Književna poročila.
571
stvar pisal, še ni bila izšla Daničičeva HcTOPia ooJiiKa in Kalinova Historva j§z. pol. in še ni bil staročeški jezik natančno preiskan; pri Curtiusu se pa ne sme pozabiti, da on ni bil nikoli temeljit poznavalec slovanskih jezikov, da je tudi pri njem veljalo: »Slavica non leguntur !(< kar se še zdaj more o premerjajočih jezikoslovcih reči. Z druge strani je vplivalo pa tudi nanj pri tem njegovo stališče nasproti »mladim gramatikom^. — Tudi Suman v svoji slovnici (ed. Matica SI.) str. 125, 126 dokazuje, da je m vsaj v nekaterih slučajih   nekaj   starega in da ni   nastal samo   po   analogiji   glagolov
kakor  dam\o, imamb itd.                                                           V.   Oblak.
(Konec prihodnjič)
LISTEK.
Davorin Trstenjak bode praznoval dne 4. septembra t. L v Starem Trgu pri Slovenjem Gradci redko slavnost — praznoval bode petdesetletnico književnega delovanja svojega in zajedno sedemdesetletnico plodunosne dobe življenja svojega, in iz vseli pokrajin slovenskih prihite ta dan odličnjaki naroda našega poklanjat se možu, ki je dolzih petdeset let z umno glavo in čutečim srcem neumorno delal na književnem polji slovenskem in ki v našem pesništvu in novinarstvu, v našem jezikoslovji, v naši zgodovini in našem starinoslovji zavzema odlično mesto. Slaviteljem dičnega tega pisatelja našega se pridružuje tudi »Ljubljanski Zvon«, iskreno želeč, da bi večni Stvarnik ohranil nam Davorina Trstenjaka telesno krepkega in duševno čilega do skrajne meje človeške dobe na čast in slavo književnosti in domovine slovenske! — Mnogoobsežnega delovanja Trstenjakovega danes ne bodemo opisavali, zlasti zategadelj ne, ker je urednik »Ljubljanskemu Zvonu« že ob štiridesetletnici Trstenjakovega književnega delovanja v »Slovenskem Narodu« (1878, št. 258. in 259.) obširno opisal življenje in pisateljevanje njegovo, in pa tudi zato ne, ker je gospod Anton Trstenjak v Ljubljani o tej priliki izdal poseben slavnosten spis, o katerem želimo, da bi se razširil po vseh pokrajinah slovenskih, kajti živo sliko nam podaja, koliko lepega in plemenitega je dični slavljenec storil za domovino svojo.
Knjiga, katero imamo tukaj v mislih, slove tako: -»Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj. O petdesetletnici njegovega književnega delovanja. Spisal Andrej Fekonja. Izdal in založil Anton Trstenjak. Natisnila Kleinmavr & Bamberg v Ljubljani 1887. 8°, 31 stranfj.« Cena ji je po 30 kr., s pošto po 35 kr., in dobiva se pri gosp. založniku v Ljubljani Prvi del knjige je z raznimi dodatki Fekonjevimi posnet po zgoraj omenjenem spisu Levčevem; -drugi del, ki ima naslov »Davorin Trstenjak Novičar«, nam pa ravno tako krepko kakor korenito opisuje sodelovanje Trstenjakovo pri »Novicah« ter po posameznih letnikih našteva in na kratko ocenjuje raznovrstne spise njegove, priobčene v tem časopisu. »Slovensko pisateljsko društvo« je kupilo 150 izvodov tega slavnostnega spisa, da ga razdeli med člane svoje, a razumnikom naroda našega sploh to lepo delce g. Fekonje priporočamo  od  vsega srca!
Jezičnik. — Knjiga Slovenska v XIX. veku. B. Spisal J. Mam. XXIV. Leto. V Ljubljani. Natisnil in založil J os. Rudolf Milic. 1886. Velika 8a. Str. g8. Cena 60 kr., po posti pod kriznim zavitkom 6j kr. Začenši s Slomškom in sklepajoč z jf. Koseškim popisuje nam ta po lanskem »Učiteljskem Tovarši« pouatisnena knjižica v kratkih obrisih življenje in slovstveno delovanje 68 književnikov slovenskih v 19. veku. Pri pisateljih, katere je bil učeni g. profesor že prej razpravljal posamič in obširneje, zavrača nas na dotični  »Jezičnikov«   letnik.    Životopisnim  in   knjigoznanskim   črticam  pridejani  posnetki
572
Listek.
iz pisateljevih del poučujejo nas o njih pisavi. Vsled tega je i ta »Jezičnih« kakor predniki njegovi ob jednem nekak cvetnik iz že umrlih pisateljev stoletja našega. Ker so mnogi spisi te dobe v knjigotrštvu že davno pošli ali pa se nahajajo raztreseni po časnikih, kojih ne dobi vsakdo zlahka v roke, moramo biti g. pisatelju tembolj hvaležni, da je svojo knjigo tako praktično uredil; kajti po nji se more vsak čitatelj seznaniti sam z duhom in jezikom onih rodoljubov, ki so v minulih desetletjih več ali menj vspešno delovali na polji književnosti slovenske.
Tudi XXIV. »Jezičnikov« letnik dičijo vse prednosti, katere smo bili pohvalno omenili v oceni svoji XXIII. letniku (gl. »Ljubljanski Zvon« 1886, str. 116. in nsl.). Semtertam je g. pisatelj popravil kako zastarelo pomoto ali določil, kar je bilo doslej še dvojbeno ali nejasno; primeri str. 29., ki razodeva napačnost Macunovih podatkov ob Andreja Gut-tnanna knjigi: -»Novi Vedezv.; str. 51. in 52. nas učita, da je prelagatelj Kukuljcvičeve igre »Juran in Sofija*-, Andrej Likar\ ne pa, kakor trdi Trstenjak v »Zori« (str. 146.) Josip Drobni? (glej tudi »Jezičnik« XVII. 1879. str. 62—66.); str. 89. navešča, da je zložil pesem v prežalostni spomin smrti Tomauove Pozenčan, t. j. A. Koder, a ne Matej Ravnikar (umrl 1864!), kar bi se dalo posnemati po Praprotnikovem životopisu dr. L. Tomana (str. 77.)
Jezik pisateljev je čist, pravilen in vsakemu lahko umen. Le dajalnik »Hradec-kitu« (str. 82.), ki rabi sicer tudi Preširnu, nadomestili bi s pravilno obliko »Hradeckemu«. O Juriji Zupanu trdi g. profesor na str. 23., da je rojen »v Zaspem«, na str. 58. pa, da »v Za*spih«. Katera oblika je prava? Ali se morda obe čujeta med narodom? (Ime te prijazne gorenjske vasi narod sam kaj čudno rabi. Slišal sem nastopne oblike : Kako" se imenuje ta vas? — »Zasp!« (= Zdsip?). — Odkod greš? — »Iz Zaspega!« (Tedaj bi bilo misliti, da je nominativ Zdspo). — Kam greš? — »Proti Zasp'« in tudi »Proti Zaspem'« (— Zaspu, Zasipu ali Zaspemu?) — Kje si bil? — »V Zaspem!« ali še navadneje: »V ^aspeli!«   (:= Zasipih?) Ured.)
Ker trdi g. pisatelj v uvodu, knjigi na čelo postavljenem, da je pričel in sklenil XXIV. »Jezičnikov« letnik »po redu, kteri se mu v prekratkem času ni snoval po podobah, v ktere jih je bil vbral Cop, kteri je imel vse pred seboj skupaj«, in nas tolaži vrhu tega s tem, da »se vravna to pozneje samo po sebi«, nočemo letos delu njegovemu očitati »pomanjkanja znanstvene metode in vsled tega preglednosti« niti mu oponašati, da je zašel med pisatelje od »Slomška do Koseškega« tudi Štefan Kemperle, župnik v Ločniku od 1.   1771 —1789.
V istem uvodu poudarja g. pisatelj duhovnik s ponosom in nekim samozadovoljstvom, da »so narodu njegovemu vprav svečeniki vedno bili najzvestejši književniki«, češ, »med 118, doslej iz sedanjega veka v Knjigi Slovenski opisanimi ali vsaj omenjenimi, jih je 90 stanu duhovskega, in le 28 svetovskega«. Ni nam do tega, da bi kalili g. pisatelju nedolžno to veselje; vendar se nam zdi njegova trditev presmela, ali vsaj premalo pod" krepljena, ker se opira na jedino 19. stoletje, s katerim pač upravičenost besedice, »vedno« še ni dokazana. Res je sicer, da so nam ustanovili staroslovensko slovstvo blagi, za vero in ndrod jednako vneti katoliški svečeniki. Radi tudi priznavamo, da je vrla naša dir hovščina i v sedanjem veku v duševnem in gmotnem oziru glavna podpora domačemu slovstvu, ki bi se brez nje ne bilo nikdar tako lepo razcvelo. A »vedno« vendar le ni bilo tako! Konec srednjega veka in 16. in 17. stoletja z nesrečno protireformacijo — toda »the rest is silence«. Dragovoljno odpuščamo katoliški duhovščini, kar je bila tedaj zanemarila ali zakrivila v književnosti naši, ker se je pozneje skrbno trudila in se še trudi, popraviti takrat storjeno škodo. Saj nam je rodila Vodnika, Ravnikarja, Metelka, Slomška, Trstenjaka in druge literarne veljake ter s tem poravnala prejšnji svoj dolg. In kakor je v nebesih več veselja z jednim   spokorjenim  grešnikom,   nego z  99  pravičnimi,   ki po-
Listek.
573
kore niso potrebni, tako vzbuja i nam omenjeni veseli prevrat večjo radost nego slučajna nepotrebnost njegova. O drugih »Jezičnikovih« letnikih smo z zadovoljnostjo poudarjali, da so prosti tiskarskih pomot. Tega o zadnjem ne moremo trditi; kajti kazi ga več po-greškov, med kojimi nekateri zelo motijo; (prim. str. 91: »Der Aufmerksame v Gradci 1.   1820 Nr.  45  in 1.   1881«  mesto   18^1).
Konečno toplo priporočamo najnovejše to delo trudoljubivega g. strokovnjaka vsem prijateljem slovenske knjige; našli bode v njem marsikaj zanimljivega in poučnega.
Fr.   Wiesthaler.
Wolfova slavnost v Idriji se je dne 14. t. m. zvršila po vsporedu, natisnenem v zadnji številki našega lista. Vsi ljubljanski udeleženci so polni hvale, kako prijazno, kako gostoljubno jih je sprejela narodna Idrija. Bil je lep narodni praznik! — Spominska plošča ima nastopni napis:
» V Idriji je bil rojen 14. rožnika 1782
ANTON ALOJZ/J W0LF,
knezoskof ljubljanski.
Bil je preblag mecen kranjske dežele, ustanovitelj Alojzijevišča, svojenm narodu
je podaril sveto pismo in slovarja in Idrije bil je največji dobrotnik.
Umrl v Ljubljani 7. svečana 1859. leta.
V hvaležni spomin postavili sorojaki 1886.«.
»Cuore«. — V letošnjem »Ljubljanskem Zvonu« na 203. strani je gospod Stritar nekoliko kratkih, a lepih besed izpregovoril o zlati knjigi »Cuore«, gorko jo priporočuje' mladeničem in odrašcencim. Da ta knjiga De Amicisova resnično zaslužuje zarad svoje izvrstnosti občno priznanje, o tem pričajo obilne kritike imenitnih mož, objavljene ne samo v italijanskih, nego tudi v drugih inostranih listih. Vseh vkup je 72, ki soglasno priznavajo vrednost  —   »Srca«.  —
Na mrzlem severu v St. Peterburgu, v vroči južni Ameriki v Buenos-Airesu, na Nemškem, Francoskem in Srbskem, — pa tudi v središči cesarstva našega — na Dunaji —  poveličujejo zlato knjigo  —   »Cuore«.
Bodi nam dovoljeno samo na kratko omeniti nekatere izmed obilnih kritik. Tako piše 11. pr. »Corriere della Sera« v Milanu: »Te knjige ni spisal učitelj po zvanji, niti ne šolski nadzornik, niti slaven pedagog, ampak — umetnik, zato živi in govori njegov svet, njegovo srce bije in poučuje brez vsake dijalektike in katedrske učenosti. Protagonist v tej knjigi živi jedno leto v šoli s petdesetimi, večinoma dobrimi, pa tudi slabimi součenci. Nad njimi je učitelj, blaga duša, okoli njega so učiteljice, učiteljski pomočniki, pravi mučeniki, velikani v potrpežljivosti in zatajevanji. — In odrasli ljudje ne nahajajo li ničesar v tej knjigi? Oni jo bodo čitali, da še jedenkrat prežive ona srečna leta prve mladosti, da se spominjajo zopet izgubljenih in pozabljenih prijateljev; tudi tiste vsako-mesečne povesti utegnejo marsikoga zanimati..........Ta knjiga bode vendar povzdignila jeden, skoraj bi rekel zaničevan stan — in pokazala njegovo vrednost, izpričala bode, koliko trpe in vendar toliko dobrega sejejo v mlada srca  — učitelji.«
„Fanfulla della Domenica" v Rimu piše: »De Amicis govori z otroki, kakor do zdaj še nihče ni govoril ž njimi; vedno kaže vzglede, ki so resnični, polni ljubezni do bližnjega, navdušuje bralca za domovino, uči spoštovanje do roditeljev in starejših lju-dij . . . Kdo neki ne vidi vsak dan teh živih, veselih, malih dečkov? Kdo jih ne srečuje vsako jutro po ulicah, kadar gredo v šolo in kakor nam jih kaže De Amicis? Nekatere zavite v prevelike suknje, druge zopet oblečene po najnovejši šegi; roke imajo ozeble in lica bleda .... V tem stoletji se človeku že gnusi realizma in radi čitamo knjigo idejalno-sentimentalno.« — „77 Pensiero" v Nizzi govori tako: »Skratka, vsa knjiga je lepo zbrana vrsta dobrih vzgledov,  da jih posnemamo,  — modrih naukov,  da se po njih  rav-