Poštnina plačana v gotovini. Gledališki list SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI DRAMA 1947-1948 R. B. Sheridan Šola za obrekovanje Vsebina: Dr. Matej Šmalc: Sheridan in njegova »Šola za obrekovanje« Fran Žižek: Ob naši uprizoritvi Sheridanove »Šole za obrekovanje« 80 letnica Zofije Borštnik-Zvonarjeve Premiera v četrtek 3. junija 1948 Richard Brinsley Sheridan Šola za obrekoTanje Komedija v '12 slikah Prevedel dr. Matej Šmalc Scena: inž. arh. Ernest Franz Režija: Fran Žižek Sir Peter Teazle .................................... J. Cesar Sir Oliver Surface ......................... L. Drenovec Sir Benjamin Backbite ............................ M. Cigoj Josip Surface ......................................... S. Sever Karel Surface .......................... ._.......... J. Tiran Careless ............................... ~.......... M. Bajc Snake ............................................... B. Peček Crabtree ............................................ D. Zupan Rowley ............................................ P. Kovič Mojzes .............................................. M. Brezigar Trip .............................................. D. Škedl Služabnik pri lady Sneeivvell ................... J. Albreht •Služabnik pri Josipu ............................. J. Lončina Brivec .............................................. S. Česnik Lady Teazle ................................. V. Juvanova Lady Sneenvell .................'.................... V, Levstikova _ Gospa Candour .................................. *.. M. Nablocka . Marija ............................................ 1. Mežanova Hišna pri Teazlovih ................................. M. Bučarjeva Služabniki: L. Orel, J. Hočevar, I. Eržen in M. Bučko Godi se v Londonu koncem 18. stoletja Kostume po načrtih Mije Jarčeve izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Inspicient: Lucijan Orel — Odrski mojster: Anton Podgorelec — Razsvetljač: Vinko Sablatnik — Lasuljar: Ante Cecič Odmor po 8. sliki Cena Gledališkega lista din 5.— Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. Urednik: Emil Smasek. Tiskarna Slov. Poročevalca. — Vsi v Ljubljani. GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 11147-48 DRAMA Štev. 13 Dr. Matej Šmalc: SHERIDAN IN NJEGOVA ŠOLA ZA OBREKOVANJE Richard Brinsley Butler Sheridan se je rodil 1. 1751 v Dublinu. Njegov oče je bil Thomas Sheridan, znan igralec; primerjali so ga celo z igralsko zvezdo 18. stol. z Garrickom. On je tudi pisateljeval. Spisal je med drugim tudi Orthoepical Dictionary (pravorečni slovar), ki so ga zelo uporabljali. Tudi Richardova mati je imela pisateljski talent: dva romana in dve igri. Richard Sheridan je šel po osnovnih naukih na slovito šolo v Harrowu, potem je pa v Londonu začel s pravnim študijem, a pravega in stalnega poklica si ni izvolil nikoli. Oženil se je s hčerjo komponista Linleya, Elizo, ki mu je bila do svoje smrti vdana in skrbna tovarišica. Intrige proti njemu in ženi so mu nakopale tudi par dvobojev, v enem je bil celo težko ranjen. Za stalen zaslužek se Sheridan ni potegoval, ko se je pa rodil otrok, se mu je bilo treba le malo bolj resno obrniti. Začel je pisati za gledišče. Covent Garden Theatre je uprizoril 1. 1775 njegovo prvo komedijo »The Rivals« (Tekmeca), ki se je po majhnih izpremembah prvotnega teksta občinstvu zelo priljubila. V tem gledišču je prav tako I. 1775 prišla na oder njegova opera »The Duenna« (nad sedem-desetkrat v eni sezoni); glasbo za to opero je izbral in deloma dodal tudi svoje kompozicije Sheridanov tast Lmley. Prav uspeh te opere je Sheridana spravil v zvezo s slovitim Garrickom, ki je takrat tudi vodil staroznani Drury Lane 'llieatre. Sheridan je Covent Garden zapustil in prestopil kot družabnik v Drury Lane. kjer je čez nekaj časa prevzel tudi vodstvo. V tem gledališču je bila maja 1777 uprizorjena tudi komedija -Šola za obrekovanje«. S to komedijo je Sheridan namah prišel med pisateljske vrhove — občinstvo je bilo navdušeno, Moč komedije je brez dvoma v živem in blestečem dialogu. Istega leta je bila uprizorjena tudi farsa »The Critic, or. a lragedy Rehearsal« (Kritik ali tragedija pri skušnji). Ta satira je takrat močno delovala. - 193 - Toda upravitelj Sheridan ni bil prvovrsten, denarja v svojem življenju nikoli ni znal ceniti. Drury Lane je zašel v finančne težave. Tudi nemirna žila Sheridanu ni več dala, da bi ostal pri odrskem delu, vrgel se je v politiko. Bil je izvoljen v parlament, kjer je zaslovel po svoji duhovitosti in prisotnosti duha. Postal je celo minister. Znamenit je njegov parlamentarni govor, ki ga je 1.1787 govoril zoper proslulega izžemalca Indije Warrena Hastingsa. R. B. Sheridnn Ko je 1. 1812 izgubil mandat in ž njim imuniteto, so pričeli pritiskati upniki, celo v dolžniški zapor je prišel za nekaj dni, dokler ga ni rešil novi lastnik Drury Lana. Leta 1816 je težko obolel. Pesnik Thomas Moore mu je takrat v listu »Morning Post« posvetil topel članek in zopet so se za nekaj časa pojavljali obiski odličnjakov. 7. julija 1816 je umrl. Pokopan je v kotu pesnikov v West-minstrski opatiji. Sam Byron je za Sheridanov spomin zložil znano monodijo, ki je bila govorjena na odru Drury Lana. Zvesti Thomas Moore je 1825 izdal prvi avtentični Sheridanov življenjepis. — 194 — Ni mogoče, da bi na teli straneh podrobneje opisali okolje, kamor je Sheridan postavil svojo komedijo. Zato le obris v kratkih potezah. 18. stoletje je bilo za Anglijo močno razgibana doba. Država se je iz agrarne izpreminjala v industrijsko. Iz dežele je postajal dotok prebivalstva v mesta, kjer so rastle tovarne, vse večji. Z razvojem industrije povezani problemi: preosnova obdelovanja zemlje, kjer je primanjkovalo delavcev, skrb za prebrano mest in za dobavo surovin, so zahtevali rešitve. Anglija, ki je prišla v odločilen spor s svojo ameriško kolonijo, je morala vsega potrebnega iskati drugod. Začela je osvajati nove dežele in iz njih ustvarjati svoje kolonije. Indija, kjer je gospodarila njena Vzhodnoindijska kom-panija, Cookova ekspedicija v Avstralijo in zasedba tega kontinenta sta dva izrazita taka primera. Potrebna je bila močna trgovska in za obrambo trgovske močna vojna mornarica. V osemnajstem stoletju je Anglija imela najmočnejšo vojno ladjo sveta »Royal George« s sto topovi. L. 1775, torej dve leti pred uprizoritvijo naše komedije, je bila zgrajena ladja »Victory«, ki je pozneje na njej v bitki in z zmago pri Trafalgarju admiral Nelson (rojen par let po Sheridanu) zavaroval pomorsko in kolonialno nadoblast Anglije. Promet s kolonijami (Oliver v naši komediji je tak primer), meha-niziranje dela in izum parnega stroja, vse to je preobrazilo tudi življenje angleške družbe. Stare idilične kavarne so izginile, prišli so klubi, kjer se je zbirala miselno sorodna družba. V prvem, 1. 1764 ustanovljenem klubu »Almack’s Club« (pozneje Brooks’ Club) so bili med drugimi člani: James Fox, Pitt, Burke, sir Joshua Reynolds, Garrick, Walpole in naš Sheridan. Enako je imela svoje salone tudi druga družba z drugačnimi potrebami. Eden takih salonov je postavljen kot shajališče klepetulj, čenč in opravljivcev v naši komediji pri lady Sneerwell. Iz kolonij izžeta bogatija je tako čenčaško brezdelje v Londonu omogočala. Po ustroju in duhu naše komedije se vidi, da je bil seveda ne posebno deviškobrumni Sheridan od take plati sam deležen kakšne srbečice na svoji lastni koži. Pa je iz notranje potrebe in z vso ognjevitostjo naskočil tak obrekovalski salon ter ga razgalil kot sršenovo gnezdo, kjer in odkoder se pika in samo pika. pika vse do konca, ko so že poslednji sršeni iznemogli. Taka je igra. O Sheridanu je izrekel svojo sodbo pesnik prvak Byron, ki je I. 1813 zapisal v svoj dnevnik takole: — 195 — •v'-’ •• «* - v...... Richard Brinsley Sheridan: Šola za obrekovanje (uprizoritev v Drury Lane Theatru v Londonu 1. 1777) »Česarkoli se je lotil Sheridan, vselej je to pomenilo višek v tisti miselni vrsti. Napisal je najboljšo komedijo (»Šolo za obrekovanje«), najboljšo opero (»The Duenna«), najboljšo farso (»The Critic«), najboljšo posmrtno spomenico (monolog o Garricku). a za krono vsemu je govoril najboljši govor (znameniti govor v parlamentu proti Hastingsu), kar jih je bilo v tej deželi zasnovanih ali govorjenih«. Za to sodbo je Sheridan izvedel na svoji smrtni postelji. Ganila ga je do solza. Fran Žižek: OB NAŠI UPRIZORITVI SHERIDANOVE »ŠOLE ZA OBREKOVANJE« Na slovenski oder stopa nov dramski klasik: Anglež R. B. Sheridan s svojo slavno komedijo »Šola za obrekovanje« (The Sehool for Scandal). Čeprav bo kmalu dvestoletnica njegovega rojstva, je ta njegova komedija še vedno živa in bo živa tako dolgo, dokler se bo kjerkoli na svetu boril človek proti hinavščini in pokvarjenosti družbe, kajti »Šola za obrekovanje« je napad svo- - 196 — I RK R\KD BRIN s li:'« sHF.HIUVs J OBREKtrt AVJJC Inž. arh. E. Franz: okvirna scena »Šole za obrekovanje« hodnega duha na zlaganost in hinavščino. V tem je njena največja vrednost, kajti niti motiv niti karakteristika oseb nista novi in globoki. Tudi intriga ne seže preko meja efektne igre, pač pa je veliki čar te komedije v duhovitem dialogu, v ležerno nametanih paradoksih, ki sta jih pozneje dva druga mojstra — Oscar Wilde in Bernard Shaw — pritirala do mojstrstva. Našo uprizoritev »Šole za obrekovanje« bi lahko imenovali subtilno oblikovano grotesko. Ko se zavesa dvigne, je pred gledalcem velika knjižna polica, na kateri je odprta učna knjiga. Hočemo torej vzbuditi vtis, ki bi ga imel gledalec pri prelistavanju starih žanrskih listov tedanjih velikih grafikov in družbenih kritikov, kakršen je bil na pr. William Hogarth. Ta zunanji okvir ima poleg svojega idejnega smisla še čisto praktično stran: omogoča naj odvijanje dejanja na odru brez trganja z odmori. Tako praktično scensko rešitev je bilo potrebno najti za naš tehnično zastareli oder, ker bi sicer z mnogimi odmori (igra ima 12 slik) prekinjali lahkotni in sklenjeni tok dejanja. V tem okviru se kretajo žive podobe nekdanjega Londona. Niso to povsem realistični značaji, temveč več ali manj ustaljeni kome-diografski tipi kot so bili tedaj v navadi. Avtor je to tipizacijo - 197 — Sir Peter Teazle Marija Mija Jarčeva: osnutki kostumov dovolj jasno označil s tem, da je vsaki figuri dal svojstveno ime. Tako bi se na pr. dalo prevesti Sneerwell z Zasmehovalko, Snake s Kačarjem, Candour z Nedolžnostjo, Backbitte z Zalirbtnežem, Crab-tree z Lesniko itd. Dejanje »Šole za obrekovanje« ni enotno. Dve', celo tri paralelne zgodbe se prepletajo v njej. Prva bi bila zgodba starega novoporočenca Petra in njegove mlade, kapriciozne, parvenijske žene, ki se končno le spametuje. Druga je zgodba dveh bratov, gladkobesednega moralista Josipa ter razsipnega in prešernega veseljaka Karla. Osnovo pa tvori družba salonskih obrekljivcev, ki iz muhe napravi slona; niti najbolj otipljivi dokaz in najbolj občutna lekcija jih ne spametuje. (Kdo se ob tem ne bi spomnil današnjih kuharjev laži in senzacij, ki ne prenehajo s svojim čvekanjem, čeprav so dnevno demantirani.) Kljub neenotnosti dejanja je treba avtorju priznati, da je znal vse paralelne zgodbe (z izjemo nekoliko nejasne intrige lady Sneer- — 198 — Mija Jarčeva: osnutki kostumov Sir Benjamin Backbite Ladv Tea/.le \vell) spretno povezati med sabo. Igra se mu je pri tem seveda nekoliko razrasla v širino. Zaradi tega so bile potrebne večje krajšave in črte, ki pa niti vsebine niti smisla igre niso nikjer prizadejale. Poleg tega ima naša uprizoritev še nekaj drugih oblikovnih posebnosti. Predvsem je tu prevod dr. Mateja Šmalca, ki je skušal čimbolj približati dialog živi govorici, kljub temu pa ohraniti v jeziku neko starinsko patino. V začetku se nam je njegov način zdel nekoliko nenavaden, tekom vaj pa so igralci spoznali, da jim je besedilo redko kdaj teklo tako neprisiljeno. Mislim, da je ta prevod dragocen prispevek v iskanju oblike našega odrskega jezika. Avtorjevo osnovno misel: osmešiti in ožigosati londonski fevdalni salon, smo v naši igri in režiji skušali izraziti na igrivo veder, rahlo grotesken način. Trudili smo se podčrtati predvsem ona mesta, ki kažejo diskrepanco med njegovo bombastično, blestečo zunanjostjo in notranjo revščino ter puhlostjo, kajti ta izrojeni salon Anglije XVIII. stoletja ni zbiral duhovne elite, marveč so v njem - 199 - »bogate podgane« glodale na časti poštenih ljudi, se izživljale v zgodbicah »chronique scandaleuse« ter kvečjemu še debatirale dvo-smiselno o galantni poeziji. Proti temu salonu smo skušali čimbolj jasno postaviti drug svet — čeprav ne revolucionaren, pa vendar za tedanje konservativne pojme skrajno svobodnjaški. Zdi se mi. da se nam je to posrečilo pokazati tudi v kostumih, kjer nam je bila prav dobrodošla stilna prelomnica med poznim rokokojem na eni in pričetkom meščanskega stila na drugi strani. Salon je še ves v lasuljah, pudru in krinolinah, dočim se drugi svet že oblači v nošo, ki spominja na pričetek romantike. Toda dovolj o teh formalno stilnih vprašanjih. Najvažnejše je, če nam bo uspelo tesno povezati avditorij z odrom. Ta vez naj bi bil sproščen smeh našega občinstva in kdo bi mogel pred premiero z gotovstjo trditi, če se nam ga bo posrečilo vzbuditi ali ne. 8« LETNICA ZOFIJE BORŠTNIK - ZV ON A K J EVE Ena najuglednejših dramskih umetnic, predstavnica najstarejše naše gledališke generacije. Zofija Borštnik-Zvonarjeva je slavila pred kratkim 80 letnico svojega življenja. Rodila se je t5. maja I86S v Ljubljani, kjer je nastopala že kot mlado dekletce od I. 1882 dalje. Kasneje je študirala pri češkem tragedu Josipu Šmahi v Pragi in pri prof. A. Strakošu na Dunaju. Po končanih študijah je bila angažirana v Ljubljani, kjer je pri otvoritvi nove stavbe Deželnega gledališča (sedanje Opere) dne 29. sept. 1892 kreirala prvič naslovno vlogo v Jurčičevi »Veroniki Deseniški«. Leta 1894. sta bila ona in njen mož, igralec in režiser Ignacij Borštnik, angažirana v Zagrebu ter sta kmalu postala stebra zagrebške Drame. Razen v Ljubljani in Zagrebu je Zofija Borštnik-Zvonarjeva nastopala zelo mnogo po turnejah v Sloveniji in Hrvatski, pa tudi v Beogradu in Sofiji, tako da je ena izmed redkih naših umetnic, ki je delovala v vseh južnoslovanskih krajih. Zofijo Borštnik-Zvonarjevo štejejo med največje tragedke svojega časa. Tekom svojega skoraj 50 letnega odrskega udejstvovanja je igrala zelo obširen repertoar domačih, klasičnih in modernih del. Najbolj znane njene vloge so: mati Jugovičev, Antigona, Desdemona, Marija Stuart, Fedora, Gospa s kamelijami in Nora. Sedaj živi zaslužna umetnica upokojena v Zagrebu. Ob njenem življenjskem jubileju tudi naše iskrene čestitke! — 200 - ZANIMIVOSTI »Szkola obmowy« je naslov poljske adaptacije Sheridanove »Šole za obrekovanje«. Leta 1793 je Sheridanovo »School for Scan-dal« prevedel in lokaliziral na Poljsko eden začetnikov poljskega gledališča, Wojciech Boguslavski, čigar ljudska spevoigra »Krako-wiacy i gorale« ima sedaj v predelavi Leona Schillera v uprizoritvi Teatra Wojska Polskiego v Lodžu izredno velik uspeli. V letošnji sezoni je uprizoril Teatr Polski v Varšavi z velikim uspeliom »Šolo za obrekovanje« v predelavi W. Boguslawskega. Stalinove nagrade za leto 1947 so bile razdeljene aprila t. 1. Za dramatiko so bile razdeljene štiri nagrade. Prvi nagradi sta bili dodeljeni Borisu M. Romaševu za dramo »Velika sila«, ki jemlje snov iz življenja sovjetskih učenjakov ter slika njihovo prizadevanje za izgradnjo socializma, ter estonskemu dramatiku Avgustu M. Jakob-sonu za njegovo dramo »Borba brez linije fronta«, ki prikazuje v okviru zgodbe iz časa buržoazne Estonske vso zlaganost misli o nacionalnem edinstvu v razredni družbi. Jakobson je dobil Stalinovo nagrado že drugič. Lani mu je bila dodeljena za njegovo dramo »Življenje v citadeli«, ki slika življenje estonske inteligence med Domovinsko vojno. Pravkar je bil dovršen prvi estonski film, ki je izdelan po tej njegovi drami, Drugi nagradi sta prejela Nikolaj E. Virta za dramo »Naš vsakdanji kruh«, v kateri obdeluje življenje v kolhozu, ter Anatol V. Sofronov za dramo »V nekem mestu«, v kateri je prikazano delo partije za izgradnjo socializma. Ob 125 letnici rojstva A. N, Ostrovskega, ki so jo proslavljala vsa gledališča Sovjetske zveze z uprizoritvami njegovih del, je izdala založba »Iskusstvo« knjigo A. Goldmana »Ostrovski — gledališki delavec«. Knjiga obdeluje delo Ostrovskega kot predsednika Društva dramskih pisateljev, ki je vplival'na programe moskovskih gledališč ter prinaša malo z-iaiie in doslej neobjavljene dokumente iz korespondence Ostrovskega in drug dokumentarni material. Zbornik o socialističnem realizmu. V založbi »Sovjetski pisatelj je izšel zbornik člankov pod naslovom »Problemi socialističnega realizma«, ki obsega osem obsežnih razprav. Uvodno študijo »O nalogah literarne teorije in kritike« je napisal pisatelj A. Fadejev, slede razprave T. Moti lova (»Svetovni pomen sovjetske literature«). B. Jakovljeva (»Rast komunizma v sovjetski literaturi«), V. Kirpo-tina (»Patos socialistične vzgoje«) in drugih. Knjiga podaja rezultate podrobnega študija problemov socialističnega realizma. Ustanovni kongres Mednarodnega gledališkega instituta v Pragi. V dneh od 28. junija do 2. julija t. 1. bo v Pragi prvi kongres Mednarodnega gledališkega instituta. Iniciator tega instituta je sekcija za umetnost in literaturo pri UNESCO, organizaciji Združenih narodov za vzgojo, znanost in prosveto. Naloga gledališkega instituta bo podpirati mednarodni stik gledališč ter delo za boljše medsebojno spoznavanje gledališkega življenja posameznih narodov. Predsednik pripravljalnega odbora je angleški pisatelj J. B. Pri-estley. V pripravljalnem odboru so zastopniki Kitajske, Francije, Poljske, Švedske, Združenih držav .Amerike in ČSR. Kongres je velikega pomena posebno zato, ker so povabljene nanj in so vabilo sprejele tudi nekatere države, ki niso članice UNESCA. Kongresa se udeleži tudi Sovjetska zveza, Bolgarija, Romunija in Madžarska. Pričakujejo skupno 80 do 100 delegatov. »Vesnicke divadlo« (Vaško gledališče) je posebno potujoče gledališče, ki deluje že tri sezone v Čehoslo vaški. Gledališče vodi Fran-tišek Smažik. Gledališče, ki ima samo profesionalne igralce, je bilo ustanovljeno v okviru Enotne zveze čeških poljedelcev ter je namenjeno kmečkemu prebivalstvu. Gledališče je vse leto na turneji. Sedaj ima tri delovne skupine, od katerih ima vsaka svoj posebni avtobus, s katerim potuje. Vsak avtobus je predeljen tako, da je v njem 16 sedežev in ločeno v zadnjem delu ter na strehi prostor za kompletni dekoraciji dveh celovečernih iger ter lutkovni oder. V vsakem kraju ostane gledališče dva dni ter igra dve večerni predstavi za odrasle ter. eno dopoldansko lutkovno za otroke, tako da dajo tri delovne skupine mesečno 108 predstav v 36 krajih. Na letošnjem Shakespearovem festivalu v Stratfordu na Avonu se je pokazalo, da formalistično igračkanje s Shakespearom kljub tolikim neuspehom še ni prenehalo. »Hamleta«, ki so ga pred leti igrali v fraku, so to pot prestavili v viktorijansko dobo, tako da je predstava po kostumih in sceni bolj spominjala na Dickensa kakor na Shakespeara. »Theatre Workshop« je poleg gledališča »Unity« edino progresivno gledališče v Angliji. Ustanovljeno je bilo 1. 1945 ter je namenjeno najširšim množicam in igra predvsem v delavskih okrajih. Gledališče vodi režiserka Joan Littlewoodova. Septembra in oktobra bo gledališče gostovalo na kontinentu. Na repertoarju ima dve originalni deli Ewan Mac Colla, protieksistencialistično igro »The Other Animals« (»Druge zveri«) in »Uranium 235«, igro o atomski energiji s tendenco, da bodi atomska energija uporabljena v korist človeštva in ne v uničevanje. Velik uspeh je imela tudi igra »Johnnie Noble«. ki je sestavljena v obliki revije na osnovi starih angleških balad, pri katerih je izluščena njihova socialna tendenca, in igra »Ljubezen dona Perlimplina do Belize«, ki jo je napisal od frankistov umorjeni pesnik Federico Garcia Lorca.