Jugoslovansko šolstvo. (Govor g. državnega poslanca dr. Gregoreca v državnera zboru dne 17. februvarija 1896.) (Dalje.) Kar se pa liče nas Slovencev, naj naslednje povem: Glede na to, da bi na Moravskem 600.000 Nemcev dobilo svoje vseueilišče in da se je Njega ekscelenci sedanjemu naučnemu ministru vredrio zdelo premišljevati o ustanovitvi italijanskega vseučilišča, mislini, da smo Slovenci dovolj skromni in ne zahtevamo nič prenapetega, če želimo, da se bivSa pravna akademija v Ljubljani zopet ustanovi, in če zahtevamo, da se na graškem vseučilišču vsaj toliko ozira na nas, kakor na Italijane na vseučilišču v Inomostu. Na inomoškem vseučilišču se predava tudi v Halijanskem jeziku in sicer na vseh tfeli posveinih oddelliiri, tudi na zdraviškem. Kaj enakega zahtevamo tudi Slovenci na graškem vseučilišču. Ta visoka šola je namreč nam bližja in razun tega najbolj na jugu od vseh avstrijskih vseučilišč in ima potemlakern naraen, da ustreza potrebam prebivalcev južnih dežel in da je tudi temu primerno uravnana. Na nas Slovence so se v Gradeu prvikrat ozrli 1. 1813., ko so tamkaj ustanovili začasno učiteljsko stolico za slovenski jezik. To stolico so 1. 1834. na novo uredili ter za njo odločili 400 gld. stare veljave iz deželnega zaklada. L. 1867. je začel na tamošnjem modroslovnem oddelku g. dr. Krek kot zaseben učitelj prednašati o slovanskem jeziku in slovstvu; I. 1870. je postal izreden in 1. 1874. pa reden vseučiliški profesor. Nj. eksc. sedanji naučni minister je z odlokom od 2. aprila, štev. 11.734 blagovolil tamkaj ustanovili slovansko semenišče s 4 ustanovami, z učnimi sredstvi in plačo za vodstvo. Razun tega je nastavil izvrstnega učitelja slovenskega jezika in v proračunskem odseku izjavil, da bo skrbel za ustanovitev posebne učiteljske stolice za slovenski jezik in slovstvo. V svojem imenu in v imenu svojih slov. tovarišev se sedaj na tem mestu Nj. eksc. g. naučnemu ministru najtopfeje zahvaliujem za naklonjenost do nas, katero nam je v tem oziru pokazal. Vendar moram pripomniti, da sedanja ureditev graškega vseučilišča ne odgovarja današnjim potreban našega Ijudstva. Vedno bolj se kaže potreba, da se tudi na drugih oddelkih naj prednaša v slovenskem jeziku, posebno na pravoslovnem. Za vzgled naj omenim le to, da učne tečaje za babice v Gradcu morejo in smejo slovenske prosilke le tedaj obiskovati, ako imajo spričevalo o znanju nemškega jezika. Največja potreba za slovenska prednašanja pa se kaže na pravoslovnem oddelku. Uradnikov, ki bi bili popolnoma zmožni slovenskega jezika, vedno bolj in bolj primanjkuje. Sicer pa so bile na graškem vseučilišCu že davno slovenske pravoslovne učiteljske stolice, namreč od leta 1850. do 1854., katerega leta so je zopet zatrli. Dr. Krajnc je prednašal v slovenskem jeziku o državnem zakoniku, dr. Kopač o civilnem procesnem redu in dr. Škedl o kazenskem pravu. Tu se torej ne gre za nič novega, nego le za to, da to, kar smo imeli, zopet dobimo. Sicer pa je Nj. veličanstvo naš presvetli cesar in vladar že pred večimi leti dal najvišje dovoljenje, da se sme dotični izdatek postaviti vlproračun. Zategadelj stavim naslednji predlog: »Vlada se opozarja, naj misli na to, da se na graškem vseučilišču za predmete sodnijskega državnega izpita bivše učiieljske stolice s slovenskim učnim jezikom zopet ustanovijo, dokler se nekdanja pravna akademija v Ljubljani na novo ne ustanovi.« ¦''' Sedaj pa preidem na srednje Sole. Teh je bilo v preteklem letu 266. Od teh jih je 157 nemških, 58 čeških, 29 poljskih, 9 italijanskih, 4 hrvaške, 2 rusinski. Potemtakem pride ena srednja Sola na 53.000 Nemcev, potein na 94.000 Gehov, nadalje na 96.000 Italijanov, potem na 125.000 Poljakov, na 162.000 Hrvatov in na 1,550.000 Rusinpv; 200.000 Rumnnov in 1,176.535 Slovencev pa nima niti ene narodne srednje šole. V tem oziru se moramo ^osluževati italijanskih in nemških gimnazij in reajj| ah?se moramo zadovoljevati z dvojezičnimi učilišči -ali pa s paralelkami. Pri tej priliki' uaj pokažem na nenaravno stanje na Primorskem. Pri zadnji ljudski štetvi so tamkaj našteli samo 15.206 ljudij z nemškim občevalnim jezikom. Nemški jezik niti na Primorskem ni deželni jezik, vendar obstoji tam 5 nemških srednjih Sol, namreč v Pulju, v Trstu in v Goriei, dočim Slovenci in Hrvati nimajo niti one srednje šole ter morajo svoje sinove pošiljati v italijanske gimnazije in v nemške srednje šole. Slovanski dijaki imajo tam večino ter morajo zelo velike težave premagovati. Tisti, ki bivajo bližje nemškoslovenski meji, slišijo vsaj dostikrat ljudi nemški govoriti in je torej njih uho privajeno tujim glasovom. Tega pa ni na Primorskem. Bilo bi še lažje prenašati, ko bi naučna uprava tamkaj nastavljala domače učitelje in profesorje, ki bi lahko učencem pomagali v njih maternem jeziku in bi kazali naravno naklonjenost do njih. Ali to se ne zgodi, pač pa nasprotno. Tamošnji proiesorji, posebno na srednjih šolah v Gorici, prihajaio večinoma s severa, govore le nemški in to včasi v popolnoma nerazumljivem narečju. Svoje vzgojeslovno nezadostno znanje skuSajo zakrivati s prenapeto ostrostjo in s prevelikimi zahtevami, in reči moram, včasi s prav posebno neprijaznostjo, da ne rečem, s surovostjo. Edin veliki pogrešek v nemški nalogi že zadostuje, da učenec dobi dvojko in takim učencem še večinoma nočejo dovoliti ponavljalnega iz- pita. Tako je se zgodilo enkrat v Gorici, da so vrgli od 400 gimnazijcev 144, in od 265 realcev 128, to je 48 odstotkov. Zgodilo se je tudi, da je od 71 gimnazijcev v I. razredu jih le 7 prišlo v zadnji razred, od 53 realcev le dva. Umevno je torej, da so se zaradi tega italijanski kakor tudi slovenski poslanci v goriškem deželnem zboru pritoževali. Sicer je temu vladni zastopnik ugovarjal, pa so mu takoj dokazali resnico. To se mora spremeniti. Srednje šole na Primorskem se morajo tako uravnati, kakor to zahtevajo potrebe domačega slovenskega in italijanskega prebivalstva. Predlog proračunskega odseka, da se v Pazinu v Istri ustanovi hrvaška srednja šola, je ravno tako upravičen, kakor odklonitev Bareutherjevega predloga, da se opusti, ter dr. Mengerjevega, da se dvojezična nižja gimnazija v Celju drugam prestavi. Pri tej priliki izrekam ¦ večini proračunskega odseka najtoplejšo zahvalo, da se je tako moško potegnila za pravice slovenskega naroda. Bareutherjev predlog nasprotuje edino pravi avstrijski državni misli, namreč pravičnosti, ki enako ravna z vsemi narodi. 0 predlogu dr. Mengerja pa ni moči razpravljati, vsaj tako dolgo ne, dokler se mu ne posreči najti za novo učilišče v Celju mesta, nalašč pravim mesla, kajti srednja šola vendarle ne spada v kako vas ali trg, mesta pravim, v katerem se steka toliko prometnih cest kakor v Celju, in dokler se mu ne posreči doseči, da Slovenci, ko bomo zapustili Celje, lahko s seboj vzamemo okrajno glavarstvo, depozitni urad, davkarijo, notarijat, državno pravdništvo, okrajno in okrožno sodišče. Dokler se mu to ne posreči, ostanemo v Celju. Sicer pa zidamo tamkaj svoj »Narodni dom« in to z lastnim, v Celju pridobljenim in prihranjenim denarjem^ Pri tem nam niti ni prišlo na misel, da bi šli v ta namen kronšnjarit in beračit izven naše države, to prepuščamo našim nasprotnikom, večinoma odpadnikom, kateri sedaj za svoj »Studentenheim« po nemškem cesarstvu beračijo. Pri tej priliki bi rad povedal svoje mnenje o celjskem vprašanju. (Dalje prih.)