200
Ženitva kneza Lazara.
Narodna serbska. Poslovenil M. V.
Vino pije car mogočni Stepan U Prizrenu tam u belem gradu. Vino toči zvesti sluga Lazo, Pa le čaru čašo prenataka, In na čara krivo pogledava. Car pa praša Laza svoj'ga sluga: Oj, za Boga! zvesti sluga Lazo, Kar te prašam, povi po pravici, Kaj ti meni čašo prenatakaš? Kaj na mene krivo pogledavaš? Ali konjič se ti je pokvaril? Al obleka ti je ostarela? Ali blaga mar imaš premalo? Kaj ti malo je na mojem dvoru? Odgovarja zvesti sluga Lazo: Ne hudiij se car besedam mojim, Kar me prašaš, da povem resnico. Ni se konjič meni ne pohabil, Ni obleka meni ostarela. Tudi nimam ne premalo blaga. Vsega dosti je na dvoru tvojem; Ne hudiij se car besedam mojim, Ker me prašaš, da povem resnico: Kolikor za mano slug je prišlo, Vsi so slugi se ti prikupili, Vse si sluge, o moj  car, poženil, Jaz ne morem le se prikupiti, Mene car le nočeš oženiti Za mladosti in lepote moje. Odgovarja car mogočni Stepan: Oj za Boga! zvesti sluga Lazo, Jaz ne morem tebe oženiti S službenico ne z govedarico; Za te iščem deklice gosposke Ino za se dobrega prijatla, Kteri more biti mi naj bliže, S kterim hladno hočem vino piti 5 Al poslušaj zvesti sluga Lazo: Jaz sem za te deklico že našel Ino za se dobrega prijatla
Tam pri starem Jug-Bogdanu
sivem Milo sestro devet Jugovičev, Milico naj mlajšo hčerko milo. Al ne sme se ž njim o tem meniti, Ni mu lahko tega omeniti; Ker gosposki je po rodu Bogdan, Rad ne bode dal dekline slugu. Al poslušaj zvesti sluga Lazo: Danes petek, jutri bo sobota, Po jutršnjem pa nedelja svetla, Sel tedaj na lov bom na planino, In poklical starega Bogdana. Z njim še pojde devet Jugovičev* Ti v planino pa ne hodi Lazo, Ampak ti na dvor' ostani belem In gotovi nam večerjo krasno. Kadar z lova pridemo s planine Vabil jaz bom Juga na večerjo, Ti pa vabi devet Jugovičev. Ko na stole vsedemo se zlate, Ti navali med žganje sladkora, Pa nanosi vina začernelca. Kadar se pa napijemo vina Marsikaj bo stari Jug govoril: Kak nekteri ste junaci verli. Ino vzel bo knjige staroslavne Da bo pravil iz njih zadnje čase, Ti pak urno teci v tanki turen In prinesi tisto čašo zlato, Ki ni davno, kar sem si jo kupil Ondi v belem gradu Varadinu Od dekline mlade zlatarice. Za njo dal pol drugi tovor blagaj Jo natoči z vinom začemelcom, Jo pokloni staremu Bogdanu. Takrat bode se zamislil Bogdan S čim da tebe Lazo bi obdaril. Jaz pa bodem ondaj ga opomnil Milice naj mlajše hčerke mile. (Konec sledi.)
204
Ženina kneza Lazara.
Narodna serbska.
Poslovenil M. V.
(Konec.)
Prejde petek, in sobota prejde, Rano dojde pa nedelja svetla. Car na lov se spravlja na planino, Ter pokliče starega Bogdana. Z Jugom pride devet Jugovicev. Ko sedeli so na stolih zlatih , Verh sedel je car mogočni Stepan. Zraven njega stari Bogdan sivi, Zraven Juga devet Jugovicev. Jim nataka zvesti  sluga Lazo, Jim nasul je med žganje sladkora, Jim prinesel vina začernelca. Kedar so pa vina se napili. Marsikaj je stari Jug govoril, Kak nekteri so junaci verli. Jug izvleče knjigo staroslavno Ino pravi iz nje zadnje čase: Vidite li, mili moji bratje, Vidite li kar ta knjiga pravi? Prišli časi bodejo poslednji, Več ne bode ovsa ne pšenice, Pa na polji ne bučel ne cvetja. Boter bode botra v sodbo tiral, Brata brat bo klical na bojišče. To začuje zvesti sluga Lazo, Hitro teče noter v tanki turen Pa prinese tisto zlato čašo, Jo natoči z vinom začernelcom, Jo pokloni staremu Bogdanu. Bogdan prime zlato kupo vina, Kupo prime, pa je piti neče; Misli Bogdan kaj je  in kako  je, S čim bi mogel Laza obdariti. Jugu pravi devet Jugovicev: Kaj ne piješ zlate kupe vina, Ki ga tebi je poklonil Lazo? Jim vorne stari Bogdan sivi:
Šini moji devet Jugovicev Jaz že lahko pijem kupo vina. Samo mislim, sinki moji dragi S čim bi mogel Laza obdariti? Jugu pravi devet Jugovicev: Lahko ga je obdariti, oče! Mi imamo dokaj konj   in skolov Mi imamo pera in kalpake. Zdaj  pa pravi car mogočni Stepan: Ima Lazo konj  dovelj   in skolov, Ima Lazo pera in kalpake, Tega Lazo ne želi ničesa, Lazo hoče Milico deklino, Milico, naj mlajšo hčerko milo. Ko začuje devet Jugovicev, Poskočili so na noge lahko, Potegnili meče koverdine , Da na stolu čara pogubijo. Al jih prosi stari Bogdan sivi: Ne ne. sinki, ako boga znate! Ako danes čara pogubite, Kletva bo nad vami  zmir  ostali Naj pogledam, sini, ali v knjigah Milica je Lazu prisojena. Knjige bere stari Bogdan sivi. Knjige bere, grenke solze toči: Ne ne, sinki, ako boga znate, Milica je Lazu prisojena In ostalo bode njemu carstvo, Z Milico da   caroval bo Lazo U Kruševcu pri Moravi vodi. Ko to sliši car mogočni Stepan On z rokama seže si v žepove, In iz žepov vzame tisuč zlatih, In izvede jabolko iz zlata, V jabolku pa troje zlatih kamnov Obiležje Milici deklini.