ipofrnuA piAčAnAvcarovtni C C SZ £ potAMcznA {icvuka siAne i-du> LETO IV. LJUBLJANA, PETEK 7. JUNIJA 1940. UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Miklošičeva 22./H. DeL zbornica. — PoSt. predal: 375. — Tel. St. 35-29. — PoSt. ček. rač. St. 17.548. — NAROČNINA: Za nečlane 3 din mesečno. LIST IZHAJA VSAK PETEK ŠTEV. 23. Stavbinci zopet na delu Disciplinirano delavstvo, pozitivne strokovne organizacije, zlasti pa naša ZZD, so s pomočjo oblasti mimo čudnega zadržanja marksistov dosegle srečen zaključek stavke stavbinskega delavstva POLLETNA BORBA KONČANA Stavka stavbinskega delavstva je končana. Zastopniki strokovnih organizacij bo pretekli ponedeljek na Banski upravi z zastopniki delodajalcev sprejeli dodatek k že obstoječi kolektivni pogodbi. Podrobneje poročilo o tem dodatku h kolektivni pogodbi prinašamo spodaj. Z zaključkom stavke stavbinskega delavstva je zaključeno več kot šest mesečno prizadevanje delavskih strokovnih organizacij, da priborijo gradbenemu delavstvu vsaj nekoliko primerne življenjske pogoje. Že izredno dolga borba za dosego teh pogojev glasno izpričuje, kako malo razumevanja so delavski zastopniki našli pri naših delodajalcih in kako težka je ta borba bila. Sedaj ,ko je končana, moramo reči, da je končana vsaj z delnim uspehom in, da so tako vsaj delno upoštevane težke prilike sedanjega časa, v katerih živi prizadeto delavstva DELODAJALCI BREZ SOCIALNEGA ČUTA Odkrito moramo reči, da smo pričakovali v vrstah delodajalcev več socialnega čustvovanja in več smisla za socialno pravičnost. Zastopniki delodajalcev tako rekoč delavcem niso hoteli ničesar dati. Sar mi od sebe bi tudi ničesar ne dali. Priznali so sicer rastočo draginjo, priznali tudi, da bi moralo delavstvo ob njej več zaslužiti, da bi moglo dostojno živeti, toda ničesar niso bili pripravljeni dati. Ves čas so se samo izgovarjali na šušmarje v svojih lastnih vrstah in na javna, banovinska in državna dela. Delali so tako, kakor da so delavci dolžni pobijati šušmar-stvo njihovih lastnih tovarišev in kakor da morajo delavci podjetnikom od države in od banovine izsiliti za že oddana dela naknadna doplačila. Ob takem stališču tuidi niso marali nič slišati o povišanju plač pri najrazličnejših stavbnih delih za privatnike, čeprav so si tam sami za rastočo draginjo že pogodbeno zasigurali višje denarne prejemke. BREZUSPEŠNO PRIZADEVANJE DELAVSTVA Gradbeno delavstvo je v škripcih vse storilo, da bi od države in banovine doseglo izpolnitev podjetniških zahtev. Zal izredni casi tudi tu niso ostali brez vpliva in tako kljub vsej dobri volji s strani državne oblasti ni bilo za delodajalce povolj-ne rešitve. Zato tudi ni prišlo v primernem času do kolektivne pogodbe. Vsa pereča zadeva je hotela nekako v zraku obviseti. DELAVSKA ZBORNICA STOPI V AKCIJO Tedaj je uprava Delavske zbornice Kljub nekaterim predhodnim odklonitvam ea skupno akcijo pod njenim vodstvom vzela stvar v svoje roke in začela z novimi pogajanji, da tako ali tako interese stavbincev zavaruje. Po ponovnih brezuspešnih poizkusih je vsled! nedostopnosti delodajalcev povabila strokovne organizacije, naj stvorijo enotno akcijsko formacijo in z njo zainteresirajo za delavstvo vso slovensko javnost. Takrat že se je zgodilo, da je marksistična organizacija z jalovim izgovorom tak skupen nastop in Bkupno delo strokovnih organizacij odklonila. Čeprav ni bilo prav nič več časa za razna postranska stremljenja, se zdi, da so marksisti smatrali taka postranska stremljenja za bolj važna, kakor pa hitro reševanje perečih delavskih zahtev. Odklonili so od Delavske zbornice priporočeno skupno akcijo. Delavska zbornica je vseeno nekako iztisnila nadaljevanje skupnih posvetovanj in pogajanj z delodajalci. Delodajalci pa so še vedno vztrajali na svojem odklonilnem stališču. Ni bilo zato nobenega drugega izhoda več, kakor da se je zaprosilo oblast za poravnalni postopek. Obe poravnalni razpravi sta zopet ostali brezuspešni, čeprav je med tem banska uprava obljubila, da bo iz svojih sredstev prispevala pri banovinskih delih za vse zaposleno delavstvo za povišanje njihovih plač po 0.75 din na uro. Delodajalci so nudili premalo, manj kot jim je ponudila banska uprava. Pogajanja so se tako razbila in delavstvu je ostalo na izbiro samo dvoje: ali, da gre delat pod starimi plačilnimi pogoji brez poviškov, ali pa, da stopi v stavko. STAVKA V tajnem glasovanju se je delavstvo z 92% odločilo za starko. Stavka se je pričela najprej v Ljubljani. Potem se je razširila na Maribor, Kranj, Vrhniko, Kamnik in ostale večje kraje Slovenije. Banska uprava je ugotovila, da je bilo 1. junija 1940 v stavki 5320 delavcev gradbene stroke, t. j. preko polovice vseh stav-binskih delavcev v dravski banovini. Delavstvo je šlo v izrednih razmerah v stavko. V stavko ga je pognalo nerazumljivo, nesocialno stališče podjetnikov. Delavstvo se je zavedalo, da časi za stavko niso ugodni, da bo samo ugoden zaključek stavke težko izvojevalo. Zanašalo se je, da ga bo y njegovem prizadevanju podprla naša javnost, pa tudi naša ljudsko čuteča oblast. Med prvimi, ki je to pričakovanje delavcev izpolnila, je bila sedanja uprava Delavske zbornice, ki je za prehrano najbolj potrebnih stavbincev za časa stavkovne akcije določila znesek 10 tisoč dinarjev za slučaj, da bi stavkovno gibanje trajalo dalje časa. PODJETNIKI RAČUNAJO S POLOMOM STAVKE Vsakdo je lahko vedel, da stavbinsko delavstvo nima nobenih rezerv, ki bi jih moglo črpati v času stavke. Vedeli so to tudi zastopniki delodajalcev in so pričakovali, da bo stavka delavstva v kratkem zlomljena. Nato bi oni sami diktirali svojim delavcem delovne pogoje, kakor so posamezniki iz njihovih vrst že tudi napovedovali. Toda njihov račun ni bil povsem pravilen. Računali niso z eno postavko in to je naša ljudsko čuteča oblast, 'ki jo v dravski banovini predstavlja g. ban dr. Marko Natlačen. BANSKA UPRAVA NA DELU Oblast je pozorno zasledovala ves potek pogajanj še pred uvedbo poravnalnega postopka in se je tekom poravnalnega postopka prepričala, da je pravica neizpodbitno na strani delavcev. Razumela je zato obupen poizkus tega delavstva, da svoj položaj reši s poslednjim sredstvom, ki muv je na razpolago, s stavko. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi izrednih zunanje političnih razmer ta oblast po raznih stranskih potih stavko ovirala. Mnogi so to celo zelo želeli. Tudi medi delavstvom jih je bilo nekaj, ki so po tem hrepeneli. Toda nič takega se ni zgodilo. Nasprotno je banska uprava nepričakovano proti vsem dosedanjim praksam ponovno povabila na nova pogajanja zastopnike delavcev in delodajalcev ter se je na njih močno prizadevala, da bi dosegla sporazum in delavstvo tako rešila nadaljevanja in vseh trdot stavke ter tudi morebitne možnosti, da delavstvo v stavki propade. TAKOJŠEN USPEH PREPREČIJO MARKSISTI Prizadevanje banske oblasti žal tudi to pot ni uspelo, ker je marksistična organizacija za sporazum, ki je bil na tej razpravi dosežen, odrekla svoj podpis. Stavka se je zato nadaljevala. RESNA SKRB ZA 10.000 STAVBINCEV Delavske strokovne organizacije so zaradi motnosti skupaj z marksisti v stavki vztrajale in se posvetovale o nadaljnih ukrepih za srečen izid stavbinske akcije. Skrbele so za to, da se med stavku jočim delavstvom ohrani red in da se ne zaple- tejo stavkujoči v kakšne protipravnosti. Organizacije so se čimdalje bolj zavedale izredno težke naloge. Saj je bilo v stavki nad 5.000 delavcev in ®e je odločevala usoda, oziroma življenjski položaj 10.000 naših stavbincev. Resne organizatorje je zato tudi resno skrbelo ob tej težki nalogi. POVABILO G. BANA IN APEL NANJ ZA POMOČ V to zaskrbljenost, v položaj navidez brez izhoda, je zopet odrešilno posegla banska uprava. V četrtek dne 30. maja 1940 je g. ban povabil zastopnike delavskih organizacij k sebi. Delavske organizacije so potem sklenile soglasno prositi g. bana še enkrat za posredovanje in mu poslati sledečo vlogo: Veleč. gosp. Dr. Marko Natlačen ban Ljubljana. »Kakor Vam je znano, sta obe poravnalni razpravi, kateri je sklicala kr. banska uprava zaradi sklepanja nove kolektivne pogodbe za stavbinsko delavstvo v dravski banovini, vsled stališča delodajalcev končali brezuspešno in je večina vsega stavbinskega delavstva v dravski banovini stopilo v stavko. Da se spor med delodajalci in delojemalci stavbinske stroke čimpreje reši, se obračamo podpisane delavske strokovne organizacije na Vas, velecenjeni g. ban, da z ozirom na člen 14. točka 2. Uredbe o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsod-ništvu, pozovete obe stranki, naj skleneta v določenem roku kolektivno pogodbo ter, če se taka pogodba v določenem roku ne bi sklenila, predpišete z odlokom tarifno lestvico za plačevanje delavcev v stavbin-ski stroki. Svojo Vlogo opiramo na dejstvo, da je 4014 delavcev stavbinske stroke v stavki, ker se ni ugodilo njihovi zahtevi po sklepanju kolektivne pogodbe za dravsko banovino glasom zahtev, katere so predložile podpisane strokovne organizacije na obeh poravnalnih razpravah. S tem smatramo našo vlogo za utemeljeno v smislu zakonskih določil ter Vas, velecenjeni g. ban, vljudno prosimo, da upravičeni prošnji, katero predlagamo v imenu večine slovenskega stavbinskega 'delavstva, blagohotno ugodite.« ČUDNO ZADRŽANJE MARKSISTOV Vlogo so podpisale ZZD, JSZ in NSZ. Marksistični SGRJ je v splošno presenečenje proti prvotnemu soglasju vlogo zvečer istega dne poslal v prostore ZZD z izjavo, da jo ne more podpisati. Podpisal jo bo, če jo bo, do petka zvečer. V petek pa je izjavil, da jo bo podpisal morda v soboto ali pa jo tudi ne bo. Tako je SGRJ požrl dano besedo. / Ostale organizacije so še ugotovile, da je marksistični SGRJ vlogo sicer že podpisal, pa je pozneje štampiljko in podpise s kemično tekočino zbrisal. Podpisnice vloge so se čudile žalostni vlogi marksistov in njihovemu čudnemu izbegavanju ter so čutile, da se za njim skrivajo neki posebni nameni, ki nimajo ničesar opraviti s pravimi interesi slovenskega delavstva. Zdi se, da je to čutila tudi banska uprava, ki je bila točno informirana o razpoloženju delavstva in o negovih željah, da se čimpreje doseže sporazum in se vrne na delo. Dne 2. junija je na osnovi gori navedene vloge avtoritativno posegla v spor medi delavci in delodajalci in je zato izdala uradni komunike o poteku pogajanj. Ta komunike je objavila ljubljanska radio-po9taja in naslednjega dne tudi dnevno časopisje. Glasi se: KOMUNIKE BANSKE UPRAVE Ljubljana, 1. junija. Iz pisarne banske uprave v Ljubljani: Delovno razmerje delavcev gradbene stroke je bilo urejeno s kolektivno pogodbo z dne 15. julija 1938, ki je bila a odločbo kr. banske uprave VI. št. 1304-12 z dne 20. avgusta 1938 razširjena na vso banovino. Ob koncu leta 1939 so delavci zahtevali spremembo kolektivne pogodbe glede mezd. Pogajanja so se prvotno vršila ob sodelovanju Delavske zbornice neposredno med delodajalci in delavci. Ker pa se prizadete stranke niso sporazumele, so se zaradi nastalega spora večjega obsega obrnile v smislu določbe č.. 14 uredbe o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu na inšpektorja dela kraljevske banske uprave s prošnjo za poravnavo. Prva poravnalna obravnava je bila dne 26. aprila 1940, ponovna obravnava pa dne 15. maja 1940. Ker se sporazum ni dosegel, se je ugotovil neuspeh posredovanja in izrekel poravnalni postopek za dokončan. Po neuspelem poravnalnem postopku je gradbeno delavstvo stopilo v stavko, in sicer najprej v Ljubljani, potem pa tudi v Mariboru, Ptuju, Kranju, Radovljici, Trbovljah, Kamniku, Celju itd. Ker je tvorilo povišanje mezd pri že prevzetih delih, zlasti pa pri javnih, veliko oviro za dosego sporazuma, je krar Ijevska banska uprava že ob začetku pogajanj pri banovinskih delih zagotovila doplačilo na mezde v višini 0.75 din na delovno uro. Kr. banska uprava pa je v prizadevanju, da pride do sporazuma, podvzela še nadaljnje napore. Po obeh neuspelih poravnalnih obravnavah je dne 27. maja 1940 pozvala prizadete stranke zopet na razgovor. Ob pričetku razprave so zastopniki delavskih organizacij stavili glede mezd zahteve višje od onih, ki so jih bili stavili prvotno, razen tega pa so zahtevali še plačo za stavkovne dni. Kljub temu je uspelo kr. banski upravi, da se je med predstavniki delavskih organizacij in delodajalci dosegel sporazum pod pogojem, da nanj pristane delavstva Do sporazuma ni prišlo, ker je predstavnik Zveze gradbenih delavcev odrekel podpis. Tudi vloge treh delavskih organizacij (Zveza združenih delavcev, Narodna strokovna zveza in Jugoslovanska strokovna zveza), naj se tarifna lestvica za plačevanje delavcev predpiše na temelju odst. 2 čl. 14 uredbe, predstavnik četrte organizacije, t. j. Zveze gradbenih delavcev, ni podpisal. Tako je Zveza gradbenih delavcev onemogočila končni sporazum. V časih, v katerih živimo, so javni mir in red, pred vsem pa varnost države, najvišje dobrine, ki ne smejo biti ogrožene niti po gospodarskih trenjih, in najsi so ta še tako upravičena. Zato bo kr. banska uprava prisiljena, da nemudoma ukrene vse, kar je potrebno, da se te najvišje dobrine zaščitijo, če med prizadetimi krogi ne bo prišlo do treznejših pogledov na položaj. NALOG BANSKE UPRAVE Naslednjega dne so delodajalske in delo jemalske organizacije od banske uprave prejele sledeči dopis: »Z zahtevo po kolektivni pogodbi je po uradnih podatkih kraljevske banske upra^ ve te dlni stopilo v stavko 5320 delavcev (Nadaljevanje na 2. strani.) Viničarski tabor preložen Na mnoga vprašanja glede viničarskega tabora in proslave 20 letnice SZV-ZZD, ki bi se morala vršiti v nedeljo dne 9. junija, vsem našim članom in prijeteljem sporočamo, da sta tabor in proslava radi prepovedi zborovanj preložena za nedoločen čas. Dr. dra žebot: ki jo narekuje stvarnost V uvodniku »Od temeljev navzgor« smo opozorili na neke vrste naravni razvoj urejevanja delovnih odnosov v stanovski (korporativni) smeri, t. j. da se vedno bolj uveljavlja način ustaljenega kolektivnega razpravljanja med zainteresiranimi stanovskimi skupinami delojemalcev in delodajalcev o vseh stvareh, ki so z delovnim razmerjem združene. To ustaljanje neposrednega medsta-novskega razpravljanja in reševanja spornih stvari nekako samo po sebi odstranja tiste psihološke, pa tudi stvarne pogoje in razloge razredno-bojnega iskanja pravice. Če se o vsem lahko neposredno pomeni, če je podana sprejemljivost za podprte razloge, le čemu bi še gojil stare želje po raz-rednobojnem reševanju, ki md samo škodo prinaša. Ako mi gre res le za urejevanje delovnih odnosov, ne pa za politično dejavnost pod strokovno firmo in če sredstva, ki jih podvzemam, smatram res samo kot sredstva za urejevanje delovnega razmerja, ne pa kot pripomoček svoje politične strategije. — potem res nimam pametnega razloga, da bi na mesto opisane stanovske poti ubral razrednobojno pot. Tudi naše veljajoče delovno pravo gre s pospešenimi koraki v stanovsko (korporativno) smer. Že uredba iz 1. 1937 omejuje pravice štrajka z dvema obveznima poravnalnima razpravama in s prostovoljnim postopkom pred razsodiščem. Ni čuda, če so komunisti, ki jim je strokovna aktivnost po pravilih kominterne le sredstvo njihove gradbene stroke, t. j. preko polovice vseh delavcev te stroke v dravski banovini. Poslužujoč se določil odst. 2. čl. 14. uredbe o določanju minimalnih mezd, sklepa-nju kolektivni hpogodb, .poravnavanju in razsodništvu Vas pozivam, da sklenete kolektivno pogodbo, in sicer, ker so se pogajanja o taM pogodbi vršila že šest mesecev, v kratkem roku do 3. junija 1.1. ob 10. uri predpoldne. V ta namen Vam je na razpolago knjižnica v drugem nadstropju palače kraljevske banske uprave v Ljubljani. Vabim Vas, da ob navedenem času inšpekciji dela predložite kolektivno pogodbo v registracijo^« Ban dr. Natlačen, 1. r. ZMEHČANI DELODAJALCI — PODPISAN SPORAZUM Komunike in ta dopis, oziroma odlok, je dal jasno slutiti trdno voljo g. bana, da hoče stavko zaključiti in da bo eventuelno Bam predpisal novo plačilno lestvico za vse stavbinsko delavstvo, če med prizadetimi strankami ne pride do sporazuma. Mi poznamo dosedanje ukrepe g. bana na polju socialno politične zakonodaje. Vsi njegovi ukrepi doslej so bili zmeraj izdani v prilog delavske strani. Spomnimo se le njegove zadnje uredbe o povišanju minimalnih mezd, o plačah zasebnih nameščencev, o plačah trgovskih nastav-ljencev itd. Brez bojazni smo zato pričakovali srečno rešitev zadeve stavbinskega delavstva, ki naj bi jo prinesla morebitna uredba g. bana. Do te uredbe pa ni prišlo. Na gorenji poziv so se ponovno zbrali zar etopniki delavcev in zmehčanih delodajalcev in po dolgih mesecih brezplodnih prizadevanj sporazum vendar sklenili. DELAVSTVO PREJME SLEDEČE POVIŠKE: 1. Kvalificirani delavci dobe v prvih treh mezdnih razredih po 75 par na mezde kolektivne pogodbe z dne 15. VII. 1938, v četrtem in petem mezdnem razredu pa po 50 par. S 30. VIII. 1940 pa dobe v vseh mezdnih razredih še Din 0.25 poviška na uro. 2. Pomožni delavci dobe v 1. mezdnem razredu (Ljubljana, Maribor, Kranj, Jesenice in industr. dela v občini Stražišče) 90 par dodatka na mezde kolektivne pogodbe iz 1. 1938, v 2. in 3. razredu 75 par, v 4. in 5. razredu pa 50 par na uro. S 30. VIII. 1940 dobe tudi ti delavci še nadaljnih 25 par. 3. Gradbena dela industrije v 4. in 5. razredu se plačajo po tarifi 3. razreda, za dela, ki so bila prevzeta pred 1. aprilom 1940, ostanejo v veljavi stare mezde do 30. VIII. 1940.. Po tem datumu pa se morajo tudi za ta dela plačati nove mezde. 5. Za vsa druga javna dela (banovinska, občinska itd.) pa stopijo nove mezde takoj v veljavo. prevratne politike, že proti tej zelo plaho stanovski uredbi zagnali vrišč. Nova uredba o reševanju delovnih sporov za banovino Hrvatsko, ki je bila izdana pred tremi tedni, je šla zopet za korak dalje v stanovski (korporativni) smeri. Praktično je štrajk toliko da izključen. Kolektivni delovni spor rešuje na zadnji stopnji, ako se stranki na noben način nista mogli sporazumeti, novo ustanovno delovno sodišče. Kaj delovno sodišče v razvoju delovnega prava pomeni, spoznamo, če si skušamo odmisliti n. pr. redno sodstvo v zasebnih občih državljanskih stvareh. Da ima hrvatska uredba seveda tudi svoje pomanjkljivosti, je jasno. Zato pa se učimo iz izkušenj drugih, da bomo ob novih razmerah v danem trenutku Slovenci dobili delovno pravo, ki bo čim bolj jamčilo socialni mir in socialno pravičnost, t. j., da bo res korporativno v pravem pomenu besede. Uvesti socialni mir in socialno pravičnost v.kolektivne delovne odnose, pa je le ena stran korporativne zamisli. Poleg razdeljevalne strani (mezde, obresti, dobiček) ima gospodarstvo tudi svojo proizvajalno stran od katere je razdeljevalna stran odvisna. Če hočem vrečo moke razdeliti, jo moram najprej napolniti. Stanovska (korporativna) misel je tudi za proizvajalno stran gospodarskega življenja rešilna. To prepričanje je prodrlo že po vsem zapadnem svetu. Izgleda, da začenja prevladovati tudi pri nas, kakor je raz- 6. Radi udeležbe pri stavki se ne bodo izvajale konsekvence od strani podjetnikov. Dodatni dogovor h kolektivni pogodbi, ki je v vseh ostalih točkah ostala neiz-premenjena, velja za nedoločen čas na enomesečno odpoved. ČIGAVA JE ZASLUGA? Kdo ima zdslugo za to?! Brez zaslug tu ni stavbisko delavstvo samo s svojim resnim zadržanjem in s svojo stvarnostjo ves čas mučnih, dolgotrajnih pogajanj in zlasti za časa stavke. Brez zaslug niso pozitivno usmerjene strokovne organizacije, ki so zadevo vzele resno, kakor ta to zasluži. Naša ZZD, NSZ in JSZ s svojim iz-begavanjem vsake demagogije in s pravilnim upoštevanjem stvarnega položaja, so k pravilni rešitvi odlično prispevale. Zlasti je bil odločilen korak, s katerim so same brez četrte organizacije prosile g. bana, da pozove sprti stranki k podpisu kolektivne pogodbe oz. predpiše sam novo tarifno lestvico. Mislimo j>a, da nikomur ne delamo krivice, če končno tudi to ugotovimo, da je zlasti naša organizacija od prvega početka tega dolgotrajnega mezdnega spora ves čas hodila dosledno pravo pot in s pogostimi intervencijami tako pri Delavski zbornici in pri banski upravi mnogo doprinesla, da se je cela zadeva • koncem koncev vendar kolikor toliko ugodno iztekla. Spomniti se je samo treba, kako smo mi v naši organizaciji takoj izpočetka poudarjali potrebo skupnega nastopa vseh organizacij, sodelovanja Delavske zbornice, kako so pa nekateri hodili lastna pota in zbornico odklanjali. Da so imeli napak, so sami priznali s tem, ko so pozneje skupen nastop in sodelovanje, oziroma vodstvo zbornice v mezdnem sporu sprejeli. Kako resno pa se je naša organizacija zlasti zadnje čase, ves čas trajajoče stavke prizadevala, da delavstvo reži pred eventuelnim polomom te stavke, vedo prav dobro vsi tisti, s katerimi smo v tej borbi iskreno in odkrito sodelovali. Neizpodbitno je, da nosimo za srečen izid precej zaslug. Končno pa je ponovno treba priznati, da je v presenečenje mnogih banska uprava vrgla na tehtnico vso svojo dobro voljo in da je ibila pripravljena, da iz najbolj radikalnimi sredstvi reši ta dolgotrajni spor in delavstvu ustvari dostojni življenjski položaj. To trdno voljo banske uprave, oziroma g. bana so spoznali končno tudi delodajalci in so radi ali neradi sporazum podpisali z novimi pridobitvami za delavstvo, čeprav so še par dni prej v časopisju javno izjavljali, da več kakor so nudili, v nobenem slučaju dati ne morejo. Sam Bog ve, kako bi se bila ta zadeva iztekla brez te močne opore. Prav lahko bi se bila iztekla porazno. Mislimo, da ne rečemo preveč, če priznamo, da ima tako na srečnem zaključku cele te zadeve največ zaslug naša, z ljudskim čustvovanjem tesno povezana banska oblast. vidno iz glasov, ki jih že dolgo sem, posebno sedaj v času obrambnega gospodarstva čujemo iz vrst gospodarskih krogov. »Trgovski list« z dne 24. maja t. 1. piše: »Tudi pri nas posega država naravno vedno bolj v gospodarsko življenje ... Pomanjkljivosti upravnega aparata nujno dajejo večjo veljavo zasebni iniciativi... Zato je potrebno, da se vlada pri svojih gospodarskih ukrepih čim bolj poslužuje zasebne iniciative, ki pa mora biti organizirana, če hoče dati res dobre rezultate. Pomoč zasebne iniciative ne sme biti le slučajna, a tudi ne nesistematična, ker je taka pomoč nujno ne-efektna. Za organizacijo zasebne iniciative pa ni druge poti, kakor ustanovitev gospodarskega sveta, t. j. centrale, ki združuje v sebi vse gospodarske panoge. V tej centrali bi se vsi zasebni interesi posameznih gospodar, strok spravili na skupni imenovalnik in ko bi bila ta harmonija dosežena, bi bilo tudi vse delo lahko.« Korporativna organizacija narodne proizvodnje in gospodarske politike, ki je izražena v gornjih mislih, je res edini izhod iz sicer neizbežne birokracije Delavski stan je del naroda, z njim čuti, trpi in žrtvuje, od njega bi moral imeti tudi vse dobrine, ki mu pripadajo kot sestavnemu delu naroda. Delo, ki ga izvršujemo je enakovredno delu drugih stanov. Zato nam pripadajo iste pravice. Smatramo, da je delo cestnega pometača, rudarja v jami, delavca pri stroju, viničarja v vinogradu, kmeta na polju in delavca v gozdu ravno tako vredno kakor delo uradnika ali profesorja na univerzi, ali podjetnika v tovarni. Vendar se nas v javnosti ne upošteva enakovredno, ampak se nas upošteva le Ob gotovih prilikah ter dobivamo le drobtine iz bogatinove mize, za katere pa moramo trdo delati ter prenašati krivice. Delavske strokovne organizacije so priborile delavstvu, da ima svojo zakonodajo. Ta zakonodaja, o kateri pravijo, da je modema, je pa prav za prav zelo šepava, mnogokrat le cunja papirja. Delodajalec se za to zakonodajo zmeni le v toliko, v kolikor ga delavstvo v to prisili. Lansko leto smo viničarji dobili novo uredbo viničarskega redla. O podrobnostih te uredbe smo že dovolj govorili in se bomo k temu še povrnili. Omenimo le to, da po določilih uredbe obstojajo v vsaki občini, kjer so viničarji, posebne viničarske komisije, ki razsojajo v vseh spornih zadevah med viničarji in njih delodajalci, bodisi v odškodninskih zahtevkih ali v slučajih predčasne ukinitve službenega razmerja. Poravnave, sklenjene pred viničarsko komisijo, imajo veljavo sodnih poravnav. Zupan občine, kot predsednik viničarske komisije, mora v posameznem slučaju sklicati razpravo v teku 14 dni od dne, ko je prejel predlog za razpravo, v slučaju predčasne ukinitve službenega razmerja pa v 8 dneh po prejemu predloga. Zalibog naši župani nimajo časa, da bi si enkrat to določilo ogledali v uradnem listu in se potem ravnali. N. pr. na občini Sv. Miklavž pri Ormožu leže predlogi za razprave pred viničarsko komisijo že od meseca decembra 1.1. in še do danes niso bile te razprave Oklicane. Tozadevno smo delali že pritožbe na sresko načelstvo v Ptuju in na kr. bansko upravo. Isto postopa občina Svetinje, Ljutomer in Štrigova. Vemo, da je na občinah vedno dovolj neodložljivega dela in premalo pisarniškega osobja, posebno se-d!aj, vendar, da ni v 6 mesecih bilo vsaj toliko časa, da se izvrši ena razprava, ki je nujno potrebna za eksistenco prizadetega viničarja, to pa tudi mi res in presega že vse meje. če pa stavi vinogradnik predlog za razpravo proti svojemu viničarju, se ista takoj vrši. Takrat pa je vedno dovolj časa, da se viničarja »zašije«. Kam bomo prišli, če niti uradi ne bodo več upoštevali zakonitih določil, ki so namenjeni v zaščito delovnega človeka? Ali si ti .gospodje predstavljajo, da bodo za večno na teh mestih, kamor jih je^postavil viničar-volilec ? Takrat smo vedlno enakovredni, upoštevani, spoštovani, vedno imajo odprto srce za naše težnje. Sedaj ... Dar nes, ko viničar zahteva samo svojo pravico, samo to, kar mu zakon nudi, pa ga nikdo ne pozna. Ampak zapomnili si bomo za bodočnost. Zdi se, da tudi advokati in notarji ne poznajo uredbe viničarskega reda. Pri Sv. Juriju ob Ščavnici je uslužbena kot viničarka Kolarič Frančiška že 38 let pri vinogradniku g. Vojsk iz Bolehnečinca. gospodarskega življenja. Ako torej hočemo sodobno gospodarstvo, v katerem se zasebni interesi križajo z javnimi, rešiti nedoglednih posledic birokracije, ni druge rešitve kot premišljena izvedba korporativne organizacije oziroma kordinacije vseh gospodarskih panog. Kolektivni gospodarski odnosi med poedinimi panogami naj bi se urejali podobno, kot kolektivni delovni odnosi. Skupne probleme vsega narodnega gospodarstva in gospodarske politike, naj bi pa vodil v soglasju z vrhovnimi političnimi in upravnimi činitelji narodno-gospodarski svet kot organično stanovsko (korporativno) predstavništvo vseh gospodarskih panog. Tako uravnavano narodno gospodarstvo nas bo rešilo gospodarske birokracije, obenem bo pa jamčilo zdrav gospodarski razvoj in razmah, ki ga v neorganiziranem liberalnem gospodarstvu zavira nebrzdana tekma in monopolistični izrodki. Zapomnimo si ta-le kratka gesla in jih uveljavimo: V delovnih odnosih: socialni mir in socialna pravičnost. V proizvodnji: zdrav razvoj in razmah vseh narodno-gospodarskih sil. Oboje potom — stanovskega (korporativnega) načela., Letos je g. Vojsk svoj vinograd prodal, vi-ničarka pa je dobila od g. Hinka Pozuna, notarja v Radgoni, tole ljubeznivo pismo: »Ker sta zakonca Vojsk svoje gorice v Sovjaku, kjer ste vi za viničarko, prodala, morate v 14 dineh zapustiti prodano vini-čarijo, ker vas bosta drugače zakonca Vojak tožila za izpraznitev. Kuipna pogodba razdere razmerje med viničarjem in gospodarjem itd.« G. notarju bi svetovali, da bi pogledal v uradni list, kjer je v uredbi vin. reda § 22 tole: Sprememba v osebi vinogradnika nima za viničarja glede na pogodbeno službeno razmerje za tekoče službeno leto nobenih posledic. — Pripominjamo, da po ugotovitvi kataster-ske uiprave Ljutomer navedeni vinograd meri 53 arov 55 m in torej prizadeta vini-čarka spada pod zaščito viničarskega reda. Zopet bo tukaj morala razsojati viničarska komisija ,ker so viničarki odvzeli deputatno zemljišče, travišča in delo ter ji določili rok-*za izselitev. Tozadevni predlog je vložen na občinski urad v Sv. Juriju. Kdaj se bo razprava vršila (čeravno bi se morala vtem slučaju vršiti v roku 8 dni), je spet odvisno o dobčinske uprave. Naj ta občina posnema zgled občine Sv. Miklavž da bo viničarsko komisijo sklicala po 6 mesecih, lahko prizadteto viničarko vržejo že 10 krat na cesto ter bo na zimo brez vsakih življenjskih potrebščin, ker so ji odvzeli vse naturalne prejemke in možnost zaslužka. Iz tega je razvidno, kako veliko krivico delajo nekatere občine viničarjem s tem, da ob pravem času, predvsem pa v nujnih slučajih, ne skličejo viničarskih komisij. Drug slučaj: Viničarji g. Huter-ja, ki im n. svoje vinograde v občini Svečina, so lansko leto zahtevali razpravo pred viničarsko komisijo, ki se je tudi vršila z uspehom za viničarje. Seveda je ta uspeh ostal le na papirju. Huterjev sin, ki je upravljal očetove vinograde, je posamezne viničarje odpravil nekaj s terorjem, nekaj z malenkostno odškodnino in je bila stvar v redu za njega. Ne pa za enega viničarja, tov. Gorišeka, ki se ni dal ugnati, in na katerega je imel Huter posebno piko, saj ga je vedno imenoval, da je kolovodja viničarske organizacije. Vsled tega mu tudi ni hotel izplačati njegovega odškodninskega zahtevka, ki znaša po sklepu lanske komisije 1437 din. Proces za to vsoto traja že skoraj celo leto in se vleče od sreskega načelstva nazaj na občino, zopet na organizacijo, k advokatom itd. Končno se je stavil ponoven predlog za poravnavo na občini Svečina. Ta je z dne 28. maja 1.1. odgovorila sledeče: »Vračamo predmetno zadevo ponovno ter poročamo, da je Huter Franc umrl, njegov sin se je izselil, ženi pa o tem ni ničesar znanega. Pripominjamo ,da se nikdo od takratnih viničarjev ni pritožil in iskal vzrokov za ponovne razprave, vsled tega zavračamo predmetni spis. Naj se tožari ria sodišču! Podpisani delovodja in predsednik.« - Tako delajo naše občine s predlogi za razprave pred viničarskimi komisijami, kjer bi se morala viničarju dati pravica in zaščita. Tako se spoštuje pri nas delavska zakonodaja. Torej, če je vinogradnik umrl, sin se izselil (odnosno »slavno pobegnil« ,bi moralo biti), nista vinograda vzela seboj, ampak ga pustila vdovi, ki je dolžna, viničarju izplačati, kar miu gre. Občina navaja, da se drugi viničarji niso pritože-(Nadaljevamje na 3. strani.) Stavbinci zopet na delu (Nadaljevanje s 1. strani.) Ali smo enakovredni? Naša borba - naša rast Tobačni delavci V nedeljo dne 9. junija ima uslužben-atvo tobačne tovarne na Rožniku sv. mašo za mir ob 9. url dopoLdine ob vsakem vremenu. Prosimo, da se polnoštevilno udeležite te sv. maše. AKCIJA JUGORASA PRI UPRAVI MONOPOLOV Jugoras je izvršil intervencijo pri Upra- vi državnih monopolov ,da se vsem stalnim delavcem izdajo plačilne (knjižice radi zavarovanja zaslužka v primeru vojne. Predsednik Jugorasa g. Dragiša Cvetkovič je ta predlog še s svoje strani podprl e intervencijo pri ministru za finance, ki Je obljubil, da se bo zavzel za te upravičene težnje. Obenem se je interveniralo, da se vsem monopolcem, ki so v vojaški službi, izplača polna mezda za ves čas njihovega vojaškega službovanja. Glavni odbor Jugorasa je prejel dne 30. maja od Uprave državnih monopolov izgotovljeno spremembo in spopolnitve pravilnikov o delu in zaslužku monopolskih delavcev. Glavni odbor bo te predloge razmnožil in dbstavil posameznim podružnicam monopolskega delavstva. Celje Delavska zbornica je po svojem zastopniku izvršila intervencijo za zboljšanje mezd v Teikstilni tovarni v Laškem. Delavci in delajvke, stari 18 in nad 18 let, ki so zaslužili na uro 3 din, so dobili povišek za 10 odstotkov. Podjetje je zahtevi delavcev takoj ugodilo. Želeti bi bilo, da bi bilo tako uvedevtnih podjetnikov še več, pa bi bila odstranjena vsa nesoglasja. V Celju je Delavska zbornica posredovala pri večih obrtnikih kovinarske stroke, da bi se vajenci ne zaposlili več za nedeljsko delo, ker se jim tajko vzame možnost izvrševanja verskih dolžnosti kakor tudi čas, ki bi moral biti namenjen počitku. Podjetnike opozarjamo na predpise glede nedeljskega počitka vajencev, ki se bodb sedaj, 'ko je Delavska zbornica ustanovila mladinski zaščitni odsek, gotovo strožje izvajali. Murska Sobota Čeprav zaradi prepovedi zborovanj ne moremo sklicati sestankov, je naša podružnica vendar zelo agilna. Organizirati hočemo tudi delavstvo iz vseh drugih podjetij, kjer organizacije še ni. Sicer tudi rdeči od Strokovne komisije v zadnjem času poskušajo, da si pridobijo malo zaupanja med prekmurskimi delavci, katerih toliko časa niso poznali. Zato jih tudi sedaj ne potrebujemo, da bi pri nas uganjali svojo demagogijo. V največjih tovarnah je naša ZZD že usidrana in bo kljub vsem nakanam nasprotnikov in nesocialnih podjetnikov šla naprej po začrtani poti. Škofja Loka V nedeljo dne 2. t. m. je bil pogreb našega vrlega somišljenika Franceta Ker-melj-a. V vsakem oziru zgleden delavec je odšel po večno priznanje mnogo pre-dno je mogel skrbno vzgojene otroke spraviti k samostojnemu kruhu. Star je bil šele 55 let in je stanoval 26 let pri enemu gospodarju kar je značilno za človeka neomajnih katoliških načel. Naj počiva v miru! Kranj Naša podružnica ZZD sklicuje dne 9. junija tega leta ob 9. uri dqpoldan sejo obratnih zaupnikov ZZD. Na seji se bodo obravnavala pereča vprašanja, ki se tičejo delavstva in organizacije. Delavstvo v tekstilnih tovarnah je v strahu za kruh, v slučaju, redukcij, če ne bi bilo surovin. Najbolj prizadeta tovarna v tem pogledu je »Jugobruna«. V tej tovarni zaposleno delavstvo v oddelku pre-dilnega dela tedensko le 24 ur. Tudi v tovarni Jugočeška so vsled pomanjkanja surovin nastali slični žalostni primeri. (Nadaljevanje z 2. strani.) vali. Seveda ne, iker so klonili pred terorjem, ki ga je izvajal sin Huterja. Viničar Gorišek pa ni klonil in ne bo, ampak bo nadalje zahteval svojo pravico, ki mu gre. Stvar bo šla naprej. Vsi viničarji pa zahtevamo zadoščenje, ker se naša zakonodaja teipta. Mi tvorimo v naših vinorodnih krajih večino prebivalstva in vendar nismo enakovredni. Mi zahtevamo, da se iz občinskih upraiv odstranijo ljudje, ki nas ne upoštevajo tedaj, ko zahtevamo avojo zakonito pravico, ampak samo tedaj, ko nas rabijo. Enakovredni hočemo biti in tudi bomo. Enakovredni tedaj, ko bo viničarske občine vodil viničar. Ta čas je pred/ nami in mi se za to pripravljamo. Ostale kranjske tovarne tekstilne stroke delajo po pretežni večini s polnim obratom. »Semperit«, tovarna gumijevih izdelkov bo pričela prihodnji teden zopet redno obratovati, ker je dobila večjo množino gumija; delavstvo z napetostjo vsled daljše nezaposlenosti z veseljem pričakuje zopet zaslužka. Vse člane opozarjamo, posebno one, ki so zaostali na članarini, da uredijo tekoči mesec zaostalo članarino v pisarni ZZD, kjer so uradne ure od pol devete ure dopoldne nepretrgano do 5. ure popoldne. Pri nas se je meseca maja izvedla redukcija 34 delavcev, 20 jih je šlo v aktivno vojaško službo, skupaj torej je zapustilo delo 54 mož. Če ne bi šli k vojakom, bi bila redakcija števila 54 mož in to vsled pomanjkanja naročil. Ko je Delavska zbornica zaznala, da rabi državna železnica mnogo premoga in se je začelo povpraševanje tudi po velenjskem premogu, se je takoj obrnila s posehno vlogo na ravnateljstvo državnih železnic v Ljubljani s sledečo vsebino: »Direkcija državnih železnic — mašin-sko oddelenje — Ljubljana. Uprava državnega rudnika Velenje je bila primorana izvesti redukcijo rudarjev, odnosno praznovanja nekaterih delovnih kini v mesecu, ker nima zadosti naročil za polno zaposlitev vsega delavskega staleža. Kapaciteta rudnika znaša okrog 700 do 800 ton dnevno, državne železnice pa so naročile za budžet leto 1940-41 mesečno samo 100 (tisoč ton) premoga, kar predstavlja komaj polovico dnevne zaposlitve. Rudnik Velenje bi lahko oddal državnim železnicam mesečno po 10.000 ton premoga ter se obrača do direkcije s prošnjo, d!a blagovolite staviti generalni direkciji državnih železnic v Beogradu nujen predlog, da bi se odvzem velenjskega premoga Poznana je naša Gorenjska po svetu, po svojih naravnih krasotah in obilice letovišč, množice letoviščarjev in turistov jo silno rade obiskujejo. Ima pa poleg svoje sončne strani še svojo senčno stran, t. j., da je najdražja v Sloveniji, kar občutijo največ delavci sami. Ze od nekdaj je bilo življenje na Jesenicah dražje kot le kje drugje, v sedanjem času so pa postale razmere nevzdržne radi dnevno se dvigajočih cen. Jeseniški kovinar se je že poprej v normalnih časih, ko so bile cene ustaljene, komaj prerijal skozi življenje. Danes pa, ko se cene življenjskim potrebščinam rapidno dvigajo iz dneva v dan, s strahom gleda v bodočnost. Z, na eni strani naraščajočo draginjo, na drugi strani v isti razmeri zaostali zaslužki, nudijo žalostno sliko bodočnosti za poedinca kot za narod in državo. Nujno potrebno je, že z normalnega in socialnega stališča, da se zaslužki delavstva zravnajo na isto višino, za kolikor se je dvignila, draginja. Naj se ne daje možnosti raznim temnim elementom, da bi izrabljali ta izredno težak položaj jeseniškega delavstva v svoje megleno zavite nečedne namene, kar jte zelo važno že z nacionalnega stališča, v našem obmejnem kotu. Da se od pomore temu stanju so dne 31. maja t. 1. strokovne organizacije JSZ, SMRJ, NSZ in ZZD vložile pri KID sledečo skupno vlogo za priznanje draginj-skih doklad in povišanje temeljnih mezd: Jesenice, dhe 30. maja 1940. P. n. Ravnateljstvo Kranjske industr. družbe Jesenice. Podpisane delavske strokovne organizacije: Jugoslovanska strokovna zveza, Sa-vez metalskih radnika Jugoslavije, Narodna strokovna zveza in Zveza Združenih delavcev, kot zastopnice delavstva pri naslovni družbi, vlagamo zahteve po priznanju draginjskih doklad. Doklade naj bi se upoštevale za mesece: april, maj in junij 1.1., po sledečem iznosu za vsak mesec: Mladostni delavci, vajenci in gojenci šole v Celju po 150.— din. Delavke in dninarice po 280.— din. Delavci I., H. in IEL redne mezdne skupine po 280.— din. Delavci IV., V. in VI. redne mezdne skupine po 240.— din. Delavci VII. in VTH. redne mesacHne skupine po 180.— din. Dodatno oženjeni po 150.— rim Na vsakega otroka do 14. leta starosti po 50.— din. Razglas Okrožni urad naproša delodajalce, da odjavijo vse delavce, ki so ali bodo odšli na orožne vaje z dlnem, ko so iz dela izstopili in navedejo vzrok odjave (orožne vaje), z nastopom dela naj jih ponovno prijavijo. Svojci na orožne vaje poklicanih bodo dobili dajatve samo, če poleg potrdila o skupnem gospodinjstvu prinesejo potrdilo občine, da je član na orožnih vajah. za državne železnice čim bolj zvišal ter določil redni mesečni kontingent vsaj 3000 ton. V interesu zaposlitve slovenskih rudarskih delavcev prosimo za nujne ukrepe in blagohotnega obvestila. Delavska zbornica, dne 31. V. 1940.« Glede nove kolektivne pogodbe pa še za enkrat ni pričakovati v dogledtaem času rešitve, to pa zato ne, ker spadajo državni rudniki na Hrvaškem pod zagrebško pravo. Radi tega se ne more doseči sporazum enotno s kolektivno pogodbo z generalno direkcijo v Sarajevu. Treba bo nekoliko počakati, da se stvar razčisti. Delavska zbornica izdeluje načrt za novo kolektivno pogodbo, v kateri bi poleg zvišanja plač bile postavke s posebnimi dragin jskimi dokladami. Razumljivo je, da se mora zahtevati, da se izplača tudi za nazaj od 1. aprila 1940., ko je bil podan rok za revizijo nove pogodbe, a se še ni izvedlo. Kar se tiče zvišanja pokojnin staroupo-kojencem, se je vršila dne 8. maja 1.1. anketa ter se je določilo za doklade 50% povišanja, kar bi znašalo približno en milijon stodeset tisoč dinarjev in bodo prispevali sledeče: Glavna Bratovska skladlnica 250.000 din (dvestopetdtesettisoč dinarjev.) Kr. banska uprava iz bednostnega fon- Izplačilo naj bi se izvršilo v prvi polovici junija 1.1. Naš predlog utemeljujemo z dviganjem cen življenjskih potrebščin. Ugotovljeno je, da so se cene dvignile od septembra 1939. do konca meseca marca po indeksu nad 29%, tekoče mesece pa se še stalno dSvigajo. Od septembra 1939., vključno marca 1940. pa je delavstvo prejelo okrog 2 milijona dinarjev, kar znaša povprečno 5 odstotno doklado. V istem času je narasla draginja povprečno za 19% in bi bilo de-lastvo upravičeno do iste višine draginjskih doklad, t. j. v iznosu 6,500.000.— din. To dokazuje, dla je delavstvo prekomerno obremenjeno, tako da se zadolžuje in ima znatno poslabšanje prehrane. Istotako si ne more postopoma nabavljati potrebne obleke itd. Vse to ima lahko usodne posledice na zdravju delavcev samih, kakor mladine. Podjetje je istočasno dvigalo cene svojim izdelkom, katere je deloma porabilo za nabavo tudi pod!ražanih surovin, deloma pa ostaja čisti dobiček, odnosno se uporablja za nove investicije. Prepričani smo, da podjetje lahko ugodi našemu predlogu, ki znaša 19%-no zvišanje plač in ne bo s tem preobremenjeno. Istočasno pripominjamo, da se s 1. julijem 1.1. dvigne jo skupinske mezde za isti procent, v nadalje pa, da se postavi sporazumen indeks, ki bi uravnaval nadaljna izplačila Idbklad. Pričakujemo skorajšnjega odgovora. * Delavstvo in strokovne organizacije stojijo na stališču, da od svojih zahtev ne odstopijo in da bodo vložene zahteve strnjeno podpirali. Jeseniški kovinarji upravičeno pričakujejo, da bo KID v polni meri razumela njih položaj, ter predlog združenega delavstva v celoti osvojila. , Dolžnost vseh merodajnih faktorjev je pa, da podpirajo to mezdno gibanje jeseniškega delavstva,,kajti le zdrav in zadovoljen narod je sposoben stati v današnjih težkih časih na braniku države. Apeliramo na vse neorganizirano delavstvo, da se čimprej organizira, po svobodnem premisleku, v katerokoli strokovnih organizacij iz razloga, ker le, ako bo vse delavstvo organizirano stalo za svojimi zahtevami, bodo te uspešne in bodo tudi strokovne organizacije imele moč vložene zahteve s pomočjo organiziranega delavstva zadostno podpreti in jim bo tako Jugoras za delavce vojaških ustanov Glavni odbor Jugorasa je započel akcijo, da se delavcem, zaposlenim v ustanovah ministrstva vojske in mornarice zvišajo mezde ter je bil zato sklican za 29. januar 1940. sestanek predstavnikov teh delavcev v Centralnem sekretariatu Delavskih zbornic. Na intervencijo Centralnega tajništva je Ministrstvo vojske odgovorilo, da je g. minister izdal navodila za zvišanje mezd delavcem v vojaških ustanovah ter čaka samo na odobritev s strani finančnega ministrstva in glavne kontrole, da se prevedba na nove mezde izvrši. da 200.00 (dvestotisoč) dinarjev. Nekrit ostane še znesek 660.000 (šeststošestde-settisoč) din, ki bi naj plačala industrija. Plačalo se bo staroupokojencem v mesecu juniju 1940 1.1. 1940 za enkrat 20% doklade. Doklada bi se zaračunavala od 1. januarja 1940. za nazaj. Na predlog Delavske zbornice se je tudi obravnavalo položaj staroupokojencev na nove pokojnine in kako naj ti nabero sredstva vsaj za 10% zvišanje pokojnin novih upokojencev, za kar bi se rabilo vsoto 1,800.000 din. Delavska zbornica je neprestano na delu za zboljšanje delavskega položaja, in bo storila tudi vse ukrepe, da se zboljša bedni položaj velenjskih in tudi drugih delavcev vseh industrij dravske banovine. Razumljivo pa je, iki je celo več ko težak. Toda, kaj se zdaj godi? Zdaj, ko so povzročitelji kaznovani, kar je tudi razumljivo, so začeli strahopetno in ■ beraško prosjačiti za milost tistega, ki so zoper njega vse to započeli. Zdaj jokajo in stokajo, obračajo se na oblasti in javnost, proseč milosti, napadajo Hrvatski radnički savez, z eno besedo, store vse, da bi dosegli odpuščanje. Tak način boja in dela je vedno značilen za marksiste, ki so veliki junaki le, dokler nt nevarnosti. Ko pa nastopi nevarnost, tedaj pokažejo vse svoje uboštvo in svojo strahopetno dušo.« daljnega znatnega povečanja. Stroški so se povečali od 6.84 na 7.55, izdatki za socialno skrbstvo od 12.12 na 12.75 milij din, nadalje tudi odpisi. Cisti dobiček brez prenosa se je zvišal od 24.66 na 26.6 milij. din, s prenosom vred pa od 26.6 na 28.6 milij. din. Vendar bo družba porabila za dividendo manj, ker je od čistega dobička votirala 6.5 milij. din v posebno davčno rezervo. Dividenda bo znašala 16.50 din bruto za delnico, torej 8.25%, dočim je znašala dividenda za 1938 20 din bruto na delnico (10%). Ustanovitev pod p. sklada za delavstvo. Obenem je družba iz čistega dobička za 1939 votirala znesek 2milij. din, katerega bo predkazala Glavni bratovski skladnic! v Ljubljani. S to vsoto bo ustanovljen podporni sklad za družbino delavstvo. Namen tega podpornega sklada je dati sredstva onim delavcem, ki bi brez krivde zašli v težaven položaj, poleg tega pa je namen sklada pomagati tudi delavcem, ki imajo velike družine. Vsekakor je ta gesta družbe vredna priznanja in posnemanja. Dva milijona dinarjev za podporni sklad delavstva TPD Rov se je zasul Roman. (Nadaljevanje.) Vsi, ki so živeli v delavski četrti, so hiteli proti rudniku, gospodinje so v hitrici oblečenih plaščih, stari upokojeni rudarji, junaki, zrušeni od dolgoletnega dela, dečaki v tesnih, obrabljenih oblekah. Masa je valovila, ljudje so lovili sapo. Dvom, to je muka. Vse je kričalo v tesnobnem strahu: površno nataknjena obleka in pokrivala, otročički, ki so se oprijemali kril, vsesplošen nered. Nad nepoznano žaloigro so pozibavali topoli in črne jelke lahno svoje 'listje, kakor da bi hoteli zazibati grozno bolečino. Narod je potrt in ne bo hotel več oditi, ljudje od bajt in barak, ki so vajeni le malenkostnih navadnih skrbi, le majhnih bežnih razvedril, se ustavljajo grozotnemu spoznanju svoje nesreče. Možje kolnejo, potem jih je sram in pogoltnejo svojo jezo. 2ene so vse iz sebe. Ljudska duša je polna slabosti in dobrote, sedaj je iz ravnotežja, kakor ladja, ko jo zajame vihar. Mislijo na zakopance, ki jih naj-brže ne bodo več videli živih... Mogoče ne bo rov vrnil niti njihovih trupel... Mali se spominjajo, da bi šli s temi, ki jih čakajo, iskat jagod na obronke..., da bi se z njimi zvečer igrali..., da bi jim pripovedovali zgodbe iz globin, strašne tako, da' jih človek kar noče verjeti, danes pa jih bodo morda morali... Izmenjava delavcev se je hitro izvršila. Lica bo se razjasnila ,ko so zvedeli za Ludvikovo in Poljančevo rešitev. Dvigali so v zrak otroke in jim kazali rudarje ki so pravkar prišli iz rova, in otroci: očka, očka! Rudarje so kar oblegli ih jih spraševali. Nihče ni vedel nič novega. Delali so naprej in Ludvik Tišler se je odpeljal z motorjem na pomožno postajo v Zalesju. V hipu so kričali okoli motorja: Ludvik! Ludvik! Motor je zabrnel, orožnik mu je delal med množico pot in je oddrdral po cesti. Polagoma se je izvedelo, kdo je med ponesrečenci; njihova imena so šla z vzdihom od ust do Ust. »Ubogi Tonetovi otročički!« »In Jože Kolar in njegov oče, ki sta danes prvikrat v rovu!« »In stari Koren, ki bi že lahko šel v pokoj! Petinštirideset let je delal v rovu.« »Dvakrat je že doživel udor«, so pripominjali. »Kdaj?« »Enkrat leta 88.« »In drugič leta 90 prav tam, dve leti po prvem.« »To je bila tista velika nesreča,« je rekel star rudar ... »Tudi jaz sem bil poleg ... Komaj smo ušli in še gorel je naš rov... In ti, ki so bili prepočasni, teh sploh ni bilo mogoče pozneje več spoznati.« V hipu se je ugnezdila med ljudi grozna misel, odurna kakor okostnjak, da bodo ustavili delo in zgradili zid proti ognju, da bodo zazidali v njihovem peklu žive ljudi... Grozno razburjenje se je polastilo ljudi in med temi je še neki delavec pihal, da je videl rovniško četo, ki je prišla, da zaščiti rudnik in uradniške hiše proti morebitnemu uporu, ki bi lahko izbruhnil. »Prav tako bo, kot je bilo v Borskem rovu pred petimi leti,« je rekel neki vodja. Na ulici so bili trije mrtvi, v rovu pa bi bila le dva zakopana.« Ljudje so se pognali proti lastnikovi hiši in s kamenjem razbili okna. Avtostrojnice so prišle in so jih nastavili okoli rudnika. »In na vsezadnje povejmo vse, so tista dva rešili.« Ta, ki je to govoril je bil mlad delavec v rudniku. »Tu se kaj takega ne bo zgodilo,« je mimo rekel. »Cul sem, ko je Tišlerjev sin pravil, da je inženir Trdina zatrdil predstojniku: »Rešili jih bomo! V rovu ni ognja!« [Ljudje so se zbrali okoli tega človeka in so zaupali v njegove pomirjajoče besede, M so jim dale novega upanja. »Jaz pa sem prepričan, da prepričan, da je ogenj v rovu,« je drugi zopet nadaljeval. »Ti, ki so prišli iz rova, so to rekli. Eden je celo rekel, da že podirajo pažnike v rovu Svete Barbare.« »To ni mogoče! Ljudje, ne verjemite!« Tišler je vse videl. Saj je bil sam zasut in je potem pomagal pri reševanju. Vsi so pogledali. »Nikjer ni ognja!« je rekel inženir. Vodja sta bila zadovoljna. Rekla sta: »Pogum! Rešili jih boste!« »Vidite, vse to je pripovedoval Tišler, potem je pa skočil na motor, 'sami ste ga videli. Pelje se na po- možno postajo v Zalesje, ker bodo rabili kisik za ponesrečence, brž ko jih bodo rešili. No vidite, to je vse! Ce bi hoteli zazidati, no za to ne rabijo kisika.« »Prav ima!« so mnogi pritrjevali in njihovi obrazi in njihovi pogledi so postali blažji. »Ubogi malčki bodo zopet videli očeta, kajneda?« je vsa zaupno trepetala Tonetova žena. »Ni mogoče, da bi jih zazidali! Naj potem zakopljejo tudi njihove žene in otroke!« »To bi morali odločno zabraniti, da smejo nekateri, ki ne vedo ničesar, širiti med ljudmi take vesti,« je trdila neka žena, ki je tudi imela moža med ponesrečenci. Zmajevala je z glavo in gledala svojega otroka, slabotno dekletce. »Bodite prepričani, da bodo storili vse kar je mo-gore, da rešijo odposlanca Tišler ja in njegovo skupino. Grem poizvedovat.« »Cez te že lahko napravimo 'križ,« je rekel rudar, ki je podpihoval množico. »Treba bi bilo, da se združimo, kot so se v gorskem rovu!« »To jih ne bo rešilo,« ga je zavrnil neki rudar, ki je bil prav blizu njega. »Jaz bi takim, ki v kalnem ribarijo, že pokazal. Ljudje se pobunijo, nekaj razbijejo, vmešati se mora orožništvo in često vojaštvo. Potem so pa ranjeni in mrtvi — mrtvi tu zgoraj pa ne rešijo teh mrtvecev, ki so spodaj.« Žene so žalostno prikimale, njihove objokane oči pa so bile vedno obrnjene proti dvigalu. »Reveži imajo pravico, da vse poskusijo, da bi Be jih usmilili.« »Reveže je treba opogumiti s tem, da jim pomagamo, ne pa da jih podžigamo. To je zločin, s tem le povečamo njihovo nesrečo!« »Zakaj govorite o zborovanju, saj so reševalci vsi na delu?« »To vem prav tako kot vi! A imam pravico govoriti!« Tako so vsepovsod pogovore spreminjali v prepir, ljudje so se vznemirjali, se razvnemali, potem zopet padali v obup. Vihar, ki se brezkoristno izčrpava. Pred jaškom sta stala dva orožnika, nista že več mogla vzdržati reda. Komaj sta vztrajala na malem prostorčku, kamor so bolj in bolj silil ljudje, hoteč do jaška. (Nadaljevanje prih.) List izdaja konzorcij: Janke Jože, Ljubljana. — Urejuje: Križman Andrej, Ljubljana, —- Za uredništvo: Pirih Milko, Ljubljana. — Za Misij, tisk.: A. Trontelj, Groblje.