Lucija Stepančič
Maja Vidmar: Sobe.
Ljubljana, Društvo Apokalipsa 2008.
Kdor pri~akuje, da se bo v zbirki, imenovani Sobe, prevprasevala ~love{ka intima, verjetno ne bo razo~aran, prav gotovo pa bo presene~en, koliko novih pomenov se je pritaknilo zraven. Ampak to od poezije navsezadnje tudi pri~akujemo, kajne?
Ena boljših zbirk leta, ki se izteka, prinaša poetiko, ki bi ji le stežka prilepili staromodno oznako "ljubezenska", ~eprav ves ~as govori o ljubezni (no, in o ljubimcih), še ve~, tematizira prav razliko med tem dvojim. Med ljubeznijo in govorjenjem o njej lahko zazevajo kilometri: a tu je Maja Vidmar, ki eksistencialni obup osupljivo veš~e prevaja v poigravanje s koordinatami ~asa in prostora. "Tako zelo si razhladil / sobo, kot da jo ho~eš / oprati za naju. / Ni~ nisi rekel/ o ljubezni, a takoj, / ko sem zaprla okno, / se je za~ela vpletati / v hladni zrak." Sobe so zasnovane kot svojevrsten hotel ali vsaj kot mentalna projekcija takšne zgradbe: s sobami, no, pa tudi s prostori, na katere po navadi raje ne mislimo, s pritiklinami prakti~ne narave, z garažami in dvigali, a o tem pozneje. Menda ni treba posebej poudarjati, da tu nikakor ne gre za turisti~ne migracije, za industrijo preno~evanja, pa~ pa za tradicionalno pribežališ~e ljubezenskih ilegalcev, se pravi, za prizoriš~a zelo intimnih dram. Osiš~e zbirke je s tako jasnimi prostorskimi navezavami dolo~eno silno konkretno in deluje že kot armatura, znotraj posameznih verzov pa se ostrine robov vendarle razlezejo in tako se "v tem / daljnem kraju / drug drugemu / podaljšanih samot" nabijejo z ve~pomenskostjo.
Pesni~ino eroti~no podzemlje prinaša svojevrstna presene~enja. Kot lirski subjekt se namre~ vse o~itneje vzpostavlja kar prostor kot tak: s svojo osvobojeno izraznostjo že krepko konkurira parom, ki zasedajo postelje v sobah, oštevil~enih brez posebne logike. Avtori~in glas, pa naj bo še tako suveren, celo samozavesten, se pri tem pomakne še globlje v ozadje. Pa~ pa se v prostoru, ki izgublja vlogo nevtralnega ozadja,
pretresajo se nepresežena vprašanja bivanjske praznine in odtujenosti. "Osamljenost je predmet / s stranicami in vogali. / Nobenega prehoda / ni."
Soba se kot omejen, zaprt in zavarovan svet intime spremeni v prizoriš~e tako temeljnih razhajanj, da pridobi lastnosti skoraj kozmi~nega prostora. Moški in ženske, ki se sre~ujejo v njem, ostajajo zakleti vsak v svojo dimenzijo, vsi poskusi preboja se sprevržejo v nemo~no gestikuliranje, med besede se vrivajo eoni, med ljubimce, ki poskušajo užiti ukradene trenutke, pa svetlobna leta oddaljenosti. Par v~asih niti ne opazi ni~esar sumljivega, tako je zatopljen v svojo ujetost, spet drugi~ pa se zave dvojne igre in si skoraj oddahne, da je odgovornost za ko~ljivo naslednjo potezo prevzel nekdo drug. Kaj zato, ~e pripada neživemu svetu, kaj zato, ~e niti ni mogo~e spoznati pravil igre, ki se tako nepreklicno vsiljuje tudi v najbolj osebnih trenutkih. Tako kot ženska, "sre~na, ker je / telefonu zastal dih / in ne bije ve~ / srce v slušalki."
Prav tako kot sobe tudi predmeti na svoj mol~e~i na~in igrajo posrednika med nekompatibilnimi svetovi živih. Okleš~ena izraznost sobnega inventarja namiguje na odgovariajo~o ~ustveno izpraznjenost, vse je en sam vesoljni obup, ki se s težavo prebija do praga zavedanja. "Beli magnet / ležiš~a je kot / ponor / za kroženje misli / premajhnega prostora. / Samo najožji krogi / se stekajo / v centripetalni / drget. / Spet / padava, toda / o ~em razmišljajo / padajo~i, / ne veva niti potem, / ko naju, rahlo oznojena, / izvrže / na hladne poljane, / v novi svet."
Zbirka Sobe je zasnovana veliko bolj enovito, kot je bila prejšnja, in naslovi (številke sob) se zares vrstijo kot na hodniku. Med njimi sicer vlada posebna preto~nost, nikoli pa ni popolnoma jasno, kje in kdaj se bodo odprla katera vrata, pa tudi to ne, kakšen par in v kakšnem razpoloženju bomo presenetili. Pesnica se izreka po ve~ini v prvi osebi, pa vendar prevladuje ob~utek, da se vse skupaj dogaja zelo razli~nim ljudem v zelo razli~nih okoliš~inah. Armatura, ki vse povedano drži skupaj, je arhitektonsko preprosta in zato u~inkovita.
Na za~etku in koncu zbirke, "v brez~asju med / rini in vleci", stražita tiso~letni figuri Lota in njegove žene. Zbirko uokvirjata kot kariatidi, kot kiparski dodatek, s svojim biblijskim izvorom pa štrlita iz brezdušne sedanjosti. Avtorica se skušnjavam po tovrstnih za~imbah sicer uspešno upira in tudi ta ~astna gosta sta bolj ali manj izjemi (ki potrjujeta pravilo), sicer pa sta s svojo omrtvelostjo na mo~ sodobna, kot nalaš~, da pri~ata o nenadni okamnelosti in popolni nemo~i, ki ne le popolnoma ohromi enega izmed partnerjev in ga s tem iztrga drugemu, ampak ni~ manj ne onemogo~i tistega, ki preostane, saj le-ta ljubljeni osebi niti ne more niti ne sme pomagati.
Posebno simetrijo zbirke dodatno zaokroža nadaljnja razporeditev prostorov, saj se za~ne in kon~a v znamenju nadvse morbidnih brezosebnih zgradb. Tuneli, kleti, garaže, hodniki, dvigala, mostovi in zakloniš~a kot stranski produkt civilizacije naglas in zelo odkrito govorijo o njeni brezizhodnosti in morda prav zaradi te skrajne preprostosti, razgaljenosti in že kar nesramne iskrenosti dobivajo bitko proti prostorom, vnaprej dolo~enim za sprostitev in doživetja. Problemati~ni, obrobni deli javnih zgradb namre~ prav peklensko karikirajo motiv izolacije, tradicionalno privilegiranim prostorom pa vsiljujejo svojo vznemirljivo praznino. Pesniška govorica Maje Vidmar, ki sicer temelji na intimnem doživljanju, se tako razširja v pravcato dialektiko notranjega in zunanjega (izraz je Bachelardov). Čustveno življenje namre~ zapada fenomenom, zna~ilnim za urbanizem - v katerem stroka že skoraj dve desetletji ugotavlja, da se navzo~nost tako imenovanih krajev vse bolj razkraja na ra~un tako imenovanih (ne)krajev. Preprosto povedano: kraji z dolo~enim pomenom in zna~ajem so preteklost, izpodrivajo jih (ne)kraji, se pravi kraji prehodnega, pomožnega pomena, avtoceste, letališ~a, nakupovalna središ~a in tako naprej.
Ob~utki mehanicisti~ne votlosti, ki nezgrešljivo zaznamujejo sicer ~isto ljubezensko tesnobo, odtujenost in difuzna, povsod navzo~a nemo~, vse spominja na ob~utek, da (ne)kraji krajem vse bolj o~itno vsiljujejo svoj (ne)zna~aj, svoj bledi, fantomski na~in bivanja, morda celo svoja pravila igre. Kot da bi se prakti~na namembnost vse bolj osvobajala svoje obrobne vloge in s svojimi manirami, ki so v bistvu grobe in primitivne, gladko pometla z vsem, kar je do zdaj štelo za višje in bolj pretanjeno, in celo z vsem, kar je samo naravno.
Maja Vidmar tudi ne poskuša šarmirati z retoriko zaumja, pa vendar u~inkuje nekako elementarno. Še ve~, zloveš~a slutnja umetne druge narave je v svoji podtalni varianti eliminirala tako prvobitne ~lovekove instinkte kot tudi njegovo umeš~enost v širši kontekst. Pesnica, "drhte~a zaradi konca / sveta, ki se je skoraj / zataknil na pragu / dveh sob / v vesolju", v nelagodju, ki ga vzbuja sodobna tehniziranost, odkriva prvobitni drget, podoben straho-spoštovanju pred jasnim zvezdnim nebom (brez svetlobnega onesnaževanja), v sledovih je navzo~a celo brezmejna tesnoba davnih animistov.
Vsekakor imamo opraviti z zmogljivim avtorskim glasom, ki najbolj pretanjena, pogosto zelo bole~a in usodnostna vprašanja predstavlja skrajno obvladano in celo za spoznanje posmehljivo, vsekakor pa prefi-njeno ironi~no, ~eprav ne skriva, da kot bitje, krvavo pod kožo, dobro ve, o ~em govori. S svojimi ~ustvi nas nikakor ne obremenjuje, niti jih ne opeva, niti ne objokuje, niti ne iš~e, opraviti imamo namre~ s pre~iš~eno emotivnostjo, vseeno pa deluje na povišanih frekvencah in nekako
intenzivno. Grobe osnovne barve vsakdanjih občutkov so navzoče le v sledovih in se umikajo najfinejšim vzgibom, čustveno življenje pa se sproti prevaja v živčne dražljaje in se navzema še vse drugačnih impulzov. In končno: knjigi je v čast tudi izjemna lestvica bogato niansiranih občutkov, ki po eni strani prepričajo, v tehničnem smislu pa preprečujejo, da bi tako enotno zasnovana zbirka začela utrujati s ponavljanjem.