Emil Štampar
IVO ANDRIĆ SVETOVNI KLASIK 
Prodor pisatdlja malega naroda v svetovno književnost je izredno težaik. Lahlko je njegovo književno delo visoko kvalitetno, (toda ker je (pisano v malo znanem jeziku, ima zelo malo možnosti, da ibi opazariilo nase. In če so se veMki pisatelji malih narodov pojavili na odru svetovne književnosti, je to bilo navadno zato, ker so našli pot s pomočjo velikega svetovneiga jezika. Svet se je seznanil z Ibsenom, Iker je deloval v Nemčiji in ker so njegova dela izšla v nemščini. Prešernovi prevodi v nekatere azijske jezike so nastali s posredovanjem angleškega prevoda. Ruski prevodi Šenolnega Kmečkega punta in Vojno-vićevega Ekvinokcija so izzvali vrsto prevodov v vzhodnih deželah. Številni prevodi Andrićevih del v ruščino, angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino ter zilasti v švedš&ino in razen tega v vrsto ostalih evropskih, azijskih in afriških jezikov so mnogo pripomogli, da je kulturni sloj svetovne javnosti zapazil visoke kvalitete Andrićeve umetnosti in da je konono dobil visoko svetovno priznanje, prvi med pisatelji jugoslovanskih narodov.
Pričujoči sestavek zaradi omejenega obsega ne bo mogel zajeti vseh ele-öiantov Andrićevega ustvarjanja. Njegov namen je, opozoriti le na nekatere bistvene komponente Andrićeve umetnosti, ki so mu največ pripomogle'do Slovesa velikega pisatelja. Zaradi tega nii potrebno, da bi se poidrobno ustaVljaili pri bioigrafskih in bibliografsikih podatkih, čeprav nekaterih pomembnih točk na krivulji te poti nii mogoče prezreti.
Znano je, da je leta 1892 po naključju rojen v Travniku, da je otroška leta preživel v Višegradu in da je odtod ponesel trajne in nepozabne vtise, ki so služili kot vir številnih motivov za roman Na Drini most in za mnoge novele. V sarajevskih gimnazijskih in zagrebških študentstoih letih je vplivalo nanj gibanje nacionalne mlladine, ki je hotelo zrušiti Avstro-Ogrsiko in ustvariti novo državo južnih Slovanov. Čeprav na videz neznatno, je vendar važno delo tega pisatelja za disertacijo o preteklem kulturnem življenju v Bo.sni, in sicer na filozofski fakulteti v Gradcu, ker mu je bil to vir za vrsto bosenskih likov, zlasti frančiškanov, v novelah in romanih. Avstro-ogrski zapori v času prve svetovne vojne so ga postavili v situacije obupa, strahu in v bližino smrti, tako da je lahko z razumevanjem opisoval tuje trpljenje in psihologijo zapornikov v Zakletem dvorišču.
Nadaljnja pot ga je vodila preko neprijetnih kompromisov v diplomacijo, ki mu je dala možnosti, da svoje izkušnje prenese v roman Travniška kronika. Prelom s preteklostjo, sodelovanje s socialističnimi silami po 1945 in zlasti
100
književni nastop z nekaterimi romani je dal najmočnejši poudarek njegovemu književnemu uveljavljanju in končno svetovni slavi.
Andrić je med vsemi jugoslovanskimi pisatelji imel največ pogojev za tako priznanje pri švedsikem forumu. S tem v zvezi tematika njegovih del ni odigrala neke postranske vloge. Nasprotno! Njegova snov je v glavnem Bosna od 16. stoletja do danes. Dežela različnih narodnosti: Snbov, Hrvatov, muslimanov, Židov, Ciganov, turških, nemäkih in francoskih prišlekov. Dežela različnih ver: pravoslavne, katoliške, muslimanske in židovske. Dežela različnih družbenih slojev od turških in bosenskih fevdalcev: ag, begov, paš, vezirjev preko trgovcev, obrtnilkov, uradnikov, oficirjev, frančiškanov, hodž do svobodnih kmetov in brezpravne raje. Dežela nasprotij in zato dežola mržnje, ka'kor jo je Andrić imenoval v noveli Pismo iz 1920. leta.
Torej dežela eksotike, idel pestrega Vzhoda za evropskega bralka in zato posebno mikavna! Mikavnejša zaradi tematike kot ciklus ze.lo kvalitetnih Glem-bajevih, ker Evropa ima Galsworthyjeve Forsyte in Mannove Buddeiibroofcove, Balzacove in Zolajeve romane s podobnimi variantami likov in mentalitet.
Bosna je tudi deždla — smrti. Ne samo navadne smrti, ki gospodari stoletja po vsem kopnem, temveč pretežno dežela prerane, iznenadne, čudne smrti. An-dričeva dela pa često prikazujejo prizorišča takih smrti, zbirališča strahu in tesnobe ter vzdušje duševne zamegljenosti. Mar nimamo v romanu Zakleto dvorišče in v črticah Lx ponto čalkalnic številnih smrti!? Koliko smrti je pospešil strup v Travniški kroniki ali v Pripovedki o vezirjevem slonu? Mar ni Drina končala bolečine lepotic Fate in Rifke? Kaikšna je usoda Andke, Mare Milosnice ali nasilnika Mustafe Madžara, ki je ubil mnogo ljudi v borbah, sam pa je naivno izgubil življenje, ko ga je Cigan udaril po glavi izza vogla? Orientalska smrt je zares muhasta in nikomur ne jamči normalnega življenja. Vrhunec perverzne metode smrti predstavlja nabijanje tometa Radisava na kol v romanu Na Drini most:
»Radisav obori glavu još niže, a Cigani mu priđoše i stadoše s njega da svlače gunj i košulju. Na grudima se ukazaše rane od veriga, potprištene i pocrvenele.« . ..
»Za to vreme Merdžan je položio kolac na dva kratka obla drveta, tako da mu je vrh došao seljaku među noge. Zatim izvadi iza pojasa kratak, širok nož, kleknu pored ispruženog osuđenika i nagnu se nad njim da mu raseče sukno od čakšira među nogama i da proširi otvor kroz koji će kolac ući u telo.« .. .
»Čim je to svršio, Ciganin skcrci, dohvati drveni malj sa zemlje i stade njime da udara donji, tupi deo koca, laganim i odmerenim udarcima.« ...
»Posle svakog drugog udarca odlazio je Ciganin do ispruženog tela, nadnosio se nad njega, ispitivao da li kolac ide dobrim pravcem, i kad bi se uverio, da nije povredio nijedan od najvažnijih živih delova iznutrice, vraćao se i nastavljao svoj posao.« ...
»U jednom trenutku kucanje prestade. Merdžan je video kako se pri vrhu desne plećke mišići zatežu i koža odiže. On priđe brzo i proseče to ispupčeno mesto unakrst. Bleda krv poteče, najpre oskudno pa sve jače. Još dva-tri udarca, laka i oprezna, i na prosečenom mestu stade da izbija gvožđem pokovani šiljak koca. Udario je još nekoliko puta, dok vrh nije došao do u visinu desnog uha. Čovek je bio nabijen na kolac kao jagnje na ražanj, samo što mu vrh nije izlazio kroz usta nego na leđa i što nije jače ozledio ni utrobu ni srce ni pluća.«
Tema smrti danes dominira zlasti v zahodnih književnostih in je močna tudi v sodobnih jugoslovan^ih kot odraz težke situacije v napetostih sveta in najstrašnejšega protičlovešfcega orožja. Tako je Andrić zaradi bosenske ekso-
101
ti'ke in zaradi tem smrti, strahu in tesnobe posebno blizu zahodnemu človeku, njemu razumljiv in mikaven.
S temi problemi je načeto prawaprav tudi vprašanje aktualnosti njegovih del, za katera jemlje snov večinoma iz zgodovine, predvsem iz 19. stoletja. Vendar Andrič ne insistira mnogo na zgodovinskem momentu. To mu je samo izhodiščna točka, bledi kroki, na katerem hoče sam oživiti človeka, okolje in družbo.
Pni sprejemanju nagrade v Stockhoilmu je to sam potrdil: »Nije uopšte toliko važno da li jedan pripovedač opisuje sadašnjost ili prošlost, ili se smelo zaleće u budućnost. Ono što je pri tom glavno, to je duh kojim je nadahnuta njegova priča, ona Oisno'vna poruika koju ljudima kazuje njegovo delo.
Jer, pripovedač i njegovo delo ne služe ničem ako na jedan ili drugi način ne služe čoveku i čoveonosti. To je ono bitno.«
Andrić res ustvarja toplo zvezo z današnjim človekom z gioboko humanizacijo snovi. S lako emocionalno prežetostjo zgodovinskih likov in motivov približa dogajanje sodobnemu človeku in iga angažira k razmiišljanju. V njegovih delih se čuti ljubezen do ljudi in do Bosne. Pisatelj celo brani njeno zaostalost v Travniški kroniki, ker ni sama kriva tega, temveč turška oblast. Boli ga zaostalost dežele, kjer ni sodobnih iznajdb ali zdravil ter človek tako laihko izgubi življenje, kot v noveli Kača.
Iz njegovih del se odraža oibsodba nasilja brez kaikšnih ideoloških receptov. Boli ga krivica, ki vendar v svetu često zmaguje, kot v Pripovedki o kmetu Simanu ali V musaiirhani. Kritizira negativne strani človeka, kot skoipost in izmaličenje karakterja v Gospodični. Pokaže, kalko nastanejo tragične posledice zaradi patriarhalnih predsodkov, kot je smrt Fate to Rifke, ker jim starši izbirajo ženina.
~* Andrič poizJkuiša talke proibleme čimbo.lj posplošiti v človeško-etična nasprotja, pri čemer zmago zla navadno Sipremlja tragičen občutek užaljene humanosti. S tem spodbuja v bralcu protest proti zlu. Čuti tragiko človdka sploh, ker se ne more izogniti muhavosti usode in samovoljni izbiri smrti. V romanu Na Drini most je ndkajkrat poudarjen občutek: človek propada in odhaja, most pa skozi stoiletja ostane. Andrićeva umetnost je polna take tragike človeka in človeštva. Njegova simpatija je povezana s človekom, ki trpi in se upira nasilju. Ta prilkrita, vendar močna aktivnost mu odpira srca ne samo našega, temveč tudi svetovnega bralca.
Po metodi, ki z njo preoblikuje snov iz življenja v umetnino, je Andrić v glavnem realist. Toda ne realist 19. stoletja, temveč pisatelj, ki je svoj način pisanja obogatil z novimi prijemi. V svoji sliki sveta z^na najti mero med zunanjim dogajanjem in vlogo posameznih likov z njihovim notranjim življenjem. Pri tem vsekakor prodre globotoo v notranjost lika, vendar ne zaide v utrudljivo Ipsihologiziranje. Bolj trdnega se čuti v krajši prozi, v noveli ali v krajšem romanu. Ne posveča poizornosti kakšni zapleteni fabuli, niti ne računa na efekte s te strani. Vendar vodi fabuila dejanje naprej in z njo povezuje vlogo Mkov, ki so v njegovem ustvarjalnem planu najizrazitejše točke. Kot realist prikazuje v večini romanov in novel najprej oikolje, in to običajno v karakterističnih oblikah. Nato razvija posamezni dogodek in oisodo izbranih tipov. Najbolj je ta postopek viden v Travniški kioniki, v Zakletem dvorišču ali v noveli Ljube-
102
zen v kasabi. S tako zaveso ozadja ddbi posamezen dogodek bolj izrazito fizionomijo.
Z razvojem dejanja in s postoptoi posameznih likov Ujpravlja prefinjena, skoro dovršena psihologija. Skrbi za prepričljivost in prirodnost vsega dogajanja. Sele v nekaterih novejših delih se čuti umetna (konstrukcija in narejenoSt, kot v noveli Zeko, v Gospodični m v zbirki noveli Osebe. Sicer zna pisatelj tako sugerirati svojo vizijo sveta, da jo bralec spontano sprejme vase, da doživlja njegov svet brez Oidpora in ovir, zaradi globoke humanizacije pri reševanju etičnih pro;blemov pa puišča Andrić brđlca v razmišljanju še dalj časa po prebranem delu.
V novelah med obema vojnama Anikini časi in Mara Milosnica vnaša pisatelj v svojo metodo ndkatera odkritja psihoanalize, zlasti v razkrivanju kom-plioiranih duševnih stanj in oseb. Ti prefinjeni, vendar naravni postopki so Vidni tudi v nekaterih likih v Zakletem dvorišču (Camil, Häim). Tako je pisatelj obogatil svojo metodo. Pri tem ne pretirava, ne gre v ekstreme, da bi s kontrastom opozoril na novost, temveč s prirodno ležernostjo dosega močne efeikte. .Andrić sploh ne išče poceni uspehov. Ne poslužuje se niti pripovedovanja v prvi osebi, da bi močneje pritegnil bralca. Je objektiven, nevsiljiv pripovednik, ki prav z disikretnostjo prikazovanja in toplo emocijo osvaja in prepričuje bralca, da spontano sprejema pisateljev humanizem.
Iz tega se že lahiko povzame zaključek, da je Andrić odličen portretist, in ta soidba se nam bo v nadaljnjem le še potrdila. Pisatelj se očitno zaveda te svoje ustvarjalne kvalitete. Zato izbira tako snov in tako lokalizacijo, kjer lahko te svoje dispozicije razvije v čim večji meri. Rad postavlja dejanje v prostore, kjer se zibira mnogo ljudi ter je težišče ne toliko na dejanju, kolikor na oblikovanju posameznih likov. V romanu Zakleto dvorišče je v ta namen odlično izbran zapor, aili v romanu Na Drini most Lotikina restavracija ali ham v noveli o Đerzelezu aili v Travniški kroniki Travnik z diplomati in vezirji, ki se često menjavajo, An'drić pa laihko hitro preide z lika na novi lik. Te gradi res vzorno. Za način, kako oblikuje lik, so zanimiva nekatera opazovanja v zvezi z Vukovo prozo:
»Među osobinama koj-e traži tehnika dobrog pisca realiste, tri su, po našem shvatanjiu, bitne. To su: pažnja, izbor i smisao za karaJkteristlčnu pojedinost.« Andrić je opozoril, da mora pisatelj skoncentrirati trajno pozornost na predmet, ki ga opisuje. Pri tem »samo pravi pisac ume da izabere iz vrtloga pojava onu koja može da poisiluži kao stalan obrazac za koleibljivi i prolazni niz sličnih fenomena i koja, puštena kroiz piščevu prizmu, dobije dovoljno reiljefnosti, dovoljno snage i ulbedljivosti da od velikog kruga čitalaca bude prihvaćena i priznata kao takva, tj. kao stvarna i kao tipična.« »Na Hku ili prizoru koji je jednom izabrao pisac mora da između množine detalja otkrije onaj koji ima presudnu važnosit za vernost slike uopšte, onaj na kome će počivati verodostojnost cello-kupnog kazivanja.«
Te pripomibe o Vufcovem načinu pisanjia laliko večinoma poraibkno za razumevanje Andrićeve tehnike. Je mojster, ki zna sugestivno oblikovati mnogo raznovrstnih portretov z zunanjimi in notranjimi karakteristikami. Andrić se res odloči za ©no etično os osebnosti in jo dalje razvija v vrsti situacij in nasprotij do končnega razvozlavanja zapleta.
Riše like na raaličine načine. Včasih opisuje osebo direktno koit pisatelj. Takšen portret je navadno statičen. Vendar je Andričeva moč slikanja velika
103
in je portret tudi plastičen. Lep primer za tafcšen portret je lik konzula von Pauliča v Travniški kroniki, pri čemer kontrastira lepo zunanjost z zadržano, prehladno notranjostjo:
»Paulić je bio iz bogate zagrebačke ponemčene porodice. Majka mu je bila Ne-mica iz Štajerske, iz velike kuće fon Nidermajera (Niedermayer). Bio je čovjek od Ui-deset i pet godina, neobične muške lepote. Stasit, fine kože, sa malim, smeđim brkovima koji su mu senčili usta, sa velikim zagasitim očima u kojima je iz duboke senke sjala tamnomodra zenica, sa gustom, prirodno grguravom kosom, vojnički potsečenom i pri-češljanom. Iz celog čoveka izbijalo je nešto monaški čisto, hladno i stišano, ali bez onih tragova unutarnjih borba i skrupula, koji tako često daju mučan pečat izgledu i držanju mnogih kaluđera. Ceo taj neobično lepi čovek kretao se i živeo kao u kakvom studenom oklopu iza koga se gubio svaki znale ličnog života ili ljudskih slabosti i potreba. Takav je bio i njegov razgovor, stvaran, ljubazan i potpuno bezličan, takav i njegov duboki glas i osmejak koji je sa belih i pravilnih zuba obasjavao, s vremena na vreme, kao prohladna mesečina, njegovo nepomično lice.«
Medtem pisatelj dalje variira osvetlitev tega lika. Postavlja ga v razgovor s von Mittererjem in pozneje z njegovo ženo Ano Marijo, ki ga vsak iz svojega aspekta dalje oblikujeta: Mitterer še razvija njegove diplomatske lastnosti, žena pa ga z ljubezenskih vidikov imenuje ledenik. Za raziliko od francoskega konzula je Pauliča siprejäla travniška uMca s pazornostjo; nekateri ga imajo za preveč hladnega, njegov nasproitnilk francoiski konzul pa za poštenega. Pisatelj je torej serviral več različnih aspektov bralcu, ki si mora sam ustvariti svojo resnično sliko tega zanimivega lika.
Razen tega pisatelj kombinira statičen portret z avtokarakteristiko v pismu, pravzaprav z notranjim monologom: Ledenik je »toio pornčnik kod dragonera pa zbog mjnogih avantura i nekih novčanih nezgoda morao da napusti službu. Koristeći se dobrim vezama i svojim znanjem jezika, sklonio se u Bosnu, gdje je postaviljen za ,šuinarskog kapetana' u Kasabi«.
In nato se v pismu razkriva v njem cinik; »Ja živim među divljacima, prljavim i neukim. Ovi ljudi ne samo što nisu civilizovanli nego se, po mom tvrdom uvjerenju, neće nikad moći civilizovati, jer ono malo duba i razuma što imaju upotrebljavaju upravo zato, da se otimaju svakom pokušaju civilizacije.«
In ta lastnost se še očitneje pokaže, ko govori o Rifki: »Među ovdašnjim nemogućim i gotovo nevidljivim ženama, ova mlada Španjolka mi je jedina nada i utjeha. Učila je školu. ZaLjiubljena je, izgileda, u mene, ali to ovdje nije nikako dovoljno da se do žene dođe. Nikad je ne puštaju samu. Vidimo se na ulici. Izmijenimo nekoüko riječi (od same zabune ona jedva i govori) i već nas svi gledaju kao čudovišta. Kad iprođem ispred njene kuće, čujem kako joj majka ljutite zatvara kapke na prozorima. Dopisujemo se i to je zasad sve. Da možeš da čitaš ta pisma! Destilovaina nevinost.«
Razumljivo je, da na tak način razbija monotonijo Slikanja v isti liniji in s tem doseže raznolikost in večjo zanimivost prikazovanja. Zaradi tega rad slika dva portreta v kontrastu. Lika Demo in Bajazit v Zakletem dvorišču postaneta na tak način živahnejša. V tem romanu ustvarja najprej lik fra Petra, kd razen pisatelja postane pripovednik dogodkov, tako da so tipi karakterizirani iz njegovih oči. Pisatelj jih tudi postavlja v medsebojne odnose, dialoge, tako da dobimo vrsto različnih asipeMov v osvetlitvii iste Oisebe.
Svojim likom se približuje brez predsodkov. Koliko je samo razJličndh tipov frančiškanov od izredho dobrega fra Lulke, »likara« iz Travniške kronike, do
104
¦ razuzdanih duhovnikov v Probi, kjer jim vino razfkriva znatne človeške slabosti! Pri tem je potrebno še posebej poudariti, da je Andrić — v nasprotju s stoletno jugoslovansko epiko, ki je Turke prikazovala samo s črno barvo — ustvaril enega najbolj poduhovljenih tipov, mladega Turka Čamila s tragično usodo. Tako ljudje oživijo.
Včasih riše lik v gibanju in s to dinamiko dosega živahnost. Takšen je zlasti portret Rifke v noveli Ljubezen v kasabi:
»Rifkä je kći starog Pape, jevrejina, koji je pre pedeset godina došao iz Sarajeva kao siromah staklar a danas je gazda i trgovac. Nema joj punih šesnaest godina a već odavno ne može da prođe kroz čaršiju. Ma kako udešavala bod, sve na njoj trepti, igra i drhti: haljina, grudi, kosa. A mladi dućandžije koji moraju uvijek da imaju po jednu takvu piliću (kad se jedna uda druga doraste) dižu glave s posla, cvrkuću, kašljucaju i dozivaju se. Danilo, kasapin, vrisne pa zubima otkida cjepku od lučeva dovratnika na dućanu, a mušterije mu mezete džigericu, smiju se i plješću. I Murat Bektaš, kraj man-gale, kost i koža, nepomičan i uzet, prati je samo očima:
¦—¦ E, beli je k'o od srče, vidi se da je džandžisko.«
Eden najbolj plastičnih portretov je tip Karađoza v Zakletem dvorišču. V njem je ostro označen osnovni značaj tega lika, detajli pa so zelo natančno izbrani in v sintezi oblikujejo izredno živ lik:
»Rano pregojen, kosmat i tamne puti, on je rano i ostareo, bar naizgled. Ali je njegov izgled mogao da prevari čoveka. Sa svih svojih sto oka težine, on je, kad bi zatrebalo, bio živ i brz kao lasica, a njegovo teško in mlohavo telo razvijalo je u takvim trenucima bikovsku snagu. Iza pospanog i kao mrtvog lica i sklopljenih očiju krila se uvek budna pažnja i đavolski nemirna i dovitljiva misao. Na tom licu tamnomaslinaste boje nije nikad niko video osmeh, ni onda kad bi se celo Karađozovo telo treslo od teškog unutarnjeg smeha. To lice je moglo da se steže i rasteže, menja i preobražava, od. izraza krajnjeg gnjušanja i strašne pretnje do dubokog razumevanja i iskrenog sauče-šća. Igra očiju u tom licu bila je jedna od velikih Karađozovih veština. Levo oko bilo ie redovno gotovo potpuno zatvoreno, ali se između sastavljenih trepavica osećao pažljiv i kao sečivo oštar pogled. A desno oko bilo je širom otvoreno, krupno. Ono je živelo samo za sebe i kretalo se kao neki reflektor; moglo je da izađe do neverovatne mere iz svoje duplje i da se isto tako brzo povuče u nju. Ono je napadalo, izazivalo, zbunjivalo žrtvu, prikivalo je u mestu i prodiralo u najskrovitije kutove njenih misli, nada i planova. Od toga je celo lice, nakazno i razroko, dobivalo čas strašan čas smešan izgled groteskne maske.«
Zelo so mu uspeli zlasti ženski liki: Ana Marija v Travniški kroniki. Mara Milosnica, Rifka, in ko so po Evropi trpeile žrtve rasiama, ni ustvaril Andrić po naključju tako plastičen Mk Židinje Lotike v romanu Na Drini most, ali Sa-lamona v Travniški kroniki v večni borbi za ohranitev življenja. S tem v zvezi bi lahko rekli: ko se postavi družbeno-ipolitična slika Okupacije k romanam, ki so bili v tem času napisani, dobivajo nekatera mesta, čeprav v zgodovinski obleki, močno sodobno resonanco (težave Židov, teme o frančiškanih in njihova odvisnost od Rima v Travniški kroniki). Razen tega uspešno kontrastira situacije. Veseli ples v romanu Na Drini most pretrga iznenadna vest o sarajevskem atentatu. Zaradi raznolikosti kompozicij sikih delov vnaša v romanih, zlasti v Zakletem dvorišču, esejistična razmišljanja (o dveh bratih tekmecih).
Pomembna ustvarjalna komponenta v strukturi Andrićevih del je humor. Dobiva moč s tem, da ostro opazi in kontrastira človeške slabosti. Z ironičnim smehom razodeva nespretnost junaka Derzeleza v odnosu do žensk. Roga se kakšni nerodnosti frančiškana, ki tepe grešnico, da bi jo kaznoval, in jo po
105
naključju prime za prsi ter v zadregi kot pred hudičem zbeži. Eden najbolljših j humorističnih tipov je orisan v noveli Proba. Tu od začetka do konca dominira j humor kot osnovno razpoloženje. Vsak resen poskus župnika Grge, da bi disci- i pliniral frančiškanskega veseljaka Serafina, se sprevrže v neuspeh in nato v \ komično resonanco. »Svi su imali oisećanje da je naišao potop smeha i preplavio j svet i da je sve u njemu poneseno tom poplavom i da sve živo gubi svoje ' oblike i funikoije i nestaje, pretvarajući se u smeh.« |
Andrićeva moč je še v tem, da odlično pozna psihologijo množic in da jih < zna duhovito označiti: i
¦j
»U ovim sredinama sve je povezano, čvrsto uklopljeno jedno u drugo, sve se < podržava i međusobno nadzire. Svaki pojedinac pazi na celinu i celina na svakog poje- ! dinca. Kuća posmatra kuću, ulica nadzire ulicu, jer svaki odgovara za vsakoga, i svi za ¦ sve i svaki je potpuno vezan sa sudbinom ne samo svojih srodnika i ukućana nego svojih komšija, istovernika i sugrađana. U tom je snaga i robovanje toga sveta. 2ivot i jedinke moguć je samo u tom sklopu i život celine pod takvim pogodbama. Ko iskoči 1 iz toga reda i pođe za svojom glavom i svojim nagonima, taj je isto što i samoubica i ; propada pre ili posle nezadržljivo i neminovno.« J
i
V Travniški kroniki je tudi odličen psiholog smrti, strahu in tesnobe:        i
»Tada su nastupila ona vremena u kojima svak nastoji da bude malen i nevidljiv, : svak traži zaklona i skrovišta, tako da se tada u čaršiji govorilo da ,i mišja rupa vredi \ hiljadu dukata'. Strah je legao na Travnik kao magla 1 pritisnuo sve što diše i misli.       §
To je bio onaj veliki strah, nevidljiv i nemerljiv, ali svemoćan, koji s vremena na | vieme nailazi na ljudske zajednice i povije ili pootkida sve glave. Tada mnogi ljudi, j obnevideli i zaluđeni zaborave da postoje razum i hrabrost i da sve u životu prolazi i: da život ljudski, kao i svaka druga stvar, ima svoju vrednost, ali da ta vredn.ost nije i neograničena. I tako prevareni trenutnom mađijom straha, plaćaju svoj gö život mnogo ; skuplje nego što on vredi, čine podla i niska dela, ponižavaju se i sramote, a kad tre- ^ nutak straha prođe, oni vide da su taj svoj život otkupili po suviše visokoj ceni ili čak ! da nisu bili ni ugroženi, nego samo podlegli neodoljivoj varci straha.« ¦
¦i
Pri njem zazive tudi mrtve stvari. Eden najlepših primerov je most na i Drini, ki tako odlično povezuje posamezne dele — pravzaprav novele — v eno j kompozicijsko celoto in simbolično Vzhod z Zahodom. Tudi v drugih prozah. zelo spretno vsklaja izbrane sestavine v zaokroženo umetniško delo. j
Zlasti zma odlično poantirati konec dogajanja. S te Strani so duhovit pri-i mer zadnji stavki Zakletega dvorišča ali Ljubezni v kasabi, ki z nepričakovanim: zaokretom emocionalno presenečajo bralca: j
i
»I tu je kraj. Nema više ničeg. Samo grob medu nevidljivim fratarskim grobo-i vima, izgubljen poput pahuljice u visokom snegu što se širi kao okean i sve pretvaraj u hladnu pustinju bez imena i znaka. Nema više ni priče ni pričanja. Kao da nema ni 1 sveta zbog kog vredi gledati, hodati i disati. Nema Stambola ni Proklete avlije. Nema i ni mladića iz Smirne koji je jednom umro još pre smrti, onda kad je pomislio da je, da i bi mogao biti, nesrečni sultanov brat Đem. Ni jadnog Haima. Ni crne Akre. Ni ljudskih i zala, ni nade i otpora koji ih uvek prate. Ničeg nema. Samo sneg i prosta činjenica da se ¦ umire i odlazi pod zemlju. j
Tako izgleda mladiću pored prozora, kog su za trenutak zanela sećanja na pričuj i osenila misao o smrti. Ali samo za trenutak. Najpre slabo pa onda življe, kao u spo- ; rom buđenju, do svesti mu sve jače dopiru glasovi iz susedne sobe, nejednak zvuk me- ' talnih predmeta što tupo padaju na gomilu i tvrdi glas fra-Mije Jošića, koji diktira po-i pis alata, zaostalog iza pokojnog fra-Petra. ;
— Dalje! Piši; jedna testera od čelika, mala, nemačka. Jedna!« i
106 -i
Torej tragika človeške usode in takoj na to ipreokret pisatelja: vendar življenje gre svojo pot naprej! i
Pri vsem tem je potrebno še poisebej poudariti, da je Andrić eden tistih : redkih pisateljev, pri katerem ne čutimo tujih vplivov. Verjetno so bili, toda : pisatelj jih taiko zabriše, da bralec ne vidi nobenega sledu. Tudi to je velika ; kvaliteta! 'i
Andrić je mojster besede, in sicer bosenske štdkavščine. Dogodke opisuje ¦ v jasnih, izklesanih stavkih. Spretno uporablja inverzijo stavkov in deviacijo i besed, da bi dosegel pestrejšii, slikovitejši ritem in diskretno razgibanost svoje • proze, feato je bil napačen prvi slovenski prevod romana Na Drini ćuprija podi naslovom Mosf na Drini, ker prevajalec ni upošteval Andrićeve deviacije, klima posebno stilistično opravičilo. Bolj adekvaten je v drugi izdaji: Na Drini-most. Pogosto se izraža v kratkih stavkih, ki imajo pri njem funkcionalno na- \ logo, da v kar se da kratkem povedo hitrost ali težo dogajanja: »Sutra na] noć opet: Ledenik pada sa ograde, raširene se ruke sklapaju. A treće noći upadaj njen brat, mrgodan i onizak mladić, u gaćama i košulji, razdrljen. Ledenik bježi. Rifka pada u cvijeće. Brat puca dvaput u tamu« (Ljubezen v kasabi).
Poglobljena vsebina zahteva in doseže pri njem kondenzacijo izraza. Njegov stavek je poln vsebine, ker hoče izraziti bistveno s čim manjšim številom' besed. Včasih stopnjuje asociacije in klimaks poantira z duhovitim aforizmom: j »Ali, prokletstvo i jeste u tome što razgovora i saveta ima uvek, osim onda kad : nam je to najpotrebnije; i išto o onome što nas Istinski muči niko neće sa nama ; jasno i iskreno da govori« (Travniška kronika). \
Nikakor ne forsira metaforičnosti in figurativnosti, kakor se to včasih opazi , pri'Krleži v esejih. Izraža doživetje z besedami v direktnem pomenu, toda vča- j sih zablisne kakšna metafora in odločno oživi situacijo ali lik. Čeprav iztrgane i iz konteksta, delujejo take figure zelo močno: »Još ljetos crnpurasta, čupava, \ oko usta sa tragovima od petrovaca jabuka, sad odjednom pobijelje, utanji se i i prelomi u pasu, pa kad prolazi kroz čaršiju pomještaju se i dovikuju dućandžije \ s obje strane« (Ljubezen v kasabi). ;
Ali sugestiven prikaz plesa v romanu Na Drini most: »Moćna struja je i prelazila iz letnje zemlje u razigrane noge i širila se kroz lanac vrelih ruiku; ; na tom lancu treslo se kolo kao jedno jedinstveno biće, zagrejano istom krvlju, \ nošeno istim ritmom.« 1
Ali opis Davila v situaciji negotovosti: »Kao uvefc u sličnim prilikama, i kao nekad u slučaju mladog novskog kapetana. Davil je osećao oko sebe živ i zid od lica i očiju, hladnih i nemih kao po prećutnom dogovoru, ili zagonetnih,: praznih ili lažljivih.« ]
Ali: »Strah je poravnjavao veziru put« (Travniška kronika) in dalje: »I oni j su jahali nekim kratkim, pogreibnim korakom, bez šuma i dozivanja.«
Nato zelo diihovito: »Posle toga razgovor je morao zapeti, jer kad dvoje ljudi razgovara, reći se jedna o drugu pale i razbuktavaju, a mjihove reči su i išle jedna mimo drugu i svaka za sebe« (Travniška kronika). '.
Z figurativno'Stjo rad in uspešno lirizira in oživlja pokrajino:
»Zbog strmog tla kuće su nadnesene jedna nad drugu. Kako se selo sužava pri kra- ; jevima, na dnu i na vrhu proseline, to izdaleka gledano liči na neku galiju koju je ' gigantski i davno nestali talas nekog potopa izbacio i nasukao na ovu visiju.
Iz sredine sela ide put koji se naglo obara i niz hridine i obronke vijuga i spušta; ka Drini, ukleštenoj među stenama. Dva sata se tim putem slazi, a više od tri uspinje. ;
1071
Uporedo sa putem ide, upravo Icrivuda i ponire, Crni Potolc koji se na maiiove baca sa stena strmoglavce, u slapovima tako visokim da se njegova oskudna voda pretvara ¦ u kišu i rosu pre nego što se ponovo dohvati zemlje« (Olujaci). \
Tudi njegove primerjave so zelo plastične: »Jevreji uzavreli kao pčele« ' (Ljubezen v kasabi). Ali fina niansa v portretu: »Na uobičajenom mestu, bez ' ikakve vidljive pramene, sedeo je vezir u punom svom ornatu, nagnut na jednu ; stranu kao prestareo spomenik« (Travniška kronika). i
Osnova Andričevega jezika je dinarsika štokavščina, in če že govorimo ; o kakšnem zgledu, gre tu v manjši meri za Vuka Karadžića, zilasti kar se tiče i jasnosti prikazovanja. Vendar je velika razlika v tem, da je Andričev jezik še \ bolj zgošičen, izrazit in zelo reljefen. Andrič ima prefinjen občutek za to, da j se osebe označujejo s svojim individualnim jezikom. Tako na primer navadni j bralec najbrž ne opazi, da je govor fra Petra ijökavski, pisateljev pa ekavski i v Zakletem dvorišču. Vsak lik iz te zaporniške družbe govori z nekaterimi ; posebnostmi jezika, ki so izraz njegove mentalitete. Tako neki surov mornar s hripavim basom prikazuje v prešernih hiperbolah natakarico Grfcinjo: »Krupnijeg i čvršćeg ženska nisam video. Galija. Nosi grudi pred sobom kao dva jastuka.« i
Iz vsega tega vidimo, da je Andrič že po tematiki — eksotika Bosne in občutki smrti — mikaven za svetovnega bralca in s tem aktualen. Globdko ; humanizira rahlo nakazane zgodovinske teme. V sodobnih se ne znajde najbolje, : ker rabi distanco za prikazovanje. Po metodi je zelo uspešen psihološki realist ¦ s prefinjenim smislom za oiansiranje in psihoanalizo ter zlasti odličen portretist, i Ima smisel za humor. Njegov dialog ni posebne kvalitete, vendar je primeren j psihologiji lika ter deluje naravno in solidno. Lirizira in oživlja pokrajino in i interijere. Kompozicija mu je večinoma duhovita in invenciozna. Je pesnik; izredne enostavnosti, ki je pravzaprav ustvaritev subtilne senzibilnosti. Z zelo | natančnim okusom izbira zgoiščene in plastične besede in z njimi oživlja ljudi i in situacije. Je oidličen stilist, ki se neopazno vtihotapi v bralčevo zavest inj čustva, nato pa suvereno in trajno zavlada nad njimi. i
Ko se te kvalitete z visoikimi epiteti sintetizirajo v celoto, se vidi, da je i Andrič ogromna ustvarjalna sila. Klasik že v sodobni književnosti! Zaradi vseh j teh umetniških lastnosti, in še drugih, ki niso bile omenjene, je Andrič res \ zaslužil visoko svetovno priznanje. Z njim pa tudi jugoslovanska kultura!