Šola brez učencev
O Dvorski vasi pri Velikih Laščah in njenih Ijudeh je zapisano ali se je ustno ohranilo toliko legend, da bi jih človek komajda ,vkup spravil' kot bi zapisal tamkajšnji velik mož in pisateljska legenda Fran Levstik. Najbolj žgečkljiva pripove-duje o Gašpeijevem ,sudatu', ki v času Napole-
Komajda kakih petdeset letstuo šobko poslopje vse bofj naceifja zob iasa
onove okupacije ni botel dati obvezne dajatve za francoske vojake, pa je moral za kazen sto dni zibati enega od njih. Stoti dan je Francoza naveli-tano zvmil iz zibelke — in je moral spet vse pd začetka.
Še huje se je tiste čase godilo kmetu Starču, ki so ga za poduben prekršek Francozi vzeli s seboj in se ni nikuli več vrnil.
Standardni problem — cesta
Kako so se Napoleonovi vojaki pritepli do Dvorske vasi. ni znano. Tudi ne, kako so tjakaj pnhajali istrski tovorniki Čiči, ki so tovorili sol in vino. Vsekakor jih je prineslo po stari vijugavi cesti, ki pripelje iz bližnjega Prilesja ali z druge strani z Male Slevnice. Cesta je še danes natanko taka kot včasih, saj pri vsej današnji civilizaciji in napredku ne premore niti krpice asfalta, in je kot taka še vedno bolj primerna za konjsko in volovsko vprego, kot pa za avtomobile.
»Ta cesta je res križ,« se huduje nad pomanjkljivostjo domačin Janez Hočevar, ki je bii dolga leta pri krmilu vaškega odbora. »Dokler jo je vzdrževalo Komunalno podjetje, je bila še kar, odkar pa jo je prevzelo Cestno podjetje Ljubljana, je z njo vse slabše in slabše. Prometa pa je vse več. Zdaj si vsaj že kakih petnajst let prizadeva-mo, da bi jo pokrili z asfaltom in vsaj desetkrat so nas
tudi zares dali v program, toda vsakič smo odpadli. Razlog: ni denarja. Res žalostno, ie pomislim, da ima ribniška občina tu zraven prav vse svoje ceste asfalti-rane.«
Toda če ie nikakor ni dovolj cvenka v občinski mošnji, pa ureditev ceste po drugi strani vsaj malce zavira tudi neubranost med samimi krajani. Nekateri (zunanji) kmetje, ki imajo zemljišče ob cestni trasi, namrei še vedno ne dajo potrebnega soglasja. A to vaške može niti ne skrbi preveč; če bi se našel denar, pravijo, bi se tudi to uredilo. Tako pa bodo morali počakati vse tja do leta 1995.        ,              .
Šolasameva
Podobno sizifovsko pot, če ne še bolj, ubira tudi vaška podružnična osnovna 5ola (štirirazrednica). Odkar so pred kakimi desetimi leti v njej ukinili pouk, je šolsko poslopje resno načei zob časa, ki grozi, da bo sicer lepo zgradbo počasi povsem opustošil. 0 tem pravi mladi predsednik vaškega odbora Martin Virant: »Šola je bila ukinjena predvsem zavoljo premajhnega števila otrok, pa tudi zato, ker se je učiteljica odselila drugam. Skupaj jo je obiskovalo kvečjemu kakih petnajst otrok tu iz Dvorske vasi pa Male Slevice, Škrlovice in Kožarjev, kar pa je bilo najbrž premalo.«
Po odhodu učiteljice so, kot je vedel povedati Janez Hočevar, iskali nov ustrezen učiteljski kader, Her pa tega ni bilo, so pouk dokončno opustili. Zgradbo zdaj menda za silo vzdržuje matična 05 Primož Trubar iz Velikih Lašč, nekaj prostorov pa koristi tudi občinski arhiv. Toda to najbrž ne more ustaviti njenega propada. »Če bi zdaj iskali uporabno dovoljenje zanjo,« pravi Martin Virant, »ga zanesljivo ne bi dobili.«
Potreba po trfovini
Farni zapiski in starješi krajani vedo povedati, da je v Dvorski vasi že pred vojno šlo marsikaj narobe. Dvor-
janke so še posebej v času najhujte krize tožile sorodni-kom v Ameriko, kako hudo, da je tukaj. V pismih so neredko dobile odgovor, naj vendar le potrpijo, saj »vsa-ka stvar le en čas trpi kot je rekel Gašperjev sudat«.
In tako Dvorjani potrpežljivo čakajo. Čakajo tudi na trgovino, ki je še vedno nimajo, pa čeprav so jcflmeli pred vojno in še nekaj let po njej. Kot se spominja Janez Hočevar, jo je upravljala KZ Dvorska vas. Ko pa so se
začele težave in je trgovina začela poslovati z izgubo, je propadla - z zadrugo vred. »Od takrat moramo za vsako štruco kruha v Velike Lašče,« pravi Janez Hočevar.
V vasi bi poleg tega nujno potrebovali tudi nov gasilski dom, saj zdajšen, iz 1928. leta, skorajda ni več vreden svojega imena. Še resnejk pa škriplje v komunali. »Zdaj veliko pričakujemo od samoprispevka za komunalno ure-ditev KS Velike Lašče,« je poln optimizma Martin Vi-rant. »S tem bo mogoča tudi boljša ureditev meteornih vod, saj zdaj ob nalivih teče voda pa vsej vasi. Kolikor se bo samoprispevek po petih let«h podaljšal, pa bomo morda s tero lahko naposled uredil tudi kanalizacijo.«.
Koristne pridobitve
Po dmgi strani pa imajo v Dvorski vasi že od leta 1975 svoj vodovod. »To je vsekakor koristna pridobitev, toda voda je tako biološo kot kemično oporečna, zato se čudim, da je sanitarna inšpekcija še ni zaprla,« je razgrnil to pridobitev Martin Virant. »Vendar pa smo se tudi na tako vodo že navadili.«
Novi in stari predsednik vaškega odbcra sta v skupnem razgovoru, ki je pritegnil tudi še nekaj drugih krajanov, nadrobila tudi, da so v kraju predlani dobili telefon (22 priključkov), da popravljajo vaško cerkev Janeza Kistni-ka in da mladi premorejo svojo 35 m smučarsko skakaini-co, kjer vsako zimo, če je le sneg, prirejajo tekmovanja za pokal »Pepček«. Pred leti so se hoteli lotiti tudi regualcije vaškega potoka Široke vode, a je vse skupaj splavalo po vodi, ker niso dobili vseh potrebnih soglasij lastnikov.
Sobesednika pa sta za nameček navrgla še nekaj nena-vadnih podatkov o kraju: v Dvorski vasi ne premorejo niti enega samega obrtnika, nimajo niti ene trgovine (pa čeprav so itneli pred vojno kar dve), v zadnjih dvajsetih letih pa so zgradili vsega kakih pet novih hiš...
BRANKO VRHOVEC