorišcanje pa mocno omejujejo podnebne raz-mere. Mocan veter, slana in gosta megla dovolju­jejo pobiranje pridelka samo enkrat letno in še to v omejenih kolicinah. Omenja se tudi unicenje pri­delka zaradi žuželk, prisotnost podgan (miši), ki naj bi v veliki meri unicevale pridelke skupnosti kljub dvojnemu škropljenju, bolj znacilnemu za nižinsko pridelovanje (AST, Rilievi del reddito na­turale della comune di Loqua, b. 184). 
Klimatski pogoji so zelo podobni alpskim, to-da bližina morja in jugo, ki zapiha z morja, jo blaži­ta. Podrocje pa je izpostavljeno tako južnemu ve­tru kot tudi burji, kar vpliva na spremenljivost vre­mena in hitre temperaturne skoke. Pomlad je kratka, prehod iz ostre zime v poletje, ki je kljub višini vroce, je nenaden. Jesen je prav tako topla, zima pa je ostra in dolga z obilnim snegom. Prvi snežni meteži so iz vlažnega snega in povzrocajo mocna lomljenja v mladih bukovih in iglastih goz­dovih. Tako so zapisali italijanski gozdarji v 30-ih letih 20. stoletja, kar je veljajo tudi za predhodno stoletje, cesar pa ne moremo vec trditi za 21. sto­letje, ki je Trnovski planoti skoraj odvzelo snežno odejo (z nekaj izjemami v zadnji letih) ter podalj­šalo pomlad in jesen. 
Kmetijstvo je bilo na obmocjih, ki so bila na nadmorskih višini ok. 1000 m, vedno vezano na težke vremenske pogoje in kratek letni cas rodo­vitnosti (od maja do oktobra), kajti dolge zime, ki so se vlekle od novembra do aprila, niso dovolje-vale vecjih odvisnosti od kmetijskih pridelkov. Za-to je le-to predstavljalo zgolj dopolnilno dejav­nost primarnemu izkorišcanju gozda. 

Povojna obnova, vracanje prebivalstva na Lokve in višinski nasadi jablan 
Pred drugo svetovno vojno je bilo na obmo-cju Lokvi in Lazne skupaj 146 hektarov njiv, travni­kov, senožeti, pašnikov, gozda in neplodnih povr­šin (PANG 817). Obmocje je bilo obdano z držav­nim gozdom. Gozdarstvo, ki je prinašalo najpo­membnejši stalni zaslužek moškemu delu prebi­valstva, so poleg škafarstva in prodaje lesenih iz­delkov za prehrano dopolnjevala ženska dela na pretežno krompirjevih njivah in skromnih zele­njavnih vrtovih, kjer so v poletnem casu najbolj uspevale kapusnice, korenje, koleraba. Poleti so ženske in otroci nabirali maline, kar je prinašalo dodatni vir dohodka že tako skromnemu poljske-mu pridelku, vezanem tudi na slabe letine in 


Arhivska dokumenta (PANG 176), ki govorita o višinskih nasadih in narocilu Micurinovih jablan v Krajevnem ljudskem odboru Lokve. 
druge naravne katastrofe, poznane še iz prejšnjih stoletij. 
Druga sv. vojna je hišam in krajini Lokvi zadala veliko gmotno škodo. Pred vojno je bilo v vasi 87 hiš s 429 prebivalci, na Lazni pa 14 hiš s 78 prebi­valci. Po vojni pa je na obmocju Krajevnega ljud­skega odbora (PANG 176) živelo samo še 287 oseb, ki so svoje življenje vpenjali v predvojno poznane ritme letnih casov. Dolge zime so še ve­dno preživljali z izdelovanjem lesenih izdelkov, ženske so klekljale in pletle (prim. Kolenc 2019). Pozno spomladi pa se je življenje vracalo tudi na vrtove in njive, ki so bile tako kot pred vojno raz­deljene v dolge in ozke geometrijsko pravilne oblike, pri cemer so bile hiše postavljene ob cesti, kar je opozarjalo na mlajšo nacrtno kolonizacijo obmocja (prim. Štih et al 2008, 108). 
Prva obnovitvena dela je na Lokvah izvajala Tehnicna baza, med avgustom 1945 in januarjem 1946 so skupaj z domacini tudi nemški vojni uje­tniki pomagali pri obnovitvenih delih. Zgradili so vec zasilnih barak in pokrili 5 hiš. Mnogi vašcani so si postavili zasilna bivališca v hlevu, kleti ali drugi na pol podrti domaciji. Leta 1946 je obnovo požganih hiš prevzela obnovitvena zadruga, ustanovljena 30. marca 1946, ki je v prvem letu dela pokrila 17 hiš, v letu 1947 pa 11 hiš, med letom 1948 je bilo obnovljenih še 10 hiš, z udarniškim delom pa so vašcani obnavljali poslopje zadružnega doma v centru vasi. Leta 1949 je ob-novitvena zadruga pokrila 9 hiš. Leta 1950, ko je zadruga prenehala delovati, je dela prevzela Okrajna uprava za obnovo podeželja, ki je v ti-stem letu s pomocjo domacinov obnovila še enajst hiš. V letu 1951 so pokrili 10 hiš, vecja obno­vitvena dela so se vršila v hotelu Poldanovec, ki je bil pokrit na jesen 1950. V letu 1952 naj bi bilo ob-novljenih še skupno 5 hiš, v sezoni 1952/53 je za-cel obratovati tudi hotel Poldanovec. V letu 1953 ni bila obnovljena nobena hiša. Spomladi leta 1954 je bila uveljavljena nova razvrstitev hišnih številk, ki jih je bilo tedaj na Lokvah 68, 19 manj kot pred vojno, dve od novooštevilcenih hiš pa še nista bili obnovljeni (PANG 817). 
Živinoreja je bila sprva tako kot pred vojno razvita le za kritje domacih potreb. Sadjarstvo pa je bilo pred drugo svetovno vojno skoraj nepo­znano. Morda so zato v kraje z izrazito mrzlimi in dolgimi zimami ter blagimi poletnimi temperatu­rami, neugodnimi za sadno drevje, goriške obla­sti po vojni pripeljale sadike sadnih dreves, ki so jih narocili iz Inštituta za sadjarstvo v Mariboru, šlo je za t. i. višinske nasade (PANG, KLO Lokve-Lazna). 
Tako se je 8. januarja leta 1952 tedanja Krajev­na ljudska oblast Lokve obrnila na OLO, Poverje­ništvo za kmetijstvo v Gorici, ki je obvestilo Kme­tijski zavod Slovenije, Inštitut za sadjarstvo v Mariboru, da bi Lokvarji radi pri svojih domacijah posadili »jablane micurinovih sort«, ki naj bi uspe-vale tudi v krajih sibirskega mraza, torej tudi na nadmorski višini Trnovske planote na 950–1000 


m. Inštitut za sadjarstvo se je kmalu odzval z do-pisom, da te sorte jablan vzgaja tuj inštitut, verje­tno so se obrnili na ruske drevesnice in »da bo zato mogoce drevesca prevzeti nekoliko kasneje, meseca marca« (PANG 817). 20. februarja 1952 pa so iz mariborskega sadjarskega inštituta poslali dopis, da so že na voljo sorte jablan za višinske nasade, in sicer: 30 drevesc Bellefluer kitajka, 30 drevesc Boradorf kitajka, 30 drevesc kandil kitaj­ka, 20 drevesc Coulon kitajka, 10 drevesc Berga­motna reneta, 10 drevesc zafran kitajka in 20 dre­vesc Anis kandila (PANG 817). Vse omenjene sor­te je v sibirskih stepah križal Ivan Vladimirovic Mucurin, zato so jih Lokvarji poimenovali micurin­ke oz. »ruske japke«. In ceprav so skoraj vse imele v katalogu zabeleženo lastnost – »velika odpor­nost proti mrazu, mocna rodovitnost in odlicen okus«, so številne sadike kmalu omagale pred »si­birsko zimo«, ki je na Trnovski planoti pustošila prav v povojnih letih. Od sprva omenjenih 500 sadik jablan so jih na Lokve dostavili 150, danes lahko pred hišami v vasi Lokve naštejemo nekaj deset dreves, poleg jablan tudi drevesa sliv oz. cimberjev (divja sliva). 

Kdo je bil Micurin? 
Ivan Vladimirovic Micurin (1855–1935) je bil v mladosti zaposlen kot uradnik na železnici v svo­jem rodnem mestu Dolgoe, kjer je nadziral toc-nost ur na postajah. Obcutljiv opazovalec narave je med službovanjem opazoval, da so ruski vrtovi siromašni in da v njih rastejo poldivja, tudi divja gozdna drevesa skoraj istih vrst. Redko je na po­sestih opazil – in še to obicajno v pokritem sadov­njaku – tujo plemenito vrsto, ki pa je bolehala in poginjala, ce so jo presadili na prosto. Prodal je svojo hišo v mestu, pustil službo ter si na obrobju kupil majhno posestvo, kjer se je popolnoma pre­dal svojemu cilju: »lepoto in okus najplemenitejše­ga tujega sadja doseci pri plodovih nenegovanega srednjeevropskega sadnega drevja«. Lotil se je kri­žanja vrst (leta in leta je trajalo, preden je spo­znal, da samo ta postopek daje uspeh) in njegova drevesnica v Kozlovu je vzgajala vedno nova dre­vesa, kakršnih dotlej še ni bilo (Spletni vir 1, prim. Keller 1948). 

Po letu 1921 je iz skromnih poskusov nadalje-val v velikem obsegu, saj so mu oblasti dodelile nekaj tisoc hektarjev zemljišca, vec sto pomocni­kov in ucencev ter mu odprle neomejeno prora-cunsko postavko. Ceprav so o njegovem delu v Kremlju izvedeli preko angleških in nemških štu­dij, so izvirna Micurinova porocila pocivala v do-macih arhivih ministrstva, gubernijskih in okraj­nih uradov. Ko so porocila prišla v javnost, so bili navdušeni nad ogromnim delom, ki ga je Micurin opravil, hkrati pa so bili ogorceni nad maceho­vskim odnosom ter izsledki in uspehi, ki so ga imeli do omenjenega ruskega domoljuba, leta 1931 odlikovanega z redom Lenina. Micurin je z razlicnimi empiricnimi sredstvi (hibridizacija, množicna selekcija, cepljenci) pridobil opazne izboljšave sadnih rastlin, pri cemer so bile pridela­ne sorte primerne za osrednjo Rusijo. Za delo na hibridizaciji je Micurin mobiliziral rastlinske vire po vsem svetu. V njegovih rokah so bile rastline iz Indije, Kitajske, Pamirja, Japonske, Srednje Azije, Sibirije, Kavkaza, Krima, Zahodne Evrope, ZDA, Kanade itd. Nista ga zanimali le sadje in jagodicje, ampak tudi zelenjava, tehnicne in druge rastline. Vse rastlinske oblike, od katerih je bilo mogoce pridobiti korist, je Micurin predelal tako, da so najbolj ustrezale cloveškim potrebam. Ivan Vladimirovic je zapustil ogromno dedišcino v obli­ki vec tisoc hibridnih in drugih sadik sadnih in ja­godicastih rastlin, ki v njegovem življenju še niso dosegle casa plodov (Spletni vir 2). 
V njegovih publikacijah so poskusi teoreticne­ga pristopa, ki temelji na nacelih: neuporabnosti Mendelovih zakonov; možnosti spreminjanja po­dedovanih znacilnosti s pomocjo okoljskih pogojev (podedovanje pridobljenih lastnosti, ki so že pri­znane v Lamarckovi teoriji) ali s pomocjo "vegeta­tivne hibridizacije", izvedene s presadkom. Micuri­nove ideje je prevzel, razširil in predelal Trofim Denisovic Lysenko, ki je postal glasnik micurini­ske doktrine. Micurinove teorije so se sicer ka­sneje pri vecini genetikov izkazale za neveljavne, saj je bilo njegove eksperimentalne rezultate mo­goce razlagati po nacelih klasicne genetike. 


Micurinova slovanka 
Nekaj je lokvarskih hiš, pred katerimi še da­nes raste jablana, ki ji »sibirski« mraz Trnovske planote ni segel do kosti in svoje sadeže bogato obrodi vsako drugo leto. Domacini ji pravijo micu­rinka, tudi »ruska japka«, ceprav je njeno ime še žlahtnejše. Gre za jablano, ki je nastala s križa­njem peloda ananasove renete, s katerim je Mi­curin oplodil cvetje domace antonovke, ki je daja-la droben in kisel sadež, skoraj kot lesnika. Novo drevo je Micurin krstil z imenom »slovanka«. Od svojega žlahtnega oceta je »slovanka« dobila ne­žno, socno, mehko in okusno meso, od svoje pol-divje matere pa veliko odpornost proti mrazu. Njenemu cvetju niti mraz 5 stopinj ni mogel ško­dovati (Spletni vir 1). Sadeži dozorijo pozno jese­ni. Zato so jih domacini cez zimo skladišcili, kajti kutini podoben sadež bolj kot surov nudi boga­tejši okus ob njegovem praženju, »tenstanju« v cežano ali ob kuhanju v kompot. 
Poleg sliv oz. cimberjev, katerih sadike so bile v povojni obnovi Lokvi tudi pripeljane v eno višjih vasi na Slovenskem, ima slovanka v sebi simbol-no moc boja za preživetje, saj se je kot ena redkih sadnih sort ohranila tudi v »sibirskih« razmerah Goriške. In prav zato lahko poznavanje njenega genetskega materiala obogati in razširi poznava­nje bogastva starih sadnih sort in vedenj naših prednikov (prim. Božic 2014), kajti genetski po­tencial, ki ga nosi, je posebej zanimiv za vzgojo še kakovostnejših in obstojnejših dreves, ki bodo še bolje kljubovala mrazu. 

VIRI IN LITERATURA Arhivski viri: 
PANG – Pokrajinski arhiv Nova Gorica. 
PANG 817 Šolska kronika osnovne šole Lokve 1950–1980 [napisal Leopold Kogoj]. 
PANG 176 Krajevni ljudski odbor Lokve 
1945–1952. 
AST – Arhivio di stato di Trieste. 
AST, Catasto Francescino, b. 665, Protocollo di 
rettificazione dei prezzi catastali dei prodotti assun-to in quest'oggi, Ternova, 12. 8. 1827. 
AST, Rilievi del reddito naturale della comune di Loqua, b. 184. 

Spletni viri: 
Spletni vir 1: http://preprostoljudje.blogspot.co­m/2019/02/ruski-cudodelnik-micurin.html (dostop: 1. 10. 2021). 
Spletni vir 2: http://imichurin.narod.ru/Itogi60/ invent.htm (dostop: 1. 10. 2021). 
Spletni vir 3: https://commons.wikimedia.org/ wiki/Category:Ivan_Vladimirovich_Michurin#/media /File:Michurin_in_garden_1934.jpg (dostop: 1. 10. 2021). 


Literatura: 
Božic, G. 2014: Sadje sonca. Bogastvo starih bri­ških sadnih sort. Kojsko: Društvo oljkarjev Brda. 
Hoffman, A. 1930: L'altipiano di Tarnova. V: Gui-da del Friuli. Gorizia con le vallate dell'Isonzo de del Vipacco. Udine: Societŕ Alpina Friulana, 297–318. 
Keller, B. A. 1948: Ljudje, ki spreminjajo naravo rastlinstva. V Ljubljani: Slovenski knjižni zavod, 1948. 
Kolenc, P. 2019: Trnovski gozd v gospodarsko-po­liticnih in kulturno-socialnih dinamikah treh stoletij (od 18. do 20. stoletja): med mikrozgodovinsko obrav­navo in pisanjem lokalne zgodovine: doktorska diser­tacija. Koper: Univerza na Primorskem, 2019. 
Marušic, J. et al. 1998: Trnovski gozd. V: Kraške krajine notranje Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor RS, 32–37. 
Štih, P. et al. 2008: Slovenska zgodovina: družba -politika – kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo­dovino: Sistory, 2008. 
Zilli, S. 1955: I boschi alti e negri: la foresta di Tarnova tra etŕ moderna e contemporanea. V: An-nali di storia Isontina, N. 5, 5–35. 



Ali lahko (po)ustvarjena prazgodovinska jed iz obdobja gradišc vsebuje fižol? 
O pasteh in dilemah oblikovanja kulinaricnih okusov iz življenja v gradišcih na Krasu 
JASNA FAKIN BAJEC | ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije jasna.fakin@zrc-sazu.si 

Izvlecek: V okviru projekta Kaštelir: Prazgodovinska gradišca in etnobotanika za trajnostni turizem in razvoj podeželja – od Krasa (preko Brkinov, Cicarije in Istre) do Kvarnerja, ki ga je v letih 2018–2021 izvajala Obcina Komen, je poleg arheoloških in botanicnih raziskav o življenju v gradišcih nastalo vec turisticnih doživetij in izdelkov. Med njimi se po izbranih restavracijah na Krasu ponuja poustvarjena prazgodovinska jed – enoloncnica, postrežena v rekonstruirani prazgodovinski skledi. Pri njenem oblikovanju so se povezala arheološka, etnološka in kuharska znanja, vendar je nastanek jedi odprl pomembno raziskovalno vprašanje o nacinih poustvarjanja arheološke dedišcine za turizem. Clanek pod drobnogled postavlja pomembne korake pri nastajanju kulinaricne dedišcine, da pomembnih strokovno-znanstvenih spoznanj ne razvrednotimo ali popacimo. 
Kljucne besede: prazgodovinska gradišca, etnobotanika, Kras, turizem, doživetja, kulinarika, poustvarjanje jedi. 
Uvod 
Kaj so na Krasu jedli pred vec kot 4.000 leti? Ali so takrat že poznali kulinaricne sestavine, ki jih danes nepogrešljivo vkljucujemo v tradicionalne in sodobne recepte? Brez pšenice, jecmena, krompirja, fižola, korenja, paradižnikov, buck, re-pe, zelja ter mesa in vina si skoraj ne moremo predstavljati kraških jedi. Kako pa so jedilnike in recepte sestavljali v casu bronaste in železne do-be, ki ju zaznamuje življenje v gradišcih? Na spre­hodu po gmajnah, travnikih in gozdovih še vedno lahko obcudujemo številne ostanke iz prazgodo­vinskih naselbin. Mnogo arheoloških najdb je re-stavriranih in rekonstruiranih v muzejskih vitri­nah, mnogo pa je še skritih pod zemeljskimi plast-mi in ruševinami kamnov. Ali lahko zgolj na podla­gi odkritih materialnih virov in arheoloških spo­znanj (po)ustvarimo nove kulinaricne zgodbe, ki bi na sodoben nacin interpretirale nacin življenja iz obdobja prazgodovine? 
Z izpostavljenimi vprašanji smo se med dru­gim ukvarjali tudi v okviru projekta Kaštelir,1 
1 
Celotno ime projekta se glasi Kaštelir: Prazgodovinska gradišca in etno­botanika za trajnostni turizem in razvoj podeželja – od Krasa (preko Brki­nov, Cicarije in Istre) do Kvarnerja. Izvajal se je v okviru programa Inter-

katerega glavni namen je bil ohranjanje prezrte, a izjemno bogate dedišcine iz casa bronaste in železne dobe, ko je na Krasu nastalo vec kot 120 utrjenih naselij (Mlekuž 2015: 678), imenovanih gradišca oziroma kaštelirji.2 S projektom se je že­lelo tudi obuditi starodavna znanja in povezanost ljudi z rastlinami ter jih prilagoditi za potrebe traj­nostnega razvoja obmocja ter sodobnega, sona­ravnega in odgovornega turizma (Spletni vir 1). Med pomembnimi rezultati projekta3 velja izpo­staviti tudi turisticne izdelke in programe (pou­stvarjena prazgodovinska jed in keramicna 
reg V-A Slovenija-Hrvaška, od 1. 10. 2018 do 30. 6. 2021. Projekt je vodila Obcina Komen pod vodstvom Astrid Prašnikar. Vec o projektu je obja­vljeno na interaktivnem turisticnem vodniku (Spletni vir 1). 

2 O gradišcu na Krasu je prvi pisal Carlo de Marchesetti (1850–1926), pro-fesor na tržaškem liceju, redni sodelavec Centralne spomeniške komi­sije na Dunaju in ravnatelj tržaškega muzeja. V svoji knjigi o gradišcih na Krasu in v Istri iz leta 1903 je predstavil vec kot 300 gradišc (Marche-setti 1903, 2021; Vinazza 2021). 
3 Pri projektu so nastali štirje arheološki parki, urejeni na osrednjih praz­godovinskih gradišcih – kaštelirjih: Štanjel (Komen, SI), Korte nad Izolo (Izola, SI), Rašpor in Racja vas (Lanišce, HR), Ozida (Mošcenicka Draga, HR), interaktivna gradiva (npr. Kaštelirska pot, 360°vodic, 3D-animaci­je) z vkljucitvijo arheoloških in botanicnih spoznanj, slikanica: Sveti mec pravice s prikazom tedanjega življenja; cezmejni konzorcij za praz­godovinska gradišca – kaštelirje, botanicni vodic, monografija in drugi rezultati (Spletni vir 1). 

skleda z apliko v obliki bradavicke, rekonstruira­na loncarska pec za peko loncarskih izdelkov, no­va turisticna doživetja, programi in filmi), s kateri-mi naj bi opominjali o pomembnih arheoloških ostalinah in najdišcih, ki so žal med širšo javnostjo slabo poznane. Kljub temu pa so se med ljudmi ohranile razne pripovedke, saj so arheološka naj­dišca v oceh ljudi mnogo casa predstavljala nena­vadne, tudi magicne in skrivnostne kraje (Hrobat 2010). Menili so, da na prostorih z ostanki ogro­mnih kupov zarašcenega kamna (t. i. kamnite griže) in kamnitih zidov živijo nadnaravna bitja ali duše nekdanjih prebivalcev.4 
Glavno vodilo sodelavcev pri projektu je bilo »iz sedanjosti v preteklost za boljšo prihodnost«. To pomeni, da smo izbor, vrednotenje in inter-pretacijo prazgodovinskih ostankov izpostavili na nacin, da smo sledili sodobnim potrebam, ide-jam, željam lokalnega prebivalstva in smernicam sonaravnega razvoja (vec gl. Spletni vir 4). 
Za gradišce Kašler nad Kortami velja, da je »na Kašlerju živel kosmati velikan, ki je pasel ovce. Bil je porašcen in strgan. Vabil je k sebi ljudi z ''Idi simo!''. Ko so ga ti zagledali, je brž, brž odnesel pete«. Hkrati so domacini tudi prepricani, da je bil na Kašlerju skrit zaklad krutega hunskega vla­darja Atila (406–453), ki je veljal za »šibo božjo« (prim. Morato 2002). 
Pomembno pozornost pri nastajanju turisticnih izdelkov in programov smo namenili interpretaci­ji tistih elementov, ki so se v razlicnih oblikah in pojavih ohranili do današnjih dni (suhozidna gra­dnja, uporaba užitnih divjih rastlin in zelišc, razvoj domace obrti – loncarstva, izdelava nakita, oži­vljanje starih ritualov, povezanih s cašcenjem na-rave). S sodobnimi izobraževalnimi pristopi, ki jih med drugim vkljucuje tudi turizem (pripovedova­nje zgodb, organizacija izkustvenih delavnic, po­hodništvo, kolesarstvo po tematskih poteh, festi­vali, interaktivna gradiva), smo pri interpretaciji arheoloških ostankov sledili merilom Slovenske turisticne organizacije za razvoj zelenega turizma (Spletni vir 2). 
V clanku na primeru nastanka prazgodovin­ske jedi predstavljam tri korake, kako smo se lotili poustvarjanja kulinaricne dedišcine za novo turi­sticno zgodbo, ki bo oplemenitila gostinsko po­nudbo na Krasu in v Istri. Pod drobnogled posta­vljam raziskovalni izziv, kako interpretirati arheo­loške ostanke in raziskave na nacin, da za laicno javnost kompleksna arheološka spoznanja ne razvrednotimo in popacimo. Še vec, z novimi in-terpretacijami želimo, da bi se javnost seznanila z dosežki iz casa pred 4.000 leti ter jih zacela varo­vati, spoštovati in ceniti. Zato tudi opišem glavne znacilnosti življenja v prazgodovinskih gradišcih oziroma kaštelirjih, ki so predstavljali osnovo za poustvarjanje prazgodovinske jedi. 


Kaj so prazgodovinska gradišca oziroma kaštelirji? 
Gradišca so utrjena prazgodovinska naselja, ki so se po najnovejših arheoloških raziskavah na­hajala na vrhovih in pobocjih vzpetin ter v nižjih predelih. Njihov pojav med obdobjem od 2500 do 750 pr. n. št. lahko opazujemo v številnih evrop­skih regijah, gre za rezultat širših ekonomskih in historicnih trendov (Mikuž 2015: 677). Nastajala so v casu, ko so bile na obmocju današnjega Arabskega polotoka in severne Afrike že razvite vecje civilizacije (stari Egipt, civilizacije na prosto­ru današnje Mezopotamije). Takratne skupnosti so med seboj že trgovale, si izmenjevale naravne in kulturne dobrine, kar pomeni, da so tudi na prostor današnjega Krasa, Cicarije, Istre in Kvar­nerja prihajali vplivi iz Sredozemlja in prostora današnje Severne Italije, kjer so živele že zelo raz­vite družbe (Slabšak 1999; Laharnar, Turk 2017:14). 


Gradišca na Krasu in Istri se od drugih gradišc razlikujejo v tem, da so bila utrjena z enim ali vec obrambnimi kamnitimi zidovi, grajenimi s tehniko suhozidne gradnje. Drugod po Sloveniji pa so bila gradišca postavljena na težkodostopnih predelih ali zavarovana z zemeljskimi nasipi. Na Sloven-skem se je za višinska utrjena naselja uveljavil strokovni izraz gradišce, v Istri in Furlaniji pa se je pod romanskim jezikovnim vplivom uveljavi izraz kaštelir – castelliere (Slabšak 1999: 146). V Istri so bila gradišca poseljena že v zgodnji bronasti dobi (po 2000 pr. n. št.), medtem ko naj bi na Krasu vecina gradišc nastala v casu pozne bronaste in zgodnje železne dobe (1300–700 pr. n. š.). Vecina jih je bila poseljenih vse do nastanka rimskih na­selij v nižini. Nekatera so bila ponovno naseljena v poznorimskem obdobju in srednjem veku, ob posameznih gradišcih pa sledimo kontinuirani poselitvi (s krajšimi in daljšimi prekinitvami) vse do danes (Skopo, Štanjel, Škocjan, Tomaj, Tabor nad Vrabcami).5 
Oblika gradišc je bila krožna ali ovalna, prila­gajala se je konfiguraciji terena. Njihova velikost je bila odvisna od funkcije oziroma namembnosti naselja. Zidovi okoli gradišc so nudili varnost za prebivalce in živali. Povezana skupnost, ki je 
5 
O gradišcih na Krasu so v zadnjih letih med drugim pisali: Slapšak 1999; Fabec, Vinazza 2014, 2018; Mlekuž 2015; Vinazza 2021; Fabec 2018; Bra-tina 2014, 2018, 2019. 
Postrežba poustvarjene prazgodovinske jedi na festivalu Gledanica v Štanjelu junija 2021 (foto: Ivana Žigon). 

živela v gradišcih, je zagotavljala potrebno hrano, saj so bile ob gradišcih obdelovalne površine. Na-selbine so funkcionirale kot nekakšni grški polisi. Gre za osrednje, centralno gradišce, ki je obvla­dovalo dolocen prostor, vanj pa so bile vkljucene tudi manjše, satelitske naselbine s funkcijo obrambe, ograd za živali ali mogoce nižinskih pri­stanišc (npr. Piran), ki so komunicirala s širšim svetom. Iz gradišc so prebivalci imeli nadzor nad trgovskimi potmi in prehodi. V primeru nevarno­sti je strateška lega gradišc na višinskih legah od­igrala pomembno vlogo, saj so ljudstva med sabo komunicirala z dimnimi signali in ognjem. Zaradi agrarnih površin so dolocena gradišca nastala tu­di v nižinah (Volcji grad, Sveto). Kljucna funkcija gradišc je bila tudi nadzor nad pašniki in gozdom, ki so ga uporabljali za les in steljo, za pridobivanje virov za produkcijo izdelkov (loncenine, brona, železa) ter prostore duhovnega pomena (gomi­le, pokopališca, razne obredne površine). Na ta nacin se je izoblikovala zakljucena celota gospo­darskih aktivnosti, ki so se odvijale znotraj terito­rija skupnosti. Meje skupnosti so bile pogosto 
6 Materialni viri brez dodatnih pisnih virov ne morejo natancno pojasniti etnicne pripadnosti dolocene arheološke skupine (Laharnar, Turk 2017). Zato prvi podatki izhajajo iz casa grških in rimskih zgodovinarjev in geografov iz obdobja med 3. in 1. st. pr. n. št., ko navajajo, da so na obmocju, ki ga danes delijo državne meje med Slovenijo, Hrvaško in Italijo živeli Histri, Karni, Liburni, Japodi, Veneti (Laharnar 2018: 34). 
Poustvarjena prazgodovinska jed v keramicni skledi z apliko v obliki bradavicke (foto: Jasna Fakin Bajec, maj 2021). 
oznacene s kamnitimi gomilami (Mlekuž 2015: 678). 
Preživetje v naravi in varovanje lastnih naseli­tvenih obmocij pred tujimi etnicnimi skupinami6 je od ljudstev zahtevalo vzpostavitev mocnih skupnosti. Poznano je, da je bila v železni dobi družbena ureditev v gradišcih že dobro strukturi­rana, z jasnimi vlogami in položaji. Hud strah je med skupnostmi nastopil ob napadu drugih ljud­stev in ob naravnih ujmah, pojemajoci moci son-ca, smrtih in drugih nesrecah. Sledec arheolo­škim izkopaninam so verovali v življenje v ono­stranstvu. Z razlicnimi obredi so zato castili na­ravne sile (Leharnar, Mlinar 2014). Znotraj obzidja so bile hiše, ki so bile lahko tudi podkletene (prim. Štanjel). Za obrambne namene so si zgra­dili stolpe, kakršnega poznamo npr. na Ostrem vrhu pri Štanjelu (Vinazza 2021: 188). 
Osnovni gospodarstvi v bronasti in železni dobi sta bili živinoreja in poljedelstvo, v okviru hišnega gospodarstva so bile pomembne razlic­ne obrti (loncarstvo, tkalstvo). Arheološke razi­skave loncarskih izdelkov iz Tabora nad Vrabcami odkrivajo, da so imeli lonce, ki so služili za shra­njevanje – tj. silose, sklede, ki so jih uporabljali tako za shranjevanje, serviranje kot tudi pokriva­nje. Kot izjemno najdbo arheologinja Manca Vi-nazza, ki je raziskovala gradišca na Krasu, še na­vaja odlomek dna lonca z izrastki na notranji stra­ni, ki naj bi najverjetneje služil za pripravo osvežil­ne pijace na osnovi mleka. Našli so tudi pripo­mocke, uporabljene pri pripravi hrane, kot je pe­kva, ki so jo pokrili z žerjavico in vrocim pepelom, da se je hrana brez zraka pekla in dušila. Najdene so bile tudi prenosne pecke za peko hrane in ke­ramicni svitki, ki so bili uporabljeni kot podstavki za odlaganje posod med kuhanjem. Kuhinjski prostor je bil dobro izoliran, saj so bile stene za-šcitene z glinenim ometom, nekateri deli so bili okrašeni, kar kaže, da so takratni prebivalci po­skrbeli tudi za estetski videz (Vinazza 2021: 191–192). 


Iz razvitih sredozemskih civilizacij so prihajali kulturni in umetnostni vplivi – situlska umetnost. To dokazuje, da so trgovali z Veneti, ljudstvom iz današnje severne Italije (današnje pokrajine Ve­neto), ki so že v zacetku 1. tisocletja pr. n. št. imeli zametke specializirane obrti in se kmalu usmerili tudi v izvoz (Fabec 2018). 
Ljudstva so nam torej pustila bogate fra­gmente kulturnih in tehnoloških dosežkov, ki da­nes zaznamujejo arheološko dedišcino. Pa jo zna-mo participativno in celostno varovati, upravljati, predstavljati in vzdržno uporabljati za razvoj v skupnostih? 


Nacini poustvarjanja kulinaricne dedišcine iz obdobja gradišc na Krasu 
Sodobne definicije kulturne dedišcine izpo­stavljajo, da dedišcino (po)ustvarjamo v sedanjo-sti, vire za njeno osmišljanje, razumevanje, vre­dnotenje in interpretacijo pa izbiramo iz prete­klosti za lažjo prihodnost (Fakin Bajec 2011; Smith 2006). Zato so pomeni in vloge dedišcine v so-dobnem svetu kompleksni in razsežni; vplivajo na osebne in kolektivne identifikacijske prakse, gra­dnjo in utrjevanje skupnosti, zagotavljanje medgeneracijskega povezovanja in vseživljenj­skega izobraževanja, ohranjanje kulturnih edin­stvenosti, vzdržni razvoj, odpiranje novih možno­sti za zaposlitve itd. (Spletni vir 5; Fakin Bajec 2016, 2020). Pomembno je tudi spoznanje, da de­dišcine ne razumemo vec kot »monumentalne«, »imenitne«, »estetske«, »univerzalne« spomeni­ke, ki odsevajo zgodovinska, umetnostnozgodo­vinska, arheološka, geografska, etnološka, estet-ska in druga merila, temvec po novih definicijah je dedišcina tudi znacaj in obcutek prostora, nje­gova avra, osebni in kolektivni spomini, odnosi ter drugi pomeni in prakse, ki jih skupnosti, skupi­ne ali posamezniki vrednotijo iz preteklosti (Smith 2006; Labrador, Silberman 2018; Fakin Ba-jec 2020). Zato poustvarjanje dedišcine na podla­gi zgodovinskih in arheoloških virov ne sme vklju-cevati le posamezno stroko (npr. arheologe), temvec interdisciplinarno skupino vkljucno z lo-kalnim prebivalstvom, kjer vsak iz svojega zorne­ga kota ovrednoti, reflektira in podaja ideje za njeno interpretacijo in razvoj. To pomeni, da se stroka in strokovno-znanstveni pristopi razisko­vanja preteklosti povežejo s potrebami, željami in interesi lokalnega prebivalstva (tj. participativ-no oz. sodelovalno raziskovanje in upravljanje kulturnih praks).7 Pri tem predstavljata pomemb­na akterja tudi lokalna politika in gospodarstvo, ki s financnimi viri podpreta dedišcinski proces. Vse to zahteva sodelovanje, medsebojno spošto­vanje, sposobnost poslušanja, vrednotenja in sprejemanja kompromisov. Kot smo spoznali pri projektu, to ni vedno lahko, vendar ni nemogoce. Le-to so bila tudi glavna nacela sodelavcev, ki smo poustvarili prazgodovinsko jed. Pri njenem nastanku so sodelovali clani Društva za razvoj kmetijstva in turizma Planta s Krasa, arheologinje in avtorica clanka, po poklicu etnologinja in kul­turna antropologinja. 

7 
Vec o novodobnih, sodelovalnih nacinih raziskovanja in planiranja jav­nih površin in dobrin glej zbornik Participatory Research and Planning in Practice (Nared, Bole, ur. 2020). 


Prvi korak – analiza razpoložljive literature in arheoloških virov 
Poustvarjanje arheološke dedišcine iz obdo­bja gradišc predstavlja izziv, saj pisni viri izhajajo šele iz konca 3. stoletja pr. n. št in še ti so ohranje­ni v fragmentih, veckrat dvoumnih in kontradik­tornih (Laharnar 2017: 27). Ostanejo nam le mate-rialni viri, odvisni od arheoloških izkopavanj. V za­dnjih letih so na obmocju Krasa potekale razme­roma številne zašcitne arheološke raziskave manjšega obsega, ki so pomembno prispevale k razumevanju tega prostora v starejši železni do-bi. Manj pa je raziskovalno usmerjenih arheolo­ških sondiranj oziroma izkopavanj (Vinazza 2021), zato je ta cas na širšem obmocju Krasa še vedno slabo poznan. Tako lahko s težavo odgovorimo na vprašanja, ki si jih pri raziskovanju gastronomi­je navadno postavljamo etnologi in nas med dru­gim tudi zanima, kako so ljudje v praskupnosti sestavljali jedilnike, kdaj so jedli, kako so obliko­vali recepte, kako so zacinili jedi oziroma katerim jedem so sploh izboljšali okus ipd. Rezultati arhe­oloških raziskav s specializiranimi vedami, kot so arheobotanika in arheozoologija, nam na podlagi arheoloških ostalin pomagajo le pojasniti, katere sestavine so ljudje v praskupnosti uporabljali (ži­ta, sadje, strocnice, divje rastline, meso) in kako so obdelali ter shranjevali živila. Ker smo želeli, da je jed okusna za današnji cas in uporabna v turisticni gastronomski ponudbi – kar posledicno pomeni, da je treba paziti na razpoložljivost lokal­nih sestavin in njihovo ceno – smo se odlocili, da bo jed vsebovala sestavine, ki so jih zagotovo že poznali v casu gradišc, okus pa bo prilagojen so-dobnemu nacinu življenja. Zaradi skromnih mate-rialnih virov s Krasa smo upoštevali tudi arheolo­ška spoznanja iz sosednjih arheoloških najdišc (prim. Most na Soci). 
Za bronasto dobo je bilo znacilno, da clovek ni bil vec le lovec in nabiralec, temvec je zacel obde­lovati površine in se ukvarjati s kmetijstvom, zlasti poljedelstvom in živinorejo. Za preživetje so zace­li intenzivneje izkorišcati naravne surovine – ze­mlja (glina), les, kamen, rude. Podobno lahko trdi-mo tudi za železno dobo. Vendar se arheolog To-maž Fabec upraviceno sprašuje, ali je bilo na Kra­su, kjer še danes ni najboljših pogojev za razvoj kmetijstva, poljedelstvo res pomembna kmetijska panoga. Najstarejši neposredni dokazi kultivira­nih rastlin so pelodi žitaric, ki segajo šele v 1. tisoc­letje pr. n. št. Izkopani so bili na štanjelskem gradišcu, kjer so na prostoru današnjega Štanjel­skega gradu odkrili del kletnega prostora iz žele­zne dobe (Fabec, Vinazza 2014). Žitarice naj bi v pelodnih diagramih pomembno mesto zasedle komaj v casu rimske kolonizacije. Raziskave kaže­jo, da so vecjo vlogo v prehrani imele živalske be-ljakovine. Po drugi strani pa bi lahko na povecano vlogo poljedelstva od srednje bronaste dobe da­lje kazala distribucija gradišc, za katera se zdi, da so pomemben dejavnik za izbiro lokacije odigrala tla, primerna za poljedelstvo (Fabec 2018: 110, 111). Razmišljanja, da je poljedelstvo na Krasu ime-lo manjšo vlogo kot živinoreja, potrjujejo tudi ka­snejši anticni pisci (Strabon, Marical), ki glede kmetijstva izpostavljajo živinorejski znacaj Krasa in širšega obmocja. Hkrati je tudi manj odkritih poljedelskih orodij, saj sta bila na Krasu odkrita le dva bronasta srpa v Mušji jami pri Škocjanu, ki pa veljata za kultni objekt (prav tam). 
Zanimiv pa je bil podatek, da se je s pojavom gradišc uveljavila uporaba žrmelj za mletje. Anali­ze kažejo, da so bile izdelane na obmocju Evgan­skih gricev (na podrocju Severne Italije) in torej govori o trgovini, ki je uspevala med venetskim prostorom na eni strani ter Krasom in Istro na drugi strani. Arheolog Federoco Bernardini je po­stavil tezo, da so prebivalci Krasa poleg žrmelj morda uvažali tudi žita, saj niso imeli za poljedel­stvo primernih površin, v zameno pa so lahko nu-dili usnje, volno in sol ter kovine, ki so jih sami pridobivali od skupnosti iz drugih regij (cit. po Fabec 2018: 19). 
Znacilnosti razvoja živinoreje kažejo raziska­ve v gradišcu Tabor nad Vrabcami, kjer je v pozni bronasti dobi prevladovalo govedo, v casu zgo­dnje železne dobe, ko nastane tudi obzidje, pa je porastlo število drobnice. Tako pri govedu kot pri drobnici je šlo predvsem za odrasle živali. To po­meni, da goveda niso redili samo za meso, tem­vec tudi za nekatere druge namene, kot sta vpre­ga in molža. Najmanj je bilo najdenih ostankov odraslega prašica, od tega pa so prevladovale ko­sti domacega prašica (Vinazza 2021). Tudi raziska­ve v gradišcu v Tomaju so pokazale, da so se pre­bivalci zagotovo ukvarjali z rejo drobnice, goveda in prašicev, pri cemer se zdi, da je bila reja goveda in prašicev še najbolj priljubljena. Lov na divjad za pridobivanje mesa in mašcob je bil najbrž dalec manj pomemben od živinoreje (Fabec, Minazza 2018). Vecji porast prašicev bi lahko povezali s potrebo po živalskih beljakovinah, ki jih govedo in drobnica nista mogli vec nuditi (Fabec 2018: 113–115). Za bronasto dobo je bilo znacilno tudi kurjenje vegetacije, kar je povezano s kontrolira­nim požiganjem podrasti, kar povzroci rast zelišc in vecjo hranljivost poganjkov (Fabec 2018: 116; Mlekuž 2015: 681). 
Arheološka izkopavanja in analize material-nih ostankov iz Štanjela so še razkrile najdbe ožganih in neožganih živalskih kosti ter rastlin­skih ostankov, med katerimi so prepoznali divje in kultivirane peške vinske trte, semena crnega bezga, lešnikove lupine, zrna grašice in zrna na­vadnega prosa (Fabec, Vinazza, 2014: 595–602). Iz grozdja so morda pridelovali vino, saj so bili tu­di odkriti ostanki velikih keramicnih silosov, ki se jih po analogijah s podobnimi najdbami iz sever-ne Italije lahko obravnava kot vinske (vrelne) po­sode (Fabec 2018: 111). Slednje spoznanje je vse­kakor zelo zanimivo za poustvarjanje turisticnih zgodb, sploh ko se je v poletnih mesecih 2021 v kletnih prostorih Štanjelskega gradu vnovic odpr-la vinoteka. Odkritje peške vinske trte dokazuje, da so grozdje in vino poznali že v železni dobi, vendar je treba biti pri interpretaciji pazljiv, saj nikakor ne smemo trditi, da se je razvoj kraškega vinogradništva kot pomembne gospodarske pa-noge zacel v prazgodovini. Slednjim zgodbam smo bili prica po organiziranju izobraževalnih de­lavnic za turisticne delavce in ponudnike, kjer smo predstavili pomembna arheološka spozna­nja iz Štanjela in celotnega Krasa. V iskanju zgodb za promocijo t. i. edinstvenih, avtenticnih, pri­stnih, trajnostnih in drugih izdelkov (vec gl. Po-ljak Istenic, Fakin Bajec 2021), kar zahteva sodob­ni turizem, se hitro lahko zgodijo romanticne, po­pulisticne in laicne interpretacije arheoloških in zgodovinskih virov ter »izumljanje« tradicije, ki se žal zelo oddaljijo od strokovno-znanstvenih spo­znanj. Tako smo na terenu tudi slišali zgodbo, da se v sodobnem Kraševcu oziroma Istranu še ve­dno pretaka kri ljudstev iz casa gradišc, ki jih je vredno posnemati, saj so vzdržno uporabljala na­ravne vire. Stroka še ni jasna, katera etnicna ljud­stva iz prazgodovine so se selila po Krasu (Lahar­nar 2018), kaj šele da lahko sledimo njihovi etno­genezi. Njihovo življenje težko oznacimo kot vzdržno, kar razumemo pod sodobnim koncep-tom trajnostnega razvoja (glej Spletni vir 4). S po­žigalništvom se je mocno unicilo kraške hrastove gozdove in je kasneje Kras postal pustinja. Zato je še toliko pomembneje, da stroka sodeluje pri poustvarjanju dedišcine za nove turisticne inter-pretacije in skupaj z razlicnimi ciljnimi skupinami (prim. domacini, gospodarstveniki) razmišljamo, kako aplikativno uporabiti znanstvena spozna­nja. 


Drugi korak – priprava recepta 
Rezultati podrobne analize literature in po­govor z arheologinjami8 so botrovali izbor sesta­vin, ki bi se jih lahko vkljucilo v pripravo jedi. Sin-teza pokaže, da so od mesa že poznali ovce, ko­ze, prašice in govedo, medtem ko je bila divjacina znacilna za cas kamene in bakrene dobe (ko so ljudstva živela v jamah). Od žit so na Krasu zago­tovo poznali piro (prim. arheološko najdišce v Štanjelu). Pomembne so bile tudi strocnice, med njimi bob, ki ga žal na Krasu niso še odkrili, so ga pa odkrili v Mostu na Soci.9 Predlog arheologinj je bil, da bi med zelenjavo lahko uvrstili posebne vrste korenja in gomolj zelene. Med užitne divje rastline iz tega casa so bile še kraški šetraj, mate-rina dušica, origano, žajbelj in timijan (Bakan idr. 2021). 
Seznam sestavin je v roke dobil priznani kra­ški kuhar iz gostiln v Kobjeglavi in Štanjelu (clan Društva Planta – Društva za razvoj turizma na Krasu), ki je predlagal, da bi v izbrani rekonstrui­rani keramicni skledi z bradavicko postregli eno­loncnico, podobno današnji ješprenjevi mineštri (ricet). Jed bi v gostilni v Štanjelu ponujali za za­kljucene skupine v okviru izvajanja pripravljenih turisticnih doživetij in festivalov. Po veckratnem preizkušanju recepta, pri katerem so priskocili na pomoc vsi clani društva Planta, se je kuhar odlocil za uporabo naslednjih sestavin: korenje, stebel zelene, gomolj od zelene, piro, meso kozlicka in jagenjcka, slanino, rožmarin, šetraj in bob ali cice­riko (vec gl. Spletni vir 1). Prva razlicica recepta je med strocnice vkljucevala tudi fižol, saj je po mnenju kuharja zelo izboljšal okus jedi in ga prila­godil okusom sodobnih primorskih minešter. 
8 
Na tem mestu se iskreno zahvaljujem dr. Manci Vinazza iz Univerze v Ljubljani, Oddelka za arheologijo in dr. Maši Saccara iz Pokrajinskega muzeja Piran za vse konstruktivne pogovore, ki so usmerjali kulinaric­no razmišljanje. 

9 
Arheobotanicarka Tjaša Tolar na podlagi raziskav potrjuje, da podat­kovno bazo arheobotanicnih najdb s slovenskih železnodobnih najdišc bogatijo naslednje kulturne rastline: laški muhvic (Setaria italica), pro-so (Panicum miliaceum), oves (Avena sativa) oziroma rž (Secale cerea­le), bob (Vicia faba) in druge strocnice (Fabales). Med domnevno na­branimi sadeži/oreški pa so v Mostu na Soci naleteli na lešnik oz. lesko (Corylus avellana) in oreh (Juglans regia) (Tolar 2018). 

Hkrati je fižol priljubljena kulinaricna sestavina na Krasu in Istri, lažje ga je tudi kulinaricno obdelati kot druge strocnice, npr. bob in ciceriko, ki so ta­krat že obstajale. Med snovalci jedi se je tako od­prlo pomembno vprašanje, ali lahko fižol vkljuci-mo v (po)ustvarjeno prazgodovinsko jed, s kate­ro neposredno želimo na sodoben in inovativen nacin opozoriti na življenje v kraških gradišcih, medtem ko je fižol na evropska tla prišel v novem veku. Poustvarjanje kulinaricne dedišcine zahte­va njene prilagoditve sodobnim okusom, tren­dom in razpoložljivosti sestavin. Kot smo že na­vedli, dedišcino poustvarjamo v sedanjosti, med-tem ko vire za njeno interpretacijo in razumeva­nje uporabljamo iz preteklosti. Vendar interpre­tacija virov in znanstvenih spoznanj mora biti, ko­likor je le mogoce, objektivna. Ohraniti je treba vez, ki nas povezuje s preteklimi dosežki. V na­šem primeru so to bile sestavine, za katere zago­tovo vemo, da so bile v casu prazgodovine po­znane. Zato smo se odlocili, da fižol umaknemo iz recepta in ga nadomestimo z drugimi strocnica-mi, za katere vemo, da so se v casu gradišc upora­bljale. Je pa vkljucitev novih strocnic vsekakor otežilo pripravo jedi. Primer pokaže, kako je tež­ko dosledno poustvarjati kulinaricno dedišcino za namene turizma, kjer je potreben kompromis med sodobnimi potrebami in interesi ter strokov­nimi spoznanji arheoloških, zgodovinskih in etno­loških ved. Hkrati je poustvarjanje jedi iz prazgo­dovine toliko težje, saj govorimo o obdobju, ko je malo materialnih in pisnih virov, ki bi potrdili re-konstrukcijo takratnih jedi. 

Tretji korak – oblikovanje zgodbe 
Na podlagi pripravljenega recepta smo jed opremili z naslednjo turisticno zgodbo: »Pomen kulinaricnih sestavin lokalnega izvora so poznali že v casu življenja v gradišcih –kaštelirjih (pred 2000/1500 pr.n.št.). Mnogo izmed njih po­znamo, gojimo in uživamo tudi danes. Povabljeni na pristno raziskovanje dela prazgodovinske dedi-šcine Krasa in Istre, poustvarjene po arheoloških spoznanjih iz življenja v bronasti in železni dobi. Rekonstruirano prazgodovinsko jed, pripravljeno po receptu primorskih »minešter«, bogatijo staro žito – pira, domaca zelenjava (korencek, listi in go-molj zelene), zelišca (šetraj, rožmarin, peteršilj) ter meso jagenjcka, ovce in prašica. Izbrani gostinci s Krasa in Istre jo ponujajo v rekonstruirani prazgo­dovinski keramicni skledi z apliko v obliki bradavic-ke, ki združuje šcepec kraške in istrske zemlje, vo-do, moc ognja in spretnost domacih rok.« (vec gl. Spletni vir 1) 
V zgodbi so vkljuceni tako glavni trendi, ki naj bi jih promovirala sodobna turisticna doživetja (le-ti se na podrocju kulinarike kažejo v spodbuja­nju avtenticne ponudbe, povezovanju z lokalnimi dobavitelji, usmerjenosti k naravi, delovanju s cim manj odpadki, uporabi neoporecne vode, od­govornosti do okolja),10 kot glavna arheološka spoznanja s podrocja gospodarskih dejavnosti. Poleg sestavin, za katere vemo, da so jih upora­bljali v praskupnosti, smo vkljucili tudi tehniko ku­hanja, ki je bila takrat poznana in jo je moc rekon­struirati za današnjo uporabo (kuhanje v kotlu). Gostilna v Štanjelu bo jed ponujala v rekonstruira­ni prazgodovinski skledi, ki jo je ob sodelovanju z arheologinjami in gostinci poustvarila keramicar­ka (vec gl. Spletni vir 1, Prašnikar 2018). Ob za­kljucku projekta so clani društva Planta na Festi­valu Gledanica v Štanjelu tudi pripravili prazgodo­vinsko vecerjo, kjer so poleg prazgodovinske mi-neštre še pripravili meso izpod peke in stara žita, za pijaco pa jecmenovo pivo. 


Namesto sklepa 
Clanek je poskušal odgovoriti na vprašanje, kako kompleksno in zapleteno zgodovinsko ob-dobje, ki ga proucuje arheologija, postaviti v turi­sticni diskurz, kjer interpretacijo podajajo turistic­ni delavci in gostinci, mnogokrat premalo senzi­bilni za nianse, podatke, odprta raziskovalna vprašanja, na katere arheologi in arheologinje še ne znajo odgovoriti. V želji, da oblikujejo edin­stvene, avtenticne, posebne in pristne izdelke, ponudbe in doživetja, se velikokrat lahko zgodi, da so pomembna znanstveno-strokovna spozna­nja romanticno in populisticno predstavljena, kar razvrednoti tudi turisticne vsebine. Po drugi stra­ni pa lahko prav kulturni in dedišcinski turizem pripomoreta k boljšemu poznavanju in ozavešca­nju o naši zgodovini, kulturnem, umetnostnem in družbenem razvoju skozi cas ter geografskih in etnoloških posebnostih dolocenega prostora. Za-to mora biti vsebina turisticnih interpretacij ko­rektna in pravilna. Strinjamo se z arheologinjo Ve­reno Perko, ki je v zborniku Gradišca v zahodni in osrednji Sloveniji (Voncina 2018) poudarila, »cesar 
10 To so merila za pridobitev prestižnega znaka Slovenia Green Cuisine, ki ga je STO uvedel leta 2021 (Spletni vir 3). 
ljudje ne poznamo, ne cenimo, ne spoštujemo in tudi ne ohranjamo, cetudi je to 'zapovedano' z za­koni in mednarodnimi dokumenti« (Perko 2018: 8). Zato se na podrocju dedišcinskih znanosti ve­liko pozornosti namenja razvoju novih orodij, pri­stopov in interpretacij, ki bi procese komodifika­cije zgodovine in kulture obravnavali celostno in tako zagotovili sodelovanje vseh pomembnih ak­terjev (stroke, lokalnega prebivalstva, politike in gospodarstva), ki morajo sodelovati pri razisko­vanju, vrednotenju, upravljanju in interpretaciji preteklih dosežkov, oznacenih kot dedišcina. Hkrati sodelovalno raziskovanje preteklosti, ki poleg stroke vkljucuje tudi civilno družbo, in celo­stno poustvarjanje dedišcine omogocata, da no-vodobne interpretacije dosežejo svoj izobraže­valni namen. Kulinaricna dedišcina vsekakor predstavlja pomemben vidik bogatenja izobraže­valnih, kulturnih, identifikacijskih in turisticnih praks, vendar je treba paziti, da je ne zaradi iska­nja edinstvenih turisticnih zgodb razvrednotimo in romantiziramo. 


VIRI IN LITERATURA Literatura: 
Bakan, B. idr. 2021: Uporabne rastline od Krasa do Kvarnerja: prirocnik za prepoznavanje divjih rastlin s poudarkom na njihovi uporabnosti. Maribor: Uni-verza v Mariboru, Univerzitetna založba. 
Bratina, P. 2014: Tomaj. V: Teržan, B. & Crešnar, 
M. (ur.): Absolutno datiranje bronaste in železne do-be na Slovenskem. Katalogi in monografije 40. Lju­bljana: Narodni muzej Slovenije, 587–593. 
Bratina, P. 2018: Gradišca Krasa. V: Voncina, D. (ur.), Gradišca v zahodni in osrednji Sloveniji. Gorjan­sko: Zavod Krasen Kras, 90–102. 
Bratina, P. 2019: Štanjelski hrib v preteklosti. Pregled arheoloških raziskav. V: Belingar, E. (ur.), Štanjel: variacije v kamnu. Kulturna dedišcina Štanje­la. Ljubljana: Slovensko konservatorsko društvo, 43–57. 
Fabec, T, Vinazza, M. 2014: Štanjel. V: Teržan B. in Crešnar M (ur.). Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Narodni muzej Slovenije, 595–602. 
Fabec, T. 2018: Arheologija vrtac na Krasu. Lju­bljana: ZVKD. 
Fabec, T., Vinazza, M. 2018: Tomaj. Gradišce in Tabor. Poskus prepoznavanja dinamik preoblikova­nja tomajskega grica od prazgodovine do danes. Go-riški letnik 42, 13–49. 

Fakin Bajec, J. 2011: Procesi ustvarjanja kulturne dedišcine: Kraševci med tradicijo in izzivi sodobne družbe. Ljubljana: Založba ZRC. 
Fakin Bajec, J. 2020: An integrated approach to the revitalization, safeguarding and management of cultural heritage: how to establish a durable and ac­tive local group of stakeholders. Annales: anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et soci­ologia, letn. 30, št. 2, 285–300. 
Fakin Bajec, J. 2016: Cultural heritage and the role of voluntary associations in the process of achi­eving sustainable development in rural communiti­es. Studia ethnologica Croatica, vol. 28, 21–45. 
Hrobat, K. 2010: Ko Baba dvigne krilo: prostor in cas v folklori Krasa. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
Labadi, S., Gould, G. P. 2015: Sustainable Deve­lopment: Heritage, Community, Economics. V: L. Me-skell (ur.), Global Heritage: A Reader. Chichester: Wiley Blackwell, 196–216. 
Laharnar, B., Mlinar, M. 2014: Prazgodovinski srebrni daritveni plošcici s Šentviške planote. Keria Studia Latina et Graeca 16(1), 13. 
Laharnar, B., Turk, p. 2017: Železnodobne zgodbe s sticišca svetov. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 
Laharnar, B. 2018: Gradišca med Nanosom in Snežnikom V: Voncina, D. (ur.) 2018: Gradišca v za­hodni in osrednji Sloveniji. Gorjansko: Zavod Krasen Kras, 26–47. 
Marchesetti, C. 1903: I castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia. Trieste: Museo civico di storia natuale. 
Marchesetti, C. 2020 (ponatis iz leta 1903): Praz­godovinska gradišca Trsta in Julijske krajine. Gorjan­sko: Zavod Krasen Kras. 
Mlekuž, D. 2015: Oblike prazgodovinske poljske razdelitve na Krasu. Kronika 63, št. 3, 675-690. 
Morato, N. 2002: Mrak eno jutrnja: štorje iz Slo­venske Istre. Ljubljana: Kmecki glas, 12. 
Nared, J., Bole, D. (ur.) 2020: Participatory Re­search and Planning in Practice. Springer Open. 
Perko, V. 2018: O dedišcini gradišc in ljudeh, ki brez korenin ne morejo vzdržati na kraški burji. V: Voncina, D. (ur.) 2018: Gradišca v zahodni in osrednji Sloveniji. Gorjansko: Zavod Krasen Kras, 6–9. 
Poljak Istenic, S., Fakin Bajec, J. 2021: Luxury fo­od tour: perspectives and dilemmas on the "luxurifi-cation" of local culture in tourism product. Geograf-ski zbornik 61, št. 1, 169-184. 
Prašnikar, A. 2018: Oblikovanje in izdelava turi­sticnega paketa/doživetja: Popotovanje po Deželi gradišc (interno gradivo). Gl. www.kastelir.eu. 
Slapšak, B. 1999: Slovenski Kras v poznejši praz­godovini in v rimski dobi. V: Kranjc, A. idr. Kras, po­krajina, življenje, ljudje. Ljubljana: Založba ZRC, 145–163. 
Smith, L. 2006: Uses of Heritage London, New York: Routledge. 
Tolar, T. 2018: Ostanki prehranskih rastlin iz hiš 6 in 15A z Mosta na Soci V: Dular J., Tecco Hvala, S (ur.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave, Ljubljana: Založba ZRC, 445–452. 
Vinazza, M. 2021: Koliko je star prvi taborski zid? O arheoloških raziskavah na Taboru nad Vrabcami. 
V. 2019: Borka Kucler, S. (ur.), Vrhe nekoc in danes: skupaj za prihodnost: sadovi dela v študijskih krožkih 2011–2019. Sežana: Razvojno društvo Vrhe. 
Voncina, D. (ur.) 2018: Gradišca v zahodni in osre­dnji Sloveniji. Gorjansko, Zavod Krasen Kras. 

Spletni viri: 
Spletni vir 1: Kaj so prazgodovinska gradišca-ka­štelirji? www.kastelir.eu (dostop: 25. 10. 2021). 
Spletni vir 2: Zelena shema slovenskega turizma. https://www.slovenia.info/sl/poslovne-strani/zele-na-shema-slovenskega-turizma (dostop: 15.11. 2021). 
Spletni vir 3: Znak Slovenia Green Cuisine prido­bili že trije ponudniki. https://www.slovenia.info/sl/ novinarsko-sredisce/novice/15120-znak-slovenia­green-cuisine-pridobili-ze-trije-ponudniki (dostop: 25. 10. 2021). 
Spletni vir 4: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030. 2015. https://www.gov.si/assets/ministrstva/ MZZ/Dokumenti/multilaterala/razvojno-sodelovanje /publikacije/Agenda_za_trajnostni_razvoj_2030.pdf (dostop: 29. 2. 2020). 
Spletni vir 5: Culture for the 2030 Agenda. 2018. https://en.unesco.org/news/culture-2030-agenda (dostop: 24.11.2021). 


(Pre)hrana – med tradicijo, (re)teritorializacijo in ustvarjalnostjo: O projektu Alpfoodway, 100 % lokalno in še kaj 
ŠPELA LEDINEK LOZEJ | Inštitut za slovensko narodopisje spela.ledinek@zrc-sazu.si 


Izvlecek: Avtorica skicira epistemicne razsežnosti in historiat antropološkega in etnološkega preucevanja prehrane ter na podlagi empiricnih raziskovalnih izkušenj (tudi v okviru dveh recentnih aplikativnih projektov – AlpFoodway in 100 % lokalno) opozori na težave raziskovalne integritete v socasju medijske proliferacije gastronomije, mnogovrstnih tveganj s hrano ter projektifikacije raziskav in celotne družbe. 
Kljucne besede: prehrana, hrana, AlpFoodway, 100 % lokalno, etnologija, antropologija. 
Otroštvo sem preživela v gostilni. Tam smo stregli jedi, na katere so bili obiskovalci navajeni 
– med tednom predvsem sezonske enoloncnice, na primer ricet, ob praznikih pa nedeljska kosila, se pravi govejo juho ter kos pecenke s praženim krompirjem in sezonsko solato. Spomladi smo nabirali regrat, zatem bezeg, v zgodnjem poletju pa lipo z medenih košatih dreves pred gostišcem. S slehernega planinskega izleta smo prinesli šop dobre misli, mete in šentjanževk. Jeseni, ko sva se s sestro vracali iz šole, sva v gostilno prinesli gobe in kostanje. V predzimskem casu so bila na vrsti tudi manj prijetna opravila, pranje crev pred pripravo zaloge krvavic. Oce in mama sta sezon­ske pridelke in viške z okoliških vrtov in hlevov spreminjala v okusne jedi in na tak nacin poleg utecenih, danes bi rekli tradicionalnih, jedi uvedla tudi nekatere sezonske novosti iz drugih kulina­ricnih tradicij (npr. musako iz buck). Nista vedela, da s tem, kar bi v današnjem razvojnem oziroma gastronomskem žargonu imenovali »tradicija z inovacijami« ali »kulinaricna fuzija«, skrbita »za pravicen, zdrav in okolju prijazen prehranski sis-tem« in »trajnostne prehranske verige«, kot so tovrstne prakse opredeljene v okviru dandana­šnjega evropskega zelenega dogovora1 in strate­gije Od vil do vilic.2 
*** 
Prehrana ni le sredstvo zadovoljevanja clove­kove fiziološke potrebe po energiji, marvec je te­meljni segment clovekove kulture (Godina Golija 1996: 211). Ima pomembno mesto med rutinskimi praksami in pri obeleževanju posebnih (praznic­nih) priložnosti, je sredstvo komunikacije – pove­zovanja ob skupnem obedovanju, razlocevanja na podlagi okusa in ne nazadnje gastrodiplomaci­je. Zagotavljanje in poraba hrane obsega širok na­bor praks, od nabiralništva, pridelovanja, razlic­nih tehnologij shranjevanja do razlicnih casovnic, prizorišc in družbenih kontekstov obedovanja. Hrana je vpeta tako v sfero doma in domacega (tj. gospodinjske in/ali družinske produkcije in po­rabe) kot tudi v širše družbeno-ekonomske sfere kmetijstva, industrije, trgovine, turizma in 
1 Prim. Kmetijstvo in zeleni dogovor (Spletni vir 1). 
2 Prim. Strategija Od vil do vilic (Spletni vir 2). 

zabavne industrije. Na presecišcu preucevanja senzoricnih in hranilnih lastnosti hrane, tehnik in vešcin priprave v povezavi s kulturo se je obliko­vala gastronomija. Pogosto se prav prek hrane vzpostavlja dialektika med osebnim, gospodinj-skim in širšim družbenim; tu se križajo gospodar­ske politike, gospodinjske ekonomije ter (osebni) aktivizem, ki uporabljajo razlicna orodja in tehni­ke za (pre)vrednotenje hrane (npr. standardizaci­ja, certificiranje, znamcenje). Pred vec kot pol stoletja je Claude Lévi-Strauss (1962) zapisal, da hrana ni dobra le za uživanje, marvec tudi za mi-šljenje, saj je zmožna zastopati številne in razlic­ne simbolne pomene ter je posledicno vpeta v koledarske in življenjske šege in identitetne ter kulturne (npr. obrambni lokalizem,3 gastronacio­nalizem4 in banalni nacionalizem,5 gastrolokali­zem6) oziroma kar gastropolitike,7 ki se v svoji skrajnosti zvedejo na gastroesencializem.8 Nasle­dek zastopstvenega potenciala je proliferacija hrane, kulinarike in gastronomije v medijih (kjer pogosto prehaja v prehransko pornografijo), v zadnjih desetletjih, predvsem s konvencijo o ne­snovni kulturni dedišcini pa tudi v dedišcinskem in še kakšnem diskurzu. 
Zaradi opisanega osrednjega mesta (pre)hra­ne v družbi in življenju posameznikov ima ta po­membno mesto v etnoloških in antropoloških raziskavah. Prvi, ki sta opozorili na njeno osre­dnje mesto, sta bili Audrey Richards (1932, 1939) in Margareth Mead (1943). V drugi polovici 20. stoletja je bila v središcu zanimanj semiotikov 
3 Izraz »obrambni lokalizem« (ang. defensive localism) je v ekonomijo hrane prenesel Michael Winter (2003), in sicer kot ideologijo, ki si pri­zadeva za lokalno porabo in ima poleg nedvoumno pozitivnih in eman­cipatornih ucinkov v lokalni skupnosti tudi sencno plat, npr. v nepo­znavanju in kategoricnem odklanjanju širših družbeno-ekonomskih procesov, v nenujni okoljski vzdržnosti in družbeni pravicnosti ter v ne­katerih primerih v socasni afirmaciji provincializma in nacionalizma. 
4 Koncept gastronacionalizem je uvedla Michaela De Soucey (2010) in se nanaša na nacine, kako pridelava, distribucija in poraba hrane razmeju­jejo in vzdržujejo nacionalna custva, in nasprotno, kako nacionalisticna custva oblikujejo proizvodnjo in trženje hrane. Omogoca razumevanje nacionalne napetosti v simbolni politiki mejnosti – politiki, ki šciti posa­micne pridelke, proizvode in živilske panoge kot reprezentativne za nacionalne kulturne tradicije. 
5 
Banalni nacionalizem je sledec Michaela Billigu (1995) dnevno opomi­njanje na nacionalnost. V povezavi s posamicnimi prehranskimi prvina-mi prim. opus Jerneja Mlekuža (2015, 2017, 2020a, 2020b, 2020c). 

6 
Gastrolokalizem se nanaša na politike in strategije (re)invencije lokal­ne hrane. Podrobno je gastrolokalizem, tj. strategije in kompleksna razmerja med akterji na razlicnih ravneh na primeru znamcenja sirov v italijanskih Alpah predstavila Cristina Grasseni (2017). 

7 
Izraz gastropolitika je uvedel Arjun Appadurai (1981) za preucevanje vloge hrane v družbi, ki lahko udeležence poenoti ali razlocuje. 

8 
Gastroesencializem je Micheal Herzfeld (2016) opredelil kot kulinaric­ne stereotipe. 

(Barthes 2008 [1961]), strukturalistov (Lévi-Stra­uss 2008 [1966]), simbolnih (Douglas 1972) in kul­turnomaterialisticnih interpretacij (Harris 1985) ter interpretacij v povezavi z družbeno segregaci­jo (Bourdieu 1979). Sidney Mintz (1985) in Jack Goody (1982) pa sta pokazala, da je preucevanje prehrane kljucno za razumevanje sodobnega ži­vljenja.9 Na slovenskem etnološkem obzorju je prva poglobljena študija o prehrani poglavje Raj-ka Ložarja v Narodopisju Slovencev (1944) in nato knjiga Vilka Novaka Ljudska prehrana v Prekmurju (1947). Sledile so historicne študije (Kuhar 1988; Kuhar in Plesnicar-Gec 1996; Kuhar in Mlinaric 2002; Makarovica 1986, 1991), še posebej z vklju-cenimi inovacijami v prehrani in kuharskem zna­nju v povezavi z geografskim okoljem in identite-to (Godina Golija 1998a, 1998b, 2001, 2012), pred­stavitve prehrane v urbanem in delavskem okolju (Godina Golija 1996; Mlakar Adamic 2004, 2005, 2013; Rajšter 2003, 2004), obsežen opus Janeza Bogataja (1999, 2000, 2007, 2011, 2013, 2014, 2017) o znacilnih (regionalnih) jedeh na Sloven-skem, pa tudi analize izumljanja kulinaricnih tradi­cij in strokovnih diskurzov (Licen 2015, 2017, 2018).10 Sama sem prehrano in predelavo mleka posredno dokumentirala že v prvi samostojni etnološki raziskavi o bohinjski planini Krstenica (Ledinek Lozej 1999, 2002), in sicer v okviru preži­vetvene strategije lastnikov planinske živine. Po-sameznim dokumentiranim indicem za (pre)vre­dnotenje sirov sem se podrobneje posvetila šele nedavno v raziskavi o znamcenju in certificiranju planinskih sirov (Ledinek Lozej 2020, 2021), razi­skavi, ki jo je spodbudilo sodelovanje pri dveh evropskih projektih, povezanih s tradicionalno in trajnostno prehrano, in sicer AlpFoodway in 100 % lokalno. Sodelovanje pri projektih je omogocilo vpogled v procese kvalifikacije hrane in etnogra­fijo posameznih praks dedišcinjenja, znamcenja in certificiranja. 
Osrednji cilj projekta AlpFoodway – Interdisci­plinarni, transnacionalni in participativni pristop k dedišcini alpske prehrane (Interreg, Obmocje 
9 Podrobnejši pregled antropološkega preucevanja prehrane prim. De-bevec in Tivadar (2006), Counihan in Van Esterik (2008) ter Watson in Klein (2016). 
10 Pricujoci pregled je le oris, podrobnejši pregled preucevanja prehrane na Slovenskem prim. Godina Golija (2000, 2021). O prehrani na Gori­škem prim. Plahuta in Licer (2002), bibliografski pregled knjižnih objav 
o kulinariki na Goriškem prim. Makuc (2021) v pricujocih Izvestjih. 

Alp), pri katerem je sodelovalo štirinajst partner-jev iz vseh držav alpskega loka,11 je bilo oblikova­nje vzdržnega razvojnega modela za obrobna alpska obmocja s pomocjo ohranjanja, ovredno­tenja in trženja dedišcine prehrane ter nadnacio­nalne alpske identitete. S popisom vec kot 150 tradicionalnih praks, smernicami za intelektualno lastnino, trženje in integriranje prehranskih verig, z mrežo deležnikov na razlicnih ravneh, vizijo in Listino alpske prehranske dedišcine (Spletni vir 
4) je partnerstvo pripravilo cvrste podlage za no-minacijo alpske prehranske dedišcine na Une­scov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva.12 Koordinacijo priprave mul­tilateralne nominacije je prevzela Dežela Lombardija. 
Pri projektu 100 % lokalno – Krepitev kmetij­sko-živilskih vrednostnih verig v Alpah (Evropski parlament, ARPAF II) smo partnerji iz Italije, Švice in Slovenije oblikovali in na petih pilotnih obmo-cjih testirali razvojni model, ki temelji na tržnem ovrednotenju lokalnih kmetijskih pridelkov in ži­vilskih proizvodov. Poimenovali smo ga »100 % lokalno«. Model omogoca oblikovanje skupnih željenih prihodnosti, ki se prilagajajo strukturnim spremembam, ter doprinaša k usklajevanju lokal­nih akterjev, lajšanju dialoga z oblikovalci politik, pritegovanju sredstev, posredovanju koherentne podobe o lokalnih kmetijskih pridelkih in živilskih proizvodih ter k morebitnemu oblikovanju lokal­nih teritorialnih kolektivnih blagovnih znamk.13 
Projekt je spremljala pandemija COVID-19, ki je otežila izvedbo nekaterih aktivnosti, pokazala pa je tudi na siceršnjo ranljivost prehranskih verig ter na pomen lokalne oskrbe. Zaprtje je spodbu­dilo uživanje lokalnih pridelkov in izdelkov, vpli­valo je na vecjo samooskrbo in oskrbo neposre­dno pri kmetih ter na spletno prodajo in dostavo lokalnih pridelkov in izdelkov. Socasno je pande­mija oplazila tudi turisticno industrijo, ki je po opušcanju kmetijstva in siceršnji deindustrializa­ciji paradna gospodarska panoga v Alpah in Slo­veniji; pandemija ni sprožila globljega premisleka 
o podstatah in posledicah (prekomernega) 
11 Poleg ZRC SAZU sta sodelovala še dva slovenska partnerja, in sicer RA­
GOR – Razvojna agencija Zgornje Gorenjske in RRA Severne Primor­
ske. 
12 Podrobneje o projektu prim. Godina Golija in Ledinek Lozej (2018) in Spletni vir 3. 
13 Podrobneje o projektu prim. Spletni vir 5. 
turizma in turistifikacije, marvec le preimenova­nje v »buticni«, »kulturni«, »zeleni«, »gastronom-ski« in še kakšen turizem. Slednje so podprli tudi projekti okoli pobude Slovenija – Evropska gastro­nomska regija 2021. Hrana, kulinarika in gastrono­mija v povezavi z lokalnostjo, tradicionalnostjo, nacionalnostjo in ekološkostjo so bili izpostavlje­ni povsod. Ministrstvo za kmetijstvo je lansiralo projekt Naša super hrana, kjer »naša« zastopa na­cionalni okvir, saj promovira izdelke s certifika-tom »izbrana kakovost Slovenije«, tj. nacionalno shemo kakovosti (Spletni vir 6). Vrstijo se dogod­ki o pomenu lokalne hrane v vrednostnih verigah in v gastronomski ponudbi slovenskega turiz­ma.14 Z Michelinovimi zvezdicami sveže nagrajeni kuharski mojstri in mojstrica izpostavljajo sodelo­vanje z lokalnimi proizvajalci in nadgrajevanje tra­dicionalnih jedi, kot gobe po dežju pa rastejo ko­lektivne blagovne znamke po modelu Izvorno slovensko (Spletni vir 8) in kulminirajo v Evrop­skem simpoziju hrane, naslovljenem Hrana za boljši jutri (Spletni vir 9). Za opisano proliferacijo hrane v medijskem diskurzu so odgovorne evrop­ske in nacionalne (kmetijske in gospodarske) po­litike, reševanje (slovenskega) gospodarstva ter »globalne hierarhije vrednot« (Herzfeld 2004) v casu »strukturne nostalgije« (Herzfeld 2005), ki umerjajo posameznikove negotovosti. 
Naj sklenem. Ce sem v casu raziskave krsteni­škega vsakdana cutila odgovornost, da se priza­devanja planinskih rejcev živine in izdelovalcev sira ovrednotijo kot dedišcina, kar je bilo med drugim udejanjeno v okviru projekta AlpFood-way, je vloga raziskovalcev prehrane v socasju kricece medijske vsenavzocnosti kulinarike in ga­stronomije ter porajajocih se mnogovrstnih tve­ganj s hrano zahtevnejša. Slednje je še toliko bolj izpostavljeno v primeru dela v okviru evropskih aplikativnih projektov, kjer smo primorani prista-ti na politicne in operativne agende (so)financer­jev. Verjetno pa v »naši skupni prihodnosti«, kot je bil podnaslovljen prvi dokument trajnostnega razvoja Svetovne komisije za okolje in razvoj iz leta 1987,15 ter celovitem (torej dobesedno »od vil 
14 Prim. npr. program dogodka Lokalna hrana s kratkimi dobavnimi veriga-
mi – izziv in priložnost za slovenski turizem na Brdu pri Kranju (Spletni 
vir 7). 
15 Dokument Naša skupna prihodnost (Report of the World Commission on Environment and Development: Our Common Future (Spletni vir 10), ki ga je Svetovna komisija za okolje in razvoj objavila leta 1987, velja za prvo opredelitev trajnostnega razvoja. 

do vilic«) udejanjanju ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov in evropskega zelenega do-govora, odgovornost in naloga raziskovalcev ni le zagotavljanje izvedenskosti ter avtorizacija ob­stojecih narativov o prehrani, marvec razpiranje pogledov na (etnografske) kompleksnosti in kontekste ter imaginacija alternativnih možnosti. 
*** 

Za mamo in oceta je bilo v casu najvecje indu­strializacije nabiranje zelišc ekonomska in senzor­na alternativa bolj utecenim oblikam (industrij­ske) oskrbe. In verjetno si nista zamišljala, da bo vecji slovenski živilski pridelovalec mešanico ze­lišcnega caja z izdatnim dodatkom lipe poimeno-val šmarnogorski caj; in da bo šmarnogorski ricet 
– podprt z zgodbo o cetrtkarjih ali ricetarjih – se­stavni del gastronomije osrednje Slovenije in na jedilnih listih peticnih ljubljanskih gostiln. Tudi po­nudba gostilne, ki jo že dobro desetletje vodi se­stra, se je prikrojila množici rekreativcev, ki imajo drugacne zahteve in okuse kot romarji, planinci in izletniki. Oce in mama pa še vedno, sedaj kot upokojenca, spomladi nabirata regrat in poleti s planinskih izletov prinašata šope dobre misli, me­te in šentjanževk. 
VIRI IN LITERATURA Literatura: 
Appadurai, A. 1981: Gastro-Politics in Hindu South Asia. American Ethnologist 8/3, 494–511. 
Barthes, R. 2008 [1961]: Toward a Psychosoci­ology of Contemporary Food Consumption. V: C. Counihan in P. Van Esterik (ur.), Food and Culture: A Reader. New York: Routledge, 28–35. 
Bilig, M. 1995: Banal Nationalism. London: Sage. 

Bogataj, J. 1999: Mleko: Dedišcina, hrana, simbol. Ljubljana: Rokus. 
Bogataj, J. 2000: Kuhinja Slovenije: Mojstrovine nove kuharske umetnosti. Ljubljana: Rokus. 
Bogataj, J. 2007: Okusiti Slovenijo. Ljubljana: Rokus. 
Bogataj, J. 2011: Mojstrovine s kranjsko klobaso iz Slovenije. Ljubljana: Rokus. 
Bogataj, J. 2013: Potice iz Slovenije: 40 receptov za najboljše sladke in slane potice, za vsakdanjike in praznike, za vse letne case. Ljubljana: Rokus Klett. 
Bogataj, J. 2014: Od nekdaj jedi so ljubljanske slo­vele: Z Ljubljanc.ani za vsakdanjo in praznic.no mizo. Ljubljana: Turizem. 
Bogataj, J. 2017: Koline. Ljubljana: Založba Rokus Klett. 
Bourdieu, P. 1979: La Distinction: Critique sociale du jugement. Paris: Les Éditions de Minuit. 
Counihan, C. in P. Van Esterik (ur.) 2008: Food and Culture: A Reader. New York: Routledge. 
Debevec, L. in B. Tivadar 2006: Making Connec­tions through Foodways: Contemporary Issues in Anthropological and Sociological Studies of Food. Anthropological Notebooks 12, 5–16. 
DeSoucey, M. 2010: Gastronationalism: Food Traditions and Authenticity Politics in the European Union. American Sociological Review 75/3, 432–455. 
Douglas, M. 1971: Deciphering a meal. V: C. Geertz (ur.), Myth, Symbol, and Culture. New York: 
W. W. norton, 61–81. Godina-Golija, M. 1996a: Teoreticna izhodišca etnološkega preucevanja prehrane. Traditiones 25, 211–221. Godina Golija, M. 1996b: Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Maribor: Za­ložba Obzorja. Godina Golija, M. 1998a. Oven-Cooking Stove-Microwave: Changes in the Kitchen Appliances in Slovenia. V: M. R. Schärer in A. Fenton (ur.), Food and Material Culture. East Lothian: Tuckwell Press, 88–94. Godina Golija, M. 1998b. Pomen uvajanja krom­pirja za spreminjanje prehrane na Slovenskem. Tra­ditiones 27, 25–38. Godina Golija, M. 2000: Sodobna prizadevanja v etnolos.kem raziskovanju prehrane. Traditiones 29/1, 227– 233. Godina Golija, M. 2001: Pomen kuharskih knjig za etnološko raziskovanje prehrane. Traditiones 30/1, 293–302. Godina Golija, M. 2012: »Pa smo stali v procesijah pred pekarnami...«: O lakoti in pomanjkanju v Mari-boru med prvo svetovno vojno. V: M. Godina Golija (ur.), Vojne na Slovenskem: Pricevanja, spomini, po­dobe. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 47–61. Godina Golija, M. in Š. Ledinek Lozej 2018: Po-men in cilji projektov ohranjanja dedišcine prehrane: 
Register nesnovne kulturne dedišcine, Etnofolk in AlpFoodway. Etnolog 28: 85–103. 
Grasseni, C. 2017: The Heritage Arena: Reinvent­ing Cheese in the Italian Alps. New York in Oxford: Berghahn. 
Harris, M. 1985: Good to Eat: Riddles of Food and Culture. New York: Simon and Schuster. 
Herzfeld, M. 2004: The Body Impolitic: Artisans and Artifice in the Global Hierarchy of Value. Chicago: University of Chicago Press. 
Herzfeld, M. 2005: Cultural Intimacy: Social Poet­ics in the Nation-State. New York: Routledge. 
Herzfeld, M. 2016: Culinary Stereotypes: The Gustatory Politics of Gastro-Essentialism. V: J. A. Klein in J. L. Watson (ur.), The Handbook of Food and Anthropology. London, New York, Oxford, New Delhi, Sydney: Bloomsbury, 31–47. 
Klein, J. A. in J. L. Watson (ur.) 2016: The Hand­book of Food and Anthropology. London, New York, Oxford, New Delhi, Sydney: Bloomsbury. 
Kuhar, B. 1988: Kuhinja v baroku: (17. in 18. stole-tje). Ptuj: Pokrajinski muzej. 
Kuhar, B. in L. Plesnicar-Gec 1996: Emona in rim-ska kuhinja. Ljubljana: Mestni muzej in Kmecki glas. 
Kuhar, B. in J. Mlinaric 2002: Samostanska kuhi­nja. Ljubljana: Kmecki glas. 
Ledinek Lozej, Š. 1999: Planina Krstenica [Di-plomska naloga]. Univerza v Ljubljani. 
Ledinek Lozej, Š. 2002: Pricevanja o nekdanji ureditvi in življenju v planini Krstenica. Traditiones 31/1, 69–90. 
Ledinek Lozej, Š. 2020: Znamcenje tolminskega sira. Traditiones 49/3: 53–80. 
Ledinek Lozej, Š. 2021: Labelling, Certification and Branding of Cheeses in the Southeastern Alps (Italy, Slovenia): Montasio, Bovec, Tolminc and Mo-hant cheese. Acta geographica Slovenica 61/1, 153–168. 
Lévi-Strauss, C. 1994 [1962]: Totemizem danes. Ljubljana: Studia humanitatis. 
Lévi-Strauss, C. 2008 [1966]. Culinary triangle. V: 
C. Counihan in P. Van Esterik (ur): Food and Culture: A reader. New York: Routledge, 36–43. Licen D. 2015: THe Fine and the Tasteless: Istrian Culinary Experts and Taste. Traditiones 44/3: 113-30. 
Licen, D. 2017: The »Authentic« Blend: Experts Weigh in on Istrian Food. Digest 5/2. http://digest .champlain.edu/vol5_issue2/PDFs/licen.pdf (dostop: 5. 11. 2021). 
Licen, D. 2018: Reinventing Habsburg Cuisine in Twenty-First Century Trieste. Folklore 71, 37–54. 
Ložar, R. 1944: Ljudska hrana. V: R. Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana: Klas, 192–210. 
Makarovic, G. 1986: Kuhinjska oprema, kuhinje, kuharice in prehrana v XVII. stoletju na Slovenskem. Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu 50, 43–72. 
Makarovic, G. 1991: Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem. Slovenski etnograf 33–34: 127–205. 
Makuc, N. 2021: Goriška kulinaricna dedišcina v knjižnih izdajah. Izvestje 18, 3–9. 
Mlakar Adamic, J. 2004: Teknilo nam je! Trbovlje: Zasavski muzej. 
Mlakar Adamic, J. 2005: Vsakdanja prehrana za­savskih rudarjev v luc.i nabavnih knjiz.ic in drugih vi-rov oskrbe. Traditiones 34/2, 135–153. 
Mlakar Adamic, J. 2013: Okusno iz zasavske kuhi­nje. Zagorje: Regionalni center za razvoj. 
Mlekuž, J. (ur.) 2015: Vencek domacih: Predmeti, Slovencem sveti. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. 
Mlekuž, J. 2017: Kranjsko klobasanje: Slovenska zgodovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na ca-sopisnem papirju. Ljubljana: Beletrina. 
Mlekuž, J. 2020a: The Renaissance of Sausage: The Role of Kranjska Sausage in the Contemporary Process of Reconstructing the Slovenian Nation. Na­tions and nationalism 26/2, 407–423. 
Mlekuž, J. 2020b: The Sausage that Awakened a Nation: The Carniolan Sausage in the Slovenian Na­tional Imagination. Rethinking History 24/3-4, 503–522. 
Mlekuž, J. 2020c: Pijaca z zaslugami za narod: Slivovka in banalni nacionalizem v izbranem casopis­ju socialisticne Jugoslavije. Traditiones 49/3, 115–134. 
Novak, V. 1947: Ljudska prehrana v Prekmurju: Etnografska študija. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod. 
Plahuta, S. in V. Licer (ur.) 2002: Prehrana na Go-riškem. Nova Gorica: Goriški muzej. 
Rajs.ter, B. 2003: Knapovs.ka kos.ta: Prehrana in prehrambena kultura rudarjev mez.is.kega rudnika v 
20. stoletju. Mez.ica: Rudnik svinca in cinka Mez.ica v zapiranju. 
Rajs.ter, B. 2004: Libelis.ka kuharica: Da ne bos. vo-c.n od mize s.ov: Prehrambena kultura prebivalcev Li­belic. in okolice. Libelic.e: Kulturno prosvetno drus.tvo. 

Winter, M. 2003: Embeddedness, the New Food Economy and Defensive Localism. Journal of Rural Studies 19/1, 23–32. 

Spletni viri: 
Spletni vir 1: Kmetijstvo in zeleni dogovor. http­s://ec.europa.eu/info/strategy/priorities-2019-2024/ european-green-deal/agriculture-and-green-deal_sl (dostop: 30. 10. 2021). 
Spletni vir 2: Farm to Fork Strategy. https:// ec.europa.eu/food/horizontal-topics/farm-fork-stra­tegy_en (dostop: 30. 10. 2021). 
Spletni vir 3: AlpFoodway. https://www.alpine­space.org/projects/alpfoodway/en/home (dostop: 31. 10. 2021). 
Spletni vir 4: Listina alpske prehranske dedišci­ne. https://www.alpfoodway.eu/paper/slovenian (dostop: 2. 11. 2021). 
Spletni vir 5: 100 % Local. https://www.alpine-re­gion.eu/projects/100-local (dostop: 2. 11. 2021). 
Spletni vir 6: Naša super hrana. https://www.na­sasuperhrana.si/ (dostop: 3. 11. 2021). 
Spletni vir 7: Lokalna hrana s kratkimi dobavnimi verigami – izziv in priložnost za slovenski turizem. https://www.kranj.si/files/dogodki/vabilo-br­do-27-08-13-08-fv.pdf (dostop: 3. 11. 2021). 
Spletni vir 8: Izvorno slovensko. http://provital .si/izvorno_slovensko.html (dostop: 3. 11. 2021). 
Spletni vir 9: Hrana za boljši jutri. http://www.fo­odsummit.eu/si/ (dostop: 3. 11. 2021). 
Spletni vir 10: Our Common Future. https://su­stainabledevelopment.un.org/content/documents/ 5987our-common-future.pdf (dostop: 23. 11. 2021). 



O divjem možu v terskem pripovednem izrocilu 
DANILA ZULJAN KUMAR | Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša DZuljan@zrc-sazu.si 


Izvlecek: Prispevek se osredotoca na percepcijo lika divjega moža, kot je poznana v zahodni Beneciji. Pripoved je zapisana v terskem narecju slovenšcine in prevedena v slovenski knjižni jezik. Prispevek spada v niz podobnih prispevkov, s katerimi želi avtorica slovenskemu bralstvu predstaviti pripovedi o bajeslovnih bitjih skozi jezik, v katerem so se prenašale iz roda v rod. 
Kljucne besede: bajeslovna bitja, divji mož, tersko narecje slovenšcine. 
Uvod1 
Pricujoci clanek spada v niz prispevkov, s ka­terimi želim širšemu bralstvu približati bajeslovna bitja terskega prostora. Tako sem že predstavila škreta ali škretica, srebrico, benandante, torke in Ivano (Zuljan Kumar 2019, 2021), predstavitev hu­dica, štrij in z njimi povezanih furlanskih agan pa caka na objavo v reviji Annales. Pripovedi o teh in drugih bajeslovnih bitjih so izšle v zbirki z naslo­vom Lucice na oknah in podnaslovom Naš sviet pouan naposebnosti – il nostro mondo pieno di meraviglia (2018) avtorice Brune Balloch. Vanjo so vkljucene pripovedi s obmocje zahodne Benecije.2 
V tokratnem prispevku predstavljam zgodbo 
o divjem možu. Navajam jo v foneticnem zapisu v terskem narecju ter prestavljeno v slovenski knji­žni jezik. Slovenskemu bralstvu manj poznane besede razložim v opombah. Ce je beseda 
1 Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARRS. Zapisan je v vnašalnem sistemu ZRCola, ki ga je na ZRC SAZU razvil dr. Peter Weiss. 
2 Avtorica clanka sem kot sourednica poleg Roberta Dapita, ki je opravil izbor pripovedi, in Lucie Trusgnach z Društva Ivan Trinko v Cedadu, pri katerem je zbirka izšla, sodelovala pri izdaji dela, pri cemer je bila moja naloga pripraviti sistem enotnega poenostavljenega foneticnega zapi­sa pripovedi. Kot nepoznavalka terskega narecja sem se naloge lotila tako, da sem v letih 2009 in 2010 tedensko z informatorko sedela v sej­ni sobi Društva Ivan Trinko v Cedadu, pri cemer je ta pripoved za pripo­vedjo pocasi prebirala, sama pa sem to avdio snemala in hkrati v bese­dilu oznacevala meni neznane besede in strukture. Po branju vsake pri­povedi so sledila moja vprašanja o besedišcu in strukturah, na katera je Bruna odgovarjala s sinonimnimi besedami v terskem narecju, ko pa drugace ni šlo, tudi s prevodi v italijanšcino, saj se slovenskega knjižne­ga jezika zbiralka nikoli ni ucila niti bila z njim v stiku. 
prevzeta, navajam tudi njen izvor. Pri tem so mi bili v pomoc naslednji slovarji: Šlenc (2006), Snoj (2015) in ARLEf-ov Grande Dizionario Bilingue Itali­ano-Friulano (2000). 


Divji mož 
Slovenska poimenovanja za divjega moža se motivno navezujejo predvsem na kraj njegovega bivanja: 
1. 
v gozdu, npr. gozdni mož, hóstnik, lesni mož, podlesni mož, polesenjak, 

2. 
v jami, npr. podzemeljski mož, 

3. 
na gori, npr. gorski mož, gorni mož (Kropej 2008: 219; Šmitek 2019: 87, 88). Nekatera poimenovanja oznacujejo njegovo 


izstopajoco znacajsko lastnost, tj. divjost, s cimer sta npr. povezani poimenovanji kot divjak (rezi­jansko dujak) ali divji mož (briško duj moš). Do-kaz, da so Salvŕns, kot divjim možem pravijo Fur-lani, živeli le v od ljudi odmaknjenem svetu, lahko denimo vidimo v toponimih kot Landri, Cjamp dai Salvans, la Caverne dai Salvŕns, ki jih najdemo le v hribovju, ne pa tudi v ravninski Furlaniji (Nicoloso Ciceri 2002: 425). 
Splošna ljudska percepcija je divjega moža povezovala s klatenjem po gozdovih, njegovo družbeno marginaliziranostjo pa tudi veliko pora-šcenostjo telesa ter jasnovidnostjo, pripisovali so mu tudi znanje o skrivnostih narave, ki je bilo cloveku sicer nedostopno. Skušali so ga uloviti, toda ker je divji mož pripadal svetu, ki ni tuzem-ski, ampak na nek nacin le zrcalni cloveškemu 


Divji mož, hostnik (ilustriral Boris Kobe), objavljeno v: Monika Kropej, Od Ajda do zlatoroga: Slovenska 
bajeslovna bitja, 2008, str. 362. Gl. tudi: Spletni vir 1. 
svetu, so ga morali udariti z narobe obrnjenim rezilom sekire ali zvezati v nasprotni smeri od obicajne (Kropej 2008: 219, Šmitek 2019: 87, 88). 
V Terskih dolinah so divjega moža imenovali te duji mož ali te diuji ded,3 kot ga omenja Dapit (2006: 271), ki navaja pripoved o tem, kako clo­vek, ki cepi drva, prosi divjega moža, naj mu po­maga, potem pa mu zvito ujame roke v panju. V pricujoci zbirki je o divjem možu objavljena le ena pripoved, za razliko od divjih žen in starih bab ter Ivane, ki so ženska razlicica divjega moža in v pri­povedih Brune Balloch veliko pogosteje pojavlja­joci se liki.4 Zgodba z naslovom Te duji mož o nje­govih znacajskih lastnostih ne pove nicesar sko­rajda do konca, dokler se v pripoved ne vmeša mlado dekle, ampak se osredotoca predvsem na opis njegove zunanje podobe pol cloveka, pol ži­vali in pol rastline. Namesto rok in nog je imel par-klje, na hrbtu mu je rastel mah in umil se je samo takrat, ko je hodil po dežju. Poskakoval je kot divji prašic in namesto, da bi govoril, je le krulil. Ta stvor je nekega dne tako mocno kihnil, da je pov­zrocil tresenje, katerega posledica je bila, da se je z gore vsulo za cel voz kamenja. Neko dekle si mu 
3 
Leksem ded in njegove izpeljanke deda, dedi, dedec so v nekaterih slo­
venskih narecjih (npr. gorenjskem, koroških narecjih) poznane v po-

menu ‘mož, poglavar družine’ (Nartnik 2011: 283). 4 
Njihova skupna znacilnost je, da so dobrega srca, vendar svetomrzle, nepriljudne ter obvladajo stvari, ki jih navadni ljudje ne, npr. presti po­sebno volno (Balloch 2018: 190–194), skrbeti za otroke, katerih dušice so svet zapustile pred krstom, (Balloch 2018: 194–196), delati sir in sku-to (Balloch 2018: 200–204). 

je vseeno drznilo reci na zdravje, on pa ji je nazaj zakrulil, naj za tokrat bo, drugic pa naj se le pazi. Kaj je s tem mišljeno, ni jasno, tudi zato ne, ker je zapisovalka stavek koncala s tremi pikami, ki na­kazujejo odprte možnosti interpretacije. Ta je ta­ko prepušcena bralcu, morda pa vseeno daje slu­titi, da divji mož mece pogled tudi na mlada de­kleta, kar je motiv, ki ga sicer poznajo v Rožu in Reziji (Kropej 2008: 226). 
Tedú.jim..š5 
Je ute'ku t'je u xň.st,6 mň.re bě.t, 'k.r s. je 

vě.du d'ne pŕ.rkje za brŕ.ce an za no'.e. Je za­
skŕ.ku7u'biko xo'dit 'do. an 'or po ň.rax. Se ni 
mo'lo jŕ.t, k. ma 'dan mo'z.k an ce aje mů., je 
bě..sk'ritzbrá.doanzlasmě.,k.sob'l.tejvč.je. 
'Tu't.n't.rnosesovi'dal.d'.aocŕ.cac.rnč.le8tej 
ň.n.Tedů.jim..šjebě..kosmŕ.tanornax.rbŕ.to 
mo je rŕ.stu mŕ.x zatů., k. se ni mŕ.j umě.., ce 
'ne,'karjexň.dusků.zredŕ.š. 
Tlŕ.ta9s't.arjeb'lanarě.czmě.šana:no'mor10 

clo'vek,no'morži.'a.anno'morzele'ne.11 
5 Zgodbo je povedala in zapisala Bruna Balloch iz Subida. 6 ter. xň.st‘gozd’ 7 ter. zaskŕ.kat.‘poskakovati’ 8 ter. c.rnč.l‘rdec’ 9 ter.tlŕ.ta‘tale’ 10 ter. no 'mor‘malo, nekoliko’ 11 ter. zele'nev tem primeru ‘rastlina’ 
'Dan dŕ.n je cí.xnu t.'kej12 moc'no, k. 'tod13 ó.re'do.sejezua'ju14'dan.ň.skamů.na.15 
D'na mla'da xcě. mo je za...knila:16 "Zdrŕ..je!"Antejejezamungu'lu:17"H.ŕ.la,za tč.le'bot,'dand'ruu'botmé.rkiza'te,'ce'ne..." 
Jeceke'ru'santejprá.sactedú.j.,'bujkoce­ke'rat18jekro'lu... 
A srě.st jú.pan,19 k. je tě.lo bě.t z'lo '.rdo, strašě..no:20p.rtesrč.jce.'sijů.dj.asopoznŕ.l. mŕ.lo drŕ.ac ko za í.me. (Bruna Balloch 2018: 212–214). 



Divji mož 
Ušel je v gozd, morebiti zato, ker je videl svo­je parklje namesto rok in nog. Je bolj poskakoval gor in dol po gorah kot hodil. Nisi mogel reci, da ima obraz in cetudi bi ga bil imel, bi bil skrit z bra-do in lasmi, kot bi bile veje. V tem trnju se je vide-lo dvoje rdecih ocesc, tako rdecih, kot je bil on sam. Divji mož je bil kosmat in na hrbtu mu je ra­stel mah, ker se nikoli ni umil, razen, ko je hodil po dežju. 
Ta stvar je bila nekaj zmešanega: malo clovek, malo žival in malo rastlina. 
Nekega dne je kihnil tako mocno, da se je z gore navzdol zvalil voz kamenja. Neka mladenka mu je zavpila: »Na zdravje!« In on je zarjovel: »Tokrat hvala, drugic pa se pazi, ce ne …« 
Govoril je kot kakšen divji prašic, bolj kot go-voril, je krulil. Ce bi ga bil srecal, bi bilo hudo, zastrašujoce: k sreci so ga ljudje poznali le po imenu. 
12 ter. t.'kej‘tako’ 13 ter. 'tod‘tam od’ 14 ter. z.a'jat.se ‘zvaliti se’ 15 ter. kamů.ne‘kamenje’ 16 ter. '...kat.‘kricati, vpiti’ 17 ter. mungulŕ.t.‘rjoveti’ (.furl. mungulâ ‘rjoveti’) 18 ter. cekerŕ.t.‘govoriti, pripovedovati’ (. furl. ciacarâ ‘govoriti, pripo­
vedovati’) 19 ter. jů.pat.‘misliti, meniti’ 20 ter. strašě..no‘strašljivo’ 

VIRI IN LITERATURA Literatura: 
Balloch, B. 2018: Lucice na oknah: naš sviet pouan naposebnosti = il nostro mondo pieno di meraviglia. 
R. Dapit (ur.), L. Trusgnach (ur.), D. Zuljan Kumar (ur.). Cedad: Kulturno društvo Ivan Trinko = Cividale del Friuli: Circolo culturale [Ivan Trinko]. 
Dapit, R. 2006: Zgodbe o živalih in bajeslovnih bitjih v ustnem izrocilu Terske doline. V: M. Kožuh (ur.), Terska dolina. Alta Val torre. Val de Tor. Terska dolina v besedil, sliki in pesmi. Celje, Gorica: Celjska Mohorjeva družba, Goriška Mohorjeva družba. 269– 275. 
Grant Dizionari Bilengâl Talian Furlan, 2000, Cen­tri Friűl Lenghe, ARLEF: Udine. 
Kropej, M. 2008: Od ajda do zlatoroga. Slovenska bajeslovna bitja. Celovec: Mohorjeva založba, Lju­bljana: Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Celovec: Narodopisni inštitut Urban Jarnik. 
Nartnik, V. 2011: SLA V638 ‘mož’. V: Slovenski lingvisticni atlas 1.2. Komentarji (ur. Jožica Škofic idr.). Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ra-movša in Založba ZRC. 
Nicoloso Ciceri, A. 20024: Tradizioni popolari in Friuli. 1–2. Udine: Chiandetti editore. 
Šmitek, Z. 2019: Šelest divjine. Zeleno dno našega kozmosa (knjižna zbirka Koda). Ljubljana: Beletrina. 
Zuljan Kumar, D. 2019: Pripovedni svet Terskih dolin. V: M. Šekli (ur.), L. Rezonicnik (ur.), Slovenski jezik in njegovi sosedje (Zbornik Slavisticnega dru­štva Slovenije). Ljubljana: Zveza društev Slavisticno društvo Slovenije, 407–415. 
Zuljan Kumar, D. 2021: Bajeslovna bitja Terskih dolin. Vecnaslovniška odprtost pravljic. Mednarodni znanstveni simpozij Novo mesto, 17. september 2020. Zbornik prispevkov, 19–29. 
Zuljan Kumar, D. 2021: Hudic in štrije v terskem pripovednem izrocilu. Annales [v tisku]. 


Spletni vir: 
Spletni vir 1: http://pefprints.pef.unilj.si/3891/1/ RAJTER%2C_Anja%2C_Diploma%2C_2._9._2016.pdf. 


Lavriceva knjižnica v Ajdovšcini, 5. 10. 2021: okrogla miza o tem, kako vkljuciti otroke in mlade v aktivnosti, povezane z ohranjanjem in interpretacijo dedišcine (foto: Laura Brataševic, Srednja šola Veno Pilon Ajdovšcina). 

RAZISKOVALNI PROGRAM Historicne interpretacije 20. stoletja (vodja: prof. dr. Oto Luthar, obdobje trajanja: 1. 1. 2017–31. 12. 2022). 
Programska skupina se pri svojem delu osredotoca na odnos med zgodovinopisjem in drugimi diskurzi 
o preteklosti. Ob tem nas zanimajo naslednji vidiki: 1) zgodovinopisje in »afektivni obrat«; 2) politike spomina; 3) prostorske kontekstualizacije in materializacije preteklosti; 4) spomin, zgodovina in digi­talni mediji. Raziskovalka Jasna Fakin Bajec se je v letu 2021 ukvarjala s teorijo afekta in njenega vklju-cevanja na polje dedišcinskih teorij. Na primeru (po)ustvarjanja pekarske dedišcine v Obcini Ajdovšcina je raziskovala, kako so družbeno-politicne spremembe, tehnološki razvoji ter posledicno osebni in kolektivni spomini na cas 20. stoletja spreminjali pomen in vlogo kruha in drugih pekarskih izdelkov cez razlicna zgodovinska obdobja. V soavtorstvu je pripravila clanek z naslovom »Kruh je vec kot le pekarski izdelek«: spodbujanje kriticnega mišljenja dijakov o kulturni dedišcini s pristopom CLIL. 

PROJEKTI 

Dedišcina v akciji: Participativne metode in digitalni ucni viri za vkljucevanje mladih v dedišcinske pra­kse in izobraževalno-vzgojne vsebine (ciljno raziskovalni projekt, vodja: dr. Martin Pogacar, obdobje trajanja: 1. 11. 2019–31. 10. 2021). 
Osrednji namen projekta bil je razviti in analizirati participativne metode in IKT-orodja, da bi osnovno­šolcem in srednješolcem približali kulturno dedišcino na zanimiv, kreativen in sodoben nacin ter jih hkrati aktivno vkljucili v razlicne dedišcinske akcije. V letu 2021 so raziskovalci IKSŠ v sodelovanju z ra-cunalniškim podjetjem Arctur, d.o.o., iz Nove Gorice in dijaki iz Srednje šole Veno Pilon Ajdovšcina raz­vili digitalni ucni vir Kruh in cas, ki je namenjen osnovnošolcem za raziskovanje, samostojno interpreta­cijo in kriticno razmišljanje o dedišcini pekarstva v zgornji Vipavski dolini. Pripravljeni so še bili prirocnik za ucitelje, kako skupaj z mladimi raziskovati preteklost, ter smernice o vkljucevanju digitalne dedišci­ne v vzgojno-izobraževalne vsebine. 5. oktobra 2021 je v Ajdovšcini potekala okrogla miza na temo, kako slišati glas mladih v razlicnih dedišcinskih projektih, ki se izvajajo v lokalnih skupnostih. 

KAŠTELIR – prazgodovinska gradišca in etnobotanika za trajnostni turizem in razvoj podeželja – od Krasa (preko Brkinov, Cicarije in Istre) do Kvarnerja (Interreg Slovenija–Hrvaška, tržni projekt, vodil­ni partner Obcina Komen, vodja na ZRC SAZU: J. Fakin Bajec, obdobje trajanja: 2. 9. 2020–30. 6. 2021. 
Glavni namen cezmejnega projekta bil je aktivno ohranjati dedišcino gradišc ter obuditi starodavno povezanost ljudi z divjimi užitnimi rastlinami in jih tako predstaviti za sodobni cas. Jasna Fakin Bajec je pri projektu sodelovala kot zunanja raziskovalka Obcine Komen. Pripravila je študijo z naslovom Dežela prazgodovinskih gradišc – kaštelirjev: v objemu narave, kamna in magicnih skrivnosti – študija o oblikova­nju in izdelavi turisticnih produktov in turisticnih paketov ter strategije trženja le-teh ter za interaktivni turisticni vodnik oblikovala vec turisticnih zgodb. V sodelovanju z društvom Planta je (po)ustvarila prazgodovinsko jed, ki jo gostinci s Krasa pripravljajo ob vecjih tematskih festivalih in doživetjih. 

MEDIA4ALL: Razvoj osnovnih vešcin medijske pismenosti s pripravo participativnih medijskih izdel­kov (ERASMUS+, tržni projekt, vodja na ZRC SAZU: Jasna Fakin Bajec, trajanje 01. 3. 2021– 28. 2. 2023). 
Hiter tehnološki razvoj in širjenje digitalnih medijev, zlasti interneta, sta povzrocila vec možnosti do-stopa do informacij, ki do nas ne pridejo le neposredno iz njihovega osnovnega ustvarjalca informacij, temvec so indirektno (posredno) posredovane za lažjo potrošnjo. Ker medijska pismenost zadeva tudi vkljucenost državljanov v sodobno informacijsko družbo, je cilj projekta MEDIA4ALL spodbujanje ra­zvoja vešcin digitalne in medijske pismenosti v perspektivi vkljucujocega ucenja. S podporo in aktivnim vkljucevanjem odraslih, kulturnih delavcev, strokovnjakov s podrocja umetnosti in kulturnega sektorja se bo pri projektu razvilo izobraževalne vsebine s podrocja kulture, ki bodo prispevale k razvoju vešcin medijske pismenosti odraslih z nižjo izobrazbo in marginalnih skupin. V letu 2021 je skupina partnerjev zacela pripravljati Prirocnik o uporabnih izobraževalnih nacinih za ozavešcanje o digitalni in medijski pismenosti s pomocjo priprave snemalnih knjig, videopripovedovanja in ikonografije. 
PRIPRAVA SIMPOZIJEV, IZOBRAŽEVALNIH DELAVNIC, OKROGLIH MIZ (izbor) 
Ajdovšcina, 5. 10. 2021: soorganizacija srecanja in okrogle mize Dedišcina v akciji: poti in nacini vkljuce­vanja mladih v ohranjanje in interpretacijo dedišcine ter aktivna participacija na okrogli mizi, ki se je odvila v Lavricevi knjižnici. 
Sežana, oktober 2020–maj 2021: soorganizacija delavnic za dijake Šolskega centra Srecka Kosovela Se-žana, smer ekonomski tehnik, pri predmetu Robotika na temo priprave turisticnih doživetij in promo-cijskih filmov za mlade. 
Ajdovšcina, 15. 3. 2021: soorganizacija izobraževalne delavnice za dijake Srednje šole Veno Pilon Ajdo­všcina na temo Meningov kruh – nekoc in danes (o dedišcini pekarstva v zgornji Vipavski dolini). 


DRUGO DELO IN DEJAVNOSTI 
J. Fakin Bajec je clanica uredniškega odbora revije Andragoška spoznanja in Sveta za turizem pri Obcini Ajdovšcina. Aktivno sodeluje s Šolskim centrom Srecka Kosovela v Sežani in Srednjo šolo Veno Pilon Ajdovšcini pri izvedbi izobraževalnih delavnic o ohranjanju in razvoju kulturne dedišcine – novi pogledi, pristopi in razumevanja. V sodelovanju z Društvom Planta je na mednarodnem tekmovanju Evropske gastronomske regije prejela mednarodno priznanje za najbolj kreativen turisticni gastronomski spomi­nek Kraška gmajna v šalcki. V sodelovanju z Obcino Kanal ob Soci in Folklorno skupino Kal nad Kanalom je pripravila dokumentacijo za vpis kalskega pusta v Register nesnovne kulturne dedišcine. Podobno dokumentacijo pripravlja v sodelovanju z Društvom gospodinj in dramske skupine s Planine pri Ajdo­všcini, ki v Register nesnovne kulturne dedišcine želijo vpisati pripravo repe tropinke. V okviru študij­skega krožka Pokukajmo v spomine, ki ga ob podpori Obcine Komen vodi Kosovelova knjižnico Sežana, podružnica Komen, zbira zgodbe in spomine o nacinu življenja na Krasu. 

PREDAVANJA IN REFERATI (izbor) 
FAKIN BAJEC, Jasna. Discrepancies in the practical implementation of the integrated approach to cul­tural heritage management of public or "our" local heritage. Predavanje na konferenci Heritage & devel­opment: 6th Heritage Forum of Central Europe, Krakow, Poljska, 16–18. 6. 2021. https://heritageforum .mck.krakow.pl/agenda/. 
FAKIN BAJEC, Jasna, LEMUT BAJEC, Melita. Can knowledge and understanding of culture and heritage empower youth to live the values necessary for the existence of a healthy community? Predavanje na mednarodni delavnici The role of civil society in fostering EU values and integration in times of crisis v okviru aktivnosti Jean Monnet Module The rule of law in the new EU member states. Univerza v Trstu, Italija, 19. 5. 2021. 
FAKIN BAJEC, Jasna. Pomen etnologije pri izvajanju razvojnih evropskih projektov in drugih iniciativ v okviru lokalnih skupnosti. Uvodno predavanje na simpoziju (Regionalni) razvoj, projektno delo in vloga etnologije in kulturne antropologije, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, Ljubljana, 29. 10. 2021. 
BIBLIOGRAFIJA (izbor) 
POLJAK ISTENIC, Saša (avtor), FAKIN BAJEC, Jasna (avtor). Luxury food tour: perspectives and dilem­mas on the "luxurification" of local culture in tourism product. Acta geographica Slovenica, let. 61, št. 1, str. 169-184, ilustr. https://ojs.zrc-sazu.si/ags/article/view/8960/9541, doi: 10.3986/AGS.8960. 
FAKIN BAJEC, Jasna (avtor), POGACAR, Martin (avtor), STRAUS, Matevž(avtor). Stories, objects, inter­faces: digital technology and cultural heritage among the young. Transactions on internet research. [Online ed.], Jul. 2021, vol. 17, no. 2, str. 51–59. http://ipsitransactions.org/journals/papers/tir/2021jul/ p8.php. 
FAKIN BAJEC, Jasna (avtor). Ali lahko (po)ustvarjena prazgodovinska jed iz obdobja gradišc vsebuje fižol? O pasteh in dilemah oblikovanja kulinaricnih okusov iz življenja v gradišcih na Krasu. V: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, št. 18 (2021), str. 26–34. 

Uredniško delo 
FAKIN BAJEC, Jasna (urednik). Dedišcina v akciji: Poti in nacini vkljucevanja dedišcinskih praks v vzgoj­no-izobraževalne vsebine. 2021. Ljubljana: Založba ZRC. 



ZGODOVINSKI INŠTITUT MILKA KOSA (ZIMK) 
PETRA KOLENC, dr. zgodovine, univ. dipl. bibl., višja strokovna sodelavka 

Šmihel nad Ozeljanom, 2-3. 10. 2021: praznovanja ob 550-obletnici prve omembe cerkve sv. Mihaela v Šmihelu: umetnostna zgodovinarka Klavdija Figelj ob predstavitvi zgibanke posvecene cerkvi sv. Mihaela (Šmihel) ter predstavitvi kamnite skulpture Varuh prostora, Marka Pogacnika (foto: Leo Caharija) ter tiskovna konferenca ob predstavitvi dogodkov praznovanj v soorganizaciji ZRC SAZU, Raziskovalne postaja Nova Gorica. 
PROJEKTI WoP – WALKofPEACE: Trajnostni razvoj dedišcine prve svetovne vojne med Alpami in Jadranom (Program Interreg Slovenija–Italija, vodilni partner: Posoški razvojni center, vodja na ZRC SAZU: P. Svoljšak, obdobje trajanja: 1. 11. 2018–30. 4. 2022). 
Projekt se ukvarja s cezmejnimi aktivnostmi za dolgorocno ohranjanje dedišcine prve svetovne vojne za razvoj trajnostnega kulturnega turizma. Sodelavci ZRC SAZU v sklopu projekta preucujejo umetni­ške odgovore na vojno in s tem povezane teme begunstva in povojne obnove Posocja in Furlanije, ki predstavljajo posebej pomembno sporocilo Poti miru. V letu 2021 je Petra Kolenc skupaj s Petro Svolj­šak in avtorico razstave Alessandro Martina sodelovala pri pripravi multimedijske instalacije, ki je na ogled v Muzeju velike vojne na Goriškem gradu (IT) in predstavlja življenja in dela šestih umetnikov: Italico Brass, Luigi Spazzapan, Veno Pilon, Sofronio Pocarini, Ivan Cargo, Bruno Ernesto Cossar. Skupaj s Petro Svoljšak pripravlja tudi e-razstavo o povojni obnovi Posocja (prispevek Maksa Fabianija) in vra-canju beguncev na Goriško. Petra Kolenc sodeluje pri projektnem vodenju in organizaciji projektnih aktivnosti. 

Zahodna slovenska narodnostna meja v luci sprememb casa (Mestna obcina Nova Gorica, tržni pro-jekt, vodja na ZRC SAZU: Jasna Fakin Bajec, trajanje projekta: 2021). 
Delo na projektu Zahodna slovenska narodnostna meja v luci sprememb casa se osredotoca na arhivsko in terensko delo, zgodovinske, jezikoslovne, etnološke ter antropološke raziskave v zahodnem sloven-skem prostoru. P. Kolenc posebno pozornost namenja vodenju in urejanju specializirane domoznanske knjižnice Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici (RP NG) ter digitalizaciji in metapodatkovnemu popisu Tumove pisemske zapušcine, posebej pomembne za publicisticne, strokovne in znanstvene na­mene. V sklopu projekta je v letu 2021 uredila biografsko knjigo spominov dr. Brana Marušic, Izza spomi­nov, skupaj z D. Zuljan Kumar pa je uredila dve publikaciji Simon Rutar in Beneška Slovenija ter v italijanski jezik prevedene kratke študije obmocja ob zahodno narodnostni meji Saggi scelti sulla storia, sulla lingua e sulla societŕ slovena al confine italo-sloveno. V letu 2021 je zacela z urejanjem spletne rubrike Iz Tumove korespondence (gl. https://rpng.zrc-sazu.si/sl/strani/iz-tumove-korespondence#v), v kateri kontekstuali­ziramo gradivo, ki se zdi še posebej zanimivo za raziskovalno in širšo javnost, ter se osredotoca na zgo­dovinske tokove, ki so se na Goriškem in Tržaškem odvijali na prelomu iz 19. v 20. stoletje. 


PRIPRAVA SIMPOZIJEV, IZOBRAŽEVALNIH DELAVNIC, OKROGLIH MIZ, PREDSTAVITVE JAVNOSTI 
Špeter (Italija), 1. 10. 2021: predstavitev znanstvene monografije Simon Rutar in Beneška Slovenija sku­
paj z Alešom Gabricem in Danilo Zuljan Kumar. Šmihel, 2. in 3. 10. 2021: tiskovna konferenca in soorganizacija prireditev ob 550. obletnici prve omem-be cerkve Sv. Mihaela v Šmihelu s predstavitvijo zgibanke o cerkvi Sv. Mihaela v okviru Dnevov evrop­ske kulturne dedišcine, skupaj s Klavdijo Figelj in Nadjo Velušcek (Kino Kašca). 
Nova Gorica, bodoce knjižno središce, 6. 10. 2021: organizacija tiskovne konference ob predstavitvi no-vih publikacij sodelavk ZRC SAZU, Raziskovalne postaje Nova Gorica in organizacija predstavitve knjige Izza spominov ter pogovor z avtorjem Brankom Marušicem in zgodovinarjem Otom Luthrom. 

DRUGO DELO IN DEJAVNOSTI 
P. Kolenc je urednica Izvestja Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, sourednica Goriškega letnika: zbornika Goriškega muzeja. V okviru Turisticnega kulturnega in športnega društva LO-KO (Lokve) ureja zbirko Besede s Planote, v okviru omenjenega društva je pripravila razstavo in brošuro »Vse ulice in hiše Goriške so dišale po Lokvah« iz zgodovine turizma na obmocju Trnovskega gozda (Lokve: TKŠ LO-KO, 2021). 
BIBLIOGRAFIJA (izbor) 
KOLENC, Petra (avtor). Micurinove jablane v povojni obnovi vasi na Trnovski planoti. V: Izvestje Razi­skovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, št. 18 (2021), str. 21–25. 
KOLENC, Petra (avtor). »Vse ulice in hiše Goriške so dišale po Lokvah« Iz zgodovine turizma na obmocju Trnovskega gozda. Lokve: TKŠ LO-KO, 2021, 10 str. 

Uredniško delo 
ZULJAN KUMAR, Danila (urednik), KOLENC, Petra (urednik). Simon Rutar in Beneška Slovenija. Ljublja­
na: Slovenska matica, 2021. 171 str., ilustr. Odstiranja. MARUŠIC, Branko (avtor), LUTHAR, Oto (pisec spremne besede), KOLENC Petra (urednik). Izza spomi­nov. O dogodkih in ljudeh. Ljubljana: Založba ZRC, 2021. 
FIGELJ, Klavdija (avtor), KOLENC, Petra (urednik). Cerkev sv. Mihaela Šmihel. 1471–2021. Nova Gorica: Zavod za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina. 


TELEVIZIJSKE IN RADIJSKE ODDAJE 
MURATOVIC, Amir (avtor, scenarist, režiser). Idealna mesta: dokumentarni film, datum predvajanja 23. mar. 2021. Produkcija RTV SLO. Sodelovanje v dokumentarnem filmu. Dostopno na: https://4d.rtvslo.si/ arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174763077 
KONCUT, Erika (avtor). Ali veste: kako so burbonke prišle na Goriško in kako je nastal grb Nove Gorice, 
datum predvajanja 13. jul. 2021. Produkcija Radio Robin. Sodelovanje v radijski oddaji. KLAUT, Nina (avtor). Na soncni strani, dokumentarno informativna oddaja. O ledeni jami, datum predva­janja 31. jul. 2021. Sodelovanje v dokumentarnem filmu. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/ 174794992?s=tv 
NEVA MAKUC, dr. zgodovinskih znanosti, univ. dipl. Italijanistka, znanstvena sodelavka 

Nova Gorica, bodoce knjižno središce, 6. 10. 2021: urednik zbirke Thought, Society, Culture: Slovenian and South Eastern European Perspectives Martin Pogacar in avtorica knjige Border Identities in the Early Modern Period Venetian Friuli and the Habsburg County of Gorizia Mirrored in Contemporary Historiography zgodovinarka Neva Makuc pri predstavitvi znanstvene monografije, ki je v anglešcini izšla pri znanstveni založbi Peter Lang. 



RAZISKOVALNI PROGRAM 

Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti (vodja: doc. dr. Miha Preinfalk, obdobje trajanja: 1. 1. 2015–31. 12. 2021). Raziskovalni program je razdeljen v štiri tematske sklope: kriticne objave zgodovinskih virov, socialna in gospodarska zgodovina, historicna topografija in geografija slovenskega prostora ter raziskave hi­storicnih aktualnih procesov in fenomenov. Pri tem sta izpostavljena dva poudarka, in sicer raziskova­nje starejše zgodovine slovenskega prostora (srednji in novi vek oz. obdobja do konca prve svetovne vojne) ter raziskovanje manj raziskanih podrocij, ki v slovenskem zgodovinopisju veljajo za deficitarne (zgodovina plemstva, socialna zgodovina medicine, historicna topografija, identitete, študije prosto­ra). V okviru programa je N. Makuc nadaljevala z raziskovanjem zgodovine širšega obmejnega sloven-sko-italijanskega prostora. Posvecala se je zlasti izbranim vidikom novoveške zgodovine s posebno po­zornostjo do kulturne zgodovine. Predhodne raziskave s podrocja historiografije je na primer nagradi-la z literarnimi viri. 

PROJEKTI 

Toponomasticna dedišcina Primorske (vodja: dr. Matjaž Bizjak, trajanje projekta: 1. 7. 2018–30. 6. 2021). Aplikativni raziskovalni projekt nadaljuje nacrt izdelave Slovenske historicne topografije. V okviru pro-jekta bo identificirano in analizirano topografsko gradivo zbrano v posebno podatkovno zbirko, ki bo 
– podobno kot historicni toponimi Kranjske – na voljo javnosti na spletnem naslovu: https://topografi­ja.zrc-sazu.si/. V okviru projekta je N. Makuc skupaj s sodelavci sodelovala pri identificiranju in študiju objavljenih zgodovinskih virov ter pri arhivskem delu v ustanovah v Furlaniji -Julijski krajini (v Italiji) s ciljem identificiranja primorskih toponimov. V ospredju raziskovalnega dela so toponimi iz srednjeve­škega pa tudi novoveškega obdobja. 

DRUGO DELO IN DEJAVNOSTI 
N. Makuc je clanica Znanstvenega sveta študijskega programa Humanistika III. stopnje na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Mednarodno pa sodeluje z združenjem Istituto per gli Incontri Cul­turali Mitteleuropei (Gorica, Italija) kot njihova redna clanica. Poleg tega sodeluje kot dopisna clanica še z Istituto Pio Paschini (Videm, Italija). N. Makuc je clanica uredniškega odbora revije Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja. 

PREDAVANJA IN REFERATI 
MAKUC, Neva. Kultura in zgodovinopisje v obmejnem prostoru / Cultura e storiografia nel territorio di confine. Predavanje v okviru 56. srednjeevropskih kulturnih srecanj. Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei (Gorica, Italija): Diversitŕ di lingue per una cultura unificante: Dante, Ascoli e i testimoni di confine. Gorica, Italija, 26. 11. 2021. 

RAZISKOVALNO DELO V TUJINI, ŠTUDIJSKI OBISKI IN GOSTOVANJA 
18.-20. 8. 2021: skupaj s sodelavci projekta Toponomasticna dedišcina Primorske raziskovalno delo v izbranih arhivskih, knjižnicnih in muzejskih ustanovah v Cedadu (Cividale del Friuli), Vidmu (Udine) in Trstu (v Italiji), ki hranijo gradivo, pomembno za primorsko topografijo. 

PEDAGOŠKO DELO 
Zgodovina historiografije. Predavanja za 3. letnik 1. stopnje študijskega programa Kulturna zgodovina na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Uvod v študij zgodovine. Predavanja za 1. letnik 1. stopnje študijskega programa Kulturna zgodovina na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 
BIBLIOGRAFIJA (izbor) 
MAKUC, Neva (avtor), POGACAR, Martin (urednik). Border Identities in the Early Modern Period : Venetian Friuli and the Habsburg County of Gorizia mirrored in contemporary historiography, (Thought, Society, Culture, Vol. 4). Berlin: P. Lang, cop. 2021. 237 str., zvd. 
MAKUC, Neva (avtor). Goriška kulinaricna dedišcina v knjižnih izdajah. V: Izvestje 18 (2021), str. 3–9. 

BRANKO MARUŠIC, dr. zgodovine, znanstveni svetnik v pokoju 

Nova Gorica, bodoce knjižno središce, 6. 10. 2021: Pogovor zgodovinarjev Ota Luthra in Branka Marušica ob izzidu knjige Izza spominov. 



BIBLIOGRAFIJA 

MARUŠIC, Branko (avtor). O Gorici v casu obiska Ivana Cankarja pred stodesetimi leti (oktober 2010). 
V: Sprehod ob dedišcini Ljubke Šorli in Franceta Bevka. Nova Gorica: Javni sklad RS za kulturne dejavno­sti in ZKO, 2020, str. 34–38. 
MARUŠIC, Branko (avtor). Ob stoti obletnici ustanavljanja socialisticne (komunisticne) politicne orga­nizacije v Tolminu in na Tolminskem. V: Tolminski zbornik 2020, peta knjiga. Tolmin: obcina, 2020, str. 449–260. 
MARUŠIC, Branko (avtor). Naklonjenost Marijana Breclja (1931–2019) do Beneške Slovenije in furlan­ske sosešcine. V: Trinkov koledar 2021. Cedad: KD Ivan Trinko, 2020, str. 163–165. 
MARUŠIC, Branko (pisec spremne besede). Srecanje Jožka Silica s spomini. V: Jožko Silic, Bil sem slo­venski partizan. Nova Gorica: ZZB za vrednote NOB, 2021, str. 105–107. 
MARUŠIC, Branko (avtor). O zacetkih slovenskega knjižnega ustvarjanja pri Beneških Slovencih. V: ZU­LJAN KUMAR, Danila (ur.), KOLENC, Petra (ur.). Simon Rutar in Beneška Slovenija. Ljubljana: Slovenska matica, 2021, str. 111–119. 
MARUŠIC, Branko (avtor). V spomin Štefan Cigoj (1935–2021). V: Primorske novice, 15. 9. 2021, št. 214, str. 8. 
MARUŠIC, Branko (avtor), LUTHAR, Oto (pisec spremne besede), KOLENC Petra (urednik). Izza spomi­nov. O dogodkih in ljudeh. Ljubljana: Založba ZRC, 2021. 
MARUŠIC, Branko (avtor). Štefan Cigoj. V: Svobodna beseda, oktober 2021, str. 14. 
VOJKO PAVLIN, dr. zgodovine, asistent z doktoratom 
Pismo stotnika Franca Franza Jožefu Kalasancu baronu Erbergu iz Dola pri Ljubljani. Hrani: ARS, AS 1, 730. 



PROJEKTI 

Latinske in nemške kronike na Slovenskem (raziskovalni projekt; vodja: dr. Matej Hriberšek; trajanje: 1. 9. 2020–31. 8. 2023). Cilji projekta so: teoreticne in prakticne osnove za objavljanje in znanstveno obdelavo kronik in del kro­nikalnega znacaja; popis obstojecih kronik; dokumentiranje podatkov o nastanku kronik in njihovih av-torjev; predstavitev vsebine kronik; digitaliziranje kronik; kriticna obdelava in znanstvena nadgradnja nekaterih že obdelanih kronik; priprava spletnega portala; transkribiranje, prevod in znanstvena izdaja dveh kronik; razstava o kronikah; simpozij na temo kronik. V. Pavlin sodeluje pri transkripciji oziroma prevajanju pri dveh kronikah in arhivskem delu (40 % zaposlitev). 

BIBLIOGRAFIJA 
PAVLIN, Vojko (avtor). Hans in družina Kobenzl – od prebivalcev Štanjela do zemljiških gospodov. V: I Cobenzl, Uomini di stato, diplomatici e mecenati al servizio degli Asburgo. [v tisku]. 

DRUGO DELO IN DEJAVNOSTI 
Znanstveno-raziskovalno središce Koper, Inštitut za zgodovinske študije (20% zaposlitev) Projekt: Kulturno-zgodovinski vidiki staranja: izkušnje, reprezentacije, identitete (raziskovalni projekt; vodja: dr. Urška Bratož; trajanje; 1. 9. 2020–31. 8. 2023) 
V. Pavlin sodeluje pri projektu z izbrano demografsko raziskavo. 


INŠTITUT ZA SLOVENSKO NARODOPISJE (ISN) 
ŠPELA LEDINEK LOZEJ, dr. etnologije, znanstvena sodelavka 



RAZISKOVALNI PROGRAM 

Dedišcina na obrobjih. Novi pogledi na dedišcino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega (vodja: doc. dr. Špela Ledinek Lozej, obdobje trajanja: 1. 1. 2019–31. 12. 2024). Sodelavci interdisciplinarne programske skupine se posvecajo premisleku o razmerjih moci v dedišcin­skih procesih ter o razpiranju in preseganju nacionalnega pri ustvarjanju dedišcine, predvsem pa vre­dnotenju in analizi manjšinskih dedišcin. Raziskovalno problematiko nagovarjajo v petih tematskih sklopih: 1) dedišcina na dinamicnih mejnih obmocjih, 2) dedišcina v mobilnem svetu, 3) jezik v rabi – raba jezika, 4) živeti z dedišcino in 5) dedišcinjenje prostora. Spoznanja objavljajo v tiskani in spletni razlicici Heriskopa (https://dediscina.zrc-sazu.si/sl/home/). Špela Ledinek Lozej je v letu 2021 skupaj s sodelavkami in sodelavci analizirala manjšinske in cezmejne dedišcinske pobude na Goriškem, v Poso-cju, Videmski pokrajini, na Koroškem ter soorganizirala dva hodinarja (Trst, 4. 6. 2021; Goricko in Pora­bje, 8.–10.11. 2021), ki sta bila spodbuda k premisleku hoje kot raziskovalne metode. 

PROJEKTI 

Migracije in družbene spremembe v primerjalni perspektivi: primer zahodne Slovenije po drugi sve­tovni vojni (temeljni raziskovalni projekt, vodja: prof. dr. Aleksej Kalc, obdobje trajanja: 1. 9. 2020–31. 8. 2023). Projekt preucuje spremembe v prebivalstvu in družbeni razvoj mest na zahodnem robu Slovenije po drugi svetovni vojni in novi razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo. Raziskava se posveca primerjavi dveh zgodovinsko in kulturno razlicnih stvarnosti: obmocja Nove Gorice, novoustanovljenega upravnega, gospodarskega in kulturnega središca slovenskega dela goriške regije, in Kopra, ki doživel skoraj popolno zamenjavo prebivalstva in korenito etnicno, družbeno ter kulturno preobrazbo. Cilj raziskave je preuciti oblikovanje oziroma preoblikovanje obravnavanih urbanih stvarnosti v luci migracijskih pro-cesov, politik, gospodarskih, družbenih in drugih dejavnikov, ki so prispevali k oblikovanju strukturnih znacilnosti in identitet obravnavanih mestnih skupnosti. Špela Ledinek Lozej je soorganizirala uvodni terenski sestanek v Novi Gorici, pripravila pregled gradiva in kljucnih sogovorcev ter zacrtala koncep­tualno-teoretske premise preucevanja novogoriške dedišcine pri projektu. 
100%Local: Boosting the Alpine agri-food value chains with the "100% Local" approach [Krepitev krat­kih kmetijsko-živilskih oskrbovalnih verig na obmocju Alp s pristopom 100 % lokalno] (mednarodni projekt, Alpine Region Preparatory Action Fund II (ARPAF II), vodja na ZRC SAZU: doc. dr. Špela Ledi­nek Lozej, trajanje 19. 8. 2019–31. 1. 2021). Projekt se je osredinjal na krepitev kratkih kmetijsko-živilskih oskrbovalnih verig na obmocju Alp. Špela Ledinek Lozej je organizirala spletni sklepni dogodek (25. 5. 2021) ter sodelovala pri pripravi predstavi­tve modela in zakljucnega porocila. Rezultati so bili upoštevani v predlogu Strateškega nacrta Skupne kmetijske politike v Republiki Sloveniji za obdobje 2023–2027. 
GRACE – Grounding RRI Actions to Achieve Institutional Change in European Research Funding and Performing Organisations [Osnovne RRI dejavnosti za doseganje institucionalnih sprememb v evrop­skih organizacijah, ki financirajo in izvajajo raziskave] (mednarodni projekt, Obzorje 2020, SwafS, vodja na ZRC SAZU: dr. Mimi Urbanc, trajanje 1. 1. 2019–31. 12. 2021). Projekt GRACE podpira odgovorno raziskovanje in inovacije ter spodbuja topogledne institucionalne spremembe. Špela Ledinek Lozej je sodelovala pri administrativnem vodenju in organizaciji projektnih aktivnosti. 

PRIPRAVA SIMPOZIJEV, IZOBRAŽEVALNIH DELAVNIC, OKROGLIH MIZ 
ZOOM, 25. 5. 2021, organizacija sklepnega dogodka projekta 100 % lokalno z naslovom Radikalni pristop k lokalni pridelavi in porabi. 
ZOOM, 10. in 11. 6. 2021, sodelovanje pri organizaciji izobraževalne delavnice Majhne teritorialne blagov­ne znamke v Alpah: Ali lahko majhne teritorialne blagovne znamke prispevajo k trajnostnemu razvoju ob-robnih alpskih obmocij. 
ZOOM, 28. 6. 2021, sodelovanje pri organizaciji okrogle mize Dedišcina – med zapušcino in ideologijo. 

DRUGO DELO IN DEJAVNOSTI 
Špela Ledinek Lozej je clanica znanstvenega sveta Narodne in študijske knjižnice v Trstu, akcijske sku-pine 6 EUSALP, uredniškega odbora Goriškega letnika in Heriskopa. Vodi pripravo Episkopa, vsebin ZRC SAZU za Evropsko prestolnico kulture 2025 ter vsebin ZRC SAZU pri Evropski gastronomski regiji 2021. Sodeluje z Ministrstvom za kulturo RS in Koordinatorjem Registra nesnovne kulturne dedišcine, Slo­venskim etnografskim muzejem, pri pripravi vpisov na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kul­turne dedišcine cloveštva. Skupaj s Triglavskim narodnim parkom in Razvojno agencijo Zgornje Gorenj­ske je sodelovala pri Dnevih evropske kulturne dedišcine, organizaciji dogodka Alpska prehranska dedi-šcina v objektivu: mlekarstvo, sadjarstvo in turšca (Bled, 29. 9. 2021). Sodelovala je pri pripravi mednaro­dne bibliografije o planinah in planinskem gospodarstvu v Alpah. 

PREDAVANJA IN REFERATI (izbor) 
LEDINEK LOZEJ, Špela, PISK, Marjeta. Cross-border landscape as heritage: Insights from Slovenia -walk, parks and UNESCO. Predavanje na konferenci Heritage geographies: Politics, uses and governance of the past, Lecce, Italija, 27.–28. 5. 2021. 
LEDINEK LOZEJ, Špela. Between collections of objects and narratives' museum: Minority heritage-mak­ing in the Province of Udine (Italy). Predavanje na konferenci Breaking the rules?: Power, participation, and transgression: SIEF2021 15th Congress, Helsinki, Finska, 19.–24. 6. 2021. https://www.siefhome.org/ congresses/sief2021/panels#9635. 
LEDINEK LOZEJ, Špela. Dedišcina na obrobjih. Predstavitev na 3. posvetu o dedišcinski znanosti Dedi-šcinska znanost kot instrument povezovanja med vedami, SAZU, Ljubljana, 27. 7. 2021. 

PEDAGOŠKO DELO 

Špela Ledinek Lozej je na Podiplomski šoli ZRC SAZU, na študijskem programu 3. stopnje Primerjalni študij idej in kultur (modul Slovenske študije – tradicija in sodobnost) nosilka predmeta Dedišcine, dedi-šcinski procesi in prakse. V okviru obveznosti je izvedla javno predavanje Dedišcinjenje (izdelovanja) si­rov na Slovenskem (18. 2. 2021). 

MENTORSTVO 

Špela Ledinek Lozej je mentorica Manci Filak na doktorskem študiju na Oddelku za etnologijo in kultur-no antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 
BIBLIOGRAFIJA (izbor) 

GODINA-GOLIJA, Maja (avtor), HUZJAN, Vanja (avtor), LEDINEK LOZEJ, Špela (avtor). Govorica pred­metov, (Efka). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2021. 
LEDINEK LOZEJ, Špela (avtor). Labelling, certification and branding of cheeses in the southeastern Alps (Italy, Slovenia): Montasio, Bovec, Tolminc and Mohant cheese. Acta geographica Slovenica, let. 61, št. 1, str. 153-168, ilustr. https://ojs.zrc-sazu.si/ags/article/view/8746/9540, doi: 10.3986/AGS.8746. 
ROGELJA, Nataša (avtor), LEDINEK LOZEJ, Špela (avtor). Footprints of the Camino in Slovenia: three ethnographic vignettes. V: TROTMAN, Tiffany Gagliardi (ur.). Walking the Camino de Santiago: Essays on pilgrimage in the twenty-first century. Jefferson (North Carolina): McFarland & Co. 2021, str. 217-233. 


UREDNIŠKO DELO 

BÄTZING, Werner, LAMPIC, Barbara, LEDINEK LOZEJ, Špela, MIKLIC CVEK, Lucija, ZWITTER, Žiga. Alm­und AlpwirtschaftimAlpenraum:eineinterdisziplinäre und internationaleBibliographie =Alpicolturanelle Alpi:unabibliografiainterdisciplinareeinternazionale=ÉconomiepastoraledanslesAlpes:unebibliographie interdisciplinaire et internationale = Planinsko gospodarstvo v Alpah : interdisciplinarna in mednarodna bibliografija = Alpine pasture farming in the Alps : an interdisciplinary and international bibliography, (Thematische Alpenbibliographie, Nr. 1, n. 1, no. 1, št. 1, no. 1). 1. Aufl. Augsburg; Nürnberg: context, 2021. 
BOFULIN,Martina(urednik),LEDINEKLOZEJ,Špela(urednik),ROGELJACAF,Nataša(urednik).Heriskop: Razprave o dedišcinjenju na obrobju 2. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. 

TELEVIZIJSKE IN RADIJSKE ODDAJE 

MURATOVIC, Amir (avtor, scenarist, režiser). Idealna mesta: dokumentarni film, datum predvajanja 23. marec 2021. Produkcija RTV SLO. Strokovno sodelovanje. Dostopno na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/doku­mentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174763077 
MURATOVIC, Amir (avtor, scenarist, režiser). Nic nas ne sme presenetiti: dokumentarni film, datum predvajanja 14. september 2021. Produkcija RTV SLO. Sodelovanje v dokumentarnem filmu. Dostopno na: https://365.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174805020 

KATARINA ŠRIMPF VENDRAMIN, dr. etnologije, znanstvena sodelavka 

Sodelovanje Katarine Šrimpf Vendramin, vodje projekta pri ZRC SAZU, na »Kick off« sestanku projekta URB_ART, Zoom srecanje, 15. 4. 2021. 
RAZISKOVALNI PROGRAM Etnološke in folkloristicne raziskave kulturnih prostorov in praks (vodja: izr. prof. dr. Jurij Fikfak, ob-dobje trajanja: 1. 9. 2009–). Program se osredotoca na raziskave kulturnih prostorov in praks, ki jih z bolj dinamicno konceptualiza­cijo prostora kot materialnega, socialnega in simbolnega lokusa vseh kulturnih praks, nacinov prežive­tja, oblik vzajemnosti in mobilnosti, ustvarjalnosti (zlasti tudi estetske), reprodukcije tradicije in sodob­ne inovativnosti. Ko se poudarja procesualnost kulturnih praks, mislimo na socializacijo/inkulturacijo, na medgeneracijski prenos znanja, vešcin in kulturne dedišcine, upoštevamo vplive in posege države in EU (evropeizacija) in posledicno dinamiko med lokalnim in globalnim. Vsi ti procesi se razkrivajo kot kulturni kronotop, v katerem sta zajeti historicna in prostorska dimenzija vsakega pojava ali prakse. Katarina Šrimpf Vendramin se v okviru programa ukvarjala z identitetnimi praksami, kot se kažejo v slovstveni folklori. 

PROJEKTI 
Tradicionalne paremiološke enote v dialogu s sodobno rabo (temeljni raziskovalni projekt, vodja: doc. dr. Saša Babic, obdobje trajanja: 1. 9. 2020–31. 8. 2023). Pregovorni izrazi so vrsta stalnih besednih zvez, ki se uporabljajo v vsakdanjem jeziku in jih opredelju­jejo skupnost, cas in kraj; kratke folklorne oblike razkrivajo svetovne nazore in vrednote, navodila in prepovedi dolocene kulture. Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU hrani obsežno in zelo drago­ceno zbirko slovenskih pregovorov, ki je nastajala vec kot 50 let, vendar pa ti doslej niso bili strukturi­rani v skladu s sodobnimi standardi digitalnih jezikovnih virov in niso javno dostopni. Projekt vkljucuje dva glavna cilja: vzpostavitev povezav med folkloristiko in digitalno humanistiko, kar bo bistveno po­vecalo temeljitost analize in spodbudilo povezovanje folklornih gradiv z digitalnimi korpusi, hkrati pa bo obogatena tudi vsebina korpusov ter semioticno in etnolingvisticno analizo pregovorov iz arhiva in v vsakodnevni komunikaciji za izris družbenega zemljevida stereotipov za razumevanje kulturnega okolja. Analiza bo izpostavila tudi vprašanje, ali so pregovori kot del nematerialne kulturne dedišcine arhivski prežitki ali v doloceni meri vztrajajo kot pragmaticni del komunikacije. Katarina Šrimpf Vendra-min se pri analizi enot osredotoca na pojavnost in pomensko vkljucenost materialnih predmetov ter zastopanost enot iz krajev iz zahodnega narodnostnega prostora. 
Nevidno življenje odpadkov: razvoj etnografsko utemeljene rešitve za upravljanje z odpadki v gospo­dinjstvih (aplikativni projekt, vodja: dr. Dan Podjed, obdobje trajanja: 1. 11. 2018–31. 10. 2021). 
Glavni cilj projekta je razvoj inovativne tehnološke rešitve, ki bo spremljala in prikazovala, kje in kako nastajajo odpadki v gospodinjstvih, in spodbujala zmanjševanje njihove kolicine. Razvoj te rešitve te­melji na etnografiji in pristopu, usmerjenem k ljudem. Zato v projektni skupini izvajajo primerjalne raz­iskave praks in navad na podrocju ravnanja z odpadki v šestih mestih: Ljubljana (Slovenija), Gradec (Av­strija), Trst (Italija), Zagreb (Hrvaška), Oslo (Norveška) in Dubaj (Združeni arabski emirati). Raziskava omogoca vpogled v življenje in delo »nevidnih« akterjev, npr. smetarjev, delavcev na smetišcih in ljudi, ki delajo v obratih za recikliranje, hkrati pa opiše lokalne navade, povezane z odpadki, ter predstavi odpadne stvari kot pomemben dejavnik v globalnem omrežju proizvodnje in potrošnje. Katarina Šrim­pf Vendramin se je v sklopu projekta posvetila raziskavi o navadah povezanih z ustvarjanjem tekstilnih odpadkov v gospodinjstvih. 
Slovenska in estonska sodobna šolska folklora (bilateralni projekt, vodja doc. dr. Saša Babic, obdobje trajanja: 1. 11. 2020–31. 10. 2023). Glavni cilj projekta je analizirati in primerjati sodobno šolsko folkloro (npr. šale, uganke, rituale) ter njihovo dinamiko v dveh evropskih državah z razlicnima geografskima položajema in znacilnostmi, po­dobno zgodovino in hkrati brez neposrednega stika: Estonijo in Slovenijo. Projekt bo identificiral tradi­cijo in transformacije folklornega gradiva, igrivost in kreativnost v (novih) oblikah ter odraz družbene realnosti, iz katere so ustvarjeni. Namen projekta je ustvariti nove dinamicne primerjalne pristope tako z medkulturnega kot tudi diahronega in sinhronega vidika, ki ponuja edinstvene in unikatne vidike tako v slovenski kot v estonski folkloristiki. Rezultat tega sodelovanja bo nov metodološki okvir za primer-jalne in medkulturne študije folklornih form ter na novo zbrano gradivo med otroki, ki bo dodano v arhiv obeh sodelujocih institucij. 
Create to Connect Create to Impact (mednarodni evropski projekt, vodja: dr. Dan Podjed, obdobje tra­janja: 1. 9. 2018–31. 8. 2022). Prvi projekt z naslovom Ustvarjaj za povezave se je zacel leta 2012 kot skupno prizadevanje desetih evropskih kulturnih organizacij in treh pridruženih partnerjev za ustvarjanje povezav med umetniškimi in raziskovalnimi institucijami ter obcinstvom. Namenjen je bil iskanju novih produkcijskih modelov, ki lahko obcinstvo pritegnejo na inovativne nacine, in ustvarjanju novih javnih prostorov z dialogom in sodelovanjem. V novem projektnem ciklu se mreža širi z vkljucitvijo petih novih partnerskih organiza­cij, pozornost pa se od vzpostavljanja povezav preusmerja k ustvarjanju vpliva. Ta vpliv v projektnem kontekstu pomeni posebno vrednost, ki jo proizvedejo umetniške dejavnosti in tako spodbujajo druž­bene spremembe, inovacije, opolnomocenje in emancipacija. 
URB-ART: Podpiranje razvoja skupnosti preko izobraževanja v okvirih urbane umetnosti (aplikativni projekt, vodja na ZRC SAZU: dr. Katarina Šrimpf Vendramin, obdobje trajanja: 1. 3. 2021–28. 2. 2022). Namen projekta je podpreti nizkokvalificirane odrasle v marginaliziranih skupnostih z dejavnostmi in koncepti izobraževanja v okvirih urbane umetnosti. Tako sta socialna vkljucenost in opolnomocenje te ciljne skupine v središcu projektnih dejavnosti in rezultatov. Projekt temelji na spoznanjih, da ukvarja­nje z umetnostjo v skupnosti nizkokvalificiranih odraslih iz marginaliziranih skupin premaga družbeno­kulturne ovire in omogoca dostop do novih družbenih skupin. V projektu tako transdisciplinarne ume­tniške discipline delujejo kot komunikacijski instrumenti za medkulturni dialog in socialno integracijo. Projekt URB_ART je med drugim tudi odgovor na krizo COVID-19, ki je zavirala medkulturno izmenjavo in mocno prizadela sektor kreativnega izobraževanja. Projekt z uvajanjem inovativnih oblik (digitalne­ga) izobraževanja, komuniciranja, sodelovanja in razširjanja znanj odgovarja na morebitne omejitve in spremembe, ki so povezane s pandemijo. 

DRUGO DELO IN DEJAVNOSTI 

Katarina Šrimpf Vendramin je clanica uredniškega odbora strokovne revije s podrocja folklorne dejav­nosti Folklornik, je strokovna spremljevalka srecanj odraslih folklornih skupin na srecanjih v organizaciji Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije. 
Strokovno sodeluje s folklornimi skupinami po Sloveniji, v zadnjih letih še posebej intenzivno s skupi­nami na Goriškem (Folklorna skupina Gartrož, Folklorna skupina Razor Tolmin, Folklorna skupina Na placi iz Šempetra) ter drugimi akterji s podrocja interpretacije kulturne dedišcine. 

PREDAVANJA IN REFERATI (izbor) 
ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina. Borders boundaries and fear in the time of COVID 19 pandemic -Life on Slovenian Italian border. Predavanje na konferenci SIEF: Breaking the rules? Power, participation and transgression, Helsinki, Finska 19.–24. 6. 2021. 

MENTORSTVO 
Katarina Šrimpf Vendramin je mentorica Manci Perko na dvopredmetnem magistrskem študiju na Od­delku za slavistiko in zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 
BIBLIOGRAFIJA (izbor) 
ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina (avtor). Zgodbe in prostor: ustno izrocilo in kolektivni spomin v zgornjem Obsotelju, (Ethnologica -Dissertationes, 8). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2021. 
PISK, Marjeta (avtor), ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina (avtor). Vecjezicne kratke folklorne oblike : pri­meri iz Goriških brd. Studia mythologica Slavica, št.24, str. 161–178. https://ojs.zrc-sazu.si/sms/article/ view/10425/9572, doi: 10.3986/SMS20212409. 
ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina (avtor). Pomen hrane v kulturi rojstva 19. in prve polovice 20. stoletja. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, let. 61, št. 1, str. 75–85. 



INŠTITUT ZA KULTURO ZGODOVINO (IKZ) 
PETRA TESTEN KOREN, dr. zgodovine, znanstvena sodelavka 
PROJEKTI InTaVia: In/Tangible European Heritage. Visual Analysis, Curation & Communication 
(mednarodni raziskovalni projekt, vodja na ZRC SAZU: dr. Gregor Pobežin, obdobje trajanja: 1. 11. 2020– 31. 10. 2022). Osrednji namen projekta InTaVia je razviti informacijski portal, ki bo povezoval, vizualno analiziral in omogocil komunikacijo snovne in nesnovne evropske kulturne dedišcine ter jo ponudil za uporabo raziskovalcem, pedagogom, novinarjem, zaposlenim v turizmu, (kreativni) industriji in institucijah, ki se ukvarjajo z dedišcino. ZRC SAZU je eden od devetih mednarodnih partnerjev, ki sodelujejo v projektu. Dostopno na: https://intavia.eu/ 
DRUGO DELO IN DEJAVNOSTI 
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino (50 % zaposlitev) 
EIRENE Post-war transitions in gendered perspective: the case of the North-Eastern Adriatic region 
(znanstveno-raziskovalni projekt, vodja: prof. dr. Marta Verginella, obdobje trajanja: 1. 12. 2017–1. 12. 2022). Projekt EIRENE je zasnovan z namenom, da se na novo razmislijo povojne tranzicije 20. stoletja z upo­števanjem spolne perspektive. Petra Testen Koren je skupaj s sodelavko Ano Cergol Paradiž pripravila tri prispevke, in sicer študijo z naslovom Nekateri vidiki dela slovenskih služkinj v Kraljevini SHS/Jugoslaviji 
po prvi svetovni vojni, ki je bila objavljena v znanstveni reviji Retrospektive, dalje študijo z naslovom Slovenske priseljenke v Trstu: vprašanje identitete ob ljudskem štetju 1910 (pred tiskom), ki bo objavljena v znanstvenireviji Dvedomovini,inštudijo TheExcludedAmongsttheExcluded?Trst/Trieste and (Slovene) ServantsAfterWorld War I (vrecenzentskempostopku),kiboobjavljenav znanstvenireviji Acta Histriae. https://project-eirene.eu/ 
Petra Testen Koren je clanica ožjega uredniškega odbora Novega Slovenskega biografskega leksikona in clanica uredniškega odbora znanstvene revije Retrospektive. Je sourednica zbirke Življenja in dela na Inštitutu za kulturno zgodovino. 


PREDAVANJA IN REFERATI 

TESTEN KOREN, Petra. Il Goriziano tra ricostruzione e transizione (1918–1922). Predavanje v okviru pane-la La transizione postbellica nella Venezia Giulia (1918–1922): cambiamenti e aspetattive. Cantieri di Storia Sissco 2021, Cagliari (on-line), 17. september 2021. 
TESTEN KOREN, Petra, CERGOL PARADIŽ, Ana. The question of nationality and citizenship after WWI: the case of single female servants in Trieste. Prispevek na konferenci European social science history con­ference (ESSHC) (on-line), 24 marec 2021. 

BIBLIOGRAFIJA 

CERGOL PARADIŽ, Ana (avtor), TESTEN KOREN, Petra (avtor). Slovenske priseljenke v Trstu: vprašanje identitete ob ljudskem štetju 1910. Dve domovini = Two Homelands, 2021 (v tisku). 
TESTEN KOREN, Petra (avtor). Beneške dikle v italijanskih mestih in povojni odmevi na njihovo delo v Matajurju (1950-1973). V: ZULJAN KUMAR, Danila (ur.), KOLENC, Petra (ur.). Simon Rutar in Beneška Slovenija. Ljubljana: Slovenska matica. 2021, str. 121–139, ilustr. 
CERGOL PARADIŽ, Ana (avtor), TESTEN KOREN, Petra (avtor). Nekateri vidiki dela slovenskih služkinj v Kraljevini SHS/Jugoslaviji po prvi svetovni vojni = Some aspects of the work of Slovene servants in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes/Yugoslavia after the First World War. Retrospektive: znanstve­na revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja, 2021, letn. 4, št. 1, str. 9–30, ilustr. http://retrospektive­journal.org/revija/retrospektive-letnik-iv-stevilka-1/clanek/nekateri-vidiki-dela-slovenskih-sluzkinj-v-kra­ljevini-shs-jugoslaviji-po-prvi-svetovni-vojni/. 


INŠTITUT ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA (ISJ FR) 
DANILA ZULJAN KUMAR, dr. jezikoslovja, znanstvena sodelavka 

Špeter (Italija), 1. 10. 2021: predstavitev znanstvene monografije Simon Rutar in Beneška Slovenija s pred­sednikom Slovenske matice Alešom Gabricem, z urednicama Petro Kolenc in Danilo Zuljan Kumar ter z vo­diteljem Giorgiom Banchigem. 

RAZISKOVALNI PROGRAM 
Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju (vodja: dr. Kozma Ahacic, obdobje trajanja: 1. 1. 2015–31. 12. 2021). V okviru programa je bila pripravljena znanstvena monografija z naslovom Skladnja nadiškega in briške­ga narecja, ki predstavlja model analize skladenjskih vprašanj slovenskega narecnega jezika. Osnovni cilj monografije je bil na primeru nadiškega in briškega narecja predstaviti izbrana poglavja iz skladenj­ske problematike slovenskih narecij. Za analizo sta bili izbrani dve obrobni slovenski narecji, ki sta zani­mivi tudi zato, ker izhajata iz iste narecne osnove in danes pripadata isti narecni skupini, ozemlji, na katerih se govorita, pa sta bili velik del zgodovine v razlicnih politicno-upravnih okvirih. Zato je bil na-men monografije poleg kontrastivne primerjave izbranih skladenjskih vprašanj obravnavanih narecij s slovenskim knjižnim jezikom tudi kontrastivna primerjava med narecjema samima. 

PROJEKTI 
Atlas slovenskih narecij (vodja: dr. Jožica Škofic, obdobje trajanja: 1. 9. 2020–31. 8. 2023). Projekt temelji na enem od ustanovnih znanstveno-raziskovalnih projektov Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, tj. na Slovenskem lingvisticnem atlasu (SLA), ki vsebuje skoraj 3000 leksic­nih in t. i. gramaticnih (glasoslovnih in oblikoslovnih) vprašanj. Že zapisano in digitalizirano gradivo (okrog 600 zvezkov in skoraj 900.000 listkov) raziskovalna skupina dopolnjuje z manjkajocimi zapisi (okrog 40–50 krajevnih govorov iz mreže 417 krajev v Sloveniji in zunaj nje) in ob tem ureja tudi fonoteko terenskih posnetkov. V okviru projekta je Danila Zuljan Kumar pripravila 14 komentarjev in kart s pomenskega polja kmecko orodje. 
Spletni portal Francek, Jezikovna svetovalnica za ucitelje slovenšcine in Šolski slovar slovenskega je­zika (vodja: dr. Kozma Ahacic, obdobje trajanja: 19. 7. 2017–30. 9. 2021). V okviru projekta je bilo pripravljeno e-orodje, ki bo uvajalo ucence in dijake v delo s spletnimi slovarji in spletnimi slovnicnimi prirocniki. Portal Francek.si obsega odgovore na vprašanja o pomenu, rabi, po­menski povezanosti (sinonimi, nadpomenke), (ne)zaznamovanosti, zvrstnosti, stilnih znacilnostih, iz­govoru, pregibanju, izvoru, narecni rabi in zgodovinski umešcenosti besedja slovenskega jezika. Danila Zuljan Kumar je sodelovala pri pripravi iztocnic iz Slovenskega lingvisticnega atlasa. 

PRIPRAVA SIMPOZIJEV, IZOBRAŽEVALNIH DELAVNIC, OKROGLIH MIZ 
Gorica (Italija) 17., 20., 21. in 22. 9. 2021: predavanja z naslovom Zgodovina slovenskih narecij in delavnice z naslovom Narecja primorske narecne skupine za dijake klasicnega, naravoslovnega in humanisticnega liceja v Gorici. Nova Gorica, 8. 10. 2021: organizacija Škrabcevih dnevov v franciškanskem samostanu na Kostanjevici. 

DRUGO DELO IN DEJAVNOSTI 

Danila Zuljan Kumar sodeluje v slovensko-italijanski skupini za vpis pokrajine Brda na Unescov seznam svetovne kulturne dedišcine, v nadzornem odboru Zavoda za Kulturo in turizem Obcine Brda, v odboru za pripravo Gradnikovih vecerov in Škrabcevih dnevov. 

PREDAVANJA IN REFERATI (izbor) 

ZULJAN KUMAR, Danila. Syntactic shifts in the Ter/Torre Valley dialect of Slovene. Prispevek na 16th an­nual meeting of the Slavic Linguistics Society (SLS-16), (on line), 5. 9. 2021. 
ZULJAN KUMAR, Danila. Tabu izrazi v briškem narecju. Prispevek na mednarodnem znanstvenem se­stanku Kontaktna dialektologija akad. Gorana Filipija. Koper: Pedagoška fakulteta, Center za jezike in medkulturnost. 22. 10. 2021. 
ZULJAN KUMAR, Danila. Pomenski premiki v nadiškem in briškem narecju. Pleteršnikovi dnevi : Narec­no besedje Slovenskega jezika – simpozij v spomin na akademikinjo Zinko Zorko. Pišece, 14. 9. 2021. Piše­ce: Društvo Pleteršnikova domacija. 2021. 

PEDAGOŠKO DELO 

Nosilstvo pri predmetu Sociolingvistika na do-in podiplomskem programu Slovenistika na Univerzi v Novi Gorici. 

MENTORSTVO 

Danila Zuljan Kumar je mentorica doktorandki Urški Vranjek Ošlak na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša in somentorica doktorandki Lari Pižent na Fakulteti za uporabne družbene študije ter mento­rica dijakinji Evi Franceškin z Gimnazije Nova Gorica pri raziskovalni nalogi o zahodnih slovenskih narecjih. 
BIBLIOGRAFIJA (izbor) 

ZULJAN KUMAR, Danila (avtor). Slovenska identiteta med mladimi v Beneški Sloveniji. V: ZULJAN KU­MAR, Danila (ur.), KOLENC, Petra (ur.). Simon Rutar in Beneška Slovenija, (Odstiranja, ISSN 2784-4625, 2). Ljubljana: Slovenska matica. 2021, str. 141–155. 
ZULJAN KUMAR, Danila (avtor). Bajeslovna bitja Terskih dolin. V: JOŽEF-BEG, Jožica (ur.). Vecnaslovni­ška odprtost pravljic: mednarodni znanstveni simpozij: Novo mesto, 17. september 2020: zbornik prispev­kov. Novo mesto: Slavisticno društvo Dolenjske in Bele krajine. 2021, str. 19–29. 
ZULJAN KUMAR, Danila (avtor). O divjem možu v terskem pripovednem izrocilu V: Izvestje Raziskoval­ne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, št. 18. 2021, str. 41–43. 

Uredniško delo 
Zuljan Kumar, Danila (urednik), KOLENC, Petra (urednik). Simon Rutar in Beneška Slovenija, (Odstiranja, 2). Ljubljana: Slovenska matica. 2021,. 171 str. 


TELEVIZIJSKE IN RADIJSKE ODDAJE 
GREGORIC, Nataša (avtor). Dopoldan in pol: Briška bajeslovna bitja, Radio Koper, datum predvajanja: 
13. 9. 2021 (skupaj s Tanjo Gomiršek). 
Porocilo sestavila Petra Kolenc. 

Sodelavke in sodelavca ZRC SAZU, Raziskovalne postaje Nova Gorica: 
znanstvene sodelavke in sodelavec: dr. Jasna Fakin Bajec – Inštitut za kulturne in spominske študije (tel. 05 335 73 25), vodja RP NG doc. dr. Danila Zuljan Kumar – Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (tel. 05 335 73 21), doc. dr. Špela Ledinek Lozej – Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 22) prid. prof. dr. Neva Makuc – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 23) dr. Vojko Pavlin – Zgodovinski inštitut Milka Kosa dr. Petra Testen Koren – Inštitut za kulturno zgodovino (tel. 05 335 73 24) dr. Katarina Šrimpf Vendramin – Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 24) 
višja strokovna sodelavka: 

dr.PetraKolenc – Zgodovinski inštitutMilkaKosa (tel.053357326) 
prof. dr. Branko Marušic, znanstveni svetnik v pokoju 

Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica z arhivom in knjižnico dr. Henrika Tume Delpinova 12, 5000 Nova Gorica, tel.: 05 335 73 26 
Spletna stran: http://rpng.zrc-sazu.si 

OJS: https://ojs.zrc-sazu.si/izvestje Izvestje je del projekta Zahodna slovenska narodnostna meja v luci sprememb casa, ki ga sofinancira Mestna obcina Nova Gorica. 

Izvestje je del skupne naloge sodelavcev Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici z naslovom Zahodna slovenska narodnostna meja v luci sprememb casa, ki se osredotoca na zgodovinske raziskave v zahodnem slovenskem prostoru, njegovo bivanjsko kulturo, na razumevanje pojmov tradicija in kultura, na preucevanje zahodnih slovenskih narecij in jezikovnega stika ter raziskovanje socialnopoliticne, ekonomske in trajnostne vloge dedišcine v sodobnem, globalnem svetu. Izsledki raziskav, ki jih objavljamo v domacih in tujih strokovnih ter znanstvenih publikacijah, so lahko temelj inovativnega kulturnega in gospodarskega razvoja širšega goriškega prostora. 


VSEBINA • Povabilo k skupni mizi (Jasna Fakin Bajec) • Clanki: NEVA MAKUC Goriška kulinaricna dedišcina v knjižnih izdajah • BRANKO MARUŠIC Štefan Kociancic (1818 1883) o klobasah in drugih jedeh • KATARINA ŠRIMPF VENDRAMIN Prehranjevalne zapovedi, tabuji in priporocila, vezani na cas nosecnosti, poroda in zgodnjega otroštva na severnem Primorskem • PETRA KOLENC Micurinove jablane v povojni obnovi vasi na Trnovski planoti • JASNA FAKIN BAJEC Ali lahko (po)ustvarjena prazgodovinska jed iz obdobja gradišc vsebuje fižol? • ŠPELA LEDINEK LOZEJ (Pre)hrana med tradicijo, (re)teritorializacijo in ustvarjalnostjo: O projektu Alpfoodway, 100 % lokalno in še kaj • DANILA ZULJAN KUMAR O divjem možu v terskem pripovednem izrocilu 
• POROCILO o delu sodelavcev ZRC SAZU, Raziskovalne postaje Nova Gorica od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021