Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni predal 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din, Posamezne številke 1.50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din. Kranj, 29. septembra 1935. ■ I I ■ 1 j I 1 JA Uprava: Kranj, Strossmajerjev trg štev. 1. Poštnočekovni račun Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarif u. Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj. Slovenska nesreča „Potrebno bi bilo, da .Slovenija’ kaj več pove, kaj si predstavlja pod »slovensko nesrečo2/4 „Jutro“ od 22. t. m. Vsak naš človek čuti globoko našo slovensko sramoto, našo slovensko nesrečo. Kdor zanjo posmehljivo vprašuje, je s tem dokazal, da se hote izločuje iz slovenskega narodnega občestva. in kljub temu je potrebno, da o tej sramoti govorimo, da tako dolgo o njej govorimo in si jo kličemo v zavest, da jo operemo. Vsak narod je do neke mere sam odgovoren za svojo usodo. Brez skupne volje, brez tveganju in žrtev se še ni noben narod uveljavil v svetu, nobeden še ni bil spoštovan, če se ni spoštoval sam. Če bi postalo to spoznanje pri nas splošno, bi bilo slovenske nesreče in sramote konec. Naša nesreča so naši janičar ji, ki ponižujejo in omalovažujejo svoj narod, da bi opravičevali svoje početje. Manjše zlo je zunanji sovražnik kot notranji, ki kakor črv gloda ob koreninah narodovega organizma. Kdo se čudi- če se rodi iz take miselnosti ovaduštvo in podrepništvo in drugo zlo. Najžalostnejša reč na svetli je narod brez časti. Obsojen je na pogin ne zaradi zunanjega pritiska, ampak zaradi svoje notranje, moralne šibkosti. So narodi, o katerih so mislili, da so izbrisani iz zgodovine. Politično zasužnjeni in razkosani, so vstali po lastnem naporu k novemu življenju. Zmagali so s svojo moralno močjo. V nečem smo si Slovenci vsi edini: Pokazali smo v usodnih zgodovinskih trenutkih premalo politične zrelosti in zavesti. Zato smo tam. kjer smo. Nismo si pa edini v zaključkih.. In vendar je za človeka s hrbtenico mogoč samo en pravilen zaključek: Iz ponižanja se mora roditi nova močnejša volja, da popravimo, kar smo zamudili. Narod ni nekaj od vekov v veke nespremenljivega. Narod je živ pojav. Narodi so padali in so zopet vstajali. Iz trpljenja se je rodilo novo življenje. Mlad narod smo. Doba zavestnega narodnega življenja je bila prekratka, da bi izoblikovala naš značaj in da bi bili politično dozoreli. Po trdili izkušnjah smo spoznali svoje napake. Danes gre naša pot navzgor. Zunanji položaj ne odločuje. Nikdar ni bilo v širokih plasteh našega slovenskega ljudstva toliko narodne zavesti. Če je bil to smisel vsega trpljenja. potem je bilo pogrebno, da je prišlo čez nas. Dajte nam izobraženstvo. kakor ga imajo drugi narodi, in ne bi zaostajali za njimi v notranji disciplini in sklenjenosti ter zunanji enotnosti. A tu je danes naša odprta rana. Nikjer se ni hlapčevska miselnost tako globoko zajedla, kakor med naše izobraženstvo. Marsikaj nam razlaga ta pojav, a zlo ostane zlo. Vendar se tudi tu obrača na bolje. Slovenstvo ni več monopol enega stanu, ene stranke, ene skupine. Iz obrambe je prešlo v napad. Mladina nam je poroštvo za njega zmago. Janičarstvo je v sebi needino. Njegova moč je navidezna, u-metno vzdrževana. ' '"v.š-i-"-n — *• (itji- Enotni v vseh velikih življenskih vprašanjih naroda bomo tudi v državnem življenju več pomenili in v večji meri soodločevali. Sami si bomo kovali svojo usodo. Slovenstvo živi in bo poklicano k vstajenju, čeprav ne slišijo gluhci njegovega diha in ne-vidijo slepci njegovih gibov. Tudi življenje včasih molči in snuje v molku, da pride rojstvo, ki vzbudi lepše in močnejše življenje. Širite „Slovenijo" Janez Kocmur: Malo popravka Prispevek k slovenski politični zgodovini. (Nadaljevanj e.) Ugotavljam samo dejstva, da ne bi rad dal svojemu popravku polemični značaj. Ali tu ne morem mimo zmotne trditve, da se v prirodi razvijajo manjše skupine v velike. Obratno, vse v naravi se razvija v smeri diferenci jaci je. Za E. Kristanom je go v orilo še devet go- vornikov, dva celo po dvakrat, toda se nihče, razen E. Demetroviča, ni dotaknil predmeta, tako da ga tudi K. Kristan v svojem zaključnem govoru ni več omenil. Zbor mu sploh ni posvečal nobene pozornosti, pa se je pečal zgolj z domačimi zadevami, a največ z vprašanjem ustanovitve slovenskega vseučilišča. Edino dr Tuma ga je odpravil s kratko opazko: „Nam zadostuje v vsakem oziru načelo svobode. V njem je izrečeno načelo narodnostno, kulturno in versko “ E. Demetrovič jc dejal: ..Predložila se vam je resolucija, ki priporoča konferenco zaradi aneksi je. Na lanskem zboru je naša stranka na Hrvaškem sklenila konferenco, na katero naj bi prišli vsi socialistični faktorji iz monarhije, da se določi skupna taktika za narodno vprašanje. Mi smo sedaj v boju za splošno in enako volilno pravico za hrvaški sabor in ta boj je podal narodnemu vprašanju večjo aktualnost. Pokazalo se je, da položaj posameznih delov v monarhiji ni vsem jasen. V dunajskem socialističnem tisku („Arbeiter-Zeittung“, „Der Kampf“. Op. pis.) so se pojavili momenti, ki našim interesom niso ugodni; to se ni zgodilo namenoma, ampak zaradi nepoznanja razmer. Avstrijski sistem v Bosni protežira enega, da se ž njim ubije drugi. Ponavlja se stara taktika: Divide et impera! Na. Hrvaškem proglašajo za veleizdajo, kar je Khuen sakcioni-ral. Balkan se ne začen ja pod Savo, ampak precej bolj severno. Mi nismo za dualizem, ne za trializem ampak za osvoboditev narodov. Z našega stališča priporočam resolucijo o aneksiji in o konferenci. Mi se ne moremo navduševati za državopravne oblike, stremeti moramo za osvoboditvijo delavskega razreda.“ Po E. Demetrovicu naj bi konferenca ne reševala takih načelnih vprašanj, marveč samo določila ,,skupno taktiko za narodno vpraša-nje“. Iz njegovih nadaljnih besed, da naj pridejo na konferenco le „vsi socialistični faktorji iž m o n a r h i j e, sledi nedvomno,' da Hrvatje in Srbi iz Banovine niso mislili na Srbe zunaj monarhije in na Bulgare — da so torej imeli pred očmi zgolj notran jepolitične zadeve taktične prirode. Ta ugotovitev je tem važnejša, ker je govoril g. Demetrovič šele za E. Kristanom, ki je obravnaval prav popolnoma drugače, tako. kakor je bila pozneje precej omiljeno izražena v enem delu Tivolske rezolucije. Demetrovičevo zadržanje ni bilo slučajno, poudaril je neprestano takoj v začetku jasno: „Nisem kompetenten, da presojam politični položaj v Avstriji in specialno slovenski položaj.“ Po vsem tem je jasno, da je šla Tivolska konferenca, in to edino in ravno po prizadevanju E. Kristana, preko svoje pristojnosti. Da bi bila mogoča drugačna razlaga, je izključeno, čeprav .nimam na razpolago vsega gradiva, niti ne odnosne resolucije V. zbora So-cialdemokratične stranke za Hrvaško in Slavonijo iz 1. 1908., ki jo je bil „Rdeči prapor" obljubil prinesti, a je ni. Nad vse značilno je. kako je zbor v debati (o političnem položaju) omalovaževal vprašanje ustanovitve sloven-skegavseučilišča kot „zadevo buržoazije“, na kateri slovensko delavstvo nima posebnega interesa. Skoro vsi govorniki so tudi javno v zvezi s tem opozarjali na nevarnost klerikalizma, ki da mu bo vseučilišče najbolj v korist. Pred tem pa je stranka pri socialdemokratičnem klubu izposlovala sklep, da bo ta zahtevo po ustanovitvi slovenskega vseučilišča podprl kot načelno zahtevo Slovencev, kadar pride v parlamentu na dnevni red. Navzlic temu je skušal dati E. Kristan na zboru lej načelni zahtevi podrejen, komaj taktičen pomen. Njegove in izjave drugih govornikov o vseučilišču navajam zato v izvlečku posebej, da pridejo do vidnejšega izraza. E. Kristan je dejal: „ Med raznimi dnevnimi vprašanji je zdaj v živahni razpravi tudi slovensko vseučilišče, ki ga meščanske stranke prav pridno izrabljajo v agitaciji, o kateri se pa ne ve, koliko je v njej resnosti in prepričanja. Izrekla se je želja z neke strani (Trst: Rudolf Golouh, Ivan Regent. Op. pis.), da bi zavzel današnji zbor precizno stališče glede na to vprašanje, kar se mi pa zdi nepotrebno, ker je naše stališče o stvari sami itak jafsno in znano. Če se misli, da je treba tudi o posameznostih danes izreči avtoritativno besedo, pa menim, da je to nemogoče.“ Potem: „Vseučilišče je v prvi vrsti buržoazno vprašanje; ne samo buržoazno, ampak pretežno. Potem pa je seveda tudi splošno narodno vprašanje in zanima tudi nas. Poudarjati pa moramo. da naše simpatije niso posvečene fabri-kam uradnikov, temveč vseučilišču ki bi širilo najširšo izobrazbo med ljudstvom sploli.“ In: „Saj smo prijadrali v Avstriji tako daleč, da je že skoraj vsaka enorazrednica politično vprašanje. To vedoči, vendar ne pozabljamo na namen vseučilišča in smo zanj. Nikakor pa ne moremo priznati, da ima kdo pravico, izdajati v tem vprašanju in celo v vseh podrobnostih avtoritativne dekrete. Človek je n. pr. tudi brez greha nasprotnik vseučilišča, lahko ima tehniko za važnejšo, lahko verjamem da bi bilo bolj oportuno, pospeševati razvoj zagrebškega vseučilišča. Edino vprašanje je za vsak primer, s kakšnimi argumenti podpira svoj nazor.“ Popravki. V zadnjih številkah se je vrinilo toliko pomot, ki močno kazijo smisel, pa jih je zato nujno popraviti. C.lasiii se ima v št. 28. namesto: ki jih je pa uredništvo uradno „po potrebi" popravilo — pravilno: navadno '“po potrebi” popravilo: namesto: Glavni poročevalci so vpisali svoje govore uradno sami — pravilno: so vpisali svoje govore navadno sami: namesto: Vse, kar je v razpravah — pravilno: Vse, kar je o razpravah; namesto: Cankar ni bil navzoč, bil je natančno poučen — pravilno: bil je pa natančno poučen: namesto Jerko Dorkič — pravilno: Jerko Dorbie; namesto: Pavel Bu-čic — pravilno: Pavel Bucič. — V 29. številki pa namesto: Franc Lahornk — pravilno Franc Lahovnik; namesto: si bili popolnoma tuji in si I. 1909 — pravilno: 1. 1919; mesto (dvakrat): iz Dunaja — pravilno: z Dunaja; namesto: smejemo se, planinskemu hrvatstvu, ilir-stvu, itd., — pravilno: Smejemo se ..planinskemu hrvatstvu", „ilirstvu“, itd. Druge napake lahko vsak sam popravi. Centralizem rešujejo Jugosloveni so zmeraj radi poudarjali, da ljudstva ne briga narodno vprašanje. Govorili so sicer tako samo takrat, kadar je šlo zato, da spet okrnejo kakšne slovenske ali hrvaške jezikovne ali avtonomne pravice. Brž pa, ko se je zadeva zasukala, brž ko je šlo za to, da se izvije jugoslovenom kakšna v njihov centralizem spravljena zadeva, ki jim je polnila korita, takoj je bila stvar drugačna. Na mah je bila njihova volja enodusna volja jugosloven-skega ljudstva, ki so ga šele oni odkrili, in vsak poskus, dati kakšno šiloma odvzeto pravico slovenskemu ali hrvaškemu ljudstvu nazaj, je hudodelstvo zoper nacionalno „edinstvo“. Sicer pa ni bila prav nič nova ta pesem za tistega, ki je poznal avstrijske in madžarske načine v raznarodovanju. Kadar so zahtevali Slovenci kakšne jezikovne pravice, so zahtevali to po mnenju nemških nacionalnih časnikov zgolj narodni hujskači, „Hetzpervaken“, „win-dische Hetzpfaffen“. Kajti ljudstvo da vse to skupaj nič ni mar, ono hoče mirno dalje živeti s svojimi nemškimi rojaki. In s to miroljubno kretnjo so vlekli slovenskemu ljudstvu denar iz žepa — pri čemer radi priznamo, da na precej bolj dostojen način, kakor jugosloveni — nastavljali nemško uradništvo, kajti slovenskemu človeku je bilo po nacionalni logiki baje vse eno, če dobi njegov sin službo ali Nemec, še bol j mu je pa bilo menda malovažno, če je Nemec dobil boljšo službo, kakor njegov sin. V tistih časih so pa miselni predniki in očetje današnjih ju gos loven ar jev znali ganljivo govoriti o povezanosti nacionalnega, socialnega in gospodarskega vprašanja . . . Ni še bilo v zgodovini hrvaškega naroda bolj riljubljena gibanja, kakor je bilo Radičevo mečko. Že od vsega začetka se je opiralo na kmečke množice mimo ali celo naravnost pro-ti meščanstvu in izobraženstvn. Zakaj lir vaški kmet je čutil in ve, da mu edino le pravična rešitev hrvaškega vprašanja more prinesti zno-sno stanje v gospodarstvu na njegovi grudi. V tej veri ga ni mogla omajati nobena jugoslo-venska strahovlada niti zapori, niti pretepanje, niti gospodarska stiska. Ko ni smel na dan s svojimi željami in nikomur govoriti o svojem trpljenju, se je zdelo na zunaj, kakor da se je jugoslovenstvu vsaj nekoliko podal. Ali letošnje volitve so pokazale, da vseh šest let jugo- slovanske tiranije ne samo ni moglo streti njegove volje, naj bo na Hrvaškem hrvaški narod gospodar, ampak je njihove vrste še strni- lo. Strnilo tako, da je odletela jugoslovenska nacionalna vlada, in da je ostalo od jugoslo-venske nacionalne stranke, ki je baje obsegala vse Jugoslovane, samo nekaj polomljenih in brezmočnih invalidov. »Milijonsko členstvo“ pa biti, da se spravi činiprej pod drugo streho . . . Kljub vsem tem tako očitnim dejstvam pa prihaja j ugoslovenski „Prelom“ in česna milne duše: „Odkar naš list izhaja, nismo nehali poudarjati, da so razna politična vprašanja v Jugoslaviji v svojem bistvu gospodarska in socialna vprašanja. Prav posebej velja to za tako imenovani »nacionalni problem1'. Dajte kmetu pravične cene za njegove pridelke, najdite mu kupca, dajte delavcu gotovost zaposlitve in primerno plačo — trgovčeve, obrtnikove skrbi bodo s tem tudi izginile — pa boste v bistvu rešili tudi vsa „nacionalna“ vprašanja. Kar bo še ostalo, bo malost in se bo dalo brez težave rešiti s pravičnostjo/4 Človek bi vprašal, zakaj vendar niso jugosloveni preskrbeli kmetu kupca, delavcu dela in plače. Časa so imeli res več ko dovolj za to, saj so gospodarili celih 15 let po naši državi. In še bi ga vprašal, če ni morebiti za vsem le kak globlji razlog, da se nam godi tako slabo, če ni ves pretirani centralistični sestav povzročil teh zmed in stisk. Tisti centralizem, ki je neogiben in logičen posledek jugosloven-skega nacionalizma, tisti centralizem, ki je prenašal puškarske šole iz Slovenije, kjer so uspevale, v Užice, kjer so propadle, ki je prenesel železniške delavnice v Brod, ki prenaša dan za dnem slovenske prihranke po Hipotekarni banki, po Poštni hranilnici in še na vse mogoče druge načine iz naše obubožane dežele, tisti centralizem, ki je gradil železnice na jugu, kjer niso donosne, namesto pri nas, kjer so donosne, gradil zlasti tudi s prihranki slovenskih železnic, 'l isti centralizem, ki je ... . pa kaj bi pripovedovali, komur se hoče, naj prebira prošnje, predstavke, zahteve naših gospodarskih organizacij in zavodov zadnjih 15 let, pa jih bo našel za debele knjige. In ker je menda povsod tako na svetu, da Družboslovna osnova sodobne vzg oje Ponatiskujemo iz „Prosvete“, mesečne priloge »Učiteljskega tovariša'1, z dne 27. junija t. 1. (štev. 5, leto VII.) glavne misli iz predavanja, ki ga je imel dr. Drag. Lončar pri nekem učiteljskem tečaju. Op. ur. I. (Abstraktni del.) 1. Človeštvo živi v najvišji družbeni obliki: v državi. Vsebina države se je izpreminjala. Fevdalna država je nekaj drugega kakor današnja, ki jo je prvi tako imenoval Macchia-velli v začetku 16. stoletja (lo stato). Z današnjim imenom „država“ označujemo pravniški neko skupino prebivalstva, ki živi na določenem ozemlju po določenem pravnem redu. Bivstveno vsebino države pa moremo spoznati družboslovno. Po Gumplo^viczu država ni organizem, ker ne uživa hrane, je ne presnavlja in se ne plodi. I udi ni ne abstraktna ne konkretna prikazen, čeprav v resnici biva, a se ne da zaznavati s čuti. Država je družbena tvorba, ki je nastala v medsebojnem boju posameznih družbenih skupin. Najprej sta se razvili na osnovi delitve dela dve skupini: vladajoča (plemstvo) in podjarmljena (ljudstvo). Gospodu joča plast je pa rabila za svojo udobnost tudi bolj umetne izdelke in pridelke, ki jih preprosti, nesvobodni kmet ni zmogel. Tako je nastala tretja družbena skupina, rokodelec, ki je bil po večini tujec, la je v mestih izdeloval vsakovrstne življenjske potrebščine ali pa jih je kot trgovec posredoval iz drugih krajev. To so trije prvotni družbeni sloji, iz katerih so se razvile druge skupine. Z naraščajočim bogastvom in z večjo omiko se je rokodelstvo in trgovstvo — meščanstvo — s pomočjo ljudstva osvobodilo ter zavladalo v družbi najprej poleg in proti plemstvu, a potem tudi proti ljudstvu (kmetu in delavcu), ki mu je pomagalo do osvoboditve. Iz rokodelstva se je razvilo veliko podjetništvo na eni in delavstvo na drugi strani. Gospodarsko se v zgodovini javljajo štirje sloji ali razredi družbe, ki se raz- ločujejo po tem, kako se izdelujejo gospodarske dobrine in kako se vrši njih razdelitev: 1. fevdalci ali veliki posestniki, ki imajo v lasti zemljo, obdeluje jo nesvobodni kmet, ki postane pozneje podložnik s tlako in desetino; 2. malomeščan ali rokodelec, ta dela v obrti sam ali s svojimi pomočniki za naročbo, da sta združena v isti roki kapital in delo; 3. veliko meščanstvo ali buržoazija; podjetnik vrši obrat s pomočjo delavstva, da sta ločena kapital in delo; 4. delavstvo ali proletariat, ki prodaja svojo delovno moč za mezdo, ker nima proizvajalnih sredstev (kapitala). 2. Človeško družbo vzdržujejo in gonijo različni faktorji. Prve gonilne sile so prirodne, ki jih le deloma moremo izpreminjati po svoji volji. Tudi življenjske (biološke) sile se ne dajo popolnoma obvladati. Tretje sile so zgodovinske, kjer je človek že v znatni meri gospodar svoje usode. Gre za vpliv na razvoj človeške družbe. In ta vpliv je tudi gospodarski. Ne moremo sicer trditi, kakor je prvotno to delal Marx-Engelsov t. zv. zgodovinski ali gospodarski materializem, da so gospodarske razmere prava in resnična osnova vsega drugega družbenega in zgodovinskega življenja ter da vse druge družbene kategorije (n. pr. verstvo, narodnost, znanost, umetnost) niso dejanske gibne sile človeške družbe; vendar moramo z Masarykom priznati, da je marksizem prispeval k znanstveni razlagi zgodovine z upoštevanjem gospodarskih sil. čeprav je pretiraval. Sicer sta pa Marx in Engels podala v ostri obliki to, kar je bilo takrat tako rekoč v zraku, in sta pozneje vedno bolj upoštevala pomen t. im. ideologije. 5. Izmed ideoloških sil zgodovinskega razvoja sta najvažnejši: verstvo in narodnost. Verstvo rešuje uganko sveta in življen ja kakor modroslovje. Najprej je vse in samo verstvo (bajeslovje); pozneje nastopajo modroslovje in različne znanosti. Kakor je v verstvu bajeslovna in znanstvena prvina, tako vsebuje modroslovje poleg znanosti tudi bajeslovje. Po Spencerju je pomirjenje verstva in modro-slovstva mogoče, ker vsebujeta obe človeški spoznanji prvine, ki so končno nedouinne. Versko in modroslovno-znanstveno mišljenje je vzporedno; med obema je pa stvarni in metodični razloček: verstvo sloni na razodetju, modroslovje na razumu; verstvo ima tajnosti, čuti vsakdo najprej svoje lastne skrbi, da tujih često sploh ne vidi, pa če so še tako velike v primeri z njegovimi, bodo za najpoštenej.šega Srba težave njegove neposredne okolice zmeraj bol j važne, kakor na primer slovenske ali hrvaške. To pa pomeni v praksi, da se bo resno in v prvi vrsti brigal le zanje, da bo seveda skušal, odpraviti če bo le imel oblast, te težave z državnim, torej pri sedanjem davčnem sestavu zlasti s slovenskim in hrvaškim denarjem. Natančno isto vel ja seveda za vsa kulturna in upravna vprašnja. l ega načina in sestava uprave in zakonodaje na nočejo trpeti Hrvatje, niti gane maramo mi, ker nočemo, da poginemo tvarno in nravno. Zato je zahteva našega ljudstva v tem pogledu ista, kakor zahteva Hrvatov: ne maramo, da bi nam za naš denar odmerjal kulturne in gospodarske dobrine kdorkoli, ki mu ni zaupalo slovensko ljudstvo te naloge. Kajti šele v takem političnem sestavu je sploh mogoče, da najde naš človek dela in jela na domači zemlji. „Prelom“ navaja neki pregovor, da Kitajci vsako reč narobe delajo. Nam ni noben tak pregovor znan, čeprav so nam znane nekatere kitajske šege, da izražajo nekatere stvari na drug način, kakor mi, da na primer nosijo za žalost bela oblačila in podobno. To pa seveda še ni narobe. Narobe delajo k večjemu jugosloveni vsako stvar, in če še ni nastal kak tak pregovor, pa še morebiti nastane. „Pre-lom“ je za tako narobe-politiko gotovo pristojno mesto. Kajti reševanje narodnega vprašanja se začne pri njem z zahtevami po delu in kupcih, ne pa s stvarjanjem osnove za delo in kupce. Torej le ne hoditi na Kitajsko, ko imamo pa doma jugoslovene in še „Prelom“ z njimi. Prepovedana knjiga. Ministrstvo za notranje stvari je prepovedalo uvažati in širiti v naši državi knjigo „Die Verantvvortlichen am Weltkrieg“, ki jo je spisal Erich Jochberg in je izšla v Leipzigu. Ni pravi Slovenec in ne spada v slovensko občenstvo tisti, ki slovensko ljudstvo zapusti in ga zataji, kadar je v stiski in trpljenju. Ni pravi Slovenec tisti, ki je kedaj obupal nad svojim materinskim jezikom in ga obsodil, da izgiae. Slovenstvo ni le posledek naravnih pogojev, ampak je predvsem tudi zapoved nravnosti in značajnosti, nikdar pa kupčija. modroslovje vprašanja; verstvo je nezmotljivo, modroslovje deluje z domnevami (hipotezami); verstvo se opira na avtoriteto, pri mo-droslovju odločuje kritika; verstvo je kolektivno, modroslovje individualno; bsto i i menda v tem, da jemlje na svoja široka prsa te regionalne in »plemenske" (na Pohorju smo iz naroda postali spet pleme!) posebnosti in jih stiska v bratovskem objemu iako, da jim jemlje kar sapo, zraven jim pa še prazni žepe. ,.Dobro vemo tudi to, da jugoslovenski program ne more biti samo političen in da mu je treba izraza tudi na gospodarskem in socialnem polju, ravno tako v duhu polne enakopravnosti vseh delov naše države, kakor vseh slojev našega naroda.“ Na gospodarskem in socialnem polju so se jugosloveni seveda prav posebno skazali: nalaganje sirot inskega denarja v Belgradu, jemanje naročil slovenskim rudnikom, Battigno-love železnice itd. »Jugoslovenska ideja je edina, ki je sposobna dati našemu narodu notranji mir in izvesti konsolidacijo naše države. Toda le takrat, ako in kadar ho mogla ustvariti, kar je nje prava vsebina. Po dosedanjih potih ne bo šlo več.44 V zadnjem^ stavku je obsi jal vendarle celo jugoslovene žarek resnice: po dosedanjih potih. namreč po potih jugoslovenarjev, ne pojde več. 1 oda prav ta pota so bila vendar prava vsebina j ugoslovenske ideje, saj menda vendar ..Jutro" ni pozabilo, kar nam je razlagalo skoraj ves čas svojega obstanka. Nič ne pomaga, iz lastnih jutranjih besedi sledi, da po jugoslo-venskih potih ne smemo hoditi, če naj ne zagazimo popolnoma v blato. Nova pota so pa druga, namreč najprej slovenska, potem pa jugoslovenska in južnoslovanska. In pred vsem in v prvi vrsti so nova pota tista, ki hodi naše ljudstvo po njih. Tisto ljudstvo, ki je odklanjalo jugoslovene in jih še zmeraj odklanja. Ljudstvo, ki noče politike Ena že uvedenih socialnih laži, ki se rada ponavlja v meščanskem časopisju na račun državnih razmer in zlasti na račun kulturnega življenja v naši državi je trditev, da ljudstvo ne mara politike. Posebno v dobi sedanje ostre gospodarske krize se mnogi meščanski politiki iz vseh nastopajočih garnitur radi skrivajo za to lažjo, čes da sedaj ni časa za politiko in za reševanje političnih vprašanj, temveč da je zdaj v ospredju reševanje čislo gospodarskih vprašanj. Pri nas se nekaterim takim politikom ljudstvo že kar smili, ko bo moralo po dolgem času spet gledati bratomorni boj bivših političnih strank, namesto da bi vse svoje sile posvetil skupnemu gospodarskemu „ustvarjanju". Kako neokritosrčno je Itikšno tarnanje, nam kaže najbolj dejstvo, da se ga poslužujejo najraje pripadniki polpreteklih režimov, ki so v teh časih postali ..voditelji realnih Slovencev44 (Uzu-noviča izraz) in tudi tako imenovani voditelji slovenskega »ljudstva44. Pa tudi vzporedno tarnanje prvih nad dejstvom- da se je zopet pričelo reševanje političnega narodnostnega vprašanja. nam le dokazuje, da se niso ves čas ničesar naučili in da je narasla le njihova ko-modnost, tako da jih ie že prvi malce globlji f>olitični pretres našel popolnoma nepriprav-jene in morajo zdaj tavaje iskati opore v skr-pucanih, za prvo silo v dnevnih redakcijah prikrojenih ideologijah. Za takšne gospode je pač velika škoda, da se l judstvo zopet „vleče“ v v politiko, ko^ pa je bil od nje že tako dolga leta neomadeževan in so se mazali samo gospodje vodilni politiki, ljudstvo pa je menda uživalo zavidanja vredno idilo, ko je lahko križem rok zapadalo vedno večji gospodarski stiski in se ne le proletariziralo, marveč uvrščal0 naravnost v brezposelne množice, za katero je je bil fašizem že vneto pripravljal prisilno delo. Ali je čudno, če so se visoki gospodje politiki bili že privadili na brezposelnostni pojav v družbi kot odvajalni kanal vseh nezadovoljnežev in upornikov, delomržnežev itd.? Prav nič čudno ni. In tako ni pri njih čudno tudi to, da so omogočili izživljati je vseh nemoralnih tipov, hkrati pa preganjanje poštenih delavnih ljudi in da so zatrli okrog sebe vsako kritiko, mladino pa, ki se je z gnusom odvračala od take družbe, pošiljali v ječe in jo ščuvali med seboj, delaje se idealne borce nekih vzvišenih i-dej, ki jih v svoji lcomodnosti še danes niti sami ne razumejo! (Saj kako bi se sicer mogle pojavljati še danes take spake in skrpucala ideologij, kakršne čitamo vsak dan v uvodnikih veleuglednih listov? In kje bi bilo sicer potrehno tolikšno zavijanje oči!) Treba je le malo opazovati vse javno življenje, da vidimo, kako globoko so zavedli javno politično moralo li zvesti glasniki „idej“. Tem usodnejše so po vseh posledicah vladanja takih unitaristov otročarije novih garnitur gospode, ki misli, da moramo pač nadaljevati lam, kjer so se dosedanje vodilne sile ustavile, to je v polnem fašizmu. Saj je za fašizem bistveni znak duhovna revščina, duhovna odvisnost od central in centralnega časopisja. Kolikor ni slovenska javnost že od nekdaj iskala po svojih predstavnikih jasli-za te predstavnike s tem, da je brezpogojno služila, se je zdaj povzpela še na »ustvarjanje-4 in hoče prekositi same domače in tuje voditelje. In v tej brez-glavosti je sledila ..vodilnim osebam44 vsa o-dlična meščanska javnost. Vsa ta leta se naša javnost ni mogla pripraviti na to, da mora imeti vsak narod, ako hoče živeti, neko jedro, zdravo plast, ki dela kljub vsemu norenju političnih špekulantov vendar še neposredno in pozitivno ter trajno. Še več znakov nego jih izdaja časopisje pa kažejo klike. ki so pri nas nastale, kajti vprav te mnoge klike, to klikarstvo, zbeganost in strastna o-sebnostljiva razpoloženja in mnenja kažejo, da se je dosedanjim voditeljem le javnosti jdo-srečilo vreči narod v popoln, to je v fašistični kaos. Ni sicer še nemški, toda jugoslovanski in slovenski kaos je. iz katerega menda že kmalu „ne bo izhoda44. Za vsem tem imamo namreč še druge vrste voditeljev, ki se jim je sicer »posrečilo14 ohraniti nekakšno »linijo44, navidezno nedolžnost nad kaosom; ki se še imenitno skrivajo za napake dosedanjih garnitur in lahko sebe proglašajo za nosilce večje narodnostne svobode in sporazumnosti. Pravkar imamo priložnost, da ti dve garnituri opazujemo v boju in da vidimo, kako in kje je nova garnitura meščanskih politikov pri nas poprijela zavoženi voz. Njeno geslo narodnega sporazuma je gotovo v sebi pozitivno in napredno, ako ga primerjamo nasprotju. Gotovo je napredno tudi samo po sebi brez zveze z ostalim razvojem države. Zaostritev narodnostnega problema v državi je bila nepotrebna, to je — potrebna je bila samo tistim, ki niso hoteli videti njim neljube resnice, da niso sporov zakrivile narodne posebnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov, marveč da so bili to predvsem spori buržuazije za oblast. Vsak pazljiv in nekoliko izobražen državljan ve. da se je začela kriza javnega življenja pri nas že preden se je po vojni moglo življenje urediti v okviru nove države, že preden se je zaostrilo narodnostno vprašanje; ve. da se je pričel propad našega naroda takrat, ko je bilo iz našega političnega javnega delovanja nasilno izločeno — celotno socialno, to je delovno vprašanje. Ako pa je tako, potem moramo vedeli. da je rešitev iz sedanjega in morda tudi iz bližnjega še večjega kaosa mogoča samo s pomočjo normalnega reševanja delovnih, ljudskih življenskih vprašanj. In v tem je bistvo sedanje situacije ne v čem drugem. V našem dnevnem časopisju pa vidimo vprav zdaj. kako skuša spretno obiti to vprašanje in kako malo je tudi najkulturnejši meščanski politični urad pripravljen delati brez krinke. Tudi sedanji vodilni del meščanske slovenske politike je v bistvu še v družbi tistih, ki sodijo, da »narod44 ne mara politike. Očividno mislijo gosposki politiki, da hoče imeti narod samo politike, svoje gospode politike tako rekoč- pa — brez svoje politike. r—o Zniževanje življenskih ravni v fašizmu. Karl Tschuppik piše v dunajskem tedniku „Wiener Sonn- und Montags Zeitung: Iz uradne statistike za Nemčijo vidimo, da znaša dohodek nemškega delavca manj kakor polovico tega, kar je prejemal 1929. leta kot mezdo, za tretjino je manjši, kakor je bil. ko je narodni socializem prevzel oblast. Tedenska mezda nemškega delavca je znašala leta 1929 povprečno 34 mark, leta 1933 samo še 35 mark, konec 1934 pa je padla na 22.5 mark. Upoštevati pa je treba, da so odtegovali prej delavcu 13 odstotkov njegove mezde, medtem ko mora trpeti danes odteglaj 17 odstotkov. Čitajte »»Slovenijo!" Gradbena dela v Sloveniji Kako je bila Slovenija vedno zapostavijana pri razdelitvi dobrin v dobi centralizma, posebno pa pri razdelitvi dobrot preteklih zadnjih letih, smo dobro občutili na svoji koži, zato pa tudi na tem mestu že večkrat protestirali ter pokazali škodljivost dosedanje notranje organizacije naše države. Sledeči podatki, izračunani na podlagi gradiva statistike ministrstva za zgradbe, nam naše trditve še bolj ponazorjujejo. Po podatkih omenjenega ministrstva je država v 1. 1926. vse lastne investicije, katerih protivrednost je znašala Din 188,763.937.- razdelila na posamezne gradbene direkcije ta-ko-le: za dela gradbene direkcije v: Dubrovniku Din 19,843.021'— t. j. 10.51 % Zagrebu „ 18,443.931'— „ 9.77 „ Kruševcu „ 37,085.762'— „ 19.65 „ Ljubljani „ 6,323.136*— „ 3.35 „ Novem Sadu „ 9,569.100'— „ 5.07 „ Sarajevu „ 16,583.708'— „ 8.79 „ Skoplju „ 22,350.747'— „ 11.84 „ za dela gradbene sekcije v: Belgradu Din 2,616.230'— „ 1.38 „ za dela, ki so spadala neposredno pod vodstvo gradbenega ministrstva pa Din 55,948.302.— „ 29.64 „ (od zadnjega zneska večina v Belgradu) Za 1. 1929. imamo pa pri Din 546,359.448 skupnih državnih investicij sledeče zneske: za dela gradbene direkcije v: Dubrovniku Din 19,834.664'— t. j. 3.63 % Zagrebu „ 12,914.709'- „ 2.36 „ Kruševcu „ 48,943.900'— „ 8.96 w Ljubljani „ 4,368.192’— „ 0.80 „ Novem Sadu „ 23,833.068'— „ 4.36 „ Sarajevu „ 37,860.653'— „ 6.93 „ Skoplju „ 30,473.987'— „ 5.58 „ za dela gradbene sekcije v: Belgradu Din 2,136.607'— „ 0.39 „ za dela, ki so spadala neposredno pod vodstvo gradbenega ministr- stva pa Din 365,993.668'— „ 66.99 (od tega zneska skoraj ničesar za državne investicije v Sloveniji.) Za naslednje leto 1930. imamo pri drugačni upravni razdelitvi pri Din 449.358.103.— državnih investicij sledeče podatke: za dela v: vardarsjci banovini Din 27,825.446'— t. j. 6.19 % vrbaski „ „ 6,571.969'— „ 1.46 „ dravski „ „ 5,719.416.— „ 1.27 „ drinski „ „ 21,147.819'— „ 5.71 „ dunavski „ „ 35,512.348.— „ 7.90 „ zetski „ „ 24,118.890 — „ 5.37 „ moravski „ „ 13,593.671'— „ 3.03 „ primorski „ „ 5,292 962'— „ 1.18 „ savski „ „ 29,922.372'— „ 6.66 „ uprava Belgrada „ 1,209.731'— „ 0.27 „ ministrstvo za zgradbe „ 278,443.479’— „ 61.96 „ (od zadnjega zneska je odpadla na dela v Sloveniji le dovršitev železniške proge Rogatec-Krapina, sicer je pa večina investicij iz tega zneska odpadlo na Belgrad.) Tudi v 1. 1932. se to razmerje javnih del ni bistveno izpremenilo. Za 1. 1933. imamo pa pri Din 156.683.588.-skupnih državnih investicij za posamezne banovine te-le zneske: v vardarski banovini Din 11,527.158'— t. j. 7.35% „ vrbaski „ „ 13,477.541'— „ 8.60 „ „ dravski „ drinski „ dunavski „ zetski „ moravski „ primorski „ savski uprava Belgrada 5,288.977.— „ 3.40 „ 15,964.111'- „ 10.18 „ 13,321.428'— „ 8.50 „ 14,895.975'- „ 9.50 „ 13,038.064'— „ 8.32 „ 8,330.169.— „ 5.32 „ 14,602.857.- „ 9.32 „ 1,489.288'— „ 0.95 » ministrstvo za zgradbe „ 44,748.020'— „ 28.56 „ Iz gornjih podatkov razvidimo, da je Slovenija vsa leta dobivala za investicije državne uprave vedno najmanj, dasi jo število prebivalstva opravičuje najmanj na 10% , po svoji gospodarski strukturi in davčni moči pa ima pravico do neprimerno višjih odstotkov. Sedanja vlada si je dala za nalogo, da v nasprotju s prejšnjimi uveljavi strogo enakopravnost. Pričakujemo torej od nje, da popravi storjene krivice ter da nam ne samo dodeljuje zneske za investicije, ki nam gredo z ozirom na naše davčne dajatve, ampak da nam po mogočnosti, četudi magari v daljšem razdobju, dodeli zneske, za katere so nas prejšnji režimi oškodovali. OPAZOVALEC Podkupovanje tujine „ Pohod" pripoveduje »neverjetno** novico da se je izkazalo, da je bila vsa reklama .solunskega junaka“ Jevtiča v tujih listih plačana iz dispozicijskega fonda našega vnanjega ministrstva torej dejansko iz naših davkov in modruje: ..Jevtičev primer nas je izmodril in pokazal koliko se sme verjeti poročilom ki jih za naš denar prinašajo tuji, predvsem francoski Iisti“. Za tiste ki so doslej gledali v državnem proračunu velikanske postavke za dispozicijske fonde, ni bilo treba Jevtičevega primera, ki bi j 'h bi l šele zmodril. Kajti vsakdo ve pri nas in in drugod, kako so si tudi „nacionalni“ režimi utirali s takšnimi fondi pot v „srca“ podkupljive žurnalje. In da bodo tako delali tudi poslej, če bodo prilike imeli. Sicer pa to ne bo mol ilo nacionalnega „ jutra“, da ne bi ob primerni priliki, ko bodo njegovi s ,.Pohodom*’ tesno zvezani generali kje v tujini pohvaljeni, te pohvale prezentiral svojim backom nekako po temle obrazcu: znameniti (kdor hvali jugoslovene, je zmeraj znamenit!) francoski list . . . piše o naši vladi, kako je predmet splošne ljubezni jugoslovenskih podložnikov . . . In seveda bo isti hip zamolčal sleherno kritično besedo tujine o naših razmerah, razen k večjemu, če ji bo podtaknil, nepodkupljeni, da je plačana, medtem ko je seveda podkupljena strogo stvarna . . . Dvajsetletnica plinske vojne Aprila t. 1. je poteklo dvajset let, kar so uprizorili Nemci prvi napad s strupenimi plini. Organizator plinske vojne je bil profesor tla-ber, ki je pred kratkim umrl v — pregnanstvu. Haber je poudarjal nasproti vrhovnemu za-povedništvu, da sicer nemška kemija lahko izdela dovolj strupenih plinov, da bi jih pa smela nemška vojska rabiti le, če je gotovo, da ne bo vojska trajala dalj ko eno leto. Kajti v teku leta bi tudi nasprotnik lahko izdeloval pline, in potem bi kmalu prišel trenutek, ko bi antanta zaradi svojih obilnih pripomočkov Nemčijo prekosila. Nemški generali so zatrjevali, da vojna gotovo ne bo trpela nad eno leto. In 22. aprila 1915. so prvič pihali klorove pline zoper Angleže. Prizadejali so jim sicer precej škode in žrtev, zmagali pa le niso z njimi. In to orožje strupenih plinov se je pozneje obrnilo zoper nje same, antanti pa dalo razen tega še izvrstno propagandno sredstvo zoper nemški militarizem v roke, kajti s plinsko vojno so Nemci prekršili mednarodno pogodbo rdečega križa. Menda računa tudi fašistična Nemčija pred vsem na svojo kemično industrijo v bodoči vojni. Pred Hitlerjem je zaposloval trust SG — barvna industrija 64.000 ljudi, danes že 92.000. Toda če pred vojno znatnejše kemične industrije v drugih državah ni bilo, je je zdaj tem več: že male države si jo ustvarjajo. In tako je verjetno, da bo tudi ta nemški račun napačen račun. MALI ZAPISKI Svetlobni napis na ljubljanskem gradu. Za časa ljubljanskega velikega semnja ( ne pa „velesejma“!) je menda napravila ljubljanska mestna občina svetlobni napis na ljubl janskem gradu. Ponoči smo brali na ljubljanskem gradu tale napis: »Čuvajmo naše morje**. Kdo je tako hudo podkovan v slovenskem jeziku ne vemo. Pravilno po slovensko bi se pa reklo: »Varirjmo svoje morje** ali pa »Branimo svoje morje*. Jugoslovenščina pri nas sili povsodi skozi špranje. Kdorkoli je že nosil stroške za to reklamo za ..Jadransko stražo** ali za letošnji jesenski veliki semenj, naj bi vpošteval dejstvo, da je ta reklama v Ljubljani, kjer je še v veljavi slovenščina. Naše zapirajo . . . V Kopru so odkrili pred kratkim spomenik nekemu italijanskemu iredentistu Nazariju Sau-ru. K odkritju je prišel tudi talijanski kralj. Menda zaradi njegovega prihoda so zaprli o priliki slavnosti okoli 250 Slovencev, med njimi dva starčka, ki štejeta 78 oz. 80 let. Res so večino teh ljudi po svečanostih spet izpustili, zaznambe vredno je pa vendarle, kakšno bojazen imajo vladarji in njihovi opričniki pred svojim .,zvestimi podložniki**. In še bol j zanimivo je, na kakšne načine se varujejo pred njihovo »neomajno zvestobo** in ..prisrčno ljubeznijo** z žandarji, zapori, detektivi itd. U red n i k m Vj zdajatelj: Mavčič Adolf, Kranj. n-g. Osebnost in ideologija Aleksandra Stambolijskega (Nadaljevanje.) Pa ta vir ostane neizčrpen in se ne osuši. Usoda ga je določila, da se bavi z najnedoižne j šini in najplemenitejšim delom za l judsko dušo in da pridelujejo vse kar je človeku neogibno potrebnega za življenje. Zato pa ostape ta stan najkoristnejši in najbolj neizogibno potreben, najradostnejši in najbolj životvoren element v človeški družbi. Človek more postati še tako fin in plemenit, more menjati potrebe po svoji volji, vendar pa se ne more prehranjevati z drugim kakor s tem, kar pridela kmet. Človek se more vzdržati vseh radosti, more se odreči vseh dobrot, katere proizvajajo vsi ostali stanovi, vendar pa ne more odreči onega, kar pridela — kmet. Zamislite si trenutek v katerem bi bile porušene vse tovarne, vse železnice, vse obrtne delavnice, vse trgovine, zamislite si trenutek v katerem se prepove proizvodnja vseh onih proizvodov, katere so izzvale potrebe življenja vendar pa svet, človeštvo ne bo pomrlo radi tega. Ako pa ustavite obdelovanje zemlje, ako potopite zemljo v brezdanje morje, tedaj bo konec človeštva. Človeštvo more ustvarjati še tako različne družbene rede. vendar pa kmet ostane na svo- ji — zeml ji. Dokler pa kmet živi na svoji zemlji. bo ostal tudi kmečki stan. Kaj takega ne moremo trditi glede ostalih stanov. Vendar pa, ako vzamemo življenje tako kot je danes z vsemi njegovimi razvitimi potrebami, tedaj moramo priznati, da bodo tudi ostali prej našteti stanovi imeli svojo bodočnost. Kar se tiče drugih stanov, nimamo namena govoriti o njih, ker so maloštevilni in zaradi lega manjše važnosti. Mogoče postane človek nekega sam sebi zdravnik in advokat pred sodiščem. Mogoče se bo sčasoma preuredila sodna oblast v tem smislu, da ne bodo več potrebni »strokovni** zagovorniki. Teoretično pa tudi praktično ni izključeno da s časom sedanja zdravila ne bodo več reagirala. Mogoče bodo zdravniška in advokatska znanja tako popola-zirana. da ne bo več potrebna eksistenca teh dveh in tudi brez tega, maloštevilnih in malo-važnih stanov, če jih moremo pred vsem tako imenovati. In tako, četudi je tvegana in nejasna bodočnost teh malih stanov, vendar morejo vsi ti stanovi ko že sedaj obstojajo, predstavljati svoje lastne koristi. V imenu svojih stanovskih koristi, imajo pravico (hi se bore na podstavi samopomoči za izboljšanje svojega položaja. Pri obstoju zadobljenih narodnih državljanskih in političnih pravic in svobode in pri obstoju strogo določenih, v tem slučaju ekonomskih nalog — tvarnih potreb, — postane stanovsko organiziranje neobhodna potreba prve vrste za aolitično-družbeno življenje. Ker pa predstav-jajo potrebe in koristi vsakega stanusamolično posebno in v sebi popolnoma zaključeno edinko, s posebnimi svojstvi in zahtevami in katere reguliranje, določevanje in zadovoljenje mnogokrat zahteva taka sredstva, katera ne zanimajo, odnosno ne tičejo zahtev drugih stanov, zato pa so neogibno potrebne in aktualne posebne, samostojne organizacije vsakega posameznega stanu. Vprašanje, če se ne bi morebiti s stanovskimi tvorbami porušila družabni mir in ravnotežje. je naivno, neumestno, otročje, čudno; nepojmljivo in neresno, ali je mogoče — u® trdim tega ampak samo mislim — da se bo borba za tvarne koristi — posameznika ali celega stanu — začela šele sedaj, ko se imajo organizirati stanovi? O ne, ta borba že traja kot vse borbe, ki se vodijo v imenu navadnih koristi. Potrebno je samo omiliti to borbo. Človeštvo. narodi bili so sicer začasno prenehali medsebojne borbe, postavljajoči si za cilj — borbe: popravljanje teh in sličnih sredstev, reguliranje sličnih pogojev in potem bi se zopet začele borbe. Da celo tedaj, ko so se borili pod zastavami, na katerih so bili zapisani čisto drugi, tuji ideali, so se borili v imenu tvarnih koristi, četudi je bila v takih okolščinah borba tiha rovska, a bila je vendar brezobzirna in zahrbtna. (Dalje prih.)