V št. 1/2 leta 1965 objavlja Enzo Bottasso daljšo razpravo o problemih katalogizacije korporativnih del, Luigi Balsamo pa sestavek o nalogah javnih knjižnic. Italijani delijo svoje knjižnice na tri velike skupine. Državne knjižnice (biblioteche governative), h katerim prištevajo vse univerzitetne
in pa nekatere centralne knjižnice (Rim, Firence), imajo nalogo, da hranijo tisk, se znanstveno udejstvujejo in širijo znanstveno misel. V drugo skupino spadajo strokovne knjižnice (biblioteche speciali), ki delujejo zlasti pri raznih gospodarskih organizacijah, v tretjo pa javne knjižnice (biblioteche pubbliche). Te slednje imenujejo tudi knjižnice krajevnih ustanov (biblioteche degli enti locali). Naloga javnih knjižnic ni toliko v tem, da hranijo tisk, ampak predvsem v tem, da ga širijo. Financirale naj bi jih občine, province in pokrajine. Ta vrsta knjižnic s svojo razvito mrežo podružničnih knjižnic naj bi bila »tipična tvorba moderne demokracije« (Balsamo), saj skrbi, da bi knjiga prodrla med najširše ljudske množice. »Medtem ko je v Italiji ta vrsta knjižnic šele v začetni razvojni fazi, beleži
v	deželah z bogato demokratično tradicijo velike uspehe in uživa velik ugled« (Balsamo). Naloge javnih knjižnic so podobne nalogam naših ljudskih in deloma tudi študijskih knjižnic.
Skrb nad državnimi knjižnicami naj bi imela Direzione generale delle accademie e biblioteche, nad strokovnimi knjižnicami Centro nazionale di documentazione scientifica del Con-siglio nazionale Ricerche in pa Comi-tato nazionale per la Produttivitä, nad javnimi knjižnicami pa Ente nazionale Biblioteche popolari e scolastiche v Rimu. Vse knjižnice v Italiji pa nadzoruje državna ustanova z imenom Soprintendenza bibliografica, ki velja za eno ali pa dve pokrajini skupaj. Za knjižnice skrbi seveda tudi Associazi-one Italiana Biblioteche (Združenje italijanskih knjižnic).
Št. 3 prinaša razpravo Arthurja T. Hamlina z naslovom »Italijanske univerzitetne knjižnice, študija o njihovi dejavnosti in zbirkah«. Hamlin, univerzitetni profesor v Cincinnatiju (ZDA), je leta 1962 potoval po Italiji in proučeval zlasti probleme univerzitetnih knjižnic. Ugotavlja, da so te knjižnice zelo slabo založene z bibliografijo in pa leposlovnimi deli na-
Knjižnica — 11
161
sploh. V nabavni politiki vlada precejšnja zmeda. Univerzitetna knjižnica v Paviji prejema letno okrog 4100 periodičnih publikacij, toda med njimi je 17 % dvojnic, Univerzitetna knjižnica
v	Cincinnatiju pa jih prejema 3800, toda med njimi je le 3 °/o dvojnic. Italijanske univerzitetne knjižnice skoraj ne poznajo prostega pristopa in izposoja na dom je minimalna. Največjo številko v taki izposoji je ena od njih zabeležila leta 1959 s 6732 kosi. Povprečje letnih izposoj v državnih knjižnicah (33) je bilo v tem času nekaj čez 3000 zvezkov. Zanimiva je Hamlinova ugotovitev, da uporabi italijanska univerzitetna knjižnica letno za nabavo tiska približno toliko kot ameriška, namreč okrog 70 000 000 lir. — V rubriki Informazioni e noti-zie objavlja ta številka krajši sestavek o študijskem potovanju slovenskih primorskih knjižničarjev v Rim in Firence (str. 230).
Št. 4/5 je posvečena XIV. kongresu Združenja italijanskih knjižnic. Zanimivo je, da imajo italijanski bibliotekarji svoje kongrese vsako leto. Ti kongresi so praviloma peripatetični; nekaj časa jih imajo v enem, zatem pa nadaljujejo s kongresom v drugem mestu. Od številnih predavanj in referatov (27) je zbudilo posebno pozornost predavanje Alberta Giraldija o problemu obveznega primerka. Po zakonu iz leta 1939 so morale italijanske tiskarne pošiljati raznim ministrstvom in drugim oblastvenim organom obvezni primerek v 8 izvodih. Ti so nato odstopali 2 izvoda dvema centralnima knjižnicama. Novi zakon o obveznem izvodu iz leta 1945 ni tega stanja bistveno spremenil in je še danes v veljavi. Predavatelj je ugotovil, da se je položaj celo poslabšal. Zahteval je, da se navedeni zakon razvelja-
vi	in sprejme tak, ki bo obvezoval tiskarne na obvezni izvod v treh primerkih. Prejemali naj bi ga dve centralni knjižnici (Rim, Firence), tretji izvod pa tista centralna knjižnica, na območju katere dela tiskarna.
Dve predavanji sta bili posvečeni problemu centralnih katalogov. Vidi-
mo, da to delo le počasi napreduje, ker so stari katalogi zelo pomanjklji-
vi	in ker imajo knjižnice premalo osebja.
Zanimivo je, da je gradivo XIV. kongresa AIB objavila revija Accade-mie e Biblioteche d’Italia in ne strokovno glasilo Združenja, namreč Bol-letino d’informazioni, ki je začelo izhajati leta 1961.
Zadnja številka je posvečena skoraj v celoti Danteju.
Srečko Vilhar