Glasnik S.E.D. 42/1. 2 2002, stran 27
ZAUPAM V STROKO
It,D.
0	nemirnih in negotovih časih za kulturo, dediščino in seveda etnologijo sva se glavna urednica Glasnika SED Tanja Roienhergur šfga in predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete.,
dr. Božidar Jezernik tokrat pogovarjala z ministrico za kulturo, prof. Andrejo Rihter, ki Ji' Prijazno sprejela pobudo za pogovor. Andreja Rihter, prof. zgodovine in sociologije, je kot direktorica dolga leta vodila Muzej revolucije ^ e!je oziroma Muzej novejše zgodovine Celje ter se z etnologijo seznanjata tudi prek 'Muzejskih in konservatorskih programov in Projektov - povsem konkretno in živo.
• R- Š.: Glede na vaše večletne izkušnje z dolom v kulturi,
1	'adnjem 'etu P" 'udi ministrovanjem, ki gotovo prinaša ^Plušncjši vpogled v razmere, bi vas za uvod povprašala,
aJ menite o odnosu Slovencev do kulturne dediščine?
R.: Slovenska kulturna dediščina je izredno obsežna, ruzimvrstna in bogata. A če sem iskrena in s tem tudi Nekoliko kritična, moram na žalost ugotoviti, daje splo-odnos do dediščine izredno površen. Za to je gotoV° kriva tudi stroka, ki nima dohrih evidenc in registrov, Pomanjkljivosti pii se kažejo tudi v zanemarjanju privz-EaJanja odnosa do dediščine. Tako je muzejska stroka Pied leti svojim obiskovalcem, posebno najmlajšim, 0svečaia premalo pozornosti, zato so se ti redko spra-kaj dediščina sploh je, kako nastane ter kako in aJ jo moramo ohranjali. Na ta vprašanja bi morali vsi " iskovalei muzejev takoj dobiti odgovore. Nekateri de-lscino občutijo celo kot breme - predvsem v (manč-
pomenu seveda -, saj ne vedo, kaj bi z njo počeli.
nem
^¡roma ne znajo izkoristiti njenih potencialov. Tudi anoviieijj zavodov se pogosto ne zavedajo odgovor* '■ da je ohranjanje dediščine na njihovem območju ^' mvu poslanstvo in skrb. Pri financiranju se preveč
dod^ ^ "" tJržavo' Res -'e- na žalost še niso " clani mehanizmi za dodatno spodbujanje tistih po-
losTnZn'kaV' k' W se lolcvah ^zličnih obnov. To je ceo vprašanje, povezano tudi z drugimi ministrstvi in ovnimi področji. Tu še niso stvari razrešene in us-ajCne- saj pravega pojma kulturne dediščine še vedno Poznamo. Čaka nas dolga pot do točke, ko bosta seP'lal in kulturna dediščina šla 7 roko v roki. Končno moramo odločiti, kaj nam dediščina pomeni, in za-
četi zavestno vlagati vanjo. Te odločitve, gledano v splošnem, pa še vedno ni.
T, K. Š.: Kakšno oziroma kolikšno vlogo ima tu po vašem mnenju stroka?
A, R.: Na potezi je predvsem stroka - v vašem primeru torej etnologija. Prav stroka mora pripraviti smele in prepričljive programe in vsebine z določeno vizijo. Prilagoditi se mora današnjemu življenju in prihodnosti. Ohranjeno tradicijo je treba navezali na prihodnost. Kot ministrica spodbujam stroko in zaupani vanjo, saj je prav to najpomembneje in seveda temeljno. Vse se začne pri njej.
T, K. Š.: Kje in kako ob svojem delu prepoznavale značilnosti etnološke stroke?
A. R.: Najbolj me moti to, da se etnologija prepogosto navezuje le na kmetstvo. Značilnost etnoloških spomenikov je v tem, da imajo večinoma kmečko vsebino in funkcijo, saj so povezani zlasti s podeželsko stavbno dediščino, kurje velika pomanjkljivost. Pogrešam predloge za razglasitve iz urbanega okolja, tudi oziroma predvsem iz etnoloških vrst. Kmalu bomo dočakali novo stalno postavitev v Slovenskem etnografskem muzeju, saj je prostorsko reševanje državnih muzejev naša prednostna naloga. Tudi ta postavitev se po mojem mnenju preveč navezuje le na kmečko tradicijo. Tudi življenje v obdobju industrializacije je del naše tradicije.
T. R. Š.: Poudarili ste kmečko vsebino in funkcijo etnoloških spomenikov. Kakšno je vaše stališče do povezovanja z drugimi ministrstvi in njihovimi resorji, na printer ministrstvom za kmetijstvo, pri financiranju obnove nekaterih kul-lurnih spomenikov?
A. R.: Etnološki spomeniki se obravnavajo v okviru vseh preostalih spomenikov in projektov. Ministrstvo za kmetijstvo bi se seveda zanimalo za sodelovanje pri obnovi, če bi vedelo, kakšna je vsebina teh spomenikov. Tu nam manjkajo predvsem dobri in prepričljivi programi. Ministrstvo za kulturo financira stene, kamne, stavbe, ne pa vsebin, ker jih ni. Govorim seveda posplošeno, saj imamo nekaj svetlih in obetavnih izjem. Samo z dobrimi vsebinami bo lahko naše ministrstvo poiskalo ustreznega partnerja, ne samo v ministrstvu za kmetijstvo, tu sta še ministrstvo za okolje in prostor ter seveda ministrstvo za gospodarstvo. Življenje teče naprej, tudi z vidika tradicije in spomeniškovarslvene obnove. Muzej na prostem v Rogatcu se navezuje na tradicijo, a hkrati mora dajati možnosti programom, ki so vtkani v sodobno
m.
Glasnik S.E.D. 42/1. 2 2002. stran 28
Ministrica za kulturo prof. Andreja Rihter, marec 2002. Foto: Sanja K. Šega.
življenje. Tu tiči ludi eden od virov samofinanciranja. ob dodatnem zagotovljenem finančnem viru iz državnega ali lokalnega proračuna.
B. .1.: Po načrtih naj hi tretjina slovenskega državnega »zemlja postala varovano območje. Kako v zvezi s lom poteka usklajevanje med ministrskimi resorji in kako hi ga bito mogoče i/boljšati?
A. R.: Ministrstvo za kulturo se je v zadnjem obdobju tesno povezalo z ministrstvom za okolje in prostor. Usklajevanje med nami in MOP poteka v obliki stalnih stikov naše in njihove uprave, državnih sekretarjev ter v obliki rednih sestankov. Pred razglasitvijo predelov in območij vedno poteka usklajevanje, pri kalerem se pridobijo soglasja vseh resorjev. Na ravni vlade je torej sodelovanje zgledno. Težava pa je vodenje registra vseh teh območij.
T. R. Š.: Iskanje identitete oziroma »sidrišča« je v zadnjem obdobju izredno okrepljeno in pondarjano tudi na lokalnih ravneh, tudi kustosi v muzejih zaznavamo čedalje več pobud, prošenj in želja s terena, ki mu zaradi preobilice dela nismo vedno kos. Kaj menite o možnostih izvajanja javne službe zunaj institucionalnih muzejskih okvirov?
A. R.: Ne strinjam se s tem, da ste kustosi v muzejih preobremenjeni. Če statistično pogledamo razmerje
med delovnimi mesti kustosov v slovenskih muzejih in številom hranjenih predmetov, smo v evropskem povprečju, Je pa res, da se vsi zaposleni ne zavedajo svojega temeljnega poslanstva - v ospredju raznolikega dela kustosa je delo s premično kulturno dediščino. Tu vidim poglavitno težavo. Ker je vsako novo zaposlovanje vprašljivo, razmišljamo o novih vzvodih, ki bi spodbujali mlade in dodatno zaščitili dediščino. Intenzivno razmišljamo tudi o podeljevanju koncesij, ki bi omogočale posameznikom, da delujejo kot samostojni varuhi dediščine.
T. R. Š.: Želja po obujanju lokalnega spomina se izraža tudi v povečanju zasebnih etnoloških zbirk. Ali bi bilo po vašem mnenju smiselno razmišljati tudi o izobraževanju v krogih »ljubiteljskega« muzejstva in kako naj bi potekalo?
A. R.: Ne smemo prezreti dejstva, da take zbirke nastajajo tudi zaradi lastnikovega dodatnega vira dohodka-Ljubezen do predmetov je lahko celo drugotnega pomena. To je očitno na primer v večjih zdraviliških kompleksih, kjer je tovrstna ponudba pogosto narejena «po liniji najmanjšega odpora«. Seveda mora stroka znali take pobude izkoristiti. Kljub vsemu - predmeti se. tudi po tej poli, ohranjajo in ti ljudje opravijo delo namesto muzejske stroke. Vsekakor jim je treba pomagati predvsem s svojim znanjem.
i
Glasnik S.E.D. 42/1, 2 2002. strun 29
J.£D.
K. Š.: Kako in v kakšni obliki? Kakšna naj bi bila tu v,oga države?
R.: Konkretno o tem še nismo razmišljali. Če bi govorita kot muzealka, bi bilo tako komuniciranje ena izgled oblik rednega dela kustosa oziroma muzejske stn> Tako bi imeli evidenco vseh posameznikov in njiho-V|h zhirk, ki pa bi jih bilo smiselno povezali v mrežo. Obvezni bi bili obhodi stroke, tem ljudem je treba pomagati s strokovni napotki in jih informirati. Tudi oni mo-rai° poznati interes stroke in njene sodobne usmeritve. rfeba si je prisluhniti.
R. Š.: V konkretnih primerih lahko nastanejo izredno te/avne situacije. Marsikdo ne sprejme nasveta stroke, ki pa je 'c' dobrohoten, in ne zavezujoč. Zaradi morebitnih napačnih Pristopov pri hranjenju premične dediščine, za katere je krivo '^znanje, pa se predmetom lahko dela tudi velika škoda.
R-: Da, to je neizogibna zgodba o tem. kako se posa-mszniku približati in vstopiti v njegov svet. Končno gre lu za lastništvo. Lastnik lahko s svojim predmetom nare-kar hoče. Mi imamo le vzvod, da zavarujemo nekaj kot sPomenik in zavezujemo lastnika, da se ravna po zapisanih merilih. Razglasitev pa je izredno odgovorno dejanje.
e ncki objekt zavaruješ kot spomenik, moraš zavestno Vedeti. da boš k obnovi primaknil tudi finančna sredstva. V^aka razglasitev pomeni natanko to. Tega seje treba zadati. Ne moreš od nekoga terjati, da upošteva merila, hkrati p» mu ne daš finančnih sredstev. Za to, kar se v vropskem prostoru zaščiti, se natančno ve, da je tolikega pomena za tradicijo, da se bo tudi obnovilo.
J*: Na Oddelku za etnologijo in kulturno anl Topologijo "«zofske fakultete v Ljubljani pripravljamo specialistični muzeologije. Kakšno je vaše stališče do morebitnega oblikovanja posebnega študijskega programa muzeologije in «nservatorstva na dodiplomshi in podiplomski ravni ter do 111 ozn osti vključitve naštetega v pravilnike za napredovanje?
R : Moje osebno mnenje je, da vsi - skupaj s tistimi, ki j' stroki predavajo - še vedno premalo vemo o mttzeo-giji. Muzeologija je izredno široka in specifična stroka, ^rav zaradi bogate slovenske tradicije in dediščine je lah-^ osnovna in primarna veda. Zato pozdravljam pobudo. „ se resno odločili za izdelavo programa iz muzeolo-m konservatorslva Seveda sla to povsem samostojni 11 s ni c rit vi oziroma področji. Muzeologijo je treba preda-samostojno stroko, in ne kot izpeljanko ali le nad-P'adnjo posameznih ved. na primer etnologije. To je samostojna veda. ki pa vsebuje znanja vseh preostalih družboslovnih znanosti. V okviru ICOM (International Coufl-1 Museums) imamo poseben komite, ki se ukvarja pr,lv ž izobraŽevanjem. Prihodnje leto bomo v Sloveniji ^sanizirali kongres tega komiteja in morda to lahko tudi vaša prizadevanja pomeni čudovit začetek z določe-1,1 Predavanji, srečanji ali seminarji na lo temo. Nič svet^ nam n'lrct)a uSOtavljati, nadaljujmo tam, kjer je ^e začel. Če bomo nekoč resnično imeli slovenske n .	s področja muzeologije, lahko zanje takoj
aJ cmo delovna mesta v slovenskih muzejih. Vpraša-
nje izobraževanja v kulturi je splošno in izredno pereče. Zato resnično podpiram vaše delo.
T. K. S., H. .1.: Tematika spomeniškega varstva, muzejev, dela etnologov sploh je ključno povezana tudi z. razpravo o nastajajočem kulturnem programu, ki v javnosti traja že dlje časa. Kateri so glavni poudarki in poglavitne spremembe novega krovnega zakona o javnem interesu v kulturi oziroma omenjenega nacionalnega kulturnega programa, ki l>i utegnili še posebno zanimati prav etnologe?
A. K.: Najpomembnejše, kar prinaša zakon, je nacionalni kulturni program, kije strateški plan s konkretnimi cilji, strategijo in finančno ovrednotenim programom, kar prejšnji nacionalni program ni bil. Nacionalni kulturni program mora biti konkretna zadeva, izhajati iz trenutnega stanja kulture in natančno določiti prednostne naloge štiriletnega obdobja, za vsako leto posebej. Konkretno - nujno potrebujemo stalno postavitev o zgodovini Slovencev. Dodelati je treba tudi vlogo muzejev na prostem. Koliko jih potrebujemo, kje. kakšne oblike in do kdaj jih bomo postavili. Tako bomo spregovorili o Rogatcu, solinah in Brdu... Kaj je prednostna naloga? Kar pa zadeva javne zavode in muzeje, bi rada poudarila, da dokončno nalagamo večjo odgovornost vodstva in strokovnih služb. Vodstvo se zavezuje, da bo odgovarjalo tistemu, ki ga je imenoval in izbral. Direktor bo moral biti tudi dober in predvsem odgovoren gospodar. Muzeji v Sloveniji se še vedno ne zavedajo dovolj, kaj je njihovo poslanstvo.
11. J.: V navezavi s tokratno temo, ki jo ponuja (j lasni k SLI), dovolite še vprašanje iz vaše preteklosti. Na položaj ministrice za kulturo ste prišli iz muzejskih vrst, kot dolgoletna direktorica Muzeja revolucije Celje oziroma Muzeja novejše zgodovine Celje. Kako ste vodili njegovo preobrazbo, kdo so bili pobudniki zanjo, zakaj je do nje sploh prišlo in kakšni so bili odzivi?
A. R.: Muzej se je preimenoval predvsem zaradi strokovnih razlogov. Obseg našega dela in samo ime preprosto nista šla skupaj. Muzeji revolucije so bili ustanovljeni prvenstveno kot spomeniki NOB. Mi pa smo že v osemdesetih letih posegali po temah iz povojnega obdobja in zbirali razno gradivo. Samo preimenovanje se je sicer časovno ujelo z velikimi političnimi spremembami, zato nam je bilo tudi očitano, da se prilagajamo novemu sistemu. A spet bi poudarila, da so bili poglaviten razlog za spremembo imena gradivo in zbirke muzeja. Velikega političnega nasprotovanja ni bilo nikoli. Veliko je bilo tekočih dogovarjanj na vseh ravneh, še posebno z ustanovitelji. Sprotno smo vse obveščali o delu in usmeritvah ter jim razložili naše pobude. Prav ob odprtju nove stalne razstave leta 2000 smo največje pohvale in priznanja dobili ravno od tistih, ki so ustanovili Muzej revolucije. Ni bilo preprosto, bilo je težko, a z veliko zavzetostjo vsega kolektiva nam je uspelo.
Ljubljana, 4. marca 2002 Uredila: Tanja Roienbergar Šegu Transkripcija: Polona Korcz