List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Leto XLI. - Štev. 49 (2077) Četrtek, 21. decembra 1989 Posamezna številka 1000 lir
ENAJSTI DAN ZA MIR
Indijski božični motiv
TIHOTA SRCA, V KATERI SE SLIŠI OTROKOV GLAS
Narodi sveta pojejo vsak iz svoje duše in to, kar se sliši skozi zgodovino, je večno stegovanje za nedosežnim...
Pretresljiva konkretnost slovenskega ljudstva je božično skrivnost zapela takole:
Jezus se joka na glas, ker mu v hlevu je mraz, je komaj na svet, pa že mora trpet.
Vidik učlovečenja je praelementaren — Bog joka! Praelementar-nost joka ima nadvse bogate antropološke vidike, saj to pomeni napolnitev pljuč »z dihom sveta«, dokončna prizemljitev božjega do »zadnjega izdiha«. Hkrati pomeni osnovno resonanco osebe v kano-ninu petih vokalov »aeiouia«. Zlasti vzhodna inkarnacionistična (budistična) misel želi prisluhniti tej predstavitvi posameznika, da bi slišala osnovni načrt, poslanstvo, tega, ki se učlovečuje. Podobno misel najdemo tudi v genijalnem Durandusu, ki se mu v joku oglašajo osnovni elementi vesoljnega stvarstva (kot v grški pentatoniki), misel pa je verjetno starejša, kajti tudi Origen vidi v »halelujah« esencialen vzgib človeka kvišku, k Bogu. Vzgib je vseočiščujoči!
Človeško bivanje zlepa ni nikjer tako solidarnostno nagovorjeno kot prav tu, v otroškem joku »božiča«, to je: malega Boga. Vzhodna mistika bo tu začela v človeško meso vnašati »pobožanstvenje« v svoji elementarni naravnosti na »samoizničenje«. Dinamizmi duhovnega življenja v motrenju liturgičnega leta naravnost hlastno vpijajo te vsebine in segajo po njih bolj kot po vsakdanjem kruhu, zato neizprosno težijo k telesnem postu pred vsemi temi dogodki. Ne Božič (pravzaprav Bogojavljenje), ne Velika noč zato ne moreta brez posta. Tako »kenozis« vzhoda.
Kaj pomeni, globinsko, prvinsko, ta božični jok za naše slovensko ljudstvo? Menim, da je čudovit klic k naslonitvi vsega naroda na transcendentno izkustvo: »Bog je z nami«. Ko so morale — v tolikšni meri že — pasti maske grozljive zveri, »ki je zapeljevala svet«, naj sestopi Bog sam v našo dušo, ki kot mati — pritiska na srce to, kar se je razjokalo... Naj nam bo blagoslovljen Božič — »MALI BOG« z nami!
To je voščilo vseh naših urednikov in upraviteljev
★★★★★★
★★★★★★
Noš nuli mil
Prižgala se je zvezda v sveto noč.
Od vseh najlepša je, najbolj blesteča. Kdor vidi jo, začuden ostrmi — ob njej se misel z jaslicami sreča.
Na slami Dete, med pastirji, spi, na svet poslano od Boga Očeta za nas ljudi, ki težka nam je pot in se korak nam skoz tesni zapleta.
Marija, ki ob Detetu bedi, o sreči materinski tiho sanja .,. Predobro ve za muke in za križ, a i' zadnji sreči misli te odganja.
Nocoj je sveta noč, noč vseh noči.. . Naj slednji dom odpre Gospodu vrata, ljubezen sprejme naj in božji mir, da bodo srca vseh ljudi bogata.
Ljubka Šorli
Tudi Dubrovnik ima novega škofa
Msgr. Severin Pernek, škof v Dubrovniku je papežu ponudil odstop, ker je izpolnil 75 let starosti. Sv. oče je njegov odstop sprejel. Za novega škofa v Dubrovniku je imenoval bogoslovnega profesorja Želimira Puljiča iz mostarske škofije. Doslej je poučeval v bogoslovju v Sarajevu.
Na novo leto bomo obhajali že enajsti dan molitve za mir. Praznik božje Matere Marije naj spomni vse ljudi, posebno še kristjane, da je mir med narodi zaklad v prsteni posodi, ki je treba neprestano zanj moliti tudi h Kraljici miru in si prizadevati, da se ta lončeni vrč ne razbije.
Vsako leto sv. oče za dan miru pošlje v svet tudi posebno poslanico, v kateri nakaže kako posebno nevarnost, ki ogroža mir. Lani je spomnil na pravice manjšin, ki kaj lahko postanejo jabolko spora med narodi; letos je posegel na novo področje, ki je tudi povezano s problemom miru: osvetlil je problem zastrupljanja narave, ki mu pravimo tudi ekologija. Njegova poslanica se obrača na verne in na neverne, saj spoštovanje narave je dolžnost vseh ljudi.
Najprej se sv. oče ustavi ob 1. Mojzesovi knjigi, kjer je tako čudovito pesniško opisano stvarjenje sveta in človeka. Ko sveti pisatelj to opisuje, pravi: »In bilo je dobro.« Ko konča šesti dan opisovati stvarjenja živih bitij in med njimi tudi človeka, zaključi: »In bilo je prav dobro.«
Svet je v božjih očeh nekaj lepega, tako vse vesoljstvo, kot posebej še naša Zemlja in vse, kar živi na njej. Zato se tolikokrat v psalmih dviga hvalnica Bogu za vse stvarstvo: »Hvalite Gospoda sonce in luna, hvalite ga vse zvezde. Hvalite Gospoda na zemlji: velike morske živali in vse globine morja, ogenj in toča, sneg in megla, vihravi veter, gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre, zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice, kralji zemlje in vsa ljudstva... (Ps. 148).
Toda danes se dogaja, da človek vso to lepoto božjo, to svojo mater Zemljo zastruplja in uničuje. Povsod se to dogaja, v razvitem in nerazvitem svetu. Širijo se puščave v Afriki, ker sekajo tisto malo drevja, kar ga je, izsekavajo širni pragozd ob Amazonki v Braziliji, reka Pad v Italiji je postala mlakuža in zastruplja Jadransko morje. Tudi kraška reka Reka je postala mrtva in v njej ni več rib, itd.
Z okuženo in zastrupljeno naravo je ogroženo tudi človekovo življenje. Zaradi tega je ekologija postala tudi moralni problem, vprašanje, ki se tiče človekove vesti.
Novi jugoslovanski poslanik v Vatikanu
V ponedeljek 27. novembra je Ivica Ma-struko, novi jugoslovanski poslanik pri Sv. Sedežu, izročil papežu poverilne listine. V nagovoru je Mastrupo povedal sv. očetu, da jugoslovanska vlada visoko ceni njegovo prizadevanje za razumevanje med narodi, za ekumenizem in za polno priznanje dostojanstva človeka.
Janez Pavel II. pa je v odgovoru naglasil, da ima Jugoslavija važno vlogo med neuvrščenimi, ker ji je poverjeno predsedništvo. Nadalje je papež izrazil željo, da bi bila zagotovljena katoliški Cerkvi popolna svoboda pri izvrševanju njenega poslanstva tako glede verske vzgoje na vseh stopnjah, kakor duhovne pomoči bolnikom po bolnišnicah in tudi tistim, ki so v vojaški službi.
Novi poslanik ima 49 let. Doktoriral je. iz filozofije, političnih ved in sociologije. Napisal je nad 60 znanstvenih del s področja sociologije vere. Najbolj znana njegova dela so: Odnos katoliške Cerkve do drugih verskih skupnosti, Razredni mir katolicizma, Izziv alternativnih ideologij in Katolicizem in politika.
Prva skupina romarjev iz Litve v Rimu
Skupne avdience v sredo 15. decembra se je udeležilo tudi 60 romarjev iz Litve. To je prva večja skupina, ki je ipo zadnjih spremembah v domovini, dobila dovoljenje za romanje v Rim. Zelo so bili veseli srečanja s papežem. Obstaja upanje, da bodo tej skupini sledile še druge.
In zato se je oglasil sv. oče s poslanico za letošnji dan miru. Toda on ne gleda samo na ustvarjeno naravo, temveč tudi na človeka, na njegovo življenje, saj so začeli manipulirati s človekom od spočetja do smrti. Menijo namreč, da je glede človeka vse dovoljeno, od vsakovrstnih eksperimentov s človeškimi rodnimi celicami do evtanazije ali blage smrti. Piše sv. oče: »Spoštovanje življenja hi zlasti spoštovanje človekove osebnosti mora biti temeljno pravilo, ki naj navdihuje zdrav gospodarski, industrijski ter znanstveni napredek.«
Potem razvija misel, da so sadovi zemlje last vsega človeškega rodu in zato imajo pravico do njih vsi in ne samo nekateri. Potrebno bi bilo zaradi tega, da se osnuje neki mednarodni sistem, ki naj koordinira uporabo vseh možnosti naše Zemlje, tako da bo »zdrav človek v zdravem okolju«.
V ta namen pa je potrebna solidarnost
med narodi in državami. Ne smejo industrijsko razvite države v tem oziru izkoriščati manj razvite, kot se je že dogodilo, ko so nekatere italijanske družbe izvažale zastrupljene odpadke svoje kemijske industrije v nekatere afriške države. Potem so jih morale sramotno zopet odpeljati domov. Potrebno je tudi priskočiti na pomoč manj razvitim, kjer prekomerno izkoriščajo revno kmečjo zemljo in zato naraščajo opustele površine, ki samo množijo revščino.
Poleg solidarnosti je potrebno tudi spremeniti način življenja, vzgajati mlade in tudi starejše rodove k spoštovanju človeka in božje narave. Tudi vzgoja je potrebna za zdravo življenje in mir med ljudstvi. Mi kristjani pa smo poklicani, da ne samo spoštujemo, kar je Bog ustvaril, marveč tudi da v ta namen molimo, saj vsak dober dar prihaja od zgoraj, od Očeta luči, tudi razsvetljenje današnje pre-gostokrat tako egoistične družbe.
Nova skrb slovenske družbe
Zakaj Bog ni hotel biti za nas razvidnost, v kateri bi se lahko razkošno upokojili, kakor se poleti na plaži razstavimo soncu? Samo ena razlaga je mogoča: Bog je hotel biti za človeka več kot odkritje. Hotel mu je biti osvojitev. Še več: hotel mu je biti izbira (Alojz Rebula).
V novoletni poslanici za dan miru je sv. oče opozoril na nevarnost ekologije, to je zastrupljanja narave. Gre za »greh« zoper naravo, ko človek v svojem egoizmu in v iskanju vedno večjega dobička ne upošteva naravnih zakonov. Slovenska javna občila pa so prav v preteklih dneh opozorila na drug silno nevaren pojav slovenske družbe, to so prostovoljni splavi. O tem sta pisala tako ljubljanski dnevnik Delo kot najbolj razširjen tednik Nedeljski dnevnik. Delo naslavlja svoj članek: »Število splavov raste, rojstev pa vse manj; za Slovence evtanazija ne bo potrebna«. Nedeljskii dnevnik pa svoj članek še bolj pesimistično naslavlja: »Bodo Slovenci izumrli?«
Prof. Lojze Gosar piše v Delu: »Slovenci smo začeli izumirati... Krivi so razni vzrokii, med temi tudi da se izgublja pravo pojmovanje dostojanstva človeka... Naš odnos do človekovega dostojanstva se najbolj izrazito pokaže, ko gre za človekovo življenje (še nerojeno, bolno ali staro). Podatki iz letopisov Zavoda za zdravstveno varstvo SRS kažejo odnos do vprašanja:
št.	št.	št.
Leto splavov živo roj. prebiv. Slovenije 1975	12.350	29.786	1.800.022
1984	22.837	26.274	1.942.802
V desetletju od 1975 do 1984 je bilo opravljenih v Sloveniji 202.150 splavov, živorojenih pa 292.477; razlika med splavi in živorojenimi je znašala 87.327.« Nismo več daleč, ko bodo splavi prekašali rojstva, če gremo po tej poti naprej.
Avtor članka nadaljuje: »Eden od pomembnih vzrokov za opisano stanje je tudi to, da se materinstvo le prepogosto obravnava kot "nujno zlo za ohranitev vrste”, kot bi se morda izrazili biologi. Podira se tudi osnovni pomen družine in se skuša, kot pravi Chiara Lubich, ločiti človeštvo na dva dela: na eni strani ženska in otrok, na drugi pa moški, egoist ter indiferentnež.
Ta dejstva so pripevala tudi k nastanku ekstremnih oblik feminizma, ki zaidejo v protislovje s tem, da degradirajo ravno to, za kar bi rekli, da je narava žensko posebej odlikovala v primerjavi z moškim« (da je mati in prva vzgojiteljica).
Potem članek razmišlja, kako se prazni slovenski prostor, ker se ljudje iz hribovitih krajev selijo v doline, kako izumirajo podeželska naselja, kako se prebivalstvo Slovenije stara: provprečna starost Slovencev je 49 let, normalna bi morala biti od 30 do 40 let. V mestih ni nič boljše; temu so krive tudi stanovanjske razmere, saj so stanovanja premajhna za kako številnejšo družino.
Začasno rešujejo Slovenijo doseljenci iz drugih jugoslovanskih republik, posebno iz Bosne. Nedeljski dnevnik glede tega
piše: »V primerjavi z ostalimi deli v državi je bila rodnost v Sloveniji v preteklih letih na prvi pogled dokaj ugodna. Podrobnejši podatki pa kažejo, da so k večanju števila prebivalstva prispevali predvsem priseljenci. Zdaj se jih v povprečju priseli 4000 več kot odseli. Če pa bi hoteli, da bi po letu 2030 število prebivalcev ostalo nespremenjeno, bi se moralo vsako leto priseliti 10.000 ljudi, opozarjajo strokovnjaki.«
To so dejstva, ki danes zaskrbljajo demografe in sociologe. Kaj bo s slovensko družbo v prihodnjih desetletjih? Tega ne bo kriv »tuji meč«, tega bomo krivi sami, zlasti še tisti, ki so vodili slovensko družbo po zadnji vojni. Razporoko in prostovoljni splav so proglasili za napredek, za osvoboditev žene, za srečo slovenskega ljudstva. Toda sejali so vihar, sedaj ža-njajo točo, kajti narava se zmeraj maščuje po pregovoru: Bog ne plačuje vsako soboto, plačuje pa gotovo.
* * *
Če je glede rojstev in splavov tako hudo v Sloveniji, ni pri nas v zamejstvu nič boljše, prej slabše. Tudi o tem pričajo statistike, zlasti še ukinjanje razredov na šolah ter zapiranje šol. Tudi izumiranje naših vasi, kjer se veča število zapuščenih ali zmeraj bolj praznih hiš.
Kot kristjani bi lahko dodali: Ob božičnih praznikih bomo obhajali tudi spomin nedolžnih otrok, tistih otrok, ki jih je dal pomoriti hudi Herod. Na tisti dan se spomnimo tudi vseh nedolžnih otrok, ki se po krivdi ljudi ne morejo veseliti življenja.
Advent in Božič sv. očeta
V četrtek 14. decembra je papež Janez Pavel II. v vatikanski baziliki vodil pripravo na Božič in maševal za univerzitetne študente.
V nedeljo 17. decembra je sv .oče po molitvi Angelovega češčenja blagoslovil kipce, ki predstavljajo Jezuščka v jaslicah. »Jezuščka« so prinesli številni otroci, družine, zavodi in šole.
Polnočno mašo bo papež daroval v vatikanski baziliki in potem še na božični dan ob 10.30. Na Božič ob 12. uri bo govoril iz zunanje lože, izrekel voščila v številnih jezikih in podelil blagoslov mestu in svetu.
Na novoletni dan, na XXIII. svetovni dan miru, do sv. oče maševal ob 10. uri v vatikanski baziliki.
V soboto 6. januarja, na praznik Raz-glašenja Gospodovega, bo Janez Pavel II. med mašo ob 9.30 v vatikanski baziliki posvetil več novih škofov.
In končno bo v nedeljo 7. januarja, ob prazniku Jeezusovega krsta, podelil krst skupini novorojenčkov in sicer ob 10. uri v veliki dvorani za avdience.
Kot smo že poročali, je tržaška Marijina družba v ul. Risorta obhajala 90-letnico ustanovitve. Na akademiji je imel glavni govor prof. Tomaž Simčič. Iz njegovega govora objavljamo naslednje misli (Ured.):
Visok jubilej Marijine družbe ter z njo povezana imenovanja nas vabijo ik razmišljanju o vlogi, ki jo je družba odigrala v Trstu od ustanovitve do danes. S krščanskega vidika je v tem oziru gotovo temeljnega pomena ugotovitev, da je bila Marijina družba versko občestvo, sredi katerega se je v zadnjih sto letih med Slovenci v Trstu največ molilo. Upam si torej trditi, da je bila Marijina družba, še posebno odkar se je leta 1912 dokončno vselila v lasten dom v ul. Risorta, najpomembnejše, največkrat sicer skrito, a zato nič manj vplivno žarišče duhovnosti med tržaškimi Slovenci: vsakodnevne sv. maše, duhovni govori, obnove in vaje, molitvene ure, cerkveno petje itd. in to nepretrgoma, iz leta v leto. Brez Marijinih družb bi bilo versko življenje Slovencev na Tržaškem, tako včeraj kot danes, bistveno okrnjeno. To velja še posebej za mestno središče: najbrž bi slovenske službe božje v središču mesta brez zvestih in vztrajnih Marijinih družbenic že zdavnaj ne bilo več.
ŽARIŠČE DUHOVNOSTI
IN NARODNE ZAVESTI
A delovanje družbe je bilo tudi plodno, apostolsko, odprto navzven. Ni se omejevalo na sprejemanje, ampak je bilo usmerjeno tudi na druge, predvsem na mlade. Od tod so prihajale pobude za mladinsko duhovnost, pa ne samo pobude, tudi skrb za potrebna sredstva. Med mladinskimi skupinami, ki veliko dolgujejo Marijini družbi, so nedvomno na prvem mestu skavti, ki so v njej vedno imeli zvesto oporo. Ta je bila včasih neopazna, nikoli pa vsiljiva in zahtevna. In koliko so Marijine družbenice za naš skavtizem premolile. Skavti in skavtinje bi morali naposled razmisliti, če smo to tiho pomoč sploh opazili, če smo jo znali ceniti in biti zanjo hvaležni.
Iz tega duhovnega temelja izhaja potem vse drugo neprecenljivo delo, tki ga je v teh sto letih Marijina družba opravljala v korist celotne slovenske narodne skupnosti v mestu. Tu seže naš pogled na reševanje socialnih stisk, na kulturo, na narodno zavest. V letih narodnega preganjanja je bil Marijin dom eno od tistih dragocenih cerkvenih središč, ki so Slovencem ohranjala ljubezen do slovenske besede in knjige ter slovenskega petja. Priča te ljubezni je še danes knjižnica z bogatim revialnim in knjižnim gradivom.
Po vojni je slovenščina ponovno svobodneje zaživela, ostra ideološka trenja pa so ponovno zavrla razmah resnično svobodnega in ustvarjalnega dela. A tudii v tem primeru je Marijina družba ostala zvesta Cerkvi, krščanskemu izročilu in pristno slovenskemu čutenju. Njeno prosvetno delo med mladimi se je nadaljevalo. Poudaril bi pogoste odrske igre, ki so bili za mnoge prva pomembnejša vaja v javnem nastopanju
V KORAK S ČASOM
Živimo v dobi, ko se svet z neverjetno naglico spreminja. Tudi Trst ni več tak, kakršen je bil, ko je bila Marijina družba ustanovljena. Med tem časom se je politična uprava pri nas kar petkrat zamenjala, vmes sta bili dve svetovni vojni, spremenil se je način življenja, mišljenja. Tudi oblike verovanja in izpolnjevanja vere so se spremenile. Imeli smo II. vatikanski koncil. Sv. sedež je takoj leta 1968 odobril nova pravila Marijinih družb, ki so se preimenovale v »Skupnosti krščanskega življenja«. Zunanje oblike apostolata se spreminjajo, bistvo pa ostaja nespremenjeno, to se pravi, če navedem stavek iz prveg člena pravilnika omenjenih Skupnosti: »(...) da se bomo vedno velikodušneje darovali Bogu tako, da bomo ljubili vse ljudi v današnjem svetu in jim služili (...)«
Ko se skupno z 90-letnico Marijine družbe spominjamo tudi dvajsetih let, kar na tem mestu stoji zgradba, v kateri smo sedaj zbrani, seveda ne mislimo proslavljati mrtvih zidov. Ne gre za gole zidove, saj se je novi Marijin dom s časom uveljavil kot naravno versko središče Slovencev v mestu. Tu je sedež Slovenskega pastoralnega središča, tu je sedež Slovenskih tržaških skavtov in skavtinj, tu se zbirajo slovenski duhovniki na mesečnih duhovnih obnovah, cerkveni zbor od Novega sv. Antona na rednih vajah, pa tudi ekumenska srečanja so tu in druge prireditve. V kapeli je vsak dan sv. maša,
ob posebnih priložnostih tudi slovensko bogoslužje in drugi obredi: krsti, birme, poroke.
DOM
KRAJ ZA VSE DOBRO
Marijin dom v ul. Risorta bo to povezovalno vlogo ohranil še naprej, in morda še bolj ko doslej. Odgovornost zanj pa. bo slonela ne le na Marijini družbi, ampak vedno bolj tudi na vseh nas, ki te prostore dan za dnem uporabljamo. Osrednji namen doma, za katerega so voditelji in članice Marijine družbe toliko in tako nesebično žrtvovali, je bil, da bi bila ta zgradba v duhovno oporo slovenskemu človeku v Trstu. To naj bi bil v prvi vrsti kraj molitve, kraj razmišljanja, kraj duhovnega in intelektualnega poglabljanja, potem pa seveda tudi prostor, odprt za kulturo in zdravo zabavo, v te stene, v te prostore in v to opremo so bile torej vložene mnoge žrtve prav s tem namenom. A te žrtve in te odpovedi nas prav zato še toliko bolj obvezujejo, da tudi mi naredimo vse, kar je v naši moči, da bo Marijin dom tudi v današnjih razmerah, v novem duhu res služil svojemu prvotnemu namenu.
EDEN ODHAJA
DRUGI PRIHAJA
Dovolite, da se na koncu obrnem še na osebi, pri katerih so danes še posebej naše misli. Msgr. Prešeren je bil v zadnjih 30 letih duša ne le Marijine družbe, ampak tudi vsega ostalega verskega življenja, ki se je vrtelo okoli nje, okoli skavtske organizacije in okoli župnije sv. Antona. Njegovo ime je postalo nekako neločljivo povezano z vsem našim delovanjem, našo vzgojo in našim pogledom na svet. Ko se tako med seboj pogovarjamo njegovi nekdanji učenci, presenečeni opažamo, da imamo — tudi v različnosti mišljenj in pogledov — vsi nekaj njegovega. Za vse to smo mu iz srca hvaležni, posebno pa smo mu hvaležni še za njegov trud, ki ga je vložil v našo versko rast. Želimo mu, da bi sedaj, ko bo razrešen službenih obveznosti, ostal še veliko let med nami in si našel čas za zasluženi prosti čas zase, ki si ga prej nikoli ni privoščil.
Tudi z g. Gerdolom že dolgo let sodelujemo v tržaškem verskem življenju, pa tudi v okviru skavtske organizacije. Tudi on nas je več let spremljal na taborenjih in pri drugih skavtskih dejavnostih. Sedaj je vzel na svoje rame še novo breme in odgovornost: poleg celotnega dušnega pastirstva v mestu tudi vodstvo Marijine družbe in Marijinega doma. K novi in odgovorni službi mu iskreno čestitamo in mu želimo veliko uspeha.
Še posebej pa se vdano in iskreno zahvaljujemo našemu prevzvišenemu g. škofu Bellomiju za vso njegovo skrb in pozornost, ki jo skozi vsa leta njegovega škofovanja izkazuje do Marijine družbe in Marijinega doma, pa tudi da je s svojo prisotnostjo, predvsem pa s svojim občutenimi besedami še posebej počastil današnjo prireditev.
Za konec pa še voščilo za naprej. Milan Komar je nekoč zapisal: »Kjer je ogenj, tam se zbirajo ljudje«. Daj Bog, da bi ogenj Marijine družbe in Marijinega doma še naprej svetil in grel sredi našega domačega mesta.
Izšle so knjige
GORIŠKE MOHORJEVE
DRUŽBE
ZA LETO 1990
DUHOVNA MISEL
»Zato vam bo Vsemogočni sam dal znamenje. Glej, Devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel...«
»Bog je ljubezen« (1 Jn 4, 16). Ljubezen zahteva, da jo sprejemamo in darujemo svobodno, brez vsake prisile. Jezus bo postal za nas Emanuel, »kar pomeni: Z nami je Gospod« (Iz 7, 14), če smo ga pripravljeni radovoljno in hvaležno sprejeti. Na silo ne bo prišel v našo hišo. »Glej, stojim pred vrati in trkam... Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3, 20).
Če je Jezus Emanuel, Bog v nas in med nami, je brez pomena, da ga iščemo drugod. Z njegovim prihodom se je zabrisala vsaka razdalja med Bogom in človekom. Bog je v nas in med nami v Sinu človekovem in postal zvesti spremljevalec potujočemu ljudstvu. Človek je tako postal vidno znamenje božje prisotnosti, z nami deli našo usodo, na poseben način v težkih trenutkih trpljenja in preizkušnje.
Ko delimo drug drugemu, damo Jezusu. Kako tesno, ljubeče in osrečujoče je zato naše vsakokratno srečanje z njim v sveti Evharistiji, zakramentih, molitvi, branju in premišljevanju božje besede, v trenutkih tišine in zbranosti, v delih ljubezni do bližnjega in narave.
Jezus je Emanuel, Bog v nas in med nami, tudi z Marijinim in Jožefovim sodelovanjem. Bog prihaja na svet po tistih, ki se mu svobodno izročajo. Okolje, v katerem živimo in delamo, bo čutilo božjo bližino takrat, ko bomo mi postali pot, po kateri bo prihajal Bog med ljudi. Zato prosimo v teh svetih dneh z apostolom Janezom: »Amen, pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22, 20).
MILAN NEMAC
Manišinski trenutek ii Enron
Po kongresu in srečanju manjšin na Sardiniji
Sedanji politični trenutek v Evropi je nedvomno zelo razvejan in, če hočemo, tudi zapleten. Premiki v vzhodni Evropi so vsemu temu dali še posebno moč in svojstveno vlogo. Demokratične zahteve, politični pluralizem, ne nazadnje pa tudi narodnostna' problematika tako v vzhodni (v Sovjetski zvezi in drugod) kot zahodni Evropi. Mirno lahko zatrdimo, da je sedanja pot k demokraciji in narodnostni samozavesti brezpogojna in nezamenljiva.
Vse to so znamenja našega časa, pa tudi sad dozorevanja, če ne že tudi zrelosti posameznih skupnosti, ki vse to zahtevajo in pričakujejo. Vedno bolj se bližajo devetdeseta leta (sicer so že pred durmi), ko bo Evropa morala narediti vsebinsko nove in pogumne korake v procesu svojega političnega združevanja Nove države že trkajo na vrata evropskih ustanov, tako parlamenta kot sveta. Med njimi so Poljska, Madžarska, Vzhodna Nemčija in Češkoslovaška, ki tudi želijo priti v demokratično skupnost evropskih držav in narodov. In ne nazadnje v Jugoslaviji, vsaj Slovenija in sedaj tudi Hrvaška vedno bolj čutita svojo evropsko vlogo.
Andrej Saharov umrl
DANAŠNJI PROCES IN EVROPSKE MANJŠINE
Narodne manjšine in jezikovne skupnosti igrajo že veliko vlogo v sklopu povezovanja narodnosti in dežel naše celine. Pri tem. je — kot znano — tudi na visoki ravni delujoča posebna parlamentarna manjšinska avtonomistična skupina v Strasburgu, oz. Bruslju. Tu se osredotočijo stiki in vezi med posameznimi skupnostmi, ki so tako ali drugače sodelovale na evropskih volitvah. Od Baskov in Flamcev do Kataloncev in Korzičanov, od Val-dostancev do Sardincev, itd. Pri tem smo aktivno udeleženi tudi Slovenci v Italiji s svojo stranko in svojimi problemi. Prav na podlagi tega dolgoletnega sodelovanja, zlasti v okviru Svobodne evropske zveze (Alliance Libre Europeenne) lahko rečemo, da se danes v parlamentarnih hodnikih in uradih strasburške skupščine že dobro pozna slovenska tematika v naši deželi. In prav stalni neposredni stiki med strankami manjšin (vključno slovenske) z evropskimi parlamentarci gori omenjenih narodnih skupnosti od severne do južne Evrope dajejo danes vedno bolj uspešno in funkcionalno možnost za spoznavanje vsestransko manjšinske problematike prizadetih skupnosti.
V tem smislu je torej tako sodelovanje izredno dragoceno in koristno. In prav Slovenska skupnost je v tem okviru že leta nazaj navezala prav dragocene stike v manjšinski stvarnosti sprva Italije in kasneje tudi Evrope. Z obiski njenih predstavnikov na raznih študijskih zborovanjih, kongresih in srečanjih je odprla okno v Evropo. Konkretno že v sedemdesetih letih s prvih obiskov in sestankov na Sardiniji, v Milanu, nato v Aosti in drugje. Kasneje pa je prišlo do stikov in obiskov v Bruslju, Strasburgu, na Dunaju, v Berlinu, v Barceloni v Bordeauxu, itd. To samo v dokaz, da je slovenska stranka s svojimi predstavniki vedno čutila živo potrebo po odprtju navzven in to za čim večjo možno prisotnost v evropski areni.
SARDINSKI KONGRES IN MANJŠINE
Pred dnevi se je zaključil 23. kongres Sardinske akcijske stranke (PSdAz) v mestu Cagliari. Poleg številnih delegatov je bila na kongresu aktivno in živo prisotna tudi manjšinska tematika. Po splošnem političnem poročilu generalnega tajnika stranke so bili na vrsti pozdravi manjšinskih predstavnikov: Dolina Aosta, Ve-neto, Furlanija, Slovenci v naši deželi s svojo stranko, Južno gibanje, južna Tirolska — vsi ti so bili tu zastopani in prinesli svoj pozdrav in prispevek kongresu. Izven Italije pa še »sestrski otok« — Korzika, ki tudi, močno čuti težnje po avtonomiji in enakopravnosti. Poleg tega še aktivna prisotnost treh evropskih poslancev — s Sardinije, Korzike in Flamske!
V imenu Slovencev je prinesel pozdrav deželni podtajnik SSk, ki je najprej poudaril akcijsko enotnost manjšin v sklopu italijanske republike, pa tudi Evrope. Posebej je še pozval parlamentarne predstavnike sardinske stranke, da v razpravi v obeh zbornicah podprejo naše spremi-njevalne predloge k Maccanieovemu osnutku in na ta način izrazijo svojo manjšinsko solidarnost.
Evropska misel se nedvomno jasno odraža v današnji politični dialektiki, ki posebej manjšin in narodnostnih skupnosti. Zato je prav, da tudi Slovenci v Italiji hodimo po tej poti Evropi naproti.
Spectator
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
Iz Jugoslavije
V tej državi je politični položaj zelo nejasen. Razne republike so imele svoj partijski kongres. Hrvaška partija se je izrekla za politični in večstrankartski pluralizem; ZK Bosne in Hercegovine je na kongresu ostala na pol poti in se glede pluralizma ni jasno izrekla. Srbska ZK pa je na kongresu povsem podprla Slobodana Miloševiča in njegovo stalinsko-nacistično politiko. Na tem kongresu je bilo slišati običajne obtožbe zoper Slovenijo. Podprli so tudi gospodarsko blokado Slovenije.
Kljub temu se tudi v Srbiji nekaj spreminja. Intelektualci hočejo uzakoniti neke demokratične zveze. Rudarji v Aleksincu se po enem mesecu nočejo vrniti v rudnik, kjer je umrlo že 125 rudarjev. Zahtevajo, naj se rudnik zapre.
Predsednik vlade Ante Markovič je pred zvezno skupščino (parlamentom) predstavil svoj gospodarski sanacijski načrt. Predvideva konvertibilnost dinarja, ki ga je naslonil na nemško marko; ena nemška marka bo veljala 7 dinarjev in sicer zato, ker bodo s 1. januarjem 1990 črtali štiri ničle. Tako bo 10.000 dinarjev veljalo 1 dinar. Markovič predvideva še dinge gospodarske ukrepe.
Hrvaški škofje o nestrpnosti na Hrvaškem
Na dan prihaja vse večja nacionalna nestrpnost. Krepijo se programirani psihološki pritiski in pravi terorizem proti hrvaškemu narodu, ki se mu pripisuje kolektivna krivda v 2. svetovni vojni. Sv. sedežu in katoliški Cerkvi pa se pripisuje vzrok zanjo. Škofje se zavzemajo za enakopravnost med narodi, sožitje in sodelovanje ter odklanjajo samovoljne razlage
in poskuse uveljavljanja pristranskih pogledov na probleme in prav tako vsako manipulacijo z ljudmi in resnico samo.
Obnovitev sabora v Zagrebu
V spomenici, ki so jo hrvaški škofje pred dobrim' mesecem objavili, se med drugim zavzemajo za svobodne volitve v obnovljeni hrvaški sabor ali parlament. Vanj naj pridejo predstavniki naroda, ki dobijo svoje opolnomočje na svobodnih volitvah.
Msgr. Michele Grasovin
V sredo, 20. decembra, so se v goriški stolnici zadnjič poslovili od kanonika msgr. M. Grusovina. Učakal je 93 let in bil najstarejši duhovnik goniške nadškofije. Umri je nepričakovano prejšnji dan.
Pred dnevi je prišla iz Moskve novica, da je nenadno umrl znani ruski fizik Andrej Saharov, Nobelov nagrajenec za mir. Še par dni prej se je odločno oglašal v Ljudskem kongresu poslancev, kamor je bil izvoljen lani. Tu je pogumno nadaljeval s svojo borbo za človekove pravice v Sovjetski zvezi in prav zadnje dni pred smrtjo je sporočil, da namerava ustanoviti posebno politično opozicijsko gibanje.
Smrt Andreja Saharova je globoko odjeknila tako po sami ZSSR kot po svetu. Predsednik ZDA Bush je globoko obžaloval nenadno smrt sovjetskega fizika-oporečnika. Prav tako vsa ostala svetovna javnost. Sam sovjetski predsednik Mihail Gorbačov je v svojih izjavah podčrtal veliko moralno figuro in premočrtnost Saharova, ki je bil v letih novega stalinizma Brežnjeva in tovarišev žrtev političnega monopolitičnega sistema. Svoje iskreno sožalje je izrekel tudi papež Janez Pavel II., poleg njega pa še vse druge vidne osebnosti svetovnega življenja.
Andrej Saharov je nedvomno kot znanstvenik že pred desetletji odločno pripomogel k nastanku ruske vodikove bombe. Pozneje se je moral kot oporečnik umakniti iz javnega življenja in se preseliti kot izgnanec v mesto Gorki, prepovedano za inozemce. Tu je le občasno lahko dal kako izjavo tujemu tisku v prid človekovim pravicam, v Sovjetski zvezi. Po totalitarnih režimih Brežnjeva, Andro-pova in Černenka (še prej pa Hruščeva) je šele po nastopu Mihaila Gorbačova spet civilno zaživel in aktivno vstopil v državno življenje Sovjetske zveze in svetovne javnosti.
»Milijoni ljudi po vsem svetu težijo za uničenjem revščine, sovražijo preganjanje, dogmatizem in demagogijo (in njih skrajne izraze: rasizem, fašizem, stalinizem in maoizem), verujejo v napredek, osnovan na uporabi vseh pozitivnih izkušenj, ki jih je človeštvo nabralo v pogojih socialne pravičnosti in intelektualne svobode.«
Misli, ki jih je sovjetski znanstvenik zapisal, ne potrebujejo posebnega komen-taria. Same po sebi so priča njegove osebne in moralne sile, izbrušene v dolgoletnem boju za večjo svobodo in dostojanstvo človeka, posebej v njegovi domovini, — za kar je sam drago plačal.
Še ena misel, ki jo je skupno z dvema drugima znanima oporečnikoma leta 1970 naslovil v obliki Manifesta II na »spoštovane tovariše L. I. Brežnjeva, A. N. Ko-sigina in N. V. Podgornega« (takratne sovjetske voditelje). Med drugim je v Manifestu zapisano tole: »Skrajno nujno je sedaj izvesti korake v smislu ponovne demokratizacije v družbenem življenju naše države. Ta potreba se kaže posebej... v problemih svobode obveščanja... in izvira iz vprašanj notranje in zunanje politike. — Demokratizacija mora omogočiti ohranitev in okrepitev sovjetskega socialističnega življenja... Demokratizacija mora biti postopna, z namenom, da se preprečijo morebitni problemi in zapleti...«
Pa še: »Nepojmljivo je, da so še vedno zaprti pisatelji zaradi lastnih prepričanj. Nemogoče je razumeti in opravičiti zgrešene pobude, kot so izključitev iz Zveze pisateljev največjega in najbolj popularnega sovjetskega romanopisca... Demokratizacija mora s polnostjo informacije in svojo upravičeno konkurenčnostjo povrniti našemu ideološkemu življenju (socialne znanosti, umetnosti, propaganda) potrebni dinamizem in ustvarjalni značaj...«
Besede, ki same po sebi jasno kažejo na iskrenost in pogumnost človeka, ki jih je zapisal v temačni dobi preganjanja in cenzure. Mislimo, da se prav s temi bornimi odlomki iz spisov sovjetskega fi-zjika-Nobelovca lahko najlepše oddolžimo njegovemu spominu. Andrej Saharov je in bo ostal trdna opora in žareč svetilnik vsem, ki jim je pri srcu svoboda! a.b.
Prišla je lepa sveta noč
Česa vsega v življenju ne pričakujemo, česa vsega se ne veselimo! Rojstni ali go-dovni dan, obletnico poroke, rojstvo težko pričakovanega potomca, obisk dragega prijatelja, povrnitev zdravja itd. Ne nazadnje se veselimo tildi velikonočnega jutra in božičnega večera. Seveda v krogu domačih, sorodnikov ali prijateljev, saj drugače bi bilo praznovanje pusto in prazno.
Sveti večer je pred nami. Pospravili in okrasili smo hišo, obilno nakupili hrane in zdaj čakamo. Mar pa smo pospraviti in pripravili tudi svojo notranjost na Njegov prihod? Se ga res iskreno otroško veselimo? Kot so to delali naši predniki ali smo celo sami še doživljali?
Čeprav se ne morem še šteti k starejši generaciji, sem marsikaj, kar k njej spada, že doživela. Nisem imela lepih igračk kot jih imajo današnji otroci, ne računalnika za pomoč pri učenju, ne modernih oblek in kričečih okraskov. Imela pa sem stare sani, s sosedovimi »najstniki« sem pekla krompir na vrtu in se skrivala po grmovju in drevesih — poleg tega pa rada hodila k verouku in cerkvenim pevskim vajam. Ni bilo veliko, bo kdo mlajših rekel, a bilo je več kot ima mladina danes.
Z malim in preprostim smo bili zadovoljni — Miklavž je npr. prinesel le jabolka, orehe in nekaj rogljičev. Zato pa so bili prazniki nekaj posebnega. Dobro se spominjam priprav na Božič. Nisem zato dobila nove obleke in čevljev, nobenega darila — in vendar sem veliko dobila. Moji starši še danes niso materialno bogati, hvaležna pa sem jim za vse tisto »malo«, kar so mi dali v mladosti in iz česar lahko črpam zdaj, ko sem odrasla.
Tudi mi smo pospravljali stanovanje in pripravili kaj bojšega za »pod zob«, nismo pa pozabili na duhovno hrano. Pripravili smo se intenzivneje na spoved, pomagali smo čistiti cerkev (tudi o trtici), nabirali smo mah za jaslice in skušali biti bolj pridni kot po navadi. Dandanes božično drevo stoji na vrtu že cel december, gotovo pa tisti teden pred Božičem. Mi tega nismo poznali. Res, da je oče prinesel smreko kakšen dan pred svetim večerom, a ni bila prej v »uporabi«. Sicer pa ta okras sploh ni bil najvažnejši. Težko smo čakali samo na jaslice, na preproste kipce, ki so počivali na podstrešju in smo jih dobili v roke šele nekaj ur pred odhodom v cerkev. Tudi blagoslovljeno vodo, s katero je oče blagoslovil vsak kotiček doma, smo preskrbeli otroci sami (pri nas doma sem bila to jaz in če pridem domov, je še zdaj moja »naloga«). Bili smo pridni in tiho. Vsak zaposlen in zatopljen v svoje delo. Kako lepo je bilo!
Polnočnica je bila opolnoči ne ob desetih, vendar nihče ni bil zaspan in siten. Dogajalo se je vendar nekaj velikega, nekaj skrivnostnega. In če je na poti v cerkev zunaj še snežilo, je bilo čudovito osrečujoče. Velikokrat me je tudi zeblo, saj cerkev ni bila ogrevana, toda vseeno bi bila najraje kar tam ostala in objela vse okrog sebe. Tako lepo mi je bilo pri duši.
Kako pa je danes? Praznujemo Božič samo kot običaj oz. staro navado ali lepše rečeno družinski praznik? Ali pa smo vanj
Širite „ Katoliški glas“
Knjige GMD1990
položili pravi pomen tega dne: rojstvo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika? Ki nas edini vodi po pravi poti in nas bo nekoč pripeljal v varen pristan.
Želim vam trdnega upanja in močne vere, da bi otroka Jezusa iz jaslic skozi vse leto nosili tudi v svojem srcu.
R.B.
Marijin praznik nekoliko drugače
Je že tako, da smo nekateri vedno »pru-viligirani«. Prav za 8. december je bilo spet tako — v Italiji in Avstriji zapovedan praznik, na Bavarskem oz. v Nemčiji navaden delaven dan.
Kdor ni hotel ali mogel na pot z lastnim vozilom, se je pridružil raznim izletniškim skupinam in preživel dan »nekoliko drugače«.
Tudi midva sva bila med temi »srečneži«. Po zajtrku doma sva se odpravila na pot. Vendar z majhno razliko od ostalih: ne samo zaradi prostega dne, ampak na nekajdnevni dopust.
Miinchen naju je pozdravil v megli in z gostim prometom. Vsak drugi avtomobil v dolgih kolonah pred semaforjem je imel italijansko ali avstrijsko registracijo. Vse je hitelo, da prosti dan izpolni z božičnimi nakupi — kot da drugega pomena ta dan ne bi imel. In nehote se mi je v mislih porodilo zlobno vprašanje: koliko od teh ljudi ve, zakaj so danes prosti, koliko jih je bilo zbranih pri sv. maši?
Vendar, to je bil šele začetek, saj je bila opoldanska ura. Po prihodu na cilj sva se tudi midva odpravila — peš — v mesto. Nisem mogla verjeti svojim očem: čeprav Miinchen že malo poznam, se mi je zdelo neverjetno. Res da v tein hektičnem, prazničnem času še nisem bila tu,
vendar: kje so se vzeli vsi ti ljudje? Marijin trg je bil tako zapolnjen, da niti pasti ne bi mogel, če bi ti postalo slabo. Kot sardine v škatli smo se prerivali vsak na svoj konec.
Kljub božičnemu vzdušju — razsvetljenim izložbam-, adventnim melodijam in vonju po kuhanem vinu — se je poštenemu kristjanu moralo vsiliti vprašanje: zakaj vse to? Cemu in kako dolgo mi bo služilo? Res smo ubogi; ne na telesu, ampak na duhu. Najraje bi imeli vse — in vendar nimamo nič.
Nisva zdržala dolgo. Ni naju mogel preslepiti ta posvetni blišč, ki traja tako kratko in pušča tako dolgo in globoko praznino.
Tudi šoferjem-, ki so nemogoče parkirali, se ni zdelo škoda denarne kazni — samo, da so se pripeljali čim bliže cilju. Ko pa bodo le-ti zaprošeni za podporo ubogim in zapuščenim (vedno več jih bo med nami), bodo preštevali kovance in vse se jim bo zdelo preveč.
Pol ure pred mašo sva prišla »domov«. Ni se nas zbralo veliko v hišni kapeli, a bilo je domače, prijetno dn mirno. Božja beseda o Brezmadežni, advente pesmi iz slovenskih grl in zadovoljstvo duše sta naredila svoje: bili smo srečni. Mar ni to več kot polne vrečke daril? R.B.
Pred nami je letošnja knjižni dar Goriške Mohorjeve družbe. Knjige so bile že predstavljene v Trstu v ul. Donizetti ter v Gorici v prostorih Katoliške knjigarne. Predstavimo jih še mi.
Koledar: Originalna je platnica, delo Edija Žerjala. Zaznamovana je v soglasju z letošnjo kampanjo italijanske Cerkve: Podpiraj svojo Cerkev. Saj bo od prihodnjega leta dalje Cerkev v Italijo živela le od velikodušnosti vernikov. Vsebina koledarja je pestra in nudi vsega malo, od razprav in pričevanj do političnih pregledov in spominov na osebnosti, ki so nas zapustile v preteklem letu ali pa obhajamo njihove spominske obletnice. Med članki bi posebej opozorili na »Aretacijo nadškofa Margottdja maja 1945«. Prispeval ga je kanalski župnik Srečko Šuligoj.
Ta je bil maja 1945 kot bogoslovec v škofiji in v družbi nadškofa. Skupaj z njim je bil aretiran in preživel v njegovi družbi ves čas aretacije v vili Coronini-jevih, dokler niso nadškofa izpustili, da je odšel iz Gorice v Videm (8. maja). Zato je edini, ki je tiste dogodke doživel in lahko o njih verodostojno priča.
O tej epizodi iz življenja nadškofa Mar-gottija so italijanski zgodovinarji marsikaj napisali, kar ne odgovarja resnici. Zato je pričevanje g. Šuligoja toliko pomembnejše. Iz njegovega pričevanja je razvideti, da so bile jugoslovanske oblasti za tiste čase do nadškofa kar korektne.
Potem je tu knjiga Miloša Vauhnika »PEFAU/Spomini«. Knjiga je nadaljevanje tiste, ki je pod istim naslovom izšla lansko leto, zato bralci pisatelja že poznajo. Letošnji Vauhnikovi spomini segajo v čas med prvo in drugo svetovno vojno, med vojno in po njej do avtorjeve smrti. Urednik Marko Tavčar pravd: »Bralec bo ugotovil, da ima knjiga svežino spominske pripovedi in istočasno tudi zanimivost zgodovinske knjige«.
Tretja na vrsti je Zore Tavčarjeve »Ob kresu življenja«. Gre za zbirko 20 črtic, ki so počasi nastajale in bile deloma že objavljene. Sedaj so tu v knjigi. Avtorica je sama razložila njihovo rojevanje: Nekatere so zgrajene ob spominih na osebe, ki jih je sama poznala, pa jih po svoje prikrojila in obdelala, da so umetniška pripoved in ne zgodovinski spomin. Zato so te črtice iz raznih krajev in časov. Potem so še nekatere druge, ki so pa sad njene fantazije in umetniškega ustvarjanja.
Končno naj omenimo še PSBL. Gre za 15. snopič, ki zaključuje tretjo knjigo tega leksikona, kot je omenil prof. Martin Jev-nikar, njegov urednik. Obsega gesla od Suhadolc do Theuerschuh. Predvidena sta še dva ali trije snopiči in to epohalno delo GMD bo zaključeno. Reči smemo, da gre res za epohalno delo, ki bo ohranilo svojo trajno vrednost in za katero so pobudnici lahko zavistni, saj kaj podobnega nimajo na Koroškem in tudi naši sosedje Italijani in Furlani ne. Vrednost PSBL se vidi tudi iz tega, da je GMD prve zvezke morala že ponatisniti, ker so pošli. Po leksikonu namreč segajo tudi v Sloveniji, sedaj ko smejo tja tudi knjige iz zamejstva -brez cenzure. Torej tudi kultura in ne samo kovbojke.
V leksikonu je zaobjeta naša primorska preteklost in sedanjost, njeni možje in žene, ki so bili na Primorskem rojeni ali so tu bivali dn se uveljavili v javnem življenju. Tako npr. Sulčič Viktor, doma iz Sv. Križa pri Trstu, izseljenec v Argentini, kjer se je uveljavil kot arhitekt, slikar, pisatelj, kulturni delavec. Omenjamo ga posebej, ker je eden izmed tistih rojakov, ki so obogatili tudi druge narode in države s svojimi talenti. Nismo samo »uboga raja«, kot se prepogosto sliši in bere. Ravno ta leksikon bi nas moral še bolj uveritd o tem.
Preobrat v ruski pravoslavni Cerkvi
Vse je -bilo že dogovorjeno, da te dni odpotuje v Moskvo posebno vatikansko odposlanstvo na razgovore z rusko pravoslavno Cerkvijo, ko je prišla vest, da so minskega metropolita Filareta odstavili kot zastopnika pravoslavne Cerkve za odnose s tujino in na njegovo mesto imenovali metropolita Kyrila iz Smolenska. Vest je res prišla nepričakovano in so zato odložili »sine die« napovedano srečanje katoliške in pravoslavne Cerkve v Moskvi.
Opazovalci ugibajo, kaj je rusko Cerkev privedlo do tega koraka. Vidijo razlog v uniatih. Ob srečanju Mihaila Gorbačova s papežem dne 1. decembra, bi najbrž Gorbačov obljubil papežu svobodo za unia-te. Takšni gesti pa nasprotujejo vsaj del pravoslavne Cerkve, ki noče in noče priznati uniatov. Nekateri opazovalci pa vseeno menijo, da bo prišlo do svobode za uniatsko Cerkev, ko bo stopil v veljavo zakon o verstvih, ki ga pripravljajo v Moskvi.
Kljub temu je žalostno, da pri pravoslavcih vladajo še vedno tolikšni predsodki zoper katoliško Cerkev.
MLAD FANT IŠČE BOGA. Poslušam
redno radijske oddaje Blagovest. Ime mi je Jurij in sem 21 let star. Pišem vam, ker bi rad imel eno sveto pismo v ruščini. Nič ne vem o veri, a verujem, da je Bog. Kaj naj naredim, da pridem v stik z Njim? Ne poznam nobene molitve in živim sam med samimi brezverci. Po mojem prepričanju je vera brez molitve prazna. Rad bi vedel, kako naj začnem, kdaj in kako naj molim in v katerih dnevih naj grem v cerkev in kako naj se tam obnašam. Rad bi vedel, kakšna je razlika med evangelijem in biblijo. Kje lahko dobim ti knjigi? Bog naj vas še na dalje vodi in podpira. Vaš Jurij.
ZAHVALA ZA SV. PISMO. Prihiteli so vsi moji prijatelji, da bi videli sveto pismo, ki ste mi ga poslali. Poleg sv. pisma je bil tudi katekizem. S solzami v očeh so si moji prijatelji ogledali obe sveti knjigi. Zbrali smo nekaj denarja za našega ukrajinskega katoliškega duhovnika, da bi daroval sv. mašo v zahvalo za naše dobrotnike. Tudi on vas prosi, da bi mu poslali na moj naslov en brevir. Kadar molim rožni venec, se zahvaljujem Jezusu in njegovi sveti Materi za ukrajinsko katoliško Cerkev, za njene škofe in duhovnike, redovnike in redovnice in vse verne. Ostali bomo zvesti Kristusovi Cerkvi, ki jo vodi rimski papež Petrov naslednik.
 ..........................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................IIIII It! 111IIII i! h II Iti ............
ALOJZIJ TURK
Kosovo in Makedonija deželi tragedij (14)
NA PRISILNEM DELU
Vse pritožbe niso nič pomagale, tudi ne pri Zvezni ustanovi v Beogradu za varstvo zakonitosti. Dobil sem nalog za zapor. Za take prekrške je bila sicer predpisana denarna kazen, vendar so v mojem primeru sklenili, da mora bitu kazen zaporna.
In četudi ni bilo prisojeno prisilno delo, sem bil takoj poslan na prisilno delo med kriminalce. V kratkem času sem preizkušal razne zaposlitve: 1. kopanje donavskega kanala z normo 4 kub. m. iznesene zemlje, do kolen v blatu; 2. pretovarjanje cementa iz žel. vagona; 3. kopanje krompirja v trdi izsušeni zemlji; 4. pomoč pri zidarjih; 5. končno sem zaradi discipliniranosti in solidnosti avanziral do nabiralca kvalitetnih paradižnikov za »najvišje«.
Pogoji življenja so bili težki, vendar sem zadovoljen, da sem tudi to preskusil v življenju — delo med kriminalci. Odprl se mi je vpogled v svet podzemlja. Življenjska šola.
Šentjemejčani, ki so poznali tamkajšnje
razmere, so razlagali, da se je stvar začela, ker se je komandir NM hotel maščevati svojemu podrejenemu s tem, da ga obtoži, da pošilja svojega otroka k verouku. Ker pa bi istočasno uspel angažirati napad na duhovnika, bi verjetno zase prislužil še kakšno zvezdico.
Bolj zagonetno je z odločbo za zapor pri sodniku za prekrške, ko je bilo prav na tamkajšnjem TNZ rečeno, da je vse v redu. Pet mesecev pozneje pa se je rodila odločba o zaporu. Zvedelo se je, da se je nekdo od »odločilnih« pohvalil, da sem odšel v Beograd proti njegovi volji (od kod je v tem on imel kako oblast?!) in da je njegova roka dovolj dolga, da se maščuje. Da je bilo zares maščevanje, dokazuje dejstvo, da sem bil poslan na prisilno delo, četudi odločba tega ne omenja — in sicer na najslabša dela v najbolj nehumanih pogojih.
V ZADNJEM TRENUTKU PRED SMRTJO
Najtežji trenutek v mojem življenju je bil ob razpadu Jugoslavije leta 1941, ko sem z rokami, zvezanimi na hrbtu, stal pred vojaki s puškami, pripravljenimi za streljanje, ki so čakali samo na povelje. To je bilo ob odmikanju od albanske meje, kjer so bili hudi boji.
Ko je bilo po burnih demonstracijah
proti Hitlerjevi Nemčiji v Beogradu in drugod očitno, da bo prišlo do napada na Jugoslavijo, je bila razglašena splošna mobilizacija. Takrat sem bil mobiliziran v 46. pehotni polk s stalnim sedežem v Bitoli, kjer sem prav takrat začasno žup-nikoval. Prav zadnje dni pred napadom so naš polk premestili v Ohrid, kjer je bil določen za obrambo meje od Ohridskega jezera proti Debru po takrat še zasneženih vrhovih. Ko sem na cvetno nedeljo 6. IV. 1941 maševal v katoliški kapeli v Ohridu (ki sem jo zaradi organiziranega nasprotovanja uredil z velikimi težavami), je prišel iz polka kurir z ukazom, naj se takoj javim v štab polka, ki se seli v Strugo. Istega dne so naši zavzeli položaje ob mejni črti z Italijani, saj je bila takrat Albanija del italijanskega imperija.
Oficirji in vojaki so bili demoralizirani. Ko je v ponedeljek prišlo do prah oboroženih spopadov, je bolničarska služba odpovedala.
Kot duhovnik polka sem bil na stopnji kapetana II. razreda. V štabu sem spoznal tudi mobiliziranega duhovnika in muslimanskega imama. Onadva sta ostala v štabu, jaz pa sem se lotil zbiranja ranjencev in dajanja prve pomoči. Nosal sem polno torbico zavojev. Komaj sem
dobil voz s konjsko vprego za prevoz ranjencev v previjališče v Strugi in Ohridu. Imel sem polne toke dela; kot duhovnik, ki deli sv. zakrament, sicer ne toliko, saj je bilo med pravoslavnimi in muslimani le malo katoličanov, zato pa toliko več kot bolničar. Na srečo sem že v gimnaziji končal bolničarski tečaj in mi je to prav prišlo.
V torek zvečer, ko sem se utrujen vrnil v štab, so mi sporočili, naj po ukazu poveljstva takoj odidem v obmejno vojašnico nad vasjo Vevčani, ker da je tamkaj veliko ranjenih in mrtvih. Že pred menoj da so tak ukaz dobili drugi vojaški duhovniki in vsi zdravniki ter bolničarji, a da so že odšli. Ker v temi seveda nisem mogel sam najti poti, mi je dežurni oficir v štabu določil nekega vaščana za vodiča.
Po večurni mučni hoji po posameznem bregu sva v zgodnjih jutranjih urah srečno prispela do cilja, četudi nama je od časa do časa nad glavo zapiskala kaka krogla ali kar cel strojnična rafal. Ne zdravnikov ne verskih predstavnikov ne bolničarjev ni bilo. Morda so zašli. V vojašnici je bila strašna slika: ranjenci so kričali od bolečin in žeje, zaudarjalo je po krvi, razliti po ležiščih, podu in slami... Nekateri so hropeč prosili, naj se
že odnese umrli sosed. Težkemu ranjencu je bilo obupno imeti zraven sebe mrliča.
Katoličanom sem zaradi težkih okoliščin podelil zakramente, mrtve pa sem moral kar sam odnašati, ker se jih noben vojak ni upal dotakniti. Ranjeni so bili zaradi izgube krvi, žejni in dal sem jim čaja, ki so ga skuhala v vojaški kuhinji, potem pa sem jim začel obvezovati rane, najprej našim ranjencem in za njimi ranjenim italijanskim ujetnikom. Ti so obsojali tiste, ki so jih poslali tjakaj umirat.
Zvedel sem, da nekaj ranjencev še leži v snegu, ker si nihče ne upa do njih. S šotorko sem.se jim srečno približal ter jim drugemu za drugim, še napol zmrznjenim, obvezal rane in jih okrepčal s čajem.
Končno je prišlo nekaj bolničarjev. Nje an vojake, ki so se mimo vojašnice umikali s fronte, sem pridobil, da so z improviziranimi nosili iz vejevja odnesli in odvlekli ranjence v dolino do štaba.
Tako zaposlenega me je našel general, komandant oddelka, in občudoval moje delo dn organizacijo, še posebej potem ko je videl, da sem edini med številnimi, ki bi morali biti prisotni. Slovesno je izjavil, da sem najzaslužnejši dn da bo poskrbel za najvišje vojaško odlikovanje za vestnost in hrabrost.	(Dalje)
Biagovest božiča 1989 Težavna pot na Sveto goro
Spominu Zore Piščanc,
ki je ta božič ni več med nami
Rosne strehe obseva mesec, da se mrtvo svetlikajo. Pisani hrup na drobna opravila razdeljenega dneva od zgodnjega jutra do ure, ko se je čisto stemnilo, se je razgubil na vse strani ko poplavna voda. Tu je tišina — tako popolna, da ušesa sama sebi ne morejo verjeti — v njih brni v eno zlit odmev odbegleda dneva. Ne misliti nazaj, ne misliti naprej ti trenutki so preedinstveni, predragoceni!
»Ta kepa tišine skriva v sebi vse lepo in grdo minulega dneva — in sploh vse minulosti. Pa tudi vse, kar ima še priti.«
Ivec sedi na divanu in gleda ven. Človek je- kako se ne bi spominjal, kako ne bi premišljal?
Malo pred enajsto je na ulici Trenta ottobre srečal katoliškega duhovnika iz predkoncilskih časov. Prišel mu je naproti od Tramvaja in sonce je sijalo vanj: blesteče beli kolar nad črnim prsnikom, črni suknjič ravno prav dolg, štirideset-letnik ali kaj, črnolas s črnim klobukom. Domotožno je Ivec gledal za njim, kako čez ulico Valdirivo nadaljuje pot proti Novemu svetemu Antonu. »Oh, biti še kdaj pri tridentinski maši! Skupaj z duhovnikom gledati v isto smer: v veliki oltar, v visoki križ!« "Introibo ad altare Dei. - Ad Deum, qui laetificat juventutem meam.” »Bog je razveseljeval mojo mladost. Jo še — v mojih visokih letih? Še jo, ker sem ji ostal zvest!«
Na živahnem trgu pred Tramvajem mu je stopil naproti bistri, delavni, iznajdljivi manjšinski voditelj.
»Gospod Ivec, kakšen bi bil v italijanščini najbolj ustrezen izraz za slovensko besedo "potuhnjenec”?«
Ivec se je nasmehnil. "S kom se spopada? S kakim večincem ali manjšincem?” »"Potuhnjenost” je lepa beseda, a se redko sliši,« je rekel. »Potuhnjenec pravimo človeku, ki je neodkrit, neiskren, navidez nenevaren; rad bi bil manj opazen, manj viden, zato ne govori naglas in še zlasti ne o sebi, bolj skopo odpira usta, ne sili v ospredje in je največkrat rahlo sklonjen.«
»Točno tako, gospod Ivec!« se je vzrado-stil manjšinski voditelj, kot bi imel tak tip človeka živo pred sabo. In ije čakal.
»Za našo besedo ”potuhnjen(ec)” ima Italijan na izbiro več izrazov: falso, finto, ipocrita, tudi sornione, zlasti pa subdolo.«
Manjšinski voditelj ni bil čisto zadovoljen, očitno mu je manjkal kak močnejši izraz. Gledal je Ivca, kot da hoče iz njega potegniti še kaj. A ta se je izčrpal.
»Torej mi za "potuhnjenost” ostajata samo dve besedi: falsita in ipocrisia. Malo je to! "Potuhnjenost” mi pomeni več: to je nekaj hudičevega!« Zasmejal se je in Ivcu, ki ga je že čakal tramvaj, izkušeno stisnil roko.
Najprej večerni radio v sami besedi, zatem še televizija v besedi in podobi. In zdaj tole budno mižanje na divanu.
Od Baltskega do Jadranskega morja pod južnimi sapami poka led! Izpod njega sili .prebujena voda, hoče na dan, v sonce, v prostost. Razpokline se daljšajo in množijo. Štiri desetletja, petega pol se je tam bleščala neka namišljena moč/slava, polna so je bila javna občila, bohotila se je v šolskih knjigah... zdaj pa skozi vedno širše razpoke vre čista voda resnice in preplavlja razpadle, odrinjene sklade ledu. Na ono moč/slavo pada senca poraza. Že se trgom grmeč primikajo žerjavi, da s podstavkov odtrgajo malike in jih odpeljejo neznanokam.
A kam bojo skočili nešteti izigranci samih sebe? V koga ali v kaj se bojo prelevili toliki vojvode in vojvodiči? Ah, težko se je ločiti od doseženega in pridobljenega! Še najlaglje bo trumam prisklednikov: skrtačili si bojo obleko in deli v usta bonbon drugačnega okusa.
Oči, govorica, roke se bojo sprostile, hoja bo zgubila oblastniško strumnost. Človek se bo odrekel velikemu Č in se vrnil v svoje naravne meje. A bogu bo vrnjena velika začetnica — ker se bo izkazalo, da je On gospodar zgodovine: On obme njeno klepsidro, kadar se kak nov babilonski stolp le previsoko zažene. In nova zgodovina bo začela brisati škodo po prejšnji — a z znojem in odrekanji, ne s krvjo. Le beseda bo morala biti jasna in odločna .V kot odrinjeni so dolgo čakali na ta čas — in ni bilo lahko. Neobremenjeni od potuhnjenosti se bojo zdaj vrnili v tekmo za boljši svet.
Vse strašno, storjeno in potem prikrivano, bo polagoma prišlo na dan. Srh bo popadal mlade rodove, ko bojo izrekali imena, s katerih je padla ipozlata. Radi bi kam pobegnili z omadeževanih, zastrupljenih tal, kjer so doraščali ob nauku učiteljev, kažočih v napačno smer. A morali bojo ostati v deželi, ki jim jo je rojstvo določilo za domovino. Ostali bojo — in s popravljanjem škode delali pokoro za zablode in zlorabe, s katerimi so očetje zaznamovali svoja desetletja.
»Čez tri tedne bo sveti večer — srce, začni se pripravljati na njegov mir!« se zdrzne Ivec. Oči se mu vnovič uležejo na strehe, kjer se v mesečini rosa strjuje s slano ,in na golo drevje onkraj njih. Nikjer se nič ne zgane. Ušesa prisostvujejo molku noči in molku minulosti.
A minulost ni čisto umrla: po nji se razpredajo koreninice novih semen. Že se bliža jutro, ki jih bo izpeljalo v mlado sonce.
Vinko Bellčič
Saj veš, zakaj
Spreobrnitev bolnika. 29 let sem star in živim v neki ukrajinski vasi. Nimamo nobene cerkve in nobene versike skupnosti. Vse so storili, da so zabrisali sleherno sled po Bogu. Že 18 let sem priklenjen na invalidski voziček. Moja vzgoja je bila popolnoma ateistična in nisem nikdar pomislil, čemu živim. Učili so nas: »Vpijte proti nebu, Bog, oglasi se! Vidite, ni se odzval. To pomeni, da ni nobenega Boga in ga ne more biti. Gagarin je bil v vesolju in ga ni našel.«
Po grenkih preizkušnjah življenja sem prišel do vere. Sprva sem veroval le v usodo, pozneje sem se dokopal do spoznavanja, da mora biti Nekdo, ki prekaša vse človeške možnosti. Razumel sem, da Bog živi v duši človeka. Toda kako naj bi razumel svojo dušo, če nisem nikdar slišal besede božjega nauka? Nekega dne je prišel k meni prijatelj, ki je imel biblijo. Vso noč sva jo prelistovala. Ko se je prijatelj zjutraj poslovil, mi je pustil v dar evangelij sv. Luka. Še sedaj je to moja edina verska knjiga.
Bilo je v tistih, za nas Slovence težkih časih, ko je državno krmilo Italije vodil fašistični režim.
Diktatura črnih srajc je sklenila, da bo v kali zadušila slovenski jezik na zasedenem ozemlju naše dežele. Še danes mi ob tem spominu zvene v ušesih besede diktatorja Benita Mussolinija, ko je prvič prišel na Goriško in bil silno razočaran, da ljudstvo na zasedenem ozemlju še vedno govori svoj materinski jezik. Spominjam se njegovih besed: »Fate di questo popolo e di questi paesi tavola rasa!« (Izbrišite iz zgodovine to ljudstvo in ta naselja!).
Po njegovem ukazu so slovenščino izgnali iz šol, uradov in javnih lokalov, kjer so povsod na vidnem mestu viseli napisi: »Qui si parla solo dtaliano!« (Tukaj se govori samo italijanski!«. Iz cerkva pa ga z redikimi izjemami niso mogli izgnati. Velika ljubezen do materinega jezika se ni ustrašila nobenih prepovedi in drugih težav, da ga ohrani. Starši so svoje otroke doma učili slovenščino, ker so oblasti v šole vpeljale italijanščino. Duhovniki so v župniščih ali zakristijah učili krščanski nauk v materinem jeziku. Tega jim nihče ni mogel prepovedati. Celih petindvajset let so se borili, da ga ohranijo in so ga ohranili.
H* % H«
Poznala sem dve sestri. Obe sta bili že pod Avstrijo državni uradnici. Zaradi svoje sposobnosti sta ostali na službenem mestu tudi po zasedbi Italije. Obe zavedni Slovenci in članici Marijine družbe (vpisani v družbenem imeniku pod dekliškim imenom svoje matere), da sta lahko delovali in pomagali našim ljudem. Za časa fašizma so bili časi vedno težji. Naši duhovniki so bili v skrbeh, saj so zdaj enega, zdaj drugega konfinirali za prazen nič, daleč v južno Italijo. »Kaj bo z našim ljudstvom, če ne bomo imeli naših duhovnikov?« se je spraševal marsikdo. Med temi sta bili tudi prej omenjeni sestri Fani dn Ana Pelan.
»Veš, Ana, tudi midve morava kaj storiti za naše ljudi.«
»Da, Fani. Toda kaj naj storiva? Obe sva v državni službi in niti ne vedo, da sva Slovenki. Preveč se ne smeva izpostavljati. Kaj bo z našo sedemdesetletno mamo, če se nama kaj zgodi?«
»Našim ljudem moramo pomagati. Brez slovenskega duhovnika v cerkvi Novega sv. Antona ne smemo ostati. Vem. Po-
Kot vsako leto tu na teh otokih je v severnih predelih Božič bel.
Še zmeraj dedu, babici z otroki je sneg večerov s pravljicami sel.
Kot vsako leto tu na teh otokih, je v tropskem jugu Božič morsko zlat. Še kače dremajo v dreves obokih, obzor šepeče ribičem zaklad.
Kot vsako leto zvezdice žarijo od severa do juga v Sveto noč.
In naši otočani z grudo spijo.
Morda o Novem letu sanjajoč.
In nič ne slutijo, da pravljic sanje nocoj se končno uresničijo, da Smrtnonosne kače znak lobanje leži razklan na skali kraj valov.
A Ti, ki Ti pošiljam zvok z valovi,
Z menoj poklekni v srcu v Sveto noč.
Saj veš, zakaj; še zdaj v plenic povojih leži sam Bog, o naju sanjajoč.
Vladimir, Tokio
Zločinska »ljubezen« do angelov in svetnikov
Sporočila slovenskih škofij v vsaki številki prinašajo poročila o vlomih in tatvinah v podružnih cerkvah. V noči od 12. na 13. julij so neznani zlikovci vlomili v podružno cerkev sv. Ane, župnija Ljutomer. Odnesli so slike sv. Ane, sv. Valentina, sv. Patricija, 16 svečnikov, oltarni križ, slike štirih evangelistov, slikanih na les, jaslice s kipi Jezusa, Marije in Jožefa.
Dne 13. julija so vlomili v podružno cerkev Marije Tolažnice v Žetalah. Odnesli kip sv. Marka, sv. Janeza evangelista in kipce petih angelov.
Dne 29. julija so vlomili v podružno cerkev Device Marije v Zavrču. Vlomilci so odnesli kipe sv. Cirila in Metoda, sv. Gašperja in Boltežarja, sv. Martina in sv. Antona Puščavnika.
Vsi vlomi so bili javljeni ljudski milici, ki pa doslej še ni odkrila vlomilcev.
znem zakon, da naju čaka deset let zaporne kazni, če nama pridejo na sled... Zaradi osemdesetletne matere bi morda zaprli samo eno izmed naju.«
»O, to pa ja!« je vzkliknila Ana. »Rada žrtvujem deset let zapora, da ostane slovenski duhovnik pri Novem sv. Antonu!«
»Za sedaj ga imamo. A kaj bo potem, ko obnemore? Kam naj se obrneva, da bo tudi za bodočnost poskrbljeno?«
»V Rim. V Vatikan. Poprej pa, Fani, nekaj žrtev za to zadevo.«
»Rada. Kar povej, kaj imaš v načrtu.«
»Sklenila sem, da pojdem na Sveto goro. Šla bom bosa od Solkana do svetišča na gori in bosa nazaj do Solkana.«
»Prav. Kdaj pojdeš?«
»Jutri zjutraj. Ko se vrnem s Svete gore, pa odpotujem v Rim; tako dobro porabim del mojih počitnic.«
Fani se je vrnila s Svete gore žalostna in potrta.
»Fani, kaj ti je, si se utrudila? Toda sama si se odločila.«
»Obljubila sem, da pojdem' od Solkana na Sveto goro peš in bosa; in da se vrnem bosa iz Svete gore v Solkan. Bosa pa nisem mogla, nazaj v Solkan, ker so mi noge krvavele. Obljube nisem izpolnila.«
»Zaradi tega pa ne bodi žalostna. Ti si
DUŠAN JAKOMIN
Verujem, da se v pravi zgodovini človeštva ne more izgubiti niti najmanjši žulj kmeta, bogatega v svoji preprostosti, niti solza matere, ki v svoji velikanski ljubezni bedi nad bolnim otrokom. Toda edino preko utrinkov iz vsakdana lahko začutiš duh časa, tista hotenja, drobna veselja in majhne ali velike žalosti, ki so pisala neprecenljivo zgodovino vsakega posameznika in zato cele skupnosti obenem. In prav v tem je naše zgodovinopisje najbolj revno.
Pred nami leži torej nova knjiga: »La Chiesa di Servola - Cerkev v Skednju«, katere avtor je požrtvovalni in priljubljeni kaplan za slovenske vernike v Skednju g. Dušan Jakomin. Delo je popolnoma domač proizvod, saj je tudi likovna oprema delo domačega umetnika Maria Cancina. Z njo je bila postavljena še ena opeka v krajevni zgodovini. Avtor, kd se je podobnih del že večkrat lotil — naj se tu spomnimo čudovite in dragocene knjige o domači krušarci — se je tokrat hotel dotakniti škedenjske zgodovine z gledišča življenja v cerkvi, tisti cerkvi, ki je bila v preteklosti pravi most med osebnim in družbenim življenjem. Knjiga, ki je pisana v italijanskem in slovenskem jeziku, je razdeljena na dva dela: v prvem so zbrani utrinki iz življenja župnije v obliki zbirke podatkov pobranih iz raznih arhivskih virov. Tako se lahko seznanimo z nastankom prve cerkve, oziroma kapele, posvečene sv. Lovrencu, ki sega v daljno leto 1338, s podatki v zveza s ikaplanijo in poznejšo župnijo, z njenimi mejami, z župniki, s kratkim opisom župnijskega arhiva in sedanje cerkve ter z nekaterimi novicami v zvezd z versko-socialno dejavnostjo v vasi.
KAJ POVEDO OZNANILNE KNJIGE
Toda pravi biser zgodovine škedenjske skupnosti nam predstavlja drugi del. Gre za dokaj neobičajen vir podatkov in sicer za utrinke iz oznaniJnih knjig, ki so se po raznih župnijah večinoma izgubile, kot trdi sam avtor. Škedenjski arhiv pa skrbno hrani dragoceno zbirko, ki sega vse v leto 1852 in kd je pisana povečini v slovenskem jeziku — v prvih zvezkih celo v bohoričici. Iz teh zapisov veje duh, razpoloženje in vzdušje škedenjske skupnosti skozi opis malih in velikih dogodkov, ki so pretresali posameznike, vaško in širšo družbo.
Spoznamo na primer, kako so se ljudje borili proti kužnim boleznim, kot so črne koze, kuga, kolera. Oznanilne knjige nato prinašajo še navodila staršem za vzgojo otrok, opomine pevcem in sploh precej novic o krajevnem cerkvenem pevskem zboru, šolske vesti, razna obvestila magistrata, kakšno je bilo razpoloženje preprostih ljudi do vojakov, torej do posvetne oblasti in kako je slednja skrbela za varnost državljanov. Tako beremo med oznanili na oljčno nedeljo 3. aprila 1887, da je med vstajenjsko procesijo »od više oblasti absolutno prepovedano vsem brez razločka držati prižgano svečo v cerkvd«. Zanimiva, a polna neke skrite človečnosti so nato obvestila o izgubljenih predmetih, kakor je recimo dogodek zabeležen 7. ju-
šla iz Solkana na Sveto goro peš in bosa; nazaj nisi mogla. Pojdem pa jaz! Obuta pojdem na Sveto goro, nazaj grede do Solkana pa bosa. Tako bo obljuba izpolnjena.«
Tudi Ana je prišla domov s krvavimi nogami...
Nekaj dni zatem sem srečala Fani Pelan.
»Fani! Kam ste pa namenjeni tako lepo opravljeni?«
»V Rim grem. V Vatikan. Moli!«
Ko se je vrnila iz Rima, mi je povedala: »Vse se mi je zdelo kakor čudež. V Vatikanu so se mi vrata odpirala. Švicarska straža me je pospremila v predsobo tajnika sv. očeta Pija XI. Bil je kardinal Evgen Pacelli.
Povedala sem, od kod sem prišla in mu izročila pismo, ki so mi ga izročili naši duhovniki. Bila je prošnja, da bi dobili slovenskega duhovnika za cerkev sv. Antona v Trstu.
* sit *
Krvaveče noge dveh sester so bile sve-togorski Kraljiču tako ljube in drage, da je cerkev sv. Antona Padovanskega v Trstu takoj dobila slovenskega duhovnika, ga ima in, upajmo, da ga bo imela še in še...
Kraljica svetogorska, Zahvaljena!
lija 1895, ko je »neki vbogi hlapec zgubil... dve suknji in ene hlače«. Tu bi se človek skorajda nasmehnil, če ga ne bi nenadoma prešinila misel na razmere tedanjega časa in na neprecenljivo vrednost, ki jo je imel vsak najmanjši predmet. Poleg omenjenega izvemo tudi, da so že v prejšnjem stoletju uporabljali strupene vabe proti lisicam ali da so v času prve svetovne vojne poznali legalno uro; začutimo razpoloženje v vasi med prvim svetovnim konfliktom, ob smrti Franca Jožefa, ob prihodu Italije v naše kraje.
Mimo uradne zgodovine izumov se pisec oznanil 5. aprila 1908 dotakne za tiste čase novega medija: kinematografije. Na preprost način razloži nezaupljivemu ljudstvu smisel in pomen tega izuma ob predstavitvi filma o Kristusovem življenju.
POJAV IZSELJENIŠTVA
Naravnost dramatični in vredni vse pozornosti pa so odlomki, ki govorijo o hudem pojavu izseljeništva, predvsem v Ameriko. Tako je leta 1897 prišlo celo z Dunaja opozorilo, naj ljudje ne nasedajo varljivim ponudbam nekaterih brezvestnežev, ki »obljubljajo jim zlate gore, kar pa ni res, ker je dobro znano, da v Ameriki se jim bo jako hudo godilo«. Odhod v Ameriko ni tedaj predstavljal le odhoda v neznano, ampak je v večini primerov pomenil slovo za vedno. Prav to začutimo, ko beremo oznanilo z dne 21. oktobra 1888: »Vsi tisti, kateri zapustili bodo še v tem tednu svoj domači rojstni kraj, ter se podali z družino, v Ameriko, ker ne utegnejo od hiše do hiše hoditi in od vsacega posebej slovo jematd, pozdravljajo danes tukaj vse svoje sosede, znance in prijatle pa tudi neprijatle, ter prosijo odpuščanja ako so kterega hote ali nehote na kak način razžalili — in 'ker potovali bodo skoraj en cel mesec po nevarnem morji in več dni po suhem, priporočajo se vašej molitvi.« Koliko človeške topline in ponižnosti veje iz teh besed. In verjetno ni naključje, da jih je avtor knjige »Cerkev v Skednju« skrbno izbral. Te in še mnogo podobnih.
Verjetno res ni naključke, da je bil pozoren na tiste besede in trenutke, na katere je današnji človek sekularizirane družbe že pozabil. Vredno se je zamisliti nad skromnostjo in plemenitostjo oseb, ki nastopajo v tem delu. Zgleda kot bi bil avtor hotel poudariti te lastnosti, še toliko bolj, ker jih današnji svet pogreša. In vse to se odlično ujema s poslanstvom duhovnika, iki je za g. Jakomina vsekakor prva in glavna skrb. Zato mislim, da ni slučaj, da se ukvarja prav z zgodovino »najmanjših bratov«, pa tudi z zgodovino tistih, o katerih le malokdo govori. Pni vsem tem pa me tolaži dejstvo, da so se največje stvari dogodile v tišini in o njih verjetno ne bomo nikoli ničesar izvedeli. In prav je tako. Kljub temu pa je to delo važen prispevek h krajevni zgodovini, ki bo osvetlil nekatere trenutke naše preteklosti ne le z vidika prevladujočih institucij, marveč predvsem kot žarek iz v skrivnost obdanega vsakdana.
Marijan Kravos
Cerkev v Skednju
Goriška: za Božič čestitajo in srečno novo leto želijo
TOMAŽIČ STANISLAV
Zastopstvo za Gorico in provinco
CONCESSIONARIA
AUSTIN ROVER
RANGE ROVER
34170 GORICA - Sedež: ul. Nizza, 15 - Tel. (0481) 533923
SLOVENSKO DEŽELNO GOSPODARSKO ZDRUŽENJE POKRAJINSKI ODBOR GORICA
GORICA - ul. Morelii, 14	Tel. 32844
vošči vsem članom in prijateljem vesele božične praznike
GOSTILNA
VID PRIMOŽIČ
(pri Pavlinu)
GORICA ■ Drevored XX. septembra, 138	Tel. 82117
ČER - I M P E X
Splošni import - export IGOR ČERNIČ
GORICA - ul. Vittorio Veneto, 54
Tel. 82159
ZNANA TRGOVINA Z MESNIMI SPECIALITETNIMI IZDELKI ALEŠ PINTAR
GORICA - ul. Boccaccio
Tel. 531570
URARNA IM ZLATARNA ŠULIGOJ GORICA - ul. Carducci, 45
Tel. 535657
PEKARNA - SLAŠČIČARNA V I ATO RI
Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in društvenega značaja lahko dobite v največji izbiri v naših goriških prodajalnah
GORICA
Tel. 520905
TRGOVINA ČEVLJEV ANDREJ ČOTAR
GORICA • ul. Rasello, 72
Tel. 533667
TOMAUTO
TISKARNA BUDIN
GORICA - Riva Piazzutta, 18
Tel. 531676
TRGOVINA ČEVLJEV ALPINA
GORICA - Corso Verdi, 78
Tel. 531517
URARNA IN ZLATARNA VIŽINTIN ANI IN MARJAN
GORICA
Ul. Monache, 9
IZDELKI IZ KOVANEGA ŽELEZA - VRATA - ITD. RADISLAV L E O P O L I
GORICA - ul. Brigata Pavia, 46
Tel. 531941
GOSTILNA FRANC PODVERŠIČ
GORICA - ul. Brigata Pavia, 61 Tel. 530518
tScč
/04 sjesfj
libreria cattolica katoliška knjigarna
Piazza della Vittoria ■ Travnik, 25 GORIZIA • GORICA (ITALY)
Tel. (0481) 531407
Vse za Božič
jaslice, božična drevesca darila, razni okraski
ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE v Gorici želi včlanjenim društvom, pevskim zborom in organizacijam kakor tudi vsem, ki njeno delo spremljajo in podpirajo, duhovno bogate praznike Kristusovega rojstva in božji blagoslov v novem letu. VODSTVO SLOV. DUHOVNIJE V GORICI želi vsem slovenskim družinam in posameznikom v goriškein mestu krščansko doživete praznike Gospodovega rojstva in blagoslova polno leto 1989.
SINDIKAT SLOVENSKE ŠOLE, tajništvo Gorica, vošči vsem svojim članom in vsem, ki jim je pri srcu slovenska šola, srečen božič in uspehov polno novo leto.
SZSO-SGS vošči vsem članom, staršem in prijateljem blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto 1989.
NAJBOLJŠE ZELJE za božične praznike in novo leto izrekajo sledeče ustanove, društva, združenja in zbori na Goriškem:
Svet slovenskih organizacij (SSO); Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica;
Odbor Katoliškega doma v Gorici;
■ Slovensko Alojzijevišče v Gorici; Zavod sv. Družine v Gorici; Apostolstvo sv. Cirila In Metoda; Goriška Mohorjeva družba;
■ Marijina družba v Gorici;
■ Mešani zbor »Lojze Bratuž«;
Moški zbor »Mirko Filej«;
■ Krvodajalska sekcija, Sovodnje;
■ KKD »Hrast«, Doberdob;
■ Cerkveni zbor v Podgori;
■ Cerkveni zbor Rupa-Peč;
SKPD »Mirko Filej«, Gorica;
■ Prosvetno društvo »Štandrež«;
• Mešani cerkveni zbor - Štandrež;
■ Mladinski cerkveni zbor - štandrež;
■ Prosvetno društvo »Podgora«;
• SKPD »F. B. Sedej«, Števerjan;
■ Župnijski pastoralni svet, Števerjan;
• Ansambel Lojze Hlede, Števerjan;
■ SZ »01ympia«, Gorica;
• SZ »Soča«, Sovodnje;
- Slovenski ženski zbor iz Ronk;
■ Slov. sekcija Združenja darovalcev organov (ADO).
NAROČNINE ZA LETO 1990
Italijanska pošta je zmeraj bolj neredna, a tudi iz leta v leto dražja. Tako so se že med letom podražile in se bodo še podražile v letu 1990 pristojbine za tiskovine, oz. za časopise.
Vsled tega je naš časopis prisiljen, da nekoliko prilagodi naročnine za leto 1990.
V TRAFIKAH in po cerkvah ostane cena nespremenjena, tisoč lir za izvod.
NAROČNINA ZA ITALIJO po pošti letno 45.000 lir.
TUJINA: Evropa in ostale dežele po navadni pošti 70.000 lir.
LETALSKA POŠTA 95.000 lir ali 70 USA dol.
Kot povedano, poviški so zaradi višjih poštnih pristojbin.
Upamo, da bodo naročniki razumeli, zakaj ti poviški, in da nam bodo ostali zvesti. Za dosedanjo zvestobo vsem naročnikom najlepša hvala.
Voščila z Goriškega za Božič in novo leto 1990
KOSIČ
GORICA
TRGOVINI »KOSIČ BENEDIKT« OBUTVE Ulica Raštel, 7 - Telefon 535162 »KOSIČ K2«
Ulica Oberdan, 7 - Telefon 535520
FLORIJAN VETRIH
OLJA ZA KURJAVO
MOSSA - ul. Isonzo, 23
Tel. 80160
GOSTILNA VOGRIČ
ŠTEVERJAN - Klanec, 23
Tel. 884095
VSE ZA ŠPORT
ŠPORT
Ulica Raštel, 21 Telefon 531884
VELIKA IZBIRA ŠPORTNIH ARTIKLOV
VSE ZA DOM IN GOSPODINJSTVO
V	^	tv	C
Ul. Raštel, 17 - Tel. 33465
ARTIKLI ZA DOM IN GOSPODINJSTVO VSAKOVRSTNA DARILA - PORCELAN - KRISTAL
GOSTILNA »PRI MIROTU« (DA MIRO)
(Mara Mužina)
SOVODNJE OB SOČI
Tel. 882017
TRGOVINA Z JESTVINAMI IN MEŠANIM BLAGOM OSKAR KOVIC
Peč, 20
Tel. 882016
Trattona	ost tiha
1070
^2Devetak
d! Dc:vei.il Agostino & C s.n c.
GORICA
ROMAN BAR
(Roman Cotič)
Travnik, vogal ul. Roma in Oberdan
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
GORICA - Riva Piazzutta, 18
Tel. 533177
SUPERMARKET BERTOLINI W A L T E R
MOSSA - ul. Isonzo, 19
Tel. 80394
Velika izbira mesa, mesnih izdelkov, perutnine ter divjačine in rib na drobno in na debelo. Cene ugodne - Odprto vsak dan razen ob ponedeljkih od 8.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure. Obiščite nas! Odšli boste zelo zadovoljni!
VRH SV. MIHAELA
Tel. 882005
GOSTILNA
SOBAN
JAMLJE
Tel. 411644
GOSTILNA SIRK
»Pri Lovcu«
SUBIDA - PLEŠIVO
Tel. 60531
Za prijetno razvedrilo je na voljo tudi obširno igrišče za tenis
-di -n
v i,v u.
Vaš Hotel	*
■ i	>
54170 GORIZIA - GORICA (ITALY) -
TELEF. (0481) 82166/7/8 - TELE/
^TAlflA, 63 PAL GO I
Voščila s Tržaškega
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA JAZBEC RENATO
NABREŽINA
Tel. 200174
ŽELEZNINA
TERČON
NABREŽINA
Tel. 200122
TRGOVINA JESTVIN MAREGA E L IO
TRST - ul. San Cilino, 34
Tel. 54304
★ UPANJE SVETE NOCI naj nas spremlja tudi celo novo leto, ki se odpira pred nami. - SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ.
★ DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU želi vsem rojakom, da bi Kristusovo rojstvo krščansko praznovali, v novem letu pa bili deležni božjega blagoslova pri delu, v družini in pri lastnem posvečenju.
★ SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU pozdravlja ob božičnih praznikih vse svoje člane, prijatelje in sodelavce ter jim želi vse dobro v letu 1989.
★ MARIJIN DOM, odsek Vincencijeve konference in pevski zbor od Sv. Ivana v Trstu voščijo župnijski skupnosti in vsem prijateljem vesele božične praznike in srečno novo leto.
★ TEM ŽELJAM se na Tržaškem pridružujejo:
— Slovensko pastoralno središče, Trst;
— Zveza cerkv. pev. zborov, Trst;
— Ap. sv. Cirila in Metoda, Trst;
— Marijina družba, ul. Risorta 3, Trst;
— Šolske sestre, ul. d. Docce 34, Trst;
— Slov. Vincencijeva konferenca, Trst;
— SLOKAD - Slov. karitativno društvo, Trst;
— Slovensko stalno gledališče, Trst;
— Salez. skup. v Marijanišču, Opčine;
— Šentjakobsko kult. društvo, Trst;
— Revija »Mladika«;
— Sklad Dušana Černeta in DSI, ulica Donizetti 3, Trst;
— Zbor »M. Kogoj«;
— Marijin dom v Rojanu, Trst;
— Slovenski skavti in skavtinje, Trst;
— Ukmarjev dom v Skednju;
— Finžgarjev dom na Opčinah;
— Cerkveni zbor na Opčinah;
— Baragov dom v Ricmanjih;
— Duhovnija sv. Leopolda, Domjo;
— Krekov dom v Borštu;
— Slomškov dom v Bazovici;
— Cerkveni zbor iz Bazovice;
— Župnijski svet v Mačkoljah skupaj z župnikom;
— Skavti in skavtinje iz Mačkolj;
— Mešani cerkveni zbor v Mačkoljah;
— Dekliški in otroški zbor »Slovenski šopek« iz Mačkolj;
— Župnijski urad in župnijski pastoralni svet v Nabrežini.
★ OTROŠKI ZBOR SLOMŠEK v Bazovici vošči svojim staršem in vsem župljanom vesele božične praznike.
★ SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO »SLOKAD« vošči vesele božične praznike dr. Jožetu Prešernu, ki je začel z delom v korist naše mladine zlasti med počitnicami v kolonijah. Vošči tudi vsem sodelavcem in sodelavkam, ki pomagajo v koloniji. Voščijo tudi vsem otrokom, ki radi prihajajo v kolonijo v Drago in njih staršem!
★ SLOMŠKOV DOM V BAZOVICI vošči vsem prijateljem Doma in zlasti mladini, da bi se ob božičnih praznikih radi zbirali, srečavali v Domu, ki je letos slavil že 25-Ietnico delovanja in se rad spominja na vesela božična srečanja zlasti iz prvih let delovanja.
Molitev športnika: Uči me, Gospod, da bom spoštoval športna pravila. / Uči me, da bom miren in ne bom tulil, če ne bo šlo vse prav. / Ne dovoli, da bi dajal ali poslušal prazno hvalo. / Uči me zmagati, če bom imel moči za to. / Če zmagati ne morem, v tem usliši mojo molitev, da bom poraz dostojanstveno prenašal. (Stara molitev)
Tržaška: radosten Božič in miru polno novo leto!
STAC
Proizvodnja vodnih črpalk za dom, poljedelstvo in industrijo Zračnih kompresorjev za hobby, delavnice in industrijo LASTNIK: dr. MATJAŽ SCHART
m
Sedež - Direkcija - Komerciala
34133 TRST	Ul.	Fabio	Severo 20 • P.P. 989
Tel. (040) 361811 - 364486 - Fax (040) 362763 Telex 460636 STAC I
KNJIGARNA IN PAPIRNICA FORTU N ATO Na voljo izbira cerkvenih predmetov TRST - ul. Paganini, 2
Tel. 60542
NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA V TRSTU LJUDSKA KNJIŽNICA DAMIR FEIGEL - GORICA
želi svojim obiskovalcem srečno novo leto 1990
TRST - ul. sv. Frančiška, 20 GORICA - ul. Croce, 3
Tel. 774333 Tel. 531733
Otroški zbor »Ladjica«
Dekliški zbor Devin Fantje izpod Grmade
vabijo na
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
ki bo na praznik sv. Štefana ob 16.30 v župnijski cerkvi sv. Ivana v ŠTIVANU.
POLNOCNICA PO TRŽAŠKEM RADIU bo iz podružne cerkve sv. Janeza in Pelagija - župnija sv. Ivana v Trstu.
MEŠANI IN MOŠKI PEVSKI ZBOR OD NOVEGA SV. ANTONA V TRSTU
priredi na Štefanovo 26. decembra ob 17.30
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
v ul. Risorta 3 (Trst). Božično misel bo podal g. Lojze Kržišnik, župnik v Rodiku.
ŽUPNIJA SV. JERNEJA IN MEŠANI ZBOR »SV. JERNEJ« OPČINE
vabita na KONCERT BOŽIČNIH PESMI
ki bo na Božič, 25. decembra ob 17. uri v župnijski cerkvi po slovesnih večernicah. Sodelujejo zbori Vesela Pomlad in mešani zbor Sv. Jernej. Vmes poetična meditacija Zore Tavčar »Slovenske jaslice«. Brala bo Matejka Maver.
Izšla je MLADIKA št. 9
— November je spet zanesel nemir med Slovence v zamejstvu
— Kam pa, če ne tja?
— Slovenec za danes: Drago Jančar
— Mogoče ne veste, da...
— Ivan, Janez, Janž
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
DEKLIŠKI ZBOR GLASBENE MATICE priredi
v cerkvi sv. Marije Magdalene v Bazovici v soboto, 23 decembra, ob 20. url
KONCERT
Po Božiču bo mladinski zbor nastopil z istim sporedom v Budimpešti med božičnimi prazniki Božično misel bo podala Lilijana Filipčič
Občni zbor prosvetnega društva »Štandrež«
Člani prosvetnega društva »Štandrež« so se zbrali v sredo, 13. decembra, na rednem letnem občnem zboru, ki se je vršil v župnijski dvorani »Anton Gregorčič« v Štandrežu.
Predsednik društva Damjan Paulin je ob odprtju občnega zbora pozdravil prisotne člane in predstavnike društev in organizacij, ki so se zbora udeležili in pozdravili. Prof. Lojzka Bratuž je spregovorila v imenu Združenja cerkvenih pevskih zborov, inž. Karlo Mučič za društvo Jadro dz Ronk, Rajko Tabaj za športno društvo Juventina in Marko Brajnik za športno društvo »VeIox« iz Štandreža.
O delovanju društva v enoletni sezoni so poročali tajnica Valentina Pavio, predsednik, blagajnik Lucijan Pavio, za pevsko dejavnost Joana Marušič in Božidar Tabaj o dramski skupini.
Na pevskem področju sta bila zelo aktivna oba zbora in sicer mladinski, ki ga vodi Elvira Chiabai, in mešani, za katerega skrbita Bogomir Špacapan in Valentina Pavio. Mladinski zbor je sodeloval ob dnevu vseh svetih, ko so se v Štandrežu spomnili vojnih žrtev, na zahvalno nedeljo je pel na trgu pred cerkvijo, v deželnem avditoriju v Gorioi na Mali Ceci-lijanki, v domu onemoglih v Ločniku, 23. aprila, v domači cerkvi na koncertu v počastitev 450-letnice Sv. gore, 7. maja na Pastirčkovem dnevu v Mačkoljah in še na Prazniku špargljev dn 12. junija na zaključnem nastopu gojencev glasbene šole v župnijski dvorani v Štandrežu.
Tudi mešani pevski zbor je precej nastopal. Prvega novembra na domačem pokopališču, kjer so člani društva položili venec, na Cecilijanki v deželnem avditoriju in na koncertu goriških zborov v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. V božičnem času je sodeloval na tradicionalnem nastopu, ki ga prireja gordška občina v avditoriju. V aprilu je zbor sodeloval na »Primorska poje« in na koncertu Marijinih pesmi v štandreški cerkvi.
štandreško glasbeno šolo, ki deluje v okviru slovenskega Centra za glasbeno vzgojo »Emil Komel«, obiskuje dvajset gojencev, ki redno vadijo na kitaro, harmoniko, klavir in se učijo tudi teorijo.
Tudi skupina, ki se ukvarja z ritmično telovadbo, je redno delovala pod vodstvom prof. Nataše Sirk dn ob sodelovanju Anite Lutman in Kristine Marušič. Mlade članice te skupine so večkrat nastopile v poletnih mesecih na raznih prireditvah na prostem in sodelovale pri opereti Planinska roža.
Veliko nastopov beleži tudi dramska skupina prosvetnega društva »Štandrež«, saj je v pretekli sezoni igrala Goldonijevo komedijo »Prebrisana vdova«, veseloigro Branislava Nušiča »Kaj bodo rekli ljudje...?« in delo Mire Štrukelj »Kaj...!«. Prvi dve komediji je režiral Emil Aber-šek, premiera »Kaj bodo rekli ljudje...?« je bila 9. januarja v Štandrežu, ponovitev pa v Bazovioi, v Gorici, v Desklah, v Doberdobu, v Mačkoljah, v Novi Gorici, v Štanjelu, v Biljah, v Globasnici na Koroškem in v Nabrežini. Predstava Nu-šičeve veseloigre je na srečanju gledaliških skupin Slovenije prejela priznanje od strokovnega odbora za gledališko dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Za vlogo Tome v tej predstavi je Božidar Tabaj prejel zlato Linhartovo značko.
Prosvetno društvo »Štandrež« je priredilo Praznik špargljev z bogatim kulturnim programom, gostovanje lutkovne skupine s Koroškega, družabno srečanje ob sv. Martinu, razna skioptična predavanja in še druge pobude.
Več društvenih članov je prejelo priznanje ZSKP za dolgoletno delovanje na kulturnem področju. Posebno priznanje sta prejela msgr. Jožef Žorž in Bogomir Špacapan ter dramski odsek. Priznanja je podelila ZSKP ob 30-letnici ustanovitve.
Občni zbor je sklenil razširiti društveni odbor, ki ga sestavlja petnajst članov in sicer: Vladimir Bastjančič, Marko Brajnik, Marjan Breščak, Lucijan Kerpan, Joana Marušič, Jordan Mučič, Mario Mučič, Lucijan Pavio, Valentina Pavio, Damjan Paulin, Danijela Puia, Viktor Selva, Božidar Tabaj, Ticijana Zavadlav in Silvana Žnidarčič.
niiiiiiiiniiMUiiiiiiiiiiiriiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiii
Ti, ki si Bog, visok nad vsako hvalo, si iz ljubezni Človek nam postal...
Dva pevska nastopa šole Ivan Trinko
Božični čas nd le čas globokih človekovih želja, temveč tudi najrazličnejših oblik prosvetnega in kulturnega udejstvovanja. Med prireditvami tega in minulega tedna naj omenimo dva pevska večera, ki sta se odvijala 13. in 14. decembra 1989 v prostorih goriškega Avditorija. Že v drugo je bila na vrsti pevska revija, namenjena goriškim osnovnošolcem dn srednješolcem, z naslovom Pesmi Evrope: od Božiča do novega leta. Prireditelj je bil go-riški šolski okraj štev. 14.
Vsak večer so se predstavile občinstvu po štiri šolske pevske skupine. Na drugem večeru sta zastopala slovensko skupnost zbora šole Ivan Trinko: prvi pod vodstvom prof. Stanka Jericija, drugi prof. Franke Žgavec. Goriški učenci so kot prvo podali umetno Jericijevo pesem
Prva sveta noč. Krstni izvedbi te moderno zasnovane skladbe je sledila še Belarjeva Glej, zvezdice božje. Njihovii součenci iz Doberdoba pa so pričarali božično razpoloženje z dvema znanima slovenskima pesmima: s Tomčevo Pri jaslicah in z Ma-vovo Kje bili ste angelci. Zbor tridesetdh doberdobskih pevcev je pri klavirju spremljala Suzi Ferfolja,
Na tem uspešnem nastopu sta oba šolska zbora pokazala muzikaličnost naših mladostnikov in kvalitetno glasbeno poustvarjanje tudi takih »začasnih« pevskih skupin, kot so šolski pevski zbori.
Čestitke
Za srečno opravljeni doktorat iz političnih ved na tržaški univerzi čestitajo
DAVORINU DEVETAKU družina in vsi njegovi.
Voščila
Župnijski pastoralni svet, župnijski gospodarski svet, župnijska skupnost z Opčin, od Banov in Ferlugov želijo vsem rojakom blagoslovljen Božič in zdravo, srečno, uspehov polno leto 1990.
Javno pismo Svetu za varstvo človekovih pravic v Ljubljani
Pred kratkim ste predlagali Javnemu tožilstvu SR Slovenije, naj se pregledajo politični, sodni procesi med letom 1946 in 1954. Sem spadajo: Nagodetov proces, duhovniški, agentski, gestapovski procesi. V vaši vlogi nakažete, da so nekateri ljudje bili obsojeni po krivici. Predlagate neko, vsaj simbolično, zadoščenje. Istočasno predlagate tudi podrobno preiskavo o usodi vojnih ujetnikov, domobrancev. Med obema predlogoma je značilna razlika!?. Za prve, formalno sojene, sugerirate nedolžnost, to ni slučaj za domobrance, mučene in pobite brez procesa. Vendar to ni glavni razlog za tole pismo; gre za sledeče:
Slovenska preteklost zaznamuje od napada Nemčije na Sovjete, 22. junija 1941, pa do začetka julija 1942 dobo nasilne smrti veliko preko 1000 naših rojakov. Ta faza naše tragedije je popisana in duku-mentirana v Črnih bukvah (Lju. 1944). Likvidacije je izvedla VOS, organ KPS. Ni šlo za kake sodne procese nego preprosto za likvidacijo ljudi, za katere se je sumilo, da ne bodo navdušeni za novo politično oblast, ki se je začela formirati. Ni šlo za kake izdajalske povezave z okupatorjem, niti ni bil še čas oborožene samoobrambe prebivalstva ljubljanske pokrajine. (Vaške straže). Če smo imeli v Sloveniji med vojno in revolucijo kake
nedolžne žrtve, so to bili nedvomno ti nesrečni rojaki.
Vaša vloga, naj se preiščejo zadeve od leta 1946, ne pa one od leta 1941 naprej, je nesprejemljiva. Boljše je molčati. Pokriti s plaščem pozabe gori omenjene umore, ne omeniti turjaških žrtev, 30 pobitih ranjencev, zatona slovenske justice v kočevskem procesu, pozabiti krivico prvega dachauskega procesa (Ilovar, Peterlin, Križ in drugi); pisati pa tisoče strani o drugem dachauskem procesu, je nedopustno taktiziranje in odstop od objektivnosti. Slovenska polpretekla zgodovina je polna take perfidne taktike, delati se demokrata s tem, da kritiziraš neke prekrške, o drugih zločinih pa molčiš ali jih celo odobravaš.
Sedanji čas liberalizacije in demokratizacije od vašega sveta zahteva doslednost in globalen pristop do dogajanj od 1941 naprej. Da se Slovenija izogne kaosu, neredom, obračunom in maščevanju, mora vstopiti v nove politične razmere z razčiščenimi računi in odnosi.
Ati naj vaša organizacija vztraja na popravi samo omenjenega obdobja naše zgodovine, o drugem pa previdno molči? Tak prijem bolj škoduje kot koristi in pomeni veliko pomoč onim, ki ovirajo in odlašajo demokratizacijo naše dežele.
P.U.
Spomini na Mirenskem Gradu
V nedeljo, 17. decembra so na Mirenskem Gradu obhajali vrsto spominov, povezanih z Mirnom in Gradom. Spomnili so se najprej Venčka Budina ob 10-letnici smrti. V. Budin je bil poosebljen mirenski cerkveni zbor. Vodil ga je že kot mlad fant. Na tem mestu je ostal vsa leta, ko je pastdroval dekan Oskar Pahor. Mirenska Marijina družba in mirenski cerkveni pevski zbor sta za časa fašizma gojila, v mejah možnosti, tudi kulturno življenje. Tudi po zadnji vojni je s svojim zborom nadaljeval poslanstvo liturgičnega in ljudskega petja. Rodil se je leta 1908, umrl pa leta 1979.
Drugi spomin je veljal Alojziju Trontlju, misijonarju in predstojniku na Gradu. Lazarist je dvakrat po devet let (1953-1962 in 1970-1979) živel na Gradu in vodil to važno svetišče. Posebno težko je bilo prvo obdobje, ko je bilo treba obnoviti med vojno poškodovano cerkev dn ostale zgradbe. Na Grad je poklical Toneta Kralja, da je cerkev poslikal, ter sestre usmiljenke. G. Trontelj je umrl leta 1979.
Dom počitka za sestre usmiljenke je devet let vodila s. Olimpija Potočnik, ki je prav tako umrla pred desetimi leti.
Venček Budin
Zadnji v vrsti nedeljskih spominov je bil Franc Pirc. Bil je lazarist in je živel tudi na Gradu ter vodil ljudske misijone. Bil je odličen glasbenik. Umrl je leta 1929.
Vse te spomine so vključili v sv. mašo in koncert, ki je imel dva dela: orgelski del Huberta Berganta ter zborovski del mešanega zbora župnije Miren. Kot solist je sodeloval Z. Klanjšček.
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
vabi na BOŽIČNI KONCERT
ki bo na praznik sv. Štefana, 26. decembra ob 15. uri v goriški stolnici
Peli bodo: otroški zbor iz Števerjana, mladinski zbor iz Štandreža, moški zbor iz Štmavra, mešani zbori iz Rupe-Peči, Podgore in L. Bratuž iz Gorice. Božični nagovor bo imel msgr. Ivan Kretič. Koncertu bo sledil slovesen blagoslov.
Iz slovenske Koroške
Nagrade avtorjem Mohorjeve založbe v Celovcu
Pesnik in slikar Gustav Januš bo prejel letošnjo Častno nagrado dežele Koroške. Po Petrarkovi nagradi in Nagradi Prešernovega sklada bo Januš prvič prejel vidno priznanje koroške deželne vlade.
V Bergu v Dravski dolini rojen in danes v Innsbrusku živeči pisatelj Alois Hot-schnig bo prejel Pospeševalno nagrado dežele Koroške. Hotschnigov prvenec »Aus« (Konec) je izšel spomladi v založbi Luch-terhand, Frankfurt, naslednje leto marca pa bo knjiga izšla v slovenskem prevodu Lučke Jenčič v Mohorjevi založbi.
Namestnik deželnega glavarja dr. Peter Ambrozy, kulturni referent dežele, bo Janušu lin Hotschnigu nagradi podelil 20. decembra.
Neodvisna žirija pri Zveznemu ministrstvu za pouk, umetnost in šport je Janku Ferku podelila za njegovo trojezično, slo-vensko-nemško-angleško pesniško zbirko »Vergraben in Sand der Zeit/Zakopan v pesku časai/Bunied in the Sands of Time« knjižno premijo. Ferkove pesmi je v angleščino prevedel Herbert Kuhner. Ferku je dodelitev nagrade pismeno sporočila zvezna ministrica dr. Hilde Havvlicek.
Druga naklada dvojezične izdaje »Sonetnega venca« Franceta Prešerna v prevodu Klausa Detlefa Olofa.
Mohorjeva založba je leta 1986 izdala Prešernov »Sonetni venec« v slovenščini in nemškem prevodu Klausa Detlefa Olofa ter z ilustracijami Valentina Omana. Po velikem zanimanju ljubiteljev poezije se je založba odločila za drugo naklado, ki je v teh dneh — še pravočasno za Božič — izšla.
MOŠKI PEVSKI ZBOR »M. FILEJ« iz Gorice vošči vsem prijateljem in dobrotnikom vesel Božič in srečno novo leto 1990.
★
Domača voščila
Prijateljski pozdrav prejmite vsi s strani zbora Rupe-Peči .
Blagoslovljene, vesele božične praznike , sreče, zdravja v novem letu vam želimo. Naj novo leto prijateljsko nas druži, naj mir, pravičnost pri nas zavlada:
Bogu bomo rekli hvala!
Saj za nami je mladina zdrava; vzpodbudo ji je treba dati ter na pravo, dobro pot poslati.
V zdravi družbi bomo se udejstvovali, tako bomo zdravi ostali.
Kdor poje rad, bo zmeraj mlad, duševno bo bogat, ljudem bo v čast, narod ga bo spoštoval.
Tako se bomo ohranili, s pesmijo bomo potrdili, da smo zvesti naši veri, domovini.
L. K.
iiiiiuiiiiiitiiiiuiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiitiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii LISTNICA UREDNIŠTVA
S pričujočo številko zaključujemo leto 1989. Prihodnja številka bo Izšla v četrtek, 4. januarja 1990. Kdor želi poslati voščila za novo leto, naj jih pošlje vsaj do torka, 2. januarja opoldne.
Zahvaljujemo se vsem dopisnikom in drugim sodelavcem za dosedanjo pomoč, prav tako vsem darovalcem za njih velikodušnost, saj bi brez njih naš tednik omagal sredi poti.
Prihodnji mesec bo tudi mesec katoliškega tiska. Ne spreglejmo te naše skupne velike zadeve.
Še enkrat kličemo božji mir nad vse in božji blagoslov v prihodnjem letu Gospodovem.
IlllllillllllllllllllllllllllillllllUllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
OBVESTILU
Srečanje slovenskih laikov v Evropi bo
v Oberhausnu (Zvezna Nemčija) od 13. do 14. januarja 1990. Prihod v petek, 12. jan.
V soboto od 9. ure dalje uraden program. Med drugim: Sv. Višarje (poročilo). Slovenska manjšina v italijanskem zamejstvu. (Predava Ivo Jevnikar). Zaključek v nedeljo 14. januarja, s skupnim kosilom. Srečanje je v okviru Slovenske katoliške misije.
V goriških zaporih bo pred prazniki, četrtek 22. decembra, nastopil goriški iluzionist Mauro Radigna s svojim programom, prilagojenim za praznike. Nastop organizira pokrajinsko odborništvo za so-cialno-podporno dejavnost.
DAROVI
Za Katol. glas: Olga Bavdaž 45.000; Mirko in Slavica Košuta v spomin vseh rajnih 30.000; Hema Sirk v spomin Zore Piščanc 20.000; Kristina Mazora v spomin iste 50.000 lir.
Za Katol. glas: D. C. v spomin g. J. Juraka 500.000; N. N. za novo telovadnico v Gorici 100.000;, za Kat. dom 100.000, za gobavce 300.000 (skupno 500.000 lir).
Za Katol. glas: N. N. v spomin pok. Lojze Lojk 100.000 lir.
Za Katol. dom: N. N. 50.000; N. N. 50.000 lir.
Za Sv. goro: ga. Meri s prošnjo za zdravje 50.000 lir.
V spomin Lojzke Lojk za Zavod sv. Družine Slavko Bratina 50.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: letniki 1949 120.000; N. N. 100.000; N. N. 50.000; letniki 1939 132.000; N. N. 50.000; Klementina Humar vd. Ušaj 90.000; v zahvalo N. N. 50.000; v zahvalo Herman Srebrnič 100.000; v spomin na pok. Zoro Piščanc M. Žnidaršič 50.000; v spomin na pok. teto Rozalijo Maraž štirje nečaki 100.000; ob 1. obl. smrti Jožefa Gravnarja druž. Gravnar 100.000; letniki 1934 100.000; N. N. 50.000; Felička Humar 100.000 lir.
Za društvo F. B. Sedej v Števerjanu: v spomin na pok. Karla Škorjanca Zora Valentič vd. Sfiligoj 50.000 lir.
Za cerkveni pevski zbor v Števerjanu: druž. Alojz Mužič 150.000 lir.
Za dekliški zbor »Alenka«: druž. Alojz Mužič 50.000 lir.
Za cerkev na Jazbinah: letniki 1939
130.000 lir.
Za prosvetno društvo »Štandrež«: Brajnik Dušan 50.000 namesto cvetja na grob Kazimira Brajnika.
Za cerkev v Nabrežini: namesto rož pok. Srečkotu Karišu Ivanka Rutar 10.000; v spomin pok. Mirkota Radoviča 10.000; ob pogrebu Danilota Brezigarja 200.000; ob pogrebu Gabrijele Kojanec 30.000; Bulghe-roni 100.000; v spomin dragega moža Kar-lota daruje Vera 100.000; Kosmina 50.000; Jerman 30.000; Sulli ob poroki 150.000; Terčon 90.000; Conti 15.000; Caharija 10.000; Pangos 50.000; Metlikovec 10.000; Ercoles-si 50.000; bolniki 100.000; Corradi 50.000; L. P. 100.000; Scardi 40.000; Visentin 50.000; J. G. 15.000; Volpi 10.000; Kakeš 10.000; Milanič 50.000; Rojc 10.000; Radovič 10.000; Legiša 10.000; Zandomeni 40.000; Pastore 40.000; Pertot 10.000; Radovič 40.000; Gruden 10.000; Kodrič 10.000; Devetak 10.000 lir.
Za Sklad M. Čuk: učiteljstvo OŠ Alojz Gradnik iz Števerjana v spomin na Kazimira Brajnika 90.000 lir.
Za cerkvene pevce: namesto cvetja na grob pok. Stanka Zidarič Radovan in Danica Šemec 20.000; Marija Šemec 20.000; ob 3. obletnici smrti Franca Šemec sin Radovan z družino 20.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: ga. Meri v spomin na svoje pokojne 50.000 lir.
Za gor. Vlncencijevo konferenco: Z. S.
100.000 lir.
Za patra kaplana v gor. Zaporih: Z. S.
100.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Angela Malalan v spomin na pok. iz druž. Malalan 50.000; Angela Škerlavaj-Sferzi v spomin na Anico, Pavlo in Marjota 25.000; druž. Novacco 20.000; Lidija Koterle 10.000; Net-ka Škerlavaj v spomin na Anico 50.000; Danila Tence-Vidau v spomin na brata Alberta 50.000; Livija Sosič v spomin na starše Alberto in Slavkota 50.000; druž. Hrovatin v spomin na malo Eriko 30.000; Ljudmila Hrovatin v spomin na vse svoje drage pok. 40.000; Zora Guštin-škerlavaj 5.000; Marta Malalan v spomin na Anico Škerlavaj 20.000; Zora Brundula 10.000; Tončka Gorkič 100.000; Marija Michielin v spomin na moža Clemente-ja 10.000; Neva Žuljan 17.000; Irma, Sergij in Loris v spomin na moža in očeta prof. Josipa Tavčarja 200.000; Ivanka Malalan 20.000; Mila Sosič 20.000; Rafaela Škerlavaj 10.000 lir.
Za CPZ sv. Jerneja na Opčinah: Pepi Ferfila 50.000; Netka Škerlavaj v spomin na Anico 50.000 lir.
Za lačne po svetu: Tončka Sosič 20.000 lir.
Za cerkev v Sv. Križu: Danila Tence-Vidau v spomin na brata Alberta 50.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Trst 100.000 lir.
Za cerkev v Sv. Križu: Danila Tence Vidau v spomin pok. moža Alberta 50.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N. N. 30.000; Livija Sosič namesto cvetja na grob Alberta Tence 10.000; Danila Tence-Vidau v spomin na brata Alberta 50.000; Tončka Gorkič 30.000; Tončka Sosič 20.000; Neva Žuljan
20.000 lir.
Za slov. misijonarje: N. N. 150.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Šport
01ympia spet zmagala
Z rezultatom 3 : 1 so naši premagali furlansko ekipo iz Vidma VBU, ki predstavlja mladinski del društva, ki sicer nastopa v prvi italijanski ligi. Igralci so visoki in tehnično odlično pripravljeni, manjka jim samo nekoliko gibčnosti in včasih prepotrebne zvijačnosti.
01ympia je nastopila tudi to pot brez poškodovanega Simona Terpina, ki pa je tokrat sedel na klopi in bodril prijatelje na igrišču. V prvem setu so takoj povedli gostitelji in prišli do trinajstice, ko je Gregor Sfiligoj z odlično serijo servisov v skoku vzpostavil ravnotežje, naši so pridobili na samozavesti in set zmagali. Drugi set so olympijoi zgubili, vendar samo po lastni krivdi, zaradi velikega števila zgrešenih žog v sprejemu in negotovosti v napadu.
Ko pa je začel delovati blok, je bilo za visoke igralce na drugi strani mreže konec. Andrej je začel deliti krasne žoge, Damijan je ustavljal iz centra nasprotne napade, Peter pa neusmiljeno zabijal s pozicije 4.
Tokrat so naši zmagali z veliko mero požrtvovalnosti, kar predstavlja za letošnjo sezono pravzaprav novost, saj so še do pred kratkim zmagovali brez velikega naprezanja. Prej so se jih pač vsi bali, zdaj pa so razumeli, da so ranljivi, zato se nasprotne ekipe močno potrudijo, ko igrajo proti 01ympiji. Je že tako, da brez truda ne more biti dobrih rezultatov.
V soboto 23. decembra bo ob 20.30 v telovadnici 01ympie na sporedu prvi letošnji darby med 01ympio in Valom, ki zasedata drugo mesto na lestvica z enakim številom točk.
★
ZNAMKE VSEH VRST! Vsem pošiliate-ljem znamk za slovenske misijonarje želim tudi v njihovem imenu blagoslovljen Božič in srečno novo leto 1990! Vsem se zahvaljujem za poslane znamke in se priporočam tudi za naprej! - Saksida Franc, vi a Biasoletto 125, 34142 Trst-Trieste (Italia).
t Rddiii Trst A
Spored od 24. do 30. decembra 1989
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.10 Mladinski oder: »Borutov Božič«. 10.20 Božični motivi. 11.00 Za smeh in dobro voljo. 11.10 Orkestralna glasba. 11.30 Filmi na ekranih. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Ko zgodovina zazveni. 12.30 Črnske duhovne pesmi. 15.30 Šport in glasba (vmes: V studiu z vami). 19.25-01.00 Vračanje v Betlehem, sveti večer na Radiu Trst A. Lanska božična koncerta na Opčinah in v Štivanu. 20.00 Alojz Rebula: »Noč v Korintu«. Božična radijska igra. 23.30 Božični pogovor. 24.00 Polnočnica iz cerkvice sv. Ivana in Pelagija pri Sv. Ivanu v Trstu.
Ponedeljek: 8.30 Božični motivi. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Orkestri. 10.00 Mladinski oder: »Male zvezdice veliki božični večer«. 10.30 Koncert stare božične glasbe. 12.00 Božični pogovor. 12.20 Priljubljene melodije. 12.40 Dekliški zbor Alenka iz Števerjana poje božične pesmi. 14.30 Sneg in kraguljčki. Tudi to je Božič. 15.45 Božični motivi. 16.00 A. Rebula: »Noč v Korintu«. Božična igra. 16.40 Božični motivi. 17.00 Koncert. 18.15 Črnske duhovne pesmi.
Torek: 8.30 Evergreeni. 9.00 Zvezdica moja božična. 10.00 Mladinski oder: »Božični obisk pri bolni gospe«. 10.30 Koncert božične glasbe z domačimi izvajalci. 12.00 Z gibanjem v zdravje. 12.20 Priljubljene melodije. 12.40 Božične pesmi poje mešani zbor iz Barkovelj. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Koncert božičnih pesmi pri Sv. Justu 8. januarja letos. 17.00 Naš športnik, prenos iz Sežane.
Sreda: 8.10 Ko zgodovina zazveni. Orkestri. 9.40 Beležka. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Francoski šansoni. 12.00 Spoznavajmo svojega otroka. 12.20 Priljubljene melodije. 12.40 Moški zbor M. Filej iz Gorice. 13.20 V žarišču. 14j10 Otroški kotiček. 14.30 Na goriškem valu. 16.00 Klavirske skladbe Pavleta Merkuja. 17.10 Finžgar, Pod svobodnim soncem. 17.25 Mladi val.
Četrtek: 8.10 Pot v svet. 9.05 Ne vse, toda o vsem. 9.10 Južnoameriška folklora. 9.40 »Oj, vojna moja, vojna kruta«. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Nič ni za človeka nemogoče. 12.20 Priljubljene melodije. 12.40 Mešani zbor Primorec-Ta-bor iz Trebč in z Opčin. 13.20 V žarišču. 14.10 Dvignjena zavesa. 15.10 Četrtkova srečanja. 16.00 Mešani zbor iz Beckenrieda v Švici. 17.10 Finžgar, Pod svobodnim soncem. 17.25 Mladi val.
Petek: 8.10 Aladinova svetilka. 9.05 Ne vse, toda o vsem. 9.10 Revival. 9.40 Beležka. 9.50 Orkestri. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Iz filmskega sveta. 12.20 Priljubljene melodije. 12.40 Moški zbor V. Vodnik iz Doline. 13.20 V žarišču. 14.10 Koncert božičnih pesmi zborov Vesela pomlad z Opčin in skupine Ave iz Ljubljane 29. dec. 1988. 16.00 Glasbena kronika s Hrvaškega. 17.10 Milan Pugelj: »Zimska pot«. Pripoved. 17.33 Mladi val.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.05 Ne vse, toda o vsem. 9.10 Valčki in polke. 9.40 »Sreča je kakor sonce...«. 10j10 Glasbeni popoldnevi stare in sodobne glasbe na Re-pentabru. 11.30 Črnske duhovne pesmi.
12.00	Življenje onkraj življenja. 12.20 Priljubljene melodije. 12.40 Mešani zbor L. Bratuž iz Gorice. 14.10 Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 16.00 Sobotno popoldne. 18.00 P. Siiskind: »Kontrabas«, monodrama.
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societži Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina:	Italija	40.000	lir
inozemstvo	55.000 lir
zračna pošta	85.000 lir
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19 % IVA
.	KMEČKA	BANKA	-	GORICA
KMEČKO-DELAVSKA HRANILNICA IN POSOJILNICA V SOVODNJAH KMEČKO-OBRTNA HRANILNICA V DOBERDOBU HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH KMEČKA IN OBRTNA HRANILNICA IN POSOJILNICA - NABREŽINA TRŽAŠKA KREDITNA BANKA d.d. - TRST