Andrina Tonkli - Komel
SUBJEKTIVITETA SPOLNOSTI
(Ob izidu zbornika »Phanomenologie und Geschlechtdifferenz?, urednika Silvia Stoller, Helmuth Vetter, WUV-Universitatsverlag, Dunaj 1997)
Naslov »Fenomenologija in spolna diferenca« ni tako neobičajen, kakor bi 351 se morda najprej zdelo. Res ne nastopa tako pogosto kot naslovi »Psihoanaliza in spolna diferenca« ali »Dekonstrukcija in spolna diferenca« ali »Psihoanaliza, dekonstrukcija in feminizem«, vendar pa spolna diferenca ni nova tema v fenomenologiji, še posebej ne v fenomenološki psihoanalizi, antropologiji in sociologiji. Spolna diferenca »umetno« postane za feno-menologijo provokativna tema, če jo povežemo s feminizmom. In prav to je osnovni namen zbornika, v katerem je domnevno »problematična« fenomenološka obravnava spolne diference prvič sistematično razčlenjena. Besedila v zborniku se osredotočajo predvsem na dve vprašanji: kako je spolna diferenca (lahko) tema fenomenološkega proučevanja, in drugič, kako tematika spolne diference in feministična teorija (lahko) izzoveta fcnomcnolo-gijo, da znova premisli svoja izhodišča - kar naj bi pač bilo celo njena posebna filozofska kompetenca. Daje spolna diferenca lahko tema fenome-nologije, verjetno ni sporno, bolj problematično pa je, ali bi to tudi morala biti. Tu se namreč ponuja feministična kritika fenomenologijc. Z vprašanjem možnega razmerja med fenomenologijo in feminizmom, torej z možnostjo feministične fenomenologije ali pa fenomenološke feministične
teorije, se v zborniku ukvarja uvodna razprava Linde Fischer, ki se posebej osredotoči na situacijo v Ameriki. Razlogi, da do srečanja med fenomeno-logijo in feminizmom ni prišlo, lahko postanejo dobri razlogi za prihodnje stike v smislu metodološkega in vsebinskega zbliževanja stališč. Linda Fischer je skupaj z Lesterjem Embreejem sicer pravkar izdala zbornik Feministična fenomenologija.
S fenomenoloških (moških) opazovalnic se soodnosa med fcnomenologijo in spolno diferenco v zborniku lotevata Hans Rainer Sepp in Bemhard Waldenfels. Prvi seže k predpostavkam transcedenlalne umnosti pri Hus-serlu in skuša pokazati, da spolna diferenca fenomenološkim konstitucij-skim razmislekom nikakor ni tuja. Waldenfels pa se usmeri na samo ne-prisvojljivo tujost v izkustvu spolne diference, ki jo mora fenomenologija respektirati.
Dve besedili v zborniku sta povezani z Luce Irigaray, pomembno francosko teoretičarko feminizma, ki jo poznamo tudi po slovenskem prevodu (Jaz, ti, 352 me, mi, Ljubljana 1995). Luce Irigaray nastopa v zborniku s kritiko Sartro-vega, Merleau - Pontyjevega in Levinasovega dojemanja drugosti drugega spola. Sabine Giirtler pa se v tej navezavi ukvarja s feministično kritiko Lčvinasa Irigarayjeve in poudari nenavadnost Lčvinasovega gledanja na drugi spol. Tu je morda pravo mesto za fenomenološko soočenje z etiko spolne razlike. Veronica Vasterling se v tekstu Dekonstrukcija identitete loteva Derridajeve teorije spolne razlike, ki je deležna tako feminističnega kot filozofskega zanimanja. Derrida je poleg psihoanalize tudi osnovna oporna točka za načelno feministično kritiko fenomenološke obravnave spolne diference. Če je z Deridajem mogoče fenomenologiji očitati neprimeren in pomanjkljiv odnos do obravnave spolne razlike, potem se je po drugi strani treba vprašati, ali Derridajeva profeministična obravnava spolne diference ustreza vsem zahtevam fenomenološke deskripcije. Na problem fenomenološke deskripcije sicer opozori tudi Regula Giuliani, ki spolno diferenco obravnava v povezavi s fenomenom telesnosti.
Judith Bulter v svojem (že precej starem) članku podaja feministično kritiko Merleau - Pontyjeve Fenomenologije zaznave, ki nezadostno reflektira t. i.
socialni spol (gender). Debra Bergoffen se posveča klasični avtorici feministične teorije Simone de Beuvoir {Le deuxième sexe, 1948), in sicer z ozirom na njeno manj znano razlago fenomenološkega koncepta intencio-nalnosti. Linda Martin Alcnff se vrača k začetnemu vprašanju, kaj lahko fenomenologija ponudi feminizmu in obratno; poststrukturalistične teorije diskurza po njenem mnenju falsificirajo (fenomenološko dojeto) izkustvo spolne diference - zanimivo je, da to pokaže ob konkretnem primeru spolnega nasilja. Hilge Landwer se v sestavku Ali moški čutijo drugače posveti občutku sramu, ob katerem se spletajo ideologije različnosti moškega in ženske. Avtorica skuša s fenomenološkimi analizami pokazati, da moški in ženske v podobnih situacijah čutijo enako, le da to drugače kažejo, pač glede na vsakokratno kulturno in socialno situiranost. Slednji vidik še določneje izstopi v tekstu Gese Lindemann, v katerem razčlenjuje sociološki kontekst razumevanja heteroseksualnosti in transseksualnosti.
Elisabeth List se v sestavku Živo sebstvo - živa telesnost, subjektiviteta in spol loteva vprašanja, kaj naj stopi na mesto subjekta, potem ko smo ga odpravili, in skuša v tem pogledu zasnovati teorijo žive telesnosti. Ta raz- 353 prava je pomembna, ker opozarja na osrednje mesto vprašanja subjektivitete pri obravnavi spolne razlike, bodisi s fenomenološke bodisi s feministične plati.
Niti teorije feminizma niti refleksije spolne diference namreč ni mogoče ločevati od diskusije o postmodernem subjektu. Tako, recimo, Wolfgang Welsh, znani nemški teoretik postmodenie, v svojem zapisu o Toposih post-moderne, med katere uvršča tudi feminizem, poudari, da v času, ko »življenje subjektov postaja 'življenje v pluralu1 in kompetenca pluralnosti postaja njegova odlikovana lastnost«, ženska postaja »figura pluralne identitete, figura prehoda med možnostmi«. Imamo torej zgolj ženske figure spolne diference? Ali pa so tudi ženske zgolj in samo figure v subjektiviteti spolnosti? Morda je prav subjektiviteta spolnosti tema, ki je še najprej vredna fenomenološke obravnave.