222
Vlasta: V jutru.
V jutru.
N^arava vsa še tiho spava
In petja ptic še čuti ni —
A vam cvetlice, drobna glava,
Že v rosnem joku se topi?
„Slovo od solnca je bolelo.
Po njem točile smo solze,
Nadjamo pa se, da dospelo
Bo kmalu tam izza gore."
O, solnce kmalu bo svetilo
Obrisalo solze vam bo,
V srce veselje vam bo lilo
In lica spet vam zacvetó.
A moje solnce, ki vtonilo
Vže davno onkraj je gora,
Oh, ono se ne bo vrnilo,
Ne bo mi brisalo solza.
Vlasta.