POZABLJENA IN ZALOŽENA SPOMINSKA PRIČEVANJA O JURČIČU
Uredništvo predvojnega razvedrilnega časopisa Življenje in svet je 1934. sklenilo posvetiti posebno številko devetdesetletnici Jurčičevega rojstva. Med drugimi je k sodelovanju povabilo tudi jubljan-skega zgodovinarja, duhovnika Ivana Vrhovnika. Ta pa je na vabilo odgovoril, da nima v rokah ničesar, s čimer bi mogel ustrečij pred časom da je prosil Toma Zupana, ki je bil še Jurčičev prefekt v Alojzijevišču, naj bi od Jurčičevih sošolcev zbral kakšne spomine na pisatelja, kar da je Zupan tudi zares storU in tudi sam dodal nekaj gradiva. Vrhovnik pa naj bi te spomine povezal v enoten spis, ki pa ni nikdar ugledal belega dne, ostal da je bržkone med drugimi Zupanovimi papirji (Tomo Zupan Smokuški je bil takrat še živ, umrl je na Okroglem pri Kranju 1939).
Zupanova zapuščina je danes vsaj deloma ohranjena v rokopisnem oddelku NUK, seveda je najopaznejši del posvečen prešemiani, vmes pa je res tudi sveženj z gradivom o Jurčiču; vsebuje precej razsežen Vrhovnikov spis s številnimi Zupanovimi pripombami in vso ustrezno Zupanovo korespondenco v tej zvezi. Pisma so datirana s koncem 1911. in začetkom 1912. leta, neposredna pobuda zanje pa je bila skoraj zagotovo Jurčiču posvečena številka Slovana ob tridesetletnici pisateljeve smrti oziroma močneje odmevajoči spomin na Jurčiča sploh.
Resnici na ljubo je treba vnaprej povedati, da pisma triglavskega župnika Jakoba Aljaža (šolal se je leto za Jurčičem), duhovnikov Frana Špendala, Mihe Sajeta (Jurčičevih sošolcev, vsi pa so bili vsaj po nekaj časa alojzijeviščniki), frančiškana Jurija Mediča/patra Kalista, Jurčičevega spovednika (kasneje tudi Levstikovega), in zapiski Toma Zupana kot temeljni dokumenti svežnja niso kakšen bistven prispevek k znanju o Jurčiču, marsikdaj pa ljubeznivo in zanimivo dopolnjujejo Jurčičevo človeško in pisateljsko podobo, kakor je znana iz literarne zgodovine. Vrhovnikova razprava je precej ohlapna; takšna se je bržkone zdela že ob nastanku in je bil lahko tudi to eden od razlogov, da je Zupan okleval z njeno objavo. Tako iz zbranega gradiva povzemamo samo najtehtnejše (da ne bi bilo, kot da v literarnem kožuhu uši lovimo - po slikovitih besedah enega od sodelavcev Jurčičeve številke ŽiS).
Zunanjost in značaj. »Imel je rezek glas, kakor bi bil hripav. Bil je širokega, bledega obraza, dolge lase. Ker je imel že kal bolezni (jetike) v sebi; kadar je pljunil na vrtu, je pogledal, če je v pljunku kaj gnoja in krvi. Zato je bil še bolj resen, malokdaj se je nasmejal. Gledal je, kako smo keglali, a sam ni igral. - Laži ni trpel. Sam ni bil pevec« (Aljaž). - Oznaka meri na mladega, alojzijeviškega Jurčiča, Zupan dodaja, da sam takrat pri Jurčiču ni opazil nikakršnih bolezenskih sledov.
»Bil je miren, krotak in blag značaj. Svoje domače je zelo ljubil, zlasti starše, kateri so bih zelo stari in je mati bila celo ob vid prišla. V veliki revščini jim je bila sinu in starišem medsebojna ljubezen tolažba.« »Nikdar nisem slišal Jurčiča kleti, kvantati, nikdar ga videl plesati ali nedostojno se obračati. Zato je bila splošna sodba; 'Pajštbarjev Jožek bo gospod'«. »V šoli je bil miren in tih, gg. profesorje je spoštoval, posebno dr. Gogalo. V srce ga je speklo, ko mu je nekoč ravno ta gospod zavolj nedolžne balade ... rekel: 'sie haben den Selbstmord verherriichst' (povzdignili ste samomor, op. M. K.)« (Špen-dal).
»On je bil navaden, preprost, skromen kmečki dijak. Oblečen je bil prav preprosto. Nečimren ni bil. Čedne obleke si tudi ni mogel omisliti, ker starši so mu bih bolj revni.« »Jurčič ni bil zmeraj odličnjak na gimnaziji. Bil je srednje vrste dijak - znal je povoljno vse. Talenta je imel gotovo precej, pa hudo veUko se ni učil šolskih predmetov.« »K njegovi izobrazbi misUm, daje vehko pripomogel veleučeni in izobraženi prefekt in pozneje vodja Jurij Grabner... z njim je prav rad in veliko občeval in govoril« (Saje).
V Alojzijevišču so pod vodstvom Frana Mama igrali dve igri, prevedeni v slovenščino. »Kako je bilo z Jurčičem pri igri, se več dobro ne spominjam. A pripraven pa ni bil za kaj igrati in nastopati moški in dostojno.« »Jurčič takrat ni bil dober govornik - tudi torej igralec ne« (Saje). Zupan pa se zelo dobro spominja, da je Jurčič le igral neko stransko vlogo, sicer so se ga pa kot igralca branili; »takrat se še ni proslavil s Kozjakom; nastopal je pa tudi tako, da niti eden ni slutil, da je sploh česa na Jurčiču.« »Gnezda ga je postavil v zadnji odrov kot, čisto blizu k zeleni veliki peči: "Tukaj boste stali'. Jurčič je tiho sprejel naročilo. 'In nepremično'. Zdi se mi - trditi pa ne morem - ... da je bil nekak vitez = stražnik v oklepu« (Zupan).
289
»z Jurčičem smo bili vsi prijatelji v Alojznici - pa tudi pozneje, ko je ven šel. On je bil ponižen - ne ohol« (Saje). »Častiželjen nisem. Za kako poslanstvo ali mestno svetovalstvo ne dam več veliko,« je še na smrtni postelji pravil Jurčič sam Zupanu.
»Sicer se je držal bolj doma in veliko bral. Če je bila pa družba zanj, je bil pa tudi zelo zgovoren in zvedav. Ugajali so mu brihtni možakarji, iz njihovih govoric je posnel snov za svoje spise.« »Krjavelj prav s tem imenom je res živel, njegov popis pa je povzet še po kacih 4 druzih možeh, katere sem tudi poznal...« (Špendal). »Bral je večidel Walter-Scotta, nemško, iz angleščine prestavljeno. Ko je odstavek prebral, je premišljeval in v zvezek gledal, kakor bi imel poseben namen, se kaj naučiti. Ko je pogledal, kaj jest berem {= laško), me je posvaril, da berem preveč enostransko. - Hodil je počasi po vrtu (alojzijeviškem, op. M. K.), večidel pa stal. Omenil je, kako lepo Walter Scott opisuje naravo, kako vse resnično je, plastično« (Aljaž). »Bral je pa... veUko - posebno angleško klasiko« (ob Scottu tudi Shakespeara; Saje).
»Silno hud je bil, če smo delali germanizme. 'Preklicano, kaj po nemško mislišl' je zarezal « (Saje). »Gorel je za napredek slovenščine v literaturi, pa tudi v politiki.« »Eno leto se je tudi učil laško skupno z drugimi« (Saje), v 4. razredu je sošolce spodbujal, naj se več pogovarjajo po latinsko (Medic).
»Sicer je bil miren, dobrega srca, pa velik, trden značaj, ki se ni dal za nič podkupiti, resnico je brez ovinkov povedal« (Aljaž).
Začetki pisateljevanja in uspeh z Jurijem Kozjakom. »Ko je pokazal pozneje svoj pisateljski talent smo ga še bolj čislah in spoštovali. Bilo je pa tako; Poslal je maJi spis menda belouško v Glasnik. Janežič mu piše nazaj; Jurčič, vi imate možnosti velike. Le naprej. To je pokojnika podkurilo. - Pa še kaj dru-zega. Mi gojenci smo bih navdušeni za slovanstvo. Pričeli smo pisati Torbico' kot domače vaje. Fr. Maren je bil glavni urednik. Priden, delaven - ves maren. In Jurčič je veliko pisal v hst. Pa kritikoval. Če smo kaj po švabsko zapisali, je nas dobro obdelal.« »Budili smo ga k pisanju sošolci; 'Jurčič, zapiši nam, kaj lepega!'« »... In jel je pisati Jurija Kozjaka za Mohorjevo družbo. Dobil je darilo 100 gld. Kak gaudium v Alojznici; Jurčič, Jurčič! Dr. Mittels (ravnatelj, op. M. K.) mu je v šoli čestital: 'Jurčič, gratuliere.'« »Juri Kozjaka je pisal Jurčič v 6. šoli v Alojznici. Čas za obrok (konec natečaja, prim. Ruplove op. k JZD I 1961, 238; op. M. K.) je že potekal - in Jurčič ni imel še vsega. Meril je zato v kotu pri stopnicah gori in doli - pa je zopet hitro pisal kakih 10 ... (listov - ?) In tako je skončal svojo lepo povest koncu šole kar v naglici« (Saje). Po mohorjanski nagradi je nastalo vprašanje; »Kam z denarjem? Zbor! 50 gld pošlješ domov staršem. Za 23 gld. sem mu jaz kupil uro. Potem sem mu šel kupit lepo surko itd. Malo smo imeh pa za pijačo, da smo bih dobro volje in smo mu nazdravljah« (Saje).
(Tisto s surko je povezano še z zanimivo anekdoto; znano je, da je bila surka »narodno« oblačilo, zunanje znamenje narodne zavesti. Tako so za telovo sklenili dijaki nositi svojo bandero v surkah, medtem ko je ravnatelj zahteval, da to store v frakih ah pa nič. Dijaki so šh v surkah, bandero pa pustih. Naslednjega dne je še pred poukom Ivan Kos, svak Bleiweisovega sina, kasneje mogočen in ugleden trgovec v Petrogradu z veliko vilo v Carskem selu, sicer pa odličen risar, na šolsko tablo upodobil opotekavega banderonosca, ki mu bo cilinder zdajci zletel z glave, bandera pa padla po tleh. Profesor Konšek, ki ga kot nemškutarja dijaki niso marali, čeprav je bil - slab - učitelj slovenščine, je bil besen; hotel je odkriti nadebudnega umetnika, fantje pa so držali skupaj in Kosa niso izdah niti po dvodnevnih zasliševanjih. Zato so bili kaznovani z nižjo oceno za vedenje, vsak deseti pa je moral v šolski zapor; takšna kazen je doletela tudi Jurčiča. »Poslali« so »jim pa žemelj, salam in sira po motvozu v sobo.« Dejanje je zaslovelo kot vzor narodne sohdamosti med mladimi generacijami. - Po Sajetu in Tomu Zupanu.)
»Ko je bil Jurčič Kozjaka spisal, je Hinek 4 adventne nedelje (ne v krš. naukih) ljudem kozjäkal. Živo je pripovedoval, kako so Turki ljudi v 'velikem travniku' napadh in morili... To je res. PripovedovaU so mi moja mati... Materi se je malo čudna zdela taka pridiga v adventu, ah ljudje so pa kar zijah« (Špendal); o dogodku malo drugače poroča Leveč v LZ 1888, 422. Hinek je bil župnik v Stični, bil je sloveč pridigar, ki je ponavadi s prižnice samo za uvod in konec govoril evangehjske besede, vmes pa predvsem novice, ki jih je med tednom prebral v različnih časopisih. Špendal pravi: »Hinek je bil muzikalično naobražen. Vse kar je bilo v sobi, je muziciralo: ure, table, škatle in Hinek je udarjal na klavir, da je bilo veselje ga slišati. Imel je glasovir za 700 for. in rekel mi je nekoč: ne vem, kaj bo počela sv. Cecilija s svojo škatljo, ko bom prišel jaz s svojim glasovirom v nebesa?« Rad je hodil v družbe in tja vodil že svojo nečakinjo, da sta v nedogled prepevala, tudi po cele itahjanske opere. »Gospa je sicer pravilno pela, toda glas je bil vnebovpijoč.« Vmes je gospod rad napravil kakšne nemške verze v čast temu ah onemu gostu; nekoč so si ga potem privoščiU s puščico:
Naj živi gospod Hinek,
četudi so njegovi verzi za en - dreki.
290
Jurčič je imel v to zanimivo in prav nič asketično duhovniško druščino, ki ni marala pojoče Hinekove i nečakinje samo zato ne, ker se v njeni prisotnosti ni mogla docela sprostiti, zlasti po uspehu s Kozjakom vrata odprta. Spendal: »V Krškem farovžu je tudi mene vpeljal Jurčič med duhovščino, tukaj sem prvič kot šestošolec kosil pri gospodih.«
»Ko smo bih na Dunaju, konec 1866 in začetek 1867, smo imeli vseučiliščni dijaki literarno društvo i in se shajali vsako nedeljo zvečer po dve uri pri Stritarju; vsak se je zavezal kaj spisati in brati svoj j izdelek, potem so kritizirah. Spomnim se, da je Stritar vselej hvalil Jurčiča, le sem ter tja je kaj namignil, da bi se to ali ono kaj predrugačilo. - Druge pisatelje pa je Stritar včasih ojstro kritiziral in raztrgal« (Aljaž). »Na Dunaju bi bil jedel, ko nisem denarja imel - sedaj pa ne morem jesti, ko imam | denar,« je govoril Jurčič Zupanu na smrtni postelji; Tomo Zupan dodaja, da je pošiljal Jurčiču takrat ! nekaj najnujnejše pomoči pod pretvezo, kot da gre za odškodnino za Miklošičeva predavanja, ki si '• jih je preko Jurčiča naročal z Dunaja
Tri anekdote. »Nekoč sem Jurčiča obiskal v tiskarni. 'Ej! faruceljni ste pa res uči, tako skupaj držite, i Pa povem ti: vaše edinosti bo konec, kadar se boste ženili; dokler boste coelibat držali, vas ne bo nihče i premagal'. Tako je govoril Jurčič« (Špendal). :
»Imela sva ravno midva nekoč ko je bil urednik Naroda, ponoči pred Medjatovo hišo (kamor me je ' spremil na prenočišče) verski prepir. On je trdil, da smo preveč zeloti - posebno je rekel o Špendalu, ' jaz sem mu pa... odgovarjal, da je bil on tudi krščen in zato da mora on kot laik tudi daü Bogu, kar [ je božjega itd. Povedal sem mu pa tudi, kako smo duhovniki narodni v dejanju. - Pa je bil zadovoljen. ; Ta verski prepir in razgovor sta poslušali zgoraj nad nama 2 gospodični v veselje« (Saje). i
»Vehčasten je bil tabor v Vižmarjih! Slov. prvaki so bih na lepem odru. Jaz kot bogoslovec sem tudi tja prišel iz Predoselj z bratrancem J. Sajetom (višjim učiteljem, op. T. Zupan). Prvake sem večidel spoznal, kakor smo jih slavih. Med njimi je bil tudi Jurčič - pisatelj - sukal se okolo Levstika in dr. Vesel sem bil, da je tudi sošolec med slov. prvaki« (Saje). J
Pred smrtjo. »Ko sem Jurčiča obiskal v Ljubljani v hiralnici pol leta pred smrtjo, mi je pravil, da ve- i čino, skoraj vse, mora sam spisati v 'Narodu', in da lahko reče, da je on (Jurčič) med pisatelji sploh | največ spisal« (Aljaž).
Jurčič Tomu Zupanu kakšen dan pred smrtjo: »Zato bi rad še živel, da bi še literaturo delal - na politiki mi ni. To pa bi tudi v politiki še videl rad, kako bo s slovenstvom sedaj, kako se bo dvignilo -če se bo? Literarno pa bi šele sedaj delal in mislim z boljo močjo delal...« Po Slovenskem svetcu in učitelju, za katerega je »mnogo študiral in delal« (po lastnih besedah), bi po Zupanovem sporočilu pisal povest s snovjo iz stiškega samostana. - Ko je potem Zupan spraševal Levstika, kdo bo nad- ' omestil Jurčiča kot pripovedovalca, saj da za politiko Jurčiču tako ni veliko, je Levstik s solzami re- , kel: »Kaj politika; saj ta ga je umorila.« - To o utesnjenosti s politiko in političnim pisanjem se tudi ' sicer pojavlj_a kot refren (primerjaj Kodrove spomine v Slovanu 1911, 292: »Politika mi veže razum i in roke.«) - Se pretresljivejši je tisti dvomeči pristavek o prihodnosti slovenstva - saj govori o vehki morali moža, ki je svoje najboljše moči udinjal narodu, za katerega prihodnost se je celo sam dvomeče bal; v rokopisni ostalini je ostal še iz leta 1870 podobno patetičen zapis iste vrste: »Mi smo kakor Mojzes. V puščavi kažemo narodu obljubljeno deželo, sami vanjo ne bomo prišh.« :
- Takšen bi torej bU nekoliko strnjen povzetek pričevanj, ki so ostala arhivsko zakopana sedemdeset ' let Resda ne prinašajo kaj hudo novega, pa bi bilo vseeno škoda, ko bi ostala še naprej založena in ' zakopana med prašnimi papirji, opremljena z značilno opombo njihovega lastnika: »Ko ste vse to iz- j rabili - vrnite mi, prosim, vse pričujoče poslano; tudi vse moje priopazke. Jaz je udenem z nadpisom i Jurčič-iana med tisto papirjevino, ki ostane za menoj in ki vtegne koga spraviti v slabo voljo in jezo« (Zupan Vrhovniku).
Matjaž   Kmecl  Filozofska iakulteta v Ljubljani j
291