Pesmi beneškega Slovenca.
| Bogom gora, z Bogom Lepe cvetne trate, Ki spomine v srci Vzbujate mi zlate!
taleč moram, daleč Kakor ptič jeseni, Ko čez morje žene Sever ga ledeni.
Slovo od doma.
Z Bogom šume, z Bogom Njih krilati gosti, Priče moje tuge In moje radosti!
Grenka pač otožnost Srce mi  obdaja, Ko se tu poslavljam Od očine raja!
2.
Sam, neznan od doma Moram tja v tujino, Mala šibka ladja Na morja, ravnino.
Vgodni vsaj razpnite
Jadra mi, vetrovi,
Spremljajte na poti
Blagi me duhovi!
Ivan  Trinko.
2>
Po zimi.
|isoko tam na veji snežni Upira ptič na me oko — Oj, ptiček moj, oj ptiček nežni, Zakaj li gledaš me tako?
Srce mi v prsih zatrepeče, Ko v kalno ti očesce zrem, Ko gledam v njem gorje kipeče, Ko prošnje gledam tihe v njem.
Ti pustil si zavetje varno, Kjer meni bil si droben gost, In ven, oh; v zimo ven viharno Poletel si, dobil prostost!
I.
V zavetji mojem brez skrbi si O srečnih dnevih snival ti, Sveta poznal bridkosti nisi, Trpljenja nisi vžival ti!
A zdaj trpiš! . .   Oko solzeče Upira se na mene zdaj, O ptiček moj, nazaj proseče Te vabim jaz, nazaj, nazaj!
Življenje spi še v smrtnih mrazih, Odet še ni s cvetovi gaj, In bratov ni še zunaj drazih — Oj, ptiček moj, nazaj, nazaj! . ,
02
Fr. Wiesthaler: Dr. Jakob Zupan.
n.
|§a sredi gozda, v led vkovane Stoje zelene smrečice; Na njih gore do ure rane Božične zlate svečice.
Povili angel j ci z neba so Med nje premnogo svetlo vez, Posuli čistega zlata so, Kristalov dragocenih vmes. . .
In kot molila v žarnih glasih Pogozdna bitja bi v nebo, Tako doni mi nežno včasih Iz jasne noči na uho.
In kakor petje bi donelo, Tak6 odmeva glas stoter, Da gozd, zavit v odejo belo, Slavi — božični svoj večer!
A. Funtek.
^
Slavni Slovenei.
„Slavme slavne slavu Slavuv slavnych".
J. Kolžr. I.
Dr. Jakob Zupan.
O stoletnici njegovega rojstva.
Spisal Fr. VViesthaler. (Dalje.) wei Gelehrte hat Krain besessen — den   einen hat der Wolf, den andern die Sau gefressen!"  Tako je vzkliknil Zupan, za-
v
čuvši žalostno vest o nesrečni smrti Čopovi v savskih valovih. In res! učenjak, temeljito izobražen učenjak je bil Zupan, da malo takih v tisti dobi. Bil je vešč mnogim jezikom : hebrejskemu in arabskemu, latinščini, grščini in nemščini, izmed slovanskih jezikov pa vrhu slovenščine zlasti ruskemu, bolgarskemu in srbsko-hrvaškemu; a tudi laški in francoski je gladko govoril ter v teh dveh jezicih in v slovanščini i druge rad poučeval, tako n. pr. prijatelja svojega č. g. J. Kiberniga, ki hrani še zdaj od njega slovansko berilo, po kojem ga je Zupan cirilice učil. Znamenito je i to, daje svoje predmete v šoli rad tudi v slovenskem jeziku tolmačil takrat, ko je bil naš jezik, zlasti kar se tiče znanstvenih izrazov, še tako ubog in tako malo razvit. Slovensko poučevanje v znanstvenih strokah še dan danes ni, kar si bodi. S kakimi težavami se je bilo možu še le takrat boriti! Ni se tedaj čuditi, da je vselej, kadar je našel, kak porabljiv slovenski terminus vesel vzkliknil:
„Vse imamo Pa ne znamo; Le i širno, De dobimo!"