w	1	•
se veselje
Priloga »Slov. gospodarja" za deco.
štev. 7.	r	,.	j;	'	.	'jjv:,'	'	!■■■»	*.	Letnik	I,
Pri velikanih.
človek si raci izmišlja take povestice, V katerih pripoveduje kaj novega, nenavadnega. Tako so v vseh časih radi Pripovedovali o palčkih, pa tudi o nasprotnem,. o velikanih. Največ so vedeli povedati taki ljudje, ki so v prejšnjih časih, ko je bilo potovanje še težje in bolj nevarno, in ko še časopisna služba ni bila tako urejena, da bi časopisi dobivali hitre in zanesljive novice. Največ so tedaj pripovedovali mornarji, ki so plovili na svojih jadrnicah po vseh morjih. Ko so se vrnili domov, so bili polni povesti, in ko so videli, da poslušalcem Ugaja najbolj to, kar se jim dozdeva, neverjetno, so si pač začeli prosto izmišljati take doživljaje in dogodke, da so Se lahkoverni ljudje kar križali.
Zelo radi so mornarji govorili o čudnih ljudeh in živalih, katere so baje srečavali na. svojih potovanjih. Videli so ljudi, ki imajo samo eno oko sredi čela, ki imajo namesto rok peruti in drugega takega več. Z ladjami so naleteli na prestrašile morske živali, na morske kače, in še vse polno sličnih bitij. Bolj ko so poslušalci odpirali oči in usta, bolj so se pripovedovalci dozdevali imenitni samim sebi in potrudili so se, da so si izmislili še kaj bolj nenavadnega.
Našli so se :pa tudi ljudje, ki so si take povestice zabeležili in jih spisali potem za knjige. Včasih pa si. je tak pisatelj kaj sličnega tudi sam izmislil.
Tako je napisal angleški pisatelj Jonatan Swift (rojen 16G7, umrl 1745) povest »Guliverjeva potovanja«, v kateri opisuje, kako je prišel Guliver k palčkom, pa tudi kako je prišel k velikanom. Pričujoča slika nam kaže prizor iz druge knjige. Tu vidite, kako prosi Guliver hčerko velikana, kateri so ga bili podarili ,naj mu bo naklonjena, ker si sam v taki deželi, kjer je vse neznansko ve-
liko, ne more pomagati. To knjigo sc* ljudje zelo radi čiiali in prevedli so jo
iz angleščine na vse kulturne jezike,* tudi slovenske prevoda že ifaiamo. Enega najdete v »Mali knjižnici«, ki jo izdaja Tiskarna sv. Cirila v Mariboru, in sicer v dveh zvezkih po ? Din. Kupite si ti dve knjižici in ne bo vam žal.
♦
Dobro spoznamo v sili«
»Oj, ta voda, ta nesrečna voda!« jei vzklikala Marica tolikokrat na dan, kd je morala zopet prijeti za vrč ter iti pq vodo. Doma na posestvu namreč nisq imeli vodnjaka. Živimo so napajali v| potočku, ki je tekel kar vzadi za gospodarskim poslopjem, pitno vodo, in voda za kuho pa so si morali dobivati pni studencu, kateri je stal sredi vasi pred staro šolo. Voda je tam bila. res izborna, ali kaj, ko je doletela pot vedno le Marico. Zdaj je bil ta ali oni žejen, sedaj
1
je potrebovala mati v kuhinji vode in kdo je moral po njo — Marica. Najrajši bi bila tisti vrS razbila kje ob kakem kamnu, ali vedela je, da bi bila le kaz-
novana in da bi bili doma kupili drug jvrč.
Ko je tako često doma godrnjala, ko so jo že zopet poslali po vodo, ji je pritrjeval samo brat,	kateremu	ni	biilo	vode dosti mar, ker	mu je vino	vse	bolj
ugajalo.' Ta je večkrat rekel:	»Prav
imaš, Marica. Cemu nam bo voda? Še ,v čevljih ni dobra,	pravijo!«
Med to borbo za	in proti	vodi je	na-
počilo izredno vroče poletje. Dežja že celi mesec ni biilo. Na večer so se včasih zbirali oblaki, ali vsa nada ljudi se je kaj hitro razblinila v prazen nič in v jutru je zopet žarko solnce plavalo po jasnem nebu. Velika suša je nastopila, taka, kakršne niso pomnili najstarejši ljudje. Vse zelenje na polju im travnikih je zastalo v rasti ter je začelo veneti. Samo po vrtovih je bilo nekoliko bolje, dokler je bilo dovolj vode za zalivanje. Ko pa se je začel še potoček sušiti, tedaj pa je začela velika skrb za bodočnost.
Zejalo je vse, ljudi, živali in rastline. Zdaj bi bila Marica rada tekla stokrat na dan k studencu, ali tudi v njem je začelo primanjkovati vode, kar so menda še ni biJo zgodilo nikoli. Ljudje so morali z vozovi, na katerih so bili sodi, po več ur daleč do večje reke, ki je imela še dovolj vode. Ali kakšna je bila tista voda? Podobna je bila topli mlaki, ne pa sveži So osvežujoči vodi. Kolikokrat je mislila Marica na studenec, ki ga je bila prej tako sovražila, ko jr zdaj pila tisto ogabno toplo vodo, pa jo j*? vendarle morala piti, če ni hotela žeje frpeti. In čudno, niti bratu se sedaij ni lj-ubilo piti samo vina, tudi on, ki je poprej zabavljal na dobro .vodo, je zdajci
moral poskusiti tisto vodo iz sodov, ker mu vino ni pogasilo žeje, ampak mu jo je le šo povečalo.
Suša pa je pritiskala čim dalje bolj. Kaj bo, čo ljubi Bog ne bo poslal kmalu blagodejnega dežja? Marica je na večer mnogokrat o tem premišljevala in je molila, da bi bilo strašne suže konec.
Neke noči se je prebudila. Čula je neko šumenje, kakor da bi kdo polival z vodo. Skočila je k oknu in glej: deževalo je in deževalo. Zadovoljno je deklica zopet zlezla pod odejo in je kmalu zaspala. Ves drugi dan je deževalo in še tretjega dne. Potoček je zopet imel vodo, zelenje so je obudilo in čez nekaj časa je tudi studenec sredi vasi dajal svojo dobro, svežo vodo kakor prej.
Marico je seveda zadel prejšnji: posel, ali ona ga je zdaj opravljala z veseljem. Tudi brat ni črhnil nikoli več besedice. Oba sta se bila prepričala, koliko je vo-t da vredna. Spoznala sta, da je to dar božji . . .
*
Mesta v srednjem vek«.
Iz šole veste, da so bila'-srednjeveška
mesta obdana z visokim zidom in da se je poleg tega razprostiral okoli zidu širok jarek.
Poglejmo si poleg stoječo sliko takega mesta! Kaj vidimo najprej? Najbrž se, vam bo zdelo čudno, da so bile v mestu tako visoke stavbe Tu sta dva visoka stolpa, ki pripadata gotovo dvema cerkvama, poleg pa sta gradu podobni poslopji. Pa tudi vse druge hiše so prav visoke. Visoki stolpi so bili potrebni, ker so se nahaijale na nj.ih dan in noč straže, da bi videle kakega sovražnika že
|)d daleč. Hiše pa niso smele biti nizke, ker bi bile zavzele preveč prostora. Prostor pa je bil v takem mestu izredno dragocen, saj ga ni moglo dosti bit; med tnestnlmi zidovi. Drugače bi se bili ti obrambni zidov,i, preveč raztegnili in bi jih bilo dosti težje braniti. Torej vi-soke, tn no g on ad s t r op n e hiše, pa tesne ulice. Dobrega zraka torej med tako tesnimi zidov.! ni bilo, že zato ne, ker so pač vso nesnago kratkomalo pometali na ulice, katere je očistil samo kak močan dež. Ker so tako zelo morali štediti s prostorom, ni bilo v teh mestih skoro nič večjih trgov ali drugih praznih prostorov.
Visok in trden zid je bil mestu najboljša zaščita. Topov še ni bilo, da bi z:id porušili s streli, zato pa je moral sovražnik tako mesto navadno toliko časa oblegati, dokler ljudem v mestu ni hrane zmanjkalo. Tudi jarek je mesto dobro branil. Navadno je bil brez vode, le v čdsih nevarnosti so ga s kakega potoka ali ribnika napolnili z vodo. Cez jarek je vodil most, ki ga je bilo mogoče dvigniti, da torej ni bilo nobene poti do mestnih vrat. Mnogo več vreden je bil tak jarek, če je obenem bil struga kakega potoka ali kako reke. Mesto, ki ga imamo na sliki, leži ob taki tekoči vodi. To vidimo iz tega, da plove po vod: barčica.
Izven mestnega obzidja ni bilo dosti h;iš. Največ je bilo takih, ki so jih mogli hitro odstraniti, če se je približal ka.k sovražnik, ker drugače hi se biil lahko v nje skrival. Prebivalci takih redkih hišic so torej v času vojske naj.prej požgali svoje domove, potem pa so zbežali v mesto zn zidovje, kjer so pričakoval,' nadaljnjega razvoja, pa so tudi krepko pomagali hraniti svoje zatočišče.
Bodimo zadovoljni, da danes vesga tega ni več. Iznajdba smodnika in z njim t' zvezii stoječega orožja je temeljito iz-Premenila obličje mest in vsega življenja v njem in izven njega.
*
Labirint.
Pravilno rešitev' so poslal;-. Romih Iv., Sele; Lriškovoc I-Iinko, Vitanje; škipec Ivan, Krčevina pri Ptuju; Žel Mimika in Ketiš Rozika, kraja ni; Furman Anica,
Pekel; Napotnik Viktor, Topolšica; Re-har Marija, Zaloška gorica; Skok Franc, Ropoši jo (?); Belak Ivan, Škofja va.s;j Potisk Lenčka, Brezje; Poglojen Alojzij,! Ileerlenheide na Nizozemskem; Leberi Alojzij- Podigrac; Bombek Kristina, Nova vas.
Mogočii sta bili prav za prav dve rešitvi. Eno prijavljamo tu s sliko. Neka-
Vhod
teri so si pa zadnji konec pota skrajšali, kar je tudi mogoče. Izmed gorenjih imen, borno izžrebali eno itn dotičniku poslali lepo knjigo v dar.
Nekateri izmed gori navedenih so poslali tudi rešitve skrivalnic in risbe 7. opico, ld smo jo bili prijavili v 6. štev* Toliko zanimanja nas res prav veseli.
Ker imajo naši črta tel ji toliko veselja z labirinti, bomo v prihodnji številki zopet enega objavili.
*
Igre.
Huda sedmica,
Kdo izmed vas je dobeir računar? To bomo kar videli1. Sedite v krogu na tla! Zdaj začne Miha šteti in štel bo od 1 do 100. To znate vsi! Čo pride pri štetju do števila, v katerem je 7 ali katero ja brez ostanka deljivo s 7, ne pove števila, ampak reče: »Hop!« Ce .pa vendar pove tisto število, jo izgubil in potem šteje drug.
Ali pa: Miha reče 1, drugi otrok poleg njega 2, dalje 3 itd. Kdor se zmoli, pa pove število namesto »Hop!«, mora iz kroga.
Na primer: 1, 2, 3, 4, 5, 6, hop:, 8, 9, 10, 11, 12, 13, hop!, 15, 10, hop!, IS itd!
Lahko si izberete kako drugo število od 1 do 9. Glavno je, da hiitro in sigurno štaje-te in da — poštevanko dobro znaite. To bo kar že dobra priprava na šolo.
Hitra pošta.
Sedite v krog! Eden izmed otrok pove drugemu poleg sebe tiho in prav hitro ka,ko besedo na uho. Tisti otrok p >ve to, kar je pač razumel, prav tako h;:tvo drugemu dalje in ta zopeit naprej. Zadnji potem pove glasno, kaj je Cul. Videli boste, da je tista beseda navadno nekaj čisto drugega, kakor to, kar je prvi otrck rekel. Pogoj je, da se vrši vse jako hitro.
*
Dopisi in odgovori.
J. M,, Sv. Ana. Poslana pesmica kaže resen trud in dobro vcljo, za tisk pa le še ni godna,- Poglejva si samo 1. kitico!
»Oj domača zemlja mila slovanska si edina,
*Ja bi vedno ti edina h’ila mati moja, domovina.«
Najiprej vsebina! Vidi se, kakor bi bila domača zemlja edina slovanska, pa je še toliko drug h slovanskih dežel! Vem, da si hotel reti, da je zedinjena, da jje cela slovanska, ali tako, kakor ti to poveš, je misel dvoumna. V 3. vrsti zopet ni jasno, kaj naj tam pomeni beseda »edina«. Torej, kakor smo že večkrat rekli, predvsem jasnosti misli!
Ali se 2. in 3. vrsta gladko čitata? Gotovo ne, nekje se zatika. To bo treba popraviti, morda tako:
»Oj domača zemlja mila, zdaj slovansko si edina, da bi vedno takšna bila mat; moja, domovina!«
Primerjaj s čitanjem in videl boš, da teče beseda gladkeije. Slično bi bilo treba popraviti vsebinsko in stihovo celo pesmico. .Začetek pa je; pošlji še kaj in tudi napovedano povesti col
Vsem! Če nam kaj pišete, pišita razločno, posebno lastna in krajevna imena! Ne pozabite na. enega in ne drugega!
♦
ikrivalnicc.
Kje je posestnik tega lepega posestva?
■laimbii
Kje je bratec?
00000000000000
Vsaka krščanska hiša naj naroči
»NEDELJO!“
0000000000000E