KATOLJgK CERKVEN UST.
„Danica" izhaja vsak pet8k na celi poli, in velja po posti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za eetert leta 1 gl. 30 kr. V tiakarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za (,ol itta 2 gl., začertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide ,.Danica" d»n poprej
Tečaj XXXVIII.
V Ljubljani, 6. susca 1885.
Ust 10.
Poglej na križ, zemlje terpin!
Poglej na križ, zemlje terpin! Na križu umira Božji Sin, Zakaj terpi, zakaj visi? — Iz^leiil da tebi zapusti.
Kako vračuje On za čert, Ti kaže, ko gre zate v smert, Ko Ga rotijo, ne roti; Ko Ga mučijo, on molči. —
Umirajoč v nebo On zre In prosi za sovražnike — „Odpusti Oče jim vse to, Ki ne vedo, kaj delajo.*
Razbojnik desni ko skesan Oberne k Njemu se solza o, Zveličar smili se ga koj:
danes v raju boš z menoj !"
Kako za Mater pa skerbi, Ko žalostna se tam solzi, Ne zabi na Njo sredi muk; O sin, o hči, kak lep poduk!
Učencu, glej! najljubšemu, Jo v skerb izroča Janezu, Mignivši s križa mu višin; Oj sprejmi,... „gledaj Mater, sin!M .
Zapuša Ga telesna moč, Obdaja zapušenja noč; A On zaupno toži še: „Zakaj si, Bog, zapustil me?"
Ko vso je sveto Kri prelil, Mar čudo, da je žejin bil? — Jaz »žejin sem !u veli na glas, O drage duše, bolj po vas!
Že blizo ura je devet, Oh tretja, kar visi razpet; Glej Oče, reče zre v nebo, Hešenje „je dopolnjeno."
Človeštvu milost da dobim, „Še v roke dušo izročim"
Ti serčno-ljubi Oče moj! Nagne glavo — končan je boj.
Oziraj se na križ. terpin! Ti s križa kliče Božji Sin : Če bodeš s križem mi sledih Boš v raju z mano čast delil.
Radodav.
Premišljevanje in molitve za m stanove.
(Dalje).
Jezusova ljubezen svete čistosti.
Oistost se po pravici imenuje naj lepši čednost, angeljska čistost, ker je ljuba Bogu in ljudem, ker človeka visoko povzdiguje in ga angelom enakega dela. Čistost namreč je v tem, da kristjan meseno poželenje berzda. Deviška in zakonska čistost —- obojna veliko truda, vojske in zatajevanja tirja, vsak odraščen iz lastne skušnje ve; zato je pa tudi — čisto in sramožljivo življenje naj boljši dokaz resničnega zatajevanjs. In kakor nam je vojak zato častitljiv, ker je v vojski veliko težav, veliko nevarnosti prestal in se hrabro bojeval, tako tudi čist človek zasluži občudovanje in spoštovanje, ker je gotovo, da bi brez vojske, premagovanja in truda ne mogel čist ostati. Ravno zavoljo te hude vojske je pa čistim posebno veselje v nebesih pripravljeno, da namreč povsod hodijo naj bližej za Jagnjetom in da pesem pojo, ktere nihče drugi peti ne more. Govoriti o čistosti samega Sinu Božjega, bi bilo prederzno, ker ni mogoč pri Njem noben madež. Zato ss. evangelisti od Jezusove čistosti naravnost skoro nikoli ne govorč in tudi naj hujši sovražniki se niso upali kaj nečistega mu prištevati. Sploh pa vidimo v celem Jezusovem življenji, kako nezmerno On čistost ljubi. Zato si izvoli za mater prečisto Devico Marijo, čisti mladeneč Janez Kerstnik mu pot pripravlja; čisti ženin sv. Jožef je njegov red-nik; čisti Janez Evangelist sme pri zadigi večeiji na njegovih persih sloneti; On, ki terpi med svojimi aposteljni lakomne, častiželjne, prepirljive; On ne terpi med njimi nobenega nečistnika! V čisti Veronikin pert vtisne svoj obraz, in svoje sveto telo pnsti le v čiste tančice . poviti. On sicer občuje z nečistimi, sprejema nečiste grešnice in tudi prešestnice ne zaverže: vse to pa le r
iz ljubezni do čistosti, ker jih je s tem pridobil in k čistemu življenju napeljal. Vsim ps brez razločka pri-poročuje to čednost, ko pravi: Blagor njim, ki so čistega serca, ker Boga bodo gledali! (Mat. 5, 8.)
Ker je tedaj Jezus to čednost ▼ svojem življenji tako silno ljubil, ker jo je tako gorko priporočal, vidimo in se učimo iz tega, kako je nam ta čednost po-trebna. Pa kako si jo pridobimo?
1.	Z begom in čujočnostjo. Dasiravno Jezus v svojem deviškem telesu ni čutil kakih skušnjav do nečistosti, se vender ni nikoli brez potrebe s kako žensko v pogovor spustil. In res je za čistost naj veči nevarnost v občevanji z drugim spolom. Zato modri Sirah svari pred takim občevaniem, ko pravi: Ne oziraj se po poželjivi ženski, da kje ne padeš v njene zadrege. Nikar ne sedaj k ptuji ženski in ne beseduj ž njo pri vinc. (9. pog. 3, 12, 13.) Tako občevanje z drugim spolom jih je veliko pogubilo. Ako ti je tedaj čistost ljuba, ogibaj se priložnosti, brez potrebe ne občevaj z drugim spolom, in beži pred nevarnostjo, kakor egiptovski Jožef. Tukaj je rešitev po besedah sv. Avguština res le v begu. Kdor pa misli, da se bo kljub temu, da nevarnost ljubi, čistega obderžal, se silno moti. Samson, David, Salomon so padli zavoljo žensk, kaj češ ti pričakovati, ki nisi tako močen kot Samson, ne tako pobožen kot David, in ne tako moder kot Salamon!
2.	S postom in zatajevanjem- Kdor svojemu mesu preveč streže, kdor ga preobilno pita in zaklada, se nečistosti ne bo mogel ustavljati; zakaj pisano je: Nikar se ne vpijanite z vinom, v kterem je nečistost (Efež. 5, 18) in v bukvah pregovorov: Ne glej vina, kadar je rumeno, gladko teče, na poslednje pa piči kakor kača. Tvoje oči bodo po ptujkah gledale in tvoje serce bo spačeno govorilo. (23, 31—33.)
3.	Z molitvijo in prejemanjem ss. zakramentov. Že Modri v modrostnih bukvah piše, da ne more drugač zderžljiv (čist in sramožljiv) biti, kakor če Bog da (8, 21.) Če se hočemo toraj čiste ohraniti, nam je treba goreče, stanovitne molitve, treba pa tudi podpore ss. zakramentov, posebno angeljskega kruha in tistega vina, iz kterega device poganjajo.
Molitev.
Z modrim spoznam tudi jest, da ne morem zderžen, čist in sramožljiv biti in gnade božje obvarovati; daj mi moč, da se slabih tovaršij skerbno ogibam, nepotrebne in prevelike prijaznosti z drugim spolom se varujem, da zmerno in trezno živim in tako hude, nečiste skušnjave premagam. Daj mi in vstvari v meni, o Bog ! čisto serce. da bom že tukaj vedno s teboj sklenjen, tam pa, da te bom gledal od obličja do obličja. Amen.
Mo£ brez vere — nesrečen mož.
m.
5) Nič bolj ne povišuje dobrote ki jo vživamo, nič bolj ne hladi terpkih skerbi, ki nas morš, nič bolj ue lajša grenkosti življenja, kakor radosti prijateljstva; one mirč, tolažijo človeško serce. A tudi teh radosti se oropa mož brez vere. Pregrehe, strasti, kterim je vdan, ga delajo nezmožnega za te radosti. Ker gospoduje pri njem sebičnost, napuh, hinavstvo, ker ga te vladajo in še druge hude strasti, po tem takem nimajo prostora pri njem miloserčni občutki, tihe radosti prijateljstva, tudi ne odicritoserčnost, ravnost, velikodušnost. Kar on imenuje prijateljstvo, ni druzega nič, ko studne spletke laskanja, prilizovanja, hinavčevanja, sebično izmenjevanje dobička, ki ga išče na tem potu prijateljstva, pa tudi le dotlej, dokler ga je kaj.
6)	Iz tega labko sklepaš, kako malo sposoben je človek brez vere, da čuti domače radosti, človek brez čednosti. Kako ga more veseliti izobraževanje iu od-gajanje svojcev, ker je to opravilo tako trudno, tako težavno, tako dolgočasno, tako neprijetno? Kako moro srečo svojih podpirati in pospeševati, ker je sam brez podpore, brez spodbuje, brez tolažbe, brez včre? Mu li ne bode branil pa tudi napuh, ponižati se do slabotnih in nedoraslih? Mu li ne bo to opravilo spodletelo, ker je prelenega, čmernega, odurnega, nejevoljnega, rev-skajočega značaja? Ali si ne bo sam ogrenil sladkosti plemenitega, vzvišenega, prevrednega tega poklica, ker mu manjka modrosti in čednosti in navdušenosti, pri-hajoče iz vere?
7)	Vidi se toraj, da mož brez vere, ki nima ne strahu in ne ljubezui do Boga in do čednosti, mora pogrešati naj plemenitejše, naj izverstnejše radosti. Kakšno veselje mu še ostane? Nobeno drugo, kakor počutno. Pa, dopuščajmo, da tudi tako lažnjivo veselje nekoliko zamori, razganja skerbi, da razvedruje duha, pomaga prenašati nadloge: vendar to le takrat velja, kader se tako veselje previsoko ne ceni, kader ni edino in naj prednejše veselje, kader se zavoljo njega ne zanemarjajo viši prave radosti, kader se ne vživa na škodo poštenja, čednosti, kader se ga poslužuješ zmerno. Vsega tega pa ni pri človeku brez vere. Razveseljuje se, da se raztrese, da moti samega sebe, da ne misli na svoje zanemarjene dolžnosti, da presliši očitanja vesti. Razveseljevanja svojega si ne preterguje s koristnimi opravki, da bi imel prijetno izmeno, temuč si pripravlja novega razveseljevanja, tako da mu naposled čustva oslabe, čutila otopč. In ker vživajoč radosti nikdar ne pomisli na dajavca, ker vživajoč jih ne pozna ne mere ne kraja; zgubi naposled vse občutje. Za temi nezmčrno vživanimi radostmi nastopi dolgočasnost, naveličanost, nejevolja, gabnost Serce se ne da več ž njimi napol-novati in omoteno, prenasiteno je, spregledanje se budi. Kako žalostno je stanje takega človeka po takem pre-dramljenju! Vžite radosti so minule, za više radosti pa je nepripravljen, nespreten.
8)	Postavimo še primšrljej, ki se gotovo pogostomo zgodi, da tacega človeka brez vere zadene terpljenje; kako nesrečen bo potem! Kaj naj ga upokoji? Nič ga ne more umiriti. Ne misel na Boga, kajti Bog mu je tuj, in misel nanj bi delala Btrah. Ne misel na svojo nedolžnost, ker sam dobro čuti, da tega terpljenja si je sam kriv. Ne misel na večnost, ker se je ne more veseliti, ni zmožen niti vreden veseliti se je; saj poprej v večnost še verovalni. Ne upanje, da ga bodo tolažili in mu pomagali sobratje, ker si ni zaslužil njih pomoči s koristnimi deli, z djanji prave ljubezni do bližnjega. S strahom in trepetom ga napolnuje misel na prihod-njost; težko se mu je povzdigniti k upanju, da se mu bo boljšalo stanje, ktero si je sam pripravil s svojim zlobnim mišljenjem, s svojim hudovoljnim ravnanjem. Oropan podpor, tolažbe, spodbudkov k upanju, čuti vso težo svojih nadlog in bolečin. Namestu, da bi mu bile stisne šola čednosti in božje dopadljivosti, ga pritiskajo na tla, ga vlačijo k razujzdanostim mermranja, nepoterpežljivosti, nejeverno8ti. obupnosti. Terpljenje ga poterjuje v napuhu, v neupogljivi terdokornosti, zapeljuje ga večkrat v nove krivice, v grozovitost, v naj malopridnejša djanja: vse to mu mora biti težko, zmeraj teže in teže. Naj bi se saj toliko zinodril, da bi se k Bogu obernil; to bi ga Še rešilo.	(Konec na»L)
Ali je liberalni časnik slab časnik?
„Slabi so vsi tisti spisi, kateri zaničujejo sv. vero, bodisi že njene nauke, njene služabnike, višje ali nižje,
ali njeno pokorščino ali njeno življenje, naj izhajajo v katerikoli obliki, ali pod katerim koli imenom". Tako pišejo belgijski škofie v skupnem pastirskem listu od 5. maja 1884.
Vsakateri katoličan, kateri je toliko podučen v verskih resnicah, da v6, kaj je po Božji volji in božji vredbi katoliška Cerkev; vsaki, kateri ve, kaj je sveta katoliška vera, kaj so od Jezusa Kristusa postavljeni mašniki, kaj so verski zakladi: mora spoznati, da je ravno rečeno gola resnica. Današnje liberalno časništvo je popolnoma onega značaja. Ali je morebiti še kaka verska resnica, katere ne bi bili ti časniki smešili, zaničevali, obrekovali, nad njo dvomili? Kdo najde kako kristjansko čednost, katere ne bi bili oni zasmehovali in zasramovali? Kateri stavek kristjanske nravnosti je tako sv&t, da bi ga liberalni časopisi ravno v nasprotnem pomenu ne bili razlagali? Ni ga tako svetega obreda v naši svetej Cerkvi, da ne bi bili metali vanj blata svojega sovraštva in zasmehovanja. Malo število listov nahajamo v zadnjih petih letnikih lista »Kolnische Zeitung" n. pr.. v katerih ne bi bili verski nauki na popolnoma napačen način razlagani, v katerih se ne bi zasramovali redovniki in drugi duhovniki, v katerih ne bi nahajali obrekovanja katoliških škofov, katoliškega ljudstva in katoliške cerkve? Težko bi bilo najti eno številko tega časopisa, da bi se v njem cerkev ne smešila. Prav pravično opisuje to skupni pastirski list švicarskih škofov od 1. 1873, ki pravi:
„Kaj beremo v teh časnikih? Enkrat so strašna obrekovanja duhovnov in redovnikov, spodtikljive pri-godbe, katere si poljubno izmislijo, samo da bi škodovali njihovemu imenu; drugikrat nahajamo v njih sto in stokrat preklicano historično laž, katero brez vse sra-možljivosti zopet objavijo; drugič je zopet zlobno razlaganje, ali boljše rečeno, pačenje verskih resnic; potem zopet zniževanje, zasramovanje in zasmehovanje svetih skrivnost; slednjič je večkrat tako rekoč zbirka mešanih brezbožnosti, katere taki listi ponujajo ljudstvu. Kakega odkritoserčnega in poštenega zavernjenja lažnjivih sestavkov zastonj iščemo v njih, ser prostora za take reči oni nimajo.
Nahajamo res tudi časnike, kateri se včasi hlinijo in tudi oziroma na cerkev milo pišejo, kakor je ravno omenjena „Kčlnische Zeitung*. Hlimba je ovčja koža, v kateri skriti volk skuša mnogo jih prevariti, da bi se število naročnikov ne zmanjšalo, ali se šc povikšalo; toraj po eni strani zaradi materijalističnih (grudomolj-skih) vzrokov, po drugi pa, da bi one oslepili kateri imajo še kaj vere, da bi jih potem bolj gotovo na svoje limanice vjeli. Ravno radi tega potuhnjenega delovanja zaslužijo taki časniki naj večjo grajo vsih poštenih ljudi: oni so naj slabejši in naj nevarnejši naši veri in verskemu Življenju.
Da ima liberalno časništvo nekristjansk, cerkvi sovražen značaj, da je duši na kvar in toraj slabo časni-Stvo, lahko razvidimo iz njegovega ravnanja proti verskim resnicam, proti očitnemu življenju in naredbam nafte svete Cerkve.
Liberalni časniki zatirajo in zaničujejo
vero.
Liberalni časopisi se bojujejo zoper verske resnice, katere mora sv. cerkev po zapovedi Jezusa Kristusa pridigovati in oznanovati vsem ljudem. Vendar ta boj izpeljujejo na različne načine. Deloma se to godi na poštčv všde, da bi vstrezali izobraženim, kateri so pa, kar zadeva katekizem, veliko bolj nevedni kakor marsikak vaški otrok. Zatoraj liberalni časniki hvalijo vsako knjigo, katera taji katoliško vero, božestvo Jezusa Kristusa, ali pa nauke in vredbe Njegove cerkve.
Oni občudujejo modroslovje, katero človeka ali obožava ali pa med živali prišteva, katero kristjanstvo in njega vero taji. Vsako krivoverstvo in vsak odpad od katoliške Cerkve cenijo kot junaštvo. Ni nam treba po-vdarjati, da neverne učenjake novejšega časa proslavljajo kot za može duševne prostosti, luči, in napredka. Ni treba nam spominjati, da so taki časniki nesrečne odpadnike prejšnih let hvalili za značajne može duha in vednosti! Še sedaj smo vidili, da so liberalni časniki zagovarjali razkolnike, z naj večjo navdušenostjo podpirali razkol ništvo; katoliške škofe so pa hudobno zasramovali in obrekovali, katoliški nauk zlobno in laž-njivo razlagali, samo da bi razkolništvu pridobili več priveržencev. Še zmeraj vidimo, da podpirajo, kar zadeva tako zvano „deržavno vero" in deržavno cerkev, in mogočno zatrobijo, kjer vidijo geslo: „Boj proti Rimu"! Papež, naj višji učenik in varh verske resnice in z njim vsi duhovni, so izrekli pred celim svetom, da nove pruske cerkvene postave ovi/ajo pravice in vredbe sv. vere, da je toraj tudi časnikom pregrešno take postave pospeševati, ker so božji volji in božjim postavam nasprotne. Po vsih delih sveta so katoliški škofje odobravali te izreke. Kaj so vendar liberalni časopisi nato rekli? Z grozno surovostjo so si prilastovali, da bolje umejo, kaj bi katoliški Cerkvi in katoliški veri bilo škodljivo, in kaj ne. Z nezmerno prederznostjo so ti brez-verski ali celo judovski pisači podučevali škofe v verskih resnicah, ko je vendar Jezus le škofe postavil za verske učenike. Nižjo duhovščino so pa skušali z obiranjem in obrekovanjem škofov zoper nje šuntati, samo da bi z lažnjivimi novicami in lažnjivim naukom katoliško ljudstvo slepili ter ga k odpadu pripravili. Ali zamorejo temu oporekati? Vsak lahko sprevidi, da se liberalni časniki povsod borijo zoper sv. Cerkev, katero bi radi zaterli.
Navadno se bojuje liberalno časništvo ne samo z orožjem, katero lažnjivo posnemajo ampak z zasramova-njem, z lažjo in pačenjem resnice. Znano je, kako so ti časniki smešili častenje presvete Marije Dev. kot zno-ljenje vstvarjenih reči! Vendar v6 vsak katoliški šolar, da katoličanje svetnike kot Božje prijatelje ljubimo in Marijo kot Božjo Mater častimo in jo za priprošnjo pri Bogu prosimo, da pa le Boga samega molimo. Tudi to nam je treba pomniti, kako so govorili liberalni časniki o čudežnin prigodbah in prikaznih, katere nahsjamo v katoliški Cerkvi od njenega početka. Naj povemo dogodek iz novejšega časa. Pred kakimi 25 leti se je Mati Božja prikazala revni pastarici blizo Lurda na južnem Francoskem, na mestu, kjer je sedsj krasna marmorna cerkev in kjer jib je od takrat že tisuče v naj strašnejših težavah in boleznih pomoč dobilo. Eden pisateljev pravi: „Vsaki, kedor je prigodbe v Lurdu pošteno opazoval, mora pripoznati, da na svetu ali ni resnice, ali pa da se je nebeška Kraljica Marija res prikazala revni pastarici Bernadeti Soubirou v skalni votlini blizo Lurda. Nam je pa zraven tega še to ne-overžljivo, da so sv. Oče poterdili čeznatornost dogodbo v Lurdu ... „Ali so pa liberalni časniki, vse to preiskovali brez predsodkov? Ne, gotovo ne! Preiskovanje takih reči nikakor ne gre liberalnim časopisom. Da so doslednji v svojem počenjanji, so vse brez razločka raz vpili zgoli za laž in goljufijo, enako nevernim judom, kateri so tajili vstajenje Gospodovo. Cela povodenj zasmehovanja in zasramovanja iz ust teh farizejskih časnikov je poplavila svet, češ, da je to »slepota lahkovčr -nega ljudst?&" in da vsak »izobraženec* (reci: razobra" ženec*) to spozo* za basni in pravljice. Res j«, d katekizem liberalcev nima odstavka o čudežih, pa fte tud kskega druzega odstavka ne! Kako navdušeno so pro-stomišljaški časniki hvalisali profesorja Virbova, moža
vede, kateri je rekel, da čudeži niso mogoči, da tudi se ne morejo goditi. Ali ni pa saj to čudež, da Vircho-vu in njegovim hvalisačem niso Se rogje 3rastli, ko tako neumno govcr6 in pišejo? Od začetka sveta pa do zdaj je splošna vera v nenavadne, čudežne dogodbe, vsi jeziki imajo to besedo; čudeži godili so se v stari iu novi zavezi: samo liberalni nočni čuki hočejo tajiti, da solnce sveti in greje po dnevi, ker sami po dnevi smerče in le po noči in v mraku hodijo na rop in zasmehujejo nje, ki jim o solncu govore!
Ako tedaj Cerkev z ozirom na kako društvo po-vdarja cerkveno veljavo, ima njena razsodba biti mero-dajavna vsakemu Katoliku, imel bi videti, da Cerkev ne ravna brez prernislika, brez prevdarka ali napačno, marveč naj bode prepričan, da so svetne koristi, katere ima soud pri takem društvu, pač slabo nadomeščenje za občestvo, zakramente in blagoslove sv. Cerkve; katolik bi imel pokazati pogum verskega prepričanja in terdno stati pri svoji vesti in veri. Ako ima veselje in mu prigovarjajo, da naj pristopi društvu, o katerem še Cerkev ni izrekla svoje sodbe, potem naj kot pameten in keršansk mož skerbno preskuša in naj ne pristopi, dokler ni prepričan v njega postavnem značaji.
Od društev naj Vas dalje odvračuje njihovo skrivanje. Naš Božji Zveličar je v tem sam dal vodilo, rekoč: „ Vsakdo. ki slabo dela. sovraži luč in ne pride na luč, da ne bi bila očita njegova dela. Kdor pa resnico spoštuje, pride k luči, da postanejo očitna njegova dela, ker so v Bogu storjena/ Ako se tedaj društva zagriujajo v temoto in skrivnost, postanejo sumljiva ter morajo še le dokazati, da ni nič slabega nad njimi.	(Dalje prih)
Monakovski postni list, kralj IJudovik in framasonski pobratimci.
Monakovski nadškof je za letošnji postni čas dal silo tehten pastirski list zoper framasone. Na Kralja Ljudovika samega je pisanje storilo tolik vtis, <ia je nadškofu naznanil veselo priznanje za to v resnici apo-stoljsko pismo proti framasonom. Kakor naznanjajo, je to tudi na časništvo napravilo velik vtis.
Pastirski ta list se zastavlja na papeževo encik-liko zoper framasonstvo od 20. mal. travna 1884 iu nadaljuje, kako je dandanašnji zveza framasonov na čelu vsih osnov in pehanj, ki se vzdigajo zoper CerKev, ter je z zagernjenim obrazom kolovodja zoper cerkvene vojne. Popisavši moč, obširuost in razdraženost te v mrak in čeruo noč zagernjene družbe pravi ualje: Kdor pozna svitlo vravnavo katoliške Cerkve v vsih njenih napravah, je vidil delo modrosti, zraven kterega je loža (framasonstvo) le mračna senca in zoperna spaka." Naj kdo o številu pravih framasonskih družnikov misli, kar mu drago, gotovo je, da število njih pajuašev in prosto-mišljakov vsaktere verste je veliko veče, kakor pa framasonov samih. Moč ni toliko v njih samih, kakor pa v njih mnogopanožnih zaveznikih. Duh skrivne zveze je duh novošegne nejevere, ki divja po svetu. Kar ni terdno vkoreninjeno v ljubijoči pokoršini do sv. Cerkve, to se klanja mogočnemu maliku duha časa; kar ne cvete in ne zdravstvuje v veri in ljubezni Sinu Božjega, vse tisto vene v sužnjosti morivne sape današnjega ateizma (brezboštva).
Ne le hudovoljnost zoper Cerkev, ampak tudi po-arešanje dobre volje do nje je znamnje odpada; tedaj slab sum zoper sebe obujajo tudi tisti katoličani, ki sicer nič ne počenjajo zoper vero in Cerkev, pa tudi za njuno pospeševanje čisto nič ne delajo, marveč po tem potu vspčhe verskih sovražnikov povsod pospešujejo. Bodi si govornik,
mož na višji častni stopinji, društvo, časnik: ne prenašajo radi očitanja, da so Cerkvi sovražai; ako pa se jim nikoli ne pozdl ziniti besedice za cerkvene in verske reči, ako nikoli ne pokažejo sočutja za prizadevanja in koristi svoje matere Cerkve: do tacih „brezbarvenihM ne tič-ne miŠev*) framasonstvo nedvomno ima več pravice, kakor pa Cerkev. (Tukaj naj tudi Aemona nekoliko postoji ter naj vest sprašuje!) Dosti vzroka, zakaj sv. Oče obilno razširjanje skrivne zveze in nevspeh tolikih nasprotnih prizadevanj papežev pripisujejo vnčmarnoeti tacih vernikov, ki niso ne krop ne voda! Dalje k tem nasprotnikom šteje pastinrca pa še silo nevčrcev in krivovercev, ki po vsih krajih in konceh zemlje obdajajo sv. Cerkev, ktera pa od ravno omenjenih merzlih ljudi nikoli nikjer ni pošteno podpirana, temveč je od časa do časa preganjana do kervavega mučenstva! In vse to človeka živo spominja na strahotno zvezo dednih sovražnikov zoper otroke Božje ... Ti mlačni verniki so moči, vedno zmožne za zvezo s framasori, in ki zdaj tu zdaj tam v očitni edinosti z njimi skupaj delajo (n. pr. možje, ki so odpadniku Dollingerju adrese pošiljali, ali sploh slavo zatrobijo vsakemu počenjanju, samo ako začutijo da meri zoper katoliški uk ali nravo). Pastirski list nadalje pojasnuje papeževo okrožnico o osnovah in namenih framasonov pa njih vspehih, k sercu žene vernikom pokoro, dobre dela in rabo pomočkov, ki so jih sv. Oče zoper framasonstvo vernikom priporočili.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (K postnim govorom.) Izverstne govore je imel P. Hiinner zopet 25. in 27. svečana, pa 1. in 4. sušca. Tvarine so bile: 1. Kako je Jezus človeštvo spravil z bojevanjem za tukajšno življenje. 2. Kako je spravil človeštvo z bojevanjem za prihodnje življenje. 3. Sprava s terpljenjem tega sveta. 4. Sprava s tako imenovano srečo hudobnih in nesrečo pravičnih. Kar zaueva borbo za življenje tukaj je govornik na pervo omenil, kako so se opekli posvetnjaški modrijani, ki so ^terdili ali še terdijo, da vse življenje na svetu ui bilo in ni druzega, razun neki boj, pehanje za svoje bitje, za življenje, češ, da eno pride, drugo gre in s tem je vsega konec! Ko so pa študirali in preiskovali, so prišli do prepričanja, da svet ni bil zmeraj, da se je moral začeti, in s tem tudi. da je moral svet neskončno modrega začetnika imeti. Ta pa je gorka za brezverce, ki bi radi utajili Boga, stvarnika in sodnika. Vjeli so se zoper svojo voljo.
Poslušavcev polno in zmeraj več. Moč in tehtnost premišljevanj one v majniku ne le dosega, ampak tudi še presega. Velikost odrešenja, milosti in dobrote Božje sije iz vsih govorov.
Iz Ljubljane. (Misijon v Rumuniji in f nadškof Paoli.) Preteklo soboto so milgsp. stolni prošt. Jož. Zupan v šenkiavški zakristiji kazali pisanje, ki je prišlo z Dunaja od nadškofa Ign. Paola s prošnjo vred za kake darove v prid katoliškega misijona v Bukarestu. Darovi so se zbrali in pridjanih je bilo tudi nekaj zbirk „Zg. Dan." za ta misijon; precej zveččr tisti dan pa smo brali v „Vateriandutt, da nadškof Paoli je na Dunaju umeri za mertvudom .. . Tako tedaj je človeško življenje! — „Vaterland" 1. sušca toraj je vsled tega naznanil, da vsi darovi za semeniše v Bukarestu naj se nadalje pošiljajo P. Basiliju Laurenzi-u, C. P., predniku nadškofijskega katol. semeniša v Bukarestu. (P. Basi-lius Laurenzi, C. P., Praeses des erzbischofl. Priester-
*) Op. V jugoslov. narečji je miš „generis masculini," kar tudi tukaj ni brez pomena.
eeminars, Archiepiscopia catbolica, in Bukarest.) Pridevek k Paolovemu pismu se glasi:
Z dovoljenjem in blagoslovom našega sv. Očeta Leona XIII: evo me s prošnjo za pomoč od keršanske ljubezni do bližnjega mojemu misijonu v Rumeniji! To potovanje je četerto in bode pač tudi poslednje onih, na katere sem se podal odkar sem zvuljeu za škofa tega misijoaa leta 1870 iz istega namena. Mili darovi, katere sem dobival, so mi pripomogli, da sem vstanovil 20 šol, mnogo cerkev v različnih krajih pozidal, in sled-Djič sozidal tudi našo veliko katedralko, v kateri so se mesca svečana tega leta pričele božje službe. Naj večje delo je pa sozidanje seminišča, iz katerega je do sedaj prišlo 21 svečenikov. Vsi ti mladi misijonarji razven enega samega, katerega je Bog po svoji previdnosti k sebi poklical, delajo s hvale vredno gorečnostjo in z dobrim vspehom v tem delu Gospodovega vinograda.
Da bi mi tedaj bilo možno te dela še bolj dover-šiti, kličem na pomoč darežljive kristjane. Pred vsem mi je na tem ležeče, da bi se semenišče prestavilo v drugo hišo pri katedralki. Kajti vse svete opravila v katedralki zveršujejo seminaristi in profesorji bogoslovja, kamor morajo hoditi po celo uro daleč, Čeprav po slabih potih, toraj tje trudni prihajajo. Ko je nadškof Paoli te reči razložil sv. Očetu papežu, so mu 11. kim. 1884 po kardinalu Jakobini-ju podelili sv. blagoslov k doveršenju tega dela in profili so, naj bi Vsegamo-gočni spremljal nadškofovo popotvanje s svojo milostjo in dodelil, da naj bi bilo prizadevanje za tako svet opravilo naj boljšim vspehom kronano.
S Češnjic se strašne reči poročajo, kako so bližnjih krajev ponočnjaki prav po tolovajsko prišli na neko svatovšino, ondotne fante napadli in mesarili s kolmi, pa župana ubili, ki jih je šel mirit! Po več krajih se mora ženin o tacih prilikah odkupiti z velikim zneskopa denara od po nočnih vranov, da po živinsko pijejo in so potlej lahko še bolj zverinski. Pošteni ljudje so že vsi prestrašeni zarad zverinskih ponočnjakov. Koliko bojo zopet sodnije imele opraviti s takimi klavci, ki bojo po ječah posedali, na nove pregrehe mislili in s pojedanjem zopet deželo oškodovali. Namesto v ječo naj bi take kervoloke poslali zoper Mahdija v Atriko, naj se z njim pretepajo in maščujejo našega konzula, ki ga nam je černa derhal potuhnjeno umorila, kakor uni grozoviteži Češnjiškega župana. Svatje pa bi zlasti v tacih krajih, koder so žganjarije in ponočnjaki, prav storili, da bi poroko samo v cerkvi opravili natihoma, vse drugo opustili, ker si sicer niso življenja svesti. Kdor nima občutka za mirno življenje med olikanimi ljudmi, naj gre med divjake, ki so njegovi pajdaši!
V Ternovem pri pokopu ondotnega dekana 3. t. m. bilo je duhovnov 23, med njimi 3 njegovih sošolcev. Pogreb je vodil ranjkega tovarš č. g. Martin Povše, župnik v št. Jurju pri Kranju; cerkveni govor je imel kapucin P. Avguštin. Ko je v imenu ranjcega g. dekana se poslavljal od duhovnih tovaršev in potem od vernih faranc.v, je bilo toliko ihtenje po cerkvi, da je mogel govornik zelo glasno govoriti, da so ga mogli razumeti. Počiva njegovo truplo zraven njegovega prednika, ranjkega dekana Štruceljna — komaj 25 mescev je preteklo med obeh smertjo. Po dokončanih cerkvenih opravilih so mu še ondotni pevci prav ginljivo nagrobnico zapeli. Obilo številna množica ljudi je pričevala, kako priljubljen je bil ranjki gospod dekan, ki je bil pred 15 leti že duhovni pomočnik v Ternovem, in je želel še veliko časa delati v vinogradu Gospodovem. Pa — dasiravno poprej terdne in močne postave — je zadnje dni tožil, da ga v persih tiši, in če tudi še ni bil tako hudo bolan, je vender prosil, da so ga v saboto (28. sveč.) dopoldan previdili s svetimi zakramenti za umirajoče, potem je 1.
sušca zjutraj dušo izdihnil. Bog mu daj plačilo tam v nebesih za njegov trud v vinogradu Gospodovem, v*im pa naj bo opomin: da ne vemo ne ure in ne dneva, kdaj Gospod pride. Ranjki je bil rojen v Predvoru 24. grud. 1833, posvečen pa 1. 1859. Kot dekan je bil v Ternovem 1 leto in 5 mescev, poprej kot kaplan pa blizo 9 Ičt. R. I. P.
V Zeleznicih je te dni prežalosten konec storil mlad divjašk ponočnjak in hrust iz bližnje soseske, ki se ga je vse balo zarad njegovih grozovitost. Poslcdujič se je ustavil tudi še celo žendarju, in mu boje bajonet s puške stergal ter ni dal drugač miru, daje orožnik za njim streljal in ga nehote zadel v glavo, vsled česar je ne dolgo potem umeri. Sreča in skoraj čudo je bilo, da se je še nekako spovedal in zaupljivo z Bogom spravljen umeri.
Iz Amerike, Perham, 6. svečana, 1885. V novem letu je nas nenavadno razveselila: „Velika Pra-tika* iz Kranjskega, ki je nas obiskat prišla v društvi deseterih. Hvala neimenovanemu dobrotniku! Vsaktere novice iz ljube domovine nas vselej razvesele.
Posebnosti iz poluonočne Minnesote ravno ne vem. razun kar Ti vsaktednji „Wandererw donaša, ki ti ga pošiljam in mislim, da ga tudi dobivaš.*) Pristavim samo, da smo imeli prav hud zimski mraz. Od Božiča do Svečnice, razun par dni, smo tukaj navadno imeli mraza po 26 do 46 stopinj Fahrenheitovih. Novega leta dan n. pr. jih je bilo 42; ko sem se peljal popoldne k eni podružnici, da bi tam drugi dan maševal, sem imel viuo za sveto mašo v steidenki dobro zavito v culici; samo uro daleč sem se peljal, ali vino je bilo v led spremenjeno in steklenka se je bila vsa razpočila. Potem led vzamem, pri peči stajam, in zopet vina dobim — komaj dovelj za sveto mašo. Tako se nam tu godi po zimi. Cerkev svetega Jožefa, kjer stanujem, je 75 čevljev dolga in 40 čevljev široka, in moramo ob nedeljih kaki dve uri pred sv. mašo dobro kuriti v dveh velikih železnih pečeh, in v majhni železni peči v zakristiji, predno zamoremo Božjo službo pričeti. Med tednom navadno v majhnih kapelicah mašujemo, da se moremo ložej in hitreje ogreti. Posebno nas je tukaj razveselilo, ko smo brali, s kako veliko slovesnostjo, vdanostjo in navdušenjem, z resnično cerkvono gorečnostjo ste verli Kra-njeci sprejeli in vmestili svojega, od Boga poslanega vla-dika, prezvišenega pastirja neumerjočih duš. Vivat ad multos annos!
S pri8erčnim pozdravom
Jožef Buli, misijonar.
Izlet v Betlehem.
(Konec.)
Popisati moram zdaj pa še Jezusove jaslice in druge podzemeljske kraje, ki smo jih posebej obiskali in ogledali. Iz kapele sv. Katarine ali latinske cerkve, kakor sem že rekel, deržl pot mem raznih svetih prostorov v duplino Jezusovega rojstva. Kakor v Jeruzalemu k svetišem, tako imajo tudi tukaj oo. frančiškani skoz leto vsak (lan procesijo k mestu Zveličarjevega rojstva ter po naj imenitniših svetiših molijo in pojejo.
Gremo tedaj skoz vrata iz cerkve sv. Katarine po 20 stopnicah v zemljo in pridemo do groba sv. Evze-bij a, učenca in neločljivega tovarša sv. Jeronima, ki je bil doma iz Kremone na Laškem in je eno ieto po smerti sv. Jeronima v Betlehemu umeri (1. 421). Dalje gremo nekoliko v stran k grobu sv. Jeronima; potlej
*) Redovno prihaja; prav serčna hvala, kakor tuli dragim gospodom za druge tednike.	Vr.
k oltarju svete Pavle in njene hčere sv. Evstohije, ki •te bile svoje dvore in bogsstva v Rimu zapustili ter ste pri jaslicah Gospodovih živeli edino za Bog& in njegovo poveličevanje. Med drugim ste bile vstanovile tri ženske samostane na Betlehemskem. Ogledali smo potem sobico z altarjem, kjer je cerkveni učenik sv. Je-ronim kacih 38 I6t pokorš se premišljeval, molil, sv. pismo prestavljal in razlagal, pa gotovo ne v pomenu kakor dandanašnji liberalci. Pri tem altarji sem imel srečo tudi sv. mašo opraviti, in to me posebno veseli, ker od davno žo imam prav posebno češenje do tega včlikega učenika. Nato se vernemo nazaj proti severu k altarju nedolžnih otročičev, pod kterim je jama, kamor so bile neki njih koščice spravljene. Posledojič je Se altar sv. Jožefa, meni se, da na tistem mestu, kjer je dobil od Boga povelje: »Vstani, vzemi Dete in njegovo mater in beži v Egipt.*
Grede od altarja sv. Jožefa še precej stopinj dalje stopimo v naj imenitniši kraj v Betlehemu, namreč v kapelico Žveličarjevega rojstva, hlevec ali štalico. Ta imenitna štalica je od večera proti jutru nekako 20 stopinj dolga in 5 stopinj široka; skrivnostni traji so na koncu proti jutru, ki je nekoliko širji. Ondi je pervič mesto rojstva, nad kterim je greški altar. Pod altaijem je v zvezdi na podolgovati marmorni pleši latinski napis: Hic deVirgine Maria Jesus Christas natus est. Tukaj je bil iz Marije Device rojen Jezus Kristus. Ta altar, kakor že latinski napis priča, je bil v posesti katoličanov, pozneje pa so ga jim vzeli razkolniki, kakor toliko druzih svetiš, in latincem še maševati ne puste na njem. Tako pa so razkolniški greki prenapeti, da so bili 1. 1847 zvezdo z latinskim napisom s silo iz tli izderli, da bi bili latinski spominek pokončali, ki je očitna priča, da kraj gre latincem in ne grekom; toda sultan je ukazal na svoje stroške plošo z napisom nazaj vdelati, samo da je zdaj zvezda na okrog iz raznobarvenih kamničev, in ne iz srebra, kakor poprej. Temu altaiju nasproti proti jugu so jaslice, v ktere je bilo božje Dete položeno ko so ga pastirji molili. Te jaslice so dolbina v živi akali, prave jaslice pa, ali kar je bilo lesenega, so bile L 642 prenesene v Rim in so zdaj v cerkvi Marije Snež-niče. Vse te jaslice pa so petere skupaj sklenjene deske, očernele od starosti, ki jih je bila cesarica Helena a srebernimi plošicami obdala. Premajhen in prenizek je ta prostorček, da bi se aa njem maševalo, torej imajo latiuci le malo dalje od g eškega altarja stoj lastni altar ss. treh Kraljev, kjer so tfodri od Jutra Zveličarja molili, in na kterem tudi mašujejo. Ta dva kraja sta tedaj naša in tukaj sem tudi je*t maševal. Vse naše svetiše je za 3 stopinje nižej, kakor drugo. Vse svetiše je z mnogimi svetilkami razavitljevano, ki gorijo noč in dan. Sicer so tla in stene te pečine oblečene z marmorjem. Stene s poveršjem so k temu še ogernjene vse skozi s preprogami, ki so pa že močno ostsrele, toda razkol-niška nevošljivost ni dopustila katoličanom, da bi jih bili z novimi domestili. Kolikor z veči pritežnostjo pa katoličani v Palestino in potem do naj imenitniših svetiš prihajajo, s kolikor veči silo se jim jemljejo svetžša, toliko dražji jim je spomin na nje bil, je, in bo do konca sveta. Drugi izhod in vhod v kapelico Kristusovega rojstva so dvoje stopnice iz greške cerkve v tla, kterih ene jsutjo 16, druge 13 štapelj. Po teh namreč se navadno hodi v to svetiše. Ven gredč smo ogledali greško cerkev in tudi njeno prezbiterijo za altarjem, ki je nekako podobna korom za altarjem po kapucinarskih cerkvi h. Začnem pa ondi pregledovati knjige in najdem med drugimi tudi prelepe mašne bukve v cirilici; božja služba se namreč zaporedoma opravlja v cirilskem, greškem in arabskem jeziku. Serčoo bi me bilo to veselilo, ko bi
bili greki zedinjeni; razkolništvo pa vse skali. Tod s kar zdaj ni, gotovo enkrat bode. Greški duhoven iz Rusije je bil priljuden; pravil je, da je že 15 let tukaj. Spet tedaj se nam na to izhaja, kakor so nas mil. škof Slomšek naučili: „0 sveta brata Ciril in Metod: za na* Boga prosita!" — Tudi nekaj drazih podob smo ondi vidili.
Desetega mal. travna sem sv. mašo opravil na vse zgodej v podzemeljski votlini sv. Jeronima in sicer zn nekega bolnega otročiča v Ljubljani. Že o poli šestih namreč nam je bilo peš odriniti proti večeru k sv. Ja-nezu v pušavi. Britko mi je bilo zapustiti Betlehem, tako prijazno mestice, ki kaže na svojem obličji veselje, kakor Jeruzalem žalost. Še enkrat naj torej pristavim, da vse v Betlehemu se mi je zdelo „dobre volje,0 celo otročiči na maternem naročji se sladko posinehujejo, veči dečki pa skakljajo v pisanih in rudečih haljicah kakor kardioalčki, in to se jim kaj lepo podaja; Bog jih ohrani nedolžne!
Razgled po svetu.
Rim. Poslanstvo 120 oseb iz francoskega obert-ništva je bilo 24. sveč. pred sv. Očetom. Zastopali so obertne početja po vsem Francoskem, njih nad 500,000, Bili so sprejeti z naj večim blišem pričo mnogih kardi-nalov, nadškofov, škofov in druzih odličnjakov. G. Andrč je prečital prekrasno adreso, na ktero so sv. Oče navdušeno in obširno odgovorili. S posebno zadovoljnostjo, rekli so, sprejmemo izraz tako globoko-keršanskih občutkov, knkoršne ste, preljubljeni sinovi, Nam zdaj naznanili. Živo nas veseli to novo versko skazovanje francoskih katoliških delavskih družb. To početje je vse hvale vredno ... Prestrašeni od nerčda in zmešnjav, ki so se izcimile po rovarskih naukih v mislih in nravih, ste sklenili v luči keršanskega uka premišljevati velike družbinske resnice in jih prav pridno razširjati med obertniki. Pripričali ste se, da nesreče, ktere tlačijo posebno družine tč (rokodelske) verste, imajo svoj izvir narbolj v opušanji keršanskih opravil in v vpljivu kužljivih naukov.
Dalje omenjajo, kako grozno zabrede delavec, kteri si več v veri ne iše podpornje in tolažila. Čestitajo jim torej, da si prizadevajo delavske družine zopet k keršanskemu življenju zaverniti. Prekucuhi se delavcev poslužujejo kot orodja za svojo častiželjnost, jih golju-fujejo z obljubami, prilizujejo se jim, ker govorč o njih pravicah, molči pa o njih dolžnostih, hujskajo jih zoper posestnike in bogatine, poslednjič jih stermoglavijo v prederzne početja, pri kterih pa se le kolovodji okoristijo.
Cerkev Kristusova tako ne dela. Kakor ljubez-njiva mati iše le srečo svojim otrokom in za njih nesrečo ima le ona edino pravo zdravilo; ona aama ima skrivnostni pomoček za težavne družbinske vprašanja, ki svet zdaj pretresajo. Sv. Oče sami so o raznih prilikah kazali na te pomočke, na nekdanje delavsko družbe (efehe) in edinosti, ki so pod vpljivom sv. Cerkve tako lepo teknili v duhovni in časni prid ubogih delavcev. Za odrejo otrčk, za bolne, za nesrečne, za stare — za vse je bilo v ljubezni oskerbljeno. Delavcem dalje priporočajo spoštovanje, pokoršino, zvestobo in vdanost pri delu; mojstre spominjajo, da kristjanje vsih stanov so bratje v Jezusu Kristusu, da pravica mora gospodovati v vsih njihovih djanjih, da mora po-hlevnost in ljubezen mečiti njih ukaze in svarjenja. Sv, Oče dajo upanje, ia s takimi lepimi napravami, kakor je ta njihova, bode jenjala bratomorska vojska, ki svoje dni ni bila znana, zdaj pa tako strašne razdjanja dela. Pričujoče pohvalijo, da oni so s svojimi napravami
tako zboljše vanje že pričeli, naj v takem duhu dalje delajo, se zedinjajo, zlasti za mladinsko lepo odgojo skerbijo .... in v dosego tega blaženega namena njim, Hjih družinam, tovaršem podelijo aposteljski blagoslov. —
Obletnica Leona XIII. 20. sveč. se je obhajala obletnica nastopa Leona XIII na papeški prestol. »Osserv&tore Romano" je o tej priliki našteval velike dela in zasluge Leona XIII v tem kratkem času njegovega vladanja. Poganjal se je namestLik Kristusov za svetno oblast papežev v duhovitih okrožnicah, poslanicah in ogovorih. Branil je družbinstvo zoper brezbožnike, ki so s kovanimi postavami zakon razdirali. Poganjal se je za čast in varnost rimske Propagande, ktero je Napoleon I imenoval nsj bolj občudovanja vredno napravo sveti. Z apostoljsko odkritoserčnostjo se je uperl framasonstvu, temu sovražniku Cerkve in deržave. Ob času kolere je kot oče narodov skazoval zarčs očetovsko in keršansko ljubezen In brez ozira na narodovnost je s podpiranjem tolažil od kolere zadete na Laškem, Španjskem in Francoskem. Na Jutrovem za zopetno zedinjenje gerške z rimsko-kato-liško cerkvijo. Časnikarjem Francije, Španije in druzih narodov daje ravnila za njihovo obnašanje. Veliko stori, da se molitev sv. rožnega venca presv. M. Dev. bolj spoštuje. Njegovo delo je pogodba s švicarskim kantonom Tessiuom; obnovljenje diplomatiške zveze z Belgijo, dolgo in mučno prizadevanje za verski mir na Pruskem. V Aziji, Afriki in Ameriki si je pridobil ne-izbrisljivo hvaležnost kristjanov, ker je katoliško vero razširjal in vterjeval zveze s perzijanskim »šahom" in drugimi vladami. Znamenita je tudi vstanova češkega kolegija v Rimu, obnovljenje škofovega sedeža t Kartagi, podpiranje misijonov vesoljnega sveta, skerb-Ijivost za znanstvene nauke, vseučiliše, ki se vstanovjja za frančiščkanski red v Rimu. Slovani in drugi narodi ne bodo pozabili obilnega romanja v papeževo mesto pod Leonom XIII.
London. Nedavno se je iz Indije na Angleško vernil indiški namestni kralj marki pl. Ripon, kteri je katoličan, kakor je znano, pa ne le po imenu, ampak junaški djanski vernik. Vsi angleški katoličani so zarad tega na nogah in napravljajo velike slovesnosti Riponn na čast Pri slovesnosti, ki jo je undan napravila »katoliška britanska unija," je bilo pričujoče skoro vse katoliško plemstvo, pa kardinal Manning in pet druzih škofov. Vojvod Norfolš« je povdarjal v napitnici do Eipona, da sedanje angleško posta vodajatvo v nasprotji s prešnjimi hudimi časi dopušča katoliški Cerkvi obširno mero svobode. Ripon v odgovoru je pripovedoval svoje dogodbe v Indiji oziroma na ondotni stan katoličanov. S presunljivimi besedami je popisoval darežljivo 4janje škofov in mašnikov, delavnost pobožnih družb v lajšanje človeške rčve in zlasti trud redovnikov, za razširjanje višji olike, imenito jezuitov. Malo pred svojim odhodom je obiskal njihov Frančišk-Ksaverjev vstav v Bombaju, v kterem ga je sprejelo 3000 prešnjih in sedanjih gojencev. Tudi je počastil predrage svetinje velikega indijanskega aposteljna Frančiška Ksav. Opominjal je pa tudi angleške katoličane, naj posebno ču-jejo, da se jim pridobljene politiške pravice ne prikrajšajo. (Ker se govori o menjavi ministerstva na Angleškem, kdo vč, če pa ne pride kak tlačivec katoličan-stva na Gladstonovo mesto?) Kardinal Manning je preslavljal Ripona kot poštenjaka, ker je imel serčnost svojo vero brez strahu skazovati in je s keršanskim junaškim duhom prenašal obilne psovanja nevrednega časništva.
V Juuan-u, kakor piše francoski list »Missions-Catholique8," je več stotin katoličanov poklanih, in to po skrivnem povelji kineškega namestnega kralja. — Žalostni nasledki francosko-kineške vojske.
Amerikan8ke novice. MladimašnikP. H. Bowe, konec rožnika 1884 še le posvečen, je v Moutgomerjr umeri za sušico, star še le 24 let R. I. P.
Gospodična Carpenter, hči r. senatorja ▼ Viskonsinu, je v Novem Jorku prestopila v kat. Cerkev.
V	Buffalu je dodelan samostan za Sestre fran-Čiškanarice, kterih 20 se je vselilo v novem poslopji ter se bojo pečale z odgojo mladine.
V	Filadelfiji je m. prosenca umeri č. P. Ambrož Fleming O. S. A. Rojen kot protestant 1. 1826, prestopil je v moški starosti v katol. Cerkev, pristopil pozneje v avguštinski red in 1. 1874 je postsl mašnik.
—	1. svečana je v tem mestu nadškof Rjan birmal 230 oseb, med njimi 12 sproobernjencev. —
Bratovske zadere.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolsja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanja in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanje in vse pošastne pregrehe in velike nesreče.
—	Mladeneč, da bi se srečno rešila neka hoda zadrega.
—	Bolna oseba za pomoč. — Mladeneč. ds bi si uk stan izvolil v katerem bi zamogel Bogu na čast živeti in svojo dušo zveličati. — Za spreobernjeuje nekega grešnika, ki že več let ni bil pri spovedi. — Bolan iria-deneč za pomoč.
Zahvala.
Pred več časom sem se bila priporočila po »Zg. Danici* N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, Antonu Padv., sv. Frančišku Ksav. in prosila, naj bi mi zdravje od Boga sprosili, ako je Božja sv. volja. Bolečina je bila silno nevarna na obrazu. Kmalo po tem se mi je začelo boljšati in zdaj, hvala bodi Bogu, je obraz zdrav.
Zatoraj, kakor sem obljubila, se usmiljeni Materi in svetnikom preserčno in očitno zahvaljujem. Priporočam se še nadalje v molitev, in priporočam vsakemu, naj se v potrebah s polnim zaupr i zateče k delivld vseh milosti in svetnikom Božjim; gotovo bo zadobil pomoč, kakor sem bila tudi jaz uslišana. T. P.
Bila sem se priporočila po „Zg. Dan." v bratovsko molitev, da bi na prošnjo N. lj. G., sv. Jožefa in sv. Antona Padv. dosegla pomoč v dušnih in telesnih potrebah, posebno, da bi imela priložnost sv. zakramente večkrat in vredno prejemati, ker imam daleč v cerkev in težko hodim. S hvaležnim sercem spoznam, da sem bila večkrat uslišana, še posebno pa v poslednji reči. — Še enkrat se prav zaupljivo priporočim ravno tem v molitev, da bi bila uslišana v dušnih in telesnih zadevah, sosebno pa za pravo poboinost iu poierpeiljivost. in za srečo angeljaki kruh vredno in pogosto prejemati.
J.Č.
Koledar m prihodnji teta:
9. sušca. S. Frančiška Rimska. — 10. Stirdeeetevi
mučenci. — 11. S. Sofronij. — 12. S. Gregorij p. — 13. Petere rane N. G. J. Kr. S. Nicefor. — 14. S. Matilda. — 15. Ceterta ned. v posti (Lsetare). S. Longin
Listek za raznoterosti.
t V ljubljanskem berosloTskem semeaisa je i
t. m. za sušico umeri verli bogoslovec 3. leta g. Karol
Zavodnik. R. I. P.
--SO -
Iz Ljubljane. Naš miigsp. knez-škof so se 4. t m. vernili z Dunaja, in sicer v tovaršiji z miigsp. škofom dr. Feretičem Kerškim (Vegiia), kteri se bodo 6. t. m. podali ▼ svojo škofijo.
Cerkven roket je eden čast. gg. pustil v Šenklav-ški zakristiji o intronizaciji miigsp. škofa; naj bi toraj ponj poslal, čigar je.
Na Dubrovi pri Ljubljani se bode od 7—15. sušca obhajal sv. misijon. C. g. župnik prosi pobožne molitve, da bi neskončno usmiljeni Bog sv. misijon blagoslovil, da obrodi zaželjenega potrebnega sadu, in da bi potem tudi sad milostno ohranil.
V Ternovem na Notranjskem je 1. t. m. zjutraj prevideu s svetimi zakramenti umeri ondotni dekan preč. g. Jan. Ur ban ček. Pljučnica ga je spravila v malu dneh. R. I. P.
Imenik okrajine S. Križa hervaško-kranjske reda 8. Frančiška 1885 kaže to-le: Patrona vesoljnega frančiškanskega reda je Marija Dev. brez madeža spočeta; patron te provincije najdenje sv. Križa. Frančiškanski zavetnik v Rimu je kardinal Jan. Simeoni; general ali veliki predstojnik celega reda preč. P. Bernardin Portu-Romatinski; provincijal te okrajine od 1. 1883 preč. P. Bonaventura Seli. Okrajni definitorji so preč. oo: predsednik: P. sedanji provincijal; konsultor: P. Ev-stahij Ozimek; kustos: P. Bernardin Vovk; drugi: P. Atanazij Krajnik, P. Jan. Ev. Žibrat, P. Pacifik Fister, P. Kalist Medič. — Okrajni prokurator: preč. P. Tadej Gregorič. Samostanov ima provincija 12, v kterih je 82 mašnikov, 12 klerikov, 8 klerikov novincev, 31 laikov, 28 samostanskih tercijarjev. Vse družine 161 osčb. Naj stareji patrov je Mat. Luka Pibernik rojen 1. 1802; naj starši bratov laikov pa Tobija Jan. Vernik, rojen. L 1801.
10.000 dslarjev, kdor najde kravjekarčka. V
Novem Jorku je zginil llletni sinček bankirja Shepar-d-a. Vzel je seboj svoj sparovček z 20 dolarji. V svoji miznici v šoli je pustil roman, ki je bil odpert in na tistem mestu v knjižuri je bila podoba „kravarskega pomagača ;u bil je pa v tej obleki mlad vohun, ki mo-rivca svojega očeta s sekačem seka in razkosuje, med tem pa z revolverjem v levici morivčeve pajdaše v strahu ima. Pod strahotno podobo je bil mladi „Freddeu napisal besede: ,Podal se bom na zahod in postal „kravarski pomagali izvohun". Oče tega smerkoliua je obljubil 10.000 dolarjev, kdor bi mu našel zgubljenega sina. — Naj bi se bil mlademu premštavcu v roko dal katekizem namesto vešastih in prismojenih „Dimes Novel*", pa bi oče ne bil take žalosti doživel. Sploh je preveč tistib povedk škodljivo mladim možganom. Kdor prezgodaj postane „norecu čitanja, bo težko kaj prida iz njega.
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: Č. g. župnik Mat. Prežej 5 gld. — Č. g. župnik A. Hočevar iz St. Lorenca 2 gld.
—	Č. g. župnik J. Mrak 5 gld. — J. Z. R. 10 gld. — M. Š. R. 3 gld. — C. g. župnik Ant. Jamnik 2 gld. — C. g. kaplan Andr. Kalan 5 gld. — Č. g. B. L. 5 gld. in 1 dobitek, vreden 2 gld. — č. g. Fr. Boncelj 2 gld.
—	Preč. g. župnik Fr. Karun 5 gld. — M. P. 10 gld.
—	0. g. župnik Javorski M. Jereb 2 gld. 28 kr.
Za kapelo v MarijanišČu: Gospa Maksi Stuper v Zagrebu 10 gld. — dobrotnik 50 gld. — Luka Šabec 1 gld. —' M. B. 2 gld. — C. g. Žužek Simon župnik 5 gld. — Matija Jeriha 5 gld. — Marjeta Jeriha 1 gld.
—	Marija Majdič 1 gld. — Katarina Skubic 1 gld. — Uršula Podboršek 1 gld. — Albert Samasa 10 gld. — Č. g. Mat. Tavčar iz Komende 5 gld. - Več oseb iz Trebelnega po Č. g. župniku 4 gld. — M. P. 10 gl.
Za sv. Detinstvo: Po M. J. iz Škofje Loke 30 gld,
—	Terezija Gaber 1 gld. — Č. g. Gregor Jakelj, župn, v Rudniku, 23 gld. — C. g. Franc Perpar, duhovni pomočnik v Trebnjem, 5 gld. — 0. g. Franc Gregori, duhovni pomočnik na Breznici. 1 gld. 50 kr. — lz Idrije F. X. G. 5 gld. — Preč. g. dekan Mart. Skubic 20 gld.
—	Iz Naklega po preč. g. župniku A. Zamiku 41 gld. 81 kr. — C. g. A. Hočevar 1 gld. — Iz Šmartina pri Kr. po č. g. farnem oskerbniku Greg. Šlibarji 24 gld. 50 kr. — Z Brezovice 1 gld. — Družina Vodnikova 2 gld. GO kr. — Č. g. Fr. Kregar, duhovni pomočnik v Radollci, 8 gld. — Po č. g. J. Erkerju 70 kr. — Iz Samobora „F. T. Soliman" 10 gld. — Iz Reteč 50 kr.
—	M. P. 10 gld.
Za sv. Očeta: Iz Trebelnega po č. g. župniku Jan. Šulerji 25 gld. — M. P. 20 gld. — Javorje po č. g, župniku Mat. Jerebu 30 gld. — Marija Jereb 5 frankov v zlatu. — Č. g. župnik M. Jereb 1 ces. cekin.
Za Bohinjsko cerkev: Starobisterška fara pri Ložu po č. g. župniku BI. Lenčeku 12 gld.
Za opravo ubožnih cerkev: Iz Reteč po č. g. Št. Šrancu 5 gld. — S Polšnika 16 gld. 40 kr. — Iz Ledin 13 gld. — Iz Ribnice po preč. g. dekanu 20 gld. — Od Šent-Jurja pod Kumom 14 gld. 50 kr. — Č. g. župn, Ant. Hočevar iz Št. Lor. 17 gld.
Za družbo sv. Leopolda: Č. g. Greg. Šlibar 2 gld, 50 kr.
Za cerkev v Želimljah: Č. g. župnik v pok. J. Če-bašek 30 gld. — M. P. 20 gld.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca: Iz Trebelnega po č. g. župniku J. Šulerji 7 gld.
Za bratovšino sv. Dizma: Iz Reteč po č. g. župn« Št. Šrancu 4 gld.
Za miigsp. škofa v Solunu: „Da bi se po gorečih željah preč. škofa Lazara Mladenov-a v Solunu postavil 6. aprila temeljni kamen za cerkev sv. Cirilu in Metodu posvečena*.
Za afrikanski misijon: Č. g. M. Pr. 1 gld. Za misijon Adrijanopolu: M. P. 10 gld. Za misijon v Carigradu: M. P. 5 gld. Za Trapiste v Bosni: M. P. 5 gld. Za bratovšino sv. Bonifacija: M. P. 5 gld. Za bratovšino za duše v vicah: M. P. 5. gld.
Pogovori z gg. dopisovalci.
6. L.: Posamezne intenc. ca Bosno nam poiiljati se pravi, le dvojni trud in nepotrebne stroike delati. Za take reči se po cerkvenih naredbah mudi: naj bi jih sadevni gg. sami naravnost pošiljali g. V. Lahu v Dubico Bosansko, oo. Trapistom, ali drugam. — Zastran ,, firme" je treba reč prav natanko vedeti, predno se očitno o tem govori. — G. J. v S.* „Albinčekw bo sdaj v kratkem napravil „ispit" in ni nič dvoma, da bode odličnjak. Iskrena h vala in posdrav! — Fr. H—r v St. L.: Naznanili smo opravništvu. (Kar tiče raspošiljanja in denarno reč, to ima v roki salošniitvo, — ne vredništvo.) — G. J. Ferd. ▼ Buk. in G. V. v O.: Vse naznanjeno založništvu.
Odgovorni vrednik: Lika Jeran. — Tiskarji in založniki: Jsžef Blaanikovi nasledniki v Ljubljani.