Polemika. Pristop k organizaciji. Učiteljski Tovariš, Učiteljski svet in razna učiteljska društva vabijo učiteljstvo k pristopu v organizacijo. To vabilo je umevno, a ni ravno potrebno. Vedno so društva rada sprejemala člane, to se godi tudi sedaj. V društvu je prostora za v s e poštene slovenske učitelje, ne ozirajese na politiško prep r i č a n j e , ni pa prostora za narodne odpadnike in ljudi dvomljivega značaja. V vsakem stanu so ljudje, ki delajo svojemu stanu sramoto, žal. tudi učiteljstvo v tem primeru nima izjeme. Za te je pristop tudi v naprej izključen. Ravno v sedanjem času se lahko priklopijo drjištveniki, ki ne sodijo k nam. Ostati mora načelo: Biti član društva Zaveze jngoslovanskega učiteljstva je čast; za vstop se je oglasil, in odbor lahko pristop dovoli ali zaradi tehtnega vzroka tudi odi^če. Cvet slovenskega učiteljstva je bil vedno organiziran! »Iz pedagoških krogov.« »Slovenec« objavlja v 16. štev. z dne 21. t. m. pod gorenjim naslovom notico, kjer pravi, da so se »naselile v nekatere starejše in najmlajše liste boljševiškorevolverske manire, ki morajo vse treznomisleče bralce samo odbijati. Tudi list »Učit... Tovariš«, glasilo jugosl. učit. Zaveze, piše nekaj časa deloma na način, ki nikakor ne izpričuje, da se okrog njega zbirajo pedagogi.« Prav dobro vemo, kje in kdo so tisti »pedagoški krogi«, ki so poslali »Slovencu« zgoraj citirane vrste. Tem in takim »pedagoškim krogom«, ki so v tesni zvezi z zamirajočim in splošno obsojenim šolskim naazopstvom na bivšem Kranjskem, uuievno ne more biti všeč, da jim odkrito in jasno kažemo pregrehe in napake, ki so jih za vzvišeno in nepristransko službo diskvalificirale. »Boljševiško-revolverske manire« so na njihovi strani, saj so se jih priučili v šoli Kalteneggerjevega-Susteršičevega nasilstva, ki je pa k sreči izgubilo svojo odurno moč. Le »Slovenec« tem žalostnim eksistencam, žal, odpira svoje predale — kakor se je to svoj čas godilo, ko so nam »pedagogi« enakih kvalitet »iz učiteljskih krogov« metali v lice pariške apaše in barcelonske anarhiste ... Okrog našega lista se zbirajo taki pedagogi, ki hočejo vzpostaviti redno, vzajemno, stvarno in strokovno delovanje vseh faktorjev — torej tudi šolskih nadzornikov — na polju našega vzgojstva in <%olstva. Da dosežemo ta smoter, hočemo storiti vse, kolikor nam dolžnosti nalaga naš časnikarski poklic. Ker to »pedagoškim krogom« — dobro so se maskiralii — ni po volji, bo bržkone naša pot prava. PočaKajmo! Učiteljstvo in S. L. S. Pod tern naslovom piše »Slovenec« z dne 23. t. m., da je v višjem šolskem svetu nastaio čudno razmerje moči. »Svobodonnseino uciteijstvo ima v njem dva zastopmka in mestna obcina je poslala kot za.topnika starsev še tretjega. Nikakor ne razumemo, kako naj bo edini svobodonnselni učitelj zastopnik staršev, ko je vendar ogromna večina ljudstva proti svobodomiseistvu... Ce svobodomiselno ucueljstvo hoče trkati na svojo veliko večino, s katero si je mandate osvojilo, greši proti pravemu demokratizmu, ki hoče, naj se zdravo uveljavijo vse sile. Kolikor pa je večinski princip veljaven in za red naravnost potreben, gre prvenstvo ravno učiteljstvu Slomškove <zveze... Zadnji shod V. L. S. se je za Slomškovo zvezo oglasil z elementarno vihravostjo ...« Ce preskočimo deloma skvarjeno logiko »Slovenčevega« notičarja, se moramo ustaviti ob zadnjem shodu V. L. b., ki se je vršil v ljubljanskem Unionu, kjer so res grmeli proti »liberalnemu« (= svobodomiseinemu) učiteljstvu, ki da je Slomškovo Zvezo presleparilo za mandat itd. Pripomniti pa je treba, da so gospodje gradili svojo sodbo na napačnih pemisah: na Silvestrovo notico, ki smo jo zavrnili že zadnjič, in na lažnivih informacijah, ki so ji_ dobili od tega in tega. (Kao in od koga, bi lahko določno povedaii.) Tako se razpleta krivica naprej, ker ji je vir laž in potvora 1 Učiteljski svet se naj posvetuje, kako bi se dalo intrigam in natolcevanjem napraviti konec. Skodujejo našemu ugledu — dobremu imenu in poštenim namenom skupnega delovanja. Intrigant in klevetnik je denunciantov brat! Takega sorodstva nam ni trebal Na taboru »Svete vojske« je govoril o temi »Mir med nami« znani publicist Alb. Prepeluh-Abditus, ki je na vprašanje: »Torej proč z vsakim medsebojnim boJem?« tako odgovoril: »Tako vprašanje zanikam. Vse življenje je boj, je izpreminjanje danega, je večno presnavljanje naših misli in občutkov. Boj je edina možnost zdravega napredka v človeškem dejanju in nehanju. Toda ta boj mora biti p o š t e n, in zlasti v zadevah javnega življenja n a č e 1 e n. Za idejno podlago naj mu služi spoznana resnica in p r a v i c a. V vseh primerih moramo odklanjati laž kot bojno sredstvo. Mogoče je, da se z lažmi lažje in hitreje dosega male uspehe, toda ne pozabimo, da so tako priborjene zmage le navidezne, hipne, in da se more iz njih roditi le zlo — ker so iz zla porojene. Ne smemo pozabitl, da so takšni, z lažjo priborjeni uspehi vedno v škodo tudi tistemu, ki jih tako pribori, ne zgolj njegovemu nasprotniku. V interesu celokupnosti je tedaj, da izbacnemo laž iz svoje srede in se navadimo na poštenost in resnico v vseh primerih življenja. Zmota človeštva, katere zgodovinske priče smo bili mi vsi, je nedvomno pokazala, da se moramo dvigniti iz blata, po katerem smo se plazili, da se moramo odreči nepoštenemu orožju v bojih vsakdanjega življenja. — Ako pravim, naj zavlada med nami mir, ne mislim s tem na mir brezdelnosti, katerega posledica bi bila vsestransko pomehkuženje, temveč nato, da naj se boj vrši načelno, s pomočjo resnicoljubnosti in pravicoljubnosti. Kakor v zasebnem življenju, tako se moramo tudi v vsem javnem življenju navaditi na poštenost . . . Do miru pride človeštvo, pride narod, pride posameznik, ako bomo upoštevali to, kar občutimo In spoznamo za pravično in resnično. Zaman pa bomo hrepeneli po trajnem miru, dokler se bomo prostovoljno uklanjali nasilju krivice in laži.« Zapišite si v spomin smisel teh besed in — če mogoče — ravnajte se po njih, kadar zopet namerite lok na učiteljstvo v Zavezi! Ce ne — bomo morali streljati nazaj!