Tema Avtor* 45 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 * Jana Šimenc, dr. kulturne antropologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Družbenomedicinski inštitut, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; jana.simenc@zrc-sazu.si ali jankaindijanka@hotmail.com. Uvod »Številne zdravstvene tehnološke inovacije so za- snovane na predpostavki, da je človekovo življenje manj kompleksno, kot dejansko je« (Neff in Nafus 2016: 161). Dom, za mnoge hram intime in zasebnosti, je hkrati ključni vzporedni prostor zdravstvene skrbi in oskrbe. Kadar niti (kronično) bolni ali ostareli niti njihovi svojci ne zmore- jo (več) vsakdanje oskrbe, vstopi in jim pri tem pomaga patronažna služba. Andreja1 je izvrstna patronažna sestra: strokovna, poznavalska, spretna, prijazna, zanesljiva, razu- mevajoča. Je tudi potrpežljiva poslušalka zgodb, ki izvirajo iz bogate osebne zdravstvene zgodovine, radijskih obvestil o osmrtnicah in pogrebih, zacementiranih sosedskih zemlji- ških sporih in vseh drugih pomembnostih, ki zapolnjujejo misli njenih pacientov in pacientk. Tak je tudi 87-letni Ed- vard, ki je prek 30 let redno obiskoval antikoangulacijsko ambulanto, od zadnje zime pa tega ne zmore več. Še vedno je bister, fizično pa je zaradi starosti opešal. Zato ob dogo- vorjenem terminu na dom prihaja Andreja, se z njim pogo- vori o splošnem počutju in mu izmeri gostoto krvi. Glede na rezultat pristojni zdravnik določi nadaljnjo terapijo. Ob opazovanju njenega dela sem se začela spraševati: Za- kaj za označevanje uporablja pisala treh različnih barv? 1 Za zagotavljanje anonimnosti so imena vseh omenjenih oseb v član- ku, tudi sogovornikov in sogovornic, izmišljena. Kako je organizirana? Zakaj si otežuje delo s časovno potratnim zapisovanjem porabe materiala v en zvezek ter rezultata in termina za naslednji obisk v drugega?2 Zakaj enostavno ne uporablja enotnega elektronskega sistema na tabličnem računalniku ali drugi pametni napravi? Zakaj za poenostavitev beleženja vsega potrebnega ob obiskih na domu še niso razvili spletne aplikacije? V naslednjem hipu sem se zalotila, da mi misli zapolnjujejo bedasta vpraša- nja. Zakaj v skoraj neomejeni možnosti asociacij premi- šljujem o »digitalni optimizaciji dela«? Ponižno priznam, za trenutek me je krepko zaneslo. Opremljena z elementi vsakdanjega javnega diskurza ter dnevno zasuta s spletnimi novičniki3 o digitalnem zdravju sem tudi sama podlegla dominantni propagandi digitalne paradigme, ki se v naši družbi vzpostavlja kot najboljša in najustreznejša različica napredka, rešitve in odrešitve so- dobnega človeka. Vseprisotna je retorika, da živimo v t. i. informacijski družbi in digitalni dobi, procesi informatiza- cije in digitalizacije pa vstopajo na vse več področij in plasti naših življenj. Ponujene rešitve različno občutimo, upora- bljamo, doživljamo in sprejemamo. A zdi se, kot da se je v evropskem kontekstu koncept digitalnosti še močneje preri- nil v ospredje ter zapolnil praznino, ki je nastala po nedavni 2 Gre za ustaljen in zelo dobro delujoč sistem vodenja evidenc pora- bljenega materiala, natančnejših zapisov ob obiskih na domu, izmer- jenih rezultatih, napovedanih terminih obiskov na domu ter drugih organizacijskih vidikih dela patronažnih sester. 3 Glej na primer www.eHealthnews.eu ali http://www.himss.eu/. Izvleček: Članek je prispevek h kritični analizi družbeno- -kulturne dinamike, ki se ustvarja z vstopanjem digitalnosti v zdravstvo. Avtorica uvodoma z refleksijo raziskovalnega dela poudari pomen holističnega pristopa k raziskovanju intimnejših in relacijskih dogajanj, ki nastajajo pod tehno-utopičnim kon- ceptualnim plaščem digitalizacije in informatizacije zdravstva. V nadaljevanju razpravo postavi v kontekst vseprisotne širše druž- bene ideologije tehnološkega napredka in tehnoloških rešitev. Z natančnejšo analizo sistemske rešitve eRecept (elektronsko predpisovanje in izdajanje receptov) razgrinja vitalnost in ranlji- vost družbeno-materialne medicinske resničnosti. Ključne besede: digitalna medicina, digitalno zdravje, eZdravje, digitalna etnografija, medicinska antropologija, eRecept Abstract: The article is a contribution to a critical analysis of the socio-cultural dynamics created by introducing the digital in health care. Reflecting on her research work, the author initially emphasizes the importance of a holistic approach to the research of more intimate and relational practices that are shaped under the techno-utopian conceptual umbrella of digi- talization and informatization of health care. The argumentation is contextualized in the ubiquitous social ideology of technologi- cal progress and technological fix. Further, the author uses the solution of ePrescription (electronic prescribing and issuing of prescriptions) as an illustration of the vitality and vulnerability of the contemporary sociomaterial medical reality. Key Words: digital medicine, digital health, eHealth, medical anthropology, digital ethnography, ePrescription SINHRONIZACIJA DIGITALNOSTI V MEDICINSKI PRAKSI Izvirni znanstveni članek1.01 Datum prejema: 24. 5. 2017 Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 46 Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc globalni finančni krizi in nadaljnjem lomljenju velikih na- rativov oziroma velikih razlagalnih sistemov (ki se je začel vsaj že s prelomom tisočletja):4 digitalno je postala magična beseda, sinonim za uspeh, gonilo napredka in vir upanja v boljšo prihodnost za vse (o propagandi napredka ter vidikih tehnološke avtoritativne paradigme glej tudi Virillo 2000; Mbembe 2003). Opažam, da imajo v sedanjem zgodovin- skem trenutku prakse digitalizacije in informatizacije pred- nost ter večjo vrednost kot druge prakse, s katerimi ustvar- jamo bivanjske svetove. Ideologija tehnološkega napredka se vsekakor odlično prilega »zahodnim« miselnim koncep- tom, ki tehnologije interpretirajo kot avtonomne, neodvisne objekte, ki delujejo zunaj nas, nepovezano s človekom in z njegovim zavedanjem (prim. Hornborg 2015). Med drugim je ideja tehnološkega napredka in rešitve zve- sto vodilo današnjih političnih aktivnosti. Vlade vlagajo visoke deleže javnih financ v raznolike »digitalne« projek- te, v strateških dokumentih pa načrtujejo srečna, vključu- joča, pametna in zdrava mesta s srečnimi, pametnimi in z zdravimi prebivalci (glej Spletni vir 1). A kot nakazujem tudi v nadaljevanju članka, je velike obljube, strateške na- črte in »na papirju« popolno izdelane računalniške arhi- tekture s področja zdravstva izjemno težavno »prenesti« v dinamično družbeno realnost. Družbene posledice novih tehnologij so namreč tako načrtovane kot nenačrtovane, prav tako presegajo njihovo tehnično plat in funkcional- nost. Nenehno se vzpostavljajo nova razmerja, pojavlja se vrsta vprašanj in dilem. Teoretska in metodološka ozadja O relacijski in ontološki kompleksnosti vzpostavljanja družbeno-materialnih infrastruktur tudi sama razmišljam v raziskavi Zdravje v žepu in na spletu,5 kjer raziskoval- no pozornost intenzivno usmerjam na vidne in manj vidne plasti umeščanja digitalnega zdravja in medicine v druž- beno realnost. Z opazovanjem, s spontanimi pogovori, z dolgotrajnejšimi posrednimi in neposrednimi izkušnja- mi z zdravstvenim sistemom ter oblikami zdravljenja, s preizkušanjem praks samokvantificiranja, z udeleževa- njem dogodkov (od start-up kafejev, ministrskih konfe- renc, spletnih seminarjev, okroglih miz do umetniškega tematiziranja),6 s poglobljenimi pogovori z zdravniki in 4 O orisu postmoderne in zlomu metarazlagalnih sistemov glej Šimenc 2014. 5 Projekt Zdravje v žepu in na spletu: Kritična preizpraševanja sodob- nih naprednih orodij in tehnoloških intervencij na področju zdra- vstva (št. projekta Z6-7452, 1. 1. 2016–31. 12. 2017) je Agencija Re- publike Slovenije za raziskovalno dejavnost financirala iz državnega proračuna. 6 Zavod za sodobne umetnosti Aksioma je ena od umetniških gale- rij pri nas, kjer pozornost pogosteje namenjajo reflektiranju odnosa med človekom in novimi tehnologijami. Med drugim so nedavno, 17. maja 2017, odprli razstavo konceptualne umetnice Jennifer Lyn Morone, ki presoja pomen in posledice (zlo)rabe osebnih podatkov zdravnicami, razvijalci (bili so izključno moški) zdra- vstvenih ali medicinskih aplikacij in tistimi, ki jih upora- bljajo, raziskujem intimnejšo in relacijsko dogajanje, ki se skriva pod tehno-utopičnim konceptualnim plaščem digi- talizacije in informatizacije zdravstva. Čeprav se je raziskovalni projekt začel šele januarja 2016, lahko govorim o določeni raziskovalni kontinuiteti. Za- nimanje za obravnavanje večslojnosti procesov in dilem, ki jih prinaša vpeljevanje spleta in naprednih informacij- skih tehnologij v razmerje med človekom in njegovim ne- -zdravjem, ima daljšo brado: od leta 2008 analitično spre- mljam razvoj digitalnega zdravja v Sloveniji in širše, prav tako sem se področja dotaknila v medicinskoantropološki raziskavi o alergijah (glej Šimenc 2011, 2014). Navseza- dnje je tudi sodelovanje na več raziskovalnih ali aplikativ- nih projektih s področja zdravstva v zadnjih desetih letih ključno razširilo razumevanje kompleksnosti medicinske prakse ter institucionalnih ozadij, vzpostavljanja diagnoz, doživljanja neskladij, skritih izrazov moči, krmarjenja in prehajanja med terapevtskimi praksami ter nenehnega di- namičnega odnosa med tehnologijami in človekom. Ob zasnovi raziskave o digitalnem zdravju sem načrtovala ustvarjanje digitalne/spletne/virtualne/kiber etnografije. Ob temeljitejšem branju pa sem ugotovila, da gre za polemično ter zame pomanjkljivo metodo (več o metodoloških vpraša- njih ter terminoloških zagatah oziroma razlikah glej Ward 1999; Boellstorff idr 2012; Hine 2015; Kozinets 2015; Sa- njek in Tratner 2016). Zaznavam tudi dokaj omejeno foku- siranje raziskovalcev in raziskovalk na novosti, spremembe in analize diskurzov in praks v »digitalnem svetu« s pristopi strogega materializma, s katerimi nove tehnologije inter- pretirajo kot avtonomna in pasivna orodja. Podobno, kot ugotavlja Schielke, da je »v antropologiji islama enostav- no preveč islama« (Schielke v Eliot 2016: 497), opažam, da je tudi v tako imenovanih digitalnih etnografijah preveč izoliranih poudarkov na digitalnem, novih tehnologijah in spletu. Morda je to tudi posledica okoliščin, da je digitalna etnografija kot raziskovalna metoda med drugim izjemno priljubljena v več socioloških raziskavah, v študijah o zna- nosti in tehnologijah (angl. Science and technology studies) ter medijskih študijah (za primere glej tudi Lupton 2016). Med raziskavami o digitalnem so dolgotrajnejše antropo- loške razprave, ki stremijo k bolj holistični perspektivi, širšim časovnim in krajevnim odskočiščem ter globljim v globalni tržni ekonomiji. Korporacije z različnih pametnih naprav uporabnikov prikrito zbirajo in uporabljajo osebne podatke in z njimi služijo. Da bi opozorila na problematiko zlorabe naših podatkov ter nevidnega dela, ki ga opravljamo za druga podjetja, se je spremenila v korporacijo, podjetje Jennifer Lyn Morone™ Inc. S pomočjo raz- vite aplikacije prek telefona in računalnika zbira in shranjuje svoje podatke, jih analizira in nadzoruje njihovo nadaljnjo rabo. Podatki so njena last (glej Šučur 2017). Več o masovnih/velikih/mega podatkih oziroma velikem podatkovju (angl. big data) odlično razpravljajo avtorji in avtorice v knjižici urednikov Boellstroff in Maurer (2015). G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 47 Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc teoretskim premislekom »v manjšini«. Počasneje (kot na primer sociološko), a vztrajno, narašča zanimanje za antro- pološko raziskovanje spleta, digitalnega in novih tehnolo- gij (glej Miller in Slater 2000; Eriksen 2001; Miller 2011; Podjed 2011; Kelty 2008; Horst in Miller 2015, če omenim le nekaj avtorjev in avtoric). Od površnih ter klišejskih ra- zumevanj spleta in digitalnosti mojstrsko odstopajo Ga- briela Coleman (2010), Josh Berson (2015), Natasha Dow Schüll (2012), Maja Petrović-Šteger (2011), Keith Hart (2010), Tom Boellstorff (2008, 2016) in drugi. Prav Hart in Boellstorff sta med tistimi, ki poudarjajo, da je koncept digitalnega premalo premišljen, analitično in teoretsko pa je podhranjeno tudi razmerje med virtualnim/ digitalnim/spletnim ter fizičnim, »realnim« svetom. Če- prav je bil splet ob vznikanju v 50. letih 20. stoletja ek- skluzivno omejen na vojaške kontekste in interno komu- nikacijo, je do danes dobil globalne razsežnosti ter je v splošni rabi (za krajši pregled zapletene zgodovine razvoja spleta glej Kirmayer idr. 2013). Danes zato ne zadostuje dualistično razmišljati o digitalnem razkoraku (angl. di- gital divide), o dveh strogo ločenih ali nasprotujočih si »svetovih« (na primer realna, fizična proti nerealni, virtu- alni izkušnji,7 vstopanje in izstopanje v posamezen svet in podobno). Hart (2010) navidezno samozadostnost ter pre- govorne posebnosti spletnega sveta (kot je na primer osa- mljenost posameznika na spletu) na temelju Heideggerje- ve metafizike razume v triadnem dialektičnem razmerju: posameznik/osamljenost – človeškost/svet – postavitev in gibanje v času in prostoru/končnost. Prav tako Boellstorffa vprašanja dinamike in ontologije digitalnega intrigirajo že vrsto let. V razpravi o digitalni antropologiji (kjer med drugim presoja etnografsko raz- iskovanje v digitalnih kontekstih) deloma osvetli razu- mevanje razmerja med tako imenovanim virtualnim in realnim svetom: podobno, kot je razvil idejo sinhroniza- cije zahodnjaške gejevske kulture v Indoneziji, procese sinhronizacije prenese v kontekste digitalnega in fizičnega sveta. Utemeljuje, da se po sinhronizaciji, na primer ita- lijanskega filma v japonščino, premikanje ustnic igralcev nikoli ne uskladi z zvoki prevedenih glasov. Zvok in slika po sinhronizaciji nista skladna, vmes nastajajo prosti pro- stori, luknje. A kljub omenjenemu neskladju gledalci film razumejo in ne zapuščajo kino dvorane. Pri sinhronizaciji je zanimivo prav ustvarjanje eksplicitnega predvidevanja pomenov med neskladnostmi, luknjami. Podobno tudi pri razmerju med virtualnim in realnim nastajajo luknje (pro- stori za interpretacije) in sploh ne gre le za enostavna zlitja ali mešanja svetov (Boellstorff v Horst in Miller 2012). 7 Boellstorff (v Horst in Miller 2012, 2016) pogosto poudarja, da je virtualno imanentno človeškemu bivanju. Tudi z referiranjem na Gregoryja Betesona nazorno argumentira, da je več vidikov našega fizičnega obstoja, kot so oblike iger, domišljija in podobno, v samem temelju »neresničnih, abstraktnih, virtualnih«. Avtor razpravljanje nadgrajuje v članku 'For whom the ontology turns' (2016), ko poskuša razkriti potenciale te- oretske paradigme digitalnega na temeljih antropoloških razprav o ontološkem obratu (izhodišču, ki mu sledijo tu- di že marca istega leta na spletnem mestu revije Cultural Anthropology objavljeni krajši razmisleki več avtorjev in avtoric, zbranih pod uredništvom Hannah Knox in Antonie Woolford 2016). Vprašanje razmerij je izjemno vitalno in se nenehno razvija ter poglablja. Pomembno se mi zdi raziskovanje intimnejših plati proce- sov sinhronizacije digitalnega zdravja in medicine v druž- beno realnost. Brez historične ter holistične perspektive namreč še težje prispevamo k razumevanju kompleksnosti človekovega bivanja ter lahko poustvarjamo poenosta- vljene in hipne različice resničnosti. Ali kot o koordinaciji večplastnosti družbene resničnosti Annemarie Mol v svoji zdaj že znameniti razpravi The body multiple piše o onto- logiji medicinske prakse: Ker se objekt manipulacij pogosto razlikuje v posa- mezni praksi, se resničnost multiplicira. Telo, paci- ent, bolezen, zdravnik, tehnik, tehnologija: vse na- šteto so več kot enojni objekti, več kot ednina […] ontologija ni razvidna v redu stvari, temveč ontolo- gije nastajajo, se ohranjajo ali celo počasi zbledijo in izginevajo v vsakdanjih družbeno-materialnih praksah. (Mol 2012: 5, 6) Splet je torej le en fragment, vpet v celostni svet navigira- nja med modalnostmi vsakdana, kar je pogovoru slikovito izrazila tudi devetintridesetletna Tina, ki ima večletne re- snejše zdravstvene težave (med drugim je nedavno usta- novila Facebook skupino za bolnike z redko boleznijo; bolezenska občutenja, izkušnje in opazovanja že več let z umetelnimi besedami in subtilnimi slikovnimi prikazi de- li s prijatelji na osebnem Facebook profilu, razmišlja tudi o pisanju bloga; temeljiteje raziskuje vzroke in možnosti zdravljenj, razmišlja o morebitnih terapijah, izhodih iz bolečinskih občutij in fizičnega nelagodja, se elektronsko posvetuje tudi s tujimi strokovnjaki, kontakte najde veči- noma na spletu): Vprašanje, v kolikšni meri internet pogojuje moje izobraževanje o bolezni in samozdravljenje, hm, v bistvu je vprašanje zastavljeno malce nerodno. Kot sem že večkrat omenila, zase lahko trdim, da gre za kombiniranje različnih virov, pristopov in metodolo- gij, od pogovora s strokovnjaki iz-oči-v-oči do sple- tne komunikacije na forumih, od prebiranja »gras- sroots« [op. a.: vrste neposrednih, neznanstvenih besedil] člankov do čisto znanstvenih. V bistvu na ta način mapiram svoje stanje, svojo bolezen, svoje ne- udobje, pa tudi obdobja umiritve bolezni, neudobij. Internet je zelo pomemben del tega mapiranja, tega zemljevida. Med vsemi temi modalnostmi pa vseeno navigiram sama, krmilo imam v rokah jaz, ne kdo drug. Ker sem edini človek na tem planetu, ki moje G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 48 Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc telo najbolje pozna in sem v njem najdlje, pa naj me- dicina govori, kar hoče. Človekove eksistence v holi- stičnem smislu ne more ne prepoznati ne zadovoljiti nekajminutni obisk pri zdravniku, niti ne raznorazne šnelkurzovske šarlatanske terapije. (Ustni vir 1) Sinhronizacija digitalnosti: ilustracija z eReceptom Človek se lahko vpraša, ali je bil odnos med zdrav- nikom in pacientom kadarkoli enostaven, instru- mentalen; odnos, ki bi ga lahko opisali na način, da so vzrok in posledica ter terapevtske geste in njihovi rezultati neposredno medsebojno poveza- ni; da sta oba na istem letalu, na isti ravni, brez kakršnihkoli posredovanj nekega vsiljivca, tujca, v njun prostor medsebojnega jasnega razumevanja. (Canguilhem 2012: 25) Že v uvodnem delu pričujoče krajše razprave sem omeni- la, da je ideologija digitalnega napredka in izboljšav izra- zita tudi v zdravstvu. V osrednjem strateškem evropskem akcijskem načrtu za eZdravje 2012–2020, t. i. Inovativni agendi za zdravstveno oskrbo v 21. stoletju (ki mu sledimo tudi v Sloveniji), so poudarjeni revolucionarni potenciali, prednosti in pozitivni učinki digitalnega zdravja8 (Euro- pean Commission 2012). Zdravstvena oskrba naj bi post- ala bolj učinkovita, cenejša, ciljno usmerjena, uspešna in personalizirana, z manj napakami ter s skrajšanimi hospi- talizacijami. Z večjo preglednostjo, dostopom do storitev in informacij naj bi se povečali tudi družbenogospodarsko vključevanje in enakost prebivalcev, kakovost življenja in večja moč ter sodelovanje pacientov pri odločanju; postali naj bi opolnomočeni. Digitalno zdravje je predstavljeno tudi kot rešitev problemov staranja prebivalstva, nadzoro- vanja in vodenja kroničnih bolezni in spodbujanja zdrave- ga življenjskega sloga.9 Ker zbliževanja računalniških arhitektur ter medicinske prakse še nikoli niso bila tesnejša in bolj napeta, lahko v praksi opazujemo različne poskuse sinhronizacije digi- talnosti v zdravstvo. V Sloveniji je eden tovrstnih prime- 8 V literaturi in splošni rabi je zaznati številne pojmovne nejasnosti in nedoslednosti, saj je raba terminologije na področju digitalnega zdravja nestabilna in spreminjajoča. Digitalno zdravje je tudi sino- nim za eZdravje, ki v najširšem smislu pomeni prenos in rabo infor- macijsko-komunikacijskih tehnologij na področje zdravja in zdra- vstva. Obstaja prek 100 različnih definicij pojma, a najpogosteje je digitalno zdravje osrednji izraz za telemedicino, zdravstveno-infor- macijsko tehnologijo, zdravstvene nosljive naprave, mZdravje (t. j. mobilno zdravje) in drugo. Nenehno nastajajo tudi nove izpeljanke, kot je na primer povezovalno zdravje (angl. Connected health) (več o terminologiji glej Ahlin 2010; Šimenc 2016). 9 V odstavku navajam izraze, kot so navedeni v strateškem dokumentu. Kritična presoja posameznih konceptov, kot so zdrav življenjski slog, nadzorovanje in vodenje kroničnih bolezni, personalizirana medici- na, enakopravnost in drugih presega namen pričujočega članka. rov tudi izdajanje elektronskih oziroma eReceptov (glej Spletni vir 2). eRecept je ena od že delujočih sistemskih elektronskih rešitev, ki so jo uspeli realizirati v sklopu na- cionalnega projekta eZdravje (projekta, ki sicer s številni- mi zapleti, zamudami, kadrovskimi in tehničnimi težava- mi in preobrati poteka od leta 2006) in je namenjen tako zdravnikom in farmacevtom kot pacientom. Kot »celovito, varno in zanesljivo rešitev za predpisovanje in izdajanje zdravil za vse udeležene, manj administrativnega dela ter skrajšani čas obravnave« (Spletni vir 3) so jo začeli vpe- ljevati jeseni 2015, do februarja 2016 je veljalo tako ime- novano prehodno obdobje s številnimi »porodnimi krči« (glej fotografijo 1), od takrat pa se recepti izdajajo (z nekaj dovoljenimi izjemami) le še elektronsko. Elektronske re- cepte lahko izdajajo le zdravniki in zdravnice s pridoblje- nimi osebnimi gesli, digitalnimi karticami in potrdili.10 Tako odzivi na uvedbo elektronskega recepta kot vzposta- vljene prakse so zelo zelo različni. V nadaljevanju poda- jam izbor možnih variacij ter sinhronizacij, s poudarkom na razmišljanjih zdravnikov in zdravnic, ki menijo, da so s spremenjeno obliko in prakso izdajanja receptov pridobili predvsem pacienti in pacientke. Deset minut po vpisu recepta v enotni informacijski sistem pacienti in pacientke lahko dvignejo zdravila v katerikoli lekarni v Sloveniji. Prav tako z vpeljavo tako imenovanih letnih in obnovljivih receptov (ki so relevantni predvsem ob dolgotrajnejši terapiji, pri kroničnih obolenjih in po- dobnem) ni treba vsakokrat k zdravniku po »novo škatlico zdravil«. Rešitev eRecept naj bi olajšala delo tudi farma- 10 Nekateri sogovorniki so postopek primerjali s pridobivanjem potrdi- la ter z vstopom v spletno banko. Obvestilo, nalepljeno maja 2016 na vratih ambulante v zdravstvenem domu ob uvajanju eRecepta. Z vsemi nesinhronostmi, tako s pravili slovenske slovnice kot tudi z obljubami o zmanjševanju administrativnih bremen zaposlenih v zdravstvu, obvestilo lahko razumemo tudi kot metaforo za »luknje« v sinhronizaciji digitalnosti v zdravstvo. Avtor fotografije in bloga Miha Mazzini je ob tem zapisal: »O prednostih e-zdravstva lahko berete povsod. Dokler ne pridete do vrat lokalnega zdravstvenega doma, kjer zagledate tole« (Spletni vir 4). Vir: http://mihamazzini.com/blog/sl/e-zdravstvo-teorija-in-praksa/, 3. 6. 2016. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 49 Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc cevtom, ki so se pred tem pogosto spoprijemali z dešifrira- njem zagonetnih in nečitljivih receptov. A več nejevolje nad sistemov »klikni in vpiši« zdravnice in zdravniki občutijo zaradi »vlog«, ki so jim bile dode- ljene, in vsebinskih sprememb, ki posledično nastajajo v zdravniški praksi ter v njihovem odnosu s pacienti in paci- entkami. Čeprav naj bi novi sistem omogočal več informa- cij o zdravilih (na primer stroških doplačila, številu tablet v posameznem pakiranju, sistem pa jih tudi sproti opozar- ja na morebitne kontraindikacije zdravil), so z instrumen- talnim načinom uvedbe sprememb »od zgoraj navzdol« v glavnem nezadovoljni. Ta način potiska v ospredje al- goritemsko določeno in normativno medicinsko prakso ter koncepte, kot so natančno beleženje, nadzor, finančni prihranki, optimizacija časa in delovnih procesov, ki sicer sploh niso medicinski pojmi niti esencialne vsebine zdra- vstvenih in terapevtskih procesov in odnosov. V nasprotju s predvidevanji odločevalcev jim spremenje- na praksa jemlje več, kot pogosto pravijo, »dragocenega časa«, ki bi ga sicer lahko posvetili pacientom. Tako nekaj trenutkov vzame že registracija v sistem, kot razlaga Miha, 27-letni zdravnik specialist:11 Je pa res, da je za nas postopek dolgotrajnejši: prej si vzel blok, napisal recept, štampiljka, podpis, okoli 30 sekund ti je vzelo. Zdaj pa [kratek premor, op. a.], sploh z našimi računalniki v bolnišnici, ki so starejši, stari v povprečju 9, 10 let in niso najhitrej- ši. Da naloži, vsak klik, traja nekaj sekund. In če ga je treba resetirat, če je kaka napaka, traja tudi 5 mi- nut in več, da se ponovno naloži. Vzame ti več časa kot prejšnji sistem pisanja na roko. Takšna je naša realnost […] Poleg tega moraš bit zelo natančen, da ne pride do napake. Zelo natančno moraš vse pokli- kat. To so nas učili, tako kot kuharski recept, katere okenčke in barve moraš poklikat. (Ustni vir 2) Izpuščanje okenčkov in kategorij, ki so za določen primer nepotrebni in nerelevantni, ni mogoče. Bližnjic v elektron- skem sistemu namreč ni, treba je odkljukati prav vse po- trebne in nepotrebne kvadratke, vnesti vse potrebne šifre, podatke o pacientu ali pacientki ter izdanih zdravilih. Pe- tra, 66-letna zdravnica specialistka, negoduje zaradi izgu- be določene avtonomnosti in neodvisnosti odločanja: Dogaja se, da nam računalniški sistem neprestano ponuja določene rešitve ali pa obremenjuje z nepo- 11 Zaradi zagotavljanja anonimnosti ne navajam natančnejše delovne specializacije sogovornikov in sogovornic. Za razumevanje konte- ksta je prav tako pomembno omeniti, da niso niti distopični naspro- tniki kakršnihkoli sprememb niti ne stremijo k povratku v »srednji vek«, življenju in medicini brez tehnoloških rešitev. Nasprotno, vsi uporabljajo pametne telefone, nekateri so v mednarodne kroge in- formatikov vpeti že od 70. let, so člani delovnih skupin s področja, drugi so aktivni blogerji, tviteraši, moderatorji na spletnem zdra- vstvenem forumu in drugo. Nekaj jih v zasebnem življenju uporablja nosljive pametne naprave ter aplikacije za samomerjenje. trebnostmi, ki samo jemljejo dragocen čas, ki bi ga lahko porabili za pacienta. Na primer, pri izdaji re- cepta, moraš vrsto nepotrebnih odgovorov podat, ki so v konkretnem primeru nepotrebni. Brez tega, da odklukaš vse nepotrebne kategorije, pa te sistem ne spusti naprej. (Ustni vir 3) Jure, 46-letni zdravnik specialist, pa z nezadovoljstvom opaža slabosti vpeljanih novosti, saj so »ti programi (ki jih uporabljajo, op. a.) kot iz nekega drugega časa, kot stari windowsi. Sem zelo dobro računalniško pismen, ampak ta logika je povsem druga, nekatere stvari podvojeno klikaš« (Ustni vir 4). Računalniški algoritmi torej postajajo ključne material- nosti medicinske prakse, jo sooblikujejo in preoblikujejo. Še več: računalniški algoritmi postajajo avtoritete v me- dicinski praksi. Zahtevajo absolutno upoštevanje zasta- vljenih ciljev, postopkov in procesov. Stanko Pušenjak, v slovenski javnosti znan ginekolog in porodničar, tudi eden od ključnih strokovnjakov in nosilcev svetovalnega foruma na Med.Over.net, je na osebnem Facebook profilu distopično razmišljal: »Nemedicinski kadri nam že zdaj določajo, kje, kaj, kdaj, koliko naj počnemo za in z našimi pacienti. To se ne bo dobro končalo, ne za medicino in še manj za paciente« (Spletni vir 5). Chunova v kontekstu novih medijev razmišlja o logiki programiranja prihodnosti (2011), a tudi v kontekstu me- dicinske prakse računalniški algoritmi določajo prioritete, vnaprej vsiljujejo logiko razmišljanja in delovanja. Vzpo- stavljajo vnaprej izbrane in določene različice družbene resničnosti. A treba je razumeti tudi v sistem vgrajene al- goritemske preračunljivosti, ki omogočajo delovanje. Ra- čunalniški algoritmi niso nevtralni mehanizmi delovanja. V primeru eReceptov vzpostavljajo logiko razmišljanja, zaporedja, pisanja ter izdajanja zdravil. Presojajo izbiro izdajanja zdravil (tudi s prikazovanjem kontraindikacij). Linda Hunt in sodelavke v kontekstu ameriške medicine ter rabi elektronskih pacientovih zdravstvenih kartotek ugotavljajo, da so kartoteke vsebinsko tako zastavljene, da dajejo prednost mnoštvu korporativnih, institucionalnih ter političnih interesov, hkrati pa ostajajo v ozadju za me- dicinsko prakso in procese zdravljenja ključni klinični po- datki o pacientu. Zaradi izpolnjevanj zapletenih obrazcev in vrste detajlov se zdravniki iz kliničnih strokovnjakov spreminjajo v administrativne delavce, pacienti pa v di- gitalne entitete brez osebnih zgodb, le s standardiziranimi obolenji in aplikacijami terapij (Hunt idr. 2017). Izsledki, ki bi jih povsem lahko prenesli tudi v naš kontekst. V pro- gramskih vrsticah so zapisane ideologije, interesi, vredno- te, kot je razvidno v nadaljevanju, navsezadnje tudi hitrost in časovnica delovanja. Kot sem že nakazala, rešitev eRecept morda tudi ni tako hitra, enoplastna in enostavna, kot se prikazuje v sklopu projekta eZdravje. Petra, 66-letna zdravnica specialistka, meni, da je bilo njeno delo pred uvedbo eRecepta hitrejše G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 50 Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc in enostavnejše. V tesnem sodelovanju sta z medicinsko sestri vzpostavili dodelan sistem izdajanja receptov, med pavzo je mimogrede opravila številne birokratske obve- znosti. Zdaj, pravi, je drugače: Toliko je rubrik, pa tako počasi vse poteka, pa sko- raj vse moram po dvakrat klikniti, da hodim eno uro kasneje iz službe, kakor sem sicer hodila prej celo življenje […] Sedaj, ko se na primer izdaja celole- tni recept, moram pa jaz tablete šteti, ker niso vse tablete enako pakirane. V enih je dvajset, v drugih trideset tablet […] Na tri mesece si že na hitro izra- čunaš. Za celo leto pa, en mesec ima osemindvajset dni, eden ima enaintrideset, eden pa trideset. Je kar malo več računanja. Potem pa še pacienti rečejo, da nima več, pa jaz vidim [v računalniškem sistemu op. a.], da bi moral še imeti, če je dobil za eno leto. In mislim, grem se tipkarico in računovodkinjo ali kaj, ampak jaz res nisem za to štiriindvajset let v šolo hodila, pa doktorat tudi nisem za to delala. Tako, da se mi to zdi skrajna degradacija: poleg tega, da mo- raš za vsako stvar petdesetkrat klikniti, pa na koncu je pa elektronski podpis, kjer moraš še šestič vnesti eno in isto številko.12 Glejte, to je višek mojih in- telektualnih sposobnosti in šestkrat udarim dvojko. In potem, ko grem ven [iz ambulante, op. a.], jaz se počutim kot šimpanz v živalskem vrtu. (Ustni vir 3) Počuti se ponižano. Z vpogledom v bližnjo zgodovino po- da analogijo, da opravlja delo na ravni nekdaj pogovorno imenovanega »zdravkomata«, samopostrežnega terminala, ki so ga ob prelomu tisočletja za nekaj let (od 1999 do okoli 2010) postavili v avle zdravstvenih ustanov za potr- jevanje veljavnosti zdravstvenih izkaznic. Petra s tem, da se zdravnike omejuje na birokrate, ki v računalnik vnašajo šifre in podatke, enkrat za zavarovalnice, drugič za Mini- strstvo za zdravje, tretjič za matično hišo, doživlja hudo degradacijo zdravniškega dela Izvaja se večji nadzor nad njihovim delom, kar med drugim omenja Jure, 46-letni zdravnik specialist: »Birokracija stalno narašča, vedno več je evidenc, vsak ima svoje zahteve, zavarovalnica svo- je, ministrstvo svoje. A pod pretvezo varnosti se povečuje tudi nadzor, to opažam« (Ustni vir 4). Javno je občutke, da se birokrati norčujejo iz zdravnikov in pacientov v Delu izrazil tudi Iztok Tomazin, dr. družinske in urgentne medicine, tudi direktor Zdravstvenega doma Tržič: Namesto, da bi pacienta zbrano gledal v oči med pogovorom in se posvetil njegovim besednim in ne- besednim sporočilom, danes pretežno buljim v ra- čunalniški zaslon, klikam in tipkam. Namesto, da bi kot včasih v nekaj sekundah napisal recept ali v par minutah napotnico (na papir!), porabim za to 12 V sistemu je več »varnostnih mehanizmov«, zato je treba pred izdajo recepta večkrat vnašati osebne šifre ter potrjevati označbe v elek- tronskem sistemu. mnogo več časa zaradi uporabniku neprijaznih ra- čunalniških programov in vedno novih birokratskih zahtev. Časa, ki je ukraden pacientom in zdravni- kom … (Tomazin 2017: 5) Z vpeljavo eRecepta je nastala dodatna, sveža nestabilnost v odnosu med zdravnikom in pacientom, če tako poime- nujemo oblike komuniciranja, pogajanj, primerjanj, ne/ra- zumevanj, podpiranj med dvema v terapevtskem procesu. Računalniški ekran postaja središče terapevtskega postop- ka, pogovorov je vse manj, trenutki očesnih stikov se skraj- šujejo. Prav tako je prej »nekaj vidnega« prešlo v nevidno abstrakcijo. Recept je bil list papirja. List z obliko, vonjem, osebnim podpisom zdravnika, ki je nosil simbolno težo terapevtskega odnosa. Pacient je ob odhodu iz ambulante prejel materialni dokaz, sporočilo in potrdilo zdravnika, njegova/njena intimna občutenja so postala legitimna. Re- cept je bil potrdilo zdravnika, da ima pacient »objektivno« bolezen ali težavo in potrebuje terapijo. Danes ob odhodu iz ambulante pacienti večinoma ne prejmejo nič napisane- ga. Simona, 46-letna zdravnica specialistka z večletnimi izkušnjami z zdravljenjem kroničnih bolnikov, opaža: Potem to, kar je z vidika pacienta moteče je pa, da nič ne dobi v roke. Ker prej si mu ti dal v roke recept in pri nas je pomembna še edukacija pri medicin- skih sestrah. Potem [ko je šel pacient od zdravnika z receptom do medicinke sestre, op. a.] je medicin- ska sestra rekla, aha, tukaj bi še enkrat preverila, kar vam je napisal zdravnik, in mu dodatno obra- zložila: aha tukaj imate napisan inzulin, tukaj imate te pripomočke, ki jih še rabite in s tem greste sedaj direktno v lekarno. Tako, da sedaj ta informacija pa- cientu, kaj vse ima predpisano in kako naj uporablja pripomočke ali jemlje zdravila, to pa nam manjka z eReceptom. Zdaj vse pojasnijo v lekarni. (Ustni vir 5) Tudi podpis je generičen, digitalen. O izginjanju simbol- nih dimenzij pisnega recepta Miha, 27-letni zdravnik spe- cialist, ugotavlja: Ja, izdajanje recepta se je spremenilo. Marsikdo morda tega ne bi priznal, samo pri sebi vem, da sem ob pisanju receptov imel eno zadoščenje kot zdrav- nik. To so mogoče ene zelo nenavadne stvari, ampak da si ti svoj podpis s tistim nalivnikom nakracal na recept. Na papir, ti si napisal tablete, ki bodo člove- ku odnesle bolečino, slabost, to je bil simbolni mo- ment, ki ga več ni. Zdaj pa rečemo, glejte gospa, vi ker pejte, vaš recept je v enem oblaku, lahko ga dvi- gnete v lekarni. Starejšim ni nič jasno. (Ustni vir 2) Navsezadnje bi omenila še koncept optimizacije časa. Go- vor o času je posredno ali neposredno mogoče slišati že iz vseh navedenih razmislekov. Čas, precizno odmerjen, nadzorovan, razdeljen na minute, celo sekunde. Optimizacija dela, racionalna poraba časa in skrajševanje postopkov postajajo prioritete oziroma se silijo v ospredje v političnih strategijah in javnih diskurzih o digitalizaciji G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 51 Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc in informatizaciji zdravstva. Ideologije tehnološkega na- predka pa tudi nazorno odslikavajo neoliberalni diskurz o optimizaciji časa, časovnih prihrankih ter večji produktiv- nost, kjer je izrazito stremljenje k hitrejši obravnavi paci- enta. Miha, že omenjeni zdravnik specialist, ki je sicer tudi tviteraš, tehnološki zanesenjak, pred leti je imel celo idejo o razvoju start-upa, a jo je opustil, po nekaj letih dela s pacienti pravi: Poglej, Jana, sem mlad zdravnik, zrasel sem v do- bi googla, tviterja, sem progresiven, a kot človek na prvi fronti vidim, opažam stvari iz drugačnega zornega kota. Vedno manj trzam na velike naslove, obljube na digitalne rešitve […] Izkaže pa se, da je realnost eno, ideje pa drugo. Tudi sam sem se že dostikrat vprašal, ali ima smisel, da gremo vedno višje, hitreje, močneje? […] Največ zadovoljstva pa dobim, ko mi je, tako kot danes, pacientka re- kla hvala, doktor, dejansko me je nekdo pogledal v oči, me poslušal. Zadnjič je doktor samo klikal, dal zdravila, in adijo. Zato mislim, da ni vse v tem hlepenju pa izboljšavah, hitrejši obravnavi, vse čim hitreje […] Ko delaš z rakavimi bolniki, se ti per- cepcija časa povsem spremeni … (Ustni vir 2) Ranljivost in nestabilnost digitalne dobe eRecept je le ena od že delujočih sistemskih informacijskih rešitev v sklopu nacionalnega projekta eZdravje. Načrtov je še precej. Čeprav Slovenija v geografskih, demografskih in drugih »parametrih« ne dosega meril resnejše metropole, vpeljevanje informacijskih rešitev v zdravstveni sistem ni nič manj zapleteno kot v drugih, večjih državah. Zgodbe o političnih ozadjih, kadrovskih težavah, merjenju moči, skritih interesih in monopolih informacijskih podjetij so si podobne v vseh okoljih. Tudi v Veliki Britaniji (glej Spletni vir 6), ki je ena vodilnih držav na področju informatizacije zdravstvenega sistema. Med drugim je Angleška zdravstve- na služba (angl. National Health Service) ena večjih jav- nozdravstvenih služb, ki intenzivno stremi k popolni »di- gitalni preobrazbi« sistema ter integraciji zdravstvenih in socialnih storitev (Spletni vir 7). V strategijah je v ospredju koncept »opolnomočenega« in »sodelujočega digitalne- ga pacienta«. Od leta 2016 velja uredba, naj zdravniki na primarni ravni zdravstvene oskrbe zagotovijo pacientom popoln dostop do podatkov v osebnem elektronskem zdra- vstvenem kartonu ter tudi možnost vpisovanja lastnih opa- žanj, komentarjev, kar naj bi med zdravnikom in pacientom spodbudilo razvoj partnerskega namesto paternalističnega odnosa (glej Lucivero 2017). Posamezni primeri občasno osvetlijo krhkosti, strahove in paradokse naše digitalne vsakdanjosti. Zgodi se lahko petek, 12. maja 2017. V medijih in med ljudmi je nastal množičen preplah, vik in krik ob globalnem kibernetičnem napadu, ko je izsiljevalska okužba ohromila delovanje ra- čunalnikov, zaustavila informacijske sisteme ter posledič- no ustavila stroje, onemogočila dostop do baz podatkov in delo v večjih transportnih, telekomunikacijskih, bančnih podjetjih ter javnih službah v okoli 150 državah. Ob na- padu so se odprle javne razprave o ranljivosti in napakah Microsofta, vmešavanju politike v nadzorovanje inter- neta, nekritičnem sprejemanju in zanašanju na delovanje informacijskih in komunikacijskih rešitev ter varnostnih luknjah v bančnih, javnozdravstvenih in drugih informa- cijskih sistemih, o varčevanju pri njihovi zaščiti, globalni moči interneta, veljavi in neodvisnosti elektronskih krip- tovalut in podzemljih interneta. Navsezadnje tudi o kiber- netskih vojnah. Kot reflektirano piše Lenart Kučić, med temeljne probleme informacijske družbe ne sodijo več le vprašanja zasebnih monopolov, ustvarjanja družbe nadzo- ra, pridobivanja zaslužkov in velikih koncentracij moči, temveč tudi (zlo)raba programskih vrstic, »ki postajajo vse bolj podobne jedrskim bombam in raketam« (Kučić 2017). Med tarčami napadalcev so bile vsaj v Indoneziji in Veliki Britaniji tudi bolnišnice. Zaradi začasnega zloma infor- macijskega sistema (ko tudi telefoni niso delovali) je med zaposlenimi in uporabniki Angleške zdravstvene službe nastal kaos. V več bolnišnicah in zdravstvenih centrih zaposleni niso mogli dostopati do zdravstvenih kartotek pacientov, med drugim so morali odpovedati napovedane operativne posege ter računalniško podprte zdravstvene preglede (kot so magnetna resonanca, računalniška tomo- grafija, rentgen in podobne). Pojavil se je strah pred zlo- rabo zaupnih zdravstvenih podatkov v osebnih kartotekah pacientov. Do vdora v zaupne podatke pacientov v tokra- tnem kibernetičnem napadu ni prišlo. V članku sem želela razpreti nekaj dimenzij in ozadij v procesu nastajajoče sinhronizacije digitalnega v medicin- ski praksi. Prikazala sem, da se enoznačne parole o zmanj- ševanju administrativnih ovir, pospeševanju postopkov in zmanjševanju napak ne preslikavajo v vsakdanjo prakso, niti jih ne moremo tako razumeti. Za navzven pragmatič- nimi idejami se porajajo številna vprašanja, manipulacije, nestabilnosti, dinamike ter preverjanja lastnih pozicij in preoblikovanje moči. Prav tako pa je vzpostavljajoča se družbeno-materialna medicinska resničnost vitalna, ranlji- va in odvisna od tehnologij. Zahvala Zahvaljujem se dr. Maji Petrović-Šteger za vodenje Bral- nega krožka sodobna antropologija. S premišljeno izbiro člankov ter z zastavljenimi vprašanji med razpravami je prispevala k razpiranju mojih teoretskih obzorij ter vrača- nju k raziskovalni etnografski senzibilnosti, ki jo je oskru- nilo večletno projektno delo, prežeto z nenehnimi časov- nimi stiskami ter obremenjenostjo s projektnimi rezultati. Prav tako se zahvaljujem dr. Uršuli Lipovec Čebron za pogovore in namige za izboljšave besedila. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 52 Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc Literatura AHLIN, Tanja: Anthropology of e/m-Health and Telemedicine: Time to Pay Attention. Anthropology news, 2016; https://pure. uva.nl/ws/files/2759348/178116_Ahlin_AN_ehealth_edited.pdf, 18. 5. 2017. BERSON, Josh: Computable Bodies: Instrumented Lige and the Human Somatic Niche. London in New York: Bloomsbury, 2015. BOELLSTORFF, Tom: Comming of Age in Second Life: An Anthropologists Explores Virtual Reality. Princeton: Princeton University Press, 2008. BOELLSTORFF, Tom: For Whom the Ontology Turns: The- orizing the Digital Real. Current anthropology 57 (4), 2016: 387–407. BOELLSTORFF, Tom in Bill Maurer (ur): Data, Now Bigger and Better! Chicago: Prickly Paradigm Press, 2015. BOELLSTORFF, Tom, Bonnie A. Nardi, Celia Pearce in T. L. Taylor (ur): Ethnography and Virtual Worlds: A Handbook of Method. Princeton: Princeton University Press, 2012. CANGUILHEM, Georges. Writings on Medicine. New York: Fordham University Press, 2012. CHUN, H. K. Wendy: Programed Visions: Software and Memo- ry. Cambridge, Ma in London: The MIT Press, 2011. COLEMAN, E. Gabriella: Ethnographic Approches to Digital Media. Annual Review of Anthropology 39, 2010: 487–505. ELIOT, Alice: The Makeup of Destiny: Predestination and the Labor of Hope in a Maroccan Emigrant Town. American Ethno- logist 43 (3), 2016, 488–499. ERIKSEN, H. Thomas: Tyranny of the Moment: Fast and Slow Time in the Information Age. London: Pluto, 2001. EUROPEAN COMMISSION: eHealth Action Plan 2012–2020: Innovative Healthcare for the 21st Century. Brussels: European Commission, 2012; https://ec.europa.eu/digital-single-market/ en/news/ehealth-action-plan-2012-2020-innovative-healthcare- -21st-century, 28. 4. 2016. HART, Keith: What Might an Anthropology of the Internet Look Like? [posodobljena različica članka z naslovom Notes Towards an Anthropology of the Internet. Horizontes anthropologicos 10 (2), 2004: 15–40]; Academia.edu, 2010; https://www.academia. edu/31080054/What_might_an_anthropology_of_the_internet_ look_like, 18. 5. 2017. HINE, Christine. Ethnography for the Internet: Embedded, Em- bodied and Everyday. London in NewYork: Bloomsbury, 2015. HORNBORG, Alf: The Political Economy of Technofetishism: Agency, Amazonian Ontologies and Global Magic. HAU: Jour- nal of Ethnographic Theory 5 (1), 2015, 35–57; https://www.hau- journal.org/index.php/hau/article/view/hau5.1.003, 10. 5. 2017. HORST, A. Heather in Daniel Miller (ur). Digital Anthropology. London in New York: Bloomsbury, 2015. HUNT, M. Linda, Hannah S. Bell, Allison M. Baker in Heather A. Howard: Electronic Health Records and the Disappearing Pa- tient. Medical Anthropology Quarterly (early view, online only); http://onlinelibrary.wiley.com/wol1/doi/10.1111/maq.12375/ab- stract, 20. 5. 2017; DOI: 10.1111/maq.12375. KELTY, M. Christopher. Two Bits: The Cultural Significance of Free Software. Durham in London: Duke University Press, 2008; http://twobits.net/pub/Kelty-TwoBits.pdf, 20. 5. 2017. KIRMAYER, J. Laurence, Eugene Raikhel in Sadeq Rahimi: Cultures of the Internet: Identity, Community and Mental He- alth. Trancultural Psychiatry 50 (2), 2013, 165–191. KNOX, Hannah in Antonia Walford (ur): Is There an Onthology to the Digital? Theorizing the Contemporary. Cultural Anthro- pology (spletna različica), 24. 3. 2016; https://culanth.org/ fieldsights/818-is-there-an-ontology-to-the-digital, 18. 5. 2017. KOZINETS, V. Robert: Netnography: Redefined (2. izdaja). London: Sage, 2015. KUČIĆ, Lenart. Vojna programskih vrstic. Delo (Sobotna prilo- ga), 27. 5. 2017, 32. LUCIVERO, Federica: Lessons about So-Called “Difficultˮ Patients from the UK Controversy over Patient Access to Electronic Health Records. Journal of Medical Ethics 19 (4), 2017, 374–380; http://journalofethics.ama-assn.org/2017/04/ stas1-1704.html, 13. 5. 2017. LUPTON, Deborah. The Quantified Self: A Sociology of Self- -Tracking. Cambridge: Polity Press, 2016. MBEMBE, Achille: Necropolitics. Public Culture 2003 15 (1), 11–40; http://publicculture.dukejournals.org/content/15/1/11.ci- tation, 20. 5. 2017. MILLER, Daniel. Tales from Facebook. Cambridge: Polity Press, 2011. MILLER, Daniel in Don Slater: The Internet: Ethnographic Approach. Oxford in New York: Berg, 2000. MOL, Annemarie: The Body Multiple: Ontology in Medical Practice. Durham in London: Duke University Press, 2002. NEFF, Gina in Dawn Nafus: Self-Tracking. Cambridge, Ma in London: The MIT Press, 2016. Maja PETROVIĆ-ŠTEGER: Spools, loops and traces: On etoy encapsulation and three portraits of Marilyn Strathern. V: Jeanet- te Edwards in Maja Petrović-Šteger (ur.), Recasting anthropo- logical knowledge: Inspiration and social science. Cambridge: Cambridge University Press, 2011, 145–164. PODJED, Dan: Google vas gleda: Način življenja in mišljenja v panoptični družbi. Etnolog 21 (11), 2011, 17–34. SANJEK, Roger in Susan W. Tratner (ur): eFieldnotes: The Ma- kinks of Anthropology in the Digital World. Philadelphia: Uni- versity of Pennsylvania Press, 2016. ŠIMENC, Jana: »dr. Google.com«. Etnolog 21 (72), 2011, 57–76. ŠIMENC, Jana: Alergična družba: Medicinskoantropološki po- gled na alergije. Ljubljana: UMco, 2014. ŠIMENC, Jana: mHealth and Self-Quantification in Health Pro- motion: Some Critical considerations. Informatica medica Slo- venica 21 (1–2), 2016 (v tisku). ŠUČUR, Maja: V Aksiomi razstava Jennifer Lyn Morone: Del- ničarka lastnega telesa. Dnevnik, 19. 5. 2017; https://www.dnev- nik.si/1042772351/kultura/vizualna-umetnost/v-aksiomi-razsta- va-jennifer-lyn-morone-delnicarka-lastnega-telesa, 20. 5. 2017. TOMAZIN, Iztok. Vrnite nam čas za paciente. Delo, 27. 1. 2017, 5. G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 53 Meandri medicinske antropologije Jana Šimenc VIRILLO, Paul. The Information Bomb. London: Verso, 2000. WARD, J. Katie: Cyber-Ethnography and the Emergence of the Virtually new Community. Journal of Information Technology 14, 1999, 95–105. Ustni viri Ustni vir 1: T., 39 let, oseba z dolgoletnimi bolezenskimi izku- šnjami, med drugim ustanoviteljica Facebook skupine za osebe z redko boleznijo, Ljubljana, 10. 3. 2017. Ustni vir 2: M., 27 let, zdravnik specialist, Ljubljana, 8. 12. 2016. Ustni vir 3: P., 66 let, zdravnica specialistka, Ljubljana, 10. 2. 2017. Ustni vir 4: J., 46 let, zdravnik specialist, Kamnik, 11. 1. 2017. Ustni vir 5: S., 46 let, zdravnica specialistka, Ljubljana, 7. 4. 2017. Spletni viri Spletni vir 1: European Commission, Directorat for health and food safety, eHealth policy; http://ec.europa.eu/health/ehealth/ policy_en, 16. 5. 2017. Spletni vir 2: Vse o projektu eZdravje; http://www.ezdrav.si/, 20. 5. 2017. Spletni vir 3: eRecept; https://www.infonet.si/erecept/, 20. 5. 2017. Spletni vir 4: MAZZINI, Miha. Zdravstvo, teorija in praksa (za- pis na blogu); http://mihamazzini.com/blog/sl/e-zdravstvo-teori- ja-in-praksa, 3. 6. 2016. Spletni vir 5: Facebook profil Stanko Pušenjak; www.facebook. com, 3. 2. 2017. Spletni vir 6: NHS = National Health Service: Connecting for Health; https://en.wikipedia.org/wiki/NHS_Connecting_for_He- alth, 12. 8. 2016. Spletni vir 7: NHS Digital; https://digital.nhs.uk/, 15. 5. 2017. Dubbing the Digital in Medical Practice We live in a so-called information society, or the digital era, dominated by the ideology of technological progress and tech- nological fix. Governments invest a large portion of public finances in various “digital” projects, and governmental strategic documents talk about content, inclusive, smart, and healthy cities with content, smart, and healthy citizens. In this particular historical moment, practices of digitalization and informatization thus represent a priority and tend to have greater value than other practices through which we create our living worlds. This ideology of technological fix fits well to the “Western” con- cepts of thought, where progress is understood as “natural” and technologies are interpreted as autonomous and independent objects that operate outside us (independently of human perception) and represent objective realities. The article investigates how tricky it is to transfer great promises, strategic plans, and perfectly-conceived computer structures (on paper) from the field of health care into our dynamic social reality. The author does not share the dystopian view over digi- tal changes in medical practice; neither is she proposing that implementation of new technologies in health care is necessarily damaging. She tries to look beyond the technical functioning and considers social implications of new technologies, which are both planned and unplanned. Beyond the outwardly pragmatic ideas evolve numerous questions, manipulations, instabilities, dynamics, self-questioning of one’s own position, and transformation of power. The author uses the ePrescription (an IT solution that is already implemented and operational within the Slovenian govern- mental eHealth project) as an illustration for some above mentioned dimensions and complexities of the emerging process of synchronization of the digital in the Slovenian medical practice. She demonstrates how physicians generally experience dissatisfaction with the instrumental approach that introduces changes “from the top down.” These changes champion an algorithmically determined and normative medical practice as well as concepts such as precision recording, control, financial savings, optimization of time and work processes, etc. These concepts are neither medical nor are they essential to medical and therapeutic processes and relations. Physicians experience their professional work is being reduced to bureaucratic and admin- istrative tasks in which algorithmically designed versions of medical reality are becoming coordinators of time and authorities on the content. In the case of ePrescriptions, algorithms establish the logic of thinking, sequencing, writing, and dispensing of medicines, and assess the choice of selected medicines. In conclusion, and with reference to the global cyber-attack in May 2017, where the targets included hospitals throughout the world, the author stresses the vulnerability of the socio-material medical reality that is currently brought into being.