I/RAH. HUMEK: Udejstvimo rokotvorni pouk! Šolskim oblastem se je končno zazdelo, da bi bil mcnda tudi pri nas rokotvcrni pouk prav tako potreben, kakor je potreben drugim državam, ki imajo moderno urcjeno šolstvo. Pri zeleni mizi so torej izdali zapoved: Pojdite in učite vse dečke na ljudskih. meščanskih in še na kakšnih šolah rokotvorstva! S tem je bilo v.]\h delo dovršeno: Kto, dete! NeKa živi' Vse drugo je menda stvar učiteljev in jnorebiti še šolskih vodstev ali celo nadzornikov. Kdo, kaj in kako naj učl, o tem niso črbnili doslej ničesar. Še toliko dc^lednosti ni v teh ukazih, da bi se ozirali na učiteljišča. odkoder bi morali priha.iati tudi v tem oziru izvežbani ačitelji. Prav tako je kot v nekdanji Avstriji. Hvodli so možakarji na Danaju geornetiijsko risanje in celo prvotne pojme o l-.rojekciji — v ljudsko šolo, učiteljišče pa ni poznalo gooinetrijskega risanja, in ga ?,c danes ne pozna, čeprav je za praktično livljenje desetkrat večjega nomena nego prostoročno risanje in vsa pseudoumctniška vzgoja, ki jo propagiramo. Oglasilo se je nekaj tovarišev in so H^pisali več, deloma daljših člankov. Dvomim pa, da bi bili ti članki povoljno lazbistrili pereče vprašanje rokotvornega pou.ka. Večina tov^arišev je -- z inalimi izjemami — premalo pregledno ln strokovnjaško odgovorila na vprašanja: Kdo pcučuj, kaj naj učimo na raznih ka-' tegorijah špl in kako se naj douk udejstvujc bodisi v čisto pedagoškem in didaktiškem smislu. oa tudi glede na učne prostore. njiii onremo, nabavo potrcbncsa Oicdja, snovi i. t. d. Vsa ta vpraša.ija je treba obdelati kolikortoliko sistcmatično. Popolnoma seni si svest. da je ta naloi.a za posameznika pretežka in prcobširna. A nekdo mora pričeti in podati svou; tnnonje. Do tega kora._a _o .ue prisilila tudi vprašaiija z mnogih strani, kako bi in kaj. Mislim, da laglje in bolj s r.ridom odgovorim vsem skupaj v stanovskem glasilu, kakor pa vsakemu posebe. Na podlagi nastopnih razmotrivanj bo dana prilika in možnost nadaljncga dela. Nikakrsen evangeli« niso. ampak le smcrnice tovariša, ki mu je bilo ročno delo največja uteha in zabav.i od otroških let pa vse do dancs. in ki je v tem oziru prebrskal marsikakp knjigo ;n si ogledal nodobno delo v tujini, pa >ra tu.di poizkušal iidejsfviti doina. Komu *ie bojo ugaiala moja naziranja, naj slobodno oporeka, a le tako, da pove kaj boljšega. Ce boin konui povedal premai.o ali preveč, ;;a.i kaj dostavi oziroma pove, kaj bi kazalo izpustiti. Le tako bomo .spoz.-iali pota in cilje in podali tudi oblasti potrcbno snovi. ki si laliko iz nje sestavi normalnc !_ačrlc in navodila za poznejše urejeno delo. Za rokotvorni pouk potrcbujemo' pravtako strokovno izobraž jnega učite!jsfva kakor za vse druge nrcdmete. Če bomo v pričetku šušmarili, diskreditirarno rokotvorni pouk še predm bo narod spoznal njega veliko vzgojno in praktičr o vrednost. Polovičarsko delo ubije samo sebe. Najprej dober delavec. potem solidno ^elo! Učiteljice dekliških ročnih >iel se morajo učiti in polagati izpite. Logična je zahteva. naj se učitelj, ki hočc poučevati ročno delo za dečke, tega dela sam uči in nauči. Prva dolžnost morochjnih člnlteljev bodi. da nemudoma uvedejo rokotvorni pouk na učiteljiščih. listi. ki je uk-vzal: Bodi rokotvorni pouk! je gotovo tudi niislil na pctrebne postavkc v proračunih, vsaj za začetek. In začetek rokotvornega pouka na učiteljiščih bi bogme ne spravil doTnovine na kant. Primcrna soba bi se dobila. Ako ni drngesp prostora, rncia služiti učna soba, risalnica ali telovadnica, če ni ravno s telovadnimi urami preveč obremenjena. Ob strogem redu, ki mora ilak vladati v soli, ni rokotvonr pouk r.ikakršna uesnaga ali tiavlaka, pa bodi da režemo, lepimo, modeliramo, mizarimo, kujemo ali delamo kako drugo delo, ki spada v našo stroko. Tndi ni treba za prvo silo toliko in tako raznovrstnega orodja. da bi nas to vprašanje koj izpočetka oplašilo.Nekoliko pripomočkov pa moramo imeti. O njih bom sicer natančneje govoril ob druj;. priliki, rečem pa že danes, da je le Bog znal ustvarjati iz nič. Praktični učUelj si bo znal kmalu pomagat; In kdo bcdi učiteij rokotvora.sa po_ uka na učiteljišču? Prepričan sem, da bi hotcl: zelcnomizarski birokrati odmah namcstiti bo«ve kakšneg.i strokovnjaka /. akadernsko izobrazbo in "izpiti<' pa bj ga mastno nagradili. Pozncje bo to morebiti potrebno in prav. Za zaietek ^pada na tako mtsto ucitelj, ki pozna nalr^e narodne šole ;n ki nima nameaa plezat! v nedcidedne višave, pač pa lioče podati svojini po/.ncjšim tovanšem ioliko 7.nanja, ciu \o'n> laliko ob lastii nadar.ienosti m pndnosti J<.;^e»cl! v v.cvi nal.^! pov<lj. nili nspel.1-'. 7rv,nh h !ov«inie\ ie mcd nami več nego mislimo. Jaz jih poznam lepo število. Koliko jih je pa, ki tiho dc!ajo sami zase. Koliko je vreduo v tem oziru izpričevnlo mi je drastičuo povedal pemški tovariš, ki je sedaj že preko ;neje v Avstriji. Poučcval je drugo skapino, ki zabteva od dobrega učitelja mnoyo izurjenosti v upoiabi raznega orodja in v popravljanju in v samostojnem izdelovanju aparatov Cesto je napominaai tovariš stal pri inen; v delavnici in gledal. Nekega d?ie mi je bridko potožil, da iina dve izpri"evali iz zloglasnih dunajskih kurzov na ne zna niti pravilno zabiti žreblja. Torej če ni strokovnjak z Izr pičevali, poiščite takc. ki jili nimajo, pa kaj znajo, in jih preizknsite. Amerikanska tnetoda bi se morebiti tudi v .Ingoslaviji obnesla. Ker pa ne kaže čakati z rokotvornim poukom na one, ki pridejo čez štiri leta z .K.teljišoa — posebno če se bojo v tej .stroki tako izobrazovali kot doslej — moramo pomagati novemu nebogljencu še drugače na noge. V večjih centjuh. posebi:o v Ljubljani in v Mariboru, naj se osnujejo počitniški tečaji za rokotvorstvo. V Ljubljani je stvar lahka. Dosti je prostora in dosti strokovnjakov. Tamje tudi tovariš Blagajne, ki ima poleg strokov-icga znanja tudi izpričevala. Z veliko dobro .voljo in malim birokratstvom bi se dala pa ta namera udejstviti tudi drui:od. V prvi sili so dragu ekskurzije na Ceško in kdo ve kam nepotrebne. Neko!iko zaupanja v hsfpo silo jc tudi nam poireba. Mnogo bi sc dalt- opraviti tudi na nradnih in dnrštvenih zborih. Priznajmo vendar končno, da se ob takili prilikah zapravi največ dragega časa z brezplodninii debatami. Taka zborovanja so kakor trakulja, !<¦ ima toliko členov kolikor je srboritih besedavljev. Vsak izmed njih iiiui v sebi kopo jajc. ki misli, da jih mora znesti še tisto uro. Tovariši. ki so se že doslej zanimali za rokotvorni pouk, naj na prihpdnjih zborih predavajo ali še bolje, pokažejo naj 1o ili ono praktično. Če ni siučajno v domačern okraju primernega predavatelja, pokličite ga od drugod. Tudi nadzorniki naj spravijo to vprašaiij. na dnevni red uradnih konferenc, pa naj pozovejo za ' porcčevalce najboljše učitelje-strokovnjake. Kakor so njega dnl mrcvarili mačko, naj se lotijo sedaj rokotvornega pouka. I.ahko tudi nekoliko; Dčimetneje! Drug drugemu oomagajmo, pa bomo kmalu v prvih početkih. In ko bomo imeli vsaj v vsakem večjem kraju dobrega ličitelja za rokotvorni pouk. se bo raz\Ila stvar sama ob sebi. Nikakšne škode ne bo, če navidezno za nekaj časa pustimo druga šolska vprašanja, pa se lotimo rokotvornoga pouka. predmeta torej, ki ima nole? drugih lcpih lastnostl tndi to. da je nov in zato zanimiv. (Dalie prih.)