A. N. AFANASJEV — D. H.
Tri carstva: bakreno, srebrno in zlato.
Ruska pravljica. (Dalje)
^^^HH^^H o dolgem ali kratkem času je uzrl zlatožareč grad.
^^^^CjT^^I ®*° vhodu sikajo grozne kače, priklenjene na zlate
K^kvl  verige.  Pri kačah. je vodnjak,  nad njim  na  zlati
^^l^^nT^I  verigl zlato   vederce.   Carevič je zajel in   napojil
^^^¦¦¦^^^ kače. Legle so in se pomirile. Stopil je v grad. Na*
^^^gl^^^h   sproti mu je prišla prelepa Jelena. »Kdo si, dobri
^^Bl^CC^ A C      dečko?« — »Ivan carevič sem.« — »Si li prišel po
iHls*'*^-^   svoji volji?« — »,Po svoji. Iščem mamioo, Nastazijo
Zlatolasko. Ali ve§ zanjo?« — »Vem. Ni daleč od1 tega gradu. Veternik
leti k njej vsak teden, k meni vsak mesec. Vzemi tole zlato kroglico.
Vrzi jo in hodi za njo kamorkoli je treba. In v temle prstanu je vse zlato
carstvo. Ne pozabi pa name, 6e premagaš Veternika! Hoče se mi od
tu v svobodni svet.« — »Pa dobro,« je rekel carevič Ivan. Vrgel je
kroglico in hodil za njo.
Hodil je in bodil, pa je dospel do gradu — o, ljubi BogeR — grad se iskri samih demantov in drugih dTaguljev. Ob vratih sikajo straho« vite kače. Vsaka ima šest glav. Napojil je carevič kače, pa so bile pomiTJene. Vstopil je v palačo. Prehodil je mnogo sob in dvoran. V zadnji je bila mamica, Nastazija Zlatolaska. Na visokem tronu sedi, vsa je v caričnem sijaju. Na glavi ima krono neizmerne vrednosti. Pogledala je gosta in vzkliknila: »Za Boga! Si li ti, sinek moj? ,Pa kako si došel tu sem?« — »Tako in tako. Pri tebi sem.« — »Ej, sinek dragi, težko tebi! V teh gorah gospodari mogočni in hudobni Veternik, ki je vladar vseh dušic. Tudi mene je ugrabil in odnesel sem. Hitro Jiodi z menoj v klet!« — Šla sta v klet. V kleti sta ^sodca z vodo, na desni prvi, na levi drugi. Pa je govorila Nastazija Zlatolaska: »Napij se vode, ki je v desnem sodu!« Ivan se je napil. »^Kolika ti je sedaj moč, sinko?« — »Z eno samo roko prevrnem to palaoo.« — »Pa še pij!« In je pil. »Kolika ti je sedaj moč?« — »Če se mi zahoče, prevrnem ves svet.« — »Veliko moč imaš. Prestavi še sodca! Desnega deni na levo, levega na desno stran.« — PrestavU je carevič sodca po njenih besedah. »Glej, dragec, v enem sodcu je močna, v drugem nemočna voda. Kdor pije prvo, je silen junak, druga ga oslabi popolnoma. Veternik pije močno vodo, pa postavlja sodec na desno stran. Prevariti ga je treba.«
Vrnila sta se v grad. »Sedi k meni na prestol!« je velela carica,, »a tako, da te Veternik ne zapazi. Prihruim€l bo in me hotel objeti in
156
poljubiti. Tedaj zgrabi za njegovo kopje. Vzdignil te bo v nedogledne višine. Drvil bo s teboj preko silnih prepadov in širnih morij. A ti drži trdno in ne izpusti! Upehal se bo Veternik. Zahotelo se mu bo močne vode. Puknil bo v klet in k sodcu na desni. Ti se pa v tem napij iz sodca na levi. Veternik bo ves slab dn medel. Tedaj mu vzemi meč in mu odsekaj glavo z enim zamahoin! V trenutku, ko bo odletela glava, boš začul za seboj glas: ,Udari še enkrat!' Ti pa, sinko, ne uidari, ampak odgovori: Junaku ni treba mahniti dvakrat, zadosti je enkrat!«
Komaj se je skril Ivan carevič na prestolu. Nebo se je stetnnilo. Vse je zaplesalo v silnem vrtincu. Pa. prileti Veternik, sede in se izprevrže v poštenega mladeniča. Gre v grad. V rokah ima bojno kopje. »Fej, fej! Kako smrdi tu po ruski duši. Imaš li gosta?« Tako je izpraševal Veternik. Odgovorila je carica: »Ne vem, kaj se ti dozdeva.« Veternik plane, da bi jo poljubil, a carevič zgrabi za kopje. »Požrem te!« se je razljutil Veternik. »Rekla je baba dvapot: Požreš ali ne požreš,« je odgovoril carevič. Veternik; skozi okno pod visoko nebo. Nesel je Ivana careviča preko gorskih čeri in grozil: »Razbijem t©!«- Nesel ga je nad globoko morje: »Utopim te!« A niso pomogle grožnje. Carevič je držal in ni izpustil. Preletel je Veternik ves svet. Opešal je in zletel naravnost v ono klet, pa k sodcu na desni. A carevič k sodcu na levi. Pila sta in se napila. Veternik je bil ves nevšečen, carevič pa je začutil, da je junak nad junaki. Vzel je Veterniku meč in mu z enim zamahom odrobil gkvo. Tedaj zacuje za seboj glas: »Udari še enkrat, udari, sicer oživi!« — »Junaku ni treba mahniti dvakrat, zadosti je enkrat.« je odgovoril Ivan carevič. In glej! V tre« nutku je zaplal ogenj in sežgal truplo in glavo. Vseokrog se je raz; prašil pepel.
Razradostila se je mamica Ivana careviča: »Aj, ljubljeni sinek, razigrajva se, jejva in pojdiva domov! Pusto je tu. Nikogar ni v gradu,« — »A kdo bi nama prinesel jedi?« — »Ne skrbi, sinek.« Komaj sta pomislila na jed, pa se je sama pogrnila miza. In na mizi je bilo slastnih jedi in pijače, kakor bi trenil. Počivala sta carica in carevič, jedla in pila. Pa je opomnil carevič: »Idiva, mamica! Dolga j« pot do bratov, ki naju čakata. Na poti moram rešiti tri carioe, Veternikove ujetnice.« Pripravila sta se za pot in odšla. Na poti sta vzela s 'seboj carico zlatega carstva, zatem še catico srebrnega, pa končno carico bakrenega carstva m dolgo vrv. Kmalu so dospeli do jame, kjer se je bilo treba spustiti v globino. Ivan carevič je spustil na vrvi najprej mamico, a za njo prelepo Jeleno in nje sestri.
Čakala sta brata in se pogovorila tako: »Bodi Ivan carevič na gori. Midva se vrneva z materjo in s caricami k očetu, pa rečeva, da sva jih našla tako in tako.« — »Prelepo Jeleno vzamem zase,« je še
157
dostavil Peter carevič,, »ti1 si vzemi carioo srebrnega carstva, carico bakrenega carstva dava temu ali temu generalu.« — Tako se je zgo« dilo, da bi moral ostati Ivan carevič na gori. Starejša brata sta še raztrgala vrv, pa je ostal Ivan carevič vrhu gore.
(Konec.)