Mnogo uspehov pri ustvarjalnem delu v novem letu 1981! Uredništvo KRILA — Foto: Duian Gerllca NAŠI LJUDJE IN NJIHOVA DELA MLIN ZA PAPIR NA FUŽINAH V stoletjih pred reformacijo je nastalo v Avstriji nasploh in v njenih alpskih deželah še posebej prav malo mlinov za papir. V 16. stoletju pa so, zlasti po razširitvi prote-stantizma, zrasli številni mlini za papir, eden med njimi na Fužinah pod Ljubljano — prvi na današnjem slovenskem in s tem na jugoslovanskem ozemlju. Grad Fužine pod Ljubljano3 je zgradil leta 1528 Vid Kisl na levem bregu Ljublja-nice. Njegovemu sinu in nasledniku v gradu, Janžu Kislu, je baje prodala kartu-zija Pleterje leta 1554 mlin4 nasproti gradu na desni obali te reke.5 Zemljišče, na kate-rem je stal mlin, je sicer pripadalo kmetom vasi Hrušica, ki je bila podložna Fužinam, toda mlin sam je bil bliže gradu kot pa ime-novanemu naselju; prav zaradi tega ga bomo imenovali vedno mlin za papir pri Fužinah, ne pa mlin v Hrušici6 Na podlagi virov v graškem arhivu je Thiel ugotovil,7 da je Kisl prejel privilegij za mlin za papir (točno rečeno za preureditev navadnega mlina v mlin za papir) leta 1580. Dopuš-čamo možnost navedenega datuma za prejem privilegija, dejstvo paje, da je pričel papirničar s proizvodnjo že nekoliko prej, kajti njegov vodni znak zasledimo že naj-manj decembra 1579.8 Naš najstarejši ohranjeni urbar za Fu-žine datira iz leta 1589.9 V njem piše, da je tedaj plačeval činž od mlina za papir pri Fužinah (Zinns bey Kaltenprunn za razliko od mlinov, ki so bili in Schloss zu Kalten-prunn) mojster Pankrac (Pangraz, Thiel piše Pongracz) letno 25 ren. gld in 10 ri-zmov10 papirja. Če je mlin pričel obratovati pred letom 1580, potem je velika verjet-nost, da je mojster Pankrac delal v njem od samega začetka. Mojster je bil istočasno tudi kmet v hru-šiški župi. Delil je namreč polovično hubo s Petrom Bratom, ki je imel v lasti pri Fužinah kovačijo. Ostale pol hube je sam užival Avguštin Šmit, ki je tudi imel kovačijo pri gradu. Linhart Brat in njegov brat Peter sta 3 Danes Studenec št. 1. «qThiel, Geschichte... Graz 1926, 3. 5 Danes je tu blizu električna centrala II pa-pirnice evče oziroma stan. hiša Fužine št. 4. 6 Prim. Novak, op. cit., 72 »... u Gornjoj Hru-šici...«; pravilno Thiel v svojih razpravah »... bei Kaltenbrunn...« in vsi ostali. Potočnik pa »... pri Studencu...«. 7 Gl. op. 4 in istega Geschichte.., Biberach 1940, 29; navaja arhive v Gradcu. 8 Prim. spis Instruction und Verrichtung v SSA, fasc. 54 h, snop. 7. 9 DAS, Rektificirani dominikal, akti za Ijub-Ijansko kresijo, fasc. I, št. 23. 10 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naro-da, 542, piše, da je rizem sklad po 480 pol. V rokpisu št. 85 (1.6 b) v Drž. arhivu Slovenije piše, da ima rizem 479 pol papirja. 11 Thiel, Geschichte..., Biberach 1940, 29. 12 SSA, fasc. 207 a (ovoj Različne pritožbe), neki akt s tem datumom govori o pok Juriju Kislu i mlinu za papir v Hrušici (!), ki je bil prej le nava-den mlin, t.j. mlin za žito. 13SSA, fasc. 54/14. JOŽE ŠORNje po rodu iz železničarske družine — rodil seje I. 1921 v Zeleni jami. Po končani osnovni šoli v Mostah in gimnaziji (I. državna, realka) v Ljubljani je vpisal na Ijubljanski univerzi občo zgodovino in /o z dveletno medvojno prekini-tvijo I. 1948 uspešno dokončal. Kot arhivar v Mestnem arhivu Ijubljanskem se je poglobil v zgodovino kapitali-zma na Slovenskem. Po odsluženju vojaškega rokaje I. 1952 opravil arhivarski izpit, sodeloval pri zgodovinskem društvu in njegovih publikacijah ter se priprav-Ijal na promocijo: I. 1962 je obranil disertacijo in postal doktor zgodovinskih zna-nosti. Čez dve leti seje zaposlilpri Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja in I. 1967 postal njegov znanstveni sodelavec, čez leto dni pa še glavni urednik Pri-spevkov za zgodovino delavskega gibanja, kar je še danes. Plod njegovega dosedanjega znanstvenega delovanja so znanstveni prispevki s področja premogovništva, železarstva, papimištva, gospodarske statistike, in-dustrijskega (tudi z nacionalnega in socialnega aspekta) razvoja na Slovenskem nasploh od začetkov kapitalizma do začetka 2. svetovne vojne. Za nas so prav gotovo posebno zanimivi njegovi znanstveni izsledki o zgodovini papirništva, sajji je poleg samostojne knjige Razvoj Papirnice Vevče (1956) posvetil še poseben prispevek Starejši mlini za papir na Slovenskem (Zgodovinski časopis 1954), iz katerega povzemamo odlomek MLIN ZA PAPIR NA FUŽINAH (Naslov smo izbrali sami — op. ur.) služila od mlina pri fužinskem mostu le 10 gld 30 kr. Iz tega bi se dalo sklepati, da je bil mlin za papir večji in pomembnejši obrat kot pa Bratova kovačija. Okoli gradu (brzice!) je bilo še 6 navad-nih mlinov, majhnasteklarna, majhnefuži-ne, kovačija, valjalnica 4 irharjev — torej skupina manjših obratov. Za prenehanje dela v mlinu za papir se spet opiramo na Thiela, ki na podlagi virov trdi, da se 1593 še imenuje mojster Pan-krac kot lastnik mlina, 1596 pa da je bil mlin že pust.11 V času potrditve zgoraj citira-nega fužinskega urbarja v letu 1596 (potr-dil ga je Jurij Kisl brez točnejše navedbe datuma) papirničar menda še ni prenehal z delom. Vsaj 18. maja leta 1596 je morda še izdeloval papir.12 S tem seveda še ni reče-no, da ga v aktih iz poznejših let ne bi bilo več moč najti. Mlln za paplr mojstra Pankraca (na kartl Iz leta 1739 v DAS, mlln je bil na mestu mllna in iage na desnem bregu ob mostu) Jože Trpin: Hobby, olje 1977 JOŽETRPINsejerodill. 1910 v Ljubljani na Poljanah. V osnovno šolo je hodil na Ledini, nižjo gimnazijo je končal na Po-Ijanah, nato pa se je zaposlil v tedanji Jugoslovanski tiskarni — sedaj tlskarni Ljudske pravice. Istočasno se je šolal na stro-kovni šoli in — na svoje stroške — na grafični akademiji v Leip-zigu, na oddelku za reproduk-cijske tehnike. Že pred vojno se je preselilna Kodeljevo, kjerživi še sedaj. Med vojno se je preživljal s priložnostnimi deli, pa sodeloval v OF kot njen aktivist. Po osvoboditvi se je spet redno zaposlil v tiskarni, a ob delu študiral na likovni akademiji v Ljubljani slikarstvo pri prof. Gabrijelu Stupici, grafiko pa pri prof. Božidarju Jakcu. Diplomi-ralje leta 1949, naprej delal v ti-skarni ter poučeval na grafični šoli in šoll za oblikovanje — vse do upokojitve leta 1972. Čopič mu privablja predvsem narava, krajina in njena realna lepota. Poleg Gorenjske ga vedno bolj privlači Dolenjska s svojo toplo, svetlo mehkobo in temnejšo zasanjanostjo. Doslej je samostojno ali v skupinah razstavljal v rodnem kraju in drugod po Sloveniji. Bil je tudi eden prvih sodelavcev li-kovne komisije pri občinski zvezi kulturnih organizacij naše obči-ne, udeleževal pa se je tudi sli-karskih kolonij na Vršiču, v Kranjski gori in Bovcu. Ko v tem mesecu praznu/e svojo 70-let-nico, se Čestitkam pridružuje tudi naše uredništvo. Jože Trpln: Kruh, olje 1979 Jože Trpln: Kompozlclja, ol|e 1979 SPOMINI ŽIVIJO Francka Zupančič-Vračeva i Njen dom stoji ob levem bregu Ljublja-nice v Spodnjem Kašlju, že blizu izliva v Savo. Na vrtuje delavnica, v kateri so bili že leta 1941 sestanki zavednih domači-nov. Prve smernice jim je dajal Polde Maček st. Pojasnjeval jim je pomen naše Partije v osvobodilnem gibanju in Francka je vse to sprejemala vase kot blagovest. Prevzela je gospodarski odsek in propa-gando na terenu. še pred letom 1942 je postaia članica KPS. Januarja in februarja 1942 je na svojem domu organizirala bol-ničarski tečaj, ki se ga je udeleževala tudi sama. Poznala je vsak košček zemlje daleč naokrog, vsako stezo in vse doma-čine iz svoje in iz bližnjih vasi. Prenekateri od njih je prešel od dela za OF v vrste izda-jalcev, kar je pomenilo za Prancko veliko nevamost. Ni se menila zanjo. Z delom na polju, na travniku ali v gozdu je združevala svoje delo kot aktivistka. Italijanski fašisti, ki so zasedli kraj in okolico tja do Zaioga, kjer so si podajali roke s svojimi nemškimi pajdaši, ji niso prišli do živega. Oprezovala je na koncu vrta po stezah, tja do kašelj-skega mostu, kdaj je prehod prost. Kadar je bil most zastražen, je bredla Ljubljanioo, da je iz Hrastja, iz zadobrovškega gozda ali s savskega proda prenesla na drugi breg Ljubljanice orožje, municijo, živež, ci-garete, pošto in kar je bilo Se treba. Tam je postavila zanestjivo zvezo, da so prišle stvari v prave roke. Če so nastale med so-delavci nadaigem mestu vrzeli — karse je pogosto dogajalo — je morala stvari sama prinesti na dogovorjeno mesto. Njena iz-najdljivost in neustrašenost nista poznali meja. Vozila in nosilaje košare izvotljenih buč, zeljnih glav ali repe, napolnjene z mu-nicijo; med hosto in fižobvimi preklami je prevažala puške in drugo orožje, v težkih vrčih za mleko je bilo vse kaj drugega kot mleko. Vse to je delala ob vsakem času, od policijske do poiicijske ure in še čez. Morala je mimo fašističnih straž in mimo domobranskih ogleduških patrulj. Obraz ji ni razodeval zadrege ali strahu. Spremljala je kurirja na vzhod proti Litiji in na sever proti Kamniku. Organizirala je to-varišice, da so sprejele medse po dva ali tri kurirje, njihovo orožje so skrile pod svoja oblačila in v živahnem pogovoru so sto-pale mimo številnih straž v Zalogu, ki je bil izhodišče za vse tri smeri. Organizirala je velike propagandne akcije in dostikrat je le za las manjkalo, da je niso zalotili sredi pri-prav. Ko so njeni bratje razorožili italijan-sko stražo pod železniškim mostom v Za-4 logu, je čakala Francka v bližini in odnesla orožje na vamo. Konec avgusta 1942 se je zadrževala med Češnjicam in Zagradiščem, pičlo uro od Franckinegadoma, Zdravkov bataljon z Gorenjske. Pod pretvezo, da gredo kropit tedaj umrlo Resjakovo materonstran Ljub-Ijanice, so odšle Francka in tovarišice na obisk k partizanom. S seboj so nosile mar-sikaj potrebnega. Todatisti dan je bil zanje usoden. Partizani so prejšnji večer zažgali skladišče okipatorjem naklonjene vevške papimice. Italijani so odredili blokado vseh vasi v okolici tovame. Ko so se žene vra-čale vKašelj, sojihfašisti namostuaretira-li. Vsako, ki je imela koga v hribih, so po-slali na Rab. Tudi Francka je romala v in-temacijo. Za dolgih osem mesecev je bilo prekinjeno njeno delo v domačem kraju. Nadaljevala pa ga je v intemaciji, vzgajala vso svojo okolico in bodrila malodušne v dneh najtežje preizkušnje. Ko se je maja 1943 vmila domov, so ji izdajalski hlapci zagrozili s ponovno inter-nacijo. Morala bi se javljati na domobran-ski komandi v Polju, a se jim ni odzvala. Spet je začela opravljati odgovorna in težka dela, kakor da bi ji ne bili za petami. Negovala je ranjence po skritih bunkerjih, vodila v hribe od vseh strani prihajajoče to-variše in tovarišice, zlasti mnoge od Nem-cev pobegle ruske ujetnike. Nadaljevala je s propagando in organizirala vse večje ak-cije. Ovaduhi pa niso mirovali. Posebno aktivni so postali po kapttulaciji Italije, ko se je bilo treba vdinjati novemu gospodar-ju. Bilo je 5. oktobra 1943. Pozno v noč je Francka že nekajkrat preveslala Ljubljani-co. Na drugi breg je odpeljala več odej in pušk. Ko se je ob pol 11. uri odpraviia k po-čitku, so prišli ponjo. V hišo je stopil oboro-žen belogardist, ostali so čakali zunaj v temi. Prestrašen jo je stari oče spraševal, kam odhaja. Francka ga je tolažila, da se kmalu vme. Hitro se je morala odpraviti. Vodiii so jo proti Zalogu, pod železniškim mostom, mimo zloglasne Gradiškove hiše in mimo Kozjaka na stezo ob Ljubljanici. Ko so stopali v klanec mirno kamenitega križa, joje eden od morilcev vprašal: »Veš, kam greš?« »To veste vi, ki me ženete,« je odgovo-rila Francka. »Vseeno je, če veš ali ne, ke-sanje zmoli!« je oni nadaljeval. »Nimam greha in ničesarse ne kesam!« je odgovorila Francka in stopila še nekaj korakov po poti ob Ljubljanici. Tedaj se je ustavil tisti, ki je stopal pred njo, se obmil proti njej in jo ustrelil v prsi. Francka je padfa na obraz. Ko je ležala na tleh, so ji pognali še en strel v tilnik, ki jj jj je zdrobil vretence in pod ušesom izstopil. Potem so jo ponovno ustrelili v prsi. V srce pa ni bila zadeta. Na strele so odgovorili najprej Nemci z nasprotnega brega Ljubljanice, ki so stra-žili železniško progo, na tej strani pa tudi fašisti, ki so še stražili zaloški most in ki so malo prej videli belogardiste, ki so vodili Francko v smrt. Eni kot drugi so misili, da so jih napadli partizani. Morilci so pob6gni-li, še preden so utegnili vreči žrtev v Ljub-Ijanico. Ker je streljanje trajalo v prestedkih vso noč, se dokjo niso vmili na kraj ztočina. Po dveh urah se je Francka prebudila iz nezavesti. Hotela je vstati, a ni mogla dvigniti glave. Prijela jo je z rokami in se čudila, od kod toliko mlačne vlage. Ni se takoj zavedala, da krvavi tudi \z tilnika. Ko se je domisila strašnih dogodkov, se je začela plaziti s steze proti bližnjim hišam. Kakor ranjena žival je rila po zemlji in se mukoma premikala naprej. Pri prvi hiši je tritala zaman, niso ji odprii. Pri drugi si je niso upali vzeti pod streho, pustili so jo smrtno ranjeno pred vrati, boječ se za lastno vamost. Zgrozila se je. Kam naj se zateče! Do doma, ki je tako blizu, je preda-leč; morilci se lahko vsak hipvmejo injodo smrti pobijejo, vaščani se je boje. V strašnih trenutkih se je domislila Nše Jur-kovih ob koncu poti. V botrini so si, morda jo le sprejmejo pod streho. Zbrala je vse moči in drsela dalje, podpirajočglavo z ro-kama. Ob dveh po polnoči je trfcala pri Jur-kovih. Niso je spoznali. Njen obraz je bil ves zlepljen s krvjo in prstjo, videti je bilo le belino oči. Tudi po glasu je niso takoj pre-poznali, saj je le nerazumljivo grgrala. Nekje v bližini so spet zagrmeli streli. S te-žavo je iztisnila iz sebe: »Vračeva Francka sem.« Potegnili sojo v hišo in ji vtemi izmili obraz. Več si niso upali, ne vedoč, kaj naj počno s tako težko ranjenim Človekom. Tudi luči si niso upali nažgati. Vse do jutra so se v hišo slišale stopinje morilcev, ki so jo pričeli iskati. Navsezgodaj so poslali neznano žensko vohunit po hišah. Pod pretvezo, da kupuje kravo, je hodila od domačije do domačije in oprezovala. Juifcovi so obvestili Franckine domače, ki soodhiteli po zdravnike. Prišel je dr. Gregorčič iz Polja in odredil vse po-trebno. Do noči je ostala Francka pri Jurk-jovih, zvečer pa so jo s posteljo vred nalo-žfli na voz in odpeljali k bratu in svakinji v Zalog. Sem je že prvo jutro priše! kaplan Franc Erzars Polja in jo pregovarjal, da se mu spove. Francka ga je vprašala: »Ali so vas moji morilci poslali k meni?« Zanikal je in kazal skito le za njeno dušo. Francka mu je naštela vse glavne zapo-vedi božje in mu pri vsaki posebej dokaza-la, da se ona ni pregrešila proti nobeni, pač pa da so se pregrešili njeni morilci. Dve uri jo je pregovarjal, skušal je dobiti od nje vsaj zagotovllo, da se mu spove, ko se bo okre-pila. Tudi tega ni storila. Kljub strahotnim bolečinam, kijihje prestajala, je ostaladu-ševno krepka in neuklonljiva. Kerbotečine vglavi potednudniše niso popustile in ni bilo Francki več prestajati, so pričeli domači misliti na prevoz v bolniš-nico. Svakinja Marija in Mimi Tavler, njeni sodelavki, sta jo z domačim vozom odpe-Ijali skozi Zalog, Spodnjo in Zgomjo Zado-brovo, Snebrje in Šmartno, mimo nem-ške straže v Ijubljansko bolnišnico na 5. oddelek za vojne poškodbe. Zdravila sta jo dr. šušteršič in dr. Žvanut. Polagoma se je njeno stanje boljšalo. čutila se je vamo, zlasti še, kerso ji zdrav-niki zatrjevali, da lahko podaljšujejo zdrav-Ijenje tako težko poškodovanih bolnikov. V mislih je bila že zopet pri svojem delu v domačem kraju. Vedela je, koliko važnih natog je še neopravljenih, koliko novega dela se je spet nabralo. Zbirala je moči in poizkušala vstajati. Vendar je bila po sed-mih tednih še tako slaba, da si ni mogla sama odrezati koščka kruha. Vohuni, ki so bili nastavljeni na vseh oddelkih bolnišni-ce, so opazovali njeno okrevanje in obveš-čali morilce o vsem njenem zadržanju. Bila je previdna do obiskovalcev, ni pa slutila, da opazujejo vsak njen gib. Saj so še naj-večjega zločinca pustili živeti, če se mu je odtrgala vrv na vislicah. Kako bi njej po to-llkšnem trpljenju ne pustili življenja. Toda ponovno so prišli ponjo. Kljub protestom zdravnikov so jo sredi dopoldneva odvedli, ko je najmanj pričakovala, da se morajo strahotni doživtjaji znova ponoviti. Prišli so največji zloflnci, člani »čme roke« iz Polja: Stane Kukovca, Jerančič, Grad, Hobzan in mlajši Bevka. Zvtekli so jo na avto, ki je stal pred bolnišnico, in z njo še dva druga aretiranca. Eden od njihje bil Jože Zakov-šek, učitelj iz gluhonemnice. Z njim je imela Francka svoj poslednji pogovor. V kratkih potezahje opisala tovarišu, ki ga je videla prvič in zadnjič v svojem življenju, potek usodnih dogodkov. Ni zdihovala, dasl je vedela, da jo čaka gotova smrt. »Z menoj ja konec,« je dejala. »Vem, da me bodo utrili« Peljali so jo v Polje v prosvetni dom, v katerem je toliko nesrečnih žrtev preživelo in v strašnih mukah pretrpeto poslednje ure svojega življenja. Hinavsko so ji po-magali z avtomobila, ker si sama ni mogla pomagati. Kakšne ostudne komedije so počenjali s čbvekom, za katerega so skle-nili, da ga pobijejo vdrugič, ker jim po usodnem naključju prvič ni uspeb! Do večera je ostala v prosvetnem domu v Polju, komaj pol ure oddaljena od svoje rojstne hiše. Kako in s kom je preživela te poslednje ure? Kam so hitele njene po-slednje misli? Vedela je, da njena žrtev ni zaman S to vero v srcu se je poslavljala od svojega dela in od vsega, kar je v življenju Ijiioila. Vsak hip je bila bliže onim, ki so že prestoplli prag življenja na isti slrašni način, kot ga bo morala ona. Podobe teh junaških, neuklonljivih Ijudi so ji vstajale pred očmi in jo navdajale z neznano močjo- Ko se je znočilo, so jo pošastni morilci spet naložili na avto in jo odpeljali v Stoži-ce. Tam so jo sredi polja do smrti pobili. Morda oživi še enkrat? — jim je vrtalo v zločinskih glavah, ko so se domislili prvih treh strelov, ki ji niso končali življenja. To pot so svoje ogabno zločinstvo opravili te-meljito. S puškinim kopitom so zdrobili glavo žrtve, ko še niso bile zaceljene rane, zadobljene od strelov. Vso noč je ležalo njeno trupb pod mrzlim zimskim nebom. Nastednje jutro je človek iz vasi prinesel v bolnišnico Franckine copate, ki so ležale poleg trupla na njivi. Zdravniki in osebje na oddelku so jih prepoznali. Mrtvo truplo Vračeve Francke so stožiški domobranci vrgli nakamnitatlatamkajšnje mrtvašnice. Zaklenili so vrata in odnesli ključ. Slučaj je nanesel, da je stopila k oknu mrtvašnice žena iz vasi, ki se je nekaj dni zdravita v bolnišnici na istem oddelku kot Francka. Prepoznala jo je po rožasti domači halji in sporočila domačim. Njeno prestreljeno in razbito telo pa so morali pustiti v smetišču pokopališča, kamor so ga brez krste zako-pali zločinci. Morda oživi še enkrat? Ta misel je pre-ganjala ztočince. Bali so se nerazumljive sile, ki so jo odkrivali v žttvah, katere so pobijali. Čutili so, da imajo opraviti s silnimi Ijudmi, ki bodo nekega dne strli zlagano in s krvjo oblito moč zatiralcev. Zato so morili s poblaznelo besnostjo, zato so se opajali v krvi svojih žrtev, zato so v živinskem pi-jančevanju dušili svoj strah. ŠTEFANUA PODBEVŠEK IZ ŠOLSKIH KLOPIIN Z DELOVNIH MEST KOŠČEK KRUHA Sedim v šoli in poslušam razlago. Kmalu bi zamudila pouk, ker sem zaspala. Zjutraj nisem jedla, zato sem bila še lačna. Zvoni. Končno! Odmor za malico. Pošteno mi že kruli po trebuhu. Hitro si razdelimo malico, ki je bila še kar dobra: kruh, sir jn čaj. Odi-demo iz razreda in hodimo po hodniku. Kar naenkrat se pod mojimi nogami znajde košček kruha. Seveda, današnji otroci imamo vsega dovolj. Črn kruh nam ni dovolj dober in i,i\amo raje belega. Pomislim, kako nam starši venomer govorijo: »Nič ti ni všeč!« Ali pa: »Preveč imaš vsega. Ko smo bili mi toliko stari, si nismo nič izmišljali. Jedli smo, kar smo dobili. Včasih samo zelje in Zima Nedolgo tega smo hodili po ulicah še v kratkih hlačah ali krilih, v majicah in po-dobno. Kar naenkrat pa so se zunaj pojavili Ijudje v plaščih, škomjih in toplih oblačilih. Včerajšnji dap je bil zame zelo pust. Skozi okno sem opazovala okolico in vide-la, da med dežjem padajo drobne snežin-ke. Ceste so bile mokre in spolzke. Uboge snežinke so se mi zasmilile: »Saj ne bodo dotgo ostaie, pa tako lepe so« Zaželela sem si pravo snežinko, ki se ne bi nikoli stopila. Izpolnila bi mi vse želje. Današnje jutro pa me je presenetilo. Zjutraj je bilo mnogo snega. Pokrajina je bila vsa bela, zazdelo se mi je lepo kot v pravljicah. Drevesa so se upogibala pod težo snega, sklanjala so se nizko k tlom. Rože, ki so še ostale, so se lomile, sneg jih je premagoval. Strehe hiš so bile bele in avtomo-bili so se mi zdeli podobni velikim kupom snega. Skoz okno sem opazovala tudi Ijudi. Videla sem, da so zelo srečni. Sreča je doletela tudi mene. Na poti v šolo smo se kepali in v vseh nas je bila želja, da sneg ne bi kmalu skopnel. Le ptice so žalostne. Zeblo jih bo in hrane jim bo primanjkovalo. A naredili jim bomo ptičje hi-šice in zanje skrbeli vso zimo. KARIN ŠKRU OŠ ADOLFA JAKHLA V belem objemu laži Sneg pada, belina prekriva izmučeni svet prežet s krvjo \z src pregnancev. Prekriva zemljo, beton, granit in marmor. Vse izginja pod njeno nežno tančico, kot da bi rada prekrila resničnost sveta, krutost in trpljenje zasužnjenih Ijudi. Uho iztrga tišini osamljen grom — zadnji krik zgubljene rakete. Pretrga tančico! Skozi odprtino, ki je nastopila, pa priplahuta bel golob — z vejico oljke v kljunu. in vse se vrti v začaranem krogu, ostaja na mrtvi točki. MARKO POPOVIČ, Oš JOŽETA MOŠKRIČA fižol, če smo imeli seveda. Drugače pa Še tega ne. Danes pa, če ti ponudimo zelje in fižol, se že zmrduješ, da tega ne ješ!« Če malo pomislim, je to čisto res. Koliko otrok po svetu je lačnih. Beli, črni, rdeči in rumeni otroci vsega sveta stradajo. In ko-liko otrok bi pojedlo košček kruha, ki leži tu, sredi hodnika, da ga vidimo vsi« Najbrž nihče! Nikoli še nismo občutili lakote. Ob-čutili pa so jo naši tovariši, ki so bili v na-rodnoosvobodilnem boju ali v jetah in ta-boriščih. Ponekod po svetu še divjajo vojne in na tisoče otrok ta trenutek misli na ta košček kruha, ki ga je nek presit otrok vrgel na sredino hodnika. ŠPELA LUKANČIČ OŠ KETTEJA IN MURNA Kamr oblaki? še vedno živim v oblakih, še vedno v mislih prestavljam planote, potujem v atomski in sred-nji vek in nikoli se rada ne vračam. Nočem misliti, da mi bo življenje teklo kot našim mamam. Tako enolično in dolgočasno se mi zdi! Verjetno je najlepSe živeti za nekoga in ti ob tem ni žal, da si človek tega in ne srednjega ali kateregakoli veka že. A ker sem še zmeraj otrok, ki ne ve, kaj hoče in si hkrati želi vse in nič, ker še nikoli nisem videla drugega, boljšega ali mnogo slabšega življenja, ker še nikoli nisem okusila grenkobe in sladkosti na kak drug način, si želim, da bi me oblaki še dolgo vodili v dežele, ki jih nikdi ne bom videla, in tja, kamor bom mo-goče čez mnogo let tudi prišla. ŠPELA POTOČNIK 8. a OŠ KETTEJA IN MURNA Turobno nebo Ostal sem sam, za vedno si odšla, ostala je le bolečina, bolečina ranjenega srca. Grenkoba mi je prepojila telo, z menoj je samo še turobno nebo, brez zvezd, bmz zvezd, čudovitih zaveznkov Ijubezni, brez mesečevega sijaja, ki mi je mnogokrat kazal pot, pot do moje sreče. Nič več ne slišim, nič več ne čutim svojega srca, njegovega labodjega speva. V prsih se je naselila dolga in hladna zima. Počasi me prežema ta hladna gmota, vedno bolj me tišči k tlom. Sam sebi sem tujec, postal sem brezoblična gmota, vztrajno jo razžira samota. V vedno daljših razmakih čutim, da še žMm, da živim v tem prekletem svetu, ki ne priznava bolečine, bolečine mučenikov Ijubezni in pušča jih, da umirajo sami v svoji samoti. V glavi se mi pletejo temne misli, prepletle so okna. zastrie so pogled na čisto, brezmadežno nebo, na ptice in njihove neskončne melodije. Moči me zapuščajo, v meni ugaša življenje. S poslednjimi močmi kličem prijateljico smrt. BOJAN KOZLEVČAR Saturnus ZIMA '80 — Foto: Duian Jež Jaz Potem sem s klobukom v roki zdirjal na cesto in pustil vse tam v smrdečem podstrešju pohote in prosil boga odpuščanja in prosil za novo pot in prosil svežega kruha Potem sem spremenil ime in delo in pustil vse tam v smrdečem nadstropju uniform in prosil mater odpuščanja in prosil kozarec toplote in prosil za novo pot Potem se je vrnilo nebo in spustil sem kolesa po sebi in prosil sebe odpuščanja in sklenil nobenih gnezd brez vedrine Moja ulica JANEZ GRČAR Škola života Kroz dubinu vremena jurišale su generacije. Na pragu budučnosti izrasle u Ijude. Kroz dubinu vremena i Ijudi su znali krasti, gristi, ubijati, paliti. Postali su zvijeri. Veči od zvijeri. Kroz dubinu vremena, Ijudi su se učili voljeti, pomagati. Ali ne svi. DRAGUTIN ŠMITRAN-JORDAN SCT Moja ulica je lepa ob vsakem letnem času. V njej so raznovrstne hiše, a vse izražajo neko toplino. Tu so veliki in majhni vrtovi s prelepim cvetjem. V pomladnem soncu se razcvetijo tuli-pani. Kot lokvanji na bleščečem jezeru se priklanjajo bilke, razgrinjajo se krošnje dreves. Ptički žvrgolijo, marljive čebele nabirajo med, delovne mravlje si gradijo novo mravljišče. Poleti zadehtijo vrtnice, v drevesnih krošnjah si ptički gradijo gnezda, po ulici odmevajo radostni glasovi otrok. Kmalu pride v goste jesen, zagrnjena v plašč s škrlatnimi barvami. Listje plava po zraku, na vrtovih so odcveteli tulipani, vrt-nice se žalostno priklanjajo v vetru. Prične se pouk, otroci hitijo s torbicami na rame-nih v šoio, starši jih neprestano opominjajo in učijo. Na dvoriščih se ne slišjo več gla-sovi otrok. Krošnje dreves so se odele v prelepe jesenske barve. Zrak je svež in čist. Vso bolj je hladno in nekega dne začne sneži-ti. Snežinke spreletavajo nebo, kmalu so strehe pobeljene, vrtovi ogmjeni v belo lepoto. Otroci se igrajo, kepajo in uživajo v snegu, na šipah se razcvetajo ledene rože, iz dimnikov puha dim. V beli noči se razsvetlijo okna, povsod je mimo, vrabčki so že zdavnaj odšli spat. Zvezde sveti-jo, mesec se smehlja izza oblakov. KATARINA KLEMEN OŠ KETTEJA IN MURNA Sine Ako se ikada rodiš, moračeš ličk na voljenoga, da bih se, sine, tvoja majka uvijek sječala njega. Imat čei crnu kosu, oči plave boje, jer on /e, sine, slomio srce majke tvoje. Moračeš, sine, o njemu znati i njegove ime ču ti dati. Kad budem željela vofeti njega, tebe ču, sine, zvati. NADA Saturnus NAŠEL Sl JE STREHO — Foto: Milenko Roi VERJEMI Ml Pišem ti o svoji poti Na poslednji tir te neskončne postaje življenja prihaja moj vlak Vstopil bom in se odpeljal in nikogar ne bo ki bi mi pomahal v slovo zaželel srečno pot s poljubom mi šepnil vročo željo naj se še kdaj vmem Sam kot vedno bom stal pri odprtem oknu s solzami v očeh in morilski topot koles bo zadušil moj proseči klic moj brezupni krik tvoji izginjajoči silhueti Rjovel bom v noč in moje morda edino resnične besede ki sem jih kdajkoli izgovoril se bodo razbijale ob stenah duštjive teme fiekega tujega osovraženega sveta Oprosti mi Oprosti mi Življenje je samo eno Ljubezen je samo ena in tudi jaz Dominique z vsem dobrim in zlom ki je v meni sem samo eden Resničen Oprosti Življenje je Ljubezen samo ena Jaz Dominique dober slab slab slab samo eden sem sem Resničen DOMINIOUE ELEKTP.OTEHNA • PARTIZANSKI HUMOR Tovariši v boju, tovariši pri tobaku Ko je bi leta 1944 vrhovni štab v Drvar-ju, je tovariš Tito delal v znameniti pečini v neposredni bližini tega kraja. Spremlje-valci in kurirji pri štabu pa so bili nekateri naši stari znanci: Henrik Miklavc-Henrik, Miro Dobrilovič, Anton Sotlar-Slika, Albin Grajzer-Albin in drugi. Pa je tovariš Tito zapazil, da mu iz škatle na pisalni mizi nekam prehitro zmanjkuje tobaka. Lepega dne je sklical vse kurirje in spremljevalce, ki so zadnje dni dežurali v njegovi pisarni — med njimi je bil tudi eden od zgoraj omenjenih — in dejal: »Če bi vedel, da tudi vi rabite moj tobak, bi ga naročil dnevno vsaj še enkrat več!« Od tedaj je tovarišu Tltu zadostovala ko-ličina tobaka, ki ga je sicer dobival od in-tendanta vrhovnega štaba. Kadil ga je brez nepoklicanih »potrošnikov«. Zapisal FRANC SOTLAR narisal JOŠ DVA OBRAZA Tovariša N. N. sem izredno spoštoval. Bil je človek dejanja, akcije, vedno pol ko-raka pred drugimi. Pravi voditelj in usmer-jevalec. Zastavonoša na čelu kolone. Ka-darkoli in kjerkoli, naj je bil to kongres ali zborovanje ali samo posvet, vedno je bil med prvimi. Njegove besede so bile jasne, ostre, vizionarske, napredne, v skladu s politiko in želenimi cilji. Imel sem ga za zgled in čestokrat potožil, ko smo se pogo-varjali o sedanjem trenutku: »Škoda, da nimamo več takih Ijudi, kakršen je tovariš N. N.« Zato sem bil zelo vesel in počaščen, ko sem imel na neki proslavi, kjer je bil v sre-dišču pozomosti, priložnost, da sem sedel poleg njega. Bil je tak, kot sem si ga pred-stavljal: preprost, zgovoren, skratka prije-ten sobesednik. Poznal je vse, vedel je vse, razumel je vse in za vse je vedel edino pravilno, najboljšo rešitev. Ko sva, ali bolje, ko smo pri omizju obde-lali vse svetovne ekcese, ugodno rešili vse naše notranje probleme in našli odgovore na lokalna vprašanja, je pogovor prešel na čisto preproste, domače hišne zadevice. Pripovedoval sem o težavah, ki jih imam z gradnjo centralne kurjave v hiši, kjer živim. Potreben material sicer je, a pravi-loma ne na enem mestu, temveč moraš, če hočeš kompletirati posamezni del, sto-piti vsaj v pet trgovin. \z tega sem spoznal in o tem govoril, da naši organizatorji proi-zvodnje in vodilni v gospodarstvu nimajo lahke naloge, če hočejo zagotoviti nor-malno proizvodnjo. Strinjal se je z mano, prvič odkar sva se NA*A SKUPNOST - 25. MAJ HJmetnifta priloga. Ureja komisija pri ured-niikem odboru Ntk, zanjo odgovaiia Mar-jan Moftrtf. pogovarjala za mizo, a vseeno je povedal še svoje mnenjje. »Oa, res je, ktar praviš! A res je tudi, kar pravimo, da se> premalo dela. ... Kakšno peč pa si vgradil.« »Kupil sem dttomačo, na premog.« »Aha, našo, (domačo! Te so zanič. Naj-boljše so švedsike! Jaz imam švedsko, ta je najboljša, boljš