16 Dvoživke sodijo med najbolj ogrože- ne živali v Sloveniji in tudi na svetu, saj kar tretjini od več kot 7.000 vrst grozi izumrtje. Ogrožajo jih predvsem izguba, fragmentacija in uničenje pri- mernih življenjskih okolij (še posebej mokrišč) ter prekinitev selitvenih poti. Ti dejavniki so pogosto posledica po- zidave, intenzifikacije kmetijstva, po- slabšanja stanja voda (melioracije, re- gulacije in onesnaženje voda) ter cest in prometa. V zadnjih letih sta čedalje pomembnejša dejavnika izginjanja dvoživk tudi vnos tujerodnih vrst in širjenje nalezljivih bolezni. O nalezljivih boleznih dvoživk se je začelo govoriti šele v zadnjem desetletju, ko so raziskovalci uspeli razvozlati vzroke ma- sovnih poginov in celo izumrtja vrst tudi na območjih, kjer niso bile opazne člove- ške dejavnosti. V Evropi sta na pohodu predvsem dve skupini patogenov, in sicer hitridiomicete in ranavirusi. Hitridiomi- koza je trenutno morda največji povzro- čitelj upada biodiverzitete zaradi bolezni na svetu. Ocenjuje se, da je v zadnjih 30 letih zaradi te bolezni izumrlo več kot 200 vrst dvoživk. Bolezen se po svetu prenaša predvsem z mednarodno trgovi- no dvoživk, ki so namenjene prehrani ali za hišne ljubljenčke, nato pa lahko pride do vnosa v populacije v naravi. Podobno velja tudi za ranaviruse, saj je kar nekaj raziskav odkrilo okužene živali med dvo- živkami, plazilci in ribami v mednarodni trgovini. Poleg opisanih bolezni se v Evro- pi pojavljajo tudi okužbe s herpesvirusi in paraziti iz rodov Amphibiocystidium in Ribeiroia. Bolezen hitridiomikozo povzročata gli- vi Batrachochytrium dendrobatidis (Bd) in B. salamandrivorans (Bsal). Za glivi so značilne vodne zoospore, s katerimi okužijo kožo dvoživk. Bolezenski znaki se kažejo predvsem kot razjede na koži. Ži- vali so izčrpane, podhranjene in pogosto poginejo. Ranavirusi spadajo med viruse, ki ne povzročajo le smrtnosti dvoživk, temveč tudi rib in plazilcev. Pri dvoživkah povzročajo kožne razjede in notranje kr- vavitve ter posledično smrt. Znan primer je izbruh bolezni pri sekuljah v Veliki Bri- taniji v začetku osemdesetih let prejšnje- ga stoletja. Okužbe z glivo Bd so prisotne predvsem v toplejših delih Severne in Južne Amerike ter Avstralije. V Evropi so se prvi izbru- hi pojavili v Španiji in na Portugalskem. Okužba z glivo Bsal pa je novejša bolezen, ki je bila prvič opisana leta 2013. Bolezni so izpostavljene predvsem repate dvoživ- ke (močeradi, pupki, močerili). V naravi se je prvič pojavila na Nizozemskem, kjer je na določenem območju povzročila izgi- notje celotne populacije navadnega moče- rada (Salamandra salamandra). Trenutno je v Evropi v naravi prisotna še v Belgiji in Nemčiji. Predvideva se, da je bolezen v Evropo prišla iz Azije preko trga z ek- sotičnimi živalmi. V Sloveniji stanje obeh bolezni še ni poznano, saj še ni bilo opra- vljeno testiranje prisotnosti hitridiomicet v populacijah dvoživk v naravnem okolju. Glede na stanje v Evropi in okoliških drža- vah, kjer je bila prisotnost hitridiomicet že potrjena, je nujno, da začnemo z izvaja- njem previdnostnih ukrepov za prepreče- vanje morebitnega pojavljanja in razširja- nja bolezni tudi pri nas. Ker so okužbam z Bsal izpostavljene predvsem repate dvo- živke, kot so močeradi in pupki, bi bila v Sloveniji prava katastrofa, če bi bolezen Bolezni dvoživk Besedilo: Katja Poboljšaj in Nino Kirbiš Bolna samica plavčka (Rana arvalis) zaradi okužbe z neznanim povzročiteljem. Osebek bo v okviru pro- jekta Invazivke nikoli ne počivajo testiran na hitridiomikozo. (foto: Katja Poboljšaj) Jemanje brisa za testiranje hitridiomikoze. Živali pri tem ne poškodujemo. (foto: Nino Kirbiš) 17 zašla v podzemlje. S tem bi namreč lah- ko povzročila izumrtje močerila (Proteus anguinus). Po nedavnem prihodu Bsal v Evropo, ki mu je sledilo hitro povečanje območja razširjenosti in števila gostiteljskih vrst, je bilo jasno, da bolezen predstavlja gro- žnjo brez primere za dvoživke zahodne- ga Palearktika. Sledila je hitra reakcija herpetologov po svetu in pripravljeni so bili različni sistemski preventivni ukrepi. Američani so se zganili že lani in prepo- vedali uvoz več kot 201 vrste močeradov in pupkov, ki so potencialni prenašalci bolezni. Podobne ukrepe bi bilo zagoto- vo treba uvesti tudi v Evropi. V okviru Bernske konvencije o varstvu prostožive- čega evropskega rastlinstva in živalstva ter naravnih habitatov so bila sprejeta Priporočila št. 176 (2015) za prepreče- vanje in nadzor glive Batrachochytrium salamandrivorans, ki pa se v naši državi še ne izvajajo. V času pisanja prispevka je izšel tudi nov članek o Bsal v Evropi. Znanstveniki iz Belgije so ugotovili, da lahko spore gliv v vodnem okolju preživijo tudi do dva me- seca. Domneva se celo, da bi lahko glive dlje časa preživele na nogah ptic, kar po- meni, da bi se lahko na ta način širile tudi na večje razdalje. Ker nobena od okuženih dvoživk ni razvila protiteles, bo razvijanje cepiva proti tej bolezni zahtevno. Okuže- ne živali je zaenkrat možno pozdraviti le v laboratoriju, vendar jih nato ni smiselno vrniti v njihovo okolje, če je tam okužba še vedno prisotna. Zato je zaenkrat edina prava možnost strogo preprečevanje šir- jenja bolezni in ozaveščanje javnosti. V letu 2017 se bo v Sloveniji prvič izve- dlo pilotno testiranje dvoživk za hitridio- micete v okviru projekta Invazivke nikoli ne počivajo, ki ga izvaja Herpetološko društvo Slovenije in je financiran s strani Ministrstva za okolje in prostor. Testira- nje bodo izvedli na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljublja- ni, vzorčenja dvoživk pa bodo potekala nekje do meseca junija. Bralce Trdoživa bi radi opozorili, naj bodo pri opazova- njih v naravi pozorni na dvoživke, ki bi kazale kake znake bolezni (vidne so pred- vsem kožne spremembe, na primer raz- jede in odprte rane), oz. na večje število poginulih živali ob vodah. Vse morebitne najdbe nam lahko sporočite na info@ herpetolosko-drustvo.si. Prav tako nam lahko pomagate pri prepre- čevanju prenašanja morebitnih bolezni z upoštevanjem dveh pravil: prvič, izogibati se moramo prenašanju živali med različ- nimi lokacijami; in drugič, vso opremo, ki prihaja v stik z živalmi, je treba razkužiti, preden jo uporabimo na drugi lokaciji. Za namene preprečevanja prenašanja bole- zni smo v Herpetološkem društvu izda- li posebna navodila, ki so objavljena na spletnih straneh projekta Invazivke nikoli ne počivajo in Herpetološkega društva. Okužba z glivo Batrachochytrium salamandrivorans (Bsal) se je v naravi prvič pojavila na Nizozemskem, kjer je povzročila izginotje populacije navadnega močerada (Salamandra salamandra). (foto: Katja Poboljšaj) Udeleženci delavnice o hitridiomikozi in predstavitve aktivnosti projekta Invazivke nikoli ne počivajo, ki je potekala 21. januarja 2017. (foto: Nino Kirbiš) Planinski močerad (Salamandra atra). (foto: Miha Krofel)