Stev. 21. in 22. V Ljubljani di|	^embra 1871. Leto II.
Izhaja	gjgnM VH B H H M H H ■■ P° poŠti pa
vsaki mesec na H H BI B Hm H pj HH H	4 gld. 20 kr.
2polali in velja HW	fll U	H BB za vse dijake
v LJubljani H H I U BS RV	H BB in
za celo leto B B B B M B H V	B H B učitelje Hamo 4 gld., 2 gld. 20 kr.
slovenski.

List za pravosodje, upravo in državoslovje.
Budnim pravica.	Vigilanlibus jura.
Izdavatelj in urednik dr. J. R. Itazlag, odvčtnik.
Slovensko bileževanje.
Danas je zadobil biležniški red veljavnost. Važna je ta postava, pa tudi dobrotljiva bode, ako se bode točno izpeljevala. Kdo ne bo pritrdil, da je izvršil n ost bilež-niških pisem naj blagonosuiši korak na polju umnega posta-vodajstva? — Odpadejo male tožbe, razprave pri sodniji, sodba in vsi tožbinski in sodnijski stroški, ker je biležniško pismo tako močno, kakor sodba najvišjega sodišča na Dunaji.
Naš ^Pravnik" lehko prinese drugokrat obširniše pretresovanje te nove postave; zdaj bi le rad odgovoril na vprašanje: Ali bodo biležniki na Slovenskem iz-delavali biležniška pisma v istem jeziku, kakor dosihmal, ali jih pa bodo spisovali v naščini?
Dosilimal so jih, kolikor vem, tako-le izdelovali. Prideta prodajalec in kupec v biležniško pisarnico delat kupne pogodbe. Biležnik pregleda zemljiščne knjige, pa koj napiše pogodbo, se ve da v nemškem jeziku. Ker pa stranke hočejo vedeti, kaj bodo podpisale, terjajo, naj se jim pismo prebere. Ker pa kmetje nemški ne razumijo, ga jim biležnik koj slovensko prebere. Mislili bi toraj, da so naši biležniki izvrstni jezikoslovci, ker jim je treba samo od daleč
Pravnik »lov, 1. II.	21
pogledati nemško pismo, pa so koj v stanu ga na slovenščino predjati.
Gre pa govorica, da je nek gospod biležnik tako v okrajšanem slogu kupno nemško pismo slovenski prcčital strankam:
„Ti prodaš tvojo gorco v kolosi temu le za 2000 gl. — Zdaj si ti na psici, potle pa prideš ti na njega (kaže na kupca), za to pa daš pevilengo, ka se tabolira tisti kafšiling-rest 1000 gl.; tak, zdaj pa podpiši". — Tega pa ne, gospod notar; jaz še hvala Bogu nisem niti na psici niti na psu, pravi prodajalec, to besedo morate preklicati. — No, no, ga potolaži biljcžnik, samo v gruntpuhi je pezic na vas napisan. —
Slovenščina je našim biležnikom bila dosihmal prčlog (Triscbfeld), kterega se niso lotili obdelovati; odsilimal pa bodo le morali preduhtavati prelog (Uebersetzung) biležniš-kega redu, ker bodo morali tudi slovensko pisati, ne le nemščino mleti.
Po postavi od 25. julija 1871, št. 76 se morajo ženitvene,*) in nektere druge pogodbe biležniški zapisati, drugače ne veljajo.
Po §. G3 ni treba prizvati posebnega tolmača tedaj, kadar biležnik ter z njim oba svedoka jezik stranke r a z u m i t a in ako višje deželno sodišče potrdi, da biležnik slovenski zna.
Vprašanje toraj navstane, ali sme biležnik nezna-joč slovenskega jezika, najeti tolmača, da ga z njegovo pomočjo spiše bodisi že nemški ali slovenski?
To ne gre. Slovenci ne potrebujejo nobenega tolmača, da bi jim slovenščino razlagal. Ako bi ga pa biležnik potreboval, to jim ni mar; njegova dolžnost je, da slovenski razumi, ako hoče med Slovenci uradovati. Nova postava to
*) Slov. postava ima: ženitevske, kar ni slovensko; primeri, cirkev: cirkveni; molitev: molitveni, toraj tudi ženitev: ženitveni.
Pin.
tudi izrekoma terja, zaukazujoč: treba je da prošnjik (toraj tudi biležnik) zna deželne jezike, potrebne mestu, v katero je narečen §. 6, lit. e.
Tolmača prizvati ne sme, ako misli slovensko biležniŠko pismo izdclavati; slovenski jezik je namreč deželen jezik. Biležnik mora deželne jezike tudi pismeno znati; le kadar se stvar v tujem jeziku suče p. madžarskem, mora biležnik prizvati tolmača, ako ga višje sodišče samega ni postavilo za tolmača tega jezika. §..63 b. r.'(
Lahko bi mi kdo vgovarjal, da se iz postave da sklepati , da biležnik s slovenskimi strankami sme tudi nemške zapise spisavati, ter jim potem nemško pismo slovenski prebere, kakor dosilimal; ti vgovorniki bi se morebiti naslanjali na §. 62 b. r., ki pravi, da se navadoma biležniški zapis n e sme zdelavati v jeziku, kteri v deželi ni navaden. Toraj argumentum a contrario: da se sme v vsakem deželnem jeziku izdelavati, ako le biležnik oba jezika razumi, torej da bi morale slovenske stranke ravno tako zadovoljne biti z nemškim pismom, kakor nemške s slovenskim. — Celo §. 12 bi jim služil, ki pravi: to pravico*) višje deželno sodišče biležniku zopet lehko vzeme, ako pri zdelavanji bile-žniških pisem on stori take napake, da svedočijo o njegovem nedovoljnem znanji teli jezikov; —
Postavimo toraj, da nekteri biležniki na Slovenskem nim a j o potrdila od višje sodnije, da lehko slovenski uradujejo, ali pa da so to pravico pozneje zgubili; ali sledi iz tega, da se morejo vsemu bileževanju na Slovenskem odpovedati (§. 6, e) ali pa da smejo s Slovenci, nemščine neukimi, zdelavati nemške spise? — Ker postava ne pove, kaj se ima zgoditi, ako biležnik drugega v deželi navadnega jezika ne razumi, bi taki biležniki koj sklepali, da toraj smejo le v enem, to je nemškem jeziku uradovati. — Postava je toraj
*)ne pa: oblast, kakor slovonska postava pravi; sploh je ta postava v našem jeziku preokorna, tam pa tam nedosledna ter stvarno nepopolna, kar se že več časa pri državnem zakoniku zapazujc. Pis.
21*
gledč te točke nepopolna in podpira misel, da se bode od-sihmal lebko uradovalo ravno tako kakor dosihmal, ker le pravico daje izprositi si pri višji sodniji potrdilo znanosti obojih jezikov, pa za dolžnost tega ne terja od dosedajnih bi-ležnikov, temuč le od prihodnih prosilcev kakega bile-žniškega mesta.
Vendar se tako modrovanje naših biležnikov ne bode pohvalilo in strankam je dano terjati, da jim biležniki izdelavajo brez tolmača v naščini slovenska pisma, drugače pa se naj odpovejo bileževanju na slovenski zemlji. To zahteva duh nove biležniške postave, to je pa tudi pravično in naravno.
V Ormožu dno 1. novembra 1871.
Or. Ivan €iei'iak.
0 popravi in prenaredbi javnih knjig.
(Sostavil Valentin Prežorn.)
(Dalje in konec.)
Z obzirom na važnost zemljiščnega upa je oboje silno potrebno, večina prebivalcev vseh dežel željno pričakuje v tem smislu prenarejenih in popravljenih javnih knjig, da njihova posestva zopet zadobe odvzeti up in državljansko-pravno veljavo.
Najtežavniše pri tem delu bi utegnilo biti pozvedovanjc posameznih razdelkov le s splošnjim imenom. vpisanih posestev po njihovih navadnih imenili in s parcelnimi številkami, kajti večina javnih bukev obsega posestva le po njihovem splošnem imenu, n. pr. grajščina, cela kmetija i. t. d., prigodi se pa vendar, da se tudi takošna splošna imena ne nahajajo. Iz kterih razdelkov takošna posestva obstoje, in — ako je od glavnega posestva več kosov odpisanih, če kaki in kteri kos pri glavnem posestvu še ostane, to se iz takošnih knjig nikakor ne razvidi, potreba je tedaj, posamezne razdelke po-zvedeti. Ker se iz takošnih knjig lastnina popolnoma ne razvidi, so toraj skoro ob vso vero.
Najvišji postavodavec je po nasvetu zastopnikov avstrijskih kraljestev in dežel hotel v okom priti tem napakam in oviram, ter dovolil v popravo in prenaredbo javnih knjig v zgorej omenjenem smislu. Navstal je tedaj čas, da se enkrat prične tako zaželjena poprava in prenaredba javnih knjig. Pred vsem naj bi se posamezni razdelki posestev pozvedeli, po tem pozvedovanji naj bi se popolni izpiski iz knjig napravili, na stran, ki razkazuje stan premoženja, naj bi se posestvo po njegovem splošnjem imenu z vsemi zdajnimi spremembami vpisalo, pozvedeni razdelki pa s svojimi navadnimi imeni in parcelnimi številkami in mero pripisali; na stran, ki je odločena spremembam o imenu lastnika, naj bi se preneslo ime zadnjevpisanega lastnika, in na stran, ki je bremenom odkazana, naj bi se prenesla le neizknjižena bremena v tej vrsti, kakor so vpisana.
Trud in stroški takošne poprave in prenaredbo javnih knjig bi, ako se človek dela prijeti zna, ne bili tako veliki, kakor bi si morda marsikteri mislil; na vsaki način bode pa oboje izvrstno poplačano ne le s pomnoženo blagovitostjo državljanov, temuč tudi s tem, da se bodo javne bukve ložej oskrbovale; — pa tudi zemljiščno-knjižne oblastnije bi znale obvarovati marsiktere odgovornosti.
Prašanje je, kako bi se bilo lotiti tega dela, in kako bi se z malo stroški dovršilo. Zgorej omenjena postava o tem ne določuje in vtegnilo bi se misliti, da misli pravilo o tem prepustiti ali deželnemu postavodajstvu, ali pa pozneje s posebnimi ukazi določevati.
Namen pisatelja ni segati oblastnijam v njihove določbe, temuč le povedati svoje mnenje, ki se naslanja na večletno skušnjo, in ki je pri prenaredbi javnih knjig naletel na ovire, ki jih hoče naznaniti.
Ko bi bilo po pisateljevi misli, kteri pa ne pripisuje neovržljive veljave, bi se posamezni razdelki posestev ne po-zvedovali na lici mesta, kajti to se mu ne zdi neogibno potrebno in bi bilo s prevelikimi stroški za deželo združeno;
nastopila naj bi se cenejša pot, po kterej bi se zamoglo ravno to in veliko hitrejše doseči, in lastnikom zemljišč in udom komisije trud in stroške prihraniti. Dotični zemljiščno-knjižni uradnik naj bi tedaj za celo občino odločil kraj, dan in uro pozvedovanja, in naznanil naj bi ga občinskemu predstojniku s pristavkom, da naj on sč vsemi gospodarji občine komisijo pričakuje. Uradnik naj bi si pred svojim odhodom iz zemljiščnih knjig izpisal posestva vseh lastnikov dotične občine, naj si od davkarije izprosi krajepisne mape in glavno knjigo zadevajočo stan premoženja po posameznih razdelkih dotičnih posestnikov, in s temi pripomočki previden naj odrine v kraj uradovanja. Pri svojim prihodu v občino naj komisijo sostavi, ktera naj bi obstajala iz občinskega župana, dveh zaupnikov in takošnih dveh pametnikov, od kterih je pričakovati, da so jima znani razdelki vseh zemljišč in njihove meje. Zapisnik sostavljen s pripomočjo krajepisne mape in davkarske glavne knjige naj bi obsegal posamezne razdelke posestva vsakega lastnika po njihovih navadnih imenih in s parcelnimi številkami in mero, pa tudi opombe in izrečenja komisijskih udov in vdeležencev. Kadar bi se razdelki posestva enega lastnika pozvedeli in popisali, naj bi se zapisnik sklenil in po udih komisije in vdeležencih podpisal. Pozvedovanje in zapisovanje naj se po tej šegi tako dolgo nadaljuje, dokler niso zaslišani vsi v občini bivajoči lastniki zemljišč. Na podlagi tega zapisnika naj bi se potem ob času pozvedeni razdelki vpisali v izpiske iz zemljiščnih knjig. Pozvedovanje in popisovanje naj bi se vršilo od občine do občine, oziroma od grajščine do grajščine po tem načinu tako dolgo, dokler se ne pozvejo in popišejo razdelki posestev lastnikov celega okraja.
Pri tem pozvedovanji bi komisija vtegnila zadeti na mar-siktere ovire in zadržke, uradnika naj to ne preplaši in vedno naj si stavi pred oči, da on javnih bukev ne napravlja, te-muč le napravljene prenareja, da nima pravice, kaj dopustiti, kar bi bilo starim knjigam nasproti in da sploh nima pravice razsojevati.
Zna se naključiti, da kteri mejač zahteva nekoliko zemljišča svojega soseda, ki se naslanja na njegovo lastnino na podlagi priposestovanja ali tudi na podlagi pravnoveljavne razsodbe. čeravno mu gre po postavi oziroma razsodbi pravica lasti na omenjeni kos, vendar mora to pravico po vpisu v javne bukve še le doseči; sme se še le vsled prošnje za odpis premcniti stan premoženja njegovega nasprotnika. Prepirna reč se toraj ne sme tudi z dovoljenjem nasprotnika ne pripisati k premoženju pridobilca, temuč vpisati po celem obsežku brez obzira na pridobilčeve pravice pri glavnem posestvu. Uradnik naj si v takih primerljejih zapomni, da le že napravljene knjige prenareja.
Vtegne se drugič primeriti, da sta na enem in istem posestvu vpisana dva ali pa tudi več lastnikov po enakih ali neenakih delili. Vpisani solastniki so skupno lastnino pozneje med se razdelili in razdelitev v katastru dognali, to javnim bukvam naznaniti pa opustili. Prašanje je, je li uradnik upravičen, vsakemu solastnikov posebno stran v knjigi odločiti, ali ne. Po pisateljevem mnenji bi se imeli vsi razdeljeni kosi na eno stran brez vsakoršne opombe vpisati, solastnikom pa naznaniti, da smejo po navadnej poti prositi odpisa razdeljenih in jim pripadenih kosov.
V davkarskej glavnej knjigi oziroma pri stanu premoženja enega ali drugega gospodarja bi se znala nahajati zemljišča, ki so temu premoženju pozneje pripisana, dotični gospodar jih je pridobil in jih še ne odpisati pustil. Takošna zemljišča, ako niso v javnih bukvah odpisana, se imajo pri glavnem posestvu, od kterega so prenešena, vpisati. Sploh si ima uradnik, kakor je že omenjeno, pred oči staviti, da napravljene knjige le prenareja.
Tudi bi se znalo prigoditi, da bi na strani, ki izkazuje stan premoženja, posestvo tudi po splošnjem imenu ne vteg-nilo biti zaznamovano. V takem slučaji ne ostaja druga, kot imena zemljišča iskati po pisemskih bukvah, in ako to ni mogoče, in če lastnik in pametnika o tem ne morejo pojas-
niti, naj se uradnik z zaznamovanjem prejšnje zemljiščne oblast-nije in rekt. številke obrne na državno računarstvo s prošnjo, da mu pošlje izpisek iz popravljenega urbarja.
Nahajajo se pa tudi posestva, ki niso na nikogar prepisana. Da se posestnik pozve, treba se je obrniti na državno računarstvo s prošnjo, da naj pošlje izpisek iz popravljenega urbarja. Naznaniti mu je pa treba prejšnjo zemljiščno gosposko in rekt. številko. Naznanjeni posestnik naj se v javne bukve vpiše vendar le z opazko ^dejanski posestnik".
Po tem načinu sostavljeni popolni izpiski iz zemljiščnih knjig, pri kterih je gledati na to, da se za premembe v posesti , kakor tudi za nove vpise na strani, odločeni za bremena, nekaj strani praznih pusti, služijo po tem namesti po-glavnih knjig in se imajo s povrstnimi številkami zaznamovati, po predpisanej navadi shraniti, dosedajno vpisovanje pa skleniti.
Pri zemljiščno-knjižnih sodnijah, pri kterih se prenare-jene bukve ali izpiski že nahajajo, naj se vpišejo razdelki zemljišč na strani, ki razkazuje stan premoženja.
Dosedajne javne knjige, kakor tudi zapisniki sostavljeni o pozvedovanji zemljiščnih razdelkov, ktere sme vsakteri pregledati, naj se za to, kakor tudi zastran lastnega opravičenja zemljiščno-knjižnih sodnij, v zaprtih omarah hranijo.
Neogibno potrebno je, da se o vseh izpiskih iz zemljiščnih knjig, ki bi služili namesto glavnih knjig sostavita dva iskavnika; eden po abecednem redu zemljiščno-knjižnih lastnikov in drugi, ki kaže, v kterem izpisku je ena ali druga parcela vpisana.
Po tem dovršenem delu se še le pride ravnati po postavi dnč 25. julija 1871.
„Pravnik" je sprožil pretresovanje o tej za gospodarstvo prevažni zadevi in strokovnjald so naprošeni, svoje tehtne misli naznanjati, da se že enkrat prične toliko zaželjena poprava zemljiščnih knjig.
x/o zavodih za uboge.
Po občinski postavi od 17. februarja I860 §. 28. odstavek 9. imajo občine skrbeti za uboge in za občinske dobrodelne naprave. V naših deželah še obstoje farni zavodi za uboge, kteri se oskrbujejo po dosedajnih postavah in nektere občine se potegujejo za to, da bi se ti farni zavodi izročili v oskrbovanje občin. Da se v okom pride raznim zmotam glede na pravice občin, se mora omeniti, da je v nekterih deželah, kakor v gornji in spodnji Avstriji, v Sileziji in na Koroškem, se ta zadeva uredila po posebnih deželnih postavah in dokler tudi mi nimamo take deželne postave, se dotične razmere ne morejo premeniti; vendar bode za ubožni zavod koristno, ako farna predstojništva v dobrem sporazumljenji z občinskimi pospešujejo dobrodelne namene.
V preudarek torej prinesemo zadevno postavo, ki je na Koroškem že veljavo zadobila in ki se glasi tako le:
„Postava od dne 21. febr. 1 870, veljavna za vojvodino Koroško, s ktero se izdajo določbe za-stran odprave farnili zavodov za uboge, in izročitve njihovega premoženja v oskrbovanje občinskih zastopstev.
Po nasvetu deželnega zbora Mojega vojvodstva koroškega ukazujem, kakor sledi:
§. 1. Farni zavodi za uboge so odpravljeni. Njihovo premoženje se ima izročiti krajnim občinam v oskrbovanje.
§.2. Od izročitve so odločiti le tiste ustanove, kterih izročitev bi bila nasproti izrečno razodetej volji ustanovnika ali bistvu ustanove.
§. 3. Za oskrbovanje premoženja zavodov za uboge je pravilno (§. 5) pristojno zastopstvo one občine, v ktere okraju je farni zavod za uboge.
§. 4. Ako okraj farnega zavoda za uboge obsega več krajnih občin ali njihovih delov, se ima sedajno premoženje zavoda razdeliti med posamezne krajne občine po razmeri
števila duš, ki pride iz dosedajnega okraja na te posamezne krajne občine.
§. 5. Ako se celo premoženje ali kteri njegov del zarad tega razdeliti ne more, ker je vsled izrečno razodete volje ustanovnika iz razdelitve izločeno ali ker bi se razveza skupnosti le z zgubo zgodila, je za oskrbovanje pristojno zastopstvo tiste občine, kteri gre po razmeri števila duš (§. 4) največi delež na skupnem premoženji. Ta ima vendar dolžnost o takošnem skupnem premoženji zastopstvom drugih vdeleže-nih občin vsako leto polagati račun in jim znesek dohodkov po številu duš (§. 4) izmerjeni redno odrajtovati.
§. C. Občina ima premoženje zavoda za uboge v sa-movlastnem področji glede na posebne namembe oskrbovati, in posebej zapisovati.
§. 7. Občinska zastopstva so vendar upravičena, za oskrbovanje ubogih sostavljati posebne komisije, kterih ude izvoli občinsko zastopstvo izmed vseh, ki imajo v občini pravico voliti. Občinsko zastopstvo ima ustanoviti področje teh komisij. Po sostavi takošne komisije se pa občina ne more oprostiti ne svoje dolžnosti do preskrbovanja ubogih, ne zavez, ki izvirajo iz dolžnega oskrbovanja zavodovega premoženja.
§. 8. Milodari, ubogim zunaj cirkva prostovoljno namenjeni in postavni dohodki se morajo tudi odsihmal zavodu za uboge odrajtovati. Državno in deželno postavodajstvo u-stanovlja postavne dohodke.
§.9. K postavnim dohodkom spadajo sedaj:
«) globe razne vrste;
b)	bira za vboge zunaj cirkva in miloščina iz darilnic, zunaj cirkvd za uboge postavljenih;
c)	davščine od razstav in godeb;
d)	dražbini odstotki;
e)	tretjina za uboge iz zapuščin brez oporoke umrle svetne duhovščine;
f)	dohodki iz volil, ki jih je zapustnik brez natančne zaznambe namenil ubogim ali za blagor duše.
Ako se po besedah namembe takošnih dohodkov vdele-žujejo zavodi za uboge raznih občin, se ima, glede na razdelitev , ali ondi kjer razdelitev ni dopuščena, kar se tiče oskrbovanja, ravnati po določbah §§. 4 in 5.
§. 10. Vsa zunaj zavoda za uboge obstoječa oskrbništva ustanov in naprav za ubožne namene veže dolžnost, popis njihovih darov in ubogih, kterim so bili dani, na prošnjo vročiti predstojniku one občine, v kterej imajo obdarovani ubogi domovinsko pravico.
§. 11. Politična oblastnija ima izvrševati izročitev premoženja farnega zavoda za uboge.
Vsi v tem obziru ali zarad razdelitve — §§. 4 in 5 — izvirajoči prepiri se imajo razsojevati, kakor drugi prepiri po postavnih stopinjah oblastnij.
§. 12. Zastran načina oskrbovanja zavodnega premoženja, pritožbe zoper določbe občinskega predstojnika in zoper sklepe občinskega odbora, po tem zastran pravice do nadgledovanja veljajo dotične določbe občinskega reda koroškega.
§. 13. Ako zavode za uboge že sedaj občina oskrbuje, odpadejo tudi z obzirom na te vse dosedaj veljavne stesnjave in določbe, ki se s pričujočo postavo ne strinjajo, ako niso utrjene s posebnimi naredbami ustanovnika.
§. 14. Ta postava stopi v veljavnost dne njenega raz-glašenja. Zvršiti se to postavo naroča ministroma notrajuih zadev in bogočastja in nauka. Onadva imata pravico, potrebne izpeljavne ukaze izdati po primernej poti.
V Beču dne 21. februarja 1870".
Preklic daritve zavoljo prikrajšanja upnikov.
Zakonska družeta Jožef in Neža P. sta s pogodbo, sklenjeno dne 19. novembra 1808, svojo njivo map. št. 1110 v W. svoji maloletni hčeri Jožefi P. v last prepustila.
Abraham H. in Filipina D., ki sta zoper Jožefa P. že pred 19. novembrom 1868 pri c. k. okrajni sodniji Bistriški
tožbo na povračilo njemu dne 27. junija 1868 posojenega zneska od 100 gld. vložila in vsled razsodbe dne 2. grudna 1868, št. 4526 pravdo dobila, sta — misleča, da sta po pre-puščenji njive prikrajšana, opiraje se na §. 953 obč. drž. zak. zoper Jožefa P. in maloletno Jozefo P. tožbo vložila ter prosila razsodbe:
a.	Zgorej omenjena odstopna pogodba, kar zadeva pre-puščenje Jožef P.-ove solasti na dotično njivo, po postavi ni veljavna;
b.	maloletna prejemnica Jožefa P. je dolžna, to od očeta prepuščeno polovico njive postaviti na prejšno mesto, oziroma očeta zopet za solastnika knjižno prepisati, sicer bi bili tožniki upravičeni, na podlagi izdane razsodbe polovico omenjene njive na Jožefa P. zopet prepisati pustiti.
C. k. okrajna sodnija Bistriška je s razsodbo dne 28. grudna 1869, št. 5705 po tožbinem zahtevanji brezpogojno spoznala in mu le pristavila, da ima ta daritni preklic le samo veljavo, kar tiče tožnikovo terjavo zoper Jožefa P. zavoljo 100 gold., in utrjuje svojo razsodbo s tem, da se pri tej stvari nahajajo vse potrebne lastnosti §. 953 o. d. z., kajti
1.	zgorej omenjena odstopna pogodba se more po njenem zapopadku držati za daritno pogodbo,
2.	Jožef P. je bil o sklepu pogodbe 100 gold, tožnikoma dolžan , in
3.	tožnika kot Jožef P.-ova upnika sta po tej daritvi prikrajšana, kar sledi iz tega, ker je Jožef P. pri obravnavi dne 1. grudna 1868 odločeni pred c. k. okrajno sodnijo Bistriško sam obstal, da je čisto brez premoženja, iz česar sledi, da se je po daritvi odvezal edinega pripomočka, dolgove poravnati.
Ker pa vendar ta po §. 953 obč. drž. zak. dovoljeni preklic daritve ne sega na vse tožnikove terjave in tudi ne na vse upnike, to bi se pa po tožnikovem zahtevanji ne raz-videlo, mora se tedaj terjava, zarad ktere ta preklic daritve veljati ima, iz službene dolžnosti izreči.
C. k. moravsko-sileška nadsodnija je pa s razsodbo dne 27. aprila 1870, št. 2649 tožbino zahtevanje popolnoma odbila.
Razlogi:
Akoravno se iz daritne pogodbe dne 19. novembra 1868 razvidi, da je dotična njiva Jožefi P. le podarena (§. 938 o. d. z.), ker se obdarovanka za njeno prepuščenje ni nasproti zavezala k nikakoršnemu odrajtovilu iz svojega premoženja, in če se tudi ne more priznavati, da sta bila tožnika kot Jožef P.-ova upnika po tej daritvi prikrajšana, se vendar le v njuno zahtevanje ne more dovoliti, ker tožnika kot prikrajšana upnika nista upravičena, zahtevati izreka, da je omenjena odstopna pogodba brez veljave.
Kajti popolni preklic daritve se le zgodi, ako se je ob-darovanec proti svojemu dobrotniku kake velike nehvaležnosti zakrivil (§. 948 o. d. z.), v drugih primerljejih postavno dopuščenega preklica (§§. 947, 950, 951, 952 in 953) se pa smejo prejeta darila nazaj terjati le pod pogoji, v sklicanih postavah določenih.
Iz vseh teh postavnih določeb sledi, da razun edinega v §. 948 ob. drž. zak. se naliajajočega primerljeja, nikjer na preklic upravičenemu ni dana tudi pravica, spodbijati daritne pogodbe po njenem celem obsežku; po določbi §. 953 o. d. z. preklic daritve ne zadeva vseh tožnikovih terjav in tudi ne vseh upnikov, proti tretjim osobam obdrži daritna pogodba svojo veljavo, v tem slučaji smeta toraj tožnika le terjati, da, glede na njuno priznano terjavo v znesku 100 gld. brez obzira na daritno pogodbo, ne bota prikrajšana v iskanji svoje zastavne pravice, in upnika zamoreta obdarovanca le tožiti na priznanje zastavne pravice in izročitev tega, ob česar sta po tej daritvi prišla.
Ker sta tedaj tožnika pravico, v takošnem slučaji priznano, očividno prestopila in stavila nepostavuo zahtevanje, se mora njuna pritožba zavrniti.
C. k., najvišja sodnija je pa vsled tožnikovega priziva s premembo razsodeb nižjih sodnij razsodila:
Zgorej omenjena odstopna pogodba, kar zadeva prepu-ščenje Jožef P.-ove polovice njive map. št. 1110 v W. v last njegove maloletne hčere Jožefe P. proti tožnikoma nima veljave , in tožnika sta upravičena, s sodnijsko silo terjati plačilo od 100 gld. iz te Jožefi P. podarjene polovice njive.
Z zahtevanjem, da je maloletna Jožefa P. dolžna, to njej prepuščeno polovico njive svojemu očetu v 14 dneh tako gotovo zopet odstopiti, kakor bi bila tožnika sicer upravičena, na podlagi ob času izdane razsodbe polovico njive zopet na Jožefa P. knjižno prepisati, se pa tožnika zavrneta.
Razlogi:
Nižji sodniji ste enoglasno izrekli, da je odstopna pogodba dne 19. novembra 18G8, sklenjena in dogovorjena med zakonskima Jožefom in Nežo P. in njuno maloletno hčerjo Jozefo P. o prepuščenji omenjene njive poslednji le daritev in da sta bila tožnika z njo toliko poškodovana, ker sta bila zadržana, njuno zoper Jožefa P. stavljeno, s razsodbo dne 2. grudna 1868, št. 4526 priznano posojilo v zuesku 100 gl. s sodnijsko silo terjati iz Jožef P.-ove polovice njive, in tož-bino zahtevanje je nadsodnija le zarad tega odbila, ker po daritvi prikrajšani upnik nima pravice, daritve na svojo škodo storjene brezpogojno preklicati, temuč le pravico terjati, da ga glede na njegovo terjavo pri izterjanji zastavne pravice do darovane reči nihče ne zavira.
Kakor hitro se pa priznava, da upnika postavam nasprotna daritev ne zavira, iz podarjene reči zarad njegove terjave plačilo dobiti, ni več vzroka, odbiti celo v tej pravdi stavljeno, §. 953 obč. drž. zak. prilično tožno zahtevanje, temuč le njegove presegajoče postavne nasledke omejiti, in če tedaj tudi tožbino zahtevanje upravičeno ni, da je obdarovanka dolžna, prepuščeno lastninsko pravico svojemu očetu Jožefu P. zopet odstopiti in na njega knjižno vpisati in da bi bila pri opuščenji tega tožnika upravičena, na podlagi ob času izdane razsodbe to polovico na Jožefa P. vpisati, zadostuje, da se upniku da pravica, iz podarjene reči plačilo iskati.
Tožnika sicer nista vvrstila tega postavnega nasledka v tožbino zahtevanje, to pak izvira iz tožbinega namena in iz pravice, upniku v §. 958 obč. drž. zak. priznane, daritev nazaj terjati le iz tega konca, da do plačila prideta; ta postavni nasledek bi omejil tožbino zahtevanje in se je tedaj moral razsodbi vvrstiti, da je mogoče, daritev ali njeno vrednost v veljavi obdržati, ako ista presega terjavo prikrajšanega upnika.
(Najvišja razsodba od 29. marca 1871, št. 9657 od leta 1870.)	_
/
Samo duhovne oblastnije so pristojne za prestavljenje
dušnih oskrbnij.
Z najvišim sklepom dne 3. maja 1868 se je na prošnjo K.-ske občine za prestavo dušne oskrbnije iz St. v K. dovolilo', da se z najvišim sklepom dne 21. maja 1866 dovoljeno zidanje farne cirkve v St. opusti in da dozdajna farna zaveza med občinama St. in K. le še tako dolgo v veljavi ostane, dokler ne bode knezonadškofijsko redništvo v Beču pritrdilo prestavljenju dušne oskrbnije iz St. v K. in da bi se potem, ako bi se to dovolilo, tudi zastran zidanja cirkve v K. preskrbelo, česar bo treba. Občina K., nanašajo se na ta najvišji sklep, prosi meseca novembra 1869 okrajno glavarstvo v M., da naj zarad zidanja cirkve prične potrebno službeno delo. Ono opomni, da knezonadškofijsko redništvo v prestavo gotovo le zavoljo tega še ni dovolilo, ker misli čakati s prestavo do izstopa sedanjega duhovnika v St., da pa to potrebne priprave, namreč pogajanja zastran zidanja toliko manj more zadrževati, ker je dotični duhovnik že 80 let star, tedaj se sme njegov izstop kmalo pričakovati.
Knezonadškofijsko redništvo na to prošnjo zaslišano odgovori, da bi iz različnih vzrokov — ktere tudi naznani — ne zdaj, ne v prihodnje dovoliti ne moglo v prestavo dušne oskrbnije v K.
Na to je okrajno glavarstvo v M. kakor tudi — na pritožbo — spodnje avst. namestništvo prošnjo K.-ske občine
odbilo. V ministerialni pritožbi je občina dokazovala, da, če se že cirkev v K. zidati ne sme, se vendar tudi ne sme dopustiti namenjeno zidanje cirkve v St., kajti zidanje cirkve v St. bi občini, ako bi se pozneje vendar le prestava dovoliti vtegnila, le nepotrebna bremena naložila.
Vsled te pritožbe je ministerstvo za bogočastje odločilo: „Ker je po obstoječih postavnih ukazih ustanova, razdelitev in združenje fara, in ravno tako tudi prestava dušne oskrbnije iz enega kraja v drugega, kot čisto cirkvena reč, podvržena samovladstvu duhovske oblasti, ker se dalje iz priloženih spisov razvidi, da knezonadškofijsko redništvo v Beču od K.-ske občine zahtevane prestave dušne oskrbnije iz St. v K. dovoliti ni nagnjeno; ker se naposled tudi ne zdi dopustljiva po-prejšna vpeljava pogajanja zastran zidanja na primerljej morda poznejšega nadškofijskega dovoljenja natvezena, ker takošno pogajanje le po tem zamore doseči svoje postavne namene, namreč potrdbo osob in sklade farmanov, ako se pogajanje kratko pred zidanjem samim vrši — ministerstvo ne more dovoliti te prošnje. Pri tem pa ostanejo popolnoma neomejene iste pravice, ktere pritožilna občina iz najvišjega sklepa dnč 3. maja 1808 izpeljati misli. Kajti po besedah najvišjega sklepa je bilo dovoljeno vstavljenje zidanja v St. in zidanje cii'kve v K. le pod tem pogojem, da nadškofijstvo v omenjeno prestavo dušne oskrbnije dovoli. Vrh tega se K.-ski občini ne brani, pri dotični obravnavi staviti one vgovore, ktere misli iz omenjenega najvišjega sklepa zoper svoje druge žup-ljane pri kakem razširjenji ali popravljanji cirkve v St. iz-peljevati".
(Razsodba c. k. ministerstva za ukin bogočastje od 21. junija 1870, št. 5525.)
■p
Izbris terjatve v javnih knjigah na podlagi nepristne pobotnice koristi med tem vknjiženim upnikom.
Štirska hranilnica je Julijani St. 800 gld. denarja na prvo mesto njenega posestva izposoditi obljubila. Na v zastavo ponudenih posestvah, z urb. št. 15 in 343 zaznamovanih je bila na prvi stopinji za Julijano E. vknjižena zastavna pravica zastran glavnice od 257 gld. 395/7 kr. in hranilnici zastran posojila predloženi izpisek iz zemljiščnih knjig je dokazal, da je ta zastavna pravica izknjižena. Dne 23. novembra 1870 je c. k. okrajna sodnija okolice Graške hranilnici z odlokom dne 1. novembra 1870, št. 14484 naznanila, daje bila na podlagi razsodbe dne 27. avgusta 1870, št. 11189, izdane v zadevi Julijane E. zoper Julijano St. po izvršbinej poti izknjižena izknjižba zastavne pravice zarad vpisane glavnice 257 gld. 396/7 kr. Vsled tega odloka se je ta knjižna terjava v prejšni stan postavila, toraj s predstvom pred posojilom omenjene hranilnice. Zoper to odločbo se je hranilnica pritožila na c. k. nadsodnijo in v pritožbi dokazovala, da je ta določba zoper načelo splošnjega zaupanja do zemljiščnih knjig, da Julijana E., če ravno jej je bil dotični odlok vročen — ni podala pritožbe zoper dovoljeno izknjižbo, temuč po pravnej poti samo zoper Julijano St. dokazala, da je izknjižbena pobotnica ponarejena; da dotična v omenjenej pravdi izdana razsodba in njena izvršba predstveno pravico hranilnice prenareja, toraj v svoji veljavi sega črez meje v §.12 obč. drž. zak. zapopadene.
C. k. nadsodnija v Gradci je z dekretom dne 29. grudna 1870, št. 15527 pritožbo zavrgla, kajti zemljiščno-knjižnemu sodniku je merodajna samo zemljiščna knjiga in vknjiževalna pogodba pa izvršbiuemu sodniku samo pravnoveljavni izrek; ne prvi ne drugi se pri razsojevanji ne sme vtikati v pravice tretjih osob, ktere se ne strinjajo s službenim opravilom; pri izvršbi razsodbe pa na izknjižbo se ni moglo ozirati na knjižno terjavo hranilnice, ker takošni obzir se v razsodbi ni
Pravnik »lov. 1. II.	22
nahajal, ker hi ta bil za knjižnega in izvrševalnega sodnika predsodba, ki mu ne gre glede na prašanje predstva, ktero se ima po rednem sodniku po tožbi razsoditi.
C. k. najvišja sodnija se je na razloge hranilnice pri daljši pritožbi ozirala, ter jim priterjaje razsodila:
Razsodba dnč 27. avgusta 1870, št. 11189 se ima v dosego izknjižbe izknjižene Julijana E.-ve terjave v znesku 275 gld. 395/7 kr. vpisati, pa ne s povračanjem na prvotno knjižno terjavo, temuč po dnevu in številki izvršbine prošnje toraj ne v škodo že poprej zadobljeni zastavni pravici štirske hranilnice, ker je bila zastavna pravica Julijane E. pri posestvih urb. št. 15 in 343 pravnoveljavno izknjižena; ker zavarovanka zoper dovoljeno izknjižbo ni pritožbe, temuč tožbo na izknjižbo izknjižbe podala; ker je bila tačas, ko je štirska hranilnica zastavno pravo zarad 800 gld. zadobila, terjava Julijane E. že izknjižena; ker Julijana E. z razsodbo zoper njo izdano ni zadobila nikakega predstva pred vmes zadoblje-nimi, zastavnimi pravicami zastran onih upnikov, zoper ktere tožba ni bila podana; toraj razsodba ni mogla imeti veljave; ker se je pri izvršbenem vpisu razsodbe dne 27. avgusta 1870, št. 11189 iz zemljiščnih knjig na tanko razvidelo, da Julijana E. na teh posestvih ni imela več zastavne pravice, da je pa za hranilnico na prvem mestu vpisana terjava v znesku 800 gld.; ker vsled vpisa te Tazsodbe se ne oživč zopet vgasnjene zastavne pravice, temuč se le zamorejo zadobiti, nikakor pa ne predstva pred vmes zavarovanimi upniki doseči, ker je na vsaki način hranilnica predstvo imela, in Julijana E. mora, ako trdi zastavno pravico, svoje pravice do predstva utrditi s redno tožbo.
(Razsodba od 21. februarja 1870, št. 18G5.)
Opomba. Ta razsodba najvišjega sodišča je vsega uva-ževanja vredna, da vknjiženi upniki ne pridejo v škodo po ponarejenih pobotnicah, ako se med tem drugi dolgovi vknjižijo.
Zapisi trgovinske knjige gledd na pravne razmere trgovinske družbe do stavitelja tvornice nimajo dokazne modi.
(Člena 28 in 34 trg. zakonika.)
C. k. okrajna sodnija Prostejevska je na prošnjo ondcš-njega kmetijskega sladarijskega delniškega družtva na podlagi priloženega uradno potrjenega izpiska iz trgovinskih knjig dovolila predznambo zastavne pravice za terjavo, vpisano v trgovinski knjigi tega družtva v znesku 354G gold. 4 kr., ki zapopada povračilo denarja, nasprotniku Jožefu M. kot stavi-telju sladarijske tvornice na roke danega, — na terjavo Jožefa M. v znesku 5703 gold. 99 kr., predznamovano na nekem posestvu v Prostejevu.
C. k. moravsko-sileška nadsodnija in c. k. najvišja sodnija, do kterih je ta reč prišla, ste pa to prošnjo za predznambo odbile, poslednja zbog tega, ker je, ne glede na to, da postavno vodstvo trgovinske knjige cel6 potrjeno ni, trgovinska knjiga po določbi čl. 28. trgovinske postave namenjena le za vpis in razkaz trgovinskih opravil in dokazuje le pri prepirih v kupčevalskih zadevah po določbi čl. 34 omenjene postave, k kupčevalskim opravilom sladarijske tvornice pa ne spada ne stavba tvornice ali drugih poslopij, ne denar stavi-telju na roke dani, tedaj v tej pravnej razmeri trgovinska knjiga, kot upnikov lastni zapis, dokazovati ne more, in ker je zemljiščno-knjižni sodnik cel6 upravičen in vezan, pretre-sovati, ali ima pismo, na kterega podlagi se ima kaka pravica knjižno vpisati, postavne oblike.
(Razsodba najvišje sodnije od 29. marca 1871, št. 3G04.)
Tožba zakupnika o motenji posesti. Resnično ali vsaj mogoče poškodovanje se zahteva za motenje posesti.
V pravdi A. zoper B. zastran motenja v posesti se je dokazal dogodek, na kterega se opira tožba, da je B. črez polje, ktero je tožnik od Č.-ske občine v najem vzel, vozil na svoje zemljišče, in po tem, ko je ondi svojo repo naložil,
22*
črez ravno to polje po isti poti nazaj. Po drugi strani se kaže iz ogleda in iz izpovedeb svedokov, da je bil navadni kolovoz tako slab, da po njem ni bilo mogoče voziti in da so pred tožencem že drugi vozili črez tožnikovo polje na svoja zemljišča.
C. k. nadsodnija je bila mnenja, da navedene okoljščine ne opravičujejo B.-ove samovlastne vožnje in v tem nahaja-jočega nepostavnega seganja v A.-ove pravice, in j6 zategadelj razsodila po tožbinem zahtevanji.
C. k. najvišja sodnija je razsodbo prve stopinje, s ktero je to tožbino zahtevanje odbila, potrdila. Razlogi: Iz vožnje črez tožnikovo polje se ne razvidi nikako motenje posesti, ker k temu je treba nepostavnega seganja v tuje pravice, in gotove ali vsaj mogoče poškodbe, takošna se pa tu ne nahaja. B. se je le zarad tega, ker je bil navadni kolovoz 7. novembra 1870 nevozen, takrat polja od A. v najem vzetega po-služil, da je bil črez to na svojem polji izpuljeno repo domu izpeljal. Ko je bila tedaj tudi tožnikova repa po njegovem lastnem izrečenji na njivi v najem vzetej izpuljena in v kupe djana, ko je vrh tega čas najema po lanski žetvi že pretekel, se mu pač po B.-ovej vožnji ne more storiti ne najmanjša škoda več, in on ima toliko manj kaki vzrok, v tem iskati motenje svoje posesti, ker je B. le primoran — zavoljo slabega kolovoza — to storil.
(Razsodba od 21. februarja 1871, št. 1858.)
Prepozni prihod zasebnega tožnika k konečni obravnavi ni odstop od tožbe, dokler sodnik ni izrekel nasvetova-nega vstavnega sklepa.
C. k. okrajna sodnija v Konjicah je na zatožbo Ignacija Š. zoper Jožefa Z. zavoljo prestopka proti varnosti poštenja za konečno obravnavo odločila dan 7. marca 1871 ob 9. uri dopoldne.
Zasebni tožnik Ignacij Š. pride pred sodnijo vendar še
;
le ob eni četrti na deset, med tem je pa že zatoženčev zastopnik storil predlog, naj bi se tožba vstavila.
Omenjena sodnija je vsled tega preiskavo v smislu §§. 232, 416, in 197 št. 4 reda kaz. pravde vstavila.
C. k. nadsodnija v Gradci je pa z razsodbo dne 28. marca 1871, št. 4019 sklep prvega sodnika zavrgla, in okrajni sodniji zaukazala, da naj za konečno obravnavo vnovič dan odloči, in c. k. najvišja sodnija je zoper to razsodbo vloženo zatoženčevo pritožbo zavrgla, ker se obravnava vsled dotičnega zapisnika o zakesnjenem zatožnikovem prihodu h konečnej obravnavi še ni sklenila in sodnik predloženega sklepa še ni razglasil, in ker se toraj ne more reči, da zatožnik ni prišel k konečnej obravnavi. (§. 232 red. kaz. pr.)
(Razsodba od 10. maja 1871, št. 576U
/Politična oblastnija ne more občine prisiliti, občinske v pote, ki vodijo do železnice, z obzirom na pomnožene potrebe železniškega občenja popravljati.
Ministerstvo kupčijstva je potrdilo iznajdek političnega ogledovanja železnice v Strelic-i, Laa, Grusbach, Znojem. Moravsko namestništvo je okrajnemu uredu v S. ob naznanilu dotičnega ministerskega ukaza z obzirom na občinski okraj tako-le velelo: Družtvo državne železnice bode naredilo in zdrževalo privozno cesto od zvezne poti med L. in F. do želczničine postaje F.
Ker je dotična privozna pot le kolovozu enaka, počrez 9 — 12 črevljev široka in brez postranskih jarkov, ni mogla biti po godu zahtevam, ki se zamorejo staviti na cesto, ki pelje do kake železničine postaje; okrajni ured v J. je tedaj konec 1867. leta zaukazal, da naj dotične občine ali cestni odbor skrbe zato, da se zarad primerne poprave tega kolovoza obravnave prično. Občini v F. je bilo zato ukazano, kolovoz, ki drži do železničine postaje v F., in ki prihodnjim zahtevam" ni po godu, tako popraviti, da se bo po njem moglo „dobro voziti". —
Okrajno glavarstvo je meseca novembra 18G9 občini reklo, naj glede na to, ko bode prihodnjo spomlad železnica dodelana, marljivo skrbi za to, da pripravi potrebnega kamenja in gruše, da se bo spomladi pot delati mogla.
Občina je na to odgovorila, da izvan T.-ske občine do železničine postaje drže trije kolovozi, ki občinskim terjatvam zadostujejo, da se med to občino in železničino postajo enakega imena po krajnih razmerah ne more nikdar razviti kaka posebna kupčija, da bi se za popravo 900 sežnjcv dolge poti 4200 do 4400 gl. potrebovalo, kterih stroškov pa uboga občina plačati ne more, zavoljo česar naj se ta ukaz prekliče.
Okrajno glavarstvo je to prošnjo T.-ske občine odbilo, ker se ta ukaz zarad poprave poti naslauja na zapoved na-mestništva leta 18G7, zoper ktero se občina ni pritožila, ktera je toraj davno pravno moč zadobila; ker dalje občino veže dolžnost, občinske pote v dobrem stanu vzdrževati, in ker naposled občina ne more odločevati o važnosti kake železničine postaje. Ako bi pa bila občina »preslaba", stroške za popravo 950 sežnjev dolge zvezne poti plačati, je njena skrb „z obzirom na to, da se poprava ceste tudi drugih koristi tiče, jemati v delež pomoč in podporo okrajnega cestnega odbora".
F.-ska občina je zoper to odločbo podala pritožbo pri namestništvu,. in v svojej prošnji poudarjala, da se v namest-nijskem ukazu 18G7. leta ne nahaja nikakoršen odločen sklep o tem, kdo da ima plačevati stroške poprave omenjene poti, in toraj občina tega ukaza ni mogla spodbijati. Zaveza občine do poprave potov v obče se pa ne da tako tolmačiti, da bi se kolovozi le za gospodarske potrebe namenjeni povzdigovali v vrsto velikih cest. Občina je prosila, da naj se družtvo železnice v prvej vrsti, in okrajni cestni odbor v drugej vrsti na popravo omenjene poti prisili.
Namestništvo je pritožbo F.-ske občine z obzirom na določbo §§. 4, 13 in 23 moravske cestne postave dn6 28. februarja 18G5 zavrglo.
Zoper to odločbo se je pa F.-ska občina pri ministerstvu za kupčijo pritožila; ta oblastnija je priziv odstopila ministerstvu notrajnih zadev v razsodbo vprašanja, je li F.-ska občina ali pa cestni pripomočni odbor dolžen popravljati zvezno pot, ki drži do železničine postaje v F. in je zraven še o-menila, da se družtvo državne železnice ne more siliti na popravo te ceste ne po določbah zapisnika, sostavljenega o ogledu poti. ne po določbah ukaza dvorne pisarnice dne 28. februarja 1845, št. 314.
Ministerstvo notranjih zadev je s sklepom dne 23. aprila 1871, št. 1G81 pritožbo F.-ske občine vslišalo, ter podbijano odločbo za neveljavno spoznalo, „ker po predloženih spisih ni nobenega v §. 23 omenjene deželne postave navedenih pri-merljejev, po kterili bi bile politične gospodske pooblaščene in vezane, v zadevah vzdržbe in poprave necesarskih cest in potov velivno posredovati, ker zlasti ni cestina pomanjkljivost sprožila spodbijanja gospodskinih ukazov, temuč le mnenje, da dozdajna kolovozu enaka zvezna pot med F. in L. po napravi železičine postaje v F. ne bo po godu prihodnjim večjim zahtevam kupčije, in ker se naposled od občine zahtevalo ni, spolnovati postavno naloženo dolžnost — občinske vozne pote narejati in popravljati za navadno vožnjo, — temveč se je terjala takošna nareja ceste, ktera po mnenji namestništva in okrajnega glavarstva občinske moči presega, in se ne tiče samo občinske koristi, temuč tudi koristi drugih ljudi.
Ob enem je ministerstvo notrajnih zadev zaukazalo, da naj se navtegoma prične potrebno pogajanje s samoupravnimi uradi, pristojnimi o oskrbovanji nedržavnih cest zarad poprave potrebne privozne ceste od F. do železničine postaje ena-cega imena.
Samo ob sebi se pa razumeva, da ima v §. 13 omenjene deželne postave zapopadena zaveza, občina F. ima dotično občinsko pot popravljati, toliko časa veljati, dokler ta dolžnost ne preide na kaki drugi organ.
Žaljenje učencev po učiteljih ne spada pod razžalitve
poštenja. ,
Nek učitelj je večkrat grajal svojega zanikrnega in manj marljivega učenca, ter ga z opominjevanjem in svarjenjem k učenju spodbadal. Ker vse to učiteljevo prizadetje ni nič izdalo, je učenca v javni učilnici vpričo njegovih součencev ostro pokregal, in se zraven izraza „tepec" poslužil.
Učenec s tem razžaljen poda zoper svojega učitelja pri c. k. mestn. odredj. sodniji Goriški zatožbo zarad razžalitve na poštenji.
Ta sodnija je z razsodbo dne 10. februarja 1871, št. 90 učitelja spoznala krivega prestopka po §. 496 kaz. zak.
Vsled obsojenčeve pritožbe je pa primorska nadsodnija s razsodbo dnš 2. marca 1871, št. 9C1 učitelja v krivico štetega prestopka nekrivega spoznala in zatožnika na povračilo tožbinih stroškov obsodila, ker je, kakor dokazano, iz-ustena beseda „tepec ali lump" v tesni zvezi z grajanjem, merjenim le na poboljšanje zanikrnega učenca, toraj nikakor ne obrnjena na razžalitev učenca kot državljana; ker se tedaj v pričujočem primerljeji ne razvidi prestopek §. 496 kaz. zak. to tem manj, ko ima zatoženec kot redni profesor pravico, zanikrne učence tudi hujše in ostrejše kregati in ko je učencu, po kaki neprimerni besedi razžaljenemu, odprta pot pritožbe na pristojno akademijsko vodstvo, nikakor pa ne na kaznovalno sodnijo.
C. k. najvišja sodnija je tudi nadsodnijsko razsodbo potrdila in sicer opiraje se na razloge drugega sodnika, kterim je še pristavila, da odločba §§. 413 in 420 kaz. zak. učiteljem daje nekako pravico, učence krotiti vendar le dotod, doklej se to krotenje ne spremeni v telesno poškodbo. (Najvišja razsodba od 12. aprila 1871, št. 4167.)
Pristave k. Priporočujemo to najvišjo razsodbo za uva-ževanje tudi šolskim časnikom.
Razpis c. k. ministerstva za deželno brambo od 19. aprila V 1871, št. 178 zastran vojne dolžnosti tistih brambovcev, ki so v kteri pokorilnici.
Na vprašanje, ali in kako se v pokorilnicah zaprti deželni brambovci siliti morejo, da spolnijo svojo brambovsko dolžnost, je ministerstvo za deželno brambo zavrnilo na za odpustnike in reserviste veljavno, v tej zadevi od državnega vojnega ministerstva z ministerstvom za deželno brambo in javno varnost dogovorjeno naznanilo dne 14. marca 1868 oddelek 2. št. 1208 ter za deželno brambo določilo, kakor sledi:
Pri obsodbi na oddajo deželnih brambovcev, v službi stoječih v posilne delalnice in zarad njihovega zapora v de-lalnicah, o kterih zadevah veljajo dotična sploh veljavna pravila, se deželno-brambene oblastnije nimajo vtikati.
V prid hipne pripravljenosti takih v posilnih delalnicah zaprtih deželnih brambovcev k dejanski službi, njihov poziv v dopolnjevanje brambovske službe ni odvisen od drugih načinov, kakor onih v takih razmerah sploh veljavnih; to ima pa zdaj le veljati, ako se primeri, da se na cesarjevo povelje deželna bramba skliče in na noge spravi. (§. 2 brambovske postave.)
Policijske ali politične oblastnije imajo dolžnost, vsakor-šno oddajo deželnega brambovca v posilno delalnico in njegov izpust, kakor pri odgnanji ali odpravi deželnih brambovcev v kako drugo prebivališče naznaniti dotični deželno-brambeni razvidniji v popravo razvidnosti.
O terjatvi revnih žlahtnikov katoliškega svetnega duhovih nika zastran tretjine za uboge ni občina pristojna, temuč politična državna oblastnija, v ktere okraju se nahaja za postavno nasledstvo poklicani ubožni zalog.
C. k. namestništvo je dr. Jožefu P. v Pragi, kteri se je kot zastopnik ubogih žlahtnikov brez oporoke umrlega župnika S. oglasil z njihovimi terjatvami na tretjino za uboge
zastran pristojnosti o razsoji vprašanja, je li, ako se kak žlahtnik pokojnega na podlagi svoje lastne revščine s svojo terjatvo na tretjino za uboge oglasi, ta terjatev vtrjena v terjavčevi revščini, naznanilo, da odločba v tej zadevi sliši na upravno pot, omeni pa vendar, da se z obzirom na §. 28 oddelek 8. občinske postave pod izrazom „na upravno pot" morajo zastopiti upravne oblastnije, oziroma občina kot prva upravna stopinja.
Zoper to poglavarstveno odločbo prav za prav tolmačenje izraza „na upravno pot" se je dr. P. pritožil. V svoji mini-stcrstvu notrajnili zadev podani pritožbi razklada dvorna dekreta dne 6. februarja 1792 in "23. avgusta 1799, po kterih imajo v' enakih zadevah politične oblastnije odločevali. Iz §. 28 občinske postave se ne more sklepati, da bi odločba o takošnih dedinskih pravicah spadala v občinsko področje. Če ravno pod občipo spadajo naprave za uboge in preskrbo-vanje ubogih sploh, se vendar ne more trditi, da bi občine imele pravico, odločevati tudi o pravici ubogih v zapuščinskih zadevah. Pa tudi ni lahko mogoče odločiti, ktcri občini bi se v tej reči mogla pripoznati pravica do razsoje, ali občini, v kteri stanujejo dotični žlahtniki, ali pa oni, v ktcri je živel umrli duhovnik, oziroma kjer je zalog za uboge, kteri zahteva tretjino zapuščino. Biti ne more ne to ne uuo. Prav za prav je za razsojo o revščini žlahtnikov prikladna in pristojna njihova občina. Ako bi se pa, postavim več dedšino terjajočih žlahtnikov nahajalo, bi znalo biti za razsojo več občin enakomerno pristojnih, ravno kakor v tej zadevi. Razsodbe bi si znale biti navskriž, in na vsak način bi bili poškodovani ubogi dotičnega kraja. Ako bi se za pristojno spoznala ona občina, v kteri je dedovino terjajoči zalog za uboge, bila bi ta občina sodnik v svoji lastni reči in bi tudi gotovo ne s potrebno nepristranostjo pretehtovala terjatve ubogih žlahtnikov. če se ima tedaj uresničiti namen postave zastran ubogih žlahtnikov do tretjine zapuščine, mora se za pristojno spoznati politična oblastnija, ki je v tej zadevi po-
polnoma nepristranska, in sicer najvišja upravna oblastnija v deželi, namreč namestništvo.
Ministerstvo notrajnih zadev je pritožbo rešilo ter določilo, „da se, ako je namestništvo razsodbo o terjatvi ubogih žlahtnikov do tretjine zapuščine brez oporoke umrlega duhovnika vsled dvornega dekreta dne 23. avgusta 1799, št. 475 zb. pravosodnih postav na upravno pot zavrnilo, ta pristojnost ne sme pripoznati upravnim organom, toinuč političnim oblastnijam po postavnih stopinjah, kajti razsoja v prepirnem slučaji o dedinskih terjatvah kakega zaloga za uboge po eni strani, in o terjatvah, ki ne merijo na preskrbovanje ubogih, po drugej strani in ktere terjatve še vrh tega tudi zunajniki staviti zamorejo, ne spada v samostojno področje občine, dalje se zamore po reči sami le ista politična oblastnija prve stopinje za razsodbo v teh zadevah kot pristojna pripozna-vati, v ktere okraju je zalog za uboge, ki se upira na postavno nasledstvo".
Lastnik zemljišča sme naprave tudi sosedu koristne odstraniti, ako ta ni zadobil pravice mu to prepovedati.
(§§. 3G2, 313, 1459 obč. drž. zak.)
Tožnik poseduje zemljišče A.; njega se pa dotika tožen-čevo zemljišče B.; oba pa je ločila ograja, tožnikova lastnina. To ograjo je toženec nedavno odstranil in zdajci tožnik zahteva , da naj jo toženec postavi v prejšnji stan. Ograja je služila v to, da tujo živino po noči zadržuje se pasti po to-ženčevem zemljišči; ravno to korist pa daje po ograjni potezi tudi tožnikovemu zemljišču. Tožnik trdi, da ima tudi pravico do ograje, in je ponudil dokaz po svedokih, da so vsakokratni posestniki B.-ovega imetja že pred 40 leti ograjo postavili in vedno gradili in da jih do tega dela veže dolžnost.
Okrajna sodnija je prepirno reč ogledala in svedoke zaslišala , kteri so tudi te okoljščine potrdili, in naposled spoznala po tožbinem zahtevanji.
C. k. nadsodnija pa, do ktere je ta reč prišla, je tožnika zavrnila iz sledečih razlogov:
Svojo pravico mora tožnik dokazati s pridobitnim imenom, ki izvira ali iz kake pogodbe ali pa iz kake razsodbe. Iz okoljščine pa, da je nasprotnik s svojimi predniki svoje zemljišče do zdaj 30 — 40 let vedno gradil, tožnik ne more zadobiti pravice terjati, je tudi prihodnjič ograditi, kajti neomejeni lastnik je po določbi §. 362 obč. drž. zak. upravičen, svoje premoženje po volji rabiti ali nerabljeno pustiti in je tudi razdjati, in ta pravica po odločbi §. 1459 o. d. z. ne zastara, ako od druge strani ne pride kakšna prepoved, kteri se upravičenec podvrže. Ker je toženec odrekel, da ga dolžnost, omenjeno zemljišče graditi, ne veže, gre toraj tožniku dokazati stesnjavo nasprotnikove lastnine, pridobitev in bitnost pravice do prepovedi. On pa tega dokaza še celo ni ponudil, držaje se napačnega mnenja, da je, ako kdo skozi 30 — 40 let kako ograjo v varstvo lastnega zemljišča postavljeno v dobrem stanu ohrani, in čeravno obstanek ograje tudi tožniku s tem koristi, da tujo živino na njegovo polje stopiti zadržuje, nasprotnik dolžen, zemljišče vedno graditi, če le on — tožnik — dokazati zamore, da je ograja stala celi postavni čas za zastaranje oziroma priposestovanje odločeni. Toraj je bilo vse dokazovanje po svedokih, na ktero se je okrajna sodnija ozirala, kakor tudi ogled prepirne reči odveč in nedopustljiv, in bi tudi sicer dokaz po svedokih nič ne pomagal, ker svedoki, ne prašani, od kod kaj vedo, tembolj dajo spoznati, da obstanka ograje ne morejo za vsako leto posebej potrditi, ker govore, sicer o nekej tožen-čevej zavezi, o čem jim še celo govoriti ni šlo, o tej zavezi pa nič natančnejega povedati ne vedo in se iz njihovih izpo-vedeb na tanko razvidi, da je bila ograja le zarad tega postavljena, da je zadrževala tujo živino od toženčevega zemljišča.
C. k. najvišja sodnija je potrdila nasdodnijsko razsodbo iz njenih razlogov. (Razsodba od 22. februarja 1871, št. 8836.)
Zamudnemu izbranemu sodniku ne more navadna sodnija veleti, naj svojo razsodbo izreče, temuč strankam je pridržano, zamudnega izbranega sodnika na razsodbo
tožiti.
Več družbenikov neke kupčije se je zastran razločbe nekterih med njimi nastanili prepirov dogovorilo, da naj o teh prepirih razsodijo izbrani sodniki. Izvolijo si tedaj tri razsodnike in izvoljeni razsodniki ustanove razsodnijo , iz svoje srede si pa izvolijo prvomestnike.
Po preteku treh let se pa obrne ena prepirna stranka na c. k. deželno sodnijo Ljubljansko s prošnjo, naj ona raz-sodniji zaukaže, da vendar enkrat to reč razsodi. Na to raz-sodniji vročeno prošnjo je razsodnik Aleksander D. poročil, da je že pred več pasom storil svoj pismeni predlog in ga drugemu razsodniku Janezu P. vročil, kteri pa svojega predloga do zdaj še ni stavil.
Na to je deželna sodnija z odlokom dne 24. septembra 1870, št. 5027 razsodniku Janezu P. velela, da naj v treh dneh sodbo izreče, in utrduje to povelje z obzirom na §. 271 obč. sodn. reda, kteri določuje, da ima isti, ki razsodnikovo službo prevzame, dolžnost, pravdo razsoditi.
Zoper ta odlok se je Janez P. pritožil ter spodbijal pristojnost deželne sodnije za izdajo tega ukaza.
C. k. nadsoduija v Gradci je z odločbo dne 16. novembra 1870, št. 13539 to pritožbo vslišala in odlok deželne sodnije spremenila namreč, da deželna sodnija nima mudnemu razsodniku velevati, temuč da ima le prepirajočej stranki na njeno prošnjo vročiti spisek razsodnikovega poročila, in sicer glede na to
„da je sicer po §. 271 obč. sod. reda ta, kteri je službo razsodnika prevzel, se ve da tudi dolžen, pravdo razsoditi, in da se on na to po postavi mora s silo priganjati, ako ta postavna določba prazna ne ostane;
gledč na to, da pa za to ni redni sodnik prve stopinje pristojen, ker mu postava ne da pravice druge sodnije nad-
gledovati, torej tudi ne razsodnije, kajti deželna sodnija je po sklepu dne 31. oktobra 1785 zbirke pravosodnih postav št. 489 črka 99 na razsodniji enakej stopinji".
Po tem, ko je ta razsodba že zadobila pravno moč, se obrne razsodbo pravde priganjajoča stranka naravnost na nad-sodnijo, ter zahteva, da naj ona razsodniji zapove, da razsodbo sklene.
Na to pritožbo je c. k. nadsodnija z odlokom dne 11. januarja 1871, št. 15337 določila, da ona s to rečjo nima zaukazovati, kajti naprava razsodnije je čisto privatnopravna reč (§. 1391 obč. drž. zak.), po čemur je postavljeni razsodnik strankam po privatnopravnih vodilih odgovoren za opu-ščenje ali odlašanje izpolnitve prevzetega naročila.
Zoper to poda prošnjik pritožbo pri c. k. najvišji sod-niji, ktera pa pritožbo zavrže in nadsodnijski odlok potrdi, namreč glede na to, da pogodba za razsodnika kot taka je le pogodba, in toraj nima moči sodnijske sile, potem, da je ta, kteri je službo razsodnika prevzel, po določbi §. 271 o. sod. reda dolžen, pravdo razsoditi, da se pa vendar, kar tiče utrjanje pravice, ktero imajo stranke do razsodnikov, v obč. sodnjem redu ne nahaja posebna določba, zato se zamore tej pravici, ker iz pogodbe izvira, ravno kakor vsakemu zasebnemu pravstvu veljava zadobiti le po rcdnej pravnej poti, in glede na to, da je po tem takem pritožniku, ako razsodnik Janez P. prevzete dolžnosti ne izpolni ali razsojo odlaša, za utrjenje kakih pravic le redna pravna pot pridržana.
(Razsodba od 7. marca 1871, št. 2875.)
Cautio actoria. Brez ponujene tožne varščine vložena tožba se ne sme službeno zavrniti. (§. 406 obč. sod. reda.)
A. G. zapisani lastnik bankinega, borzinega in menjičar-skega opravništva v Beču je zoper trgovce A. J. M. in sina v Pragi podal tožbo na platež 1002 gld. 55. kr. a. v. s pri-padki vred. V svoji tožbi, kteri je priložil po biležniku
poverjen izpisek iz trgovinske knjige, pravi, (la so mu nasprotniki ta znesek od 1002 gld. 55 kr. dolžni „vsled opravil, ktere je v njihovem povelji dogotovil in ktere obsegajo to, da je kot pooblastencc po njihovem ukazu vrednostne papire na c. kr. borzi kupoval in prodajal ter jim predaljšanja oskrboval". Med drugimi se nahaja v knjižnem izpisku en stavek v znesku 10150 gld. in plačevanje na odbitek vkup 10279 gl. 43 kr. Tožbine varščine ni ponudil.
C. kr. kupčijska sodnija v Pragi je to tožbo rešila in tožencem velela v 30 dneh na njo odgovoriti.
V pritožbi zoper ta odlok so toženci grajali to, da tožnik ni dal varščine za sodnijske stroške, ki bi vsled te pravde navstati utegnili, izvlasti so se pa opirali na odločbo §. 400 obč. sod. reda, rekši, da ta §. gotovo meri na to , ovirati svojevoljno pravdanje in sodniji nalaga dolžnost, jih varovati pred neiztirljivimi stroški s tem, da takošne tožbe celo ne sprejme.
C. k. nadsodnija Češka je z razsodbo dne 4. oktobra 1870, št. 33884 pritožbo zavrgla.
Razlogi:
§. 40G obč. sodn. reda ne pripušča tolmačenja, s kterim bi se pravna pomoč preveč omejevala in pretežavno zadobila, z ozirom na opravila, vsled poverjenega knjižnega izpiska z veliko denarjem od obeh strank podvzeta, in na obstano tožnikovo opravilstvo se misliti more, da je tožnik znano zadosti premožen, tembolj da je povračilo tožbinih stroškov, kteri bi se njim prisoditi utegnili — zavarovano v premoženji protokoliranega tožnikovega opravništva.
Toženci so v svojem zoper nadsodnijsko razsodbo vloženem izvanrednem prizivu navajali, da se iz okoljščine, ker je tožnik zoper tožence vložil izpisek iz trgovinske knjige, kakor pravi enakoglasen svojim od njega samega pisanim bukvam, v kterim jih jez neveljavnim dolgom v znesku 1002 gl. 55 kr. av. v. obložil, gotovo sklepati ne more, da bi se bili s tožnikom sploh kupčije lotih, kar bi se še le v tožbi imelo
dokazati, priloženi knjižni izpisek bi jim pa nikakor ne mogel dati varnosti za tožbine stroške, ki bi se jim prisoditi utegnili. Po razsodbi nadsodnije bi celo še imeli dokazati, da je tožnik znano ne zadosti premožen, da bi jim dal varnost za tožbine stroške.
C. k. najvišja sodnija ni bila tega mnenja, temuč je iz-vanredni priziv zavrgla. Razlogi:
V odlokih nižjih sodnij se ne more spoznati kaka očitna krivica, kajti opravnik pri opravniških po tožbinih prilogah dokazanih zvezah med obema strankama sodnika nikakor ne more pripraviti na misel, da bi bili toženci zarad sod-nijskih stroškov, kteri bi se jim priznati utegnili, v kaki nevarnosti, da bi se tožba imela iz službene dolžnosti zavrniti, to njegovo ravnanje opravičuje tudi sodnijska praktika, zlasti ker je tožencem na voljo dano, zahtevati vložbo tožne varščine, ali pa od nje popolnoma odstopiti.
(Razsodba od 6. decembra 1870, št. 14.412.)
Podporno društvo za slovenske vseučiliščne dijake se dokončno snuje, torej se nam naj pošlje imenik podporo potrebnih dijakov.
Obseg: Slovensko bileževanje. — O popravi in prenaredbi javnih knjig (konec). — O zavodih za uboge. — Preklic daritve zavoljo prikrajšanja upnikov. — Samo duhovne oblastnije so pristojne za prestavljanje dušnih oskrbnij. — Izbris terjatve v javnih knjigah na podlagi nepristne pobotnice koristi med tem vlcnjiženim upnikom. — Zapisi trgovinske knjige gledč na pravne razmero trgovinske družbe do stavitelja tvornice nimajo dokazne moči. — Tožba zakupnika o motenji posjesti. — Prepozni prihod zasebnega tožnika k kazenski obravnavi ni odstop od tožbe, dokler sodnik ni izrekel nasvetovanega vstavnega sklepa. — Občinskih potov do železnic nimajo z obzirom na pomnoženo občenje popravljati občine. — Žaljenje učencev po učiteljih ne spada pod razžalitve časti. — Vojna dolžnost brambovcev v pokorilnicali. — llevnost žlahtnikov svetnega duhovnika odločuje državna politična oblastnija zastran tretjine za uboge. — Kdaj sme lastnik odstraniti napravo tudi sosedu koristne? — Zamudni izbrani sodnik se more na razsodbo 'le tožiti. — Brez ponujene tožne varščine vložena tožba se ne sme službeno zavrniti.
gp^T" Uredništvo „Pravnika" je na trgu sv. Jakoba št. 139 (v Virantovi hiši), urednikova odvetniška pisarna pa v deželnem gradu gospodslujj^c^žt. 212.