Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - III Grup po Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredniitvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Polletna naročnina . Lir 800 Letna naročnina . . Lir T.oOO Letna inozemstvo . . Lir 2.500 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Leto IX. - Štev. 15 Gorica - četrtek 11. aprila 1957 - Trst Posamezna številka L. 30 Usoda kulture onstran meje Da je današnja mladina za kulturno delo manj dovzetna, kakor je bila včasih, to občutimo vsi, ki ima-01o z mladino opraviti. Vendar se z Vitrajnim delom in ljubeznijo da tudi današnja mladina pridobiti za žrtve, ki so potrebne za vsako kulturno udejstvovanje. Zato lahko beležimo ® zadnjih 'letih, da je nekoliko po-rmlo kulturno delo med nami, vsaj v nekaterih vaseh na Tržaškem in Goriškem. To lahko trdimo o tako zvani »katoliški kulturi« in »katoliškem prosvetnem delu«, dočim ne Moremo tega trditi o komunističnem. Nočem delati nobene statistike, povem le to, kar priznavajo tudi sami. (Glej »Prim. dnev.u 7. 4. 1957). Po končani vojni je bilo toliko »rdečih« prireditev in kulturnih proslav, da smo se ostali morali skriti, danes jih je veliko manj, do-cirn je naših polagoma več. Toda, kar hočem danes poudariti, ]e dejstvo, da se isti pojav, kako propada zanimanje za kulturno de-opaža v še večji meri pri mladici na Primorskem v Jugoslaviji, hj^sak obiskovalec Primorske na oni ftrani meje se vrne z vtisom, da je f&m veliko kulturno mrtvilo. Posebno opazi to človek, ki nekoliko ve, | kako je bilo pred prvo svetovno vojno in po njej. Tedaj je bila Primorska kulturno najbolj razgibana tiovenska pokrajina. Tu je bilo re-V httivno največ kulturnih prireditev | Ui tu se je prodala polovica novih slovenskih knjig. Leta 1926 je zapisal France Bevk v »Edinosti«, »da lnia na Primorskem skoro sleherna slovenska hiša po en časopis na mi-Zl-K Fašizem je seveda pozneje veliko uničil, v dvajsetih letih samo i-tfilijunske šole je zrastel rod, ki j & znal slovenski brali in pisati predvsem, kolikor se je naučil pri krščanskem nauku. Vendar so leta ftied drugo vojno in takoj po njej °betala, da bo slovenski primorski človek zopet dohitel zamujeno. Povsod po deželi so nastala ofarska Prosvetna društva, ki so prirejala številne prireditve. Ustanavljali so knjižnice, pevske zbore, odpirali šole itd. Ljudje so se tega kulturnega dela z navdušenjem udeleževali. Potem pa je vse začelo usihati. Pevski zbori so ginili drug za drugim, Prav tako kulturna društva in še ^olj prireditve. Kje je danes na vasi kulturno življenje, ki bi se vsaj od daleč moglo primerjati nekdanjemu? Vaških društev z vaškimi prireditvami, ki so bile nekoč tako Značilne za Primorce, ni več nikjer. Ce je kje kaj, prirejajo to študentje 1 °li pa bolj ali manj poklicna gledališča. »Svobode«, komunistična prosvetna društva, so povsem odpovedale. Od neštudentovskih pevskih zborov se v javnosti oglašata le dva, dornberški in pa lesne tovarne v Kronberku. Ne vem, ali je bila kje izdelana in objavljena statistika o Prosvetnem delu na Primorskem pod Titovo Jugoslavijo. Vsekakor bi nam pokazala selo porazno sliko, Posebno če primerjamo s tern, kar Je bilo nekoč. Dr. Simčič je na Bra-tuževem spominskem večeru navedel številke o prosvetnem delu na Primorskem leta 1926, in sicer sa-»io o onem delu, ki se je izvršilo v okviru tedanje »Prosvetne zveze«. Povedal je: »V Zvezi je bilo takrat včlanjenih 136 društev, ter 68 krožkov. V pevskem oddelku je bilo 117 Pevskih zborov in od teh, kakor je i blagopokojni Vinko Vodopivec poli zneje pisal, 79 vzornih. Samo leta 1926 je »Prosvetna zveza« imela 410 Predavanj, 460 društvenih večerov, 226 dramatskih prireditev, dva velika koncerta, štiri javne telovadne nastope, 14 tečajev, 7 romanj, 14 duhovnih vaj in 5 gospodinjskih te- čajev.« In vemo, da so v Prosvetni zvezi bila včlanjena le katoliška prosvetna društva in le na Goriškem brez Tržaške. Če bi to delo iz leta 1926, to je osem let po prvi svetovni vojni, primerjali z onim iz leta 1956, deset let po drugi svetovni vojni in komunistični zmagi, bi dobili tako porazno sliko, da si verjetno tega nihče v sedanjih razmerah v Sloveniji ne upa narediti. A da ne bo kdo mislil, da so to samo jeremijade »Kat. glasa«, hočem navesti ugotovitve Saše Vrbni-' ka v »Vestniku« od meseca decembra 1956. (»Vestnik« je glasilo založbe Lipa v Kopru). »Med narodno osvobodilno vojno je kulturnoprosvetno delovanje na osvobojenih področjih znova oživelo in obetalo po dokončni osvoboditvi nov, širok razmah. In res so se nato ustanovila mnogoštevilna kul- turno prosvetna društva. Nekatera so pokazala vsaj v začetku zadovoljivo vnemo, premnoga so pa ostala bolj ali manj samo številka v statistiki. Enaka je bila usoda knjižnic. Prvemu zagonu je po naših vaseh sledil zastoj, katerega je nato v večini krajev zamenjalo popolno mrtvilo... Če je položaj tak že na bivšem Goriškem in Notranjskem, je še neprimerno slabši v Slovenski Istri in še prav posebno na njenem obmorskem področju... To področje je najbolj opustošeno in mrtvo. Knjige se niti v redkih ustanovljenih knjižnicah ne obnavljajo in kjer sploh še poslujejo, imajo zelo malo izposojevalcev...« Takšen je torej prosvetni položaj na Primorskem v osvobojeni Jugoslaviji. Gotovo, da to da misliti vsakemu, ki mu je pri srcu kulturni blagor slovenskega človeka, pa naj bo titovsko usmerjen ali pa Titu nasproten. U.K. Tekmovanje v modernem orožju V mednarodni politiki je nekako tako, kakor pri nogometni tekmi. Če .hočemo dobro zasledovati potek nogometne igre, moramo vfedno paziti na tistega igralca, ki ima na nogah žogo. In če pogledamo v mednarodno areno, nisU trenutno najvažnejša igralca onadva, ki stojita na Srednjem Vzhodu. Za žogo se borita Sovjetska zveza in zahodni svet v tekmi za moderno oborožitev. V moderni strategiji je nastala prava revolucija. Atomski znanstveniki so zmagali nad nekdanjimi ponosnimi generali, ki so trdili, da je pehota kraljica vojske. Zmagali so nad admirali, ki so v preteklosti kraljevali nad svetovnimi morji. Zmagali so nad letalskimi maršali, ki so še v drugi svetovni vojni z jatami bombnikov gospodarili v zraku in sejali smrt ter razdejanje globoko v zaledjih sovražnega ozemlja. Z redkimi izjemami spada danes vse to »klasično« orožje med staro šaro. V poštev hi prišlo le še v majhnih, o-mejenih krajevnih vojnah, ne pa v morebitnem svetovnem spopadu. Tukaj bi prevladovali drugačni 'ptiči. Svoje cilje bi iskali sami, brez človeških posadk. Spuščali bi jih z velikih razdalj od 200 do 7 tisoč kilometrov, ves čas bi jih imeli v oblasti posebnih radijsko-elektronskih aparatov in jih usmerjali na določene cilje. Tam bi jih seveda čakale druge rakete, ki bi jih skušale sestreliti v zraku. In konice teh čudnih ptičev — pravijo jim radijsko usmerjevalni izstrelki ali »misiii« — bi prenašale nevaren tovor: atomski ali vodikov naboj. Vzhod in Zahod tekmujeta, kdo bo imel več takšnega orožja in čigavo bo boljše. Nameni Kremlja Moskva torej dobro pazi na žogo in se boji, da je ne bi dobile njene sosednje države. Zato jim je začela groziti, kakor smo že zadnjič poročali. Najprej je grozila skandinavskim deželam, to je Finski, Švedski, Norveški in Danski. Nato je bila vrsta na Izraelu, Franciji, Veliki Britaniji, Zahodni Nemčiji ter posredno na Združenih državah, in končno še na Grčiji. Zadnji teden je ponavljala svoje grožnje. Če bodo te države dale na razpolago svoje ozemlje za atlantske sile, oborožene z atomskim orožjem, jih bomo v primeru vojne izbrisali z zemljevida, je rohnel napovedovalec moskovskega radia. Sovjeti se torej boje novega orožja. Zlasti bi radi za vsako ceno pre- prečili, da ga ne bi dobile njihove sosednje države. Zdaj so pokazali pravo barvo. Popolnoma so pozabili na svojo mirovno propagando in začeli odkrito groziti s silo, ko razpravlja v Londonu razorožitveni pododbor Združenih narodov. Nobenega dvoma ni, da bi Kremelj v primeru vojne svoje grožnje tudi u-resničil. Zdaj grozi z besedami, potem pa bi se spravil k dejanjem, kakor pes, ki dobi pogum, če vidi, da se ga napadeni človek boji. Isto je delal Hitler. On je uvedel nasilje in zmerjanje v mednarodno diplomacijo. Če bi se mu bil kdo pravočasno odločno postavil po robu, bi se morda premislil. Tudi Moskva bi najprej udarila po malih sosednih državah, pa naj so članice Atlantske zveze ali ne. Premislila se bo le, če ji bo Zahod odločno in skupno pokazal zobe. Seveda bo moral biti odločnejši kot zdaj, ko hodi celo okrog diktatorčka Nasser -ja kakor mačka okoli vrele kaše, čeprav je samo napihnjen balon. Angleži in Francozi so te dni pozivali zlasti ameriškega predsednika Eisenhowerja, naj se malo bolj zgane, ker bi bilo silno tragično, če bi se dal prestrašiti od Bulganina veliki general, ki je porazil Hitlerja. Srednji Vzhod Nasser noče popustiti. Ameriški vladi je sicer poslal spomenico, ki vsebuje njegov načrt za ureditev prometa po Sueškem prekopu, a to je skoro vse. Ameriška vlada mu je odgovorila in se dolgo ter potrpežljivo pogajala z njim preko svojega kairskega veleposlanika. Toda Nasser čuti neomejeno oporo v Moskvi in želi, da bi Zahod tako plesal, kakor bo on igral. Washington ve, da ne more veliko doseči. Noče pa pritiskati na egiptovskega hitlerčka, ker ima pred očmi ves arabski svet, ki bi ga rad odtegnil komunističnemu vplivu. Nekaj bi dosegel, če bi pridobil egiptovsko vlado za spoštovanje šestih načel o ureditvi plovbe po prekopu, ki jih je jeseni odobril Varnostni svet. Naj bo tako ali drugače, eno je gotovo: sueška vodna pot v bodoče ne bo več delovala tako, kot doslej. S tem se je treba sprijazniti. Nasser igra na karto trenutnih zahodnih koristi, ki jim je prekop potreben. Zahod pa igra na karto bodočih možnosti, da Suez odvzame monopol v prometu s pe-. trolejem. To se bo zgodilo, ko bodo postavili nove petrolejske vode preko Irana in Izraela in ko bodo dogradili velikanske petrolejske ladje, ki bodo lahko vozile okrog Južne Afrike. Takrat bo morda Nasserju žal, a bo prepozno. Zdaj se smeji on, pozneje se bodo lahko smejali drugi. A tudi Suez bi lahko še igral svojo vlogo, ter koristil Egiptu in Zahodu, če bi vodil Nasser pametno politiko. Načrti Atlantske zveze Anglija bo storila kar more, toda zahodna, zlasti evropska obramba mora biti zajamčena. Ivako to doseči, so razmišljali generali, ki so člani vojaškega odbora Atlantske zveze. Imeli so tridnevno zborovanje v Washingtonu. Da bi oni obvladali žogo, po kateri sega Moskva, so sklepali o preosnovi celotne zahodne obrambe. Da ne bo kakšnega neljubega presenečenja, so oklenili, da mora sčasoma vsaka članica Atlantske zveze dobiti od Amerike vsaj usmerjevane izstrelke, ki odgovarjajo nekdanjemu topništvu. Zahodna Nemčija jih bo dobila za drugimi evropskimi državami. Prva je na vrsti Velika Britanija. Vse to bo zahtevalo seveda preureditev kopenskih sil in njihovo izurjenost v u-porabi atomskega topništva ter drugih vrst modernega orožja. Znanost nam ga je dala, sporazuma o njegovi odpravi ni in ga v doglednem času ne bo in tako si hočeš nočeš mora tudi Evropa nabavili strahotna uničevalna sredstva, ki jih nikakor ne želi uporabiti, ker diha iz njih razdejanje in smrt celih narodov. Konec britanskega imperija? Britanska vlada je objavila zadnji teden »Belo knjigo«, v kateri napoveduje popolno preureditev britanske vojske. Od 700 tisoč mož bo imela jiod orožjem čez pet let le še 350 tisoč mož. Po letu 1960 bo odpravila obvezno vojaško, službo. V pokoj bo poslala svoje slavne bojne ladje in velike križarke, ki so bile toliko časa opora britanskega imperija. Tudi vojnih letal ne bo več izdelovala. Svojo obrambo bo popolnoma prilagodila potrebam moderne atomske Sitrategije. Od Amerike bo dobila usmerjevalne izstrelke ali »misile« — za zdaj brez a-tomskih konic — ki bodo glavni steber njene obrambe. Mesto poklicnih voja’kov bodo prevzeli tehnični strokovnjaki, ki se v primera •vojne ne bi več vojskovali, temveč bi le pritiskali na gumbe in spuščali strašne ptiče, o katerih govorimo v drugem članku. Zakaj so Angleži sprejeli ta nenadni revolucionarni sklep? Predvsem iz gospodarskih razlogov. Britansko gospodarstvo od konca vojne sem hudo peša. To stanje jim ne dovoljuje več, da bi igrali vlogo svetovne sile prvega reda. Presneto morajo štediti, kjer se da. Prizadeta je tudi državna obramba. Po načrtu, objavljenem v »Beli knjigi«, nameravajo samo pri obrambi prištediti letno 120 mil. funtov šterlingov. Drugi razlog pa je strateškega značaja. Atomski strokovnjaki pravijo, da je za zdaj edina zaščita pred atomskim napadom grožnja s povračilnim napadom. Če nas boste napadali z atomskimi in vodikovimi bombami, vedite, da vam bomo vrnili milo za drago, pravijo Angleži Sovjetom. Seveda je možna takšna obramba Velike Britanije le v okviru skupnosti vsega svobodnega sveta. Britanske sile bodo zato sodelovale z zavezniškimi oboroženimi silami, da bi odvzele morebitnemu sovražniku pogum za napad. / Spremembe na vidiku Francoski dnevnik »Franc Tireur« opozarja na politično plat britanskega sklepa za preureditev britanske obrambe. List pravi, da je atomsko orožje gotovo primerno in potrebno za obrambo britanskega o-točja. To že. Toda Velika Britanija ima še precej prekomorskih posesti. Povsod ima nekaj svojih vojaških posadk, na katerih sloni njena mednarodna politika. Če bo skrčila svoje oborožene sile na 350 tisoč mož, bo imela težko kakšno posadko v Nemčiji, Gibraltarju, Hongkongu, na Malti in drugod po svetu. Zadnje čase je že odpoklicala svoje sile iz Jordanije. Osvoboditev nadškofa Makariosa kaže, da se tudi s Ciprom nekaj pripravlja. Ali ni v tem začetek Spremembe v dosedanji angleški politiki? Zdi se, da se nekaj važnega dogaja. V Londonu začenjajo opažati, da Anglija pone-huje biti velesila. Postaja to, kar po lastnih silah je, to je otok. Britanski imperij se po vseh znakih počasi bliža postopni likvidaciji. Rakova pot Pod tem naslovom prinaša »Naš tednik-Kronika« z dne 28. marca uvodni članek, v katerem razglablja o položaju narodnih manjšin v Avstriji, potem ko je izšel dekret prosvetnega ministrstva na Dunaju, ki-ukinja oibveznost ipouku slovenščine na realnih gimnazijah na Koroškem. Ministrstvo je dekret izdalo ter pri tem namignilo, da bodo Slovenci dobili svojo srednjo šolo in da zato ni več potreben obvezen pouk slovenskega jezika. Toda dočim je dekret, ki spreminja pouk slovenščine, že dejstvo, ni o ustanovitvi slovenske gimnazije še nobenega stvarnega koraka. Naš tednik-Kronika pokaže v uvodniku ravno na to dejstvo, kako avstrijska vlada že dve leti izbegava vsak konkreten korak v smeri zaščite narodnih manjšin, kot je to naloga čl. 7 mirovne pogodile. Zato je sprememba pouka slovenščine na Koroškem ne samo korak nazaj, kot omenja Slovenski poročevalec, temveč je nov korak v smeri zapostavljanja narodnih manjšin v Avstriji. Ta na ta način izgublja res vsako moralno upravičenost, govoriti in se potegovati za svojo manjšino na Tirolskem po pregovoru: »Kar ti Petru ne daš, od mene ne moreš zahtevati, da ti dam.« Nesrečni judovski narod Že dva tisoč let leži nad judovskim narodom teža (krivde po nedolžnem prelite Kristusove krvi. Šli so skozi morje trpljenja in (preganjanja, 'ki so zdeeimirala njihove vrste, vendar uničila jih niso. Judje so danes raztreseni 'po celem svetu. Za Hitlerjeve vladavine so Judje pretrpeli eno najhujših preganjanj. Hitler jih je hotel sistematično uničiti. Pred drugo svetovno vojno je živelo v Nemčiji 600 tisoč Judov, danes je njihovo število padlo na ikomaj 17 tisoč. Okrog 300 tisoč se jih rešilo z begom, vse ostale pa je Hitler po-bil ali pa odpeljal neznano kam. Nacisti so požgali okrog 300 judovskih sinagog. Nemška vlada 'pomaga sedaj s finančnimi podporami pri ,ponovnem zidanju sinagog. Tudi drugače skuša nemška vlada pomagati Judom. Vsak Jud, iki je bil v 'koncentracijskem taborišču, prejme za vsak mesec, ki ga je tam .preživel 150 nemških mark (okrog 22.000 lir). Prav tako prejme vsak Jud, ko se vrne v Nemčijo, 888.000 lir podpore. Država mu potem še nadalje pomaga, da si preskrbi delo in stanovanje, in to tudi z državnim posojilom, če se misli lotiti kakšne večje trgovine in. industrije. Zahodna Nemčija se je iz znano pogodbo z Izraelom obvezala, da (bo izraelski državi dobavila za 822 milijonov lir 'blaga v 12 letih. Odškodnina žrtvam nacizma pa bo dosegla skoro 938 milijard lir. NAŠ TEDEN V CERKVI I Z S V. EVANGELIJA isti čas, ko se je Jezus približal Jeruzalemu in prišel do Betfage ob Oljski gori, je poslal dva učenca in jima naročil: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla oslico privezano in žrebe pri njej. Odvežita ju in pripeljita k meni. In če bi vaju kdo kaj vprašal, recita: 'Gospod ju potrebuje’; iti takoj ju bo pustil.« — To vse pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bilo napovedano po preroku, ki pravi: »Povejte hčeri sionski: 'Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak in sedeč na osliču, žrebetu vprežne oslice'.a — Učenca sta šla in storila, kar jima je bil Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in žrebe; in položili so nanju svoja oblačila in so ga nanju posadili. Zelo veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče; drugi pa so sekali vejice s dreves in jih stlali po poti. Množice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana sinu Davidovemu! Blagoslovljen, ki prihaja v i-menu Gospodovem!a * Cvetna nedelja nas spominja na Zveličarjev slovesni vhod v Jeruzalem. Slovesen je bil tisti vhod, a vendar za Boga še vse preskromen. Učlovečeni Bog bi zaslužil vse več. Zaslužil bi, da bi prišli vsi Jeruza-lemčani in ga polni globoke vere, goreče ljubezni ter s čistimi srci na kolenih častili; da bi se vsi do zadnjega spokorili, ga ponižno prosili KONGRES ZA VERSKI POUK ' Od 24. do 26. aprila bo v Parizu drugi francoski kongres za verski pouk. Vršil se bo pod predsedstvom pariškega nadškofa, kardinala Feltina. Na kongresu bodo obravnavali naslednjo snov: Vera otrok, vera odraslih. BOJ PROTI SPIRITIZMU V Rio de Janeiru, glavnem mestu Brazilije, imajo v tem mesecu kampanjo proti Spiritizmu, ki je tam zelo razširjen. Po vseh cerkvah bodo posebne konference, na katerih bodo. govorniki razlagali zmoto spiritizma in stališče Cerkve. Kjer ni zdravega verskega življenja, se ljudje zatekajo k raznim temnim silam in k praznoverju. KONGRES KRISTUSA KRALJA Osmi mednarodni kongres Kristusa Kralja bo v Fatimi od 9. do 13. avgusta. Geslo kongresa bo: Kristusovo kraljestvo v današnjem času. O tej temi bodo govorili priznani govorniki svetovnega slovesa, kakor newyorški pomožni škof Fulton Sheen. pateir Crawley — velik apostol češčenja Srca Jezusovega, profesor Clemen iz Pariza, pater Wetter iz ruskega zavoda v Rimu in pater Lombardi — voditelj gibanja »Za boljši svet«. Kongres bo zaključilo veliko portugalsko narodno romanje pod vodstvom lizlHmskega patriarha. Kongresa se bo verjetno udeležil tudi ljubljanski škof Gregor Rožman, ki je bil svoj čas predsednik stalnega odbora za prirejanje kongresov Kristusa Kralja. KATOLIŠKA AKCIJA V SUDANU Po vseh postajah apostolske prefekture Moipoj v južnem Sudanu so ustanovili skupine Katoliške akcije, ki nudijo uspešno pomoč misijonarjem pri njihovem apostolatu. LEPO SPREOBRNJENJE 120 zidarjev iz rodu Denka v Sudanu je prestoipilo v katoliško vero. Drugi pa so zaprosili, da bi bili poučeni v verskih resnicah. V tej zvezi je treba poudariti, da je spreobrnjenje odraslih rodu Denka običajno zelo težko. POVELJNIK PAPEŠKE STRAŽE UMRL V starosti 68 let je po krajši bolezni umrl vrhovni poveljnik papeške, švicarske garde baron Henrik Alfonz de Pfyffer dAltishfen. Po rodu je bil Švicar. Pogrebni obredi so bili v vatikanski baziliki, nakar so krsto prepeljali v Švico v rodbinsko grobnico. odpuščanja za pretekle grehe in ga na vso moč hvalili ter Mu peli trajno hvalo. A večina ošabnih jeruzalemskih prebivalcev ni prišla v takem razpoloženju in kratkomalo ni prišla. Jeruzalemci in Judje sploh so bili za njihove grehe bridko kaznovani. A ne gre sedaj za Jude! Ali nismo mi ljudje v tem času mnogokje in marsikdaj podobni Judom? — Če nismo, zahvalimo Boga! Če pa smo, tedaj se temeljito poboljšajmo, da nas Vsemogočni Gospod ne udari! Dejstvo je, da mnogi ljudje Odrešenika Jezusa Kristusa odklanjajo: nekateri Osebo in nauk, drugi samo nauk, ne Osebe. Kako so taki ljudje silno pomilovanja vredni! Jezus je naš kralj: On včeraj in danes in jutri in vekomaj! On nam vladaj in kraljuj! Saj ni v nobenem drugem rešitve kot samo v Njem! On ima besede večnega življenja, On je naš Gospod, milostljivi Rešenik, bodoči Sodnik in večni Plačnik. Častimo ga, ljubimo ga, molimo ga! Ljubimo tudi za tiste, ki ga ne ljubijo! Molimo za grešnike našega rodu in tolažimo ga zanje! Proglasimo ga za kralja našega srca in povabimo ga često in slovesno v dušo s pogostim sv. obhajilom! Ne mučimo ga z grehi! Slavimo z besedo, deli in zlasti s poštenim, globokim in svetim življenjem! Posnemajmo Njegove kreposti in kličimo na pomoč! Jezus, Odrešenik sveta, usmili se nas! Reši in ohrani nam rod! Ne zapusti nas, blagoslovi nas. pomagaj nam! — Slava Tebi, Gospod ! VEČNI POPOTNIK Ustanovitelj delavske Katoliške akcije kanonik Cardijn je zadnja leta vedno na potovanju, zlasti zadnje mesece, ko pripravlja svetovni kongres mladih katoliških delavcev, ki bo 'koncem avgusta v Rimu. Obiskal je že Ameriko, Afriko, Srednji Vzhod in zadnji čas se mudi na Daljnem Vzhodu. V Tokiu bo predsedoval prvemu azijskemu kongresu mladih katoliških delavcev in bo organiziral siupine, ki bodo prišle tudi na svetovni kongres v Rim. SMRT ŠPANSKEGA KARDINALA V Madridu je umrl preteklo nedeljo 7. aprila seviljslki nadškof, .kardinal Segura. Bolehal je na zastrupljenju ledvic in na srčnih motnjah. Bil je star 76 let. — Skupno število kardinalov je sedaj padlo na 59. Izpraznjenih je 11 mest. Verjetno ni daleč čas, ko bo sv. oče imenoval nove kardinale na izpraznjena mesta. Razporoka v Italiji in pisanje komunističnih časopisov Razni listi v Italiji tožijo včasih, da italijanska tistava ne pozna razporoke in pravijo, da bi se bilo treba modernizirati in vpeljati razporoko. Nimamo namena se spuščati danes v to važno in morda tudi za naše ljudi potrebno debato. Radi bi pa opozorili na članek »Primorskega dnevnika«, ki mu je zelo pri srcu nesreča tistih italijanskih zakoncev, ki se ne morejo rešiti nesrečnega zakonskega jarma. Kdo je kriv te nesreče? Cerkev in njene dogme. Po mnenju člankarja d. h. (Dušana Hre-ščuka, specialista za cerkvene dogme?) smatra Cerkev razporoko za krivoverstvo. Italija se mora pri svoji zakonodaji ozirati na dogme. In tako dalje. Če poznate gospoda d. h., boste takoj uganili, kaj je vse napisal na račun Cerkve in Italijanov, ki žive še vedno v fevdalni dobi, ker še ne poznajo ločitve med Cerkvijo in državo. Najbrž te ločitve ne pozna niti gospod d. h. Za sedaj nekaj pripomb, ker bi se pozneje radi vrnili k stvari. V Italiji se lahko državljani poročijo v Cerkvi in na občini. Torej pozna italijanska ustava civilno in cerkveno poroko. Znano je. da Cerkev civilne poroke ne priznava, ker žu Cerkev taka poroka sploh ne obstaja, Zato ostaneta zukonca. ki se civilno poročita, za Cerkev neporočena. Kako torej Cerkev nasprotuje razporok’. če je civilna poroka zanjo sploh neveljav- Katoličani so dolžni, da se poročijo v Cerkvi, in ta poroka, če je pravilno sklenjena, se ne da razveljaviti. Da bi se pa avtor tako vneto zavzemal za razveljavljenje cerkvenih porok, si človek kar ne more misliti! Saj cerkvena poroka zanj nič ne pomeni!? »Neločljivost zakonske zveze je hkrati ostanek starodavnega spolnega nasilja moškega nad žensko, ki mu je Cerkev pridala značaj verske dogme: vzdrži pa le tam, kjer se meti zakoncema vzpostavi neka določena etična (?) skupnost, kjer pa se iz kakršnih razlogov ta skupnost razbije, in življenje zastruplja, namesto da bi ga osrečevala, potem je edini izhod radikalna rešitev: zakonska razveza.« Ali res? Življenjska izkušnja pravi dru-gače. Dr * Z ozirom na tako pisanje »Primorskega dnevnika« o poroki v Italiji je zelo zanimivo, kaj o isti zadevi pišejo »Primorske novice«. Te so dne 29. marca prinesle sliko, na kateri vidimo dve osebi, moškega in žensko, na stopnicah pred večjo palačo, kako vstopata, spodaj je pa pojasnilo: Zadnjega marca se je začel v Santiagu, glavnem mestu republike Čile, Mednarodni kojtgres za poljedelstvo, tretji v vrsti tozadevnih kongresov, organiziranih po katoliški Cerkvi v Južni Ameriki. Poljedelsko vprašanje je danes v Južni Ameriki povezano z mnogimi socialnimi problemi, saj je od 170 milijo-novf prebivalcev južnega ameriškega kontinenta 130 milijonov navezanih na poljedelstvo in od tega tudi živi. Kot daljna razloga raznih kriz v poljedelstvu Južne Amerike se navajata dva: gojitev samo enega produkta in latifundizem. Enajst držav živi takorekoč le od izvoza in gojitve enega produkta, ker pač 59% izvoza daje gojitev enega produkta samega. Tako zvana »haciendau in pa latifundizem sta še vedno sredstvo in sistem dela, dasi moderni časi zahtevajo socialno in tehnično preobnovo. Cerkev se živo zanima za usodo teh milijonov ljudi, vključenih v zastarele sisteme, ki morejo danes biti prej pogubni kakor koristni delavskemu stanu. Zato je Severnoameriška katoliška poljedelska zveza organizirala že dvoje podobnih kongresov: prvega v Kolumbiji januarja 1954, drugega v Panami aprila 1955. Tretji kongres v čilski prestolnici se vrši na vse širši podlagi in razni specialisti poročajo o uspehih poljedelskega izkustva v Rusiji, na Balkanu, na Daljnem Vzhodu, kakor tudi o zemljiških reformah v Italiji, Mehiki in na Bližnjem Vzhodu. Cerkev ne more ostati brezbrižna pred tako žalostnimi problemi, kakor so problemi poljedelcev, ki živijo v nečloveških in žalostnih okoliščinah. Saj včasih njih razmere in okoliščine niso vredne človeka. Ker poljedelski stan ni socialno zaščiten, je zato še bolj izpostavljen velikim moralnim nevarnostim. Komunizem izrablja to žalostno stanje za povečanje nezadovoljstva in za svojo propagando, podobno kakor na Kitajskem. To se vidi iz tega, da so prav ob začetku kongresa izbruhnili v Santiagu nemiri, ki so imeli v njih komunisti glavno vlogo. Vendar komunizem pri tej svoji propagandi ni računal na dejstvo, da je poljedelski stan Južne Amerike v veliki večini krščanski. Brez dvoma hoče komunizem uničiti verski čuj v teh ljudeh, a Cerkev od svoje strani izvajh svoj socialni nauk tudi v poljedelstvu, saj zanjo pomeni ta panoga tudi narodno vrednoto in Pij XII. govori celo o poljedelski kulturi. Med dobrinami, ki morejo bili zasebna lastnina, je že po naravi prav zemlja, na kateri družina POTREBNO za Veliki teden je, da ima vsakdo v roki knjigo, ki mu pojasni obrede Velikega tedna, da jim more slediti brez težav. To vam nudi knjižica »Veliki teden« 'ki je še vedno na prodaj v slov. 'knjigarnah v Trstu in Gorici ter tudi pri domačih dušnih pastirjih. Kdor je še nima, naj si jo koj udavi, ker je le malo izvodov več na razpcla.TO. Pozneje knjige ne bo več mogoče kupiti. Stane rt o lir. »V katoliški Italiji se čedalje bolj vznemirjajo zaradi velikega števila ločitev zakona. V zadnjih petih letih so zabeležili na 350 tisoč porok okoli 35 tisoč ločitev. Pri ločitvah prednjačita mesti industrijskega severa Milano in Torino. V Milanu se je v zadnjih štirih letih poročilo 35 tisoč parov, ločilo pa 6 tisoč parov. V Torinu je slika še slabša. Na 19 tisoč porok so zabeležili 5 tisoč ločitev... Na sliki je mlada žena pred milanskim sodiščem v spremstvu odvetnika. Gresta na obravnavo za ločitev zakona.« Bralci naj sedaj primerjajo pisanje enega in drugega komunističnega lista, pa bodo videli, kako vsak po svoje poročata o eni in isti stvari, o porokah in razporo-kah v Italiji. Eden se jezi, ker ni dovoljena razporoka, in dolži zaradi tega Cerkev, drugi se pa škodoželjno smeji, češ glejte, koliko je razporok celo v »katoliški Italiji«. — Ali je mogoče večje protislovje? Tu imamo nov primer, kako je vse pisanje komunističnega časopisja usmerjeno samo v propagando in v zavajanje ljudi. A na žalost je še vedno toliko bedakov, ki v to propagando slepo verujejo. (Ured.). živi in od katere dobi celotno ali vsaj delno možnost prehranjevanja. Od enega do drugega konca Južne Amerike je Cerkev ustanovila številne radiofonične šole in zgledne kmetije, gibanje zadružništva je živo, poljedelski sindikati branijo pravice revnih, ponekod služijo ti za posredovanje med vladnimi organizacijami in poljedelci; povsod so početniki novega prebujenja na socialnem in tehničnem področju. Prvi in glavni namen kongresov o poljedelskem življenju pa so stiki o-beh Amerik in zato gleda Cerkev z velikim upanjem na tretji kongres te vrste, ki se te dni vrši v Santiagu v Čile. ♦ •-------------- IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI SLOVENSKA NOVA MAŠA . NA NIZOZEMSKEM Dne 31. marca je bil posvečen v Oirscho-tu na Nizozemskem novomasnik č. g. Milan Papež, slovenski rojak. Z njim je bilo posvečenih še 13 drugih novomašnikov iz reda sv. Grignona Montfortskega. Novo-mašnik Ibo pel svojo novo mašo na Velikonočni ponedeljek ob 10,30 na Sittarger-weg (pri Mariji Pomagaj) v Heerlenu. Na Belo nedeljo pa 'bo novomašnik obiskal rojaike v Eygelshovenu ter jim maševal. Istega dne bo imel še eno mašo in sicer na Rijwegu za tamkajšnje Slovence. Povsod se rojaki vesele nove maše in novomašnikovega obisika in se zelo vneto pripravljajo na obojno slavje. Toliko bolj, ker je novomašnik sam otrolk slovenskih izseljencev. On sam je o sebi 'povedal naslednje : »Rojen sem bil v Suhi krajini. Ko sem bil šele 10 mesecev star, me je mati v naročju odnesla v tujino za očetom, ki je že osem mesecev delal na Nizozemskem. Čez dobri dve leti je odšla mati na obisk v domovino. Vzela me je s setboj. V domači vasi pri stari materi se mi je odvezal jezik in začel sem govoriti slovensko. Moja mati se je temu zelo čudila, ker nisem do takrat še ničesar govoril. Ob vrnitvi v novo domovino, smo doma vedno govorili le slovensko: s sosedi, ki so bili Nemci, po nemško in v šoli nizozemsko. Prav pridno in rad sem obiskoval slovensko šolo, v kateri nas je učila gdč. Ažmanova, izseljenska učiteljica.« Ko človek bere te besede oddaljenega rojaka na Nizozemskem, ga je sram zaradi onih številnih slovenskih staršev, ki v Gorici in Trstu nočejo s svojimi otroki govoriti po slovensko in še mani jih pošiljati v sl oven-ke šole. Kako majhni so taki starši v primeru s starši novomašmka Papeža, ki so v tujini vzgojili svoje otroke po slovensko in so jim ti daties hvaležni za njih vzgojo ter se čutijo pon o-n •, da so Slovenci. »SLOVENSKI OKTET« NA TURNEJI PO ITALIJI Pretekli teden je potoval skozi Trat Slovenski oktet, namenjen ita novo turneja po Italiji. Slovenski komorni zbor se je šele pred kratkim vrnil s turneje po Kitajski, kjer je žel veliko us.peha in priznanja. Sedaj je namenjen, da bo pod okriljem ACOM koncertiral po raznih italijanskih mestih, med drugimi v Milanu, Turinu Lecce ter na Siciliji v Arcireale in v Mes-sini. Po končani turneji po Italiji se bo slov. komorni iztbor ustavil na povratku v Trstu, kjer bo tudi imel koncert. MLADINSKI FILM »KEKEC« NA KITAJSKEM Slovenski film »Kekec«, ki je na festivalu domačih in tujih filmov v Noveffl Sadu prejel prvo nagrado, so sedaj sinkro* nizirali v kitajščini. Snemalec Ivan Marinček, ki si je film ogledal v Pekingu, je izjavil, da je bila dosežena popolna sklfl& POSTNA RAZMIŠLJANJA NA RADIO TRST A. NA VELIKI PETEK GO VOK PROF. JAN. VODOPIVCA (VELIKI PETEK — DAN VESOLJNEGA ODREŠENJA) OB 8.45 IN NE OB 10. ZVEČER. nost med govorom in sliko. Tako potuje sedaj slovenski film »Kekec« po šest tisoč kitajskih kinomatografih in zdi se, da so tudi kitajski otroci navdušeni nad Kekčevimi dogodivščinami v filmu. ZAGREBŠKI VELESEJEM • Od 13. do 23. aprila bo v Zagrebu ie tradicionalni pomladanski velesejem, ki b° letos prvič imel tudi mednarodni značaj. Priglasilo se je poleg domačih tudi okrog 100 razstavljalcev iz desetih tujih držav. Naš nov« pcJlislek Kot smo že napovedali, z velikonočno številko začnemo priobčevati napeto povest iz francoske revolucije »Na božjih okopih«. Prevedena je iz nemščine. Spisal jo je Wilhelm Hiinermann po resničnih dogodkih. Francoska revolucija, ki se je začela 1789 ter je trajala več let, je polna zanimivih dogodkov, ki bi se v mirnih in rednih razmerah sploh ne mogli vršiti. Iz nje so zajemali veliki in manjši pisatelji evropskih narodov od takrat ,pa do danes-To je čas vretja, novih idej, junaških dejanj, a tudi čas neumnosti in podlosti, ča* genialnih in požrtvovalnih mož, a pravtako pustolovcev in oblastiželjnih ljudi. Vse so hoteli -prenoviti-,- "vso — preteklost T>oi morali za to uporabiti vse državne letne dohodke. I V FRANCIJI PADAJO RAZPOROKE V Franciji je, vedno manj nesrečnih zakonov. Po zadnjih statistikah so ugotovili, da medtem, ko je bilo v letu 1946 trideset tisoč zakonskih ločitev, so jih zabeležili lansko leto manj kot 15.000, to je 50% manj. Anketa, ki so jo izvedli z namenom, da ugotovijo posrečene zakone, je dokazala, da je v Parizu in okolici 71 od sto zakoncev, ki so izjavili, da so srečni. To so izjavili predvsem mlajši zakonci, ki z mnogo večjim optimizmom in z večjo -pripravljenostjo kot v preteklosti stopajo v sveti zakon. »Katoliški glas" v vsako slovensko družino! Dr. Miha Krek: S poti po Evropi MED 'SLOVENSKIMI RUDARJI V FRANCIJI IN BELGIJI Slovenci v Parizu smatrajo, da tam hitro raste potreba po stalnem slovenskem Uradu in prehodnem prenočišču, kakršne ie mnogi drugi narodi iz Srednje Evrope imajo. Ne samo tisti, ki se v sedanjih razmerah nelegalno pretoleejo preko meje. preko Italije ali preko Avstrije in Nemčije v Francijo, ne znajo jezika in si v Parizu ne morejo in ne vedo prav nič pomagati, tudi drugi slovenski ljudje bi nujno potrebovali slovensko središče, kjer bi dobili navodila za svoja pota po mestu itn po Franciji. Končno je Slovencev v Franciji vedno več in jih vedno več ope-tova.no prihaja v Pariz. Vsem bi bila nekaka slovenska pisarna nujno potrebna. Seveda sem skočil tudi k msgr. Valentinu Zupančiču, ki misijonari med > loven-skimi rudarji premogarji v Severni Franciji in k msgr. Stanku Grimsu. ki skrbi za dušni blagor Slovencev v Vzhodni Franciji, tam vzdolž nemške meje. Na slikah, fotografijah, se mi je zdel msgr. Zupančič kot upadel, zdelan starček. Tudi njegova rojstna letnica bi opravičevala tako sodbo, saj je pel že zlato mašo. Prijetno sem bil presenečen, ko mi je prišel naproti vesel, živahen duhovnik s francosko čepico na glavi. Zdravje in dobrodušnost sta mu sijala z obraza in hodil je proti domu tako hitrp in krepko kot včasih, ko je iz Polhovega Gradca prišel v Ljubljano. O težavah svoje službe sploh ne govori. Le hvali svoje ovčice in vesel jih je. Sam moraš počasi zbrati podobo dela sedemdesetletnika, ki mašuje po raznih krajih obširnega rudarskega revirja, o-biskuje oddaljene bolnike, raznaša slovenske knjige in časopise, in je svojim ljudem posredovalec pred cerkvenimi in svetnimi oblastmi. Njegova misijonska hiša je v vrsti rudarskih hišic kuhinja, obednica, urad, vise obenem. Dva tisoč in pol slovenskih rudarskih družin je v njegovem področju. Za »prišleka« je okolje turobno. Vse sivo je naokoli. Hiše in ceste in kar je sveta med njimi, vse je sivo. Da boš še bolj vedel, da si v premogarski pokrajini,' se dviga nad vsakih par kilometrov še bolj temno siv hrib, umetno nametana velika krtina nakopanega materiala. In te krtine se kar vrste po obzorju, kamor pogledaš. Slovenski duhovnik pa je vesel — v vsej tej sivini — svojega poslanstva, nosi tolažbo, izžareva zadovoljnost, zbira ljudi k petju in narodnemu veselju in k službi božji... Šele prav ob slovesu je pripomnil: »Pomočnika bi potrebovali tu, mladega in idealnega. V leta sem prišel; ne zmorem vsega, kar bi bilo treba. Bomo že poskrbeli, da bo živel. Upam in molim, da bi se kmalu javil 'kak mlad naš duhovnik. Zelo bi ga potrebovali.« Msgr. Stanko Grims me je pričakoval na kolodvoru z biretom na glavi. Ker še nikoli nisem videl duhovnika z biretom na kolodvoru, mi je to brž padlo v oči in kar vprašal sem ga, kako to. Od srca se je zasmejal in povedal: »Tu nosijo Francozi svoje znane čepice, Nemci .pa klobuke. Če bi se z enim teh pokrival, bi me imeli ljudje za Francoza ali pa za Nemca, pač po tem, kar bi imel na glavi. Nekateri bi me imeli za svojega, nekateri pa za človeka nasprotne narodnosti. Ker sem v biretu, sem duhovnik za vse. To hočem biti.« Grimsovo misijonsko področje je še obširnejše. Več sitnosti mu delajo komunistični agitatorji iz Jugoslavije, ki pogosto prihajajo tja. Nasprotovanja po poli- tični opredelitvi so močnejša. Ob meji je. V spremenjenih razmerah so nekateri rudniki prenehali z delom, industrija se je selila. Na drugi strani je pa med njegovimi več mladih ljudi, takih, ki so prišli pred drugo svetovno vojno in še pozneje v Francijo. In tam jih podjetja rada sprejemajo, naravnost iščejo. »Par sto naših fantov bi še tu dobilo kruha. Trdega, rudarskega 'kruha sicer, toda vendar zaslužek je stalen in ne slab. In rudarske bolezni je v teh krajih veliko manj kot na primer v belgijskih rudnikih,« mi je pripovedoval monsigaior, ko sva prišla do njegovega doma. Stanovanje, je čisto »misijonsko«. Kakih 12 metrov d.olga in kaka dva metra široka, hodniku podobna soba, ki je revno, z obrabljeno slaro opremo nekako razdeljena v kuhinjo, spalnico in pisarno. Po vseh stenah pa je na stotine fotografij iz življenja tamkajšnjih Slovencev: poroke, krsti, pogrebi, igre, pevski zbori, godbe, procesije, zborovanja, in monsignor pozna vsak obraz, vsako skupino, vsak kraj, vsak dogodek. Neutrudno pripovedujejo veselju z misijonske poti, žalost pa dosledno izpušča. Nima ne cerkve, ne dvorane. Slovenci povsod gostujejo. Pa je premalo dni v tednu, da bi obhodil vse svoje »podružnice«, povsod maševal in pridigal, spovedoval in vse bolnike obiskal. Štiri tisoč naših ljudi živi tod okoli. »V dolenji konec sploh ne pridem redno, le izjemoma. Področje je treba nujno razdeliti, sicer so nekatere naselbine preveč zanemarjene in zapuščene.« — Vprašam: »Kako pa, da med tednom hodite maševat po naselbinah? Kdo pa tedaj more priti v cerkev?« »Ne morem drugače. Nedelj je premalo. Pa pridejo ljudje, pridejo. Naši ljudje so dobri in si tako urede, da jih veliko pride. Jaz imam pri mašah veliko več ljudi kot moji francoski sobrati.« »Kako pa zmorete stroške neprestane poti?« »O, saj ljudje dajo. Za železnico in avtobus vedno dobim, na hrano me pa povabijo.« Doma monsignor kuha sam, pospravlja sam, je za vse sam. Pa je redko doma, vedno med ljudmi. Preko hribov in dolin vozi avtobus v Tucquegnieux, kjer živi idealni in ljubeznivi slovenski izseljeniški učitelj Janko Jankovič. Po vojni je »izgubil poklic«. Nič več ne more poučevati slovenskih izseljeniških otrok. Pri rudniški upravi dela. kot uradnik. Vzorna družina mu lepo napreduje. Bilo je že pozno v noč, ko smo pri- Za može in fante v Gorici 1 a teden bo za može in fante v Gorici posebna priprava na prejem velikonočnih sv. zakramentov. V četrtek in petek zvečer ob 8,15 bo pridiga pri sv. Ignaciju na Travniku. V soboto zvečer ob 9. uri pa bo samo zanje pri Sv. Ivanu sv. maša s skupnim sv. obhajilom. Spovedovalo se bo v soboto od 5. ure naprej pri kapucinih, v stolnici in pri Sv. Ignaciju. Od 7. ure naprej pa bo spovedovanje samo za može in 1’ante pri Sv. Ivanu. Spovedovala bosta dva spovednika. Prav tako bo>3ta dva spovednika na razspolago ves čas med mašo ob 9h zvečer. Ce bi kdo ne mogel ali bi ne hotel k sv. obhajilu v soboto, naj gre drugi dan zjutraj oh 9h na Travniku ali kje drugje. Možje in fantje! Nudimo vam najlepšo priložnost, da lahko v miru in zbranosti opravite svojo velikonočno dolžnost. Ne zamudite te priložnosti, ker vam Gospod ni dolžan nuditi druge. VAŠI DUŠNI PASTIRJI VII. kulturni večer v Gorici V ponedeljcik 8. aprila je SKPD iz Gorice pripravilo svoj sedmi kulturni večer. Zopet je prišel med nas č. g. Vinko Zaletel iz Koroške z neizčrpnim bogastvom svojih slik. Takrat so nas njegova beseda in njegove čudovite slike povedle v Marijino deželo Portugalsko in v deželo umetnikov in junakov Španijo. Občudovali smo vztrajnost in vero številnih romarjev, preprostost portugalskega ljudstva. Nato nas je č. g. Zaletel povedel v Španijo, kjer smo strmeli nad razkošnim bogastvom umetnosti, zlasti arhitekture, ki so jo v Španiji ustvarili Arabci za časa svojega večstoletnega vladanja. Malokdo izmed nas bo tako srečen, da bo kdaj obiskal te kraje, zato pa smo vsi iz srca hvaležni č. g. Zaletelu, ki na svojih potovanjih po lepem svetu misli tudi na, tiste, ki jim ta sreča ni dana. Vzorni teden v Gorici Dekliška Marijina družba je imela tudi letos svoj običajni vzorni teden od 31. marca do 7. aprila. Vodil ga je prečastiti gospod misijonar Jože Vidmar. Zjutraj smo imeli v stolnici sv. mašo s premišljevanjem. Zvečer ob 8h pa je bil govor z blagoslovom pri Sv. Antonu. Vsi govori so imeli namen, prikazati lepo čednost ljubezni do bližnjega. V sredo, četrtek in petek so bili tudi popoldne govori za naše žene in matere. Udeležba pri vseih pobožnostih je bila izredno velika. Vendar smo pričakovali večje število zlasti mladih deklet. Na Tiho nedeljo je bilo zjutraj v stolnici skupilo sv. obhajilo, popoldne pri Sv. Antonu pa slovesen sklep vzornega tedna z zaključnim govorom, zahvalno pesmijo in običajnim ofrom. Udeleženke vzornega tedna so iz srca hvaležne požrtvovalnemu g. misijonarju Vidmarju za njegove ognjevite govore, v katerih je bilo toliko lepih naukov. Da 'bi navdušenje, ki so ga v toliki meri pokazale de