Posamezna številka 6 vinarjev. Šlev. 197.	Ljubljane 8 vin.	\ LjOtlljOOi, V IMll 28, flVOUSlfl 1913.
Leto XLI.
Velja po pošti: =
K 26--„ 2-20
Za oelo Isto naprej . za en meseo „ za Hemčljo oeloletno za ostalo Inozemstvo
V	Ljubljani na dom:
Za celo leto napre) . . K 24'— za en mese. „ . . „ 2' —
V	spravi prejema i mesečno „ 1*70
=■. Sobotni izdaja: =
za celo let« ...... 7'—
za Nemčijo oeloletno . „ 9-— za ostalo inozemstvo „ 12'—
Inserati:
Enostolpna petitvrsta (72 mm): za enkrat .... po 15 t za dvakrat .... „ 13 „ za trikrat .... „ 10 „ za večkrat primeren popust.
Porodna oznanila, zahvale, osmrtnice Iti:
enostolpna palitvrsta po 18 vin.
-	Poslano:
enostolpna petitvrsta po 30 vin.
Izhaja vsak dan, izvzemši ne« delje in praznike, ob 5. url pop.
Redna letna priloga Vozni red.
it-r Uredništvo je v Kopitarjevi nllol štev. 6/111. Rokopisi se ne vračajo; netrankirana pisma' se ne ss sprejemajo. — Uredniškega teleiona štev. 74. =
Političen list za slovenski narod.
Upravništvo je v Kopitarjevi nlioi št. 6. — Račun poštne hranilnioe avstrijske št. 24.797, ogrske 28.511, bosn.-hero. št. 7563. — Upravnlškega teleiona št. 188.
Zadnje skupno slavnostno zborovanje slovensko-
hrvaškega katoliškega shoda.
Podpredsednik shoda, g. drž, in dež. poslanec J a r c otvori ob 9. uri dopoldne 111. slavnostno zborovanje in omenja v pozdravu, da so vsi člani predsedstva tega katoliškega shoda starejšine katoliških akademičnih društev in smatrajo to za pocaščenje ka-toliško-narodnega dijaštva in ideje, ki jo zastopa. Dvajset let, je od tega, kar je 10 visokošolcev poslalo zaupnico g. dr. Mahnič u ; medtem jc katoliško-narodno dijaštvo močno naraslo in doseglo število 150 starejšin. Dijaško zborovanje jc bilo mal katoliški shod zase. Kmečko ljudstvo slovensko priznava v polni meri pomen katoliške inteligence in zasleduje z ljubeznijo in navdušenjem katoliški dijaški pokret. To priznanje širokih mas je bodrilo katoliški inteligenci in katoliškemu dijaštvu, da vztraja na začrtani poti in sc ne umakne nobeni sili. (Viharno odobravanje.)
Nato nastopi
POSLANEC GRAFENAUER,
da govori o
katoliški in narodni soli.
Živahno pozdravljen govornik izvaja: Slavni zbor! Bodi luč! Luč je fundament stvarjenja. Če jc človek kralj stvarstva, jc v polni meri luč kraljica. Konec luči je konec življenja. Ta luč je Kristus, ki ga je izvolil in poslal Bog v državo, ki ji pravimo svet. Tej državi jc dal Kristus postave, ki jih jc podpisal s svojo krvjo. Najvišja teh postav se glasi: Ljubi Boga nadvse in bližnjega kakor samega sebe. Vsakdanja skušnja nas uči, da prava sreča, blagostanje in mir niso mogoči drugače kakor na podlagi Kristusovih naukov. Kot učenik je, Kristus dobro vedel, kaj ljudstvo najbolj potrebuje; zato je dal svojim učencem naročilo: Pojdite po celem svetu in učite vse narode in jih krščujte v imenu Očeta, .Sina in Sv. Duha. To je besedilo listine, s katero je ustanovil Kristus krščansko narodno šolo. Da stoji krščanstvo na narodnem stališču, potrjuje sv. apostel Pavel v II. pismu do Korin-čanov, v katerem pravi: V čemur si kdo kaj upa, si upam tudi jaz; Hcbrejci
so, tudi jaz sem; Izraelci so, tudi jaz sem; zaroti Abrahamov so, tudi jaz sem; služabniki Kristusovi so, jaz še več. S temi besedami je jasno pokazal, da stoji krščanstvo na narodnem stališču, da Kristus ni prepovedal učiti narodov v njihovem lastnem jeziku iu nikjer zapovedal, učiti jih v edino zveličavni nemščini. (Veselost.) Po sedanji šolski postavi, katero Vam hočem predočiti in ki jc pristna liberalna kovina, sc pa meče vrv okoli vratu. (Res je.) Vse javne šole, ne samo ljudske, so postale namesto da bi bile steber države, škorpijoni.
Bad bi Vam opisal razmere na Koroškem, a čas mi je prekratko odmerjen; zato Vam priporočam knjigo, ki jc izšla te dni v nemškem jeziku in nosi naslov: Aus de m W i 1 a j e t K a r n t e n. Do zadnjega časa smo bili koroški Slovenci zapostavljeni žal tudi od slovenske javnosti, a razmere so se obrnile, odkar smo stopili v vrste bojevnikov, ki so močnejši od nas. Zamujeno tudi ni še vse in vsi skupaj moremo vse rešiti. V teh dneh smo dali izraza svojemu prepričanju in smo se klanjali mojsterskemu delu najvišje človeške kulture. Mi smo v teh dneh molili naš veličastni katoliški čredo, eredo v luč Kristusa, v luč od luči. Naj nam sveti ta luč, slavni zbor, tucli v boju za krščansko narodno šolo in zmagali bomo kakor jc zmagal Kristus rimski kolizej. Creclo in unum deum! (Viharno odobravanje.)
Shod pozdravi monsignor Baron kot predsednik hrvatskega pripravljalnega odbora in kot predsednik hrv. kat. kazina v Zagrebu.
Podpredsednik prof. .T a r c sc zalivali govorniku za pozdrav in obljublja, da se odzovemo Slovenci v velikem številu vabilu nadškofa - koadjutorja dr. Bauerja na hrv.-slov. kat. shod v kraljevem Zagrebu.
Nato govori ravnatelj
PROF. MANTUANI
o leini
vero in umetnost.
Govor, poln globokih misli, objavimo pozneje.
Nato govori slavnostni govornik DR. JURE ADLEŠIČ
o ljubezni do imače grude.
Lepe in vzvišene ideje so se porajale v teh dneh katoliškega shoda med nami, odmevale so v srcih nas vseli in nas prepojile z neugasno željo, zanesti jih med ljudstvo, ki je tam zunaj in ni moglo biti deležno tega našega praznika.
Zato se skoro komaj upam dvigniti svoj glas, da bi govoril o ljubezni do domačije. Bojim se, ker pesem mojih gosli ni vesela pesem, in vzliičena, ni radostna, struno mojih gosli zvene milo m bolestno kot zveni glas ranjenega srca.
Moja pesem jc otožna, ker me jio-pelje v našo vas, kjer se jc polotil naših ljudi nekak obup. da bi mogli še naprej živeti v tej hiši, da bi mogli tukaj uča-kati svojo srečo.
Že prvi pogled na vas je turoben, hiše vidim zaprte, strehe razdrte, ki mole gola rebra. Slika vasi spominja na sliko pokopališča s polomljenimi lesenimi križi . . .
Kje je naš narod, kje krepke desnice naših mož?
\
r
Tamkaj v Ameriki, tam v Vestfaliji So nam izginili — več ne doseže jih Naše oko---— —
Pred liišo sc igra otrok, v veži ženska upadlih lic in razoranega čela kot cla bi ji bila želva lezla izpod njega, v sobi za pečjo stari oče, sklonjen ocl dela in let prebira molek.
To je slika mnoge naše kmetske družine. Moja pesem je otožna, ker me pelje iz vasi na železniško postajo k odhodu vlaka in pred izseljeniško pisarno. Tukaj vidim našo mladino, naše krepke može širokih pleč. ki zgleclajo, kot, da jih ni rodila mati, ki zgledajo kot, da so zrasli iz gore. Kovčke imajo v roki in roko podaje,jo svoji mladi ženi, zadnjikrat šo pritisnejo k sebi malega otroka.
Moja pesem jc otožna, ker sc bojim, cla ta mož ne pozabi na svojo ženo,
na tega otroka, ker tujina je zapeljiva, Žal mi je mlade žene, ki bo ovdovela, ki ne bo mogla svoje materinske, ljubezni posvetiti svojemu otroku, ampak bo morala pustiti iz roke otroka in prijeti za koso in plug. Zal mi je otroka, ki ho zgubil očeta, ki ne bo poznal tople materinske ljubezni, temveč bo hiral in sirote] vkljub temu, da mu živita oče in mati. Žal mi je pa tudi tebe, ti sila in moč našega naroda, ti naš ora-tar. Tvoja roka je vajena le pluga, kose in motike, tvoje oko je vajeno le božjega solnca in zelenih trat, tvoje delo in skrb je bilo posvečeno le skrbi za tvojo družino. Sedaj te bodo pa pokopali v ameriški rudnik ali zaprli v temno in zaprašeno tovarno za ropotajoči stroj, da boš opravljal najtežja in najnižja dela, ubijal svojo energijo, služil tujemu ve-lekapitalu, služil stroju in postal sam liki stroj.
Moja pesem je žalostna, ker vidim čez nekaj let upadla lica te mlade že-nie. razdejano gospodarstvo; njen otrok, komaj je odrastel, pa je, kot da ga ni ona rodila. Komaj čuti v sebi moč, že sanja o tujini, o bogastvu. Tajna sila ga žene za očetom v neznane kraje, proč od matere, proč iz domače hiše. Žal mi je te žene. Mož se jc sicer vrnil, pa kakor da ji ni več mož. Stare skromnosti ne pozna. Stara zadovolj-nost domačina je zginila. Z njo je šla tudi d omača sreča. Heviea skuša z vsemi silami ohraniti sina in moža domu, pa njen trud je zastonj, tudi na stare dni ostane sama, zapuščena ovdovela in osirotela.
Moja pesem je otožna, ker vidim, da prihaja ta naša zapuščena zemlja, ta rodovitna gruda, premočena s krvjo in potjo naših prednikov, v roke tujcev, priseljencev, ki bodo iz nje izvabili vso silo in rodovitnost, ki je naši niso poznali.
Gospoda, pri nas sc govori o novem življenju, o prenovljenem in poglobljenem delu za narod. Kaj vse se ne stori za našega kmeta, kaj vse za našega obrtnika v duševnem in gmotnem oziru!
In kljub vsemu temu, kot cla jo človek gluh za to delo in nem. kot da
listek.
i.
Poljski spisal Artur Grušecki, poslovenil d r. L e o p o 1 d L e n a r d.
(Dalje.)
»Tako je, kaj početi?« je vzdihnil nekdo izmed kozakov.
»Da bi le svoje odslužil, a poleni v naše stepe, tam sc duša smeje,« je rekel drugi z razjasnjenim obrazom.
»Da bi le to dočakali,« so zamr-mrali.
Kozaki so hoteli še bolj podrobno izprašati Balika, tocla ko se jc ogrel, najedel in napil, je zaspal kot kamen.
Nekoliko pred poldnem je prišel v gozd načelnik deželne straže, a ko je od Balika zvedel, da je bilo iskanje zaman, je zamrniral:
»Saj sem rekel, da so se izmuznili ob strani.«
Potem jc velel kozakom, naj sc vrnejo k stotniji v mesto, Bezuhovega konja so vzeli s sabo, uniformo je pa velel pustiti tam za slučaj, da bi se kozak vrnil, česar pa pravzaprav ni verjel nikdo.
Bolj radi lepšega kot iz potrebe je velel dvema stražnikoma stražiti pri bregu do večera, sam je pa zopet šel v Tesno vodit preiskavo v zadevi skri-
vanja in sprejemanja družbe upornikov, ki so šli na božjo pot.
Pripeljal se je pred občinsko poslopje, velel poklicati župana in vprašal ostro:
»Povej mi, kdo jc sprejemal romarje?«
»Morda jc kdo sprejemal, tocla kdo sprejemal, toda kdo, ne vem, ker ocl svita do večera delam na polju pod Nametami.
»Lažcš, pes!« je zakričal, »zaslužiš knut,1 a ne medaljo,« pogledal je na znak županove časti, ki mu je visel na vratu.
»Jasno, vclmožni načelnik, jaz govorim resnico,« jc odvrnil ter sc globoko priklonil.
»Marš ven, pasji sin! Pokliči pisarja.«
Zupan je odšel s ponižnim poklo-nom, a načelnik se je sprehajal po obširni izbi, v kateri se je nahajala velika črna miza z nekaj stoli, dve jesenovi omari, a na steni je visel obraz vladarjev iu v kotu ikona s prižgano svetilko.
Vstopil je pisar, človek bele polti in jasnih las, brez kakšnega posebnega izraza v obrazu, z mršavo brado, v obnošeni, zamazani obleki, ter se je pri-pognil v dvoje in gledal radovedno z zvitimi očmi.
»Hej, pisar, imate upornikov?«
1 Majhen, nleten bič.
»Z malimi izjemami hi lahko vse z dobro vestjo med nje prištel.
»Hm . . ., zakaj pa nisi sporočil v raportu?«
»Pisal sem gospodu okrajnemu glavarju . . ., pa nisem dobil odgovora.«
»Ali, od njega odgovor!« sc jc nasmehnil zaničljivo. »Kaj pa batjuška na to?«
»To je goreč človek, vesten,« hvalil je pisar, »toda kaj more 011 sam? Prosil je, naj kaznujejo ljucli, ki so opustili velikonočno spoved, tocla ne vem, če je dobil odgovor.«
»Zvedel bom od njega . . ., zdaj pa poslušaj, v eni uri pripelji sem dvajset najpremožnejših gospodarjev, izbiraj upornike, si razumel?«
»Sem.«
»Grem k župniku na kosilo, I i pa izvrši povelje . . ., vzameš lahko na pomoč nekaj stražnikov.«
»Razumem.«
Hotel je že oditi, kar je obstal med vrati in vprašal bolj tiho:
»Poslušaj, kaj pa župan?«
»Dober človek, toda zdi se mi, cla jc na tihem naklonjen upornikom.«
»Ali imate v vasi primernega moža, ki bi ga lahko nadomestil?«
»Imamo. Tako na primer Jan Vik-lina. pošten človek, pravoniiseln, nekdanji vojak.«
»Kako?«
Načelnik si je zapisal ime in dodal:
»Tudi ta nuj pricle,« ter je odšel.
Kmetje, katere so pripeljali stražniki, so čakali na dvorišču občinske hiše že dve uri na solncu na prihod načelnika deželne straže, sc jezili iu preklinjali načelnika in tako vlado.
Slednjič sc je pripeljal in pogledal grozeče na kmete, ki so se mu jiriklai njali do pasu.
»V stepi, a ne v blatu,« je od« mrmral.
»Kaj se .je pa zgodilo? Kako?«
»Hudi duh ga je omamil in kakor brez uma je šel dalje in dalje... Nato ga jc pograbil in vzel kot svojo last... jaz sem ga prosil, rotil, zaklinjal, vrni se ... a 011 nič ... nesrečnež ni poznal, cla jc hudi duh nalašč delal sledi, cla bi ga zvabil.«
»Ali si znorel,« jc zaklieal podčastnik jezno, »sledi so bile po puutarjih.«
»Kakšni puntarji!?« je zmajal z rameni, »nobena krščanska duša ne more tam čez.«
»Pa sta vendar šla?«
»Njega je omamil hudi duh, ker 11I verjel, so jc norčeval in šalil, zdaj pa ima— llospodi pomiluj, morda je zdaj volkodlak postal ali šc kaj lnijega« tor se j« prekrižal.
»Ti si se pa rešil ...«
»Z molitvijo in čudežem božjim, toda tudi ako hi mi dajali cesarstvo v nebesih in na zemlji, raje poginem, kot da hi še enkrat šel nazaj.«
Ta zakletev se je zdela vsem po« slušulceni tako velika in resna, da sa
se ne zmeni za ta trud, zbira se od povsod v skupinah, ki jih požra mesto in tujina, požirajo jih tuje tovarne in ruclokopi.
Kot je razprostrl angelj smrti svoja krila nad bojno polje, tako je ta splošna nezadovoljnost in želja po tujini se vsesala v vrste našega ljudstva.
Kaj je začeti, gospoda, da se ustavi to gibanje? Kje je zdravnik, da ozdravi to kužno bolezen med-našim ljud stvom ?
Ali naj zahtevamo od postavodaj-nih zastopov postav, ki bodo izseljevanje omejile, ki bodo kaznovale beg v mesta in Ameriko?
Ali naj tiste, ki so se namenili od doma. svarimo, naj raje ostanejo doma? Gospoda moja, ne postava, ne poduk ne bo obdržal našega človeka doma. Kaj pomaga poduk ali prepoved našemu fantu, naj ostane doma, ko pa vidi, da ga ne čaka nobena bodočnost, da bo celo življenje odvisen, zameto-van hlapec. Kaj pomaga vsaka prepoved dekletu, ki je v najlepšem cvetu svoje mladosti in kipi od življenja in želje, postati pridna žena in dobra mati, če pa vidi. da bo morala ostati večno samica. Kaj pomaga prepoved gospodarju, družinskemu očetu, ki ga gleda kopa otrok, od vseh strani ga pa naganjajo upniki in ga groze pognati z družino »ia cesto.
Ne poduk, ne postava, ampak dajmo ljudstvu doma to, česar išče v tujini!
Česa išče naša mladina v tujini, kaj jo žene iz rodne grude?
Krivico bi vam delal, fantje, če bi rekel, da greste za zlatom in srebrom, da greste za zabavo in pohajkovanjem. Vaše stremljenje jc resnejše, vaš duh plemenitejši kot da bi se tako lahko ločil od rodne grude, iz kroga svojih domačih, in vse to zamenjal za kos zlata ali srebra. Ne, mladina, taka nisi in ne bodeš, dokler te oživlja prava slovenska in hrvaška kri.
Tebe se je le lotil novi socialni duh, želja po samostojnosti in neodvisnosti, želja ustanoviti si lastno eksistenco, svoj lastni d o m , svoje gospodarstvo, ln ker misliš, da si tega doma ne moreš ali vsaj tako lahko ne moreš ustanoviti. zato te žene ta tajna moč v tujino za neznanimi cilji, v mesto, v Ameriko.
Tebe, naša mladina, sc poloteva želja, ustanoviti si čimprej lastno ognjišče, pripeljati na dom ljubljeno dekle, postati oče in gospodar in preskrbeti svojim otrokom lepšo bodočnost, kot si jo imel sam, oskrbeti jim boljšo vzgojo. Tebe žeja tajna sila, delati določene ure dneva in dobiti prosti večer, da ga posvetiš svoji družini, vzgoji otrok.
In vi, mladenke, cvet naših poljan in veselje kmetske hiše! Tudi vi čutite v sebi tajno željo, da postanete pridne žene in skrbne matere. Tudi vi čutite v sebi tajno silo, ki vas žene v družinski krog, tudi vi vidite svoj poklic ob strani delavnega moža in v sredi ljubljenih otrok. In ker se ta vaš poklic ne
vsi molče povesili glave in pritrdili Baliku.
»Hm... kaj je bilo? Govori!« ga jc Vprašal podčastnik.
»E, bolje cla ne izprašujete,« je odvrnil nejevojno.
»Pa vendar povoj,« ga jc nagovarjal tovariš ter mu ponudil steklenico žganja.
Napil sc jc, obrisal si usta in rekel kratko:
_ »Prisegam pri Bogu in prečisti Materi božji, da se ie tam,« pokazal je na močvirnato pustinjo, »vršilo peklensko ženitovanje.«
Vsi so prestrašeni pogledali na »Začarano moči r je«, pobožne,jši so sc pa začeli prekrižava«i in mrmrati:
»Ilospoili pomiluj!«
Po daljšem molčanju je spregovoril nekdo:
»Torej jc Bezuh poginil?...«
»Na večne čase,« potrdil je Balik, »nikdar več ne bo videl solnca in stepe kot kozak, izvzemši v slučaju, da pride strašit.«
»Ali si sam videl njegovo smrt?«
»Kakor vas... šel je za lučaj dalje, a jaz sem se ustavil pod drevesom, razgovarjala sva sc ... naenkrat vse tih o ... slišim samo nek šum, pljusk kličem, prosim, zaklinjam, a nič, samo bel golob jc zletel kvišku.«
»Gotovo je rešil dušo, ker jc bil nedavno pri velikonočni spovedi,« je dostavil kozak.
»Toda telo bo trpelo svoje, ker jc vdrl v zakleto deželo,« je pripomnil drugi.
»Hudič s takim prekletim krajem,« je zaklical podčastnik, »ti storiš svoje, hudič pa svoje.«
(Dalje.)
more doma uresničiti, vas žene ta tajna sila v tujino, v mesta, v Ameriko, ker ste čule. da se ta želja tam lažje uresniči.
Torej prilika napredovati, osamosvojiti se in ustanoviti lastno eksistenco, to jc gonilna sila, ki odtrga našo mladino, naše fante in dekleta od rodne grude in jih žene v mesta in tujino in večinoma za vedno pogubi naši domovini in našemu narodu.
Ravno ta sila, ki kipi v naši mladini, želja po samostojnosti in družini, nam je najboljši porok, da jc naša mladina zdrava, poštena in idealna. Gojimo in ohranimo v njej to silo.
Zato je pa tem težja izguba za naš narod, da nam ravno ta cvet naroda zapušča domačijo in beži v mesta in tujino.
Če jih ohranimo in obdržimo doma, ohranili smo najtrdnejše korenine naroda.
Globoka žalost, s katero se poslavljate od doma, sila, s katero vas morajo odtrgati iz kroga vaših domačih, žalost očesa, s katero se poslavlja vaš zadnji pogled na domačo vas in rodni krov, ta nam je porok vaše globoke ljubezni do domačije in rodne grude. In poleg trga, ta globoka vernost in uda-nost, ki vas pred odhodom pripelje pred oltar, da si izprosite angelja varuha za pot, ta ginjenost, v kateri podate zadnjič roko domačemu gospodu, ki vas je učil in vodil od krstnega kamena naprej do danes.
In vaša pisma iz Amerike, prežeta tihe in otožne želje, čimprej vrniti se v domači kraj, gospoda, to je pač najboljši dokaz globoke ljubezni našega ljudstva do rodne grude.
Kaj storiti? Kaj drugega, kot dati mladini prilike, da si tudi doma lahko ustanovi lastno eksistenco. Kaj drugega, kot da se fantom omogoči, da postanejo doma samostojni gospodarji, da si čimpreje lahko ustanove doma svoja ognjišča, svoje družine, svojo bodočnost. Kaj drugega, kot da se jim preskrbi doma zadosti izobrazbe, pa tucli preskrbe za čas bolezni, onemoglosti in starosti, pa tudi, da se jim da potrebnega razvedrila.
Glejmo zato najprej, da bo k m e t s k o delo dobro plačano. Kmctski stan jc najbolj produktivni stan, vsi drugi so bol.j le uživajoči del. Zato podpirajmo predvsem one zadruge in društva, ki ohranijo vse iz-kupilo za kmetske pridelke zopet kmetu. Le na ta način bo dobil naš kmet za svoje delo zadostno plačilo. Takrat bo naš človek še bolj vzljubil svoje delo in svojo domačijo, ko bo videl lepše uspehe svojega dela.
Z gmotnim uspehom, ki bo prišel na ta način, bo imel naš človek več prilike do izobrazbe. Imel bo več sredstev, da bo dal boljšo vzgojo svoji mladini. S tem mu bo tucli rasel ponos in zavednost, ker bo videl, da je prost raznih prekupccv, ki so mu deio njegovih mk tlačili pod najnižjo ceno. Imel bo tudi več prostega časa za izboljšanje produkcije, ker mu bodo zadruge preskrbelo komercielno delo.
Čc jc bogat kmet, je bogat tudi obrtnik. Razvijala sc bo doma industrija. Le ta pa bo dala priliko tistim, ki nc bodo podedovali ali prevzeli doma posestva, dobili doma zadosti clcla in zaslužka in tako si ustanoviti doma primerno cksistenco. Zelja po samostojnosti sc bo lahko udejstvila doma.
Kmet potrebuje kmetskih poslov in delavcev. Brez njih nazaduje vsak kmet. Ker odhaja mladina v tujino, nedostaja tudi kmetu kmetskih poslov in delavcev in kmetje nazadujejo. Zato skrbimo tudi za kmetske posle in delavec. Skrbimo tudi njim za možnost, da bodo preskrbljeni za čas bolezni in onemoglosti, da bodo neodvisni tudi v visoki starosti, ko bodo za delo nezmožni. Skrbimo jim za delo tudi takrat, ko ni dela na polju, uvedimo na kmete domačo industrijo.
Na kmetih se pri nas do danes ni mogel razviti pravi obrtni stan, ker nima naš človek prilike clo boljše izobrazbe in ne more zasledovati novih pridobitev. Skrbimo zato za poduk tucli kmetskim obrtnikom, da vpeljemo obrtni stan na deželi in s tem bomo dali zopet naši mladini prilike, ustanavljati doma svojo bodočnost.
Prva skrb nam mora iti za tem, da ohranimo domačiji našo mladino; to je najtežja izguba za naš narod V moralnem in gmotnem oziru. Mladina, ki odide v Ameriko, ostane navadno tam; zgubljena je za nas za vedno. Kateri se pa vrnejo, niso nikoli več listi. Mlad človek je dostopen tujim vplivom mnogo bolj kot dorasel in zrel mož. Mlad človek se v mestu in tujini vda vsem mamečim vplivom in postane za vedno tuj za domači kraj. Če se tudi vrne, ni z ničemur zadovoljen, vedno ga nekaj vleče nazaj v neznani svet.
Doma je tudi seme nezadovoljnosti in nesreče, živa reklama za odseljevanje.
Če odpotuje odrasel mož, mož, ki ima doma svoje gospodarstvo, svojo ženo in otroke, za takega ni nikoli toliko nevarnosti v tujini.
Poleg tega je pa še nekaj, kar trga našega človeka od rodne grude. Prav tiho se utihotaplja med naše vrste, skoraj neopaženo in tajno. Le čutiti je vedno bolj in bolj tega duha: pravi se mu želja po hitri obogatitvi. Vsakdo želi na hiter in lahek način obogateti; posamezni zgledi silno mami.jo. Čuje se tudi glas: le pojdimo po svetu, povsod se lažje živi in obogati kot doma.
To je tista moč, ki izvira v egoistič-nem nagonu, ki je sovražnik vsake lepše misli in plemenitega čuvstva. Kakor hitro odtrga človeka od prvotnega idealizma in iz doma, stori ga silno nesrečnega, razočaranega in potrtega, liki kot bi nežno cvetko postavil v prepih ostre burje. Vsi poznate to ostro burjo, pravi se ji: liberalizem.
Zato gospoda, če se bojujemo proti liberalizmu, bojujemo se proti kosmo-politizmu in bojujemo se proti razna-rodenju, proti izseljevanju.
In čc preženemo tega duha popolnoma iz naših vrst, iz kmetskih vasi, bodo se tja zopet vrnili stari ideali, bo naše ljudstvo znova poživila: ljubezen do rodne zemlje in kmetske hiše.
Poleg tega je potrebna tudi vzgoja! Naj obrne ona mišljenje in čuvstvovanje iz mesta v vas, iz tovarne in rudnika, na polje in travnik, v našo vas, kjer stoji domača hiša v vrtnem zelenju; sredi vasi pa domača cerkev s pokopališčem okrog. Okrog po gričih pa cerkvice in kapelice kot božja očesca migljajo v tihi sreči in dvigajo misli od dela v višave nedosežnih idealov, ki družijo delo in mišljenje v en pojem —- nedosežne sreče.
In nasproti temu, življenje našega človeka v Ameriki, v Vestfaliji!
Mesto solnca obdaja ga dim, mesto zraka srka vase prah tovarne. Mesto tujega petja doni mu na uho pikanje krompa in ropot stroja, mesto pesmi delavcev doni mu na uho: kletev in prepir.
Svežo barvo njegovih lic je obledil ta skuženi zrak, težko delo mu je upog-nilo pleča, neprestani trud in bol po domačiji in družini vzela svit njegovih oči in polet njegovemu srcu.
Postal je kot stroj, ki služi stroju.
Zanj veljajo tudi besede hrvaškega pesnika Preradoviča:
Majko mila, majko draga, Da Ti vidiš sada svoga sina. Da Ti vidiš sada njega Okruženega od zla svega, Ti bi gorko zaplakala, Ruka bi Ti zadrhtala, U žalosti grleč njega! . . .
Kako dobro bi učinkoval tak realen poduk napram živi reklami bahatega Amerikanca ali meščanke, ki prideta domov ob praznikih z zabuhlimi lici, gizdavo našopirjena s klobukom na glavi, z »zlatimi« verižicami ali »zlatimi« prstani in uhani.
Pravil mi je že marsikateri Amcri-kanec: »Ko bi imel takrat, ko sem prišel v Ameriko in mi je bilo treba začeti ameriško delo, stopiti v rudnik ali v tovarno k stroju, toliko denarja, da bi lahko prišel domov, in če me nc bi bilo sram pred svojimi tovariši, bi sc bil takoj vrnil domov.«
Toda tega naši ljudje nc vedo. Oni poznajo Ameriko le iz pisem in pripovedovanj Amerikancev, koliko zaslužijo na dan, štejejo dnevni zaslužek z našim denarjem, štejejo število piv, ki jih Amerikanec spije na dan, dekleta računajo čas, kako hitro se jc v Ameriki njena tovarišica omožila, ko doma ni nikdo zanjo maral, na sliki vidijo, kako lepega, gosposkega ženina je dobila itd.
To reklamo je treba pokazati šc od druge strani, da se čuje. šc. drugi plat zvona, da se vidi še druga stran ameriškega kova.
Ta vzgoja se naj bi začela že v ljudski šoli. Že učitelj in učiteljica naj bi otroke navajala na to, da bolje spoznajo in vzljubijo svojo ožjo domovino in kmotsko delo. Zato bi bilo treba na šolah vpeljati poseben predmet in druge predmete temu prikrojiti. Učitelj naj bi napravljal šc v večji meri z otroci izlete v bližnjo okolico in slikal otrokom lepoto domačega kraja.
Ljubezen, ki se vcepi otroku rano v srce, ne mine do zadnjega dne.
Ko otrok odraste šoli, morala bi za to poskrbeti naša društva. Predavanja po društvih bi sc morala gi bati tudi v tej smeri, da pokažejo lju dem vrline in prednosti domačega kraja, da ljudje šc bolj vzljubijo svojo domačijo.
Vzgoja bi morala iti tudi v tej smeri, da vzbudi našemu ljudstvu po-
nos do samega sebe, clo svojega doma, do svojih navad, do svoje noše in svojega dela, ponos do kmetske hiše, ki pravi o njej pesnik:
Kar mož nebesa so poslala, Da večnih nas otmo grobov, — Vse mati kmetska jc zibala, Iz kmetskih so izšli domov.
In ne v dvoranah bogatinov, Kjer blesk zakladov te slepi, — Kjer dom seljaških je trpinov, Rešitve zor se nam žari! —
Ta hiša nam je mati krušna, Domovju steber je častit, Iz kmetskih hiš nam hrana dušna, lz kmetskih hiš omike svit.
Proč s tisto m odo, ki zaničujA vse ono, kar je na kmetih! Ta moda je segla že v marsikatero kmetsko vas, zanesla nezadovoljnost pod kmetski krov, pognala naše najboljše sile v mesta in tujino. Zato, ker ni več moderno, biti kmečki fant, fant od fare, ker ni več moda, biti kmetsko slovensko dekle z ruto, temveč gospodična v klo-buku in z rokavicami.
To modo je zanesel liberali« z e m v naše ljudstvo. Liberalizem je zaničeval kmeta, zabitega in neumnega ali pa zlobno-navihanega, liberalizem .ie zaničeval kmetsko delo, našega težaka z umazanim predpasnikom in trdo žuljavo roko, liberalizem je le norce bril iz naših kmetov po raznih »Witzblattih«.
Zato proč z vsem tem duhom iz naših vrst, iz našega ljudstva, proč s takimi listi in slikami iz naših gostiln in kavarn! Zanesimo zopet v vrste na-ših kmetskih ljudi ljubezen do njegovega dela in ponos in zavednost do sebe, ki je stoletja prevevala naše ljudstvo.
Ta zavest in ponos pa ni samo za; našega kmeta in delavca. Ta zavest in ponos mora prešiniti vse plasti naroda, zlasti tucli tiste, ki so poklicani vo» cl i t i narod!
V tej misli si morajo vsi podati roko k skupnemu delu.
Vi pisatelji, pesniki in umetniki, po naši domačiji hodite, po naših vaseh, po naših kmetskih kočah. Iv našemu človekii pojdite!
Obiščite našo slovensko mater, na* šega ratarja. Tu boste našli nebroj motivov, vrednih najlepšega peresa, nsij-pestrejšili barv slikarja, najbujnejših tipov upodabljajočega umetnika.
In kras teh naših goric in poljS, In naših sinjih gorS! Kje ste videli nakopičeno krasoto narave v toliki meri? Kdor jo je videl enkrat, kogar je obsijalo solnce teh krajev, ovel zrak naših planin, ne pozabi jih nikoli.
In kaj šele k vsemu temu proiz-delki naših ljudi na tej krasni zemlji! Naše divne, pestre narodne noše! Naša divna domovja, okraski naših hiš z izrezljanim pročeljem in prepleteni z rdečimi nageljčki!
Ali nc zginejo ob vsem tem pogledu, pestrem, bujnem življenju, krepkem zraku in sveži sili slike iz veliko-mestnih beznic, kjer kraljujejo strasti, kjer te omami vonj naslade, kjer se ubija sila, kjer je seme razpada, bolezni in smrti!
Zakaj Vas tolikrat ne razume in ne vpošteva naše ljudstvo? Zato, ker ima šc zdrav čut, ki mu ga rodi ljubezen do domačije, ker ima še zdrave živce, ker išče lepoto v svežem življenju, v zdravju in sili, v pravem napredku, ne pa na prostorih nesnage ir razpada.
Mesto mori, dežela poživi!
In naše ženstvo, naša mestna inteligenca! Proč z raznimi spakami, ki jim pravimo okraski obleke in so proizvodi tujih tovaren, izdelani brez smisla za lepoto, brez okusa, brez ideje. Krasite si obleko z izdelki od domače robe slovenskega dekleta, z izumom njenega umetniškega čuta. Kako lepo bodo pristojali okraski z narodnimi motivi vsaki obleki! In s tem bodo zopet le naši ljudje imeli zaslužek.
In če bo v rečenem smislu prepojeno naše mišljenje, če bo ljubezen do naše zemlje prepojila vse naše čutenje in mišljenje, potem se bomo najbolj približali mišljenju in čuvstvovanju našega človeka, vzljubili bomo tucli njega bolj in bolj; prava demokratičnost bo prevela vse plasti naroda in združila vse v eni veliki in vseobsežni ideji: ljubezni do naše jugoslovanske slovensko-hrvatske domovine.
Naše vasi sc bodo zopet oživele, iz naših poljan bo odmevala zopet vesela pesem.
Naš človek bo zopet zadobil vero v srečno življenje na domači zemlji.
Naša kmetska hiša sc bo zopet napolnila čvrstih in zdravih ljudi.
Drevo našega naroda bo zopet pognalo krepke korenine.
Zato raznesimo povsod po naših vaseh in mestih, po listih in knjigah, na shoclih, v cerkvi in šolah glas, da bo našel odmev v srcih vseli! Od Triglava do Balkana naj doni: Nazaj do rodne grude slovensko-hrvaške! CViharen, dolgotrajajoč aplavz.)
Ta miselno in po obliki krasno koncipirani govor je globoko učinkoval in je bil predmet velikemu odobravanju.
Nastopi govornik šolski vodja
vitez MAHULJA
6 Krka in govori o
skrbi za mladino.
Že šolsko mladino je treba zbirati za pogosto sv. obhajilo. (Pritrjevanje.) To je najboljša šola za bodočnost. (Odobravanje.) Ko izstopi mladina iz šole, mora v društva. Če jo ne spravimo v dobra društva, se bode zbirala v slabih društvih in pogubila. Iz društev naj izgine vsako polovičarstvo. Bolje je, da je v društvu manj udov, pa dobrih, kakor mnogo, pa slabih! (Živahno odobravanje.)
POZDRAV POLJSKEGA KMETA.
Shod je pozdravil v vznesenih besedah, burno aklamiran od zboroval-cev, rusko-poljski kmet, ki je omenjal mučeništvo katoliškega kmeta v Ru-sko-Poljski, slavil katoliško slovansko vzajemnost, želel katoličanom boljšo bodočnost. Živeli katoliški Slovenci v ljubljanski prestolnici!
Pozdrav katoliške Nemčije.
Predsednik gosp. prof. .T a r c odda besedo gospodu rektorju K o s t e r j u iz Hamborna, ki viharno pozdravljen, izvaja v lepi slovenščini:
Slavni zbor! Vaši živio - klici in Vaše ploskanje naj ne veljajo meni. Zakaj, ko sem delal na Porenskem za slovenske delavce, sem šele storil, kar sem moral, ker mi katoliški duhovniki, četudi smo druge narodnosti (urne-besno ploskanje), smo vendar učenci in služabniki istega Kristusa. V skrivnem razodenju beremo: »Videla se bo v nebesih velika množica iz vseh narodov in jezikov.« (Ploskanje.) Naj sprejmem te živio-klice za vse tiste pristne Nemce, ki tam daleč prebivajo ln so popolnoma drugačni kakor menda Vaši v bližini (gromovito odobravanje), kateri ne sovražijo sinov slovanskih rodov, ki si iščejo kruha na tujem (viharno odobravanje), ki živijo ž njimi v ljubezni in sc zavedajo nauka: Ljubite svojega bližnjega kakor sam sebe; nič nimajo proti temu, če se razobesijo ;10 metrov dolgo trobojnico na prsih (živahno odobravanje) in niso užaljeni, če imajo tam Slovenci svoje veselice, predstave in za Ncmci nosijo svojo društveno zastavo. (Gromovito odobravanje.) Naj sprejmem Vaše živio-klice za tiste Nemce, ki so bili odnekdaj v teh deželah, od nekdaj Nemci in niso rene-gati (živili katoliški Nemci!) in se čutijo enake s Slovenci ter nočejo biti pristaši tistih, ki pravijo, da je za Ncmce posebna nemška vera. (Bučno odobravanje.) Potem naj sprejmem Vaše živio-klice za vse duhovnike, ki so prišli iz Nemčije na Kranjsko učit se slovensko, da bi mogli delati za slovenske delavce. (Dolgotrajno odobravanje.) Naj sprejmem Vaše živio-klice za tiste župnike, ki radi žrtvujejo iz cerkvcne blagajne in iz svojega, da dobivajo iz Kranjske duhovnike za slovenske delavce, ki radi dovoljujejo, da imajo Slovenci v cerkvah slovensko božjo službo. (Ponovno odobravanje.) Naj sprejmem pozdrave za gosp. prelata dr. L a c k -m a n n a , kateri jc imel, prodno jo prišel v Ilamborn, 2500 odraslih Slovencev v dušni oskrbi in mi posebno naročil, izročiti pozdrave za Slovence v Ljubljani. (Živahni živio - klici.) Vaši živio-klici naj veljajo zlasti za mun-sterskega š k o f a dr. Feliksa pl. II a r t -manna, ki sc je vedno zanimal za delavce druge narodnosti, za češko, poljske, slovenske, hrvatske. (Živel!) Škofijski ordinariat mi jo dal posebno nalogo, da moram iskati priliko, izreči posebno besedo knezu in škofu ljubljanskemu. A mislim, da ni treba iskati posebne prilike zato. ampak da jc za 1o najboljša priložnost pri tem shodu. Zato v imenu miinsterskoga škofa in ordinariata izrekam presvetlemu knezu in škofu prisrčno zahvalo za vso ljubeznivost, skatero je naši škofiji pomagal, da so tisti naši bogoslovci in novomašniki dobili na, Kranjskem vso ugodnosti, da so sc lahko učili slovenščino.
Žalostna usoda izseljencev.
Kar sem prej slišal iz ust g. dr. Adlešiča, je prav resnično. Slovenski fantje prihajajo k nam zdravo barve in žal mi je. ko pomislim, cla bodo kmalu
postali v jasi 500—700 m globoko pod zemljo bledi, da bodo zapustili čisti zrak in šli v prostore, polne dima in prahu. Doma imajo lepo stanovanje, tam pa stanujejo po delavskih kasarnah tesno kakor čebele v panju. Zal mi je, če pride za njim deklica, da bi sc tam poročila; kor jc pri nas civilni zakon, gre ženitev počasi. Listino se morajo poslati okrajnemu glavarstvu, kjer ležijo 12 dni, čc pri glavarstvu niso posebno leni, potem šele pridejo na matrični urad, »Standesamt«, in to traja še kake tri tedne. In ko jih vprašam, ali so doma mislili, da bodo tu tako živeli, reče vsaka: »Ne, nisem mislila, ker sem bila zvesta članica Marijine družbe.« Zato svarim, da naj no prihajajo tja, kor izgubljajo svojo poštenost in pridejo tako ob božji blagoslov za poznejšo sklenjeni zakon. Slavnemu zboru in hrvatsko-sloven-skemu shodu izrekam svoja voščila, cla naj padejo posvetovanja na rodovitna tla in rodijo stoteren sacl. (Dolgotrajno ploskanje in vzklikanje, ki traja več minut.)
Podpredsednik J a r c sc zahvali govorniku in izreka željo, da bi imeli Slovenci v tujini še dosti tako gorečih apostolov in prijateljev, kakrkšni so vestfalski nemški duhovniki, ki delujejo med slovenskimi rudarji.
Radi kratko odmerjenega časa sc opusti formelno sklepanje o resolucijah, ki so jih sklenili posamezni odseki. Objavijo se v časopisih.
Zahvala predsednikovo.
Podpredsednik prof. J are:
Dolžnost me veže, da izrečem zahvalo vsem tistim, ki so kakorkoli pripomogli, da se jo slovensko-hrvatski katoliški shod izvršil tako sijajno. Pred vsem gre zahvala Vam, visoko-častiti naš n a d p a s t i r ljubljanski. Vi ste dali inicijativo za ta shod, Vi sto zasledovali vsa priprav-Ijalna dela in sodelovali v različnih odsekih. Naša zahvala gre pa tudi vsemu prevzvišenemu episkopatu. Dva škofa sla bila, ki sta počastila naš prvi slovenski katoliški shocl. Eden njih počiva že v hladnem grobu, njegov spomin pa šo vedno živi med nami, to je rajni kardinal M i s s i a, drugi jc ekscelenca knez in škof mariborski dr. N a p o t n i k, ki se jo udeležil razen enega vseli katoliških shodov. Pre-vzvišeni episkopat! Besed ni več treba! Videli ste, kako je ljudstvo z Vami, kakor en mož, kako gre z Vami v boj. Prosim Vas: zaupajte temu ljudstvu in ga vodite dalje do zmage. Gospoda! Shod so počastili s svojo navzočnostjo tudi zastopniki d r ž a v n o oblast i. Poud arjalo se je od več gospodov govornikov, kako sloni državna oblast na katoliški Cerkvi. Protestant Forster je zapisal nedavno tega te-lo krasne besedo: »Država, tudi demokratična, bo zapadla posamezniku nasproti v blaznost Cezarjev, ako ji ne stopi nasproti .Tezus Kristus z vsem, kar zahteva ocl človeško duše, Jezus Kristus, no samo kot duh, ampak vtelesen v častitljivi, vse narode obsegajoči Cerkvi, ki hrani vse njegovo zahteve v vsej moči in veličini.«
Iskreno smo pozdravili reprezen-tanta deželno avtonomijo, moža, ki jc dal pečat vsem dosedanjim katoliškim shodom, deželnega glavarja dr. Š u -steršiča. (Burne ovacijo.) Pozdravili smo ga s toni večjim veseljem, ker nas jo po dolgem boju laliko pozdravil kot glavar deželo Kranjsko na čelu udane mu večine deželnega odbora.
Gospoda moja! Redki so bili na dosedanjih shodih slovanski gostje. Na tem shodu smo pa s ponosom pozdravili brate Poljak o in smo obnovili staro zvezo ljubezni z narodom češkim. (Ploskanje in pozdravi.) Na prejšnjih shodih so bili II r v a t j e šc naši mili gostje, na toni shodu so bili bratje, shod jc bil slovensko-hrvatski.
Srčna radost nas jo napolnila, da smo mogli pozdraviti v naši sredi zastopnike Slovencev v tujini, na Nemškem in v A m c r i k i. Dokler boelo imeli Slovenci v Ameriki in na Nemškem take duhovnike, niso izgubljeni ne za vero svojih mater, nc za domovino.
Posebno se zahvaljujem prevzviše-nim škofom za krasno cerkvcne govore, govornikom na slavnostnih zborovanjih za krasna njihova izvajanja, referentom za njihova temeljita poročila, pripravljalnemu odboru, da je vse tako lopo in vrlo uredil — posebno trem gospodom gre naša hvala: predsedniku pripravljalnega odbora kanoniku dr. Grudnu, blagajniku prof. Sušni ku in možu, ki sc je največ trudil, da jo nedeljska naša manifestacija tako lopo uspela, uredniku štefetu. (Veliko ploskanje.) Kuko dobro ic uspela in glo-
boko segla, nam kažejo besede pripro-stega moža z gorenjskih hribov, ko sem ga vprašal, kako mu je v nedeljo ugajalo v Ljubljani: »Čc bi bilo črez teden spet kaj takega, pa bi zopet prišel.«
Zahvaljujem se nadalje gg. gasi 1 c c m, ki so tako lepo skrbeli in pomagali vzdrževati red.
V neizbrisnem spominu nam ostane organizacija, ki jc posebno povzdignila sijaj našega shoda, organizacija O r 1 o v. Zahvaljujem se pevcem » L j u b 1 j a n e « za prelep glasbeni užitek v ponedeljek zvečer, časnikarjem slovenskih katoliških listov in tukajšnje uradne »Laibacher Z e i t u n g « in ko-nočno I udi ljubljanske m u p r e-bivalstvu, ki nas ni preziralo in višje cenilo gostoljubnost, nego stran-karstvo.
Gospoda! Ob prvem katoliškem shodu so pisali, da gre za osebnosti, oh tem, cla gre za strankarstvo. Najboljši odgovor na to so besedo rajnega kardinala Missic ob prvem katoliškem •shodu: Večkrat se je že izrekla želja, da naj nastane na Slovenskem mir. Kdo to bolj želi, nego jaz. Pravijo, da sem ga jaz kriv, da ga je kriva duhovščina. A niti jaz, niti duhovščina ga ni kriva, ampak reč, ki jo moramo zastopati, to je Jezus Kristus!
Lepi sklepni govor koeza in škola lavan-iinskega.
Burno pozdravljen izva ja ekscclen-ca dr. N a p o t n i k sledeče:
Hvaljen bodi Jezus Kristus! Pre-milostljivi nadpastir, mnogo čislani gospod predsednik, predragi v znamenju križa zbrani zborovalci!
In hoc vici! Bilo je clne 11. septembra sv. lota 1900, ko som na drugem katoliškem shodu oh koncu svojega bornega govora povzdignil dragoceni križ, s katerim so me slavni papež Leon XIII. z mnogoterimi oblagodarili In katerega som ravnokar prinesel iz Rima. Ta križ sedaj visi nacl mojo posteljo in enkrat naj počiva v mojih mrtvih rokah. Ko sem teclaj povzdignil 1a križ, je nastalo nepopisno navdušenje in prišla misel v glavo: veni, vidi et crux vicit. Lotos obhajamo zopet jubilejno leto v znamenju križa. V tem svetem lotu sc zopet vrši v Ljubljani katoliški shocl, in sicer s sijajem in navdušenjem, cla presega vso svojo tri prednike in tudi na lom shodu naj bi jaz izpregovoril nekatere pozdravne besedo. Ali želji pripravljalnega odbora nisem mogel ustreči, ker som imel sam precejšnjo slovesnost blagoslov-Ijonja novega mostu v Mariboru. Naj bi bil ta most mojim vernikom v srečo in zmago, kakor je bil rimskim milvij-ski.
Čast in hvala Bogu, da sem mogel priti vsaj k zadnjim slavnostnim zborovanjem, in na kratko bom povedal mozeg svojih pozdravnih besccl, ker to boseclo niso druge, kakor jih berete v apostolskem pismu sv. Očeta Pija X., s katerimi so razpisali 8. marca t. I. sveto leto: Upati je, da bodo ljuclje, ako bodo zopet uprli svojo oči v križ, zmagali v tem svetom znamenju sovražnika krščanskega imena in ukrotili razbrzdana poželjenja svojih src in to dvojno zmago želim, cla jo pridobimo ravno na tem katoliškem shodu. Saj jc ta sijajni in veličastni katoliški shocl lepa manifestacijska slovesnost, s katero sc proslavlja Konstantinov jubilej. Ves svet, bi moral pravzaprav obhajati jubilej, ko bi bil vnet za pravo srečo, pravičnost in človeško čast. Čudno se mi pa zeli, da svet ne pozna radosti, ki gre za proslavo osvobojenja cerkve. Na tem shodu hočemo samo sveti križ proslaviti.
Kdaj bomo zmagali v svetem križu, da bomo naclvlaclali sovražnika cer-kve in svoje notranjo sovražnike, strasti in svojo nepopolnosti? Zmagali bomo, ako bomo močno in trdno verovali v križanega Kristusa, povdarjam posebno v križanega, no v glorificiranoga. V križu jo trpljenje, pa lucli vstajenje, verovati moramo vanj in vso nauke sprejeti in sc po njih v življenju ravnati. Zato moramo poveličevati križ kakor sv. Peter in njegov brat sv. Andrej, ki sta izdihnila na križu; kakor apostol Pavel, ki ni hotel ničesar drugega poznati, kakor Kristusa in njegov križ, kakor Ivonštaritin, ki jo hotel za spomenik sv. križ z napisom: V tom znamenju boš zmagal, kakor sv. Helena, ki jc iskala sv. križ in ga tudi našla.. kakor cesar Hcraklij, ki ga jo go-logluv in golonog nesel na goro Kalva-rijo; poveličevati ga moramo, kakor solunska brata. sv. Ciril in Molod (odobravanje), kakor so ga poveličevali Rudolf Habsburški in Fordirmd H., ki jo iz križa slišal besedo: »Ferdinande, cuo Te nun de serum!« Ferdinand, ne
bom te zapustil, kakor hrabri vojskovodja, ki je ravno pred sto leti premagal drznega Korza pri Lipskem knez Scmvarzenberg, kakor mož, ki je napravil načrt za vse tri armade pri Lipskem, oče vojščakov grof Jožef Ra-detzky.
Zmagali bomo v križu, ako se bomo držali Kristusovega kraljestva na svetu in no pozabili cerkve. Ta edina cerkev, čudovita beseda. No poznam besede, ki hi bila bolj polna vsebine Kakor ta beseda cerkev, ki obsega vse zlate zaklade Kalifornije. Kdor ima cerkev, temu se ni treba bati ne Boga, ne judi pa nc samega peklenskega zlodeja. Držimo se te cerkve. Za cerkev delati, trpeti iu umreti je koristno.
1 o leto je ravno leto zmage svetega kriza, zmagali bomo, ako se bomo tudi tesno oklepali njenega poglavarja, rimskega papeža. Kdo je ta papež? Ko so na vatikanskem koncilu glasovali o pa* p e zevi nezmotljivosti in so prišli na vrsto misijonski škofje, se je vzdignil sivolasi nadškof s Kitajskega, pa glasno zaklical: »Ti si Peter, tvoja vera naj no upesa, Ti pa utrjuj svoje brate!« Ivo jo to zaklical, so bili vsi koncilski očetjo globoko presunjeni. Tu es Pctrus, ti si Peter. Sv. Oče so naslednik sv. Petra, lo je treba naglašati, ker vera ni več tako močna, kakor v prvih časih krščanstva, zato ne tako močna zvestoba katoličanov do rimske stolice. Držimo se Rima! Borimo to besedo nazaj. Rim jc nas časni in večni mir. Zmagali bomo, ako se bomo držali večno veljavnih katoliških načel. Ta so nas rešila, ta so edino zveličavna. Ne dajmo se ločiti v krščanske stranke, ampak bodimo samo katoliški kristjani, če bomo samega sebe zmagovali, br,zdali svoje strasti, bomo cesarji in kralji v svojem notranjem kraljestvu.
Držimo se pa tudi zvesto in krepko prekrasne Avstrije, ki nas je reševala m nas bo rešila, zlasti se držimo presvetlega cesarja, ki je starosta vseh vladarjev Evrope, da, vladarjev celega sveta. (Burno odobravanje.) ln to zato, ker jo naš cesar zvest izpolnjevalec Konštanlinove tradicije.
Kakor širšo tako ljubimo pa tudi svojo ožjo domovino. To storimo, ako skrbimo pred vsem za krščansko življenje njenih sinov. Nc blagostanje in nc moč sama, vse to ne zasigura obstoja naši domovini, ampak predvsem moralna krepost njenih sinov. Ona korenini v strahu božjem, v izpolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi, v izpolnjevanju stanovskih dolžnosti! Čd se bomo toga držali, borno zmagali.
Hitim h koncu. Bral som to-le do-godbico. Neki rimski cesar jo zapove-dal vojaško parado. K tej paradi jo povabil senatorja, ki je slul racli svoje domovinske ljubezni. Pri paradi pride prva četa. Bili so veteranci, stopali so mirno iu molče, na zastavi pa so imeli zapisano: .Mi smo branili svojo domovino. Tu se senator milo razjoka in zakliče: Kdo to bo branil, domovina, ti-le lc več ne morejo. Nastopi druga četa. Bili so možje, ki so prihajali iz boja, polni ran. Na zastavi so bilo besedo: Mi branimo domovino. Senator zopet vzklikne: Kdo bo varoval domovino, ti niso več čvrsti? Mimo pride tretja vrsta; nista peli ne tuba 110 trobenta. Na zastavi so stalo besede: Pro patria, mi bomo branili domovino. Senatorju sc razjasni lice in vesel reče cesarju: Hvala Bogu, sedaj bo moja domovina še vodno krepko hranjena.
21 let jo minulo ocl prvega katoliškega shoda. Predsednik jo omenil Misijo in mene. Ros sva bila tedaj na shodu sama. Bojevali smo sc za dvojno domovino. Če sc bojujemo za nebeško domovino; lUHii bo zemeljska navržena. Tudi pri nas imamo veterance; mene poglejte! Kličem jim: Slava jim! Tistim, ki branijo sedaj domovino, kličem: Čast in hvala jim! A kdo je tretja vrsta? To jo mladina! Bog jo blagoslovi! Naj se tako bori, cla, če clobi poze-meljsko posest, ne zgubi nebeške.
Če se borimo za križ, nam Kristus nese nasproti krono.
Z dovoljenjem Vašega jirevzvišcne* ga nadpastirja Vam bom podelil blagoslov. Poslužiti so hočem križa, ki som se ga poslužil na drugem katoliškem shodu. In ta križ ho manifestacija 1 ozirom na Konštantinov jubilej.
Kristus živi, in ker živi vlada, in ker vlada zmaguje, iu vlada lucli sveti križ božji!
Besedam prevzvišenega vladike sledi burno in več minut trajajoče odobravanje in živijo-klici na prevzvišenega.
Eksoolonca podeli nato s svetim križem na slovesen način blagoslov.
Kn c/, in škof ljubljanski .zahvali Boga za srečen potok IV. slovensko-hrvatskoga katoliškega shoda in pozove zborovalce, da zapoio: Te Deum 1 a u d a 111 u s.
Pu dvorani mogočno zadone svečani glasovi zahvalnice.
Predsednik zaključi shod in po dvorani zaori iz tisoč in tisoč grl slovenska in hrvaška himna »Liepa naša domovina« in slovanska »Hej Slovani.«
Iz prvega slavnostnega zborovanja.
Sovor dr. Hohnleca: Katoliško izohrale-valno delo.
Razmerje med krščanstvom in svetom ter na njem bivajočimi ljudmi in narodi predočuje božji Ustanovitelj naše vere v dveh znanih prilikah.
Božje kraljestvo je podobno biseru, za katerega je trgovec dal vse, kar je imel. (Mat. 13, 45. 46.) Biser je naša katoliška vera. Posamezniki kakor tudi celokupni narodi ne smejo imeti pokoja, dokler ne najdejo tega bisera; da ga pridobe, storiti in dati morajo vse. Blagrovati moramo naš majhen narod, da pcseduje ta največji svetovni biser. Kot pravi ljudski prijatelji ga moramo na vso moč varovati pred največjo nesrečo, da bi kdaj izgubil ta biser.
Ni pa bil ta biser iz nebes Zemljanom zato izročen, da bi jim bil samo zunanji nakras kot dragulj, ki se svetlika na telesu. Njegov sij mora predirati na znotraj: ožarjati in prošinjati mora človeka in celo njegovo bistvo.
Nebeško kraljestvo je namreč tudi podobno kvasu, ki ga je žena vzela in vmesila med tri merice moke, da se je vse skvasilo. (Mat. 13, 33.) Katoliška vera je tisti kvas, ki je prešinil ves svet in vse človeštvo ter ga prenovil in napolnil s Kristusovim duhom. Ni je bilo na zemlji nobene druge institucije, ki bi bila izžarjala tako civili-zatorično silo kot katoliška Cerkev. Katoliška vera je najvišji, najmočnejši, vse-občni in trajni kulturni princip, ki je ustvaril novo dobo človeštva in evropsko kulturo. Vsled tega je Konštantinov jubilej katoliške Cerkve hkrati tudi jubilej evropske kulture in krščanske civilizacije. Vse tri časovne merice: stari, srednji in novi vek, je napolnila s svojim prekvasujočim delom, pa na različni način.
Moka, ki jo je moralo krščanstvo pre-kvasiti v starem veku, ni bila neomikana ljudska masa, temveč visoko izobražen rimsko-grški svet, ki ga je prenovilo v Kristusu in vsadilo v njegovo kraljestvo. Kar je bilo resničnega in solidnega v antični duševni omiki, tega naša cerkev ni zavrnila ali pokončala, kar je bilo v njeni moči, temveč vse to je sprejela, z ljubeznijo negovala in uporabljala. Kot bogato povračilo pa je starim narodom dala blagoslovljene nauke večne resnice.
V srednjem veku je katoliška Cerkev neukim narodom prinašala vero in hkrati tudi izobrazbo. Pred 1050 leti sta sveta brata Ciril in Metod prišla med Slovane s križem v eni, s slovensko knjigo v drugi roki, Slovenska in sploh slovanska književnost je pognala iz verske korenine, ki se je razvila in zrastla v katoliških tleh. Naj bi vedno ostala vredna svojega katoliškega začetka! In kakor so se nekdaj vzradovali Sloveni, zaslišavši veličja božja v svojem jeziku, tako bi naj tudi dandanašnji in vselej slovenska beseda smatrala kot svoj najveličastnejši in najradostnejši poklic, da v govoru in pismu izraža božja veličja.
Narodi srednjega veka so od cerkve prejemali božji nauk in versko življenje, pa tudi zemeljsko srečo. Cerkev je bila njihova vzgojiteljica in voditeljica; vse javno in zasebno življenje, vsa veda in umetnost je nosila pečat njenega duha. Kol mati svoje otroke je cerkev zbirala okoli sebe vse narode.
Sedaj pa so ti narodi doraslli. Ali jim tiaj v novem veku cerkev odtegne materinsko svojo skrb? Moderni indiferentizem in novodobna nevera pehata cerkev proč od narodov, češ dorasli so in samostalni, čemu bi jim torej bila cerkev, ki je nekdaj vodila narode v njihovi otroški dobi in tako dovršila svojo nalogo v temnem srednjem veku?! Moderna terminologija ponavlja kakor papiga venomer pesem o temnem srednjem veku. In da jc več resonance, še dostavlja neubrani razsodek o protikulturnosti in nazadnjaškem reakcio-narstvu ultramonlanskcga klerikalstva.
Naša cerkev pa ni nikdar bila nasprotnica svetne kulture in ni nikdar ovirala pravega napredka. Nasprotno. »Z veseljem pozdravlja,« kakor poudarja papež Leon XIII. v svoji encikliki »Immortale Dei« z dne 1. novembra 1885, »vsak napredek časa, če je v resnici dobrota za tostransko življenje, katero je kakor tekali-šče k onostranskemu in trajnemu življenju.«
Modernizem predlaga v tem oziru kompromisno formulo o »ločenem gospodarstvu«: cerkev sc naj omejuje na zgolj subjektivno razmerje verskega čuta do Boga in naj to razmerje obvladuje, naravni razum pa naj prevladuje na vseh poljih vede in naravnega udejstvovania. Tak
kompromis jc za našo cerkev nesprejemljiv, ker jc zadnji in glavni cilj vsega stvarstva čast božja, »Vse je vaše, Vi pa ste Kristusovi, Kristus pa je božji,« določuje sv. Pavel. (I. Kor. 3, 22. 23.) Krščanski teizem se ne da odtrgati od filozofije in vede in krščanska vera sc z nujno silo razrašča v vsa polja družabnega življenja.
Čim bolj so narodi dozoreli in sposobni, da si sami upravljajo svoje zemeljske zadeve, čim manj potrebujejo kuratelc v političnem in državljanskem življenju, tembolj jc to cerkvi pogodu, ker pričakuje, da ti narodi tudi v duševnih in verskih rečeh kažejo zanimanje moške resnosti. Cerkvi še vedno ostaja najvišja in najple-menitejša naloga: duševno svobodnim in samostalnim posredovati večno resnico in nebeško milost. Vsi naj,« kakor poudarja sv. Pavel, »dospemo do edinosti vere in spoznanja Sina božjega, do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove, da nc bomo otroci, scnitertje se zibajoči, in da nas ne bo vsak veter nauka metal sem-intja vsled hudobije ljudi in njihove prekanjene zvijačnosti v zapeljevanju k zmoti, temveč da resnico izvršujemo v ljubezni ter rastemo v vseli rečeh v njem, ki je glava, Kristus.« (Ef. 4, 13—15.)
S temi besedami jc sv. Pavel začrtal veličastni cilj katoliškega izobraževalnega dela in hkrati ugotovil pravico in dolžnost naše cerkve do tega dela.
Dandanašnji dostikrat opažamo, kako si pravico do izobraževalnega dela med narodom prilastujejo ljudje, ki o izobrazbi niti pravega pojma nimajo.
Izobraženost ne obstoji v zunanjih oblikah in manirah, ki se jim vsak najpri-prostejši služabnik v vsaki boljši hiši privadi v kratkem času. Če presojamo izobraženost kakega človeka, ne gledamo na njegovo zunanjost, je li prikrojena po predpisih najnovejše mode, ne štejemo mehaničnih poklonskih pripogibljajev, temveč mi iščemo predvsem duha. Ne omalovažujemo zunanje oblike in olike, ki tudi spada k življenju, toda oblika ne tvarja bistva. Pri izobraženosti gre predvsem za vsebino, za duha. Duh je, ki oživlja!
Krščanstvo pa je razodetje najvišjega, najpopolnejšega, neskončnega duha: Boga. Zato je krščanstvo absolutna resnica in katoliška cerkev, kateri je Kristus izročil vso svojo resnico, je stan in bran najvišje inteligence.
Katoliška vera je prestala preizkušnjo prave in resnične vede. Veda je podobna kislini, ki razkroji vse kovine, le zlata ne. Pred nobeno drugo vero se ni uklonila filozofija, če so se ji tudi klanjali knezi in narodi, samo pred katoliško. Med našo vero, ki nosi v sebi prva počela in najvišje zakone vsake prave vede, in med vedo ne more biti nasprotja. Še več. Med obema vlada pravo familijarno razmerje; saj je veda vznikla iz naročja krščanstva. Sloveči Dc Maistre zatrja: »Vera je mali vede, Žezlo vede nosi Evropa le zavoljo tega, ker je krščanska.« Celo naravoslovna veda, katero znanstveno polovičarstvo in svobodomiselno šarlatanstvo tako rado tira v protivnost proli veri in cerkvi, je vzklila iz kali katoliške znanstvene ideje. Sam Du Bois-Reymond to spričuje: »Novejše naravoslovje, kakor se to parodoksno glasi, se ima za svoj začetek zahvaliti krščanstvu.«
Katoliška resnica je torej resnično in dejansko katoliška, to jc vseobčna. Ona obsega vse, kar je v nebesih in na zemlji; njeni žarki razsvetljujejo vse, karkoli giblje in ziblje in vzbuja človeškega duha.
Luč jc tedaj vsebina in bistvo nase vere. Po čem hrepeni človeški duh bolj kot po luči? Po luči, ki razsvetljuje duha in ogreva srce! Ker je katoliška Cerkev nositeljica in razdelivka luči, duha razsvetljujoče, srce ogrevajoče, voljo ojačujoče, zato je glavno izobraževališče vsega človeštva, vseh narodov, vseh stanov.
Pred njeno lučjo zapirati duha in srce pomenja za dušo isto nesrečo, ki bi zadela telo, katero bi sc hotelo osvoboditi iz jarma solnca.
Znani danski pisatelj in konvertit Jor-gensen pripoveduje tole duhovito priliko: »Sredi žitnega polja je stal visok topol, blizu njega so rastla druga drevesa. Nekega dne se topol obrne do drugih dreves in rastlin in začne tako govoriti: »Bratje in sestre! Nam, stavljenim rastlinam, pripada zemlja, vse na nji jc odvisno od nas. Gnojimo si same in živimo se same, živali in ljudje pa se oblačijo in živijo od nas, tudi zemlja se hrani z našim trohlim listjem in z odpadlimi našimi vejami. Samo ena moč je na svetu, od katere je baje odvisna naša bit in rast; to je solncc. Namenoma pravim: baje odvisna. Zakaj po mojem prepričanju v resnici ni. Nauk o solnčni luči kot o potrebi in blagoslovu za naše rastlinsko življenje ni nič drugega nego praznoverje, ki bi se moralo vendar enkrat umakniti izobrazbi.«
Umolknil jc topol. S starih hrastov in brestov v sosednjih vrtovih je zašuštela graja, gibljivo žitno polje pa je zazibalo v lahkotni pohvali. S povzdignjenim glasom je topol nadaljeval: Ni mi neznano, da je trdovratna stranka, ki sc napeto in oko-
relo drži starega stališča. Toda zaupam v samostojnost mlajših rastlinskih rodov, da bodo z menoj spoznali, kako nevredno jc, držati sc abotne prazne vere. Me rastline moramo sebi same zadostovati. Svojih svobodno rojenih glav nočemo uklanjati pod noben jarem, tudi pod jarem solnca ne. In vzrastel bo svoboden in lep rod, ki ga bo občudoval svet.«
Zopet je umolkni) topol. In sedaj je zašumelo pritrjevanje dolgo in krepko, polja so vzklikala, bučali so logi, in nezadovoljnost, ki so jo izražala stara drevesa, se ni slišala več. Od tedaj se jc izvršila pri rastlinah čudna izprememba. Ko je zjutraj solncc vsplavalo na obzorje ter razlilo svoje zlate žarke po zemlji, so cvetlice skrbno zaprle svoje cvetne čaše, kakor bi spale, in listi se niso nič obračali proti solncu. Ko pa jc na večer zatonilo solnce za gorami, so se odprle pestre cvetne čaše in strastno srkale motno nočno luč, kakor da bi ob njej mogle živeti in rasti.
Pa kako se je zgodilo ubogim puntar-jem! Žito se je še nekaj časa vrtelo sem-tertja in je potem popadalo po zemlji. Listje je porumenelo, cvetlice so nagibale in po-vešale svoje onemogle glavice. Topol je stal z rumenim listjem ter se pačil kakor novodobni gizdalin. »Kako nespametni ste, bratje in sestre!« jim je zaklical, »ali ne vidite, da ste sedaj veliko samostojnejši in bolj samoupravni kot pod oblastjo solnca? Sedaj ste omikana, neodvisna bitja, osvobojena prejšnjega lenega zdravja.« Veliko jih je šc vedno topolu verovalo. »Mi smo samostojni, mi smo osebnosti,« so rekali, dokler jim ni odpadlo zadnje vlakence. Ni dolgo in tudi topol je štrlel z golim vejevjem v zrak; posušil se je. Ljudje pa so tožili o neobrodi in slabi letini ter so se tolažili z upom na boljše čase,«
Ta prilika ima globok smisel. Človek, od Boga ustvarjen, je v svojem bitju in žitju od Boga odvisen. Njegov duh živi od resnice kakor rastline od svetlobe in toplote. Tako so živeli človeški rodovi stoletja in stoletja. Odvisnost od Boga jim ni bila v nadležnost, temveč v oporo. Zelenelo in cvetelo je njihovo duševno življenje in sreča in zadovoljnost je bila njihova zvesta spremljevalka na zemlji.
Prišli pa so mladi vrtoglavci, zametu-joči vsako nadnaravno resnico in sanjajoči o avtonomiji človeške narave. Njih geslo je bilo ter je še: Proč izpod jarma Boga in njegove resnice! Živela svoboda, svoboda osebe, svobodno življenje, svobodno uživanje! Toda v svojem uporu niso našli ne svobode, ne sreče; marveč izpolnile so se nad njimi prerokove besede: »Vsi, ki Tebe (Bog) zapuščajo, bodo osramočeni; ki od Tebe odpadejo, bodo zapisani v prah; zakaj zapustili so Gospoda, vir živeče vode.« (Jer. 17, 13.)
Svoboda je velik naravni dar, ki ga je človek prejel od Stvarnika. Toda prostost, ki mej ne pozna, se izprevrže v razuzdanost in v najhujše suženjstvo, v hlapčevstvo strasti. »Vsak, ki dela greh, je suženj greha.« (Jan. 8, 34.) In koliko je dandanašnji oznanjevalcev laži-svobodc, ljudi, »ki svobodo oznanjajo, dočim so sami sužnji pogubljenja; zakaj komur je kdo podvržen, tega hlapec je.« (II. Pelr. 2, 19.)
Resnična je prislovica: Izobrazba osvobojuje. Toda nekaj drugega je obnašanje svobodnega, to je izobraženega, in nekaj drugega svobodno obnašanje, to jc nepristojno, razuzdano obnašanje. Prava, resnična izobrazba osvobojuje pa tudi v e ž e. Prostost kristjanov ni brezzakonje, temveč višja zakonitost, prava prostost je moč premagovati samega sebe in vsem drugim služiti v ljubezni.
Sv. Avguštin je zapisal tc pomenljive besede: »Resnica tc jc osvobodila; ljubezen te naj stori hlapca.« (In. Ps, 99, n. 7.) Po teh besedah se je ravnal sv. A.vguštin sam. Ko mu je vzšlo spoznanje katoliške resnice, ko ga jc osvobodil duh božji, ga je ljubezen storila hlapca, Smatral se je za »pomagača resnice« (3. Jan. 8.) in si ni privoščil pokoja, ko je bil v posesti resnice, temveč hotel je kolikor mogoče vse storiti deležne resnice. Ogromno veliko je storil z besedo in pismom za izobrazbo nc samo sodobnikov, temveč tudi kristjanov vseh časov.
Po Avguštinovem zgledu so ravnali vsi v resnici cerkveni možje. »Pomagači resnice smo,« tako jc slovelo njihovo geslo, »pomagajmo jo širiti vsepovsodi!«
Katoliška Cerkev je odnekdaj bila največja pomagalka resnice; Smatrala se je za služabnico celega človeštva v pravem izobraževanju, ki prevzema duha ljudi in njihovo srce.
Nasprotnikom, ki ne prenehajo našo Cerkev obrekovati kot poneumnjevalko narodov, naj odgovarja francoski filozof A. Comte — gotovo svedok, ki jc vzvišen nad vsak dvom nazadnjaškega klerikaliz-ma —: »Večina filozofov še ni dovolj ocenila neizmernega in nadvse srečnega vpliva, ki ga je izvrševal katolicizem na družbo vsled organizacije splošnega ljudskega poduka. Ta sc jc raztezal na vse sloje evropske družbe, tudi na nesvobodne. Samo navada je, da gremo malomarno mimo te čudovite institucije, kateri v starem veku ni primere. Cerkev ie vsakemu
verniku nalagala dolžnost, da je priznal dobroto lega poduka, ki je posameznika spremljal od dneva detinstva skozi celo življenje. Katekizmi so bili skromna mojstrska dela filozofije, ki so obsegala najpopolnejše, kar je učil monoteizem. Čim boljši pregled ima kdo čez celoto te čudovite organizacije, tem bolj ga žali neumni in neopravičeni očitek, ki se tolikrat navaja zoper katolicizem, kakor da bi bil vedno hrepenel za tem, ovirati duševni razvoj narodov, dočim je storil ravno nasprotno.«
Comtejeva sodba utegne vsaj nekoliko imponirati tudi našim svobodomiselcem in liberalcem, ki se tako radi ponašajo in šopirijo v domišljeni ulogi gigantskih baklo-noscev moderne kulture. Kdor pa jih opazuje bolj od blizu, takoj vidi, da so dozdevne kulturne bakle navadne leščerbe, polne praznih fraz in tiste mrvice filozofskih naukov, ki so se jih navzeli na tujenarod-nih srednjih in višjih šolah.
Ekvivalentnega nadomest-k a za krščansko svetovno naziranje in za katoliški kulturni princip sploh ni, in sicer tem manj, ker dandanes ni več enotnega f i 1 o z ofičneg a svetovnega naziranja, kakor je bilo nekdaj. Na polju filozofije izven krščanstva je sama razdrapanost, zmeda, zabloda. V potrditev samo navajam sarkastično sodbo, ki jo je o moderni filozofiji zapisal nemški pesnik in pisatelj Scheffel: »Če kdo ne ve, zakaj je na svetu, in se postavi na glavo, da bi to izvedel, nekako to je, kar sc na zapadu imenuje filozofija.«
Da bi tako filozofično prekopicavanje in ž njim združeno prazno frazerstvo bilo v resnici ljudsko izobraževalno delo, tega si menda nikdo ne bo upal trditi. Zato pa kličem takim »prosvetiteljem«; »Ne supra supra crepidam!« Tem manj so sposobni za pravo ljudsko izobraževanje, ker jim manjka tista lastnost, katero sveto pismo določuje kot bistveni in neogibno potrebni znak resnične prosvete, namreč — krščanska ljubezen do bližnjega. »Kdor namreč pravi,« tako piše sv. apostol Janez, »da je v luči, pa črti svojega brata, ta je v temi do zdaj. Kdor svojega brata ljubi, ostane v luči in na njem ni izpodtike. Kdor pa črti svojega brata, je v temi in hodi v temi in nc ve, kam gre, ker je tema obsenčila njegove oči.« (I. Jan. 2, 9—11.)
Vsem pravim ljudskim prijateljem pa kličemo: Na katoliško izobraževalno delo!
Katoliško bodi naše delo, vseskozi i rt vsepovsodi skladno s katoliškimi načeli! Omahovanja ne poznamo. Jasno je začrtana naša katoliška smer- Vsako pakti-ranje s svobodomiselstvom in libertiniz-mom nam je tuje. Papež Pij IX. je med modernimi krivimi nauki, ki jih je obsodil v zbirki, Syllabus imenovani, objavljeni dne 8. decembra 1864, zvrgel tudi ta krivi novodobni nauk: »Romanus Pontifex potest ac debet cum progressu, cum libe-ralismo et cum recenti civilitate sese re-conciliare et componere.« (80. stavek.) Če se pa sv. Oče ne more sprijazniti in pogoditi s svobodomiselnim napredkom, z liberalizmom in z novejšo civilizacijo, v kolikor nasprotuje krščanstvu, se tudi mi ne moremo sprijazniti in se tudi nc bomo. Zato smo na vseh poljih kulturnega udej-stvovanja izvedli čistotno in celotno ločitev; zato imamo povsod svoje lastne krščanske organizacije.
Katoliško, to je vseobčno bodi naše izobraževanje ter se naj giblje v vseh smereh. Predvsem je treba v naših društvih temeljitega in urejenega apologetičnega poduka. Nasprotniki so vztrajno na delu, da bi razkrušili in razrušili temelje, na katerih stoji naša vera in Cerkev. Postavimo se jim v bran z uma svitlim mečem! Sv, KI. Mar. Hofbauer je svoječasno v javnosti poudarjal zahtevo: »Evangelij se mora čisto novo pridigati.« V izobraževalnih društvih je dana prilika, da se verski nauki pojasnujejo in ohranjujejo na novo, to je na. način, ki je poslušalcem, njih um-stvenemu stanju, njihovim potrebam in novodobnim razmeram primeren.
Posebno važnost mora polagati naša izobraževalna organizacija tudi na socialno izobrazbo, na izobrazbo v vseh javnih in političnih zadevah in na strokovno izobrazbo, osobito tamkaj, kjer sc poklicani činitelji ne brigajo nič ali pa ne dovolj za strokovno izobrazbo ljudstva, kar se, izvzemši Kranjsko v zadnjem času, žalibog dogaja povsod po Slovenskem.
Poduku gre v naših izobraževalnih organizacijah prvo mesto, veselice in gledališke igre pridejo v drugi vrsti. Kjer se zabava slavi na prvo mesto, ni red, temveč nerednost.
Katoliško izobraževanje ima za predmet celega človeka, in tudi v tem oziru je katoliško, nc pa enostransko, kakor moderna vzgoja, ki gleda izključno ali vsaj večinoma na umski razvoj, srcc pa zanemarja. To obtožbo je že sv. Avguštin dvignil zoper takratno šolsko vzgojo. Ko je bil 12 let star, je prišel v šolo v sosednje mesto Madavra. Tukaj se je učil leposlovje in govorniško umetnost, za vzgojo srca in
volje pa sc ni brigal noben učitelj. Strogo so pazili, tako sodi o svojih nekdanjih učiteljih v svojih »Izpovedanjih«, na vsak pogrešek zoper pravopisje, za pogreške v življenju pa sc ni nihče pobrigal. Gledali so na pravilen in gladek izgovor, na to pa se ni gledalo, če so učenci govorili slabe reči. Vsled tega so se učenci samo brigali za pravila gramatike, za pravila božja pa sc niso nič zmenili; napredovali so v znanju, nazadovali v življenju.
Nadalje graja sv. Avguštin na takratni šolski vzgoji, da je učencem dajala v roke slabe pesnike in sploh pohujšljive knjige, ki so jih potem učenci prebirali tudi izven šole. Mladi Avguštin je take knjige prebiral z veliko slastjo, kar pil je iz njih kakor iz kupe, »S slastjo sem pil,« izpoveda o sebi, »in zato so me imenovali nadebudnega mladeniča. Tako pa se je vžigal v meni ogenj strasti, vsled česar se je moja mladost, kakor pahnjena med pečine in brezdna, pogreznila v globočino grdih pregreh.«
Ali sc nam ne zdi, kakor da bi sveti Avguštin obtoževal moderno vzgojo ter opisal zgodovino mnogoterega zgrešenega mladega življenja?
Ravno tukaj mora katoliška izobrazba zastaviti vso svojo naravno in nadnaravno moč. »Vse prenoviti v Kristusu,« je geslo sv. Očeta Pija X. To je tudi glavni namen Cerkve in njenega izobraževalnega dela. Kdor pa hoče ceelga človeka in vse človeške razmere prenoviti v Kristusu, mora predvsem v Kristusu prenoviti človeško srce, katero mora storiti pokorno božji volji in upodobiti po Kristusovem srcu. Za tem mora torej iti katoliška izobrazba kot za svojim glavnim ciljem.
Moralna vzgoja človeštva in po njej krščanska civilizacija, to je glavna zasluga katoliške Cerkve za celo človeštvo, to pa je tudi ponos naše Cerkve. S tem svojim izobraževalnim delom pa tudi stoji katoliška Cerkev vedno na braniku za moralne temelje, na katerih sloni vse družabno in državno življenje; za zakrament sv. zakona, krščansko familijo in pokorščino do postavne oblasti. Tako je naša Cerkev velika izobrazevatcljica in vzgojiteljica k nravnosti in redu, »la grande ecole du respect«. (Guizot. Primeri Mausbach, Religion, Christentum, Kirche, III. zvezek, str. 92.)
Katoliško izobraževalno delo bodi naposled tudi v tem smislu katoliško, da obsega vse stanove in vse sloje ljudstva.
»Izobrazba za vse ljudi!« to je zahteva, s katero se ponaša moderno naprednjaštvo. Ni pa ta postulat šele zrastel v možganih naših modernih, temveč to je docela krščanski postulat, prvič proglašen od Kristusa samega, ki je rekel: »Ubogim se oznanuje evangelij.«
Resnica je največje dobro in kot tako ne sme biti privilegij nekaterih višje izobraženih ali bogatejših, temveč mora biti vkupno dobro, katero po znanem pitago-rejskem izrazu tembolj raste, čim več ljudi pe ga udeleži.
Zato pa raztegnimo svoje izobraževalno delo na vse stanove in vse sloje. Pri tem ne puščajmo v nemar ženskega spola.
Prislovica: »Ženska ima dolge lase, pa kratko pamet,« ni resnična in zato ne sme nobenemu služiti v izgovor. Tudi besede, ki jih je svobodomislec Rousseau pisal d* OAlembertu: »Ženska nima duha, ne razume se na znanje,« so neskladne z našim stališčem in neresnične, kakor med drugim spričuje izkušnja naše organizacije.
V	bodrilo naj so nam besede sv. pisma: »Modra žena zida svojo hišo; nespametna pa tudi sezidano podere s svojimi rokami.« (Preg. 14, 1.) Naša želja je, da bi naj bil dom vsakega posameznika in tudi dom vsega našega naroda trden in srečen. Tak trden in srečen dom graditi pomaga krščansko izobraženo ženstvo. Zbirajmo torej tudi ženski spol v naših izobraževalnih društvih, snujmo ženske odseke, dekliške zveze in, česar dosedaj večinoma pogrešamo v naši domovini, zveze krščanskih mater!
Posebno pa, gospoda moja, — in to željo poudarjam z največjo iskrenostjo — organizirajmo po vseh krajih naše domovine našo mladino! Naš sklep bodi;
V	vseh župnijah mladina kolikormogoče polnoštevilno v krščanska društva! Naj ne bi nikjer kragulj — liberalizem — ugrab-ljal naše mladine! Mladina bodi vedno avantgarda naše izobraževalne armade! Letošnji nemški katoliški shod v Lincu je katoliško mladinsko organizacijo proglasil kot eno izmed najvažnejših in neogibno potrebnih nalog katoličanov in pospeševanje na cerkveni podlagi temeljujočih mladinskih organizacij kot dolžnost vsakega katoličana.
Končno pa še naglašam; delo. Delajmo!
Pretečeni teden sem bral v misijonskih poročilih, da se je nedavno na Kitajskem ustanovilo »Društvo katoliške akcije« ter da je to društvo žc začelo uspešno delovati.
Katoliška akcija! Nc maram Kitajcev staviti za vzgled. Dostavljam pa željo, naj ne bi bilo po naši domovini nikjer kraja, kjer ni nobene katoliške akciic. kier bi
torej kitajski vzgled moral biti v osramo-čenje!
Katolicizem ni pietistično čustvovanje, temveč dejalnost. Dandanašnji še bolj nego kdaj poprej. Velik, v modernih razmerah smemo reči: največji del te akcije tvarja izobraževalna akcija.
Naši neumorni izobraževalni delavci so že dosegli prelepe uspehe. Prepletli so našo domovino z izobraževalnimi organizacijami, ki so zares hranišča in založišča prave ljudske izobrazbe, pa tudi vzgoje-vališča krščanske nravnosti in zvestobe. Iz teh organizacij izhajajo možje, ki oživo-tvarjajo geslo: »Bratje, mi stojimo trdno kakor zidi grada!« Trdno in zvesto kot kremeniti krščanski 'značaji v zasebnem življenju, v vsem javnem življenju, pri vseh volitvah, tudi takrat, če politika kaže bolj kisel obraz!
Naše izobraževalne organizacije pa so tudi, kar je nam obmejnim Slovencem še posebno jemati v poštev, močne narodno-obrambne trdnjave, sezidane iz granita zvestih krščanskih slovenskih src. Vešči in vneti stražarji stojijo tu na braniku za vero sveto in domovino drago. Nepremagljive bodo te trdnjave in z njimi naša domovina, dokler se bodo po naših društvih ostrili uma svitli meči ter se bo užigal v srcih plamen krščanske zvestobe in narodne zavesti in vzbujal stud nad nezna-čajnim odpadništvom in plačanim janičar-stvom.
S hvaležnostjo do Boga gledamo na' naše dosedanje delo, ki je razmerno večje kot pri drugih takozvanih »velikih« narodih. V zaupanju na božjo pomoč gremo veselo na nadaljno delo v prid našega ljudstva.
Dogaja se včasih, cla vztrajnega delavca za ljudsko izobrazbo in narodni blagor sreča na delovnem potu kak črnoviden maloupnež s plašnim vprašanjem: »Ali se pa tudi izplača vse delo in ves ogromni trud za naše ljudstvo?« Ali bo naš narod, obdan od mogočnih nasprotnikov, zmagal? Ali morda ne pride kmalu čas, ko bo naša zemlja veliko groblje, kjer bo ves naš narod spal nevzdramno smrtno spanje?«
Na to vprašanje odgovarjamo tudi s vprašanjem, in sicer s tistim vprašanjem, ki je prvotno poteklo iz angelskih ust: »Quid quaeritis viventem inter mortuos?« (Kaj pa iščete živečega med mrliči?) (Luk. 25, 5.) Naš narod živi. On živi v Kristusu, ki je premagal vse hudobije s smrtjo vred. Njegovo življenje je katoliška vera. In ker je katoliška resnica najmočnejša, kar je na svetu, in po svojem bistvu nepremagljiva, je jn tudi vedno bo nepremagljiv naš narod, dokler živi v Kristusovi cerkvi in Kristusovi resnici. Naše ljudstvo črpa svojo življensko moč iz Kristusa in njegove milosti in zato je življenska sila našega po številu sicer majhnega naroda večja nego moč takih narodov, ki so sicer »veliki« vsled materijalne sile svojega števila, katerim pa brezverstvo v podobi socialne demokracije in drugobarvnega radi-kalizma razjeda mišice in mozeg.
Za tak narod delati je hvaležno in radostno. In na to lepo in veselo delo vas, dragi bratje, kličem z besedami himne »Hrvat, katol. prosvjetnog društva u Ma-karskoj«:
»Na noge bračo! pod barjak slavni Prosvjcte čiste u rodni brara; .ledno nam geslo; cilj jedan glavni Narodni uzgoj i vjerski plam!
Bistrimo pamet, jačimo vol ju, Dižimo srce i značaj mlad; Gledajmo roda budučnost bolju PrSimo tmine — grlimo rad!«
Prvi kongres slovanskih katoliških pedagogov.
Predsednik »Slomškove zveze« Jaklič otvori kongres s sledečimi besedami: čast mi je, da otvorim v imenu »Slomškove zveze« prvi kongres slovanskih katoliških pedagogov. Ta misel jc prišla iz češke glave in »Slomškova zveza« je dobila nalog, da jo izvede. čas smo si izbrali najugodnejši, in sicer ko zboruje pri nas katoliški shod. Ob drugem katoliškem shodu so kumovali češki učitelji rojstvu naše organizacije, a danes ob- četrtem katoliškem shodu zborujejo žc vsi katoliški slovanski pedagogi. Katoliška ideja si jc tudi med pedagogi izvojevala in iz-sekala pot iz gozdov predsodkov in liberalnih fraz in tudi katoliško - slovanski pedagogi se hočejo ustavljati z vsemi silami krivični svobodni misli na šolskem polju. Naj bi prvi kongres imel še mnogo sijajnih naslednikov!
Za predsednika kongresa predlagam zaslužnega pedagoškega pisatelja in prvoboritelja gospoda kanonika in profesorja K r ž i č a.
Predlog se sprejme soglasno z velikim navdušenjem. Gospod predsednik predlaga m podpredsednike: Gospoda Otah&la OldPidce, odb. učitelja iz Pribora, g. Bačiča Josipa , urednika »Hrvatske skole«, g. Jegliča Janka iz Ljubljane in gdč. Fatur Apolonijo.
Predsednik se zahvali za izvolitev in omenja, da ne bo njegovo delo težko, ker je situacijo za kongres — to jc potrebno navdušenje — že vzbudil nedeljski triumf. Pozdravlja, da je bila jako srečna misel, da si na katoliškem shodu po posameznih odsekih lahko vsak navzame novih idej za reči, za katere se pred vsem zanima, a nad vse srečna pa je misel, da zborujemo katoliški pedagogi zase in črpamo novih moči za uspešno delo.
V	imenu presvitlega knezoškofa, ki je zadržan, pozdravi katoliški peda-gogiški kongres gospod kanonik dr. Gruden. Pozdravi tudi v imenu du-hovništva, ker jc neobhodno potrebno, da delujeta duhovnik in učitelj skupno. Omenja irski narod, kateremu je lo skupno delo učitelja duhovniku ohranilo zaklad svete vere navzlic vsem mamljivim vabilom angleške vlade. Pozdravlja skupno delo vseh slovanskih pedagogov z duhovščino.
Dr. Otokar T a u b e r, c. kr. profesor in katehet, pozdravlja v imenu ka-tehetov in profesorjev iz Morave. Pravi, da so navdušeni od tega, ker vidijo tukaj pri nas katoliško idejo razširjeno med vsemi sloji. Ta triumfalni kongres je živa priča, da ni resnična trditev nasprotnikov, da katoličanstvo umira. Cilj kongresa jc, da se spoznavamo in drug drugemu pomagamo. Kar je združil Bog, tega človek ne razdore. Želi božjega blagoslova pedagoškemu kongresu in vabi, da pridemo ob dani priliki tucli Slovenci k njim na Velehrad.
Dr. Dominik G u d e k pozdravlja v imenu uredništva »Krščanske škole« v Zagrebu.
Bačič Josip pozdravlja v imenu društva »Hrvatske skole«, društva krščansko mislečega učiteljstva iz Istre. Pripoveduje, kako so nasprotni tovariši pred 2 leti prezrli njih predloge glede krščanske vzgoje in jih je to prisililo, da se odcepijo od njih in delajo v znamenju križa za svoje ideje.
Poslanec Korošec pozdravi v imenu poslancev hrvatsko - slovenskega kluba v državnem zboru, češ, da je njih življenje našemu enako. Imamo iste ideje, iste cilje, isto trdno moč, pa tudi isti pogum, zato raste naše število. Prepričan je, da pridejo krščanski pedagogi na površje, kakor so tudi oni, ki so prišli majhni na Dunaj, dosegli vsaj, da se upoštevajo.
Profesor J are pozdravi katoliške pedagoge v imenu predsedništva pripravljalnega odbora katoliškega shoda.
Dr. P e g a n pozdravi katoliški pedagoški kongres v imenu deželnega odbora. Deželni odbor se zanima za delovanje učiteljstva, ker je učiteljstvu izročeno to, kar nam je najljubše — naši otroci. Najlepše delo imajo pedagogi, pa tudi težavno, ker morajo spraviti svoje delo v sklad z birokra-škimi predpisi. Želi v imenu deželnega odbora kongresu božjega blagoslova.
V	imenu naraščaja hrvat.-slov. kat. učit. abiturijentov pozdravi abitu-rijent Bevk. Zborovati so hoteli na jugu, ko pa so izvedeli o pedagoškem kongresu, so prihiteli sem, da se ogre-jejo ob izkušnjah enakomislečih pedagogov in okrepe za boj proti svobodomiselnemu učiteljstvu, ki je narodu v največji kvar. Prepričani naj bomo, da stoji za nami naraščaj, ki bo za nami nastopil in nadaljeval boj za katoliško idejo.
Predsednik pozdravi navzoče gospode okrajne nadzornike: G a b r š e k, M a i e r, S t i a s n y, Novak, Si m o n in Štrukelj.
Nato predava
profesor Demšar
O KATOLIŠKI ETIKI KOT VODITE-LJICI ČLOVEŠTVA.
Etična vprašanja so zelo aktualna. Kdor bi hotel etična vprašanja spraviti s sveta, bi moral udušiti v človeku naravo. Moderni filozofi so upeljali posebna etična društva v povzdigo morale. Te zahtevajo neko pošteno življenje brez madeža. Toda, dasi ta vplivajo v gotovih razmerah blažilno, vendar brez vere ne gre, ker mora še celo veren človek bojevati trde notranje boje vsled nesrečne naravne konstitucije. Poudarja, da mora biti voditeljica pri vzgoji lo katoliška etika. Saj so nasprotniki vse, kar imajo dobrega, posneli iz katoliške etike. Katoliška etika je pa tudi edina stalna in ne le pi*oblc-matična. Je tudi najmilcjša, ker nc zavrže onega, ki se pregreši proti njej, ampak ga dvigne, da se zopet povspne do vzorov. Ona nc ukazuje le, ampak pomaga; saj ima le ona na razpolago nadnaravna sredstva. Zato more biti le on prava, voditeljica človeštva.
Temeljito predavanje ic bilo sprejeto z velikim aplavzom.
Nato predava
Miroslav Galovič
iz Zagreba o temi:
UČITELJ IN KATEHET.
Na raznih zgledih dokazuje, kako more le skupno delovanje pedagogov s kateheti dovesti do pravih ciljev pri vzgoji mladine.
Tudi to predavanje je bilo od navzočih pedagogov z velikim navduše-njem sprejeto.
Tretji referat je imela gdč.
Marica pl. Kleinmayr,
in sicer:
KAKO MORE ŠOLA SODELOVATI, DA SE UTRDIJO TEMELJI SOCIALNEGA REDA.
Povdarja, kako je razširjeno dandanes že povsod protiversko mišljenje, anarhizem, svobodomisclstvo in sc širi povsod uporen duh, ki noče poznati nobene vlade, nikakega reda. Dokazuje, da ruši socialni red le brezversko mišljenje. Zakaj le veren človek pozna pokorščino, ki je edini temelj socialnega reda. Zato mora delovati šola pred vsem na to, da priuči mladino pokorščine. Pokorščina pa jc le mogoča prava na podlagi vere. Edino verska vzgoja v šoli more torej utrditi temelje socialnega reda.
Predaviteljica je s svojim govorom zelo navdušila navzoče zborovalce.
Popoldne je sledilo prvo predavanje gospoda strokovnega učitelja
Oldricha Otachala
iz Pribora:
VYCHOVA NABOŽENSKA A SNAHY PO UPLATNENI VYCHOY NEVERE CKE.
Govornik opisuje stremljenje svo-< bodemislecev med Čehi odpraviti versko vzgojo. Pod plaščem narodnosti se skrivajo med njimi razna protiver-ska društva, ki skušajo vpeljati svoja načela tudi v šolo, kakor so žc zelo razširjena po srednjih, posebno pa viso-kili šolah. Najbolj jc razširjeno svobodomisclstvo v celi Avstriji gotovo med Čehi in odtod se skuša vriniti med dobro katoliško moravsko ljudstvo. Zato je treba napeti vse moči, da sc utrdi ljudstvo proti škodljivim vplivom. Dolgo je delovalo nasproti temu lc du« hovstvo, a v zadnjih časih mu je priskočilo na pomoč tudi katoliško uči-teljstvo, ki sc jc združilo v svojih društvih, ki štejejo danes že nad 700 učiteljev in učiteljic in nad 200 profesorjev. Posebno uspešno je delo učiteljstva v raznih društvih, pred vsem med Orli. Vabi, da se združi vse katoliško slovansko učiteljstvo v zvezo, cla bi se skupno bojevali proti brezverski vzgoji. Mi hočemo, da sc vzgojujc mladino versko, da sc jo utrjuje v katoliških načelih, da bi ji bil vzor — Kristus, cla bi šolske knjige nc bile versko indifi-rentne, ampak prepojene z verskim duhom. Ravnajmo se po besedah papeža Pija X.: Restaurarc omnia in Christo! Nad Slovani pa naj zašije kot, bojno znamenje križ, ki naj nas vodi k zmagi!
Govornik je govoril tako razločno in prepričevalno, cla so ga zborovalci, četudi j c govoril češki, večinoma razumeli in burno pritrjevali njegovim izvajanjem.
Nato je sledilo predavanje naduči-telja
Ivana Grada
iz Košane:
KATOLIŠKI UČITELJ, PRAVI VZGO-
JITELJ NARODOV.
Katoliškemu učitelju je vera ideal, ona mu je vir, iz katerega črpa moči za svoje neumorno delo. Katoliški učitelj prizna sam prvi avtoriteto v Stvarniku in zato jo more le on vcepiti v otroška srca. Izpostavljen pa je zasmehovanju. Razna imena in psovke lete nanj; ali naj sc jih ustraši? Ne! Žalibog, da so naši lastni tovariši, ki nas najbolj blatijo in nam kriče, da smo izdajalci.
Kdo izmed Vas se ne spominja onih blaženih časov, ko jc čul iz materinih ust prve molitvice, onega trenutka, ko je stopil sredi med starši prvič k Gospodovi mizi, zadnjih maternih besedi: Bodi veren! Oni so zavrgli ta materni testament, zato jih grize črv in odtod izvirajo vso psovke. Ali smo hinavci, če se zvesto držimo maternih besedi, če iščemo tolažbe v molitvi, če stopamo z mladino k obhajilni mizi. Saj smo vendar prisegli, da bomo nam izročeno mladino versko vzgajali. Kdo bo pa versko vzgajal, če ni sam veren. Ne bojmo so sovražnih puščic. Ker smo pedagogi Kristusovi, moramo biti i udi vojaki Kristusovi. Kat. učitelj vzklika s katelietom: Le čez najino truplo imate pot do otroških src s svojim proti-verskim strupom. Moderni pedagogi
vidijo v otroku neko bitje, katero skušajo nagačiti z raznimi vedami, katoliški učitelj pa vidi v njem podobo božjo. Kje naj dobi za svoje tlelo milosti kakor v molitvi, kje naj se odpočije, če ne na prcsv. Srcu Jezusovem. On ve, da je les križa v šoli najboljši vzgojitelj. Le katoličan ne pravi: .laz delam le, za kolikor sem plačan. On ne čepi le v soli. ampak gre med narod. On dela za narod, ker ve. da stavi narod svoj up nanj. Pravijo, da so ideali izginili, a v srcu katoliškega učitelja ne izginjajo ideali. Dobro je naše ljudstvo, a ima tudi napake. Pri nas posebno pijančevanje. Kat. učitelj vidi pogubo-nosne vplive in zastavi vse moči, da se ustavi to zlo. Kat. učitelj bodi tudi organizator, ne le narodov, ampak tucli svoj; in naj ne bo kat. učitelja, ki bi ne bil član naše Slomškove zveze. Dolgo so delovali naši nasprotniki pod Slomškovo podobo, a zavrgli so jo. Sveta vera naj nam bo luč, materni jezik pa ključ do prave vzgoje. Tudi v društvih naj deluje kat. učitelj. Ce se ne plašijo nasprotniki truda za svoja društva, čemu bi pa ne sodeloval katol. učitelj pri katoliških društvih. Pridno pa naj se izobrazuje s čtivom. V tem boili tvoje geslo: Ne beri nič, kar ni katoliško! Bodi še tako trden, kdor bere nasprotne liste, postane mlačen, hladen in na vse zadnje mrzel za naše ideje. Zakaj pa bero nekateri nasprotne liste? Ta bi rad zvedel, kaj pišejo o njem, drugi pa bi rad slišal oba zvona. Prvemu pravim: Čc ne boš čital, boš miren, pa jih še podpiraš, da le blatijo. Drugemu pa: Nikjer zvonovi tako lepo nc poj o, kakor doma. Tvoja dolžnost je pa, paziti tudi. da se ljudstvo ne zastrupi s slabim čtivom. Ne pozabimo pa tudi preblažene D. M., ki uam je vzgojila največjega pedagoga. Ljubljenec Marijin je naš narod slovenski, k njej ga dovajajmo. Nasprotnike posebno peče ime k a t o li š k i. Mi smo pa ravno na to ponosni in ga hočemo pogumno nositi. Razšli se bomo, s seboj pa vzemimo geslo:
Srce Tebi — preinili Stvarnik
delo pa tebi narod moj!
Nc da se popisati čustev, ki jih j" vzbudil s rojim lepim govorom naš tovariš v srcih zborovalcev. Odobravanja ni hotelo biti ne konca ne kraja.
Ko sc zahvali predsednik za predajanje, pozdravi zbrane pedagoge gosp. dež. odbornik dr. Lampe v imenu večine c. kr. deželnega šolskega sveta. Bili so časi, ko jc bilo ljudstvo šoli nasprotno. Koliko težav je bilo, predno se je ustanovila kaka šola. V zadnjem času se ie to preobrnilo — to pa. po zaslugi Slomškarjev. Tisti, ki vas za sramujejo, bi morali biti vsakemu izmed vas hvaležni, ker sto dvignili ugled šole. število šol sc je zelo pomnožilo in vedno več jc v ljudstvu veselja za. šolo. Zeli, da bi sc okrepila Slomškova zveza na znotraj in sc razširila na zunaj. Mi bomo vedno zastopali načela, da mora katoliško ljudstvo imeti tudi katoliške učitelje in bomo zastavili v to svrho vse svoje moči tudi v posameznih slučajih.
Nadzornik Štrukelj pozdravi kongres v imenu navzočih (ovarišev.
Resolucije.
Sprejme se nato resolucija:
Zborovale! prvega kongresa slovanskih katoliških pedagogov sprejme soglasno princip, da sc osnuje: Zveza vseh slovanskih pedagoških katoliških društev — sc sprejme soglasno.
Sprejme sc predlog g. župnika Janeža, naj se vpeljejo zopet za šolsko mladino šolarske maše, oziroma, kjer je razdeljen pouk, za popoldanske učence šolarske vočernice.
S tem jc bil zaključen prvi slov. kat. ped. kongres.
Uspel je nad v .-o pričakovanje krasno. Udeležba .ie bila velikanska. Velika dvorana hotela »Union« ,je bila polna. Navzoči hrvatski, češki, istrski iti dalmatinski tovariši so zatrjevali, da jim bo spomin na ta kongres neizbrisen'in da se poslavljajo od nas z u.ajlei i si n i j vtisi, novim veseljem in okrepljenimi močmi za delo za skupite idej' ■
Prijateljski sestanek.
Zvečer jc bil lia vrtu hotela Union prijateljski sestanek. Odkrito povemo, das mo Slomškar.ii naravnost ponosni, da smo zbrali toliko občinstva na svojem sestanku. Vse mize, vsi prostorčki na vrtu in verandi do zadnjega kotička zasedeni, mnogo jih jc odšlo, ker niso dobili več prostora. To je bilo ljudstva, da si komaj skozi prišel. Veseli smo knloliški slovanski pedagogi, da imamo toliko prijateljev. To nam je v dokaz, da smn na pravem potu in v bodrilo k nadaljnemu uspešnemu delovanju. Pa je bilo tudi res prijetno.
Požrtvovalne tovarišicc v krasnih narodnih nošah so delile gostom lepe šjpkc, spremljali so jih tudi tovariši, godba in vmes petje naših pesmi pa razveseljevala srca gostov. Obiskali so nas razen tujili gostov tudi gg. deželni glavar in poslanci. Pozno v noč smo sc ločili od naših ljubih bratov in sester, ki so venomer trdili da jim ostane ta dan nepozabljiv.
ODSEK ZA KRŠČANSKO IZOBRAZBO.
(Dalje.)
Sklenejo sc po živahni debat: sledeče resolucije:
Naše razmerje do umetnosti.
Slovensko-hrvatski katoliški shod uvažuje veliki kulturni in blažillii pomen umetnosti, smatra pa samo take proizvode za dopustIjivc in prave, ki nc nasprotujejo niti po uprizorjeni snovi niti po zasnutku niti po obliki načelom pozitivnega krščanstva.
Slov.-hrvatski katoliški shod pri-poznava v cerkveni umetnosti napredek v razvoju umetniških idej in tehnike ob načelih pozitivnega krščanstva; nc odklanja tudi modernih oblik, ako nc nasprotujejo verskemu in tradicionalnemu čutu domačega ozemlja in če morejo vzbujati istinito pobož-nost.
Slov.-lu va
tski katoliški shod izjavlja, da po svojem verskem stališču spoštuje tudi vse zgodovinskemu razvoju pripadajoče sloge zato, ker so vzklili na podlagi žive vere in globokega razumevanja za potrebe katoliškega bogoslužja.
Slov. - hrvatski katoliški shod zahteva od domačih umetnikov resnih študij in poglobljenja v bistvo cerkvene umetnosti, združenih z zadostno tehnično spretnostjo, ako hočejo, da se njihovi proizvodi sprejemajo v litur-gično uporabo.
Naše razmerje do starih umetnin.
Slov.-hrvatski katoliški shod vidi v svedokih prošlih dni dragocene podatke za razvoj umetnosti, umetninske obrti in estetičnih načel naše domačije ter priporoča vsem prizadetim faktorjem največjo pozornost.
Slov.-hrvatski katoliški shod sma-Ira cerkvene umetnine prošlih dob za svedoke starodavne verske kulture, ki so največje pozornosti in pietete vredne. Zaio jih brez nujne potrebe ni od-stranjati ali preosnavljati, temveč se je strogo ravnati po tozadevnih določilih knezoškofijskega ordinariata, od-nosno po odredbah cerkvenih prodstoj-ništev.
Slov.-hrvatskj katoliški shod smatra za nujno potrebo, da vsak cerkveni predstojnik predloži svoje načrte in označi svoje namere knezoškofijskomu ordinariatu, kateri po vsestranskem premisleku določi, koliko in kako naj se popravi.
Slov.-hrvatski katoliški shod vidi v inventarizaciji cerkva iti bogoslužnih umetnin najboljšo pot za njihovo nadziranje in ohranjen je ter želi, da sc I o popisovanje čimprejc izvede.
Slov.-hrvatski katoliški shod želi da se ljudstvo od poklicanih predavateljev poučuje o zgodovini njegove umetnosti in estetike in d aga ti opozarjajo na spomenike domače kulture, predvsem v izobraževalnih društvih.
Slov.-hrvatski katoliški shod priporoča javnim in privatnim faktorjem, da naj oddajajo neporabne stvari, ki imajo za pretekle dobe kakršenkoli pomen, domačim muzejem, da jih hrani in prepreči njihovo uničevanje in raz-vlačevanjc v tujčeve roke.
Slov.-hrvatski katoliški shod želi
iski
eno, da bi pri tem ohranjevanju predvsem županstva po deželi čim naj-intenzivnejše sodelovala, poročala i>u posredovala med lastniki kulturnih starin in med domačim muzejem, zato tla taki spomeniki nc pridejo privatnim nabiralcem in po njihovem posredovanju nrekupccm v roke, ki jih razkropc na vse vetrove, domovino pa oropajo pristnih svedokov samorasle kulture.
LEPOSLOVJE.
1\0 ff
'l ira obširno prof. G r a f e n -a u c r. Referent poda najpreje pregled sklenila glede leposlovja katoliški shod in izvršilo in kaj še
preveč zaposleni; na drugi strani je slovensko pripovedno slovstvo zašlo v neki kavarniški in gostilniški inilije, ki ni življenje, kakršno živi slovensko ljudstvo. Prvi pojav je nekaj naravnega in ga bomo lahko preboleli. Sedaj gre našemu narodu za biti ali ne biti. Ni čuda torej, da absorbira politično, izobraževalno, narodno - obrambno in gospodarsko delo toliko sil. Ko si ustvarimo pogoje svojega obstanka, bo brez dvoma zopet več sil na razpolago tudi za leposlovje. Drugemu pojavu pa sc da od pomoči samo s tem, da najdejo naši pisatelji zopet pot v življenje slovenskega ljudstva. K temu naj pripomore predvsem resna in temeljita kritika.
Oclsek se zedini nato na sledeče resolucije:
Za razvoj in razširjenje leposlovja sc priporoča:
1.	da naj zbirajo uredniki leposlovnih listov okrog sebe mlade pisatelje, jih podpirajo s knjigami in nasveti ter jih vzpodbujajo k resnemu delu po pravih načelih;
2.	pisatelji naj se zavedajo plemenitega svojega poklica in zastavijo svoje moči, da zagrade ■/. umetniško dovršenimi tleli pot slabemu berivu;
3.	občinstvo in zlasti knjižnice, bralna in izobraževalna društva naj store svojo dolžnost do pisateljev in urednikov z naročanjem in razširjanjem dobrih leposlovnih del;
i. resolucije tretjega slov. katoliškega shoda naj se izvedejo popolnoma, posebno tudi sklep, ki pravi: Katoliški slovenski listi naj priobčujejo svoje povesti potem tudi v ponatisku. kar velja tudi za »Dom jf.i Svet«;
5. »Čas« naj postane po možnosti tudi leposlovno kritično glasilo, dočim naj sc ».Dom in Svet« omeji na krajše utemeljena priporočila oziroma svarila;
(i. kritiki naj sc po možnosti podpisujejo s pravim imenom pisca,
o tem, kaj sta
in tretji slov. je otl tega že
drugi kaj sc
ne. Resolucije sedanjega shoda sc ozirajo v prvi vrsti na producentc lcpo-slavnih del — pisatelje, in na konsu-mente bralce. K temu oziranju so prisilili katoliški shod razmere, ki so nastale zadnja leta na leposlovnem polju. Na eni strani primanjkuje pisateljev deloma so pomrli, deloma so se odtegnili leposlovnemu dolu, ker so drugod
SPREJEM KOROŠKIH SLOVENCEV V LJUBLJANI.
Koroške udeležence katoliškega shoda, ki so prišli na shod v tako sijajnem, nepričakovanem številu, ,je na državnem kolodvoru sprejel gospod komercielni svetnik, državni in deželni poslanec Franc Povše, predsednik »Kmetijske družbe«. V vznesenih in prisrčnih besedah jc pozdravil mile brate, koroške Slovence, v beli Ljubljani, zatrjujoč jih simpatij kranjskih rojakov, ki bodo zanje zastavili vse svoje moči, da jim pomagajo do boljše bodočnosti. Pozdravil je prevzvišenega gospoda kneza in škofa dr. Bal ta -z a r j a K altn c r j a, ki je prišel v Ljubljano skupno z verniki, poudarjajoč, tla je slovensko ljudstvo globoko verno in da se bodo koroški Slovenci svojemu nadpastirju izkazali hvaležne. Gromoviti živi oklic i so zadoncli i/, tisoč grl, ko je končal g. komercielni svetnik in škofjeloška godba, ki je tudi prišla k sprejemu jc zasviraia. Gospod državni in deželni poslanec Franc G r a f c n a u e r sc. jc v iskrenih besedah zahvalil za prekrasen spicjem.
XXX
NAROČAJTE SE ŽE NAPREJ NA POROČILO O HRVAŠKO-SLOVENSKEM
KATOLIŠKEM SHODU I
Udeležencem katoliškega shoda in
vsem, ki jim je pri srcu prospeb katoliške misli, priporočamo, rta se že sedaj zglasijo kot naročniki nq »Poročilo o katoliškem shodu«. - Poročilo bo za vsakega, ki se bavi s socialnim vprašanjem današnjega časa, velike važnosti; vsebinsko vrednost toga dela bodo dvignile tudi mnoge umetniške slike iii bogata zunanja oprema. — Kdor si želi omisliti to poročilo, naj naznani to takoj ali najpozneje do 10. septembra Katoliški Bukvami. -Udeleženci, ki se pravočasno zglasijo, bodo namreč dubili poročilo za zelo nizko subskripcijsko ceno.
X X X
Slavnostnega sprevoda katoliškega shoda se jc udeležilo 32 gasilnih društev; če vštejemo gg. načelnike, oziroma poveljnike, 57:1 članov. Udeležila so se sledeča društva: Gameljne, Rašica. Tacen, Pirniče, Sora, Preska-Medvode, Vižmarje. Jožica, Stožicc, Černuče, Nadgorica, Terzin, Lukovica, Komenda, Polhovgradec, Cerklje, Zgor. Bernik, Stara Vrhnika, Stob, Stopanja vas, Verd, Zalog, Gorje, Zasp, Podutik-Glince, Dobrova, Bevke, Kamnugorica, Mojstrana, Brcznica, Horjul j in Domžale. Slava našim gasilcem!
X
X
X
lj šivalno razstavo ženskega oddelka S, K. S. Z. je o tvori l \ soboto društveni podpredsednik prof. Jarc, ki jo v svojem nagovoru poudaril veliki pomen tihega dela ženskega oddelka
zveze za naše ženstvo in izrekel zahvalo neumorni učiteljici gdčni. Glo-belnikovi in načelniei ženskega oddelka gospej čorničevi. Dvoje učenk se je zahvalilo v imenu udeleženk v vezani besedi. Bazstavo je pozdravil tudi načelnik S. K. S. Z. za Koroško dr. Rožič in izrekel željo, da bi so kaj podobnega priredilo čimprej tudi v Celovcu. — Razstavo si je ogledalo ob katoliškem shodu mnogo ljudstva. Je pa tudi vredna, da se jo ogleda, ker obsega vsakovrstne jako lične izdelke, od pri-prostega šivanja do najfinejše vezbe. Posebno pohvalo zasluži oddelek za obleko za revno otroke! Razstava je cel teden otvorjena. Oglejte si jo!
XXX
— Slavnostne razglednice katoliškega shoda so še dobivajo, in sicer v Katoliški Bukvami in v prodajalni katoliškega tiskovnega društva (pri Ničmanu) v Kopitarjevi ulici. Vse raz-glednicc so umetniško tlelo, ki bo imelo trajen spomin. Naročajte jih! Posebno pozornost vzbujajo razglednice z besedilom posvetitve Brezmadežni. Raz-glednicc so po 10 vinarjev. Segajte po njih, razpošiljajte jih prijateljem in znancem.
Fine fotografije miulednSce katoliškega shoda so na razpolago v ..Katoliški Bukvami" pa 30 vin., navadne po 20 vin.
Notranje politične zadeve.
ČEŠKI NEMCI PRI STttROKHU.
Dunaj, 27. avgusta. Danes so se pri min. predsedniku grofu Sturgkhu v imenu nemškočeške državnozborske in bivše nemške tleželuozborske zveze v Pragi oglasili poslanci Baclimann, Knirsch, knitznor, Paclicr, Roller« Schreincr in Wolf in mu oficielno predložili koniotovske sklepe, ki vsebujejo naslednje nemške zahteve: 1. Pri sestavi deželnega proračuna in sprejemanju uradniištva jc varovati popolna ravnopravnosl in narodne koristi nemškega naroda na Češkem. 2. Ureditev učiteljskih plač; v deželni proračun je staviti potrebno vsoto. 3. Deželnozbor-ska volilna reforma se pred končno-veljavno ureditvijo narodnopolitičnili vprašanj n e izpelje. 4. No uporabi se nobenih izvanreclnih sredstev za uve-1 j avl jen je deželtiozbovske volilne re-iormc. o. Pri postavni ureditvi volilne reforme jc v polni meri upoštevati nemške želje, zlasti glede uravnave i. kurijo. G. Poizvedbo o narodni obme-jitvi jc do kraja izpeljati. 7. Na na-mestniško mesto v Pragi je imenovati neprist va n skega u pra vnega 11 ra dnika. Posebej jc doputacija min. predsednika opozorila na sedanjo konfiskacij-sko prakso na Češkem iti zahtevala takojšnje remedure. Glede zunanje politiko so na podlagi tozadevnega sklepa v Komotovu zahtevali med drugim, da se država jiri novi ureditvi gospodarskega razmerja z balkanskimi državami primerno ozira tucli na koristi čc-. škili Nemcev. Končno je doputacija na-glasila, tla bi morali nemškočeški poslanci v državnem zboru nasproti vladi zavzeti najostrejšo opozicijo, ako vlada teh nemških zahtev ne bi v najkrajšem času izpolnila. — Odgovor ministrskega predsednika glasom nemških listov ni bil nezadovoljiv. Na kake globoko segajoče odredbe v najbližji bodočnosti vlada nikakor ne misli in so vesti t) oktroiranju deželnozborske voline reforme popolnoma brez podlage. Volilna reforma je sicer neobhodno potrebna, zgraditi se ima na podlagi medsebojnega sporazuma vseh prizadetih strank, zato mora to vprašanje nujno biti na sporedu bližnjih pogajanj. Končno je ministrski predsednik z ozirom na napovedana pogajanja apeliral na že večkrat dokumentirano nemško spravljivost na Češkem. — O uspehih konference bo razpravljala in sklepala nemška narodna zveza.
ČEHI PRI THUNU.
Praga, 27. avgusta. Danes so sc pil namestniku knezu Thunu oglasili zastopniki bivšega češkega delelnozbor-skega kluba in mu predložili zahtevo za takojšen razpis deželnozborskih volitev. Novi deželni zbor naj bi rešil vo-lino reformo, nato so pa takoj razpustil. Vsako drugo rešitev položaja češko stranko odklanjajo. Thun jo to vzel na znanje in obljubil poročati vladi.
HOHENLOHE NE ODSTOPI.
Dunaj, 27. avgusta. Na merodaj« nem mestu izjavljajo, da so vse vesti o nameravanem odstopu tvž. namestnika princa Hohenlohe nooolnoma brez podlage.
HITRO JE ŠLO.
Dunaj, 28. avgusta. Italijanski poslanik vojvoda Avarna se jc grofu Berchtoldu v posebnem obisku zahvalil, da je poravnal zadeve glede trža-. ških odlokov.
K TRŽAŠKIM NAMESTNIŠTVENIM ODLOKOM.
Trst, 27. avgusta. Splošno se smatra, da sc je vladni komunike sicer izognil obliki, ki bi javno zavrnila odloke namestnika Hohenlohe, da jc pa te odloke dejansko smatrati ,za odpravljene. Poleg italijanskih državljanov bi bili po teh odlokih prizadeti tudi drugi inozemci v občinski službi: 2 Švicarja in en otomanski podanik, ki sc vsi že mnogo let nahajajo v mestni službi. Splošno se smatra Hohenlohcvo stališče za omajano; siccr jc bilo pa njegovo razmerje z italijansko liberalno stranko že od pomladi nepovoljno, ker ni bil k obedu nadvojvode Frana Ferdinanda v Miramaru povabljen tudi tržaški župan dr. Valerio, pač pa vsi državni in cerkveni dostojanstveniki. Italijani zelo hvalijo Berchtolda, da je stvar z odloki uravnal.
Balkanski dogodki.
RUSIJA IN ODRINSKO VPRAŠANJE.
Peterburg, 27. avgusta. Videti je, da so gor do najvišjega mesta odločeni, da se v odrinskem vprašanju zaenkrat odreko vsaki diplomatični iniciativi, tembolj, ker zaveznika v tem oziru doslej nista pokazala posebne vneme. V merodajnih ruskih krogih se vedno bolj utrtuje prepričanje, da je za rusko stvar boljše* da Odrin ostane turški, ker bi ta trdnjava v bulgarskih rokah pomenjala trajno nevarnost za Carigrad in tako ogroževala vitalne ruske interese.
POGAJANJA MED BULGARIJO IN TURČIJO.
Carigrad, 28. avgusta. Med Bulga-jtijto iu Porto so se pogajanja oficdelno začela. Glavne reči so pa že rešene. Turška vlada zahteva mejo, kakor jo je formulirala v svoji noti 19. julija Pripravljena je pa odstopiti Bulgariji več krajev bulgarskega prebivalstva ob Črnem morju in skleniti z njo ugodno pogodbo. Lozengrada Turčija ne odstopi.
SRBSKA DEMOBILIZACIJA.
Belgrad, 27. avgusta. Vojaški glavni stan se v soboto razpusti. Rezervisti in moštvo I. in II. poziva, ki je doslej dospelo v svoje garnizije, se jc danes odpustilo. Mobilizacija bo v desetih dneh končana.
ANEKSIJA NOVIH POKRAJIN.
Belgrad, 27. avgusta. Kakor hitro se končno v vseh podrobnostih določi srbsko-črnogorska meja, se objavi kraljevi ukaz o aneksiji osvojenih pokrajin.
SRBIJA IN ČRNAGORA.
Belgrad, 27. avgusta. V poučenih krogih zatrjujejo, da se je s Čmogoro dosegel sporazum, glasom katerega pripadejo Črnigori mesta Peč, D jako v i c a, Bjelopolje in P1 e v 1 j e, tako da bi Črnagora dobila celo Meto-hijo. Prizren ostane srbski. Srbija je pripravljena nasproti Črnigori odstraniti vse carinske in mejne ovire in v polni meri podpirati Čmogoro pri reorganizaciji armade; črnogorski gojenci bi študirali na belgrajski vojni akademiji. Zgradi se železniška zveza, ki bo šla event. prav do Bara, ako se bo dosegel primeren sporazum z italijansko pristaniško družbo v Baru. Ostala vprašanja se rešijo tekom časa.
Dnevne novice.
+ Častno občanstvo. Danes je izročila deželnemu odborniku dr. E v g. Lampetu krasno, umetniško izdelano diplomo častnega občanstva de-putacija mesta Škofja Loka, ki so jo vodili g. župan G u z e 1 j, načelnik okrajnega cestnega odbora škofjeloškega g. svetnik Jožef Hafner in duhovni svetnik Šinkovec. Izročil jo je dr. Lampetu župan Guzclj za zasluge, ki si jih je pridobil za mesto Škofjo Loko. Dr. Lampc je odgovoril, da mora svoje zasluge delili z gospodi zastopniki mesta Škofja Loka, ker tudi njihov trud je dosegel, da se izvršujejo sedaj mestu in okraju tako koristna dela. Dr. Lampe jc obljubil, da bo podpiral tudi druge težnje mesta in okraja Škofja Loka, zlasti pereče vprašanje vodovoda. — Krasna diploma, slikana od A. Ruda, kaže akvarel-no sliko mesta Škofja Loka z deželnim in mestnim grbom ob strani. Okoli se vije zelena girlanda z narodnimi tro-bojnicami, okvir pa tvorijo pestro slikani meandri. Diploma jc razstavljena v oknu Katoliške Bukvarne.
—	Vzajemna zavarovalnica. Kakor sc nam poroča, jc nadzorništvo Vzajemne zavarovalnice v svoji seji z dne 22. t. m. izvolilo namesto pokojnega gospoda 1. I'. Vencajza predsednikom zavarovalnice gospoda Ivana Sušnika, stolnega kanonika v Ljubljani, in njegovim namestnikom gospoda Ivana Elsnerja, c. kr. finančnega oficiala v Ljubljani.
—	S pošte. Imenovanja. Za poštarja v Ronkah je imenovan poštni odpravnik Jožef Turra, za poštarico v Begunjah pri Lescah poštna oficiantka Avgusta Kramer, za poštne oficiante poštni aspirantje: Aleksander Kump za Kranj in Henrik Besednjak za Pulj, za poštno oficiantko v Postojni aspi-rantka Marija Čepon. — Premeščenja. Poštarica Marija Schre.v iz Begunj na Gorenjskem jc premeščena v Lesce, poštni oficiant Samuel Perojevič iz Pulja v Trst, poštna oficiantka Angela Kcrmc iz Postojne v Škofjo Loko in Julija Bizjak od poštnega urada Trst 1 k poštnemu uradu Trst 6. — Umirov-ljcnja. Poštni oficiantki Marija Bučar in Justina Rihteršič sta umirovljeni.— Umrli sta poštarici Terezija Lisec v Borovnici in Gabriela Blinc v Vinici. — Poštni oskrbnik Ernest Stangher v Skadru je odlikovan z zaslužnim križcem. — Razpisan je poštni urad v Go-doviču (III./3.). Pavšal za poštnega slugo 150 K. Prošnje je vložiti v teku treh tednov.
—	Izjava. V številki 14. »Slovenca« z dne 18. januarja 1913 je izšel pod rubriko »Jeseniške novice« članek pod naslovom: »Delavci pozor«. V tem članku se g. Anton Pongratz, uradnik na Jesenicah, kot bivši načelnik sedaj razpuščene tovarniške godbe napada in sc mu očita, da je na nedopusten način gospodaril s premoženjem razpuščene goclbe. Prcdbaciva se mu, da je prodajal najboljše muzikalije, ne da bi izkazal, kam je prišel dotični izkupiček. Nadalje se očita g. Pongratzu, da kot načelnik in blagajnik bivše godbe ni napravljal nikakih računskih zaključkov in da ni izkazal, na kak način se jc porabilo godbeno premoženje, katerega bi moralo biti čez 22.000 kron. Tudi se očita Pongratzu, da kljub dejstvu, da so bile godbene finance tako dobre, ni niti plačal naročenih muzikalij. Koncčno se poživljajo delavci, da naj pazijo na denar, katerega je upravljal g. Pongratz, in naj rešijo vsaj to, kar se še rešiti da. Obžalujemo, da je prišel pravkar imenovani, gosp. Pongratza se tičoči in zanj nadvse žaljivi članek v naš list. Podpisani odgovorni urednik Miha Mojškerc izjavljam, da se jc to zgodilo brez moje vednosti. Obžalujem in prclicujem vse v tem članku navedene žalitve in ob-dolžitve ter izjavljam, da so vse popolnoma neosnovane in brez vsake podlage. Priznavamo, da jc g. Pongratz kot dolgoleten načelnik na najpožrtvo-valnejši način deloval v prospeh tovarniške godbe, da ni štedil niti truda, niti lastnega denarja ter da je vedni primanjkljaj opetovano pokril iz lastnega žepa. Obenem plačamo v roke odvetnika g. D. I. C. Oblaka v Ljubljani kot zastopnika g. A. Pongratza v dobrodelne namene, katere določi on sam, znesek 200 K in se zahvaljujemo g. Pongratzu, da je poravnavo sprejel. — V Ljubljani. — Uredništvo »Slovenca«, Miha Moškcrc, odgovorni urednik.
—	Porotno sodišče v Rudolfovem.
Dne 25. t. m. Na zatožni klopi sedita Janez in Pavel Brajdič zaradi ponarejanja denarja. Janez je bil obsojen na štiri leta ječe, Pavel Brajdič pa na pet mesecev. — Nato je prišla na zatožno klop Marija Gros, rojena leta 1871. pri Višnjigori. Povila je dne 7. maja 1913 nezakonskega otroka in ga tako zamotala v ruto, da se je zadušil. Porotniki niso prišli do prepričanja, da bi imela namen otroka umoriti in so stavljeno vprašanje glede detomora z 8 glasovi proti 4 zanikali. Sodni dvor je obdol-ženko detomora oprostil, pač pa jo je obsodil prestopka po § 339. kaz. zak. (ker ni o prihodu poroda javila in k porodu klicala človeka) na dvamesečni zapor, vračunajoč nad dvamesečni preiskovalni zapor. Obsojenko so izpustili takoj na prosto. — Na zatožni klopi sedi Jože Šutič, rojen v Gospiču dne 8. julija 1893, samski, železniški dclavec, zadnji čas v Rožnem dolu, šc nekaznovan. Obtožnica ga dolži uboja. Po pričah se dokazuje, da jc prišel dne 25. maja t. 1. popoldne v gostilno Ja-kubka v Rožnem dolu in se vseelel k Stojanu Gostovič. Ker sta se nekaj spo-rckla, je šutič segel v žep po nož, mahnil trikrat pa Gostoviču in ga zaklal. Porotniki so dano jim vprašanje potrdili. Sodni dvor je obsodil Šutiča v 3 in polletno ječo. — Popoldansko •/. a s e d a n j e. Marija Kalčič, rojena v Vinici, 281etna samska dninarica v Zalogu, jc bila obtožena, da jc 27. julija
porodila deklico in jo zadušila. Porotniki so vprašanje glede detomora potrdili. Sodni dvor ji jc prisodil tri leta ječe. — Porotno zasedanje dne 27. t. m. Na zatožni klopi sedi Matija Ovniček, rojen 17. marca 1860 v Hrušici, vžitkar v Mal. Slatenku; obtožen je, da jc svojo ženo ubil. Obsojen je na sedem let ječe.
—- Potnik Mellchen umrl vsled kapi. Preiskava o uboju potnika Hermana Melichen je pokazala, da ni bil smrtnonevarno ranjen. Obdukcija jc dokazala,, da je imel samo na glavi malenkostno krvno podplutbo, da ni vsled te umrl, temveč le vsled možganske kapi — da mu je radi tega vrela kri iz ušes. France Rus mu je zadal le lahko poškodbo, zaradi katere se bode imel zagovarjati pri sodišču. Zaradi uboja pa se je kazensko postopanje ustavilo in Rus je na prostem.
— Kako je neki »kanonik« potegnil gospode častnike. Poroča sc nam iz Št. Petra, da so dne 18. avgusta k slavnostnemu obedu povabili ondotni častniki nekega kanonika, ki je slučajno prišel iz Postojne. Kot protiuslugo je pa ta kanonik z rdečim kolarjem povabil častnike k sijajnemu banketu v hotel »pri kroni«, kjer je najel tri sobe. Banket je bil sijajen. Po banketu je pa ta kanonik napumpal hotelirja za 100 kron in — odšel. Bil je slepar. Kako jc z banketom, oziroma plačilom, ne vemo. Poroča se nam, da so tega sleparja v nedeljo prijeli orožniki v Planini.
Ljubljanske novice.
lj Kako različno se v Ljubljani razumeva pospeševanje tujskega prometa, se jc pokazalo zopet ob katoliškem shodu. Nekateri hoteli in gostilničarji so neprimerno dvignili cene jedil in pijač. Taki pojavi se pojavljajo v Ljubljani ob vsaki večji prireditvi. To je le na škodo tujskemu prometu, ker kar se enkrat navidezno dobi, pa se drugič izgubi. Zlata resnica, biti večkrat z manjšim dobičkom zadovoljnim, nekaterim ne gre v glavo. Odločno moramo v interesu tujskega prometa grajati, da je n. pr. gostilničar gosp. Iv r i s c h zahteval od pripravljalnega odbora, da mora vsak kmečki fant, ki sc njemu nakaže, plačati za kosilo (juho, meso, dve prikuhi, kruh) 1 K 40 vin. Razume se, da pripravljalni odbor na to ni mogel pristati. G. Krisch pa je udaril nato na svojo pest in zelo podražil vino, pivo in jedi. Celo pri domačinih ni napravil izjeme. Nekaj nasprotnega je napravil lastnik hotela »Lloyd« g. Tavzes na Sv. Petra cesti št. 7, ki cene jedil in pijač ni prav nič zvišal in je tako pokazal, kako resno razume razvoj tujskega prometa. Taki gostilničarji so najodličnejši propa-gatorji tujskega prometa, ker za tujski promet je treba tudi pri gostilničarjih — kulantnosti.
lj Gospa Danilova, odlična slovenska igralka, se jc radi razmer v slovenskem gledališču definitivno odločila, da se poda v Ameriko. Pred odhodom priredi poslovilni večer.
lj Poročil se je Bogomil vitez Gorup pl. Slavinjski z gdčno. Nito Mathianovo, hčerko ccs. svetnika arht. Ivana Mathiana ml.
lj Provizoričnim učiteljem na mor-naričnih šolah v Pulju jc imenovan dosedanji učitelj na deški šoli v Spod. .Šiški pri Ljubljani Ivan Kovač.
— Porotne razprave v Ljubljani. Kot prvi je stal pred poroto France Friškovec, 37 let stari sin posestnika iz Mengša, človek nasilne narave, pravi vaški strah, katerega se vso ogiblje in boji. Ta strah je prešel ljudem že tako v kosti, da si ga ne upajo niti naznaniti gosposki zaradi njegovih hudobnih dejanj. Topot je stal pred sodiščem zaradi požiga šupe Jožefa Žnidarja. Pravijo, da vedno zažiga, ali dokazati mu ne morejo. Pri ognju šupc Jožefa Žnidarja sta pogorela tudi Janez Bur-nik in Ana Robida. Škode jc bilo 10.000 kron. Po daljšem posvetovanju se je sedem porotnikov izreklo za njegovo nekrivclo, vsled česar je takoj ječo zapustil. — Potem je prišla na zatožno klop Franca Erjavec, 241etna vdova iz Vojskega. Dne 7. julija jc povila nezakonsko dete tako v cunje, da sc je zadušilo. Pravi, da je to storila iz sramote. Obsojena je bila na dva meseca ječe.
lj Izgubljene stvari ob času katoliškega shoda od 23. do 27. avgusta t. 1.: denarnica z 97 kronami; zlata zaponka z rožami; denarnica z okrog 16 kronami; črna denarnica z okrog 50 kronami; pasja verižica z dve znamkama 1912, 1913; visiticr z 40 kronami v papirju; (lamska torbica z 1 ključem in denarnico z vsebino l K; denarnico z 5 kosi po 1 K; Črna denarnica z 1 K drobiža; bankovat za 20 K; zlatu zapest-
nica z enim obeskom; črna denarnica z 12 do 13 kronami.
lj Najdene stvari v času katoliškega shoda od 23. do 27. avgusta t. 1.: kolo znamka »Styria«; bankovec za 10 kron; usnjata zapestnica s srebrno uro; zlata damska ura z verižico; 23 nabojev za samokres; fotografični aparat; 2 črna dežnika; 2 kroni; denarnica z vsebino 7 kron 50 vinarjev.
Zadnje vesli.
AVDIENCA PRI CESARJU.
Ischl, 28. avgusta. Notranji minister Hcinold je bil danes od cesarja sprejet v avdienci.
OBRESTI SE NE ZNIŽAJO.
Dunaj, 28. avgusta. V. seji Avstro« ogrske banke sc je poudarjalo, da nc more biti govora o tem, cla bi banka obresti znižala. Isto jc z angleške banko.
POLJSKE DEMONSTRACIJE.
Poznanj, 58. avgusta. Tu so prim dili poljski narodnjaki velikanske demonstracije proti poljskim plemenita-šeni, ki so se odzvali vabilu nemškega cesarja in šli k njemu v goste. Nemška grofico Ziethen, o kateri so mislili, da je Poljakinja, so obmetali s plehastimi posodami; grofa Milczinskega so pa opsovali. Kljub pomnoženi policiji so Poljaki zasedli vse ceste.
SLOVAKI.
Budimpešta, 28. avgusta. Slovaška Malica je ob priliki 50 letnice izdelala nov narodni program.
OBSEDNO STANJE V AZIJSKI TUR* ČIJI.
Carigrad, 28. avgusta. Nad Sand-žakom Ismid je proglašeno oblegovalno stanje zaradi velikih nemirov.
GRŠKA MORNARICA.
Atene, 58. avgusta. Iz Aten odpotu« je v Ste 11 in oddelek vojne mornarice, da prevzame 6 torpedovk, ki so bile .zgrajene v izclelovalnici bojnih ladij »Vulkan«.
CAR IN SULTAN.
London, 28. avgusta. »Daiiy Maik oproča, da ni hotel ruski car Nikolaj sprejeti v Livadiji posebnega oclpo-slanstva z lastnoročnim pismom turškega sultana (?).
NAPETOST MED ZJEDINJENIMI DRŽAVAMI IN MEHIKO.
Waschington, avgusta. Predsednik Zjedinjenih držav VVilson je pozval vse državljane Zjedinjenih držav v Mehiki, naj se vrnejo domov. Konzulom je pa naročil, naj hi zaradi vsakega nasilstva napravili osebno odgovorne mehikanske uradnike.
REVOLUCIJA NA KITAJSKEM.
Berlin, 28. avgusta. V nemških kro* gih premišljujejo, kake odredbe bi ukrenili v slučaju, ako bi kitajski re-beli zopet nemško križarico »Embdcn« napadli. »Embden« je streljala na uoprnc kitajske forte in jih prisilila k molki. Dve vladni kitajski križarici sta oclpluli proti Nankingu, kjer vlada revolucija.
TURISTIKA.
Inomost, 28. avgusta. Berlincc En-gel in sin notarja Kathrcina sta šla v gore in ju ni nazaj.
Christofov učni zavod
kojega otvoritev je vzela visoka c. kr. deželna vlada na znanje, vpisuje ves mcsec september vsak dan od 12. do 3. ure popoldne v Sodni ulici št. 1, I. nadstropje. — Najbolje obiskovan zasebni učni zavod. — Gojenke in gojenci tega zavoda, pridejo najhitreje k dobremu kruhu. — Pouk v obeh deželnih jezikih. — šolsko leto se prične 1. oktobra 1913 in traja samo 10 mesecev. — Šolnina nizka.	2581
i;:::::::;:;:::;;:::::;;:;::;;;;;;:: DOBER i;:;::::;;;:::;;:::;;::;;;::;;;:::::
KLAVIR
se radi odpotovanja po ceni proda. — Stari trg št. 22/11., vrata na levo.	2583
VRTNAR
popolnoma zmožen v sadjerejski QQ i" zelenjadni stroki, se išče. Vstop QO takoj. — Ponudbe na oskrbnlštvo jmfc* graščine, Impolca, p. Radna pri i ~ Sevnici.	2582 —■■
Hiša S trgovino S8 odda v najem
V hiši jc že čez 25 let vpeljana trgo-vinn, v njej sta tudi 2 sobi s pritiklinami. — Več se izve pri lastniku M, Jakše-tu v Robu pri Velkih Laščah.
Haggard, Dekle z biseri. Povest iz Neronove dobe. K 2^0, vez. K ;i'20. Katoliška Bukvama.
llaggard je eden najslavnejših angleških pisateljev in njegova dela so prevedena v vse svetovne jezike. Obe povesti sta zajeti iz zgodovine dobe krščanstva in se odlikujeta po prekrasni vsebini, ki se bo vtisnila braveu neizbrisno v spomin. Obe povesti sta polni dejanja iz življenja.
Reimmicbl, Skrivnost najdenke. K _-(jO, vez. K —-90. Katol. Bukvama.
Če pričneš Citati to povest, se zatopiš v njeno vsebino in je ne moreš prej odložiti, dokler je nisi prečital do konca.
Dolžan, Iz dnevnika malega po-redneža. Ameriška humoreska. lv 1-40, vez. K 2-30.
Kdor hoče ob knjigi preživeti par veselih brezskrbnih ur, naj si kupi to knjigo, ki je polna humorja.
Refmmichl, Črna žena. Zgodovinska povest. Cena K 140, vezana K 2. Povest. Katoliška Bukvama.
Povest je zajeta iz najzanimivejše in najviharnejše dobe naše narodne zgodovine, namreč iz časa turških bojev in kmečkih uporov. Povest j e vredna, da si jo nabavi vsaka slovenska hiša.
Bouget-Kalan. Razporoka. ltoman. Cena K 2--, vez. K 3'—. Katoliška Bukvama.
Bourget nam slika v tem krasnem romanu zvezo med domačo srečo in javnim zakonodajstvom, med dušnim mirom zasebnika in kulturnimi boji človeštva. Kdor bo prečital ta roman bo iz njega spoznal bolje kot iz naj-temeljitejših razprav kako neobhodno jc potreben cerkven in zakramentalen zakon.
Champol, mož Simone. Roman. Cena K 1 "JO, vez.lv 3-—. Katoliška Bukvama.
Dejanje tega psihološkega romana je markantno in značaji ostro rezani. Kdor bo bral ta roman imel bo celo dejanje tako živo pred očmi, kakor če bi gledal zanimivo dramo uprizorjeno na odru.
Sienkiewicz, Skozi pustinje in puščavo. Roman iz Mahdijevih časov, K 2 80. vez. K 3'90. Katoliška Bukvama.
Svetovnozuani pisatelj nas v tem romanu povedo sirom Afrike in odgrinja pred nami s spretno roko vsa čudesa neznanih dežela. Roman je poln izredno zanimivih zapetljajev in pri-veže čitatelje nase z nepremagljivo silo.
Haggancl, Roža sveta. Povest iz dobe tretje križarske vojske. Iv 2-80, vez. K 3'90. Katoliška Bukvama.
Pleiweis - Kalinšek, Slovenska kuharica. 6. natis. Katoliška Bukvama.« Velika izdaja s slikami 5 K 20 vin., vez. 6 K.
Okrajšana izdaja 3 K, vez, 3 K 60 vin.
To je najpopolnejša, najtemeljilejša in tucli najobsežnejša slovenska kuhinjska knjiga. Gospodinja bo na podlagi te knjige znala okusno, pa tudi varčno kuhati. Velika izdaja vsebuje tudi mnogo večbarvnih label in obilico nazornih slik, ki kuharici olajšajo delo in jo uče, kako je treba pripraviti jedila za obed. Strokovnjaki so tej knjigi enoglasno priznali prvenstvo med slovenskimi kuhinjskimi knjigami.
Stoletna pratika, 20. stoletje (1901— 2000). 1 K 30 vin, vez. 2 K. Katoliška Bukvama.«
Ta knjiga zelo poljubno razlaga vse, kar mora vedeti izobražen človek o časo-slovju; daijc navaja mesečna pravila za gospodarstvo, najvažnejša zdravstvena določila in druge podrobne koristnosti.
Novak, Slovenska stenograiija. I. del. Korespondenčno pismo. 3 K.
II. del. Debatno pismo. 2 K 40 vin. Katoliška Bukvama.
Pisatelj je občeznani strokovnjak na tem polju in jc sestavil svojo knjigo na podlagi mnogoletne teoretične in praktične skušnje. Knjiga je za Slovence velikega kulturnega pomena.
Urbanus. Knjiga o lepem vedenju. 3 K, vez, 4 K. »Katoliška Bukvama.«
To jc ena najpotrebnejših knjig za vsakega, bodisi priprostega, bodisi izobraženega Slovenca. Knjiga o lepem vedenju nas namreč uči, kako se vedimo, da izpolnimo pravila dostojnosti in se priljubimo ljudem.
Gralenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. Katoliška Bukvama.« 1. del: Od Pohlina do Prešerna. 2 K, vez. 2 K 80 vin.
II. del: Doba narodnega prebujenja. 6 K 20 vin., vez. 7 K 20 vin.
lo delo spada med najznamenitejša v slovenskem slovstvu. Kritika hvali na njej verne opise posameznih pisateljev in idej, v katerih so živeli, izborno analizo njihovih del in živahni mični način, kako so pogojeni literarni boji one, za razvoj našega slovstva tako važne dobe. Knjiga vestno uporablja vse vire, kolikor je sploh znanih.
Juvančič, Učna knjiga irancoskega jezika. Za srednje in njim sorodne šole in
za samouke. Katoliška Bukvama.« I. del vez. 2 K 50 vin.
II. dei z mnogimi slikami in načrtom Pariza vez 3 K.
Velika prednost Juvančičeve učne knjige jc ta, da ni prikladna zgolj z;i šolo, ampak tudi za samouke, ker je tako pregledno in praktično sestavljena, da se bo iz nje lahko \sak sam brc/, tuje pomoči privadil francoskemu jeziku. Pravila za iz-govarjavo so izborna in istotako način vaj in nalog.
Cestni zakon za Kranjsko. 1912. 1 K 20 vin. Katoliška Bukvama.«
V javnem življenju prepotrcbna in za vsakogar priporočljiva knjiga, ki jasno predočuje \sa določila novega cestnega reda.
Medved, Poezije, II. del. 4 K, vez. 5 K 40 vin. Katoliška Bukvama.
Medved je pesnik-mislec in njegove pesmi smemo uvrstiti v vrsto prvih naših klasikov, Čim večkrat jih beremo, tem krasnejše misli se odpirajo pred nami. Kdor se zna utopiti v njegove pesmi, mu nudijo preobilo užitka.
Satdenko, Roma. Poezije. 2 K, vez. 3 K 20 vin. Katoliška Bukvama.«
Sardcnko je mehka pesniška cluša in njegova pesem, ki mu vre od srca, si ludi vedno najde pot clo srca.
Sardenko, Mati sv. veseija. 1 K 10 vin., vez. 2 K. Katoliška Bukvama.«
Ta ljubka, religiozna pesnitev jc žela povsod pclno priznanja. Sardenko hoče z njo tudi z odrov vnemati ljudstvo za lepe in svete ideje, katere bi rad zasadil globoko v srce svojemu narodu. Mati sv. veselja je biser našega nabožnega pesništva in bo zasejala mnogo dobrega semena med slovenskim ljudstvom.
Alcšovec, Kako sem sc jaz likal. Povest slovenskega trpina. Trije zvezki, po 1 K 20 vin, vez. po 2 K. »Katoliška Bukvama.«
Alešovec je pisatelj iz slare nepokvarjene šole ter je znal pisati v pravem narodnem duhu, pa tudi razumel svoje šale in zabavljice zabeliti s pristnim ljudskim humorjem. V povesti Kako sem se jaz likal« nam je opisal zgodovino svojega šolanja, likanja« tako mojstrsko, da bo služila našemu ljudstvu res v pouk in zabavo.
je slejkoprej neobhodno potrebno za racljonalno negovanje kože in lepote. Vsakidan priznalnice. _Dobi se povsod a 80 vinarjev.
Sanatorium Emona *
Privatno zdravišče za notranje in kirurgične bolezni. — Porodnišnica. — Medicinaine kopeli. Lastnik in šef-zriravnik: Dr. Fr. Bsrgatic, orimar. I. !tir. odd. de2. boln.
lG¥ame. m flstefikrilj,Zenit'
družba z omejeno zavezo Mor. Zumbcrk dobavljajo najboljši in najcenejši
krovski materijal.
Zastopnik: Zajec & Horn, Ljubljana.
Dunajska cesta 73. 240
/ Zlate sietinje: Berlin, Pariz, Bim iti /
7Za/ioly. tsesm. zobo-čfstil srsd-
■r
steo
Sk


Izdelovntelj
O.
Ljnbljana, Stritarjeva ulica 1
Iz proste roke se proda nova
pritlična hiša
s 4 sobami, vodovodom in malim vrtom. Hiša stoji ob deželni cesti blizu sodišča v Ribnici, iu je pripravna za obrt ali trgovino. Vpraša naj se pri upravi lista pod št. 2507. (Znamka!)
G €1 11 @ C
precejšnje izobrazbe, se odda za
sedlarsko obrt
proti primernemu plačilu. Učenec je iz poštene hiše ter precej lcrepke rasti. Zeli se oddati v kako pošteno krščansko hišo in sicer na deželo. Zeli takoj vstopiti. Naslov se poizve v upravi .,Slovenca" pod številko 2531.
alo^a vina!
Podpisani imajo veliko zalogo izvrstnega belega in črnega vina lastnega pridelku. Naročila sc izvršujejo na debelo in na drobno bodisi krč-marjem, društvom kakor tudi posameznim družinam. Vzorci na razpolago. Vino se prodaja po zelo nizki ceni	2301
Cantine Corazza, Levade, Istra.
Avtomobilna zveza
Idrija, Logatec, kolodvor.
Odhod iz Idrije:
ob ti-— zjutraj „ 12-— opoldan „ 3'30 popoldan
Odhod iz Logatca:
ob 8-30 zjutraj ,, 2'30 popoldan l>-30 zvečer
Prihod v Logatec:
ob 7-50 zjutraj „ 1'40 popoldan „ 5-10 popoldan
Prihod v Idrijo :
ob 10-20 zjutraj „ 4-— popoldan 8-15 zvečer
Cene z avtomobilniin omnibusom :
I. razr. II. razr.
/.a osebo za osebo
Idrija-Logatec ali naspr.	K 3-—	K 2-—
Idrija-Godovič „ „	., 1-50 ., !•—
Godovič-HotedrSica., „	,, 1-50 ,, h—
Hotedršica-Logatee „ „	,, 1'50 „ h—
Cene s kombiniranim avtomobilom:
I. razr. II. razr.
za osebo za osebo
Idrija-Logatec ali naspr.	K 3'—	K 2-—
Idrija-Godovič ,, „	„ 1-50	., t-—
Godovič-Hotedršica,, .,	„ l-50	„ !•—
Hotedršica-Logatec „ „	„ 1-50	,, 1-—
Označena vožnja se vrši vsak delavnik, omni-bus vozi vsak dan opoldan, ob nedeljah in praznikih vozi ie opoldan omnibus,
Točnost se po možnosti vzdržuje, vendar pa nc prevzamem nobene odgovornosti za ntore-3885	bitno zamudo.
Valentin Lapajne v Idriji.
Iščemo

za gradbena dela na železnici s primernimi študijami in temeljito, daljšo prakso pri železniških gradnjah. Vstop takoj.
Ing. J. Skoberne in Ing. D. Gustinčič,
Trst, Via Nuova štev, 32. 2546
Kemična tovarna Traiskirchen pri Dunain MEBLEIN A CO.
Cementna malta za beton, apnena malta
: : postaneta vododržna lc s :
sfearifom, lak. zav.
Najidealneje sredstvo za osuševanja vseh vrst. odstranitev vlage: da vodo-držne facade in belega apna. — Malta z dodatkom stearita ima 50 — 100% več trdnote, kot vsak drug dodatek (uradno preizkušeno). — Edina prodaja: F. P. VIDIC & Komp., Ljubljana.	1987

2574
Popolnoma nov auto, eleganten, prvovrstne znamke, ki pride iz tovarne sc proda radi rodbinskih razmer po dogovoru in proti popustu na račun plačane vsote, event. vzame starejši avto v protiračuu.
Vprašanja pod »Auto 2574« na upravo lista.
Z
priporoča p. n. slavnemu občinstvu
Karol Tauses, hotelir
sr Sv. Petra cssla štev. 7.
'
tr/fi
Sprejemajo se tudi vedno uka-'III e/I „ željne gospico za pouk v kuhi.
Dobro in pr.stnobavvno blago vsakdo najbolje iti najetneje kupi naravnost pri izdelovalcu.
Kdor rabi lanenc in bombažaste kanafase, cefire, rjuhe, damaste bati s te, svilo, atlase, blago za dame in gospodo, platno, brisače in druge tkanine, naj se obrne na znano krščansko tvrdko
laroslav Marek, ročna tkalnica št. 45 v Bistrem pri Novem Mestu ob Met. (Češko).
Vzorci se pošiljajo zastonj in poštnine prosto. V zalogi imam tudi veliko množino ostankov cefirja, dellnja, kanafasa itd. in razpošiljam v zavojih po 40 metrov za 16 K, prve vrste za 20 K, finejše vrste za 25 K tra:iko po povzetju. Od ostankov se vzorci ne pošiljajo. - Srajce za gospode iz cefirja ali oxforda i nomad K 1-8U, 2 20, 2-6(1,3-—, <1 — in 4 50-Pri naroČilih zadošCa navedba širine vratu. Dopisuje se slo vensko. V enem letu nad 3oo priznalnic od Slovencev.

m ta
HI d
Važen oglas „S*ovenske Straže"! — Citajte!
V današnjih težavnih razmerah zamorelc obogateli le s srečko!
V &	"V I	je v to
svrho prva in najpri-
poročljivejša srečka, ker ima šest. žrebanj vsako leto,
ker znašajo glavni dobitki vsako leto 400.000, 500.000, 400.000, 200.000, 200.000, 200.000 zlatih irankov,
ker vsaka srečka mora zadeti najmanj 400 frankov, ker jc tedaj zanjo izdan denar varno naložen kot v hranilnici, ker igra še dolgo vrsto let in obdrži kupec po izplačilu kupnine trajno igralno pravico brez vsakega nadaljnega vplačevanja, ker znaša mesečni obrok samo 4 krone 75 vinarjev, in ker zadobi kupec že po vplačilu prvega obroka izključno igralno pravico.
Prihodnje žrebanje se vrši dne 1. oktobra 1913 1
__1 turška srečka in 1 srečka italijanskega rudečega
1939 "-*™1"*" križa z 10 žrebanji vsako leto na mesečne obroke po samo 6 K,
Po žrebanjih izhajajo slovenska poročila o vzdignjenih številkah.
Pojasnila daje in naročila sprejema za »Slovensko Stražo" g. Valentin Urbančič, Ljubljana, Kongresni trg 10. Sprejmejo se marljivi sotrudniki pod ugodnimi pogoji.
Ugledna deželna zavarovalnica za življenje išče za
♦ ♦ ♦ ♦
Kranjsko in Koroško
event. tudi za Primorsko in Dalmacijo
l
sposobnega
generalnega
■ reprezentanta!
Strokovno naobražem z dobrimi referencami blagovolijo svoje ponudbe nasloviti pod »Ravnateljstvo 918 2514" na upravništvo tega lista.
Izdaja konzorcij »Slovenca«.
Tisk: »Katoliške Tiskarne«.
Odgovorni urednik: Jožei Gostinčar- državni poslanec.