JOSIP VELKAVRH: Francetu Škofu. Sedeli smo skupaj inenda ves čas naših študij na ljubljanskein učiteljišču: moj striček Matijček, Ti in jaz. Stirinajst let bo že od takrat, in zdi se mi, da so bila oiia 4 leta kratka vožnja v nebeški kočiji. Po ravni cesti je šel naš pot, na levo in pravo samo cvetje, pred nami zelenje, za narni nič ... Veselo je drdral naprej naš voz, a obstal je vselej takrat, ko so se Tvoje drobne oči srečale s Stvarnikom. Tedaj se je odprla knjiga, ki si jo nosil vedno s seboj, in Tvoja sedaj mrtva roka nam je govorila besedo, ki si jo videl Ti. Često si me povabil v svoj tihi stair, posvečen umetnosti. Ob takih prilikah sem se učil spoznavati Tebe, ki si se nam zdel vsem nekam čuden. A čudni smo bili mi, ker smo biti vsakdan.ii. In Tvoji izprebodi po gajih Tivolskega gozda! Menda ga ni drevesa, ni brvi, ki bi ne bila pogledala v Tvojo knjigo. Hitro je slo naprej, in ko je koncem pota obstal naš voz, se nismo niti zavedli, da bo treba dalje v klanec iti peš. Še en lep večer v krogu prijateljev — in šli smo vsak svojo pot, šli težkih src in veselih duš. Mnogi izined tias je kinalu dobil varno zavetje, a mnogi je moral na stranpot in si urezati gorjačo, ki mu je bila v oporo ria neznanem, strmem potu. Tebe pa, ki si iskal luči, je gnalo dalje, gnalo Te je v tujino, ker domovini takrat še ni sijalo solnce. Šel si v praški dom umetnosti, bil v Monakovcm učenec našega slavnega mojstra in prišel domov še enkrat vprašat, če je že dozorela pšenica, ki bo Tvoj kruh. A Erance, ki si bil umetnik, si bil tudi učitelj — in to je bilo v času hlapcev velik greb . . . Tisti večer, ki Te je vrnil domovini, sva se srečala. Bilo je v zgodnji jeseni, ko so Tvoji gozdovi žareli v vsej svoji krasoti. Po kratkem izprehodu sva stopila na samoten vrt, da počastiva opombo nekdanjih dni. Tih je bil oni večer, od juga je prišel topel vcter in odkril mesec, da ua- mater. Tvoja »Jože, sedaj slovcnska pe- ma je posijal na mizo. iz dalje pa se je oglasila pesem, tista lepa pesem o pomladi, ki pride . . . Umolknil si, France, menda si pretrpel v oneni liipu še enkrat vso bedo lujine, začutil si topel objem domovine. Vzdrhtel si, prevzet velikih čuvstev, se naslonil name in zaplakal, kot plaka dete, ki je izgubilo tista pa so rekla besedo: šele vem, kako lepa je sem! . . .« Po onein večeru sva se videla še parkrat in poteni nikoli več. Ne vem, kod si hodil in kako Ti je bilo. Da ni bilo vojne. bi se bila gotovo še srečala. A ni smelo biti. Ko sem bil zadnjič v Ljubijani in seni izpraševal tovariše po Tebi, niso vedeli za Te in za Tvoje trpljenje. Pa je prišla smn in mi z režečimi se čeljustmi povedala, da je opravila s Teboj . . . France, nirtev si, a nirtva niso Tvoja dcla, ki jim je Tvoja roka dala Tvojo dušo. Pozdravljen, France, pozdravljen v Bogu, ki si inu bil vedno tako blizu! Ka se mi bo pa zatožilo po Tebi, tedaj poliitim v Ljubljano na^e mladosti, da začutim ob pogledu na Tvoje imiotvnre Tvojo dn- šo, da vidim še enkrat solze onega jesenskega večera in slišim besedo o lepotl naše pesmi. Na snidenje, Fratice! t