kronika 72 � 2024 3 | 463–474 � prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, Slovenija, boris.golec@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-0367-0141 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/kronika.72.3.04 cc by-sa boris Golec� Nedokončani proces karniolizacije IZVLEČEK V procesu oblikovanja modernega naroda so se Slovenci srečali s težavo, kakršna pri evropskih narodih ni bila osamljena – z dvojnim poimenovanjem za isto ljudstvo in njegov jezik: Slovenci – Kranjci in slovenski – kranjski jezik. Več indicev kaže, da Kranjec že v 16. stoletju ni bilo samo ime za prebivalce Kranjske, ampak tudi etnonim. V protestantski dobi je že presegel kranjske deželne meje in se po položaju izenačil z etnonimom Slovenec. Slovenci na Kranjskem so se istovetili (le še) s poimenovanjem Kranjci, zunaj Kranjske pa so se, različno od pokrajine do pokrajine, samonaslavljali bodisi kot Slovenci bodisi kot Kranjci, ponekod alternativno z obema oznakama. S časovnim zamikom se je kot zamenjava za slovenski jezik uveljavil še lingvonim kranjski jezik. Na vprašanje, ali je imenska karniolizacija v procesu etnogeneze Slovencev delovala dezintegrativno, je mogoče odgovoriti tako pritrdilno kakor nikalno. KLJUČNE BESEDE karniolizacija, etnonimi, lingvonimi, Kranjska, Kranjci, Slovenci, slovenski/kranjski jezik ABSTRACT A TEMPORARY PROCESS OF CARNIOLIZATION In the process of developing into a modern nation, the Slovenes were confronted with a problem that indeed plagued many European peoples: a dual designation for a single people and its language: the ethnonyms Slovenci and Kranjci (‘Slovenes’ and ‘Carniolans’) and the linguonyms slovenski and kranjski (‘Slovene’ and ‘Carniolan’). There are several indications that, as early as the sixteenth century, the term ‘Carniolan’ served not only as the designation for the inhabitants of Carniola but also an ethnonym. During the Protestant period, it already spread beyond the Carniolan provincial borders and came on a par with the ethnonym ‘Slovene’. The Slovenes in Carniola (thenceforth only) self- identified with the designation ‘Carniolans’, whereas outside its borders, they variably, from one province to another, identified themselves either as Slovenes or Carniolans, sometimes alternating between the two designations. Later on, the linguonym ‘Carniolan’ also established itself to replace the linguonym ‘Slovene’. The question whether the nominal Carniolization during the ethnogenesis of the Slovenes had a disintegrating effect, may be answered both affirmatively and negatively. KEY WORDS Carniolization, ethnonyms, linguonyms, Carniola, Carniolans, Slovenes, Slovene/Carniolan language 464 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije V desetletjih od konca 18. stoletja, ko se je po Evropi prebujala kolektivna narodna zavest, je na Slovenskem njene zgodnje buditelje kot eno najbolj perečih zaposlovalo vprašanje o enot- nem poimenovanju ljudstva in jezika. Dihoto- mija splošno razširjene rabe terminov Slovenci – Kranjci in slovenski – kranjski je pri oblikova- nju modernega naroda pomenila oviro, s kakršno se sicer niso srečevali samo Slovenci.1 Načrtno opuščanje kranjskega lingvonima in etnonima ter njuno zamenjevanje s slovenskim v slovnicah, knjižnih delih in prvih domoljubnih budnicah je zaznamovalo začetek procesa poenotenja, ki se je v glavnem končal z uradnim priznanjem slo- venskega jezika in imena leta 1849, neposredno po nastanku prvega narodnega programa med pomladjo narodov. Hkrati je bilo treba Slovence po imenu jasno razmejiti od drugih Slovanov, kar so v prvi polovici 19. stoletja rešili s prevzemom čeških terminov Slovan in slovanski.2 Razmerje kranjsko – slovensko in Kranj- ci – Slovenci je do nedavnega precej bolj kakor slovenske zgodovinarje zanimalo in zaposlovalo sloveniste.3 Zgodovinarji so v glavnem le mimo- grede omenjali, da se je kranjsko ime pojavljalo tudi zunaj Kranjske, ne da bi ugotovitve proble- matizirali.4 Ob strani je ostajalo vprašanje gene- ze, razširjenosti in vsebine lingvonima kranjski in etnonima Kranjec v stoletjih pred začetkom na- črtnega dela za uveljavitev enotnega imena jezika in ljudstva. Pojav oziroma proces, ki sem ga poimenoval karniolizacija,5 je mogoče in ga je nujno treba preučevati na različnih ravneh – od poimenovanj za knjižni jezik v tiskanih delih, prek opredelitve jezikov in ljudstev pri sodobnih piscih (jeziko- slovcih, topografih, zgodovinarjih, domoznan- cih), nadalje prek (samo)identifikacij posamezni- kov do poimenovanj prebivalstva in posameznih vernakularjev v različnih okoliščinah. Doslej je 1 Podobne težave so imeli Ukrajinci, Romuni, Srbi, Alban- ci in drugi. Grki so jih v prvi polovici 19. stoletja rešili s prevzemom svojega antičnega imena (Kaplanis, Antique Names). 2 O procesu »nacionalizacije« Slovencev prim. Kosi, Kako je nastal slovenski narod. 3 Rotar, Viri Trubarjevega poimenovanja; Orel, Kranjski jezik; Müller, Kranjstvo in slovenstvo; Ahačič, Zgodovina misli, str. 25–27. 4 Npr. Vrhovnik, Nekaj o slovenskih pridigah, str. 35; Kalc, Prispevek za zgodovino, str. 76, 77. 5 Vprašanje sem najprej problemsko izpostavil na simpo- ziju o razvoju kolektivnih identitet leta 2019, nato pa na- tančno obravnaval v razpravi, objavljeni leta 2022 (Golec, Karniolizacija – stranpot). Medtem je izraz že leta 2019 povzel in nadgradil Vanja Kočevar v obsežni razpravi o slovenski zgodnjenovoveški etnični identiteti (Kočevar, Ali je slovenska etnična identiteta (2. del), str. 401–411). bilo zelo malo pozornosti posvečene pojavljanju kranjskega imena v »nevtralnih« virih, v katerih imajo lingvonimi in etnonimi izključno praktično funkcijo: etnonimi na primer kot predmet (samo) identifikacije oseb, zlasti izobražencev, lingvoni- mi pa v situacijah, ko sporočajo, v katerem jeziku je bilo nekaj povedano ali zapisano, katere jezike določena oseba obvlada oziroma jih je ne obvla- da, kateri jezik je na določenem območju potre- ben za sporazumevanje, pridiganje ipd. Glede na to, da sem pojavljanje kranjskega imena in njegovo vsebino natančno obravnaval v monografiji Kolektivne identitete skozi prizmo zgo- dovine dolgega trajanja (2022),6 bom v pričujočem prispevku podal le glavne značilnosti procesa karniolizacije, v nadaljevanju pa namenil pozor- nost etiologiji, tj. razlogom za sam pojav, in kratko predstavil nekaj razmišljanj o posledicah nedo- končane karniolizacije. V omenjeni obravnavi sem skušal odgovoriti na tri ključna vprašanja. Prvo je sam potek pro- cesa imenske karniolizacije, vključno z razlogi za uveljavitev in širjenje kranjskega imena. Drugo, izhajajoče iz prvega, je vprašanje, zakaj karnioli- zacija ni zajela imena celotnega ljudstva in jezi- ka, zlasti ob dejstvu, da se je ime vodilne in edine skoraj povsem slovenske dežele pred začetkom narodne prebuje že močno zasidralo tudi zunaj kranjskega prostora. In tretje, ali je proces imen- ske karniolizacije v procesu etnogeneze moder- nih Slovencev deloval dezintegrativno. Dihotomijo slovensko – kranjsko je v litera- turi prvi kratko orisal Jernej Kopitar leta 1808 v svoji znanstveni slovnici slovenskega jezika. Ko- pitar govori o Slovencih kot o Vindih, ki živijo na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in v Furlaniji. Vendar v opombi pojasnjuje, da to ime ni pov- sem pravilno, kajti »samo štajerskim in koroškim Slovanom pravijo Vindi (Winden), zato se tudi sami imenujejo Slovenci (Slovénzi)«, na Kranj- skem, kjer je vsa dežela poseljena s Slovani, pa je že, »odkar ljudje pomnijo«, »v veljavi izključno posebno ime (Special=Nahme) Kranjci (Krainer, Krajnzi)«.7 6 Golec, Karniolizacija – stranpot. 7 Kopitar, Grammatik der Slavischen Sprache, str. VI. – Janez Rotar (1988) je na podlagi nabora naslovov slovenskih knjižnih del z vsebovanimi lingvonimi in etnonimi Ko- pitarju oporekal s trditvijo, da »so se ravno Kranjci ime- novali tako Windische kot Slovenci«. Pri tem se je sklice- val na Linhartov zapis o etnonimih in lingvonimih (1791) (Rotar, Viri Trubarjevega poimenovanja, str. 351–352). Vendar pa je treba za pravilno razumevanje Linhartovih trditev upoštevati kontekst; Linhart je namreč izpostav- ljal skupne imenovalce in zanemarjal razlike (Linhart, Versuch einer Geschichte, str. 203; Golec, Karniolizacija – stranpot, str. 150–151). 465 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije Preciznejši od Kopitarja je bil pred njim Jurij Japelj v dveh neobjavljenih rokopisih, od katerih je prvi, odkrit zelo pozno, datiran z letnico 1773,8 drugi pa je iz leta 1807. Japelj v obeh potrjuje in še podkrepi poznejšo Kopitarjevo geografsko pogo- jeno dvojnost imena ljudstva in jezika, pri čemer razkrije pomembno dejstvo, da se etnonim Kranj- ci in lingvonim kranjski nista omejevala samo na deželo Kranjsko, ampak sta pokrivala še Goriško in (Avstrijsko) Primorje oziroma njun velik del.9 Kranjsko ime je imelo trdno oporo v dejstvu, da je bila Kranjska med zgodovinskimi dežela- mi poleg male Goriške edina etnično-jezikovno skoraj v celoti slovenska. Ko sta se iz deželnega imena izoblikovala etnonim in lingvonim, Kra- njec pa ni bila več samo geografska oziroma po- litična oznaka, je proces karniolizacije zajel tudi druga območja. Pri tem širjenje na sosednje de- žele ni bilo plod načrt nega dela, ampak bolj ali manj spontan proces. Pojavljanje na nekranjskih območjih je poglavitni pokazatelj, kdaj leksem Kranjec ni bil več vezan na politični okvir deže- le, ampak je šlo za etnonim v polnem pomenu besede, navzočnost leksema kranjski zunaj meja Kranjske pa pove, da je postal samostojen lingvo- nim in da ne gre (več) zgolj za označevalca dolo- čenega vernakularja.10 »Nevtralni« viri – nejezikoslovni in neknji- žni – pričajo o tem, da sta kranjski lingvonim in etnonim v 18. stoletju močno prevladovala na Kranjskem, kjer je slovensko ime iz tovrstnih vi- rov domala izginilo. Zunaj Kranjske sta izpričana zlasti na Goriškem in Tržaškem, sporadično pa sta se pojavljala še v južnem in zahodnem delu slovenske Štajerske – povsod najprej etnonim in šele pozneje tudi lingvonim, ta po dosedanjih 8 Besedilo v francoščini je v naslovu sicer datirano z let- nico 1773, vendar letnica 1784 v samem besedilu priča o poznejšem dokončanju. V Sankt Peterburgu odkriti ro- kopis je leta 2004 objavil njegov odkritelj, estonsko-ruski slavist Aleksander Dimitrijevič Duličenko (Duličenko, Neznan rokopis). Na pomen rokopisa za našo problema- tiko je leta 2010 opozoril Jakob Müller (Müller, Kranjstvo in slovenstvo). 9 Müller, Kranjstvo in slovenstvo, str. 102–104. 10 Kadar se oznaka Kranjec (Krainer, Carniolus) nanaša na prebivalca oziroma skupino prebivalcev dežele Kranj- ske, iz »nevtralnih« virov ni mogoče z gotovostjo razbra- ti, ali je mišljena kot ime za prebivalca Kranjske ali pa ima funkcijo etnonima. Na etnonim je mogoče sklepati kvečjemu iz konteksta, ko se Kranjec (Carniolus, Krainer) omenja v družbi drugih pokrajinskih in/ali etničnih oznak za prebivalce Kranjske (Kočevar, Hrvat, Istran). Podobno velja za termin kranjski jezik, kadar in dokler se ta nanaša samo na slovenščino, ki je bila v rabi na Kranjskem (od narečij do knjižnega jezika). Šele njegovo pojavljanje zunaj deželnih meja je lahko zanesljiv poka- zatelj, da gre za (naddeželni) lingvonim. ugotovitvah najbolj zgodaj na Goriškem konec 17. stoletja.11 Splošna raba termina kranjski za slovenski je- zik, kot smo ji priča v drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. stoletja zlasti na Kranjskem, ter z njo povezana geografsko pogojena dihotomija kranj- sko – slovensko in Kranjec – Slovenec, sodeč po pojavnosti kranjskega imena v virih nista mogli biti konstantni skozi celoten zgodnji novi vek, ampak sta se med 16. in 18. stoletjem močno okre- pili.12 Na Kranjskem je bila zasidranost kranjske- ga imena v Kopitarjevi dobi precej podobna tisti v Valvasorjevem času dobrih sto let prej, konec 17. stoletja. Pred tem pa viri pričajo o večji diferenci- ranosti oziroma močnejši alternativni rabi kranj- skega in slovenskega poimenovanja. Glede na go- vorico virov se je na Kranjskem prej kakor lingvo- nim kranjski utrdil etnonim Kranjec. V osrednji slovenski deželi najverjetneje že v Trubarjevem času ni imel prave konkurence v Slovencu, zato tudi tako pogosta skupna raba obeh oznak v pro- testantskih tiskih – Kranjci in Slovenci.13 Označe- valec Kranjci za prebivalstvo kot táko se v virih sicer pojavi pozno, kakor tudi pred 16. stoletjem ne srečamo pojma kranjski jezik. Pomenljivo je, da vsi od prve polovice 15. stoletja dokumenti- rani toponimi na Kočevskem vsebujejo oznako slovenski – z nemško ustreznico windisch –, na- sprotno pa so Kočevarji v moderni dobi o svojih slovenskih sosedih govorili kot o Kranjcih, ki go- vorijo kranjsko.14 Premik od slovenskega h kranjskemu se je moral zgoditi nekje na prehodu iz srednjega v no- vi vek. Trubar je sredi 16. stoletja že čutil potrebo, da poleg Slovencev nagovarja tudi Kranjce, ker se slovenski prebivalci Kranjske očitno niso več (dovolj) prepoznavali v slovenskem etnonimu, ampak je tega nadomestil etnonim Kranjci. Zakaj bi oče slovenske knjige sicer posebej izpostavljal (samo) Kranjce? Ni jih imenoval zato, ker bi hotel pojasniti, katere Slovence ima za »najbolj prave« (v tem času so slovenski etnonim zase uporab- ljali tudi še kajkavci, Trubarjevi Bezjaki), oznaka kranjski jezik pa je bila pri Trubarju, kot pravi J. Rotar, v odnosu do slovenskega jezika v pojas- njevalnem, ne v izenačevalnem odnosu.15 V stoletnem časovnem razponu pred Trubar- jevim nastopom, med sredo 15. in sredo 16. stole- tja, zaznamo pomenljiv premik tudi pri pojmova- nju geografskega prostora na zahodni slovenski 11 Golec, Karniolizacija – stranpot, str. 153, 183–185. 12 Prav tam, str. 154–158. 13 Prav tam, str. 154, 159–160. Prim. Rotar, Trubar in Južni Slo- vani, str. 180–184 in 206. 14 Prav tam, str. 169. 15 Rotar, Toponimika in etnika, str. 165. 466 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije etnično-jezikovni meji. V letih 1458 in 1459 so beneški viri Gorico postavljali v »Sklavonijo« (in Sclavonia), ker se tam govori »slovensko« (lingua sclavonica),16 slabih sto let pozneje, 1548, pa naj bi bili Goriška in Gradiška »ter drugi kopenski in obmorski kraji« – tj. habsburško ozemlje, ki so si ga lastili Benečani – (neformalno) zajeti v imenu Kranjska (sotto nome di Carniola), če sodimo po besedah beneškega ambasadorja.17 Za zdaj je to edini znani decidirani in vsebinsko utemeljeni primer rabe kranjskega imena tudi za nekranjska ozemlja, ne le kot oznake za tamkajšnje prebival- ce ali jezik. Priča smo torej teritorializaciji etno- nima18 zahodno od Kranjske, najbrž sicer rab- ljenega bolj priložnostno kakor splošno, saj ni o tem pojavu znan noben drug zapis. Podobno so bili v tem času (1536–1551) na Kranjsko (Carniola) postavljeni posamezni študenti iz južnega dela slovenske Štajerske, izpričani v dunajskih univer- zitetnih matrikah, poleg teh pa jih nekaj (prvega 1544) najdemo opredeljenih kot Kranjci (Carnio- lus). S takšno oznako jim kmalu (od 1561) sledijo posamezniki z Goriškega in Tolminskega.19 Po 16. stoletju je umeščanje nekranjskih krajev na Kranjsko le izjema,20 označevanje oseb za Kranj- ce pa se je, kot bomo videli, močno intenziviralo. Na rabo kranjskega imena za prebivalce zunaj Kranjske naletimo nemara že v žolnirski pesmi Ain newes lied von den kraynneriʃchen bauern iz leta 1515, znani po najzgodnejših tiskanih slovenskih besedah. Govori namreč o kranjskih kmetih, čeprav obravnava boj s puntarji pri štajerskem Celju.21 Tako pri dunajskih študentih kot pri kmečkih upornikih je, kar zadeva oznako Kra- njec/kranjski, na mestu previdnost. Ni izključe- 16 Leta 1458 je neki Matej iz San Vita o geografski pripa- dnosti Gorice izpovedal, da ne ve, kam spada: Alemanie vel Sclavonie (!) aut Italie, naslednje leto pa je beneški oziroma furlanski kastelan Odorico Savorgnano trdil, da leži in Sclavonia, ker vsi govorijo lingua sclavonica (Pavlin, Goriška – od zadnjih goriških grofov, str. 115–116). Ob poiz- vedovanju beneške vlade leta 1459 sta se dva odgovora vprašanih glasila, da Gorica leži in Sclauonia (Kos, Urbar- ji Slovenskega Primorja, str. 100; prim. Pavlin, Goriška – od zadnjih goriških grofov, str. 115). 17 »... e sotto nome di Carniola ora s'intendono anche tutti quei luoghi, che sua maestà possiede confini a quelli di vostra serenità, come il contado di Gorizia, Gradisca, ed altri, così marittimi, come terrestri« (Alberi, Relazioni degli ambasciatori, str. 377). 18 O pojavu teritorializacije prim. Fuerst-Bjeliš, Territoria- lisation and deterritorialisation, str. 45–53. 19 Golec, Karniolizacija – stranpot, str. 173–175. 20 Leta 1615 v slovanskem hospicu v Rimu najdemo Ce- ljana »iz Kranjske«: Bastian da Cornolia de Zille (Črnčić, Prilozi k razpravi, str. 103). Za ta podatek in veliko drugih koristnih nasvetov se iskreno zahvaljujem kolegu Vanji Kočevarju. 21 Grdina, Pripadnosti in identitete, str. 17; Kočevar, Ali je slovenska (2. del), str. 403–404. no, da je šlo pri njihovem kranjskem imenu samo za imenovalca, namenjenega zunanji rabi, tj. za identificiranje s Kranjsko in Kranjci zaradi določ- nejšega, nedvoumnega razlikovanja, za ljudi iz katerega dela slovenskega/slovanskega (windisch, Sclavo) prostora gre. To je bilo tem pomembneje in toliko bolj potrebno zunaj slovenskega prosto- ra, konkretno pri študentih na Dunaju. Tudi letak z omenjeno žolnirsko pesmijo so natisnili drugje in ga namenili širšemu nemško govorečemu ozi- roma nemščino razumevajočemu prostoru, zato bi bila oznaka kmetov kot windische morda pre- malo določna. Medtem ko je bil etnonim Kranjci na Kranj- skem močno zakoreninjen že ob pojavu sloven- ske protestantske književnosti sredi 16. stoletja, je lingvonim kranjski v deželi povsem prevladal nad slovenskim šele v 17. oziroma v prvi polovici 18. stoletja. V protestantski dobi so ga rabili samo v tiskih in skoraj vedno le za določnejše označe- vanje kranjske različice slovenščine, v 17. stole- tju pa je doživel močan vzpon tako v tisku kot v »nevtralnih« virih, kjer poimenovanju jezika ni bila namenjena posebna pozornost. Slednji so najzanesljivejši pokazatelj dejanske rabe lingvo- nimov, pri čemer gre kot indikativen vir izpostavi- ti letopis ljubljanskega jezuitskega kolegija iz ob- dobja 1596–1691, ki priča o izrazitem premiku od slovenskega h kranjskemu z radikalnim preobra- tom po sredi 17. stoletja.22 V 18. stoletju so govor- jeno slovenščino vsi družbeni sloji na Kranjskem imenovali kranjski jezik in le težko bomo našli pričevanja o poimenovanju domačega oziroma deželnega jezika kot slovenskega, razen v tiskanih delih. Ta so v naslovu pogosto nosila dvojno ime, ker so nagovarjala širši prostor skupnega jezika.23 Zavest o enem, skupnem jeziku se je namreč ohranjala, o čemer nazorno govori zlasti pričeva- nje papeževega najemniškega vojaka, Kranjčana Matije N., sredi 17. stoletja.24 Mogoče jo je razbrati tudi pri Valvasorju, kljub strogo deželnemu kon- ceptu njegove Slave vojvodine Kranjske (1689).25 Posebej izrazito se nato pokaže v drugi polovici 18. stoletja v odklanjanju Pohlinovega odmika od knjižne tradicije in njegove koncepcije kranjšči- ne. Tako je tudi Pohlin sam kranjski označevalec za jezik slednjič zamenjal s slovenskim.26 22 Golec, Karniolizacija – stranpot, str. 158–168. Prim. nabor naslovov tiskanih del v: Rotar, Viri Trubarjevega poime- novanja, str. 344–346. 23 Golec, Karniolizacija – stranpot, str. 168. 24 Črnčić, Prilozi k razpravi, str. 137. O Matiji iz Kranja gl. prispevek Vanje Kočevarja v tej številki Kronike. 25 Golec, Karniolizacija – stranpot, str. 156–158. 26 Prav tam, str. 162. 467 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije Da Kranjec na Kranjskem že dolgo pred Val- vasorjem ni bil več samo pokrajinska oziroma deželna identifikacija, ampak etnično-jezikovna kategorija, jasno izpričuje knjiga članov ljubljan- ske kongregacije Marije Vnebovzete iz obdobja 1605–1782, v katero so vstopili skoraj vsi dijaki zadnjih dveh letnikov jezuitske gimnazije. Že v zgodnjem 17. stoletju namreč razlikuje med Kranjci, Kočevarji in Istrani, četudi so pripadniki vseh treh kategorij (razen morda dela t. i. Istra- nov) prihajali s Kranjskega.27 Valvasor pozneje (1689) govori o »pravih« Kranjcih, ki za razliko od drugih prebivalcev Kranjske (Istranov, Kočevar- jev, Čičev, Uskokov ali Vlahov idr.) govorijo tudi »pravi kranjski jezik«.28 Za spremljanje Nekranjcev, ki so se oprede- lili kot Kranjci, so referenčni »nevtralni« viri, zlasti evidence študentov, dijakov in klerikov, še posebej kadar pokrivajo daljši, tudi večstoletni časovni razpon. Ker je šlo za samooznake, ustre- zajo tudi konstruktivističnim definicijam etnične skupnosti.29 Etnonim Kranjec od srede 16. stoletja srečujemo pri posameznih študentih na Dunaju, ki so bili doma iz južnega dela slovenske Štajer- ske in s (širšega) Goriškega, pozneje pa tudi pri študentih z istih območij, ki so študirali v Grad- cu in Celovcu, ter pri klerikih, posvečenih v fur- lanskem Vidmu, sedežu Oglejskega patriarhata, in po njegovi ukinitvi v Gorici.30 Sodeč po inten- zivnosti pojavljanja je v 17. in 18. stoletju v prev- zemanju kranjske identitete prednjačil današnji primorski, zlasti severnoprimorski prostor pred 27 Prav tam, str. 155–156. 28 Prav tam, str. 154–155. 29 Prim. Hobsbawm, Nations and Nationalism, str. 8; Kosi in Stergar, Kdaj so nastali, str. 465. 30 Golec, Karniolizacija – stranpot, str. 171–181. južnim delom slovenske Štajerske. Tam zaznamo severno mejo pojavitev etnonima pri geograf- ski ločnici – Vitanjski razvodnici. Onstran nje, v Podravju, o navzočnosti kranjskega etnonima in lingvonima ni nobenih dokazov, kakor tudi ne na Koroškem. Povedano se ujema z Japljevima poro- čiloma s konca 18. in začetka 19. stoletja. Kranjski lingvonim so na slovenskem severu po potrebi uporabljali le kot pojasnjevalno oznako pri ko- munikaciji navzven. Tako je Mariborčan, jezuit- ski kandidat z nemško materinščino, leta 1692 na Dunaju navedel, da obvlada tudi kranjščino (carniolicam),31 ker je bila takšna oznaka v cesar- ski prestolnici veliko razumljivejša oziroma do- ločnejša od oznake windisch ali sclavonica; v do- mačem Mariboru mu ne bi prišlo na misel, da bi jezik imenoval drugače kot slovenski.32 V Celovcu tiskana jezikovna priročnika – nemški prevod Bo- horičeve slovnice (1758) in Gutsmannov pravopi- sni priročnik (1770–1777) – pa v naslovu vsebujeta dvojni lingvonim – windisch in krainerisch,33 kar je zlahka tudi odraz splošno uveljavljene slovensko- kranjske imenske dihotomije. Kranjsko ime in identiteta sta se torej veliko bolj prijela v zahodnih slovenskih pokrajinah. 31 Höfler, Iz neke jezuitske anketne knjige, str. 108. 32 V istem viru je jezuitski kandidat iz Ljutomera pol stole- tja prej, leta 1648, med živimi jeziki, ki jih je obvladal, na prvem mestu navedel hrvaščino (Höfler, Iz neke jezuitske anketne knjige, str. 108), kar je bilo prav tako namenje- no določnemu razumevanju, slovenščine pa sploh ne. Vzhodni Prleki so svoj jezik sicer res imenovali hrvaški v 18. stoletju, a nikakor ne že sredi 17. stoletja, ko ga tako niso označevali niti še njihovi kajkavski sosedje, ki so te- daj še govorili »slovensko«, za razliko od 18. stoletja, ko se je za kajkavščino povsem uveljavila oznaka »horvatski« (prim. Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 58–59 in 124). 33 Golec, Karniolizacija – stranpot, str. 185. Izsek iz kongregacijske knjige Marije Vnebovzete z navedbami regionalne pripadnosti članov leta 1611 (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 73). 468 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije Razloge za to je treba iskati v političnih in zgodo- vinskih okoliščinah. Deželna identiteta prebival- stva je bila na zahodu glede na manjšo stabilnost političnih prostorov in njihovih meja šibkejša ka- kor na Štajerskem in Koroškem, v dveh starejših tvorbah od Kranjske. Oba, ime in identiteta, sta imela trdno oporo v dejstvu, da je bila Kranjska etnično-jezikovno edina skoraj v celoti slovenska dežela. Pri tem njuna širitev v nobenem pogledu ni imela političnih elementov ali konotacije, saj ni bilo nikakršnih motiviranih pretenzij s Kranj- skega. Lahko so jo sicer podpirali kranjski duhov- niki, ki so delovali v sosednjih deželah, a je šlo v osnovi za naraven proces z oporo v knjižnojezi- kovnih in kulturnozgodovinskih elementih. Teže kot slediti karniolizaciji je na virih ute- meljiti njeno etiologijo. Ta dopušča več inter- pretacij, pogosto le sklepanja, tudi na podlagi analogij. Močnejše istovetenje slovenskega življa s Kranjsko je bilo v tej deželi, sodeč po razpolož- ljivih virih, šele stvar zahajajočega srednjega veka oziroma 16. stoletja, torej obdobja, ko se je dežela z izoblikovanjem deželnih stanov politič- no konsolidirala, obramba pred Turki pa je nje- no prebivalstvo tesneje povezala v »obrambno skupnost«.34 Nosilec kranjske zavesti je bilo v prvi 34 Vasko Simoniti je o udeležbi množic pri obrambi pred Turki zapisal: »S tem pa je dežela postala več kot le geo- vrsti deželno plemstvo, institucionalno organi- zirano v deželnih stanovih in v 16. stoletju poli- tično tako močno kot nikoli prej in pozneje. V tem času je kranjskim stanovom uspelo v deželni politično-upravni sistem v celoti integrirati tudi obe dotlej na Kranjsko ohlapno vezani grofiji na skrajnem jugovzhodu in jugozahodu dežele, Istr- sko grofijo ter Grofijo v Marki in Metliki.35 Zavest, da (podeželsko) prebivalstvo Kranj- ske govori isti jezik – razen čakavskih Istranov, Uskokov in nekaj nemških kolonizacijskih drob- cev (Kočevska, Sorško polje, Sorica) –, je v takih okoliščinah pospeševala transformacijo imena prebivalcev dežele – Kranjcev – v etnonim v pra- vem pomenu besede. V 16. stoletju se je names- to slovenskega začel uveljavljati tudi kranjski lingvonim, ki je v nekaj generacijah skoraj docela izpodrinil in zamenjal prejšnjega, slovenskega. Kot smo videli, je etnonim Kranjec še pred sre- do stoletja presegel politični okvir Kranjske, kar se kaže v opredelitvah posameznih nekranjskih študentov na dunajski univerzi za Kranjce (Car- grafski prostor prebivanja. Postala je prostor s čustveno vsebino. Dežela je postala domovina.« Simoniti, Vojaška organizacija, str. 111. 35 Prim. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 206–207; Nared, Deže- la – knez, str. 274, 276–277; Kočevar, Ali je slovenska etnič- na identiteta (2. del), str. 402–403. Kraji izvora nekranjskih izobražencev, označenih kot Kranjci (1544–1806) (avtor: Boris Golec; risba: Mateja Rihtaršič). 469 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije niolus). Obenem je pri študentih s Kranjskega vse bolj izginjalo označevanje s splošnejšo etnič- no oznako S(c)lavus v pomenu Slovenec. Ta se je nasprotno obdržala pri delu študentov iz drugih slovenskih dežel. V Gradcu in Celovcu jo je nato v prvi polovici 18. stoletja skoraj povsem zamenjal etnonim Vindus, ki se je nanašal izključno na Slo- vence (oznaka S(c)lavus je zdaj pripadala današ- njim Slavoncem).36 Za širitev kranjskega etnonima in lingvonima s Kranjskega proti zahodu, v današnji primorski prostor, je bilo poleg tamkajšnje šibke dežel- ne identitete ugodnih še nekaj okoliščin: prvič, ozemeljska razpotegnjenost Kranjske daleč na zahod (do začetka 19. stoletja do meje mestnega teritorija Trsta, z eksklavo Devin pa vse do Tr- žaškega zaliva in Soče južno od Gorice) in njena prepletenost z ozemljem Goriške (eksklave oziro- ma enklave),37 drugič narečna prepletenost (pri- morske in rovtarske narečne skupine) primor- skega prostora s kranjskim,38 tretjič, upravno- -politična navezanost tega prostora na Ljubljano (skupen vicedom s podrejenimi deželnoknežjimi organi)39 in ne nazadnje, čeprav v manjši meri, pri romanskih sosedih vzpostavljanje nedvoum- ne, ožje razlikovalnosti od širšega označevalca (Sclavi, Schiavi), kar pomeni, da je tudi italijanski prostor najpozneje v 18. stoletju kranjščino potr- jeno percepiral kot posebno jezikovno entiteto.40 Do podobnega razvoja, kot smo mu priča pri karniolizaciji nekranjskih krajev, je prišlo na da- našnjem severozahodnem Hrvaškem, v nekdanji (kajkavski) Slavoniji s središčem v Zagrebu, kjer se je ljudstvo zelo dolgo naslavljalo s Slovenci oziroma Sloveni, svoj jezik pa imenovalo sloven- ski. S tektonskimi geopolitičnimi spremembami na Balkanu, zlasti po osmanski osvojitvi glavni- ne Ogrskega kraljestva od leta 1526 dalje, je ta prostor zajel proces kroatizacije imena ljudstva in njegovega jezika. Ko se je politično središče ostankov šibke hrvaške države kot dela Ogrske premaknilo na sever, je v Slavoniji, t. i. Slovenskem orsagu – brez današnje Slavonije, ki so jo zasedli Osmani –, prevladalo najprej hrvaško politično ime ter se nato preneslo na ljudstvo (Horvati) in šele kakšno stoletje pozneje, nekako na prelomu iz 17. v 18. stoletje, tudi na jezik (horvatski), ki je sicer ostal kajkavski.41 Proces imenske in identite- 36 Golec, Karniolizacija – stranpot, str. 172 in 178–179. 37 Slovenski zgodovinski atlas, str. 112 in 118. 38 Logar, Rigler, Karta slovenskih narečij. 39 Žontar, Notranjeavstrijska centralna oblastva, str. 67. 40 Pelusi, Lingue, nazioni e popoli, str. 179. Prim. Kalc, Pri- spevek za zgodovino, str. 76–77. 41 Medtem ko je bila karniolizacija proces spremembe etničnega imena dela ene etnične skupnosti – Sloven- tne kroatizacije je pljusknil tudi v del vzhodnih pokrajin današnjega slovenskega prostora, zgo- daj zlasti v Kostel in Belo krajino, a je bil v 18. sto- letju ustavljen s (tesnejšo) navezavo Bele krajine, Kostela, Prlekije in Prekmurja na druga, nehrva- ška cerkvena, izobraževalna in upravno-politična središča, pogojeno s terezijanskimi državnimi re- formami.42 Tudi v tem je pri kroatizaciji mogoče videti vzporednico s karniolizacijo. Na slovenskih tleh sta se namreč obe ustavili, čeravno vsaka na drugačen način in ne sočasno, kranjsko in hrva- ško ime pa sta nato kot etnonima in lingvonima v nekaj generacijah potonila v pozabo. Oba pojava – karniolizacija in kroatizacija, ki sta na Sloven- skem nekaj časa (vsaj od prve polovice 17. stoletja) potekala sočasno43 – sta bila torej prehodna, dru- gače kot kroatizacija kajkavskega prostora. Tako lahko tudi imensko in identitetno karniolizacijo – najsi bo na Kranjskem ali zunaj dežele – ozna- čimo z istim pridevnikom kakor kroatizacijo – kot nedokončano karniolizacijo. Na vprašanje, ali je karniolizacija v procesu etnogeneze Slovencev delovala dezintegrativ- no, je mogoče odgovoriti tako pritrdilno kakor nikalno. Dvoimenskost zagotovo ni prispevala k večjemu občutku povezanosti prebivalstva, ki se je sicer dobro zavedalo svoje jezikovne in po- litično-upravne povezanosti (v okviru Cesarstva ter znotraj njega v okviru habsburških dednih dežel) ter se prepoznavalo (tudi) v slovenskem imenu, najsi ga je zase (še) uporabljalo ali ne. Je pa imelo prevzemanje kranjskega imena veliko bolj integrativno kakor dezintegrativno funkcijo na območjih zunaj Kranjske. Čeravno je imensko dihotomijo dodatno poglabljalo, je bilo viden od- raz prekoračenja političnih meja in preseganja na kranjski politični prostor omejenega kranjstva. Kranjstvo, gledano v celoti, tako ni pomenilo odmika od (nastajajoče) skupne identitete in ga v slovenski etnogenezi ni mogoče označiti kot stranpot, saj se je v 19. stoletju zlahka steklo v skupno, glavno razvojno pot od etnije k narodu. Na tej poti so morali Kranjci opraviti proces, ki ni bil zahteven – imensko reslovenizacijo. Ta pro- ces ima v slovenskem prostoru vzporednico eno cev, je šlo pri kroatizaciji za proces etnične fuzije, za po- stopno in naravno inkorporacijo kajkavcev ter obmejnih Slovencev (Kostel, Bela krajina, Prekmurje) v hrvaško etnično skupnost. O kroatizaciji gl. zlasti Budak, Hrvat- ska i Slavonija, str. 209–215, 218 (bibliografija); Petrić, O Kranjcima i »Slovencima«, str. 36–46; Golec, Nedokonča- na kroatizacija, str. 97 in 124. 42 Golec, Nedokončana kroatizacija, zlasti str. 137–138. 43 Prodor hrvaškega etnonima in lingvonima v Beli krajini in Kostelu je bil deloma pogojen tudi s krepitvijo kranj- skega imena in je pomenil njegovo zavračanje (Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 48). 470 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije stoletje prej v imenski reslovenizaciji oziroma imenski dekroatizaciji prebivalstva vzhodnih ob- robnih pokrajin Bele krajine, Kostela, Prekmurja in Prlekije.44 Dinamični proces karniolizacije med drugim potrjuje, kako zelo je za preučevanje in razume- vanje etnogeneze in identitet nujna t. i. zgodovina dolgega trajanja in kako hitro postanemo ujetniki napačnih, nehistoričnih predstav, če se omejuje- mo na (pre)kratka obdobja, na pretekli razvoj pa sklepamo zgolj iz stanja v določenem času, deni- mo na začetku nacionalne prebuje Slovencev, ne da bi presojali s spreminjajočimi se merili posa- meznih konkretnih obdobij. Jerneju Kopitarju z začetka 19. stoletja ne gre zameriti nehistorične trditve, da je posebno ime Kranjci v veljavi na Kranjskem že, »odkar ljudje pomnijo«.45 Zato pa za moderno historično znanost nikakor ne more biti sprejemljiv argument, da si nalogo »lahko ne- koliko olajšamo tako, da ne posegamo predaleč v zgodovino«.46 Kranjsko ime bi lahko torej v perspektivi za- menjalo slovenskega kot jasno razlikovalno, ki bi se nanašalo izključno na ozemlje modernega slo- venskega naroda, torej brez kajkavskega prostora in brez rabe za poimenovanje širšega slovanske- ga, predvsem južnoslovanskega prostora.47 V tem primeru bi lahko termina slovenski in Slovenec polnopomensko zasedla funkcijo izvorno čeških označevalcev slovanski in Slovan, uveljavljenih v prvi polovici 19. stoletja. Končni rezultat proce- sa karniolizacije ni primerljiv z uspehi procesa kroatizacije pri kontinentalnih Hrvatih, ki so do 17. oziroma 18. stoletja sami sebe še imenovali Slo- venci, svoj jezik pa slovenski. Drugače kot kroati- zacija, ki je prehodno zajela tudi nekatere robne dele Kranjske in Štajerske ter Prekmurje kot del Ogrske, se je karniolizacija začela v etničnem je- dru. Toda kranjsko ime v nasprotju s hrvaškim ni bilo dovolj politično kohezivno, da bi nazadnje lahko postalo splošno sprejeto etnično oziroma narodno ime. V avstrijskih dednih deželah so za tak razvoj pomenili preveliko oviro deželni parti- kularizmi. Kranjska je bila politično prešibka ter brez vsakršnih zgodovinskih argumentov in me- hanizmov za strnitev vseh Slovencev okoli enega deželnega jedra ter za prevzem imena, vezanega na samo eno deželo, za narodno in splošno spre- jeto jezikovno ime. Še več, Kranjci so morali v prvi polovici 19. stoletja narediti korak ali dva na- zaj ter se vrniti k imenoma Slovenci in slovenski, 44 Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 68–71, 91, 116–120 in 135–136. 45 Kopitar, Grammatik der Slavischen Sprache, str. VI. 46 Kosi, Stergar, Kdaj so nastali, str. 466. 47 O rabi imena Slovenec gl. zlasti Müller, Raba imena. ki sta bili edini razširjeni in prepoznavni na vsem slovenskem ozemlju, s tem pa tudi najbolj spre- jemljivi kot ime modernega naroda. Eden ključnih pogojev, da je bil tak razplet mogoč brez večjih težav, je povezan s praktič- nostjo slovenskega označevalca. V prvi polovi- ci 19. stoletja je bila etnično-jezikovna ločenost Slovencev in njim sorodnih sosedov na jugu in vzhodu že povsem jasna (če pustimo ob strani ne- natančno razmejitev v Istri). Slovenskega imena, drugače kot še tja do 18. stoletja, kot svojega ni več pripoznaval noben del hrvaškega prostora. Uve- ljavilo se je v nemščini (slowenisch) in znanosti, Slovenci so pred letom 1848 že bili jasno prepo- znaven etnografski pojem. Tudi če so si pridevni- ško obliko imena ljudstva in jezika ter žensko ob- liko etnonima delili s Slovaki (ob sicer različnem naglašanju), z njimi niso imeli skupne meje, Slo- vaki pa so bili prav tako širše že prepoznavni kot Slovaki (Slováci, nem. Slowaken).48 Nekdanje tuje- jezične skupne oznake Windische, Venden, Sclavi idr. za slovenski, slovaški, kajkavski in še kateri drug prostor, prebivalce in jezik so temu ustrezno izginjale iz splošne rabe in postajale arhaizmi oziroma historizmi. Označevalec slovenski je bil zdaj last enega samega naroda, jezika in prostora, s čimer je ugasnila potreba po razlikovalni rabi sicer močno zakoreninjenega kranjskega imena. Iz današnje perspektive se zdi povsem razum- ljivo, da »nedominanten« politični prostor, kot je bila Kranjska, ki okoli sebe niti formalnopravno nikoli ni povezala (delov) drugih političnih pro- storov, ni mogel dati imena celotnemu ljudstvu in njegovemu jeziku – drugače kot izhodiščna (srednjeveška) politična enota Hrvaška ali Češka (Čechy, Böhmen). Pri tem se kar samo vsiljuje vpra- šanje, ali je za uspeh takega procesa politično do- volj močno samo ime tistega prostora, s katerim je povezana vladarska krona, pa čeprav v fizični obliki izgubljena in pravno integrirana v drugo, kakršen je bil primer krone hrvaškega kraljestva. In vendar bomo v Evropi tudi pri »nedomi- nantnem«, »nepolitičnem« narodu našli primer, ko je ime ene politične enote dalo novo, zelo po- zno ustvarjeno poimenovanje za ljudstvo in jezik. (Nastajajoča) ugrofinska etnija ob Baltiku, ki je prvo tiskano knjigo (Luthrov katekizem, 1535) do- bila skoraj sočasno s Slovenci in katere pripadni- ki so se dolgo imenovali zgolj opisno, kot »ljudje podeželja« (maarahvas), se je od razsvetljenstva najprej v tiskanih delih in v 19. stoletju v vseh slo- jih prebivalstva začela po imenu istovetiti s po- krajino Estland, eno od dveh politično-upravnih enot carske Rusije (poleg Livonije), med kateri 48 Prim. Uličný, Etnonymy Sklávoi. 471 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije je bila razdeljena.49 Ob več vzporednicah med Slovenci in Estonci je estonski model prenosa političnega pokrajinskega imena na moderni na- rod in jezik element, ki oba v marsičem podobna naroda povezuje le deloma, do ustavitve karnio- lizacije. Naj si za konec dovolim še kratko osebno razmišljanje o posledicah (arbitrarne) izbire slo- venskega imena namesto kranjskega – brez po- gojnikov in špekulacij v slogu, kaj bi bilo, če bi bilo. Dejstvo je, da je z odpovedjo kranjskemu imenu kot narodnemu prišla do polne veljave predstava o kontinuiranem, brezkonkurenčnem slovenskem imenu, v slovenščini prvič dokumen- tiranem s Trubarjevimi »lubimi Slovenci« (1550).50 Vsebine tega poimenovanja ni bilo treba niko- mur posebej razlagati, tako kot današnji Hrvati ne postavljajo pod vprašaj sintagme »Zvonimir, kralj hrvatski« na skoraj pol tisočletja starejši Baščanski plošči. Po drugi strani pa je odpoved (političnemu) kranjstvu, ki ni razumljeno kot etnično oziroma narodno, ampak samo kot po- krajinsko, partikularno in celo moteče, Slovence potisnila v še večjo »zgodovinsko anonimnost« in »nedominantnost«. Podobno kot Slovaki so ob- držali in na nacionalno raven povzdignili svoje splošno razširjeno ime, ki v zgodovini ni vsesko- zi pripadalo samo njim in v politični zgodovini ni imelo prepoznavnega mesta.51 S slovenskim političnim imenom se namreč niso identificirali deželni knezi, vojske, plemstvo in drugi gradniki mistificirane politične zgodovine modernih na- rodov. »Narodni mit« bi bilo resda težko graditi na kranjstvu, še posebej ob odsotnosti »kranjske krone«, vendar ga ni bilo prav lahko vzpostaviti niti Hrvatom, ki so se nazadnje kot narod – nastal z etnično fuzijo – poistovetili z imenom enega od partikularnih delov svojega prostora. Iskanje dol- go zelo minorne prisotnosti hrvaškega etnonima in lingvonima v virih za prostor prvotne Slavoni- je (vzhodno od Sotle) s središčem v Zagrebu ali za današnji bosansko-hercegovski prostor je po- gosto precej težje od iskanja oziroma najdevanja kranjskega etničnega in jezikovnega imena v slo- venskem prostoru zunaj Kranjske. 49 Prim. Raun, Nineteenth- and early twentieth-century. 50 V ženski obliki, Slovenka, morda kot del lastnega ime- na, je etnična oznaka, izpričana že leta 1486 v pogodbi koprskega notarja, nanaša pa se na osebo iz Dekanov: marina slouencha de villa canum (Vilhar, O Marini Sloven- ki, str. 213–214). 51 Pri Slovencih je bila skromna politična enota z vsebova- nim etničnim imenom le Slovenska marka, ki je v zgod- njem novem veku skoraj povsem poniknila v pozabo, če- tudi se je do leta 1918 ohranjala kot relikt v imenu Marka, sestavnem delu vladarskega naslova. Slovensko zgodovinopisje, publicistika, politi- ka in širša javnost so svojo zgodovinsko državnost iskali v »izgubljenem Korotanu«, v Karantaniji, že od poznega srednjega veka za Slovence obrobni in večinoma ponemčeni pokrajini. Na drugi stra- ni je nacionalna historiografija neizogibno zelo dolgo ostala v veliki meri kranjskocentrična, in če kje, se nekdanja dihotomija kranjsko – slo- vensko odraža prav na tem področju. Ugasnitev kranjskega imena in identitete pa je tudi posle- dica zavestnega odklanjanja kranjstva kot nečesa nepopolnega, preživelega in motečega za linearni razvoj Slovencev,52 kot nekaj podobno problema- tičnega kakor za Hrvate slovensko ime za znaten in pomemben del njihovega današnjega naro- dnega prostora, vključno s prestolnico.53 Financiranje Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Te- meljne raziskave slovenske kulturne preteklosti« P6-0052, ki ga financira Agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacij- sko dejavnost Republike Slovenije. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIR SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Ahačič, Kozma: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SA- ZU, 2012 (Linguistica et philologica 28). Albèri, Eugrenio: Relazioni degli ambasciatori veneti al senato. Serie I., Volume I. Firenze: Tipografia all'in- segna di Clio, 1839. Budak, Neven: Hrvatska i Slavonija u ranome novom vi- jeku. Zagreb: Barbat, Leykam international, 2007 (Hrvatska povijest u ranome novom vijeku. 1. sve- zak). Črnčić, Ivan: Prilozi k razpravi: Imena Slovjenin i Ilir u našem gostinjcu u Rimu poslije 1453 godine. Stari- ne XVIII, 1886, str. 1–164. Fuerst-Bjeliš, Borna: Territorialisation and de-territo- rialisation of the borderlands communities in the multicultural environment: Morlachia and Little Wallachia. Acta geographica Bosniae et Herzegovinae 12, 2014, št. 1, str. 45–53. Golec, Boris: Karniolizacija – stranpot v slovenski etnogenezi? Kolektivne identitete skozi prizmo zgodo- vine dolgega trajanja: slovenski pogledi (ur. Vanja Ko- 52 Golec, Nastanek in razvoj, str. 335. 53 Glede na to, da slovensko ime danes ekskluzivno pri- pada sosednjemu narodu, je pri Hrvatih njegova zgo- dovinska navzočnost v njihovem prostoru za receptorje lastne zgodovine še toliko manj zaželena. 472 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije čevar). Ljubljana: Založba ZRC, 2022, str. 147–197. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610506423 Golec, Boris: Nastanek in razvoj slovenskih pokrajin- skih imen z ozirom na identitete prebivalcev. Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2014, str. 327–348. Golec, Boris: Nedokončana kroatizacija delov vzhod- ne Slovenije med 16. in 19. stoletjem. Po sledeh hrva- škega lingvonima in etnonima v Beli krajini, Koste- lu, Prekmurju in Prlekiji. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2012 (Thesau- rus memoriae; Opuscula 3). DOI: https://doi. org/10.3986/9789612543839 Hobsbawm, Eric J.: Nations and nationalism since 1780: programme, myth, reality. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2008. Höfler, Janez: Iz neke jezuitske anketne knjige. Kronika 21, 1973, št. 2, str. 105–109. Kalc, Aleksej: Prispevek za zgodovino slovenskega šol- stva na Tržaškem: primer šole na Katinari od usta- novitve 1791 do prvih let 19. stoletja. Acta Histriae 12, 2004, št. 1, str. 73–106. Kaplanis, Tassos A.: Antique Names and Self-Identifi- cation: Hellenes, Graikoi, and Romaioi from Late Byzantium to the Greek Nation-State. Re-imagining the Past: Antiquity and Modern Greek Culture (ur. Di- mitris Tziovas). Oxford: Oxford University Press, 2014, str. 81–97. Kočevar, Vanja: Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolektivne iden- titete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem novem veku (1. del). Zgodovinski časopis 73, 2019, št. 1–2, str. 88–116. [Kopitar, Jernej]: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kaernten und Steyermark. Laibach: Wilhelm Heinrich Korn, 1808 (splet: https://www.fran.si/ slovnice-in-pravopisi/10/1809-kopitar). Kos, Milko: Urbarji Slovenskega Primorja. 2. del. Ljublja- na: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954 (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 3; Viri za zgodovino Slovencev 3). Kosi, Jernej: Kako je nastal slovenski narod. Začetki slo- venskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stole- tja. Ljubljana: Sophia, 2013. Kosi, Jernej in Stergar, Rok: Kdaj so nastali »lubi Slo- venci«?: o identitetah v prednacionalni dobi in njihovi domnevni vlogi pri nastanku slovenske- ga naroda. Zgodovinski časopis 70, 2016, št. 3–4, str. 458–488. Linhart, Anton: Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oester- reichs. Zweiter Band. Laibach: Wilhelm Heinrich Korn, 1791. Logar, Tine in Rigler, Jakob: Karta slovenskih narečij. Ljubljana: Univerzum, 1983. Müller, Jakob: Kranjstvo in slovenstvo Jurija Japlja. Japljev zbornik (ur. Marjeta Humar). Kamnik: Obči- na, 2011, str. 93–106. Müller, Jakob: Raba imena Slovenci v 16. stoletju. Škrabčeva misel IV: zbornik s simpozija 2002. Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih (ur. Jože Toporišič). Nova Gori- ca: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 2003, str. 21–41. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljub- ljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SA- ZU; Arhiv republike Slovenije, 2009 (Thesaurus memoriae. Dissertationes 7). DOI: https://doi. org/10.3986/9789612541309 Orel, Irena: Kranjski jezik v besedilih 16. in začetka 17. stoletja. Reformacija na Slovenskem (ob 500-letni- ci Trubarjevega rojstva) (ur. Aleksander Bjelčevič). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakulte- te, 2010, str. 401–415. Pavlin, Vojko: Goriška – od zadnjih goriških grofov do habsburške dežele. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv, 2017. Pelusi, Simonetta: Lingue, nazioni e popoli slavi del Sud nel paratesto del libro veneziano del Settecen- to. Custodi della tradizione e avanguardie del nuovo sulle sponde dell’Adriatico. Libri e biblioteche, collezio- nismo, scambi culturali e scientifici, scritture di viaggio fra Quattrocento e Novecento, Atti del congresso in- ternazionale (ur. Luisa Avellini in Nicola D’Antuo- no). Pescara: CLUEB, 2006, str. 173–187. Petrić, Hrvoje: O Kranjcima i »Slovencima« ili Slavon- cima (Slovincima) u Križevačkoj županiji te Va- raždinskom generalatu od kraja 16. do početka 18. stoljeća. Cris, XI, 2009, str. 30–47. Pohlin, Marko: Kraynska grammatika – faksimile. Pohlin, Marko: Kraynska grammatika. Bibliotheca Carnioliae. Znanstvenokritična izdaja (ur. Jože Sta- bej). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. Raun, Toivo U.: Nineteenth- and early twentieth-cen- tury Estonian nationalism revisited. Nations and Nationalism 9, 2003, št. 1, str. 129–147. Rotar, Janez: Toponimika in etnika v Trubarjevih predgovorih in posvetilih. Zgodovinski časopis 41, 1987, št. 3, str. 465–472. Rotar, Janez: Viri Trubarjevega poimenovanja dežel in ljudstev in njegova dediščina. Zgodovinski časopis 42, 1988, št. 3, str. 315–361. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vi- dic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Uličný, Ferdinand: Etnonymy Sklávoi, Sclavi, Slovie- ni, Slováci, Slovania. Historický časopis 60, 2012, št. 2, str. 301–330. 473 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska ma- tica, 1961. Vilhar, Srečko: O Marini Slovenki iz vasi Dekanov pri Kopru. Jadranski koledar 1969. Trst: Založništvo tr- žaškega tiska [1969], str. 213–214. Vrhovnik, J.[anez = Ivan]: Nekaj o slovenskih pridigah v Slovenjgradcu. Časopis za zgodovino in narodopisje, XVII, 1922, str. 33–35. Žontar, Jože: Notranjeavstrijska centralna oblastva in uprava notranjeavstrijskih dežel do srede 18. stole- tja. Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deže- lah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918. Zgodovinsko biografski vodnik. Handbücher und Kar- ten etc., Manuali e carte etc. (ur. Jože Žontar). Graz, Klagenfurt, Ljubljana, Gorizia, Trieste: Steier- märkisches Landesarchiv, Kärntner Landesarchiv, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Arhiv SR Slovenije, Archivio di Stato di Gorizia, Archivio di Stato di Trieste, 1988, str. 64–75. SUMMARY A Temporary Process of Carniolization In the decades from the end of the eighteenth century onwards, as Europe witnessed the waking of collective na- tional consciousness, the early awakeners in the territory of modern Slovenia addressed the issue of uniform desig- nation of the people and its language as one of the most pressing questions. The dichotomy of the widely used ethnonyms Slovenci and Kranjci (‘Slovenes’ and ‘Carnio- lans’) and linguonyms slovenski and kranjski (‘Slovene’ and ‘Carniolan’) posed an obstacle to the development of a modern nation—a problem that indeed was not unique to the Slovenes. Until recently, the relationship between the terms ‘Car- niolan’ and ‘Slovene’ was of greater interest to experts in Slovene studies than Slovene historians, who, for the most part, merely mentioned in passing that the terms ‘Carniola’ and ‘Carniolan’ also appeared beyond the bor- ders of the central Slovene province of Carniola (Germ. Krain), without critically analysing the observations. Little consideration was given to the question concerning the genesis, prevalence, and content of the linguonym and ethnonym ‘Carniolan’ in the centuries before the first sys- tematic efforts were made to establish a uniform name for the language and people. The occurrence or, rather, process, which I have named karniolizacija (‘Carniolanization’), can be and must be studied at different levels—that is, from the designations of the literary language in printed works, through the classi- fication of languages and peoples by contemporary authors (linguists, topographers, historians, and local historians), to the (self)identifications of individuals, as well as the des- ignations of inhabitants and individual vernaculars under different circumstances in the so-called neutral sources. The term ‘Carniolan’ rested heavily on the fact that the Duchy of Carniola was the only historical province with an almost exclusively Slovene ethnolinguistic composi- tion. Once the ethnonym and linguonym developed from the name of the province, the designation ‘Carniolan’ no longer served merely as a geographical or political indica- tion, and the process of Carniolization also reached other territories. Nonetheless, its spread to the neighbouring provinces was not a result of systematic efforts, but a relatively spontaneous process. The shift from using the term ‘Slovene’ to ‘Carniolan’ must have occurred at the turn of the Early Modern Period. Nonetheless, the wide- spread use of the term ‘Carniolan’ in reference to the Slo- vene language, as may be observed especially in Carniola in the second half of the eighteenth century and the first half of the nineteenth century, and the related geographi- cally determined dichotomy between the linguonyms ‘Car- niolan’ and ‘Slovene’ and the ethnonyms ‘Carniolan’ and ‘Slovene’ were not constant throughout the Early Modern Period. Quite to the contrary, they consolidated considera- bly between the sixteenth and the eighteenth century. As “neutral”–non-linguistic and non-literary–sources reveal, in the eighteenth century the linguonym and eth- nonym ‘Carniolan’ distinctly prevailed in Carniola, where the designation ‘Slovene’ all but disappeared from such sources. Outside the province of Carniola, they were docu- mented especially in the western part of Slovene territory– the County of Gorizia and the territory of Trieste, and they sporadically appeared in the south and west of ethnically Slovene part of Styria, the ethnonym always first, followed by the linguonym. The term ‘Carniolan’ may have completely replaced the designation ‘Slovene’ for its clearly discerning nature, associated exclusively with the territory of modern Slove- nia (thus excluding the Croatian Kajkavian area and its for- mer use to designate the wider Slav, particularly Southern Slavic area). In this case, the Slovene terms slovenski and Slovenec may have assumed the content function of the adopted, originally Czech signifiers, the linguonym slovan- ski (‘Slavic’) and the ethnonym Slovan (‘Slav’), which be- came established in the first half of the nineteenth century. However, unlike its Croatian counterpart, the desig- nation ‘Carniolan’ was politically not cohesive enough to finally become universally adopted as an ethnic or national designation. Carniola was perhaps politically too weak as well as lacking in historical arguments and mechanisms to bring the “Austrian Slovenes” together around a single provincial core and to assume a name affiliated to a sin- gle province as their ethnonym and universally accepted linguonym. Moreover, in the first half of the nineteenth century, the Carniolans must have taken a step or two back and returned to the ethnonym and linguonym ‘Slovene’ as the only widespread and recognizable designation across the entire Slovene territory, and thus also the only 474 | kronika 72 � 2024 3 boris golec |  nedokončani proces karniolizacije acceptable name for the modern nation. In the nineteenth century, the term ‘Carniolan’ had to give way to the desig- nation ‘Slovene’, under which the first Slovene national programme was presented in 1848, and the following year the language, named Slovene, became a constitutional category in the Austrian Empire. The disappearance of the ethnonym and linguonym ‘Carniolan’ as the national designation led to the gener- ally accepted notion that the ethnonym and linguonym ‘Slovene’ have throughout history continuously held ab- solute primacy. On the other hand, the disappearance of (political) Carniolanness—understood not as an ethnic or national concept but merely as provincial, partial, and even an inconvenient feature—pushed the Slovenes even deeper into “historical anonymity”. Like the Slovaks, they retained and raised to the national level their widespread name, which, over centuries, did not belong only to them and which, unlike the designation ‘Carniolan’, did not have a distinct place in political history.