11. številka.
November — 1898.
Letnik XXI.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred ± gokl., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vreduištvo in upravništvo je v hiši,,Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov*4, Komenskcga (Poljske) ulice št. 10.
Missa cantata je zares Missa solemnis.
P'hristliche Akademie", katero vreduje dobro znani obredoslovec
> Edin. Langer, je prinesla pod zgornjim naslovom v št. 8. najnovejšo odloko sv. kongregacije za obrede (S. R. C.) glede tega vprašanja, radi katerega so se že bili mnogi in hudi boji. Odloke z dne 31. januarija 1896 do župnika ozieri-skega (škofija Bisarchio v Sardiniji) nekateri niso hoteli pripoznati za obče veljavno in borba, ali za veliko mašo brez levitov veljajo iste liturgične določbe, kakor za slovesno (v strogem pomenu), je trajala naprej. Vsled vprašanja iz Plozk-a na Rusko-Poljskem, na katero je S. R. C. dne 25. junija 1898 odgovorila, zdaj pač ni nobenega dvoma več, da moramo navadno peto mašo ali Missa cantata glede pevskih delov smatrati za Missa solemnis.
Dekret z napisom Plocen. (Plozk) slove:
Relatum fuit S. R. Congregationi, morem extare in Dioecesi Plocensi atque in nonnuliis aliis Poloniae Dioecesibus, quo in Missis cum cantu sine ministris Diacono et Subdiacono, organarii, qui et cantores sunt, solim responsa Celebranti, uti „Amen — et cum Špiritu tuo" exequuntur latino sermone; et dum alia, uti Introitus et Kijrie omittant, reliquo Missae tempore varias canti-lenas vernaculas devotionem foventes et non semper Missae consonanti cum organi sonitu cantant. Hinc expostulatum fuit ah ipsa Congregatione:
1.	Utrum praedictus usus cantilenarum adprobari vel saltem tolerari possit ?
2.	Utrum in Missis cantatis sine Ministris sacris, organarii et chorus debeant semper exequi cantu vel voce intelligibili cum organo omnes partes ex Graduali Romano ?
Et eadem S. Congregatio, ad relationem Secretarii, exquisito voto Com-missionis liturgicae, omnibusgue perpensis, rescribendum censuit: Ad 1. Ob-stant decreta, praesertm in Bisarch. 31. Januar. 1896. Ad 2. Affirmative.
Atque it a rescripsit die 25. Junii 1898.
Postavimo tu slovenski prevod:
„Poročalo se je sv. kongregaciji za cerkvene obrede, da je v škofiji Plozk ter po drugih škofijah na Poljskem navada, vsled katere v mašah,
ki se brez službe dijakona in poddijakona pojo, orglavci, kateri so ob enem tudi pevci, celebrantu latinsko le odgovarjajo, kakor n. pr. „Amen — Et eum Špiritu tuo" in ko druge pesmi, kakor Introitus in Kyrie izpuščajo, med ostalim časom maše razne, sicer k pobožnosti vabeče, k ne vselej z mašo ujemajoče se pesmi v domačem jeziku z orglanjem popevajo. Zato se je povprašalo pri sv. kongregaciji:
1.	Ali se sme navedena navada glede (domačih) pesmi potrditi ali vsaj trpeti ?
2.	Ali morata v petih mašah (katere se opravljajo) brez posvečenih strežnikov orglavec in zbor vedno izvajati vse dele iz Graduale Romanum s petjem ali (vsaj) z razločno recitacijo med orglanjem?
Ista sv. kongregacija je po poročilu tajnikovem, po izprošenem mnenji liturgične komisije ter po pretehtanji vseh okoliščin za dobro spoznalo odgovoriti :
Na 1. Proti temu so dekreti, zlasti oni v Bisarchio dnč 31. januarija 1896. — Na 2. Da.
In tako se je odgovorilo dne 25. jnnija 1898." —
„F1. BI. f. k. KM." pišejo: Ta odloka najvišje cerkvene stopnje v litur-gičnih stvareh se je smela pričakovati; in vendar jo z vsem Cecil. društvom, čegar mnenje v ti zadevi se je zdaj s tem dekretom potrdilo, s posebno radostjo pozdravljamo. Ona tvori kot kako odrešenje, ker so se v zadnjem času vsa sredstva uporabljala, vprizoriti nasprotno odloko; in prav zato so bili mnogi v velikih skrbeh. Kakor vsak razvidi, leži težišče odloke v 2. točki. V nji je jasno povedano, da so pri missa cantata, torej pri peti maši brez posvečenih strežnikov (dijakon in poddijakon) vsi deli prav tako, kakor za „missa solemnis" ali slovesno mašo predpisani; in vse te dele poje pevski zbor — tudi, ako bi štel le enega samega pevca - orglavca — iz »Graduale Romanum". Da si je S. R. C. nalašč izprosila mnenje posebne liturgične komisije, to daje odloki še posebno važnost. Pesmi v domačem jeziku torej tudi ne smejo v »Missa cantata" nadomestovati liturgičuih (latinskih) pesmi; kajti Missa cantata ni nikakor Missa pri vata, pri kateri so take domače pesmi dovoljene.
Ta jasni izrek in določba brez vseh ovinkov svete kongregacije pa tudi nalaga dolžnost, da povsod, kjer se v nasprotji ž njo pri petih mašah za liturgično petje ne brigajo, zdaj resno in energično na to delajo, da bode konec protirednemu stanju. Saj cerkveni zakoni vežejo vsacega, zlasti pa še one faktorje, kateri so poklicani za reformo cerkvene glasbe.
Navodilo cerkv. zborovodjem nadškofije dunajske, razglašeno z dne 24. avgusta 1898.
;er je cerkvena glasba celoskupen del službe Božje, je tudi služba zborovodje cerkvena. Zborovodja, kateri tedaj sodeluje pri cerkvenih opravilih, mora, da svojo prav tako lepo kakor važno službo pristojno opravlja, spolnovati naslednja navodila:
1.	Kadar zborovodja nastopi svojo službo, ima od cerkvenega predstojnika (župnika, rektorja) prevzeti muzikalije, glasbene inštrumente in druge potrebščine cerkvenemu zboru lastne na podlagi inventarja, ki ga je sam podpisal; skrbeti mu bode, da se v dobrem stanji ohranijo ter obvarujejo nagajive poškodbe.
2.	Glede števila in vrste svojih dolžnosti naj se dogovori s cerkvenim predstojnikom. Radi razpregleda sprejmo se v zapisnik (agenda) vse tekom cerkvenega leta redno vrsteče se glasbene predstave; ta zapisnik podpišeta zborovodja in cerkv. predstojnik ter se prepisan dopošlje kn.-nadškofijskemu ordinarijatu.
3.	Po cerkv. določbah je dovoljeno, da se poleg gregorijanskega korala sme rabiti tudi vokalna in instrumentalna glasba. Ker je v dunajski nadškofiji pri slovesnih mašah zlasti instrumentalna glasba v navadi, zato se opozarja zborovodja, da se taka*) glasba ob nedeljah v adventu in štiridesetdanskem postu ne pripušča. Mesto nje naj se pojo vokalne maše a capella ali s spremljevanjem orgel.
Pri slovesnih mašah ob nedeljah in praznikih v onih cerkvah, v katerih radi pomanjkanja potrebnih izvežbanih pevcev in inštrumentalistov ni mogoče „večglasne" vokalne ali instrumentalne glasbe cerkveno in dostojno izvršiti, naj jo nadomestuje dobro, cerkveno ljudsko petje. Vendar pa v tem slučaji ni dovoljeno, imeti missa cantata (t. j. da bi mašnik pel).
4.	Izbirati skladbe, katere se imajo v cerkvi izvajati, pripušča se zborovodji. A smejo se le take skladbe predavati, katere se ujemajo s cerkvenimi določbami in imajo popolni liturgični tekst. Gradu-ali in ofertoriji naj se tako izbirajo, da se njih tekst kolikor le mogoče strinja z mašnim formularjem, predpisanim za dotični praznik. Da se zborovodja o tem poduči, naj se ravna zborovodja po škofijskem direktoriji in po Graduale Romanum, katera naj se kupita za-nj iz cerkvenega premoženja; ako bi o kaki stvari dvomil, naj se obrne do cerkvenega predstojnika, kateri mu jo bode razjasnil.
Izključiti se morajo tedaj vse tiste skladbe, katere so glede na glasbo brez vrednosti, prazne, plitve, sentimentalne ali pa posnete iz posvetnih skladb, n. pr. iz oper, oratorijev i. dr., katerim toraj manjka cerkveno - liturgičnega značaja.
5.	Da se bodo liturgično pristojne in glasbeno dragocene skladbe mogle pravilno in kolikor mogoče uspešno izvajati, bode zborovodja skrbel, da si izvežba dobrih pevcev in godcev. Nove skladbe se ne smejo izvajati brez prejšnjih poskušenj. Zlasti pa bode zborovodji treba skrbeti, da se bode dostojno orglalo ter da se bodo responsoria razločno in ne prenaglo popevala.
6.	Da se izobrazijo spretni cerkveni pevci ter da se vzbudi in pospeši čut in vkus za cerkveno glasbo, naj se po možnosti ustanove in vzdržujejo cerkve.ne pevske šole; društva za cerkveno glasbo utegnejo za to svrho bržkone najbolje služiti.
7.	Zborovodja je dolžan skrbeti, da se med službo Božjo na koru sodelujoči ogibajo vsacega nepotrebnega govorjenja in druzega motenja. Pevci in
godci naj se opomnijo, da tu ne sodelujejo mari le pri kaki glasbeni produkciji, ampak pri nabožnem opravilu Bogu na čast ter v vspod-bujo verne občine. S tem poklicom cerkvenih pevcev in godcev se nikakor ne strinja na nekaterih cerkvenih korih nahajajoči se nered, po časnikih razglašati imena solistov. Cerkev tako poniževati do koncertne dvorane se s tem najstrožje prepove; zborovodja pa je odgovoren za to, da se ta ukaz spolnuje, kakor tudi sploh, da se na cerkvenem koru red vzdržuje.
8.	Zborovodja naj dolžnosti, ki ga vežejo, vedno in pri vsakem opravilu, katero po cerkvenem redu njegovo službo zahtevajo, natančno spolnuje; ako bi bil kedaj zadržan, naj skrbi za sposobnega namestnika.
9.	Zborovodja naj vsako leto sestavi poročilo o vseh glasbenih izvajanjih, o močeh in sredstvih, ki so mu bila na razpolago, o stanji orgel, glasbenega orodja, muzikalij i. dr.; le-to poročilo pregleda župnik in ga pošlje ordinarijatu.
10.	Zborovodja naj se trudi, da se bode v svoji službi in svojem poklicu če dalje bolj spopolnjeval, bodisi v liturgičnem oziru, da se vglobi v duha svete liturgije, ali pa v umetnijskem oziru, da svoj zbor, pevce in godce povzdigne do vzornega zbora.
11.	Da se bodo tu navedeni ukazi natančno spolnovali, čuval bode cerkveni predstojnik. Poleg njega pa se bodo od vis. čast. knezonadškofa imenovani nadzorniki za cerkveno glasbo zdaj pa zdaj o njenem stanji po posameznih cerkvah prepričevali in bodo o svojih izkušnjah ordinarijatu poročali.
12.	Ako bi hotel zborovodja sam iz svoje službe izstopiti, naj se ji četrt leta prej po pismu do župnika odpove.
Pravica četrtletne odpovedi enako pristoja tudi dotičnemu cerkvenemu predstojništvu; v slučaji večkratnega večjega zanemarjenja dolžnosti pa se more zborovodja tudi takoj brez odpovedi iz službe odpustiti.
fvo lastnost dobrega, katoliškega zborovodje imenujem le-to, da je
marljiv in da se toraj pridno uči. Kakor je v raznih drugih
predmetih vselej resnično, da ni nikdar pravega prestanka, in da vsak, kdor misli, da mu bode mogoče na doseženi stopnji mirno obtičati, prav s tem nazaduje: isto velja tudi glede zborovodje pri vodstvu njegovega cerkvenega zbora. Kdor se ne trudi naprej, gre nazaj. Zdravemu napredovanju pa je marljivo učenje neobhodno potrebno.
Učiti se moramo, in sicer narprej cerkvenih predpisov o obha-janji katoliške službe Božje, namreč, kaj da cerkev v tem oziru kot potrebno
*) O tem predmetu govoril je z veliko ljubeznijo in zvednostjo č. g. Fr. Vater, župnik v Parchen-n na Češkem povodom cerkveno - glasbenega zborovanja. Govor (tu ga le nekoliko posnamemo) je prišel na svitlo pri Ambr. Opitz-u (Warnsdorf) t knjižici 28 strani, katero C. g. naročnikom in drugim živo priporočamo, da si jo umislijo in pazljivo ber6. Velja le 10 kr. Vr.
Lastnosti katoliškega zborovodje.*)
ukazuje, in kaj da kot koristno in primerno nasvetuje. Kajti, kako si more zborovodja brez te važne in neogibno potrebne vednosti domišljevati, da je kos svoji dolžnosti? Kako si more pridevati ime katoliškega zborovodje, ako so mu tuji celo najpriprostejši početni ukazi katoliške cerkve o dostojni izvršitvi slovesne službe Božje? Utegneš biti prav dober glasbar, morda celo umetnik; toda edino le s tem, brez znanja liturgičnih predpisov glede cerkvene glasbe, še nikakor nisi dober katoliški zborovodja. Učenje cerkvenih predpisov o cerkvenem petji in cerkveni glasbi še le pomaga zborovodji do znanja njegovih dolžnosti ter ga uvMe v to, kar je s svojo službo storiti prevzel.
Dalje se moramo učiti glasbene slovnice, t. j. nauka o harmoniji, ki je zlasti za orglanje velike važnosti. Kajti katoliški zborovodja je kot or-glavec večkrat primoran, kratke, pa dostojne in pravilne pred- in medigre delati, za kar nima vselej na razpolago pripravnih predlog. Brez znanja harmonije pa ni v stanu v tem oziru kaj prikladnega izvesti. Učiti se moramo koralnega petja, ker je ono cerkveno petje, katero nam predstavlja pravo in lastno dete sv. cerkve. Koral se je rodil na cerkvenih tleh, njega je cerkev s posebno skrbjo in ljubeznijo gojila in izobraževala; zato pa tudi zamore, ako se dobro izvršuje, na poslušalce najmogočnejše vplivati. Pri kurzu za dirigente v Št. Galu (Švica) meseca oktobra 1872 vzkliknil je r. dr. Fr. Witt popolnem prepričan o koralnega petja mnogim neznani moči navdušeno: »Dajte mi enakih moči v enakem številu in enako toliko skušenj, enako nategneno pazljivost pevcev, — in pobijem vam z revnim, zaničevanim koralom vsega Beethoven a." In Witt je tudi pokazal, da ta njegova beseda ni le prazna fraza, ampak resnica, kadar se je koral predaval po njegovem načinu in vodilu.
Moderne razmere zahtevajo, da se mora cerkvena figuralna glasba rabiti in študirati. Marsikateri zborovodja se bode moral vsaj v začetku zadovoljiti, da bode rabil koral le ondi, kjer je brezpogojno zapovedan, sicer pa figuralno petje. Figurovano vokalno glasbo je cerkev odobrila in takorekoč pohčerila, med tem ko se instrumentalna glasba, zmerno rabljena, nekako le kot gost trpi z namenom, da povzdiguje in lepša petje, katero mora vselej in edino biti glavna stvar.
Poleg del modernih cerkvenih skladateljev bode se napredujoči zborovodja polagoma spravil nad učenje in izvršitev marsikaterega starejšega skladatelja, v kojih umotvorih so skrite nečuvene krasote in v katerih ni ni-kakor onih nepremagljivih težav, katere si neveščak domišljuje.
Učiti se moramo, častita gospoda! starih cerkvenih tonovskih načinov, in to učenje bi rad Vaši marljivosti posebno nujno priporočal. S tem postane Vaše glasbeno znanje vsestransko, in kakor učenje kakega starega, ne več živega jezika veliko pripomore, da se utrdimo v slovnici lastne materinščine, prav tako bode Vam učenje starih cerkvenih tonovskih načinov pomagalo, da bodete tudi moderne tonovske vrste veliko hitreje in temeljitejše razumevali, kakor je to mogoče glasbarju, kateremu so znane le moderne tonovske vrste. Celo Vaše orglanje bode veliko pridobilo glede notranje vrednosti. Vsled znanja, razširjenega po starih cerkvenih tonovskih načinih in njihove posebnosti, ne bodete več tako prazno in brez duha preludovali, kakor, Bogu bodi potoženo! — še premnogokrat moremo poslušati. Kot orglavci ne
bodete več bredli s prav navadnimi akordi po že davno razhojenih tleh, marveč s porabo imitacije dovršili pravilno lepo igro v tro- ali čveteroglasnem stavku. Ptiča spoznamo po perji. Enako moremo tudi po kakovosti orglarja takoj spoznati in sklepati, je-li zborovodja in organist marljiv ali ne.
(Konec prih.)
Pravila za predavanje gregorijanskega korala.
(Konec)
Splošna pravila za predavanje.
1. Koralni tempo.
(Gibanje pri p r e d a v a n ji ko r a 1 a.)
»obra deklamacija teksta obsega poleg dobrega izgovarjanja tudi zdaj hitrejše, zdaj počasnejše predavanje stavkov ali posameznih stavkovih delov. Dober govornik se drži tega v svojem govoru, in enako mora koralni pevec svete tekste zdaj urnejše, zdaj počasnejše peti. Tempo (gibanje) se ravna po vsebini misel in čutov tekstovih, katera je tudi tukaj merodajna in odločilna. Tako n. pr. se mora proseči „Kyrie" počasnejše in slovesnejši peti, kot recitativni, lahko tekoči „Gredo"; molijoči „Sanctus" počasnejše, nego veseli „ Gloria8.
Dš,, celo v posameznih pesmih naj se predavanje često pospešuje ali pa zateza po pomenu besed. Tako n. pr. naj se nekoliko bolj počasi poje (&, vendar tako, da ni enotnemu gibanju cele pesmi na kvar), sv. ime Jezusovo, ali ona mesta, pri katerih mašnik glavo pripogne ali razkrije: Adoramus te, Gratias agimus tibi, Suscipe deprecationem nostram, Et homo factus est.
2. Koralna dinamika.
Moč glasu pri koralnem predavanji.
Dobra deklamacija teksta zahteva dalje tudi različno moč glasu pri predavanji, ozirajočo se na vsebino in kakovost teksta. V obče naj se koral nikdar ne poje s polnim in širokim, ali cel6 kričečim glasom, kar mu daje trd in surov značaj; marveč naj se navadno predava le mezza voce t. j. z na pol močnim glasom. To pevcu na razne načine pomaga, da je njegovo koralno petje lepo.
Prav zato pa tudi orgle smejo le z nežnimi spremeni koral spre-mljevati in ne smejo nikdar petja preupiti, marveč mu, kakor pravi P. Ivienle, podložiti mehko, mirno preprogo, po kateri se more gibati. Veliko bi se dalo tožiti o tem, da je ravno zloraba in napačno ravnanje z orglami največ kriva propada koralnega petja. Finejša otenjava pri predavanji, (t. j. menjava bolj tihega in močnejšega, crescendo- in decrescenclo - petja, katera veliko pomaga k izraznemu koralnemu petju) je posledica naravne, lepe in navdušene deklamacije teksta; toda prisiljena in nenaravna ne sme nikdar biti.
3. Izraz Icoralnega predavanja.
K tem praktičnim, naravnim temeljnim pravilom, na katerih sloni dobro in pravilno predavanje korala, spada pa še druga, nadnaravna stvar. Koral
kot liturgično cerkveno petje je v prvi vrsti molitveni jezik svete cerkve, je najslovesnejši in najpopolnejši izraz častilne, hvalne in prosilne molitve, katera izvira iz srca sv. cerkve. Notranji glavni značaj korala je toraj najpred molitev, in zato moramo koral pred vsem umevati kot molitveno petje in pevsko molitev v njeni najslovesnejši in najbolj vzvišeni obliki.
,.To je", kakor pravi pisatelj knjige „Choral und Liturgie", „nadnaravna, za predavanje korala toliko važna in odločilna stvar. Brez nje ne morejo gola pravila naravne glasbe dati koralnemu petju one vzvišenosti, lepote ter srca prenavljajoče moči, katere je zmožen."
Nikdar ne moremo zadosti živo poudarjati in ponavljati, da le tedaj, kadar se koral predava kot sveta pevska molitev s pobožnim, navdušenim, duhovitim izrazom m o 1 i t ve, le kadar pojoč moli m o in m o 1 i j o č pojemo, bode moglo koralno petje doseči svojo dvojno svrho: Poveličanje Božje in vnemo vernikov.
Dopisi.
Iz Idrije, koncem novembra. — Naš cerkveni pevski zbor je praznoval god svoje za-ščitnice sv. Cecilije s slovesno sv. mašo. Ker se je oznanilo raz lečo, da bode zjutraj ob 7. uri peta sv. maša na čast patroni cerkvenega petja, zbralo se je dokaj občinstva v mestno župno cerkev. Radi bi bili peli kako mašo z orkestrom, a godci niso bili prosti, tudi pevcev je moralo nekaj na delo. Pri nas je vse po vojaški razdeljeno; pride ura, ki te kliče na „šihte", kar vstani in kajd na določeni prostor; ko si svoje ure tam prebil, greš domu in glej, že čaka drugi, ki stopi na tvoje mesto. Zato na delavnik ne moreš spravili velikega zbora na kor. Vendar sem naštel v torek 9 sopranov in 8 altov, 5 tenorjev in 9 basov. Kaj ne, vse eno še častno število? Peli smo Stehle-jevo Preismesse „Salve Regina" cantan-tibus organis" z obligatniin spremljevanjem orgel. Za Graduale smo vzeli lepi motet „Audi filia" v Nikel-novi zbirki „Lauda Sion". Je sicer malo težak, a pri velikem zboru, posebno še, ako se živahnejc postopa, zelo hvaležno delo; tudi ne traja predolgo, ker se t< kst nič ne ponavlja. Offertorium se je čveteroglasno rccitiral in takoj za njim privzel Aiblingerjev 5 glasni Jubilate. Da Introitus in Communio nista zaostala, se razume. Ko bi med letom ne bili pridni, bi se nam bila ta mesec huda godila. V treh dneh smo imeli kar tri produkcije.
V nedeljo 20. novembra je bila čez več let zopet enkrat sv. miša v kapelici svete Trojice, v rovu sv. Antona. Do te kapelice se mora 400 metrov daleč pod zemljo. 17. avgusta 1752 jo je posvetil kuezonadškof goriški Mihael grof Attems, zato se še sedaj imenujejo prve votline pod kapelico Attemsevi rovi. Letos se je kapelica vsa prenovila in škofijstvo je dovolilo slovesno sv. mašo z azistenco, kot zahvalo, da je Bog obvaroval nesreč v rudniku in v proslavo 50letnice presv. vladarja.
Možki pevski zbor ni smel za ostati. V 14. dneh priučil se je Foersterjeve maše in hon. s. Jacobi. Prav mogočno je donelo tutti 24 pevcev po dolgi ozki votlini in skrivnostno milo se je razlikoval solo-kvartet pri raznih vlogah.
Isti dan na večer imelo je kat. delavsko društvo svojo veselico. Njeni udje pevci so ob enem tudi cerkveni pevci. Ne bom omenjal raznih točk v programu, ki so se vse izborno zvršile, a povdarjati moram, da se jo prvič v Idriji pela opereta „Po zaklad" s spremljevanjem orkestra. Soli, dueti in zbori so dokaj dolgi in težki ; peti strogo v taktu na pamet ni igrača. Treba je bilo napora in marsikatere skušnje, da smo vse častno izvršili. Ko bi med letom ne bili pridni, bi tacega dela ne mogli napraviti.
Zato nam Bog še za naprej ohrani naše pevce tako vstrajne in navdušene za lepo umetno petje. (In preč. g. dekaua, dušo vsega gibanja. Vr.)
Celje. (Črna peta sv. maša za umrlo cesarico Elizabeto.) — Prepričan sem, da se je za imenovani slučaj skoro povsod popeval večglasni Requiem z orglami ali pa tudi z godali. V celjski mestni cerkvi tega ni biio slišati; kajti jaz mislim, da za mrtvaške maše ni mogoče dobiti boljših glasbenih umotvorov, kakor je krasni gregorijanski koral sam, oziroma enoglasni Requiem iz Ordinarium Missae, kojega se nekateri boje, kakor h.— križa. Pri zgoraj imenovani slovesnosti so peli trije č. g. duhovniki in trije svetni gospodje: „Kyrie, Graduale, Tractus, Sequentia (samo potrebne kitice); Offertorium z nekaterimi stavki recitando); prvi Sanctus eden, druzega dva in tretjegi vsi pevci; Benedictus in vse ostale točke, kakor so predpisane za tak slučaj. Po sv. maši pel seje Libera, pri nas po
nenavadnem načinu z orglami. kar je napravilo na višje posvetne in vojaške oblasti mnogo vtisa. Toraj gospoda moja, koral! koral! to je petje sv. cerkve, katero presega vse druge glasbene vede ali umetnosti. Rečem le to : da naj nam pove nasprotnik krasnega koralnega petja: Je li mogoče misliti si slovesno službo Božjo brez njega pri altarni mizi?— Ne, in zopet ne! — Ravnokar mi je prišlo v roke pismo, iz kojega priubčim na tem mestu le nekatere vrstice: „Skoro vsi stanovi so se v gmotnem oziru povspeli do neke gotove stopinje; samo naš stan je ostal v vodi, katera se nikamor ne odteka. Zatorej si moramo sami pomagati; kake podpore od cerkvenih predstojuištev se nam ni nadjati, vis. č. g. se za nas nič ne brigajo, mi moramo svoje pritožbe na ministerstvo vložiti, ter naše službene razmere ondi naznaniti. Mi nimamo nikogar v državnem zboru, kateri bi se za nas potegoval, kakor se za druge stanove zaradi slabih plač. Od raznih organistov so vedno več ali manj slišijo pritožbe, kar se tiče pičlih dohodkov. Piosim vse g. orgauiste, naznanite mi svoje razmere, in ako Vam je mogoče, pridite 3 januvarja 1S99 na Dunaj k pogovoru ali k prvemu občnemu zboru glede naših plač. JI i hočemo takoj delati na podlagi poslanih pisem in pri zborovanju navzočih organistov na to, da se za naš uborni stan kaj ukrene. Konečno še enkrat prosim vse kolege, da se udeleže zborovanja ali pa pošljejo pismeno svoje mnenje. — V. V. Hausmann, -- Bielitz, osterr. Schlesien." — Ii temu pismu hočem jaz spregovoriti le par besed: čas se bliža, zato idimo na delo, kajti „kdor trka, temu se bo odprlo." Res je, kar pravi g. Hausmann v svojih vrsticah, da se gospoda za orglavca prav nič ne brigajo. Ti pa menda zato, ker mislijo, da oruanist lahko živi s svojo družino le ob onem zrnu, katero mora sam beračiti od svojih faranov. V slogi je moč; zaradi tega je dobro, da se združimo z onimi kolegi, ki delajo za blagor in boljše čase naših krogov.
Karol Bervar.
Razne reči.
—	„Cecilijino društvo za goriško na d škofij o" je imelo dne 24. novembra t. 1. svoj občni zbor, o katerem bodemo poročali v prihodnjem listu.
—	Dnč 27. oktobra t. 1. obhajal je vpokojeni šolski vodja, blag. gospod Leopold Belar petdesetletnico svojega delovanja kot pevovodja. Ljubezen do glasbe vcepila se mu je že v njegovih otroških letih ter ga je vedno in povsodi spremljevala, kjerkoli je služboval. Pridobil si je g. jubilar veliko zaslug za cerkveno glasbo, zlasti kot zborovodja pri sv. Jakobu v Ljubljani, kjer si je ustvaril pevski zbor v smislu svete cerkve. Vkljub starosti je čvrst na duhu in telesu; in tako mu jo mogoče, z vso vnemo gojiti „ljubo muziko" tudi v društvih in zavodih. Bog ohrani še mnoga leta neumorno delujočega slavljenca!
—	Praznik sv. Cecilije se je obhajal dne 22. nov. v cerkvi čč. oo. frančiškanov v Ljubljani s slovesno sv. mišo. Peli so prav dobro učenci naše orglarske šole koralno mašo in Festis solemuibus št 2.; tudi introitus, graduale, offertorium in communio so bili koral — gotovo primerno za ta praznik. Tudi v Idriji so kaj slovesno praznovali god sv. zaščit-nice cerkvene glasbe; o tem ima današnji list več na drugem mestu.
—	»Glasbena Matica" je priredila dne 20. nov. t. 1. v »Narodnem domu" v Ljubljani koncert v spomin pokojne cesarice Elizabete. Vodil ga je po dveletnem odpustu g. koncertni vodja M. Hubad vseskozi mojstersko. Kot uvod izvajal je vojaški orkester, pomnožen z nekaterimi člani »Glasb Matice", Beethoveu-ovo koračnico iz simfonije Eroica, st. 3. popolnem dobro. Glavni del koncerta pa je bil slavnozuani „Rc-quiem" Mozartov za soli, zbor in orkester. Tudi te skladbo izvajanje je bilo vseskozi dovršeno, bodisi od strani zbora, ali solistov, ali orkestra. Občinstvo je bilo kar očarano vse krasote.
—	Cerkvena glasba. »Slava Bogu" V. zveztlc, adventne in božične pesmi za mešan zbor zložil in izdal F. Angeli k Hribar, Ord. FF. Min., z dovoljenjem visokočasti-tega knezoškofijstva Ljubljanskega z due 4. nov. 1898 št. 3250 in redovnega predstojništva z dne 25. nov. 1898 št. 811, je ravnokar izšel. Cena partituri 1 gld., vsak glas posebej 20 kr. po pošti 10 kr. več. Dobi se pri frančiškanskem vratarju v Ljubljani. Vsebina: 12 adventnih, 9 Marijinih za advontno dobo, 4 sv. rožnega venca in 7 božičnih pesmi. -Ime marljivega č. g. skladatelja je predobro znano, da ni njegove skladbe potrej>»Tn+e-^e posebnega priporočila; rečemo le: kupite in rabite jih!
_______/ v	^ \
Današnji list se je zakasnil radi, tiskarni h zapre!;. Vre k£ ^^^ i
Današnjemu listu je pridana 11. štev, prilogy\,(