POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI DRAMA gledališki list 3 1948-1949 OB 30-LETNICI PISATELJEVE SMRTI Ivan Cankar HLAPCI OB :i<> - LISTNICI SMRTI IVANA CANKARJA Premiera dne 11. novembra 1948 IVAN CANKAR Hlapci Drama v petih dejanjih Inscenatar: ijiž. arh. Vijctor Molka Režiser: Slavko Ji"1 Župnik ........................................ Milan Skrbinšek Nadučitelj .................................... Edvard Gregorin Jerman ........................................ Stane Sever Komar ......................................... Pavle Kovič Hvastja ....................................... Fran Lipah Lojzka ........................................ Ančka Levarjeva Geni .......................................... Mila Kačičeva Minka ......................................... Vida Juvanova Zdravnik ...................................... Vladimir Skrbinšek poštar......................................... Bojan Peček Župan ......................................... Drago Zupan Anka, županova hči; ........................... Draga AJiaeičevu Jermanova mati ................................ Marija Vera Kalander, kovač ............................... Janez Cesar Kalandrova žena ............................... Metka Bučarjeva Pisek, pijanec................................. Maks Bajc Nace .......................................... Nace Simončič Kmetica ....................................... Ruša Bojčeva Krčmar ........................................ Janez Albreht 1. delavec .................................... Stane Česnik 2. delavec .................................... Jože Zupan V manjših vlogah sodelujejo: Marjan Benedičič, Demeter Bitenc, Mili*1 Brezigar, Marjan Dolinar, Maks Furijan, Elvira Kraljeva, Tina Leonov*1 Vida Levstikova, Jože Lončina, Ivanka Mežanova, Branko Mi ki a'1 Lucijan Orel, Stane Potokar, Vladoša Simčičeva, Dušan Skedl ter slušt*' tel ji Akademije za igralsko umetnost. Režiser - asistent: inž. arh. Viktor Molka Kostumi po načrtih! inž. arh. Viktorja Molke izdelala gledališka kroj'1' nica pod vodstvom Jožeta Novaka in Cvete Galetove. Inspieienta: Lucijan Orel Razsvetljava: Vili Lavrenčič Marjan Benedičič Odrski mojster: Anton Podgore'1’1 Lasuljar: Ante Cccič GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1948-49 DRAMA štev. S IVAN CANKAR 1876 — 1918 'an: »HLAPCI« IVANA CANKARJA (Izvleček iz referata na razčlembeni vaji 25. 8. 1948.) Pričenjamo z vajami za slovensko politično tragedijo, ki jo borno pripravili za spomin 30-letnice našega največjega dramatika. O pomenu gledališča za vzgojo domače dramatike, kakor tudi o pomenu domače dramske tvornosti za razvoj gledališča smo ▼ zadnjem času že večkrat razpravljali na urah naše kritike. Naš repertoar govori jasno o tem. Prav ob dramatičnem ustvarjanju I. Cankarja, ki v svojih sedmih dramskih delih z redko sposobnostjo in z brezobzirno roko biča in razgalja vso pokvarjenost tedanje slovenske družbe ter njene najbolj značilne zastopnike in ki z visoko umetniško silo pokaže vso gnilobo časa, v katerem je rasla naša malomeščanska družba v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno, se razvija slovenska odrska umetnost. Pred nami se vrsti dolina šentflorjanska s svojimi oblastniki in pokvarjenci, s svojimi siromaki in popotniki in z drugimi izrazitimi predstavniki naše družbe, ki so vsi plod in izraz malega, politično, kulturno in gospodarsko zatiranega naroda. S to dolgo vrsto človeških tipov je slovenski igralec postavljen pred nalogo: ustvariti žive, naše odrske podobe. Kako težavne in bogate in hvaležne zahteve za igralca in za druge gledališke delavce, za našega režiserja. Vsi ti ljudje govore naš jezik v najčistejši podobi in obliki. Zgodovinski pomen Cankarjeve dramatike za slovensko gledališče je ravno v ustvarjanju in v oblikovanju lastnega gledališkega izraza. Rad bi s kratkim pregledom dokazal kako se'zlasti ob primeru »Hlapcev« to uspešno spopolnjevanje gledališča in naše dramatike dokazuje in uresničuje. »Hlapce« je Cankar napisal leta 1909, izšli so pri Schwentnerj'J leta 1910. Ideja »Hlapcev«, če je v glavnem izražena z zadnjimi Jermanovimi besedami ob koncu drugega dejanja, se je v Cankarju rodil** r »Trubarjevem letu« 1908, ko je pesnik rekel 21. maja v Trstu: »Posebno jasno se je pokazalo lani in letos, kako lahko je različni# rodoljubom, da zlezejo brez pomisleka pod kuto. Človek že komaj ve, č« naj ne pozdravi s »hvaljen bodi Jezus Kristus« prijatelja, ki je še včeraj klical »stran s papisti!« Jaz imam takih izkušenj. Ljudje, ki bi bil prisegel nanje, romajo zdaj kar s procesijo v breznačelnost.« (Zbr. sp. XI, 407)- Selitev mnogih učiteljev iz ene politične organizacije v drugo j6 pesniku le še dala priliko, da svojo misel dramatski konkretizira — 50 — . . Iz Sarajeva je Cankar pisal 10. septembra 1909. Schwentnerjn v Ljubljano: Ve»..‘Čez teden dni Ti pošljem rokopis drame... Drama bo napravila , kraval nego »Za narodov blagor«. Naredil sem veren portret naših ,„?anjih nadvse umazanih političnih razmer. Če pride na oder, bodo in priti mora!« Cankar je 27. februarja 1910 odgovoril dr. L. Krajgherju na ■tegovo pismo: bi 'Hlapci' ne morem na dolgo govoriti, ker so mi še preblizu, da Jih objektivno sodil. Le toliko vem: kadar pišem dramo, je oder pred g J»ni oemi. Torej je treba karakterizirati ostro kolikor mogoče. Nariši bop a’ 'zl>r^i vse detajle — pa iinaš karikaturo, ki je modelu zmirom v J Podobna nego oljnat portret. Gnusna in ogabna polemika, ki se je du 1 zaracli »Hlapcev«, mi je znamenje, da sem verno risal. — Upam, ,°do dramo igrali v Pragi, odkoder mi je direktor že pisal. V Ljub-to1111 je preprečila uprizoritev vladna cenzura, ki mi je osumila celih — i mest! —« (CZ 114.) p . »Hlap ci« ko so bili napisani, torej: niso smeli biti uprizorjeni. risla je prva svetovna vojna. V našem prvem samostojnem življe-Ju so bili uprizorjeni prvič in sicer ob prvi obletnici Cankarjeve rti 1919. (v režiji prof. O. Šesta). Takrat še niso pritegnili nebela Sa pravega zanimanja. Druga uprizoritev je bila v začetku okto-tu 1922. (Režija: prof. Šest.) Zanimanje za »Hlapce« se je že dvi-»Uilo. Ij, Skoro ni bilo gledališke sezone brez Cankarja in že v sezoni 'ti/1927 so bili >Hlapci«'otvoritvena predstava v oktobru in tako Jl11 tretja uprizoritev. (Režija: M. Skrbinšek.) » Cena našega dramatika je rasla. V sezoni 1934/1935 je bila že uprizoritev. (Režija: C. Debevec.)* Peta uprizoritev pa je bila za 20-letnico Cankarjeve smrti ^ s/1939 istočasno z odkritjem Cankarjevega spomenika v avli rame (Režija: C. Debevec.) Ob tej priliki se je posebno manife- o,.]. a Pomembnost Cankarja za slovensko dramo. Naš gledališki j 'v hrani inspicijentsko knjigo te slavnostne uprizoritve, v kateri Ote \ gledališki kuriozum zapisan izreden triumf Cankarjeve dra-* Navdušeno občinstvo je na 16 mestih med predstavo dalo duška • 11 ul n im mislim Cankarjeve drame. Ta za naše gledališke pojme lu- v?11 Primer so zabeležili s svojimi podpisi v tej knjigi vsi sode-tn.?C* °d tedanjega upravnika Otona Župančiča in tedanjega dra-Urga J. Vidmarja preko režiserja in igralcev do sufleze-ter inspi- « j . * (Zaradi prostora so iz članka izpadle kritike dnevnega časopisja jih n Podstavah, ki jih je režiser.citiral. Prav tako statistični podatki, ki avajamo na drugem mestu-. Op. uredništva.) — 51 — jgppmi Ing. arh. V. Molka: scenski osnutek za »Hlapce« (IV. dej.) Zdaj k naši — torej k šesti uprizoritvi. Cankar je napis4 »Hlapce« z geslom: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je, ter ostane, da naturi taljl rekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo oV\ ličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe.« (Hamlet.) To posvetilo nam daje osnovo in nam tudi bo osnova za prije^j; naše uprizoritve. Leto 1910 — oziroma leta okrog tega datuma' —’ vsemi svojimi značilnostmi, z bistvom takratnega našega družbenežl ui političnega dogajanja. Z vso satiro, z vso komedijo in. tragik j naše takratnosti, z vso bolečino hlapčevstva. Kaj ni borba jnna*1 naše ljudlke tragedije, borba poštenega, nesebičnega človeka z lastnim župnikom in s hlapčevsko Komarjevsko podlostjo Ali niso opazovanja, do katerih se je prepričal Jerman ob [I. dejanja naravnost brezupna: »Zdaj pregledujem zgodovino - 52 - ■ cienta. Seveda je takoj spet nastopila klerikalna cenzura, kot z1 nekoč v zgodovini za dr. Jegliča, ki je sežgal »Erotiko«, in ponovi'0 na klice »Dom in Sveta« ter Slomškove zveze ob rojstvu drame, je osumila 62 mest in igro prepovedala, tako tudi zdaj — in je grob11 ostrigla vseh tistih 13 mest, ki ji niso šla v račun. Nekaj let prejf pa so nasledniki1 naših liberalcev trgali Cankarja iz šolskih knji?' '»formacije: Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, ( ruga polovica pa je pobegnila. Kar je Ostalo, je smrdljiva drhal. n mi smo vnuki svojih dedov.« Ali ne kaže junak čednosti nje Prave črte, če se bori, da bi iz hlapcev napravil ljudi? »Resnično, ,Za hlapca nisem rojen. Morda bi bil rad napojen in nasičen, morda '' racl sladko počival pod gospodarjevo streho, ali moje koleno je ako ustvarjeno, da se ne upogne rado; ne uboga, pa če mu sam ukazni •.. oskubite jastreba, v goloba Se le ne bo spremenil; in naj se s*rjanec devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli.« Ali ne kaže sramoti "je pravo obličje, ko je po razmerah prisiljen, da izbruhne v IV. dejanju zgodovinsko kletev, vrženo v obraz vsemu narodu: »Hlapci!« p hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! ^spodar se menja, bič pa ostane ...« Ali ni stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe, če Jer-,nu,i zlomljen in resigniran zaradi bližajoče se smrti matere, katero on s svojim ravnanjem pospešil, in čeprav »le za eno uro, le za en Sam hip življenja«, zapušča množico, ker je osebno tako izmučen, 'a se ne čuti več sposobnega za nadaljnjo borbo — postane individualist, ki vidi izhod le v samomoru. 'Jerman takrat v tisti dobi ni "•ogel biti drugačen in umetnik Cankar ga ni mogel drugače ustva-če je hotel ostati zvest Hamletovemu geslu na začetku drame, članku »Realizem I. Cankarja« odgovarja A. Poljanec (B. Ziherl) ?? vprašanje »Kaj so Cankarjevi junaki, kaj je na priliko Martin *'-ačur, kaj je Jerman v »Hlapcih« itd.: To so povsem realne figure Predvojne slovenske resničnosti, niti malo komične, zato pa toliko tragične.« (»Sodobnost« 1939/40). Zato pa so »Hlapci« naša polica tragedija, kot sem rekel na začetku. Cankar dramatik je ' * Hlapcih« ustvaril danes že - zgodovinsko umetniško podobo Mitičnih razmer svojega časa, ko sta se tepla med seboj klerikali-in liberalizem, ki pa sta strnjeno bila po vsakomur, ki se je rznil boriti se zoper oficialne razmere. Cankar je napovedal boj l* pa so z mojstrstvom velikega realista. , 1 Vera v življenjsko moč ljudstva, v zgodovinsko poslanstvo delaV' | skega razreda v slovenskem ljudstvu, prevzema vse Cankarjeve reali' j stične spise. Celo v trčnutkih težkih duševnih kriz, ko se je umetnik«'' | genij hkrati s svojim ljudstvom znašel v situacijah, ki iz njih na vide* | ni izhoda, — a takih je bilo pri Slovencih žal dokaj mnogo, — premaguj® i Cankar religiozni misticizem in brezupni pesimizem in odkriva iznov*1 j pozitiven, optimističen odnos nasproti vprašanju o prihodnosti dežele i'! : ljudstva. Tako je bilo v letih splošnega triumfa obskurantizma, po volivn' j zmagi klerikalcev leta 1907, in v letih prve svetovne vojne, ko je kazala da bo slovensko ljudstvo izginilo v hudourniku imperialističnega konflikti1- j Cankar kot umetnik ni videl v kulturnem ustvarjanju samo ozkega j problema znanosti, literature in umetnosti. Zanj so to zgolj vnanji izra/j notranje kulture, ki zajema) vse manifestacije človeškega življenja, o» j navad do oblik organizacije dela. V predavanju tržaškim Slovencem 2 j naslovom »Slovenski narod in slovenska kultura« je Cankar tako*e: formuliral bistvo prave ljudske kulture: »Vse, kar so delali in kar jj ustvarili, vse, za kur so trpeli in umrli naši delavci — od Trubarja yoi'u ob odkritju Cankarjevega spomenika v naši veži pred 10 leti. »Dosti je ostalo burje ob njegovem delu in še dandanes niso „ ?vnovešene tehtnice, ki merijo njegovo ceno. Todu ne gre nam tu za J?. ‘° estetiko, tudi ne za svetovna merila. Gre nam' docela za intimen (?venski fakt, ki bi ga kot gledališki človek razložil morda najbolje sl j • pripravljanjem) kateregakoli Cankarjevega dela čutiš v °ec*ališču kakor pred največjimi deli svetovne dramatike tisto silno y Umirjanje in rojenje, ki priča, kako se vsi od prvega dri zadnjega YVedajo, da stoje pred prav posebno pomembno, za nas prevažno nalogo. v„ , .režiser, ki mu je poverjena uprizoritev kake Cankarjeve igre, .^ak igralec, ki mu je dodeljena ustvaritev kake Cankarjeve osebe, si svesti, da se ne ukvarja samo s tehnično - odrskimi in zgolj umet-. skimi vprašanji in skrbmi, temveč da lušči neko skrito jedro, ki oklepa .ugoceno vsebino: etiko velike pisateljeve osebnosti. Sleherni se čuti y Sovornega za neko: razodetje, ki mu ga je pesnik zaupal in trepeče |.Svetem strahu, ali ga bo s svojo ustvaritvijo res mogel sporočiti tistim, j Ba bodo gledali in poslušali. Ta sveti strah je notranji akt ljubezni n Spolne vdanosti geniju in oznanja neizpodbitno dejstvo: Cankar je |. !dramatik katexohen in slovenski drami je neizogibna dolžnost poglab-aytl se v njegova dela, prodirati v njegovo skrivnost, skušati dati , Jegovim likom veren obraz in ga čedalje bolj iii bolj približevati Dcinstvu.< j Tovariši, to je zdaj tudi naša najsvetejša naloga, za katero — Sem prepričaj — vsi gorimo. * »Kažem mu, kako je majhen, kako je malodušen, kako tava i ,ez volje in brez cilja; kažem mu glorijo breznačelnosti, češčenje ^ •'»vščine, slavo laži; zato da se predrami, da spozna, kdo in kje i.. ter da pogleda v prihodnost, Ali nisem pol o žalosti, ker je 0 v mojem srcu hrepenenje po veselju? Slikal sem noč, vso pusto polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silnejše zakoprnelo v e,sti luči. Zato je bila moja besedij, kakor je bila trda in težka. Polna upanja in vere! Iz noči in močvirja je bil v nebeške daljine •noj vemi pogled — vi pa ste me razglasili za pesimista!« Ivan Cankar: »Beki krizantema« - 57 - Dr. Bratko Kreft: CANKARJEVI »HLAPCI« Cankarjevi »Hlapci« so druga naša politična tragedija, kaj*' prva slovenska politična tragedija je Levstikov »Tugomer«. Kakor je Levstik skušal v »Tugomeru« pokazati zle posledice kompromi' sarske, drobtinčarske in nazadnjaške . politike Bleiweisove dobe« njene politične naivnosti in usode slovenske mehkobnosti, tako je Cankar v »Hlapcih« ustvaril danes že zgodovinsko umetniško p°' dobo političnih razmer svojega časa, ko sta se tepla med seboj ki?' rikalizem in liberalizem, ki pa sta strnjeno bila po vsakomur, ki s’ je drznil boriti se zoper oficialne razmere. Cankar dramatik je na' povedal boj tem razmeram najprej s Ščuko v »Narodovem blagru*« kjer je brezobzirno razgalil naše meščansko in malomeščansko okolje raznih političnih voditeljev, v »Kralju na Betajnovi« ^se je z Maksom puntal zoper socialno izkoriščanje podeželskega gospodar skega mogočnjaštva in politične jare gospode, kakor jo predstavljs Kantor, v »Hlapcih« pa je šel najgloblje in najširše v naše razmere, saj v njih ne razgaljuje in se ne bori le zoper politično samodrštvo< ki ga predstavlja macchiavelistični župnik, temveč prav tako zope1 hlapčevsko neznačajno razumništvo in tragično temo tistega, takra1 večinskega dela ljudstva, ki suženjsko in slepo sledi svojim poli' tičnim in s tem seveda tudi duhovnim voditeljem in jerobom. Kako* je Tolstoj v drami »Moč teme« prikazal strahotno moralno in sociali'® brezno določenega okolja in ljudi, tako je Cankar vklenil v »Hlapce*J vso tragiko naše preteklosti in takratnosti, predvsem našega du' h o v n e g a suženjstva in hlapčevstva. Po glavnem junaku te ,naše narodne in ljudske tragedije, učitelju Jermanu, pritira svojo kri' tiko do strašnega, skoraj brezupnega spoznanja, ko pravi na konc" II. dejanja: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrf* so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica je pobegnila. Kar je ostalo, je smrdljiva druhal. In mi smo vnuk1 svojih dedov.« Vendar Jermana to ne splaši, kakor se ni dal p*e' plašiti niti Maks v »Kralju na Betajnovi« niti Ščuka v »Narodovei" blagru«. Jerman ni puntar in bojevnik le zavoljo osebnega spozna' nja, da je treba iz hlapcev napraviti ljudi, ker bo sicer narod uton1* v temi, temveč je to tudi po svojem značaju, po svoji osebni usod1’ Ta pa ni le povzročena v njem samem, temveč prav tako v razinr rah in okolju, ki ne terjajo od njega le odločnega nastopa v IV. d? janju, temveč ga k temu tudi silijo. Tako se subjektivna vzročno*’’ izvirajoča, iz njegovega značaja, in določenost socialnih in politični1* razmer v njem med seboj prepletata. S Cankarjevo genialno uwe*' — 58 — Cankai; 1907. leta stvariteljsko silo in s sociološko bistrovidno prodornostjo sku-a njegovo usodo, njegovo osebno tragiko, ne da bi Cankar pri r ^ Prezrl objektivne gibalne sile, ki bodo kljub Jermanovi osebni ^ ‘Snaciji v V. dejanju pognale razmere naprej. Jerman ne more 6i t ^ naši dobi in razmerah 'drugačen, kakršen je in Cankar, |j 111 Pošten umetnik ga tudi ni mogel drugačnega ustvariti, če je el zvest Shakespearovemu načelu iz »Hamleta«, ki ga je kot bil naP*sa^ na sv°ji drami in ki pravi: »Namen umetnikov je kav<>Ci nek(lai> Je *er ostane,1 da naturi tako rekoč ogledalo drži: te|Zf' čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo obličje, stoletju in U,.es.'J časa odtis njega prave podobe.« Toda vse preveč in tudi Je VlCno. včasih celo tendenčno, se je v preteklosti poudarjalo, da je se^u v V. dejanju popolnoma zlomljen in resigniran. Skušali »o I 12 tega včasih izvajati celo neki splošni idejni, za vso dramo ve-Sl politični zaključki. Res je, da je Jerman zaradi bližajoče se 1 svoje matere, katere smrt je s svojo odločno borbenostjo v - 59 — 1 IV. dejanju pospešil, etično tako prizadet, da se osebno več ne čuti sposobnega za nadaljnjo borbo, toda zadnji hip pred koncem drame, ko se je že hotel ustreliti, doživi svojo katarzo, svoje očiščenje. Reši ga glas matere in neveste Lojzke, zveste tovarišice. Zato zadnje Jermanove besede, ki so obenem zaključne besede! v drami: »Slišala si! Duša, dekle, žena! Daj, da naju blagoslovi!« niso žalost, temveč radost in sreča, ker ga je materina in nevestina ljubezen rešila, da se je spet vsaj intimno znašel. Še bolj važno pa je dejstvo, da nikjer v drami niti Jerman niti Cankar ne zanikata smiselnosti in nujnosti 0(1 Jermana započete borbe. Nasprotno! —- Zgodi se tisto, kar je Jerman povedal župniku v III. dejanju: »... pa če le enemu odvežem roke in pamet, bo dovolj plačila.« Kovač Kalander, mogočna in čudovita podoba zavednega ljudskega človeka in borca, ki reši Jermana pred nahujskanim in podivjanim množjein v IV. dejanju, mu pride v V. dejanju povedat pred njegovim odhodom v pregnanstvo na Goličavo, ilaj skliče novo zborovanje, kajti »zadnjič, nas je bilo troje, zdaj nas bo sedem.« Jermanov boj torej ni bil zastonj, čeprav se je osebno zaradi tipično cankarskega etično tragičnega zapletka z bližajočo se materino smrtjo v samem sebi razklal, toda zborovanje v IV. dejanju je obudilo štiri nove ljudi. Čeprav je Jerman v V. dejanju vklenjen v svojo osebno, čisto intimno tragiko, ga to ne ovira, da bi ne spoznal objektivnega dejstva, da bo od njega sproženo gibanje zoper hlapčevstvo in temo, ne oziraje si' nanj. šlo svojo pot naprej. Ko pogleda ob slovesu roko kovača Kalandra, pravi: »Za dve moji!... Ta roka bo kovala svet... Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših plečih bo slonelo življenje...« To je osrednji in za dramo objektivni Jermanov in Cankarjev zaključni idejni poudarek, ki se ga do zdaj še nobena uprizoritev hote ali nehote ni dovolj zavedala in je zato dejansko tendenčno in zoper Cankarja poudarjala zgolj Jermanov tragični zlom, ki pa ni idejni zlom te Cankarjeve globoke dramatske umetnine. Dediščino idej in boja prevzame od Jermana v V. dejanju kovač Kalander, človek iz ljudstva, ki »ima v srcu mladost in v pesti moč in na čigar plečih bo slonelo življenje,« kakor pravi o njem Jerman. To je tisti Kalander, ki mu v IV. dejanju reši življenje i>' ki se na koncu tam čisto sam postavi nezavednemu, naščuvanemu, temnemu in hlapčevskemu množju po robu ter mu samozavestno zakliče v brk: »Jaz sem Kalander, kovač; kdo bi rad še kaj vedel?« Nihče si ne upa reči besedice, yse se umakne in kovač Kalander stoji tam kot grozljiv simbol zmagujočih ljudskih množic, ki so na pohodu. Tako je Cankar že I. 1909. preroško napovedal, ker se je izvršilo in kar se še vrši v našem času. , — 60 — Lojz Kraigher: NEKAJ O CANKARJEVIH DRUŽBENIH DRAMAH Prva Cankarjeva drama, ki je bila uprizorjena in je izšla v tisku v letu 1900. nosi naslov »Jakob Ruda«. Napisal jo je bil skoraj poldrugo leto prej v 1. 1898/99. Tedaj je bil šele v triindvajsetem ■etu svojega življenja in ni čudno, da je gledal tudi na starejše osebe svojih dram z očmi mladostnika. Celo poslovni ljudje v najbolj zrelih letih, ali že kar na skrajnem robu svojih zrelih let, so bili preveč čustveni in preveč mehki iu so stali vse preresno in preod-Krito pod vplivom svojih osebnih ali celo ljubezenskih odnosov do soljudi. Že kar od kraja nam je predstavil Jakoba Rudo kot obupanca, ki mu nekako nismo mogli prav verjeti, da je njegov življenjski °l)up tako popolnoma upravičen. Danes, ko ga poznamo že skoraj P°lnih petdeset let, razumemo, da je njegova nekoliko cankarska natura podlegla udarcem, ki si jih je bil sam zadajal' s svojo lahkomiselnostjo in razvratnostjo. Njegovo vest teži krivda, ki si jo je nakopal pred svojim domom in pred svojo rajnko ženo, ki ju je obadva dolga leta zanemarjal, ubijal in nazadnje v resnici ugonobil, lako potrtega zadene nenadoma spoznanje, da bi bil sposoben novega zločina: — žrtvovati lastno hčer, da bi rešil sebe in svoje oobro. Njegov samomor je v takem duševnem razpoloženju za gledalca opravičen — in,je odrešenje. »Prva stopnja je ljubezen, oruga pijanost in tretja smrt. Smrt je superlativ zemeljske sreče.« /e pred »Jakobom Rudo« pa je napisal Cankar v 1. 1897 — star Jp bil takrat koma j enaindvajset let — svojo prvo dramo »Romantične duše«, ki je izšla šele po njegovi smrti. Na prvi pogled je drama silno nebogljemv Če pa upoštevamo cankarsko naturo junaka ' r- Mlakarja, nam postane hitro razumljivejša. Morda mu je služil {)t model politik dr. Ivan Tavčar — »program sem jaz!«1 Na tak model obesiti romantično ljubezen do mladostne, bolne Pavle — Je nemogoče. A če pozabimo na model in gledamo bolj na avtorja. Postane drama hitro bolj življenjska in bolj resnična. Napisana ■n. zgrajena je umetniško, dialog je duhovit, živahen — ob dobri ■gri bi bila morala uspeti. Cankar je prav gotovo ni zadržal v založnikovi miznici zaradi — »nezrelosti«. Motil ga je model, na kate-reSa je bil pokazal s prstom — in motila ga je preočitna sorodnost 8 komedijo »Za narodov blagor«, ki jo je napisal tri leta pozneje. Romantične duše« so mu bile postale samo zasnutek poznejše komedije. Dr. Mlakar je dr. Grozd in dr. Delak je dr. Gruden. Polovico or. Grudna in njegove žene Helene, romantično polovico, nosi v - 61 - »Romantičnih dušah« Mlakarjev bivši koncipient (lr. Strncn. Jabolko spora je mesto mlade punčke Pavle bogati nerodnež Aleksij pl. Gornik. To jabolko ne kaže samo s svojim krstnim imenom, ampak z vsem svojim dejanjem in nehanjem — na ruske vzore. V »Jakobu Rudi« je šlo za problem izkoriščanja in celo za žrtvovanje lastnega otroka. Pri komediji »Za narodov blagor« je najbolj važno to, da je postavil Cankar prvikrat na oder socialista revolucionarja, ki je zagrmel: »Pritegnite svoje pasove... Vašo polno mizo bodo zasedli tisti pozabljeni hlapci... Zakaj začenja se boj ...« Tudi »Kralj na Betajnovi« je politična drama. Že Mlakar in ; Grozd sta bila nasilna politična in gospodarska tipa. V Kantorju je pokazal Cankar kakor v »Hudodelcu« (Knjiga za lahkomiselne | ljudi) nietzschejanskega nadčloveka, ki koraka brezobzirno »preko gorkih človeških trupel.« S čudovito dramsko tehniko, ki je res j »železna«, kakor jo je hotel imeti, nam pokaže in dokaže, kako je j bil tedanji kapitalistični družbeni red neogibno tak, da je moral krvavi Kantor zmagati in revolucionar Maks Krneč žalostno propasti. Katoliški cerkveni bog in župnikov kozolec sta režirala; »hudodelec Kantor pa se je »vdal v božjo voljo«, ker so bebasti sodniki kakor slepi klečeplazili pred bogastvom. Najbolj politična drama so »Hlapci«, ki jih je napisal v 1. 1909, ponajveč- menda v tistih mesecih, ko je bili v gostih pri sarajevskem nadškofu Stadlerju. Na čelu nosi drama citat iz Shakespeara: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je, ter ostane, da naturi tako-rekoč ogledalo drži...« Takrat sem bil očital pesniku, da njegovo ogledalo ni gladko in pravilno, kakor bi moralo biti — da je, narobe, izkrivljeno in celo facetirano — in da so zato tudi podobo v njem izkrivljene in karikirane. Očital sem mu bil, da se lovi med satirično komedijo in tragedijo. Živel sem takrat na Štajerskem in tam razmere niso bile tako pretirane, pritirane do skrajnih mej spodobnosti, kakor so bile na Kranjskem. Tam je šlo v glavnem za boj med Slovenci in Nemci ter nemškutarji, tu se je bil najostrejši boj med klerikalizmom in liberalizmom. Morda je imel Cankar vseeno prav, ko je pokazal učitelja Komarja in učiteljico Minko kot dve smešni karikaturi. A bržeaš ni imel prav, da ni mogočnega župnika in klerikalnega učitelja Hvastjo čisto nič karikiral. Narobe: postaril ju je kot dve precej simpatični in nič potvorjeni figuri. A to je bila tudi vsa koncesija, ki jo je dal svojim gostiteljem v sarajevski nadškofiji. Bila je samo zunanja koncesija. Idejno je pokazal v župniku istega nietzschejanskega »hudodelca« kakor v Kantorju in drugod. Župnik govori Jermanu: »Razglasili so me za krvoločnika in okrut-neža, ki pohodi, kar mu je na poti in se ne meni za jok trpečih.. • — 62 - Ali eno je potrebno in je ukaz: da pokaže name, kadar ga vprašajo, kdo mu je gospodar... Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast..^ Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; Vse drugo je privesek in olepšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, ?^vb°do grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen. — “rišel sem, da vam to povem, preden se vam izpolni sodba, ki jo sami zahtevate. Moja duša bo čista.« — Duša »hudodelčeva* bo čista. — je jasna izpoved nietzschejanskega nasilnika v popovski halji svete vatikanske cerkve. In konec dramo... Jerman ima slabo vest pred svojo materjo, ^ je vsa vdana Bogu in sveti katoliški cerkvi — in zahteva od “Jega, da se spokori. Mati leži na smrtni postelji. Zdravnik in župnik, oba sta rekla, da je s svojo nepokorščino vsaj za trenutek Prikrajšal materi življenje. Jerman stoji ob materini smrtni postelji ln jo prosi blagoslova, dolgo jo prosi. Mati ne odpre oči, ne razmakne nst, mati se mu ne nasmehne — ne da mu blagoslova. »Usta so mirna, oko molči... Vstani, popotnik, brez blagoslova! Jerman (vzame svečo, nese jo do pisalne mize, pogleda na ^teno, kjer visi razpelo). Tam si? Nikoli še te nisem videl... 1 ozdravljen mi, Nazarenec, zdaj te poznam, tebe in tvoje srce... Zdaj pozna Nazarenca, ki je govoril skozi župnikova usta — vatikanski ukaz. — »(Odpre miznico in vzame revolver.)« — Iz obupa, ker ga mati morda kolne, ker mu noče dati blagoslova, obsojenemu na pregnanstvo — zato hoče v smrt. Kakor Maksu Krnecu mu je pri duši: »Storili ste mi veliko škodo, oče, da ste me napravili tako majhnega in slabega ... Naj bo kakor je božja volja.« Kakor Je bil Maks Kmec prešibak 1. 1902. in je prepustil maščevanje ^Uzarju, tako je bil zdaj — po Sarajevu — vi. 1909. Jerman prešibek, da bi še »zboroval«, in je odložil »življenje« na pleča kovača ^-alandra — »Ob vaših plečih bo slonelo življenje!« — sam pa se je ^ameril v smrt. Ni se čutil krivega pred seboj, samo pred materjo čutil krivdo — ni se bil izpreobrnil, v Nazarencu je videl župnika, tako je gledal na družbo in na življenje kakor prej — samo slabost Sa Je obšla — in je vzel revolver: »Komu bi rekel zbogom? Kdo bi odzdravil, če bi ga pozdravljal?« In zdaj se ni zgodilo »nekaj, kar« bi bilo — »toliko kot čudež« Obrani Spisi 14j Uvod XV) in nista se »v daljavi« zganila in se QSlasila »kakor kor angelov«... Zelo preprosto se je zgodilo: — V M zraven se je mati na smrtni postelji, morda v svoji zadnji uri, yseeno omečila in se skesala in poklicala sina: »Franc!« In Lojzka se v skrbeh za dragega, vrnila k njemu, »v plašč ogrnjena.« Jerman P® je čutil, da je slutila njegov obup — sprejel jo je: - 63 - Igralec Danilo. Tvan Cankar, sestre Rohrmanove in Jula Vovkova na Bledu 1910. leta »Slišala si! Duša, dekle, žena! Daj, da naju blagoslovi!« In jo je povedel k materi, da sprejmeta blagoslov na pot v pregnastvo — in v življenje. Tako je ostal Ivan Cankar v svojih »Hlapcih« na isti ravni revolucionarni črti, samo še bolj odločno, skoraj izzivajoče (Nazarenec!) kakor v svojih prejšnjih socialnih dramah. Nič ne kaže, da bi bil konec »Hlapcev« v kakšni »psihološki zvezi s pesnikovim verskim doživljajem v Sarajevu.« Ta ugotovitev je potrebna, ker sem bil slišal celo progresivnega človeka, ki se mu je zdelo, da se je Jerman nazadnje — spreobrnil. — 64 — Fran Lipah: CANKARJEVI IGRALCI Opisati hočem na kratko značaj igranja nekaterih izrazitih Cankarjevih interpretov v naši Drami, toda samo v tistih vlogah in tistih igralcev, s katerimi sem sam igral ali jih opetovano videl in dobro poznal. Jasno je, da tistih, ki so še danes nuni prvimi sodelavci našega odra, ne bom opisoval, temveč samo bivše naše tovariše, ki jih danes ni več med nami. S tem bodi podan tudi majhen pridevek k zgodovini našega odra, obenem pa naj bo ta opis namenjen tistim ljubiteljem naše Drame, ki teh igralcev niso poznali ali pa so že pozabili nanje. Vsak ve, da ni mogoče opisati slike; moraš jo videti. Prav tako ni mogoče predočiti igre Bernhardtove. E. Duše, J. Kahiza, Kačalova (kar smo nedavno videli v filmu, so le uveli spominski venci!), Moskvina in drugih. Vsi tozadevni življenjepisi, eseji, umetniški °risi o slavnih igralcih nam prav malo povedo, Zato tudi o naših gledaliških mojstrih in prvih pionirjih nimamo drugega) kot samo nekaj slik. Le od tistih, ki so jih bili gledali, zvemo par skopih besed: »Krasno je igral! Imenitno! Nepozaben je! Ne morem vam povedati! Nihče ne zna tako!... Ali, še enkrat bi ga rad videl!« In vsakem 11 zmanjka besed, v očeh pa Se mu užge plamen, ki ga Prižiga spomin na vse tisto, česar se z besedo ne da povedati. Da se s pom ni mol samo na Borštnikovega Kantorja! Prvo, kar lahko rečemo, je to, da njegove praVe slike sploh ne moremo podati, čeprav imamo njegovo govorico, hojo, kretnje, postavo in vso igro zelo dobro, skoro nepozabljivo pred očmi in v spominu. Poizk usimo! Prvi nastop v I. dejanju. Hana: »Oče gre!« Od leve se sliši glasno govorjenje prihajajočega Kantorja. Po Predsledku vstopi D anilo. (župnik) in malce za njim šele Kantor. Lica mu ni videti, obrnjen je od občinstva, toda takoj opaziš nizko s|roko postavo, težkopadno hojo, porazno in strahotno poudarjeno, yase zagrizeno mirnost, s katero se bliža obešalniku, obesi nanj Klobuk in palico ter si slači usnjati suknjič. Zdelo se mi je, da traja 'jse to vsaj dvajset minut; zdelo se mi je pa to šele pozneje, po igri, ' ru8'i dan, čez mesec dni in še danes — zakaj v gledališču je bilo usti trenutek tiho kot v grobu. In Borštnikovega obraza niti videli "isino, spregovoril ni na odru še nobene besede! Šele nato se počasi oi)rne in zagledali smo njegov skoro dobrodušni, vsakdanji, že od »ekje znani obraz, zaslišali njegov topli, žametni baritonski glas, ko Prijazno povabi župnika k mizi z malo gesto: - 65 - »Izvolite, gospod župnik!« Župnik Danilo sede na stol, ki mu ga je bil pokazal s tisto malo, za Borštnika tako tipično gesto, toda tako, da Danilo ni mogel nikamor drugam sesti kot tja; ne Danilo, ne noben drug župnik in noben človek sploh. Sugestija je začela svojo orgijo nad župnikom — nad gledalci, po vsem teatru se je nevidno širila prav do stropa zadnje galerije. In vendar je bil Borštnikov glas tako topel in dobrikav! Zaslutil pa si strahoma, da se v tem glasu nekaj skriva, da nekaj strašnega tli pod tem ugaslim pepelom. Ko rezko, toda samo malo nakazano, reče Hani: »Prinesi steklenico in narezek«, si vztrepetal in takoj se ti je j razgrnila pred očmi Hanina usoda in videl si, da imaš pred seboj pošastnega, toda na zunaj vsakdanje prijaznega človeka. Začel si se ga bati in nisi vedel, zakaj. Skriti vulkan je začel bobneti samo od daleč, in ko odslovi Hano kratko in ostro: »Že dobro!«, ■> 1 nisi Hane več videl, izgubljena je tvojim očem, sebi in vsemu svetu. Hane ni več. Vulkan že deluje, strah pred izbruhom se širi vsenaokrog, vse trepeče pred skritim ognjem in žgočo lavo, ki bo vsak hip uničila vse pred seboj. Občinstvo je tiho, kot da nihče več ne diha, kot da t« niso več živi ljudje. Partner župnik sam ni več varen pred tem strahom, tako da se zmoti in reče Kantorju: »Le govorite, gospod župnik!« (Mesto: »g. Kantor«.) Občinstvo bi se papačiju prav rado zasmejalo, toda slišati ni bilo drugega ko< samo majhen, komaj slišen šelest na dijaškem stojišču. Po prvem Borštnikovem odhodu z odra je publika zopet zadi- j hala in tedaj si se začel zavedati, da si vendarle — samo v gledališču. Vse je minilo, kakor da je oblak mimo šel. vse si je oddahnilo — —-zakaj Kantorja ni več. * Mogoče si se spomnil, s kakim prezirom je rekel: »Hana je se; vedno dekla«, ker si dokončno spoznal Hanino usodo, na kateri je Borštnikov pečat, ki ga ne bo nihče več odtrgal. Spomnil si se, kako mefistofelsko je nalival vinozneje Se spomniš na te posameznosti. ^ Največji tak detajl Borštnikovega demonstva je bil prizor s Puško: »Kaj je imel oče?... Oče je imel palico!« Zadnji stavek je d tako porazno sugestiven radi mirne grožnje, prikrite, neslutene Sroze, da je odmeval po vseh gledalcih, po stavbi, po ulici in bil uničen, ker si tudi ti verjel. (Edini stavek v vsej igri, ki ga je Borštnik glasneje izgovoril, zakričal ni niti enkrat). Ko otroci oddi-“eio, se Kantor sam pred seboj strese, polasti se ga nemirna težka slutnja kot občutek bolezni, takoj pa se zdrami, vzravna, sram ga je teh občutkov in vedro nadaljuje svoja zločinstva. — 67 - Prizor s sodnikom je samo še nadaljevanje igračkanja z oblastjo. Kot je prej ovil okrog mezinca župnika, tako sedaj pretenta tudi sodnika in ko mu mirno reče: »Jaz sem ga ubil«, občinstvu zastane dih... sedaj je konec vsega, konec Kantorja in igre, toda komaj viden Borštnikov nasmeh skritega prezira, zločinske loka-vosti in igranega zadovoljstva te tirajo v neznano strahoto, ki bo zdaj zdaj prišla, ker mora priti... lil Borštnik jo čuti, trese se, ko se pripravlja na najhujše. Slovo od Francke. Toplina, ljubezen očetovskega srca, otroška in vdana izpoved ... Vse je tvegano, vse išče usmiljenja ... Borštnik joka ... Besedo »Francka« izgovarja komaj napol, grize se v ustnico, nozdrvi se mu širijo, lovi se za sapo, jok je v glasu, v grlu zadržano grgrajoče, pojemajoče, bolno hropenje, tresejo se mu roke, ki se niso še nikoli; slabič, otrok in človek .. . komaj še zločinec. Zdaj vzbuja sočustvovanje, usmiljenje in ko pridejo volivci, je čisto jasno, da ga po takem govoru, s tako doslednostjo in tako znano kantorsko logiko morajo vsi voliti. — Ko pa govori: »jaz moram po tej poti...«, je ta njegov »moram« tragičen v tonu, v zagrizenosti, jasen kot beli dan. Ko pa župnik reče: »Res je« — takrat se Kantor strese, ker se je v njem ponovilo isto kot v prizoru s Francko, nekaj, kar se odgnati ne da več, in vidi vse jasno, kaj je storil in kakšni so ljudje okrog njega. Borštnik trči, roka se mu trese, daje si poguma, nervozno se smehlja... pošastni molk, oči mu buli jo in kriče na glas. Tragedija se začenja, zbesni in zadivja v nas vseh in nas ne zapusti ves večer, ne drugi dan in ves teden ne in ne danes. Ko se pride Borštnik priklonit, ploskajo prav malo. iz navade, ker se niti ne zavedajo, da je to samo igra in Kantor samo igralec Kr. zemaljskog narodnog kazališta. Ko pa odide z odra. zabuči blazno ploskanje, ker šele sedaj so se zbudili v gledalcih ljudje. Kantor se ne prikaže več... Spet je Borštnik, nedostopen, vase zaklenjen, poln prikrite muke, skeleče boli in napol starček, ki bo še ta večer capljal počasi s kovčkom proti kolodvoru, mir na zunaj, v sebi žgočo lavo spečega vulkana, nad seboj pa neumrljivo slavo in ponos velikega slovenskega igralca. * Izmed Cankarjevih igralcev izven naše Drame omenjamo V. Podgorsko kot eno najmočnejših Jacint ter Irmo Polakovo kot nepozabno županjo iz »Pohujšanja«. Kdor je slišal njuno slovenščino na zagrebški pozornici, je moral ostrmeti' nad Jacintinimi verzi v II. dejanju, ki jih je govorila in igrala z dovršeno tehniko in obenem tako domače, da ti je bila Ja- — 68 — cinta popolnoma blizu in že znana. Županjo Polakice je odlikovala prav taka govorica, še večja domačnost, čudovit humor, že blizu lahke frivolnosti, katero pa je popolnoma izbrisala usmiljenja vredna smešnost te županjske krepostnice in prisrčen smeh občinstva. Imel si sredi Zagreba vtis, da si nekje v Sloveniji, tam okrog šiške nekje ali pa vsaj v zagorskili Šestinah poleg hrvatskega stolnega grada. Ni Uiogoče povedati ali označiti, kako je tema umetnicama bilo mogoče ze s prvim nastopom pričarati vso poezijo Cankarjevih verzov (Jacinta) in neposredno soseščino, vaščansko podomačnost v umetniško tako prikupnem načinu (županja). * Vsak igralec najde v svojem repertoarju po eno ali več vlog, katerih se mu ni treba nič učiti, vse pogodi že na prvi vaji, celo tekst se nauči v takem primeru kar mimogrede. Temu pravijo, »da mu vloga leži«. To velja predvsem za karakterne igralce, manj pa za junake in intrigante, za ljubimce pa sploh ne. Šolski nadzornik Iilopov iz »Revizorja« je bila ena izmed takih ylog Pavla Ločnika. Pri Cankarju pa še bolj stari Krneč iz »Kralja ,la Betajnovi«. Ločnik je imel veliko zalogo slovenskih kmečkih tipov. Toda pri njegovem Krncu že na vaji ni bilo treba režiserju nič govoriti ali ga opominjati. Njegov Krneč je bil tako preplosto 'gran, tako naš in ves naš, da ga danes ne najdeš zlepa. Pol ceste. °starijskega zastonjkarstva, prezebe in pomanjkanja je prinesel s seboj že pri prvem nastopu. Ko prosi Kantorja za suknjo, se ti zasmili ta nesrečni »vbogajme« in kar govori tisto bore malo o sinu, prežeto z očetovsko ljubeznijo, ki pa ob eni sami Kantorjevi besedi, takoj splahni. Kurentov »Še ga nalijmo!« ga čisto razumljivo naravno zapelje v proletarsko pijančevanje. V tem smislu je Ločnik predočil — ne z gesto, ne s tonom, ne z mimiko, temveč z vsem svojini Krncem — celo procesijo zapitega uboštva. Njegov molk o tem, kar ve, je prepojen z alkoholom, da se ti zasmili, in Kantor se pač lahko z njim igra kot pek s testom. * Kot bivši učiteljski robot pa je naslikal vso usmiljenja vredno klavrnost tega stanu v tistih časih v nepozabni in edinstveni krea-Clii učitelja Komarja (»Hlapci«). Na skušnjah smo se mu hodili *uiejat, v resnici pa smo ga občudovali. Nisi vedel ali govori Cankarja ali po svoje izmišljeni tekst. Večkrat je rekel režiserju Šestu: »Prosim, kar pustite! Bom že! Vem dobro, kako! Zdaj jih bom, te hudiče, ki so me mučiliJ« Mislil je pri tem na župane, župniki' in - 69 - učitelje, ki .so nekoč križali njegovo šolmaštrsko pot. In res se je [ v njegovem Komarju zrcalila vsa revščina in ubogost takratne pode- : želske gospode in »gospode«. S kako razliko v tonu je govoril z župnikom, nadučiteljem, Jermanom in drugimi, kako je že v glasu naznačil, koga ima pred seboj in kako je treba z njim češnje zobati. To je zmogel samo tak igralec, ki je vse to sam doživel, ki je vse to sovražil in hotel to tudi meščanom povedati, ki tega ne poznajo. Seveda je zmogel to samo tako talentirani igralec kot je bil Ločnik; j zakaj on je bil eden izmed redkih naravnih in od narave bogato obdarjenih slovenskih igralcev. Postal je naravnost tragičen, ko je venomer vohal za vinom, ! se zanj prav poceni prodajal, dražil vso okolico, bil sršenast, nevo- : ščljiv, opravljiv in potem tako kameleonsko izpremenjen v II. de- ; janju. Ta Ločnikova igra je bila bolj fotografija Komarjeve okolice kot Komarja samega. V njej je bila obtožba nad vso to okolico. Res ! ga je že Cankar zelo močno naslikal, vendar je v Ločniku Komar še zrasel in je bil kolektivna slika svojega stanu in obenem protest proti vsem, ki so zagrešili vse te različne Komarje. Krstna predstava »Hlapcev« (9 let po knjižni izdaji) v režiji prof. Šesta je bila 11. decembra 1919, ko je bila bivša Jugoslavija eno leto stara, ko so bili vsi naši ljudje zagrenjeni zaradi Koroške in ko je naša drama še žalovala za Borštnikom. Občinstvo se za igro ni navdušilo, ker je bila tista doba bolj prikladna za »Tugomera« kot za »Hlapce«. Vendar je igra več kot dostojno uspela. Izvrsten je bil župnik R. Pregarca, ki ga je igral z dostojanstvom, katerega je znal ta odlični igralec nakazati samo z nekaj ostrimi potezami in zanj tipičnim odsekanim tonom. Bil je interpret, ki bi bil dragocen član vsake igralske družine. Temperamenten in živ je bil Martinčevič kot Jerman. Hvastjo je igral Gabrščik, ki je bil pozneje prvi Klavdij v »Hamletu«. Že takrat je prvačila med učiteljicami originalna Minka Polonce Juvanove, ki jo je igrala še v dveh poznejših uprizoritvah. Isto tako Danilo kot Kalander, okinčan z vsemi ganljivimi rekviziti iz stare »Čitalnice«. To pa ni bila samo izvrstna maska in obleka (v obeh je bil Danilo zelo skrben in vzgleden), temveč je bila pn • njem natančno vidna trdna volja, posnemati naše kmečke ljudi v govorici, v tonu, hoji in gestah — kakor so pač naše ljudi predstavljali »čitalničarji«, predvsem Verovšek. Za meščane je bil to pravi panoptikum, današnje odrsko stremljenje pa je drugačno, čeprav jih po zunanji pristnosti, — le težko dosegamo! Tudi Danilo je igral — 70 - Kalandra v treh uprizoritvah in je postal njegov kovač na našem °dru že lik, ki ga ni bilo mogoče pogrešati. — V petih zasedbah je ‘grala Jermanovo mater A. Rakarjeva, ki je podala toplo materin-« sko skrb, težave in vsakdanjo brigo, posebno pa neločljivo ljubezen do sina. — Ravno tako je igral v petih zasedbah Piska Jože Plut, C1gar pretentani pijanček je postal nenadomestljiv in tradicionalen rekvizit v »Hlapcih«, da nismo mogli in ne hoteli pomisliti na koga drugega v tej vlogi. Celo kritik je zapisal »da bi vsak policaj mislil, da ima opraviti s-pristnim pijancem. Je bil hude vrste pijanec. Pa Tendar ni pretiraval« in »Pisek je Plutova najboljša vloga.« — »Hlapci« na našem odru v sez. 1922-23 Pri prvi uprizoritvi bodi omenjen še Rakuša (krčmar), ki je bil takrat šele začetnik, pozneje pa odličen član hrvaškega odra (umorjen od fašistov med okupacijo). — Prav originalen Nace je bil tudi vzorni inspicient B. Smerkolj. On je prinesel na sceno predpotopno P°dobo iz »doline Jozafat«. To je bil ktnetiček iz Vodnikovih ča-Sov> dobra starinska slika s končnice na panju. Nepozaben! V isti režiji smo ponovili »Hlapce« v sezoni 1922/23. Tokrat je 'gral župnika Rogoz z znano! rutino, toda mnogo bolj zunanje, z Nekako duhovniško — cezarsko masko, stoodstotno mrzlo in tiransko. vendar odlično. Emil Kralj je tokrat in v sezoni 1926/27 igral Jermana. Njegova igra je bila naravna, preprosta, prisrčna in kar Je Posebno odlikovalo tega markantnega igralca: bil je vedno poln samozavesti, celo ponosa, ki ni bil prazen ali odvraten, temveč mo-Zat- Njegov govor koncem IV. dejanja je bila umetnina zase: iz Prvotnega mirnega, milega stila, zraste pod vplivom množice v trp-eSa, toda ostrega borca, ki je neustrašen in besen, dokler mu na koncu ne odpove duševna in telesna moč, da se zruši In pretrese ; gledalca v dno srca. Odličen Hvastja je bil R. Železnik, ki za določene odrske tipe dosedaj še ni našel naslednika. Njegovega Hvastjo označuje posebno to, da se je krčevito boril s publiko, da se mu ne bi smejala. Njegova igra' je šla v gotovih vlogah prav na rob komike, pa jo je vedno v pravem trenutku sunkoma okrenil na resno stran. To se je njegovemu prefinjenemu okusu vedno posrečilo. Samonikel je bil župnik J. Koviča (Kralj na Betajnovi). Nje- ! govo igro je značila mirnost, okrogla uglajenost in domača vsakda-; njost, da se ti je zdelo vse njegovo početje naravno in samq od i sebe razumljivo. Njegov prizor z Lužarico je bila resnična igralska umetnina: kako je bil ves v zadregi, kako je vrtil v rokah cigaro in kako si čutil, da je ves pod Kantor^evim vplivom. Nepozaben! ; Dolgo vrsto slovenskih Cankarjevih igralcev bi še lahko navedli' i med katerimi so slavna imena: Bukšekova, A. Danilova, Medvedova, j Ogrinčeva, Polakova, Severjeva, Betetto, Daneš, Križaj, Nučič, Ve-1 rovšek in toliko drugih, da lahko rečemo, da ni slovenskega igralca,: ki ni igral vsaj v eni Cankarjevi igri. Večina jih je igrala v premnogih njegovih delih in v istem delu tekom let po več vlog. I Pavel Golia: SREČANJE S CANKARJEM ' V začetku 1914. leta sem bil dodeljen ljubljanskemu, 17. ]>olku.! in se preselil iz Trsta v Ljubljano. Kmalu sem se seznanil z ljubljanskimi književniki Župančičem, Žigonom, Levstikom, Golarjem, La* j hom, I. Albrehtom in slikarji Sternenom, Jakopičem, Gasparijem Tratnikom i. dr. (S Pugljem in Vavpotičem sem se poznal še iz Novega mesta.) Sprejeli so me toplo in prijateljsko in mnogo sem se družil z njimi. Cankar, ki je živel na Rožniku, je tisti čas verjetno bolj redko prihajal v Ljubljano med svoje prijatelje. Večkrat sel® se prav z namenom. Ha bi se seznanil z njim, podal v njegovo rezi* denco na prijaznem gričku nad Ljubljano, a zmeraj brez uspeha' Gospodinja je rekla danes, da ga ni doma, jutri, da dela in ga ne sme motiti i. t. d. Razumel sem, da ne more biti vsakemu, ki se žel) seznaniti z njim, na voljo. Odločitev, kje in kedaj se bom seznanil s Cankarjem, sem prepustil slučaju. Poleti me je obiskal moj dobri prijatelj Egon Gabrijelčič, ki je bil tudi poročnik pri tržaškemu regimentu. V Trstu sva živela ve® let skupaj, o počitnicah sva se obiskavala. jaz njega v Tolminu, ofl - 72 — mene v Novem mestu. V Trstu sva v knjigarni Jaka Štoke, takrat zelo popularnega avtorja burke »Moč uniforme« kupovala slovenske knjige in ~ kakor mnogo mnogo tržaških Slovencev — napeto pričakovala vsako Cankarjevo novost. Izid nove Cankarjeve knjige Je bil med Slovenci v Trstu res dogodek. Kamorkoli si prišel, v kavarno ali restavracijo »Balkan«, v kavarno »Commercio«, na kako prireditev ali v katero koli izmed slovenskih gostilen, prav Kotovo si povsod naletel na krog, ki je sentimentalno ali živahno, vsekakor pa z velikim zanimanjem razpravljal o novi Cankarjevi knjigi. Gabrijelčič pride torej v Ljubljano. Med prvimi željami, ki jili Je izrazil, je bila želja, da bi se seznanil z Ivanom Cankarjem. Sla sva na Rožnik in imela — srečo. Cankar je sedel v gostilniški s°bi. Seznanili smo se. Cankar je bil ta dan izredno dobro razpoložen. Moj prijatelj ^Ju Je bil nad vse všeč. Razgovor je postal kmalu zelo živahen. Vj-ankar se je obračal l>olj h Gabrijelčiču kakor k meni, sčasoma skoraj samo še k njemu. Zanimalo ga je njegovo življenje, spraševal ga je o njegovem razmerju do komandantov, do tovarišev, do niostva, o življenju v polku, o tržaški družbi, ne vem, o čem še. »ečkrat je vzkliknil: Vi ste pa res fejst fant! Gabrijelčič je bil temperamenten mlad mož, zelo močne, a lepe postave in prijetnega, zaupljivega obraza. Njegovi odgovori so slikovito, plastično in s humorjem predstavljali zvedavemu sobesedniku odnose in občutja mladega Slovenca oficirja. Vendar je skušal ves cas obrniti razgovor v drugo smer. To se mu je naposled tudi Posrečilo. Že v prvih tržaških letih so ga vznemirjali — tudi v Trstu Mnogoštevilni -— »slovenski Jugoslovani«. Če je bil le en Srb ali Hrvat prisoten v družbi, so ti ljudje — po njih mnenju — govorili srbo - hrvatsko, v resnici pa nekak spakedrani slovansko - slovenski v°lapik z naglasom na prvem zlogu besede, ki so ga težko razumeli celo Slovenci, kaj šele Srbi in Hrvati. Predvsem so smatrali ti ljudje likvidacijo slovenskega jezika za najlepši, najprikladnejši in neob-nodni dar, ki naj ga prineso Slovenci v jugoslovansko skupnost. K-akor je govoril Gabrijelčič z zanosom o Srbih in z navdušenjem 'n strokovnim znanjem veličal srbske zmage v balkanski vojni, je fjugoslovene« do žalitev strastno napadal v debatah in jtti imenoval '^dajalce, klečeplazce in še hujše. Zaradi »srbofilstva« je imel tudi s*užbeno sitnosti, toda zadeve te vrste so takrat v regimetu, zlasti v tržaškem »mil je ju« najraje dobrohotno obravnavali. Tožnik se je nioral Gabrijelčiču celo opravičiti. Jasno je, tla bi moj prijatelj, - 73 - s Cankarjem sedaj osebno znan, rad slišal iz ust oboževanega pisatelja potrditev svojega mnenja in stališča. Cankar se je zelo živahno razgovoril o »jugoslovenščini«, o šlevah in revah, ki sc mečejo po tleh in ponujajo in prodajajo svoj materni jezik. Slovenstvo rešujejo s tem, da ga izdajajo. Hlapci, me-šetarji, koritarji, profitarji, ki ne verjamejo ne vase, ne v svoj narod! — Pozorno sva ga poslušala, Gabrijelčič je sijal od radosti in Cankar ga je zmeraj bolj krepko trepljal po ramenih. Slovo je bilo prisrčno. Cankar, ki je videl Gabrijelčiča ta dan prvič in poslednjič, mu je zapustil v »Podobah iz sanj« lep spomin. Cankarja sem še večkrat srečal v tej ali.oni družbi. Moje pesmi, ki so začele izhajati v »Slovanu«, je pohvalil —- tako so mi rekli prijatelji — do večjega zbližanja med menoj in njim pa ni prišlo. Potem se je začela vojna. , Sredi februarja 1915. je padel Gabrijelčič v Karpatih, jaz sem sredi septembra 1915. zapustil avstrijsko armado in monarhijo. Matuška me je ljubeznivo sprejela v svoje okrilje. * 1917. sem v takratnem Petrogradu spraševal po Cankarjevih prevodih. Zvedel sem, da je prevedel naš rojak in moj nekdanji sošolec v Novem, mestu Janko Lavrin »Hišo Marije Pomočnice«-Pravili so mi, da je bila knjiga kmalu po izidu razprodana in da je izšla še ena Cankarjeva knjiga v Lavrinovem prevodu. Katera, ne vem. ,v 1918. leta je krožilo med Slovenci v Moskvi več Cankarjevih knjig. Verjetno so jih naši ljudje (ujetniki in pribežniki) prinesli s seboj. Moskvo sem zapustil zadnje dni novembra 1918. in dospel via Kiev, Odesa, Carigrad 29. decembra v Solun. Tu me je močno pretresla vest o Cankarjevi smrti, ki je verjetno z veliko zakasnitvijo dospela v Solun. Solunski časopis^ so bili polni nekrolgov o Cankarju. ,v Februarja 1919. sem nastopil službo dramaturga vi Narodnem gledališču v Ljubljani. Od Cankarjevih zrelih dramskih del sem našel neuprizorjene le še »Hlapce«. Drama jih je začela pripravljati za sezono 1919/1920. Vlogo župnika je študiral še Ignacij Borštnik, a je pred uprizoritvijo umrl. Takrat sem se srečal s Cankarjem poslednjikrat in se nisem ločil več od njega. — 74 — Dušan Skedl: CANKARJEVA DRAMATIKA NA NAŠEM ODRU Čeprav ne leži težišče Cankarjevega pisateljskega dela v dramatiki, Predstavlja njegova dramatska dejavnost višek našega dosedanjega snovanja v tej smeri. Zaslug za to nima samo večja ali manjša umetniška dognanost njegovih sedmih dramskih spisov, temveč tudi njih vse večji '•spehi na odrskih deskah. Cankar — dramatik j« postal tekom nekaj desetletij osrednji problem slovenskega gledališča, ob katerem se preskuša zmogljivost in umetniška zrelost vseh tvorcev gledališke predstave °d režiserja in inscenatorja preko igralcev do občinstva in kritike. Prvi Cankarjevi dramatski poizkusi segajo v čase njegovega srednje-“°'stva. Že kot četrtošolec je izročil Borštniku neko enodejanko, ki pa Wenda ni ugajala niti enemu niti drugemu in se je njena usoda verjetno dopolnila v peči. Tudi z »Romantičnimi dušami« (1897), prvim resnejšim dramskim delom ni bil zadovoljen. (Knjižno izdajo je delo doživelo šele leta 1922.), Temu prvencu je sledil leta 1898. »Jakob Ruda« Po uprizoritvi »Hamleta«, v katerem se je Cankar preizkusil kot Prevajalec, je »Jakob Ruda« njegovo prvo izvirno delo, ki je našlo pot na oder. Odrski krst je doživela drama v sezoni 1899—1900 (16. marca nekai Pred izidom knjige. Premiere Cankar sam ni videl. V po-» sebno velik uspeh uprizoritve ni verjel. Delo se mu' je zdelo še preveč nezrelo, ugajal mu je le gladki dialog. Naslovno vlogo je predstavljal Borštnik, tedaj že kot gost, ker je leta (894 dalje deloval v Zagrebu. Ana je bila Ogrinčeva, Marta — A. Danilova, Dolinar — Deyl, Broš — Inemann, Dobnik — Verovšek. Alma — Polakova, Koželj — Danilo, Justin — Housa, Košuta — Orehek. Pne 13. oktobra 1900 so dajali »Rudo« drugikrat v isti zasedbi, le Broša Je igral Kovačič. _ Šele nekaj mesecev po prvi svetovni vihri, v Sezoni 1918/19 je »Jakob Kuda« doživel naslednjih 5 predstavi Od igralcev, ki so mu pripomogli • k prvemu uspehu, mu je ostal zvest le še Danilo, ki je delo tokrat rezi-in igral naslovno vlogo. Na premieri 29. januarja 1919, so nastopili še: Ana — Šaričeva, Marta — Bukšekova, Dolinar — Železnik, Broš — Peček. JJobnik — Bratina, Alma — M. Danilova, Koželj — Rasberger, Justin — Košuta — Hlebanja in v manjših vlogah J. in A. Drenovec, Smer-*c°lj. Kovač in Zorman. Ob 50-letnici Cankarjevega rojstva pride »Jakob Ruda« v sezoni ‘925/26 (12. maja 1926) znova na oder v režiji M. Skrbinška in njegovi ■nterpretaciji glavne vloge. Razen Šaričeve (Ana) so bili novi tudi vsi ®stali: Marta — Medvedova, Dolinar — Jerman, Broš — Ljpah, Dobnik — esar, Alma — Ježkova, Koželj — Drenovec, Justin — Kralj in Košuta ~~ Košič. Predstav je bilo 7. Zadnjikrat je bil »Jakob Ruda« na repertoarju v sezoni 1944/45 (10. oktobra 1944) in dosegel tokrat 11 predstav. Režija je bila v rokah'Milana y“jnška. Razen njega (Jakob Ruda) in Cesarja (Dobnik) so bili vsi ostali interpreti noyi: Ana — V. Juvanova. Marta — Kraljeva, Dolinar — Jsn, Broš — P. Kovič, Alma — M. Skrbinškova, Koželj — Nakrst, Justin Blaž, Košuta — Brezigar in trije delavci —• Dolinar. Miklavc in ‘f,mažič. — 75 — V celem je to Cankarjevo mladostno delo doživelo na našem osrednjem odru 4 uprizoritve s 25 predstavami. * Drugo Cankarjevo delo, ki se je uprizorilo na deskah tedanjega deželnega gledališča, je bil »Kralj na Betajnovi«. Drama je ob svojem knjižnem izidu (1902) dvignila mnogo prahu in različnih govoric, ki pa so vse vendar soglašale v napačnem mnenju, da predstavlja Kantor, ta »nadčlovek«, junaka drame. Nekateri kritiki so delu odrekali skoraj vsakršno možnost odrskega uspeha. l’o dolgotrajnem upiranju je končno na pritisk občinstva in igralcev le prišlo do uprizoritve v sezoni 1903/04. Cankar je sam prisostvoval skušnjam in bil navzoč tudi pri premieri 9. januarja 1904. Uspeh Cankarjeve drame je bil velik, k čemur so pripomogli tudi igralci: Lier kot Kantor, liana — Lierova, Francka — RUckova, Nina — Kreisova, Krneč — Dragutinovic, Maks — Boleška, župnik •— Verovšek, nadalje A. Danilova, Nučič, Con-skij in drugi. Drugikrat so igrali »Kralja na Betajnovi« šele v sezoni 1912/11? (25. marca 1913), ko je nastopil v vlogi Kuntorja Ig. Borštnik in s tem proslavil 30-letnico svojega odrskega dela, nepozaben vsem onim, ki so ga videli. Ninu je bila ponovno Kreisovu. Režiral je M. Skrbinšek, ki je nastopil kot Maks, poleg njega pu se je od igralcev, ki nastopajo še danes v Drami, tedaj uvefljavil Peček kot Krneč. , -V času po prvi svetovni vojni do danes je »Kralj na Betajnovi« doživel 6 uprizoritev naše Drame in sicer v sezoni 1918/19 (6 predstav), 1922/23 (6 predstav), 1931/32 (8 predstav), gostovanje mariborske Drame z eno predstavo v februarju 1939 in ponovitev iste v sezonah 1941/42 in 1942/43 (15 predstav), uprizoritev SNG na osvobojenem ozemlju v februarju 1944 (5 predstav) in zadnjikrat v stfzoni 1946/47 (25 predstav). Prva povojna uprizoritev je bila 17. decembra 1918. Režiser je bil Danilo, Kantor — Borštnik k. g., liana — Bukšekovu, Francka — Marja-•novič-Markova, Nina — Šaričeva, Krneč — Rasberger, Maks — Železnik, župnik — Danilo, Bernot — Peček, sodnik — Bratinu, .sodnikova žena — Šifrer jeva, Lužarica — P. Juvanova, oskrbnik — Ločnik, Koprivec — /<>■-man in kmetje — J. Drenovec, Leljak in Strniša. Druga je bila II. decembra 1922 ob četrti obletnici Cankarjeve smrti. Režiser je bil M. Skrbinšek, ki je tudi sam igral Kantorja, liana — Wintrov.a, Francka — Šaričeva, Nina —Gabrijelčičeva, Krneč —Ločnik, Maks — Železnik, župnik Lipah, Bernot — Peček, sodnik — Perčič, sodnikova žena — Zborilova, Lužarica — Rakarjeva, oskrbnik — Kumar, Koprivec — Med ven, kmetje — Smerkolj, Markič in Cesar. Tretja uprizoritev pa je bila 26. septembra 1931, v režiji C. Debevca: Kantor — Levar, Hana — Marija Vera, Francka — M. Danilova, Ninu -—‘J Šaričeva, Krneč — Kralj, Maks — Debevec, župnik — Cesar, Bernot —■ Gregorin, sodnik — Daneš, sodnikova žena — Gabrijelčičeva^ adjunkt — Suncin, Lužarica — Rukurjeva, oskrbnik — Potokar, Koprivec — Plut. Ob priliki slovenskega gledališkega tedna v februarju 1939 je prišlo do prvega gostovanja mariborske Drame. Igrali so »Kralju na Betajnovi« (7. februarja 1939) v režiji J. Koviča in sledeči razdelitvi vlog: Kantor — 1’. Kovič, Hana — .Zakrajškovu, Francka — Rasbergerjeva, Nina — Simčičeva, Krneč — Rasberger, Maks ■— V. Skrbinšek, župnik — J. Kovič, Bernot Nakrst, sodnik — Gorinšek, sodnikova žena — Gorinškova, ~ Savinova, oskrbnik —> Košuta, Koprivec — Košič in Blaž, nionik, Malec, Crnobori, Štandeker, Turk in Blatnik kot kmetje, lin ob začetku vojne prišel velik del njihovega ansambla v Ljub- Rpl10-’ so. Mariborčani poleg drugih predstav uprizorili tudi »Kralja na tajnovK (20. junija 1942), v isti režiji in s skoraj isto zasedbo kot nekaj „ Prej na gostovanju. Novi so bili: liana — Gorinškova, Francka — raijevu, Kniec — Košič, sodnikova žena — Kovičeva, Lužarica — Star-, ya: ^-ot kmetje pa so nastopili poleg Blaža in Verdonika tudi ljubijan-1 igralci Brezigar (Koprivec), Gale, Raztresen in Podgoršek. - 20- ^niar 1944! »Kralj na Betajnovi« je prvi plod novoustanovlje- Iwv5a 6 i i‘^a I?u osv°ljojenem ozemlju. Cankar spregovori z odra svo-I 'H1 slovenskim ljudem! V režiji M. Bora so nastopili v glavnih vlo-M; K-antor — L. Potokar, liana — B. Stritarjeva, Francka — Starčeva, n a — Simčičeva, Krneč — Presetnik, Maks — Gale, župnik — Košak, ernot — Tiran, sodnik — Česnik in Lužarica — N. StritSrjeva. Nadnjo uprizoritev »Kralja na Betajnovi« na deskah ljubljanske 1 nQšt"diral V. Skrbinšek. Na premierski predstavi 18. januarja, i . Je proslavil J. Cesar 25-letnico svojega odrskega dela v vlogi Kan-/ja- Enkrat ga je igral tudi L. Potokar. Zasedba ostalih vlog je bila eea: Hana — Kraljeva, Francka — Levstikova in Svetelova- (izme-ma), Nina — Simčičeva (Mežanova), Krneč — Milčinski, Maks — Sever, ~ Lipah, Bernot -- Tiran, sodnik — P. Kovič, sodnikova žena — Rolmčfek; a(^un^*: — Skcdl (Makuc), Lužarica — Kačičeva, oskrbnik — j ,. ^°leg »Pohujšanja« jo »Kralj na Betajnovi« med Cankarjevimi deli živel doslej največje število predstav na našem odru (8 uprizoritev z 08 Predstavami). * i , V začetku sezone 1906/07 je prevzel vodstvo intendance slovenskega ^edališča prof. F. Juvančič. S tem so odpadle ovire, ki so dotlej branile , alkarjevim delom dostop na oder. Čeprav je bila napisana'in je izšla v injISi (1901) že pred »Kraljem na Betajnovi«, je prišlo šele ob tej priliki uprizoritve satirične komedije »Za narodov blagor«. Zanimivo je pregledati vrsto sodelujočih. V prvi uprizoritvi (1906/07, P einiera 13. decembra 1906, 3 predstave, režiser Taborsky) so nastopili: — Tabctrsky, Grozd — Dragutinovič, Katarina — A. Danilova, atUda — Barjaktarovičeva, Gruden — Verovšek, Helena — Taborska, molja — Barjaktarovič, Klander — Betetto, Mrmoljevka — Nos-—'n .u^a — Boleška, Siratka — Bukšek, Kadivec — Nučič, Kremžar f IJanilo, Stebelce — Kinsky. V manjših vlogah so nastopili še Molek, /jagar Vidic, Habič in Košakova. r .. Druga uprizoritev (1920/21, premiera 16. septembra 1920, 7 predstav, T A[s?r Sest) beleži sledeče sodelavce: Gornik — Gaberščik, Grozd — Lp ' v’ Katarina — P. Juvanova, Matilda — Gradišarjeva, Gruden — lir^l. ^e'ena — Pregarčeva, Mrmolja — Škerl. Klander — Plut, Mrmo-p y^a — V. Danilova, Ščuka — Gregorin, Siratka — Rakuša, Kadivec — Pnti* Kremžar — Prčgarc, Stebelce — Strniša, nadalje pa še Šubelj, °kar, Kovič, Kolesa in Lehmannova. - 77 — Pet let kasneje sledi tretja uprizoritev (1925/36, premiera 11. novembra 1925, 7 predstav in 1 ponovitev v naslednji sezoni, režiser M. Skrbinšek), ki ima z malimi izjemami (Katarina — P. Juvanova, Klander — Plut) povsem novo razdelitev vlog: Gornik — Levar, Grozd — Cesar, Matilda — Šaričeva, Gruden —• Peček, Helena — Medvedova, Mrmolja — Gregorin, Mrmoljevka — Rakarjeva, Ščuka — M. Skrbinšek, Siratka — Jerman, Kadivec — Jan, Kremžar — Lipah, Stebelce — Drenovec. Sodelovali so še Sancin, Danilo, Smerkolj, Medven in Gorjupova. Sezono 1936/36 otvori četrta uprizoritev (premiera 24. septembra 1936, 10 predstav, režiser B. Stupica). Igrajo: Gornik — Gregorin, Grozd — Cesar, Katarina — Gabrijelčičeva, Matilda — V. Juvanova, Gruden — M. Skrbinšek, Helena — Severjeva, Mrinolja Daneš, Klander — Po-tokar, Mrmoljevka — P. Juvanova, Ščuka — Debevec, Siratka — Jerman, Kadivec — Sancin, Kremžar — Lipah, Stebelce — Drenovec. Prva sezona v svobodi! »Za narodov blagor« spet otvarja sezono, Ta peta uprizoritev doživi doslej največje število predstav. (1945/46, premiera 16. oktobra 1945, 25 predstav, režiser B. Stupica.) Tokrat sodelujejo: Gornik — Drenovec, Grozd — Cesar, Katarina — Kraljeva (Bojčeva), Matilda -— V. Juvanova, Gruden ■— V. Skrbinšek, Helena — Severjeva, Mrmolja — Lipah, Klander — P. Kovič, Mrmoljevka — 1’. Juvanova, Ščuka — Jan, Siratka — Peček, Kadivec — Miklavc, Kremžar " Potušek, Stebelce — Milčinski (Bitenc). V malih vlogah ■— Simončič, Brezigar, Košak (Albreht), Makuc in Remčeva. Skupno: 5 uprizoritev — 53 predstav. * Niti leto dni po prvem uspehu komedije »Za narodov blagor« jf Cankar predložil gledališču novo delo, farso v treh aktih »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Priprave za uprizoritev so Cankarja močno skrbele.; Zategadelj j* poslal vodstvu gledališča podrobna navodila glede zasedbe posameznik vlog in pravilnega tolmačenja njih značajev. Knjižna izdaja in prva odrska postavitev v sezoni 1907/08 (21. decembra 1907), ki sta sledili drug* drugi, sta naleteli v glavnem na odklonilno stališče kritike. Režijo te prve uprizoritve »Pohujšanja«, ki je doživela 3 predstave, je vodil Dragutinovič in obenem kreiral vlogo zlodeja. Jacinta je1 bila Kreisova, partnerica Nučiču — Petru. Županoval je Verovšek. ki je nala” za to prišel iz Trsta, njemu ob boku je stala A. Danilova v vlogi županja Med ostalimi grešniki iz doline šentflorjanske so se odlikovali: Danil11 (dacar), Povhe (Šviligoj), Toplak (notar), Bukšek (štacunar), Molek (cerkovnik), Križaj (popotnik), Ronovska (ekspeditorica) in drugi. Po prvi svetovni vojni je postalo Cankarjevo »Pohujšanje« sestavu1 del repertoarja našega gledališča. J V Šestovi režiji doživi v sezoni 1919/20 7 predstav, v sezoni 1920/2* 11 predstav in v- naslednjih dveh sezonah 10 oziroma 1 predstavo. P4 enoletnem presledku ga v. sezoni 1924/25 Šest spravi spet osemkrat nf oder. Naslednjih 6 predstav doživi v režiji M. Skrbinška v sezoni 1928/2* Zadnji dve uprizoritvi v sezonah 1933/34 in 1940/41 pripravi ponovno šest. obakrat z osmimi predstavami. Po prvi svetovni vojni so nastopali v vlogi Petra Martinčevi1 (1919/20), Kralj (1920/25), Šest (namesto Kralja, ki si je pri tej predstav1 - 78 - zlomil nogo), Jerman (1933/34) in Jan (1928/29, 1940/4-1). Tudi Jacinta je Ur? ePak° število interpretinj: Pregarčeva (1919/21), Šaričeva (1921/25), Danilova (1928/29), Kukčeva (1933/34) in Sancinova (1940/41). Županske Posle so opravljali izmenoma Pregare (1919/21), Gregorin (1921/23), Cesar (1924/25, 1933/34, 1940/41 in Bratina (1928/29). Njih družice so bile: Ro-Sozo+a (1919/20), P. Juvanova (1920/23, 1928/29, 1933/34, 1940/41) in Medvedova (1924/25). Peklenske posle je opravljal Peček z izjemo ene sezone (1928/29), ko je bil deležen te časti Kralj. Dacar je bil vseskozi Plut, fazen v sezoni 1928/29, ko je igral to vlogo Peček. Dacarke so bile: Gar-vasova (1919/20), V. Danilova (1920/21), Wintrova (1921/25), Rakarjeva U928/29), Medvedova (1933/34), V. Juvanova (1940/41). Kot ekspeditorica Jo nastppilu p. Juvanova (1919/20), V. Danilova (1928/29), v vseli ostalih uprizoritvah pa Rakarjeva. Učitelja Šviligoja so interpretirali: Gaberščik (1919/23), Povhe (1924/25) in Gregorin (1928/29, 1933/34, 1940/41). Notarji: Melihar (1919/20), Škerl (1920/21), Daiieš (1921/23), Lipah (1924/25), Plut. (1928/29), Bratina (1933/34) in Sever (1940/41). Štacunarili so: JColeša 919/20), Ločnik (1920/23), M. Skrbinšek (1924/25), Lipah (1928/29), Sancin U933/34) in Kaukler (1940 41). Štacunarke so bile tri: Rovanova (1919/23), Medvedova (1924/25, 1928/29) in Gabrijelčičeva (1933/34, 1940/41). Prav ohko jo bilo tudi cerkovnikov: Rogoz (1919/25), Cesar (1928/29) in Lipah '1933/34, 1940/41). V vlogi popotnika so nastopili: Micič (1919/21), Zelez-• (1921/23, 1933/34), Jan (1924/25), Sancin (1928/29) in Tiran (1940/41). . l*di ostale najmanjše vloge bi nanizale vrsto novih sodelavcev, kar nam ,e ▼ dokaz, da ga skoraj ni več starejšega slovenskega igralca, ki ne bi SaJ enkrat zapel:1 »Alojzij sveti, cvet mladosti«... pohujšanju vkljub! »Pohujšanje« je doživelo na našem odru doslej skupno 7 uprizoritev ~~ predstav. * j . Gledališka sezona 1911/12 je prinesla spet Cankarjevo novost. Bila [ to »Lepa Vida«, zadnje Cankarjevo delo, ki so ga prvič uprizorili še za njegovega življe-J®- Premiera je bila 27. januarja 1912, sledila ji je repriza 1. februarja *2. Režiral je A. Verovšek. Uprizoritve »Lepe Vide« se je lotil po daljšem presledku C. Debe-ec- Prvič je postavil »Lepo Vido« v sezoni 1928/29 (7 predstav) in drugič | sezoni 1943/44 (10 predstav). , Interpreti pomameznih vlog v dosedanjih treh uprizoritvah, ki so ' /skupno 19 predstav, so bili sledeči: Lepa Vida — Wintrova \\ !i^2) in Šaričeva (1928/29, 1943/44); njena mati — Bukše^ova (1911/12), Vera (1928/29) in Kraljeva (1943 44); Poljanec — M. Skrbinšek : 11/12), Gregorin (1928/29) in Jan (1943/44); Mrva — Šimaček (1911/12) 1 11 Debevec (1928/29. 1943/44); Dioniz — Štrukelj (1911/12), Jan 1928/29) ,, H„"ltei>c oziroma Korošec (1943'44); Damjan-— Danilo (1911/12), Levar I ”28/29) in M. Skrbinšek (1943/44); Dolinar - Nučič (1911/12), Kralj 1.9-8/29) in Gregorin (1943/44); Milena — Šetrilotfa (1911/12), M. Danilova „9.8/29) in M. Boltarjeva (1943/44); zdravnik — Verovšek (1911/12) in • • esar (1928/29, 1943/44). Pesem o »roži čudotvorni« pa so recitirali: Dre-1 0vec (1911/12), Frigid (1928/29) in Starič (1943/44). ič * vi — 79 - Leta 1909 je Cankar napisal »Hlapce«. Knjiga je v klerikalnem taboru izzvala nepopisen gnev in odpor, ki je klical policijo na pomoč. Policija je klerikalizmu takoj ustregla ter prepovedala uprizoritev. Spričo tega ukrepa so »Hlapci« , doživeli svoj odrski krst v Ljubljani šele za prvo obletnico Cankarjeve smrti. Jermanove preroške besede: »Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!« so bile prvič izgovorjene na odru naše Drame 11. decembra 1919, potem ko je nekako pol leta prej dramo uprizoril že i M. Skrbinšek v Trstu. Ljubljansko predstavof je zrežiral Šest, nastopil' so: župnik — Pregare, nadučitelj — Melihar, Jerman — Martinčevič, Komar — Ločnik, Hvastja — Gabrščik, Lojzka — Šaričeva, Geni — Rogo-zova. Minka — P. Juvanova, zdravnik— Potokar, poštar — Jerome, župan — Koleša, Anka — Pregarčeva, Jermanova mati — Rakarjeva (ki je to 'vlogo igrala v vseh naslednjih uprizoritvah), Kalander — Danilo, Kalan-drova žena — Garvasova, Pisek — Plut (v vseh uprizoritvah), Nace Smerkolj, krčmar — Rakuša. Vseh predstav »Hlapcev« v tej sezoni j* bilo 11. V sezoni 1922/23 je »Hlapce« znova režiral Šest. Novi so bili: župnik — Rogoz, nadučitelj — Peček, Jerman — Kralj, Hvastja — Železnik-Ix)jzka — Zborilova, zdravnik •— Terčič, poštar — Medven, župan -• Gregorin, Anka —- M. Danilova, Kalandrova žena — V. Danilova, krčma1 — Cesar, prvi delavec — Lipah (8 predstav). Tretjič so dajali »Hlapce« v sezoni 1926/27 v režiji M. Skrbinška Interpretom iz prvih dveh zasedb se je pridružila vrsta novih: župnik " Cesar, nadučitelj — Jerman, Komar — Peček, Hvastja — Lipah (ki igra tudi kasneje), Lojzka — Debelakova, Geni — M. Danilova, zdravnik — Drenovec, župan — Povhe, Anka — V. Juvanova (tudi v naslednjih dveh uprizoritvah^ krčmar — Žagar, prvi delavec — Sancin (7 predstav). Četrto in peto uprizoritev »Hlapcev« v sezonah 1934/35 (7 predstav). 1938/39 (12 predstav) je pripravil C. Debevec. Novi župnik je bil obakrat M. Skrbinšek, nadučitelj — Gregorin, Jerman — Debevec, Komar — Po-tokar, Lojzka — M. Boitarjeva, Minka — Gabrijelčičeva, poštar — Murgelj, Kalandrova žena — P. Juvanova, Geni sta predstavljali Medvedov* in nato spet M. Danilova, zdravnika — Daneš in Gale, župana — Pi?" necky irt Presetnik, Kalandra — Levar in Cesar,' Naceta — Sancin i® Sever. Ta zadnja uprizoritev »Hlapcev« v sezoni 1938/39 (2. februarja 1939) je otvorila teden slovenskih odrskih del, ki ga je priredila Drama v pr°" slavo dvajsetletnega delu v lastni hiši. Gornja premiera in odkritje Ca9' karjevega spomenika v veži Drame sta predstavljala oddolžitev spojnin11 našega največjega dramatika. Skupno: 5 uprizoritev — 45 predstav. * Šele 25 let po nastanku je prišlo do odrske izvedbe Cankarjevega dramskega prvencu, njegove dramatične slike v treh dejanjih »Romantične duše«. Edino uprizoritev v sezoni 1922/23 (premiera 6. oktobra 1922), j? pripravil M. Skrbinšek, igrali pa so: režiser sam (dr. Mlakar), Železni* (dr. Strnen), Kralj (dr. Delak), Peček (prof. Mak), Rogozova (Makov‘ Danilova (Pavla Zarnikova), P. Juvanova (Olga), Lipah (Vran-Vlc). Terčič (Frole), Danilo (Jereb), Gregorin (Suhadolnik), Medven (Ma-f®r)> Kumar (Svetlič), Smerkolj (Brežan), Rakarjeva (Vrančičevka), M. Danilova (Ivanka), Plut (Vernik), Cesar (Skočir) in Markič (Mrmolja). »Romantične duše« so doživele 6 predstav. * Dn izpopolnimo ta pregled Cankarjevih del na našem odru, omenimo ob zaključku še odrsko priredbo M. Skrbinška »Hlapec Jernej in njegova pravica«. Sezona 1927/28, premiera 15. oktobra 1927, s petimi reprizami; režiser in interpret glavne vloge M. Skrbinšek, v ostalih'vlogah pa: Jerman (Sitar), p®'j (Gostačev), Košič (potepuh), Lipah (sodnik), Jan (mlad človek), (doktor), Sancini (plešec), Česar (župnik), P. Juvanova (Sitarica), tvakarjeva (tašča), Drenovec (svak), Smerkolj (sosed), M. Danilova (de-^a). V. Danilova (ženska), Povhe (župan), Plut (Mejačev), Gregorin (Salander), Danilo (bradač), Medven (sluga) in Žagar (stražnik). * Cankarjeva dela so doživela na našem odru doslej 34 uprizoritev z i»4 predstavami. Tudi te sicer tolikanj suhoparne številke dajo' slutiti, Koliko težav je prebrodil in koliko zmag je doživel Cankar — dramatik 111 z njim tudi naše gledališče. »Prijatelj, globlje poglej! Ali ne vidiš odkod te nove sile? i y.jenie sei drami v nižavah, ki so spale. Oči se odpirajo, iščejo Uci> roke se iztegajo, iščejo ciljev. Kaj zato, če prihaja pomlad ^ viharju in povodnji! Iz te črne naplavine bo vzklila bujna rast! ''Jih misel je bila prava: ne bele krizanteme na ogoljen frak — rdeč nagelj na kamižolo! Ne boj se, narod se ne da oslepariti, ne da si Zvezati oči! Naj ga vodijo po stranpotih, po močvirju, po temi — Sil,n bo našel pod do srca! Plevel so sejali, zrasla pa bo pšenica«.-Tudi moja vera je trdna; ali rajši bi. da pojde mimo ta grenki Kelih. Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega, j slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje. Ne, ne hrepenenje samo! Moje delo je slutnja zarje, vsaka ■noja beseda in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi... Kadar napoči tisti dan, bo prerojeni narod pobral iz blata pohojeno ubogo krizantemo, očistil jo bo ter jo shranil s hvaležnim sPoštovanjem, za spomin na grenkolepo preteklost. Na • nem tistih tenkih belih lističev bo napisano moje ime. Ivan Cankar: »Bela krizantema« - 81 — Dr. Bratko Kreft: »KRAJNSKI KOMEDIJANTI« Režija: dr. Brutko Kreft. Scenu: ing. arh. E. Franz Prizor iz I. dej. Baron Zois (I. Levar) in Suzana (Zlata Gjungjenac) t Prizor iz II. dejanja — 82 — Prizor iz. II. dej. Linhart (Slavko Jan) in Matiček (Stane SeTer) Prizor iz III. dej. - 83 - Ne zameri mi, o sveti Publikum, da sem le bil žalil tako hudo Ne zameri mi, da sem ti po nedolžnem delal krivico! Klepetavi besedniki so stopili med naju, lagali so tebi in meni, kakor opravljiva *oscda, ki trosi zdriižbo po fari. Ali, kako so lagali! Kdo bi štel vse laži, kdo bi jih rešetal in zavračal! Tebi niso škodile, o Publikum« in tudi ne meni. Obadva sva se jih privadila, zdaj slišiva samo še puhle besede in se ne meniva zanje. Lažnivi besednik se je navsezadnje tako nečedno razodel in razgalil pred nama obema, d8 naina je le še v zasmeh, niti ne v zabavo. Podajva si roko in pojdiva vesela po lepi svoji poti — Bog odpusti siromaku, če se usopljeo opleta za nama ter kriči in zmerja... Zgodi se morda — zakaj bogata jo prihodnost — da nama pride naproti prijazen človek, ki bo po pravici povedal meni, kdo da si ti, in tebi, kdo da sem jaz.*- Ena laž pa je bila, ena beseda, na katero sem mislil nanjo 2 grenkobo v srcu. »Ne ljubiš domovine, tujec si, brezdomovinec!« Edino očitanje, ki mu nisem vedel ne odgovora, ne zagovora i® mu ga še danes ne vem. V molku je bil sram človeka, ki ne mara govoriti o svoji naj' globlji ljubezni; ponos, človeka, ki se ne zmeni za pocestno žalitev- V nobeni drugi laži, recenzentje moji, niste ra/odeli tolike slepote* nevednosti in gole zlohotnosti! Oko, ozri se nazaj, prav do mraka otroških let! Kam je letel® vse hrepenenje, komu je bila darovana najboljša moč srca i® razuma, odkod je vrela, kam se je vračala vsa radost in bolest? Resnično, domovina, nisem te ljubil kakor cmerav otrok, ki se dr?-1 matere za krilo; tudi te nisem ljubil kakor solznomeškobni vzdiho' valeč, ki ti kadi v lice sladke dišave, da te skele uboge oči; ljubil sem te s spoznajnem; videl sem te vso, v nadlogah in v grehih, v sramoti in v zmotali, v ponižanju in v bridkosti: zato sem z žalostjo in s srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrfl* globlje in stokrat višje od vseh tvojih trubadurjev! Moje delo je knjiga ljubezni — odpri jo, domovina, da bo* videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bil® veliko ali malo — Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje src« in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje ?JV' ljenje -— kaj bi ti še dal? Ivun Cankar: »Bela krizantema«| — 84 — POROČILO O PRVI UPRIZORITVI »HLAPCEV« Takoj prva leta po prejšnji svetovni vojni je bil vodja tržaškega gledališča igralec in režiser Milan Skrbinšek. V svojem prizadevanju po dobrem repertoarju je posebno vnemo in skrb posvetil tlonuiči slovenski dramatiki. ] ako je razumljivo, da je tržaško gleda -lisce pod njegovim vodstvom uprizorilo tudi vse 'Cankarjeve drame. ' rzaška uprizoritev »Hlapcev«, je bila sploh prva uprizoritev tega odrskega dela. Zaradi zanimivosti priobčujemo celotno kritiko, ki je izšla v tržaškem kulturnem vestniku Njiva (1. letnik št. 5) 5. junija 1919 0 tej predstavi in ki se glasi: IVAN CANKAR: »HLAPCI« Drama v petih dejanjih. — To je bilo v »onih« časili — hvala boga! ~ namreč včeraj: prav za prav če dobro premislimo, je danes v bistva tako in bo jutri menda prav malo drugače, namreč to, kar nam naš Vankar tako živo predočuje v svojih neminljivih »Hlapcih«. Kako v živo J® Cinkai' zadel s to svojo dramo, vidimo že iz tega, da ni bil nihče z njeno tendenco zadovoljen, ne »liberalni« hlapci - učitelji, ne njihovi klerikalni gospodarji, in i/. dejstva, da se igra kljub svojim literarnim in 'Merskim vrlinam od leta 1910., ko je izšla v Schwentnerjevi založbi, pa . točno danes 31. maja 1919 ni uprizorila na nobenem slovenskem odru ■n se izvzemši Trsta menda drifgod še dolgo ne bo uprizorila. Seveda, »■azmere«, »oziri«, pa tisto »pohujšanje«, ki ga igra lahko rodi, ne moral-llega pohujšanja, temveč strankarsko - politično itd. . . V Trstu smo srečnejši v tem pogledu; videli smo naše »I-JIapce«. itasi v diletantski, vendar v dobri diletantski uprizoritvi. Igra je pač P'sana s tako vrlino, da slušalca in igralca — hočeš nočeš — potegne s saj je ta igra pravi biser naše dramatske umetnosti, toliko kur ‘‘fe . tehnične strukture, kolikor literarnih vrednot, ki jih je Cankar 'lozil vanjo. In tako se dogaja, da kljub prozorno jasni tendenci ta eminentno soeijalna drama prav nič ne utrpi na svoji umetniški lepoti. Človek Jo uživa prekinprek, tudi če bi slučajno ne bil s Cankarjem enih misli. Vsebina? — V družbo slovenske inteligence (osobito »naprednega« •jciteljstva) trešči novica o klerikalni zmagi pri volitvah. In zdaj se razo ene ono, o čemer je učiteljica Lojzka dejala, da bi bilo bolje, da bi s-.-0 _ razodelo. Najhujši kričač vpogne prvi svoje hrbtišče. Drugo dejanje ,las Postavi sredi med »očiščenje«. Vsi so se že potuhnili pred župnikom, e eden še ne, Jerman. S tem je napovedan boj med njim in predstavitveni klerikalne stranke, boj ki se ga Jerman loti očividno s prešibkimi 'nočmi. V tretjem dejanju spoznamo učitelja Jermana bolje, vidimo da j1 12 one snovi, iz katere se mesijo junaki ali mučeniki. Le — sanjač Je’ slabie. To je pač tragika njegovega značaja, ki jo sam spoznava, ali "Poznanje prihaja prekasno. V četrtem dejanju si Je.man s svojim .1,8topom na zborovanju zapečati svojo usodo. Malodušnost se ga loteva *( PJ'ed zborovanjem, s svojo nerodnostjo še bolj razjari nahujskano nnožico, tako da pride do poboja. In tako pride, da Jerman, osamljen, li! zaradi neuspeha, nasičen gnusa do življenja slednjič klone ponosu:' » avo. Vendar ne povsem, tesno. špranja upanja glede nadaljnje usode junaka nam pusti Cankar vendarle odprto. Kum je nameril potem Jerman roko v roki s tovarišico Lojzko svoje korake? — Cankar nam v tej drami pokaže z istegnjenim prstom naravnost predse: Glejte socialne razmere: glejte ljudi, ki jih porajajo te razmere! In tako bo vedno, dokler bo na svetu vladala ona oblika človeške družbe, ki razpredeluje človeštvo v dva razreda: v gospodarje in v hlapce. Poedinca, ki bi se hotel upirati tem razmeram, zlomi gospodujoča klika brez usmiljenja. — Ali Cankar ne slika samo, Cankar tudi uči, ter nam pokaže pot iz te zagate. In ta pot je: »Narod si bo pisal sodbo sam; ne Frak mu je ne bo in ne talar«, in tudi ne sanjač. »Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte!« Metoda jo čisto enostavna, kovač Kalander nam jo pove: Organizirajte se vi nemaniči, vi hlapci; danes boste trije, jutri vas bo sedem itd. in z rastočim številom bo rastel vaš ugled in vaš vpliv. Cankar v tej drami ni nameraval prikazati omahljivosti kot posebno šibkost učiteljskega stanu, res je, in kdor bi ga hotel tako umeti, ga enostavno napak umeva. Pač pa je hotel Cankar s to igro, kakor že prej (1. 1906.) z »Martinom Kačurjem«, zaklicati ravno slovenskemu učiteljstvu glasen: »Quo vadiš?« Ali ga je učiteljstvo umelo? Le v malem, malem delu: vsaj dosedaj. Taka je tedaj ta Cankarjeva igra. — Njena prva uprizoritev na domačem odru je izpadla, kakor že omenjeno, dobro. »Jermana« je-igral g. Kralj mestoma prav izborno, le tuintam je popuščal. Ugajal je posebno njegov govor na zborovanju v 4. dejanju, ki je bil že po svoji nervozni intonaciji povsem verističen. Dozdeva se mi samo, da se g. Kralj še vedno bori z jezikom. Šimenčev »župnik« je bil tak, kakor bi si ga boljšega le težko mogli misliti. Tudi g. Terčič se je dobro uživel v ulogo »nadučitelja« ter nam ga podal brez večje hibe. Gabrščikov »Komar« je bil skoro do pičice zadet, ravno tako Martinčevičev »Hvastja«. Zelo hvaležno ulogo »Kalandra« je prevzel g. Sila, ter nam ga postavil v maski, kretnjah in govoru brezhibno na oder. Gdč. Kavčičeva nam je s temperamentno igro predočila velesimpatično »Lojzko«, kakor smo si jo zamislili. Ostale manjše uloge so bile izvedene deloma hvalevredno, deloma manj. Skupna igra je bila mestoma prav dobra, osobito je ugajal prizor v krčmi. Igralci, posebno glavnih vlog, so želi obilo pohvale. Vtis igre na občinstvo, ki je do zadnjega napolnilo gledališče, je bil čim možno najboljši. S »Hlapci« se je letošnja sezona zaključila. — m — 1 Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Jože Tiran. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani. Cena Gledališkega lista din 10.—