ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE xxv 1930 1-2 IZDAJA ZGODOVINSKO DRUŠTVO V MARIBORU Vsebina. — Table des matieres. Stran. — Pasje. I. Razprave. — Dissertations. V Dolenc dr. M., Ljudsko pravo pod žužemperško in soteško gorsko gosposko — Droit du peuple sous les seigneurs de Zužemperk et Soteska ...... 1 Stele Fr.. Freske v cerkvi sv. Duha na Celovniku — Les frestiues de 1' Eglise du St. Esprit a Celovjuk'.....................89 II Izvestia. — Rapports. Glaser J.. Literarne predloge in paralele — Textes litteraires origijiaux et parallels ........................ i. 98 J. A. O., »Mashnie bukvi svetiga volbunka« "1— Supplement a 1'article »Un ma- nuscrit Slovene de Leše ......, . . . .........105 Mravljak J., Kmečki polprazniki — Fetes paysannes.........106 u '1 ■ ' ■ J ''& r' k i '1' i. $ III. Slovstvo. — Lltterature. Mal dr. J., Zgodovina slov. naroda. K. Prijatelj ............,107 Hauptmann L., Krain. J. Beran ......................109 Stele Fr., Politični okraj Kamnik. M. Marolt . .v ...........113 Stele Fr., Celjski strop. Fr. Baš ... i ...... ......, . 115 Kranjec S., Kako smo se izedinili. Fr. Baš . . . .'...........116 Lah I., V borbi za Jugoslavijo. Fr. Baš......v . . ......116 Zgodovina slov. univerze v Ljubljžni. Fr. Vatovec...........116 Iz jubilejne literature 1919—1929. Fr. Vatovec............117 Baš Fr.-Dimnik S., Jugoslavija. K. Prijatelj.............118 Pirchegger S., Die "sla\yischen Oftsnamen hrt Miirzgebiet. J. Kelemina .... 118 Zelenin D., Riissische (ostslawische) Volkskunde. Fr. Kotnik ........123 Komanova M., Na Gorenščem je fletno. Fr. Kotnik ...........123 Kotnik J., Lesičjak. J. Glaser......... ...........124 Tisočldtnica Vaclavove smrti. Fr. Kovačič . . . . :.............124 češko-slovenski stiki. Fr. Kovačič . . . . j ■ ••,•-. • i • • • • 127 Cerkvena umetnost v Hrvatski in Slavoniji. Fr. Kovačič............128 Časopis Vlasteneckeho1 spolku musejniho v Olomouci. A. Dolar ...... 128 • '< i •' -fj^v '~:>r"/y 'r« 'l , IV. Društveni glasnik. — Chronlque deš Socičtes. Zgodovinsko društVo v Mariboru..................129 i , '! x y. i^VsVA-y y ' •- :r -r {"v */ Letna udnina, oziroma naročnina Din 50.—, za Inozemstvo Din 60.—. Knjigotrška cena Din 75.—. Za uredništvo in Žgpdovinško društvo odgovarja prof. dr. Fr. Kovačič. Za vsebino posameznih člankov so odgovorni pisatelji sami. Tisk Mariborske tiskarne d. d. v Mariboru! odgovarja ravnatelj Stanko Detela. Časopis za zsodovino in narodopisje. Izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru. Leto XXV. Uredil Prof. Fran kovačič. Maribor 1930. Mariborska tiskarna. 57749 ObopLylQ Vsebina. — Table des matieres. I. Razprave. — Dissertations. Stran. — Page. Dolenc dr. M., Ljudsko pravo pod žužemperško in sotesko gorsko gosposko — Droit du peuple sous les seigneurs de Zužemperk et Soteska............1 Stele Fr., Freske v cerkvi sv. Duha na Čelovniku. (Z 18 slikami na prilogah.) — Les fresques de 1' Eglise du St. Esprit a Čelovnik...........89 Ilešič dr. Fran, Iz Vrazove slovenske literarne zapuščine — Quelques notices sur les oeuvres posthume slovenes du poete Stanko Vraz.........133 Travner dr. Vladimir—Bauingartner Egon, Naši srednjeveški novci — Les mon- naies moyenageuses des pays slovenes..............146 Kovačič dr. Fran, »Kaiobski« rokopis slovenskih pesmi iz leta 1651. — Un manu- scrit des poeines slovenes, dit de »Kalobie« de 1651 .........181 II Izvestja. — Rapports. Glaser J., Literarne predloge in paralele — Paralleles litteraires ... 98, 205 J. A. G., »Mashnie bukvi svetiga volbunka« — Supplement a 1' article »Un ma- nuscrit Slovene de Lese« ■. • .................105 Mravljak J., Kmečki polprazniki — Pete's paysannes...........106 Glaser J., Slika Črnega Jurija iz 1. 1813. (Z 1 prilogo.) — Un portrait du Georges ;Tcherny—Karageorges de 1813................................212 Ljubša Matija, Ljudsko rodoslovje — Genealogie populaire........213 Baš Franjo, Vaški grb v Noršincih pri Ljutomeru — L'embleme du village dc Nor- šinci pres de Ljutomer ................218 Baš Franjo, Prazgodovinska najdba' na Kapli — Une trouvaille prehistorique a Kapla .......'.............: ..... 225 III. Bibliografija. — Bibliographie. Baš Franjo, Slovenska narodopisna bibliografija za leto 1029. ...............227 IV. Slovstvo. — Litterature. Mal dr. J., Zgodovina slov. naroda. K. Prijatelj.............107 Hauptmann L., Krain. J. Beran..................109 Stele Fr., Politični okraj Kamnik. M. Marolt.............113 Stele Fr., Celjski strop. Fr. Baš..................115 Kranjec S., Kako smo se zedinili. Fr. Baš...............116 Lah I., V borbi za Jugoslavijo. Fr. Baš...............116 Zgodovina slov. univerze v Ljubljani. Fr. Vatovec...........116 Iz jubilejne literature 1919—1929. Fr. Vatovec............117 Baš Fr.-Dimnik S., Jugoslavija. K. Prijatelj.............118 Pirchegger S., Die slawischen Ortsnamen im Miirzgebiet. J. Kelemina .... 118 Zelenin D., Russische (ostslawische) Volkskunde. Fr. Kotnik........123 Komanova M., Na Gorenščem je fletno. Fr. Kotnik...........123 Kotnik J., Lesičjak. J. Glaser...................124 Stian. — Page. Tisočletnica Vaclavove smrti. Fr. Kovačič...............124 Češko-slovenski stiki. Fr. Kovačič.................127 Cerkvena umetnost v Hrvatski in Slavoniji. Fr. Kovačič.........128 Časopis Vlasteneckeho spolku musejniho v Olomouci. A. Dolar......128 Erjavec Fran, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. F. K.......241 Vrečer Rajko, Savinjska dolina. Franjo Baš..............243 Turna Henrik, Imenoslovje Julijskih Alp. Franjo Baš..............244 TpojaHOBHh CHMa: BaTpa y o6HqajHMa h )KHBOTy cpncKOT Hapojia. Franjo Baš . . . 245 Wecken Dr. Friedrich, Taschenbuch fiir Familiengeschichtsforschung. Matija Ljubša 245 GroB Josef, Die altsteinzeitliche Siedlung von Hohlenbarenjajgern in der groBen Uschowahohle in den Karavanken. Franjo Baš...........247 Mati Jos., Die Entwicklungsbedingungen der epischen Volksdichtung bei den Sla- werc. J. Kelemina.......................248 Vurnik S., Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. Franjo Baš . . 249 Vurnik S-, Slowiency a etnografja. J. Glaser ..............252 V. Društveni glasnik. — Chronique des Societes. Zgodovinsko dlruštvo v Mariboru...................129 Muzejsko društvo v Ptuju.....................253 Zamena publikacij .............................255 Imenik članov Zgodovinskega društva....................255 Priloga. — Annexe. Arhiv za zgodovino in narodopisje I. 1—16 Ljudsko pravo pod žužemperško in sotesko gorsko gosposko od konca 17. do začetka 19. stoletja*). Spisal dr. Metod Dolenc, Ljubljana. I. del: Uvod. § 1. Pok ret ljudskega običajnega prava. Enotnost prava v državi je bila proizvod dobe, ki je počela šele s kodifikacijami predpisov za poedine pravne grane. Pričela je ta doba v krajih, ki so s Slovenci obljudeni, koncem 18. stoletja; a baš tedaj je ponehavala veljavnost običajnega prava, po katerem so ljudska sodišča urejevala pravne zadeve svojih ljudi. Le še dve, tri desetletji se je borilo običajno pravo za svojo eksistenco, oklepajoč se gorskili bukev iz 1. 1543., ki so ji bile vsaj navidez zakonita podlaga, v resnici pa le opora za izpreminjanje in dopolnjevanje njihovih določb po ljudski pravni zavesti. V prvem desetletju 19. stoletja je podleglo; ostali so le še spomini na gorske bukve, v kolikor so ugajali patrimonialni gosposki, dokler ni še *) Kratice: g. = gorski, vg. = vinogorski, h. = bukve, zaip. — zapisnik, žuž. — žužemperški, sot. = soteški, zb. r= zbor, CAL = Auersperški centralni nrliiv v Losen-steinleithenu, sig. = signatura, ČZN = Časopis za zgodovino ill narodopisje (Maribor), ČJKZ -- Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (Ljubljana), ZZR — Zbornik znanstvenih razprav (Ljubljana)- Citati ipisateljevih doslejšnjih razprav o ljudskem pravu: K o s t. = Pravosodstvo Koslanjeviške opatije v letih 1631. do 1655. (ČZN 1914, str. 33—67); Nov. -Pravosodstvo pri novomeškem inkorporiranem nraidu nemškega vit. reda v letih 1721. do 1772. (ZZR 1921, str- 22—100); K o s t. - P1 e t. = Pravosodstvo cisterienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja (ZZR 1924, str. 1—118); K 1 e v. - B o š t. = Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja (ZZR 1926, str- 152—247); Km. ded. nasl.= Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev (ponatis iz ČZN 1927, str. 1—45); Prav. i z r. = Pravni izrazi v prevodih vinogorskega zakona (ČJKZ 1920, str. 72-91). Pripomba: Študija je spisana po listinah iz centralnega arhiva kneza Auersperga (Losemsteinleithen), kamor je pisec potoval s pripomočjo Jugoslavenskc Akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu. l s temi pometlo leto 1848.1). Značilno pa je, da običajno pravo niti v času polne svoje veljavnosti ni kazalo težnje, da bi svojo veljavnost razprostiralo preko izvestnega ožjega okoliša. Prebivalci takega ožjega okoliša so se zadovoljevali že s tem, da si ohranijo svoje ljudsko pravo v domačem prometu. Ni jim bilo mar, kako se udejstvuje v sosednjem okolišu. Ta krajevna konservativnost je bila pač v najožji zvezi z grupacijo pravnih interesov okoli lastnega — patrimonialnega gospodarja in čim mogočnejša ie bila neposredno nadrejena gosposka, tim žilaveje se je moglo vzdrževati ljudsko pravo v mejah njene oblasti. V pričujoči razpravi hočemo podati sliko pravilih razmer pod patri-monialno oblastjo Turjačanov (Auerspergov) na Dolenjskem in v Beli Krajini. Njihovo bogastvo je bilo ogromno, njihova moč v državi velikanska. Imeli so svoja posestva po vsej tedajšnji Avstriji, niso pa stalno bivali v kranjski deželi. Zato so morali prepustiti neposredno nadzorstvo nekemu stalnemu uradu, o katerem bo še govora. Med gradovi z obsežnimi posestvi so posedovali Žužemperk (Seisenberg) z Malo vasjo in Toplicami, Višnjo goro in Sotesko (A i n o d t) z vinogradi v Beli Krajini, ki so tvorili »Die Bergrealitiit der Herrschaft A i n-o d t«J). Na vseh teh posestvih je bilo pred 2-3 stoletji še obilo vinogradov. Ker so bili ti okoliši, ki so se razprostirali po večini po odrastkih bregov Krke, precej oddaljeni od občih prometnih cesta Ljubljana—Novo-mesto in Ljubljana—Kočevje, je lehko razumljivo, zakaj so se mogli baš v teh okoliših stari pravni običaji še dalje časa vzdržati nego drugod po Dolenjskem3). Kar smo že mogli ugotoviti za druge dolenjske vinogradske okoliše, velja tudi za žužemperško-soteški okoliš, namreč, da je tu živeče ljudsko pravo v mnogih potankostih različno od onega v drugih okoliših, v jedru pa in po svoji glavni smernici, namreč, da se ohrani avtonomnost ljudstva glede nižjega pravosodstva, ki se je tikalo vsakdanjega življenja in njegovega razmaha v vinogorskih okoliših, pa vendarle identično. Tudi tu so obstajale v bistvu iste pravne Institucije kakor v okolici Novega mesta, Kostanjevice, Mokronoga, Krškega, Rateč in menda tudi povsod drugod, kjer so bile rodovitne vinske gorice. Tudi tu imamo napisane vire kot priče tega nižjega ljudskega pravosodstva. Vsi ti viri so danes spravljeni v rodbinskem centralnem ') Glei Dolenc: Do kedaj so veljale »Gorske bukve« na Slovenskem? (ČZN 1925, str. 116, 117), kjer je naveden kot zadnji petrefakt Idlo 1860 veljaven institut »gornika«, seveda z drugimi kompetencami, nego po g. b. ') Izvestje okrajnega sodišča v Metliki z dne 20. II. 1929, o. štev. NO I 124/29-1- 3) V N m- smo mogli zasledovati vg. zbore do 1772, v K o s t. - P 1 e t. do 1786, v Kiev--Boš t. do 1806, v naših virih pa do 1843, seveda za časa po Jožefu II. že v izpačeni obliki. arhivu knezov Turjačanov (Auersper.gov) v Losensteinleithenu na Zgornjem Avstrijskem, kjer je nagromadenega seveda še več gradiva za občo povestnico Slovencev. Za našo razpravo pridejo v poštev tisti viri, ki se nanašajo na ljudsko običajno pravo in na pravosodstvo vinogradniškega ljudstva sploh. So to slovenski prevod gorskih bukev, zapisniki o vg. zborih z »gorskimi pravdami« in še mnoge druge listine, ki se tikajo uprave graščin. Vse zadevno gradivo je danes po znanstvenih načelih lojeno in znanstvenikom dostopno, za kar gre glavna zasluga starešinom rodu Auerspergov. Ureditev je opravil tekom dolge vrste let pokojni slovenski zgodovinar A 111 o n K a s p r e t (t 1921). Kakor je razveseljivo dejstvo, da je vse to gradivo tako lepo ohranjeno in urejeno, vendar ne moremo zamolčati opazke, da pomeni za nas škodo, da vsaj tisti del, ki se tiče slovenskega ozemlja, ni ostal na domačih tleh. § 2. Viri. 1. Kot prvi vir za spoznanje običajnega prava v okoliših žuž. in sot. graščine smo navedli soteški prevod gorskih bukev, to je štajerskega »Bergrechtsbiichel«, izdanega od Ferdinanda I. na Dunaju, dne 5. februarja 1543, ki je izšel v nemškem jeziku 1543, 1559, 1583 v tisku. Izmed deseterih sedaj znanih prevodov gorskih bukev1) zavzema ta časovno predzadnje mesto. Rokopis je našel 1893 profesor Anton K a s p r e t o priliki obiska v gradu Soteska pri Novem mestu na smetišču stare grajske registrature. Ima obliko zvezka 16 lističev male osmerke, od katerih je popisanih samo devet. Papir nima nikjer nobenega vodnega znaka. Ovoja ni. Zaznambe o provenienci ali piscu ni. Avtor torej ni znan. Imenujemo ga »Soteški prevod« po najdišču. Glasi se takole: Cesarske Gorske Prauize- Art- 1. Peruimu ima em usakitiri Gorski Gospud, kateri sa kakova rezli toshio, usaku leto postiti Gorsko praudo Derzati ino toisto obenkrat odpoveidati. Art. 2. Kateri Gorski praudi pride, usakitiri Saiu rashie") od sebe palashi ino se per praudi sbeseda posliteno sa dershi, kateri bi se pak sbesieda nespodobno sadrshav ta ie sapadau eno Marko Denariev, id est tri Librae. Art- 3. Aku bi eniga Bili, ta ie sapadu due Marke Denariev inu posebei tirno Bienimu sa negovo Škodo opraviti. ') Prevodi so na kratko opisani v K m. d e d. 11 a s i., str. 3 in 4. Nekateri od njih so že tiskani; soteški prevod pride v tej razpravi prvič do natisa. Citati iz nemškega izvirnika so posneti vseskozi iz monografije: Anton M e i i, Das, Steirische Weiin-bergredft und dessen Kodifikation im Jahre 1543; Akad- d. Wiss. in Wien, 207. B., 4. Abli. (iz leta 1928.). ") Čitaj po sedanjem pravopisu: »svoje orožje«. Art. 4. Usakitiri, kitiri ima sa te rizhi, kar u gora Slishio, pred pravo In-stanzio to ie pred gorsko praudo naprei dati ino tositi. Art. 5. Per usaki gorski pravdi she ima te gorske Fraihaiti6) naprei brati, ino usaki teri kakova Sillo, Boi, ima per praudi tega istiga ne povei, ta isti sapade gorskimo gospodu eno Marko Denariev to ie 3 Libre. Art. 6. Ako bi pak en gorski gospod enimo ipravda Dali udaril7), ta se more pred te Firstave Svetlosti Kellermastra oglasiti inu soijo tasbo naprei pernesti, tako ima ta Kellermester kader takove toshbe predi nega prideia Scedelskimi") Ludi ali porgarie kir gorshino imaio po gorskih Bukvach raunati in soditi. Art. 7. Vsi Navadni poti Khinogradom imaio preže9) po St. Mathie godu prepoveidani biti, po katerim poti vosi ally hodi ta ie sapadel 72 Denariav to ie Sest repariov. Art. 8. Kader ie potreba v gori pot popraviti tako se more vsim Meia-shen per 40 Denariev to ie ena libra sapoveidat, ki se pak eden super tega sta-vel in notel pomagat taisti od usakiga Dneva 40 Denariev sapade, id est ena libra. Art. 9. Vsi peti ino graei per Vinogradih senai10) ino snotri se iniaio preže po St. Mathie sadenditi, kir bi tega nesturel taisti gorskimo gospodu Sapade 72 Denariev id est 6 repariev, inu kateri skodu stori, snim oipraviti. Art. 10. En usakitiri kir Erbsino aly kako drugo pravizo per enimo Vinogradu ima, taisti se ima pred gorsko praudo oglasiti ino to Navodno tosbo doli poloseti, ako nakar tako se mo nima obeno sposnaine kar negovo tosbo rezhi. Art. 11. Kateri bres svoie vishi gosposke ino bres drugiga poster.iga ur-shaha se is Desele podtegne, ino mepomaga svoim Starischam (delati, taisti ie od suoie Erbshine odvrshen, aly vendar semo ima gnada iskasaty. Art. 12. Kateri vino, most ally sitho malo ally velko rezh11) iprepoud is gore vunkai nese ally pela, taisti vosnik ali ta kateri plagu12) nese, taisti sapade 72 Denariev id est 6 Repariev, ta drugi pak to Blagu Zigar ie aku ga pak gorski gospud tega istiga Blaga na soim gronti nemogou sapopasti taku se more tulkaln na ninigouih13) vinograd ali gruntih na domestiti- Art. 13. Usaktiri kateri Desetino daiaio ta ie dousehan gorshkimo gospodu ta naipervi, nikar kir ie is tropim vun tla zen most dati, ino tega nima v nebeno nesmachtno posodo diate. °) To so baš v »gorskih bukvah« zapisane pravice- 7) Čitaj, »doli udaril«, kar pomeni »onemogočil«, »zavrnil«, torej »pravno pot zaprl«. V Mell, op. cit-, str. 112. čl. 5 je rečeno »Wo einem reeht verzug« etc. s) Pismena pomota za »Sdeselskimi«, to ie »z deželskimi ljudmi- ali kakor se danes pravi »z deželani« (»Landleute« v M ell, op. cit., str. 112, čl. 0). Čitaj »precej«, kar pa v izvirniku ni bilo prišlo do izraza (Mell, op- cit., str. 113, čl. 8). 10) Treba čitati »zunaj« (poti in ograje zunaj in znotraj sc. vinogradov). ") Pisna pomota za »čez«. V izvirniku (Mell, op. cit., str- 117, čl. 13) stoji ... »vil oder wenig aus verpot...«; če se čita »rezh«, je izostala beseda »zoper« (sc. prepo- ved); če pa se maj glasi: »čez«, utegne imeti prevod smisel. ") Seveda: »blagu« (blago). 1S) Pisna pomota za »njegovih«. Prevod se oddaljuje zelo od izvirnika (Mell, op. cit., str. 117, čl. 13). Art. 14. Sakitiri Meiash ie Dolshan sam ke korski praudi priti, kateri pak s inay ostane ie sapadel 72 Denariev, to iest 6 Repario. Art- 15. Sakitiri Meiash ie usako Leto doshan desetino dati ino plazhati, kateri pak v trech leitah sporedana desetina nada, taku ie ta gorski gospud spo-stianim tech Meiashau more negou nograd sa last noter potegniti. Art. 16. En usaki gorski gospud ali negov gorshek se more preže po usaki praudi ste garrie sa svoye kastiga naplatiti aly krish14) vinograd aly na prelas koder vinograd hodi postaviti, ino kolko kolli krad on zes deset krishaly prae-podi vinograd grede, tolikain krad ie on sapadel 72 Denariev id est 6 Reparian, ino poslednimo kader tega peruitsh della, ie on zelo skusi sposnaine tech Meishau svoi Winograd sapadel. Art. 17. Ushi Osabeniki ker per Winogradech prebivaia, imaio von is gare na semle poiti, kateri pak ne bi hotel sturiti, s tem se more, koker ie navada deselska Gosposka preglediati, le tu se pak von same15) kader bi nive ally grunti Bily od katerich bi se stibra aly Naloshek daie, ako bi pak se is eniga grunda od kateriga se stibra ino maloshik daie en Winograd sturi, tako more en gorski Gospud sposnaine teh Meiaschu eniga takoviga osabenika obdrshati- Art. 18. Vsi Safti, kupi, sastave ali drugo dougovaine kar v garie slishi, se imajo pred gorshkim gospudam ali pred niegovim gorshikam Baratati, sezer takove Beralaine nima obene Muzhi, kateri pak le temo super sturi, ta ie sapadel 1 Marko Denariau to ie 3 Libre. Art. 19. Ako en Meiash umre in obeniga Jerba sa sabu nesapusti, takov Vinograd Gorskim Gospudi domo16) pade, kar ie pak douga, to se more is tega Winograda kar deletsh dosezhe plazhati- Art. 20. Kateri kai grunta bres oglashaina gorskiga gospuda enimo drugimo da, taku toisto gorskimu gospudi domo pade. Art. 21. En usakitiri ie dolshan usako Leto svoi Vinograd obresati, ako ne taku Winograd gospud gorski more sa se obdrsati, ino drugimo dati. Art. 22. Kateri pak v enim leti svoi Winograd pervo kob17) pred Winko-stim neokopa, ta ie sapadel 1 Marko Denario, drugo letu 2 Marke, trete leto zelo ta Winograd. Art. 23. Kader gorski gospud ali nego gorshek eniga Meiasha na prei klislie, ino ne pride ta isti Zash ie sapadel 2 Marke Denariev. Art. 24. Kader bi en Vrtel od meiashau, gorskiga gospuda, ale negoviga gorsika von isretshen, sa kateriga ne bi bil ta se more pred Firstovo Svetlostio Kellermastra vdinati18), ako mo se pred) niegovim sposnainin pretesko sdi, tak se more pred Landeshauptmana Verbesaria ali viztama udinati. Art. 25. Kateri ie per gorski praudi satoshen, aly ozhe eniga drugiga toshi-ti ima en is Rinka eniga Meiasha poklize, temo negovo Besede naprei pernese, tudi tositi ne more nemu doli vdarit, temuzh tosbo naprei pernesti. ") Mišljeno je »za-k r i ž-anje«; v* izvirniku stoji (M e 11, op. cit., str. 124, čl. N): »so soil er eitien stecken fiir die Stigl oder eingang des weingarten schlanen« (schlagen). O »križu« ali »pečatu« (o tem pozneje) v izvirniku naravnost ni govora. '") Po današnjem pravopisu »von vzame«, t. j. »izvzame«. la) Dobeseden prevod za »heim - fallen«, kar pa ne stoji v izvirniku. Tam Je rečeno (M e 11, op- cit., str. 130, čl. 22) »mit redit ledig vvorden«. Šele v čl. 24 izvirnika je govora o »haim fallen«; tu pa se glasi sot. prevod »more za-se obdržati«. ,7) Mišljena je »prva kop« (»das erst liaun«, M e 11, op. cit., str. 131, čl. 24). ") Nemška beseda »dingen«, kar pomeni »vložiti pritožbo na ...«. Art. 26. Kateriga Schivina Vinogradi, bodi po simi ali po leti škoda sturi, more ta skodla opraviti, ino gorskimo gospodu od usake glave 6 repariov ka-stiga more dati. Art. 27. Kateri bi se gorsiko Vgorri nepustil sa kako kastiga rubiti, aly liram sapezhatit, ta ie sapadel 3 Marke Denario. Art. 28. Kateri enimo en pelzar ale droga slahtno Mladize poseka, ali odlomi taisti ie sapadel 3 Marko ino ta škoda opraviti. Art. 29. Kateri enimu en les aly drewo poseka, ta ie sapadel 72 Denariev ino ta po Sposnaine teh Mejashu na sai poverniti. Art. 30. Kateri en koli ukrade, ta ie sapadel 1 Marko Denario, ino dva na-sai povernit more. Art. 31. Kateri enimo kram resbil ali eniga v gori do kirvi udari, taisti ima na Sivoti, ino na Blagi strafan biti. Art. 32. Kateri gnoi aly Blato v gori usame inu svoi nogrod nese, aly pela, ta ie sapadel 72 Denariev ino supet toisto kai ie usl10) nasai povernit. Art. 33. Kateri bi en Mienik Iskopal, aly enimo novi pod sturil, ta ie sapadel 3 Mark Denariev. Art. 34. Kader eden enimo svoi Vinograd proda, inu ta kirga kupi, ino taisti vinograd k paroki postavi, inu tega ven isgavorieniga termina aly Frista nedrshi, inu se bres gorskikove vesti Vinograd timu zigar ie poprei bill (is rozhi) inu oku ie lih vnim dellal, taka Baratie nema nitseh usebe ino vreh tega gorskimo gospudo 5 Mark Denariev Sapade. Art. 35. Kateri Sposgainam per Vinogrodi meia aly roiem les"0) knezemer sturi, ta ie 10 Mark sapadel inu ta škoda opraviti. Art. 36. Kateri eno vinsko terto poseka aly odlomi, ta ie sapadel 5 Mark ino terto poverniti. Art. 37. Kader katerimo praebliso negoviga Vinograda kakovo Drevo stoii, de se nemo skos Senzo Skoda dela, toisto se more skozi gorskiha pustiti ogledati, aku Moshie tako naide, tak se more dolli posekat. Art. 38. Kader eden en Winograd aly grunt v gorry lesetzh leth in dan de obeniga ni, kir by se satu oglasel, inu ie vsai udesheli, se ima noter dershati, toisto ima per tem vn Vseti bitj, kader so maihini nesrestheni otrozikj"), tem istem prei stoi do 16 leth ta Erbishne iskatj. Art. 39. Hoste ino Meie med Duema Winograd'ama lesezha imata obadua Meiasha skupai strebiti aku se nemorete samo sglichat, tako iih imaie Meiashi pogadit. Art. 40. Kader ie en Vinograd ali droge grunt vgori naprodai postaulen, tako ga ima panodit22) svoyimo gorskimo Gospudu kader enimo Drugimo, ako ga gorski gospud ne kupi, tako ga ima panodit svoiye Slaliti, po svoyi s.lahti ga ima panodit Svoimi Blishnimi od Meiashu, ako ga steh obeden nakupi, tako ga more prodat komer hotzhe. ") Seveda »vzel«. s") V izvirniku »Hayholz« (Mell, op. cit., str. 136, čl. 34). O načinu prevajanja te besede gl. Prav. i z r., str. 81. Misliti je na les, ki se pusti in neguje, n. pr. za sekanje trtnili kolov; morda »rejen les«. ") V izvirniku »unvogpare Kinder« (Mell, op. cit. str. 142, čl. 45). O pomenu te besede Prav. i z r. str. 82, itn pa Km. ded. nas 1., str. 23. ") Čitaj: »ponuditi«. Art. 41. Kader eden Vinograd aly grunt vgori Jerba, kupi, proda, aly prae menj ino tega istiga od gorskiga gospuda naprime, ino v treh nedelah ne posti nase praepisati, ta ie sapadel 4 Marke Denariev. Art. 42. Posledimo se tudi eni Naideio kateri presgudai kir she grosdie srelo ny tergaio, ino tako nitsch vreden mosht v gorshino ino Desetino nedaio, sato nima obeden bres oglasaina gorskiga gospuda aly negoviga gorshika tergati, kateri pak leta propnudi super stall, ta isti ie sapadel eno Marko Denariev. Art. 43. Ino pak po teh male ie ta marka Denariev vletih ondmingah veliko krad imenovanna, ta se ima sa usako Marko Denariev en slati v slatim sastopiti, ino Staven biti, kader pak v leteli Deshelah ny navada, tako se more sa usako Marko try libre sastopiti. Art. 44. Kateri en vinograd proda, ta ima gorskimo gospudi en ventin Dati, kir ga kupi dua repariov Sa prepisvanie. Na tem mestu se ne moremo baviti z vsemi predrugačbami, ki so zašle v gori navedeni slovenski prevod. Naj omenimo vsaj to, da so nekateri členi iz izvirnika, v katerem je vseh 52, popolnoma izpuščeni, drugi na novo dodani, vsi pa skrajšani in okrnjeni, brez dvoma namenoma izpremenjeni, kar je tvorilo baš votek običajnega prava. V poznejših izvajanjih se bo treba na takšne izpremembe posebej ozirati. Tu naj samo še ugotovimo, da treba postanek prevoda staviti iz stvarnih razlogov v dobo po 1725, ker je tedaj razloček med »mejaši« in »sogorniki« še krepko živel (to dokažemo pozneje), v našem prevodu ga pa ni več zaslediti. Morda sinemo celo misliti na to, da je vsaj čl. 44 nastal po uvedbi zemljiškoknjižnih vpisov, ker govori prevod o plačilu pristojbine za prepisovanje vinograda, kar je bilo uvedeno po 1769. Ali ta določba je prišla očividno šele kot dodatek v prevod, dočim je čl. 41 bržčas starejšega datuma, ker je znan že starejšemu prevodu iz 1646 (glej k m eč. ded. nas 1., str. 16). Čas, po katerem ni mogel biti prevod napravljen, pa je 1781. Ne bi bilo namreč verjetno, da bi se drznila gorska gosposka napraviti slovenski prevod in ga pustila čitati na vg. zb., ko mrgoli v njem denarnih kazni, ki so bile v navedenem letu že s cesarskim zakonom patrimonialnim gosposkam zabranjene. Vsekakor pa je služil prevajalcu, ki bržčas ni bil slovenske, ampak italijanske krvi (glej izraze Baratanie, štivra, libre, ventin), neki starejši prevod, ki je imel še globe v markah in denarjih, katere je prevajalec sproti razlagal po librah in reparjih, dočim navaja pravir, g. b. iz 1. 1543., marke in pe-neze (p h e n i n g e). Tudi do skrajnosti nedosledna grafika, ki se trudi le po priliki zadeti fonetično obliko, kaže na to, da imamo opraviti s tujerodnim prevajalcem, ki se je samo pod silo razmer uklonil stari navadi, da so se g. b. prečitale kot uvod vg. zbora v slovenščini. 2. Drugi vir za spoznanje slovenskega ljudskega običajnega prava so zapisniki o pravdah na vg. zb. V Losensteinleithenu se nahajata samo še dva folianta, eden iz območja žužemperške, drugi soteške gorske gosposke23)- Prvi nima platnic ter mu očividno manjka s početka nekoliko listov. Pričenja namreč neposredno z neko sodbo, ni pa ohranjena predidoča vsebina tožbe in pravnega postopka, niti ne vemo datuma in kraja dotičnega vg. zb., ker nimamo običajnega zaglavja kot uvoda zapisnika. Šele na sledeči strani se nahaja prvi datum zapisnika, namreč 22. sept. 1693. Zadnji zapisnik v tem foliantu nosi datum 19. aprila 1728, pa v resnici tudi ni bil zadnji, ker je za njim nekoliko listov iztrganih. Ni moči misliti, da bi bil ta foliant žuž. gosposke edini svoje vrste, ampak čisto gotovo so eksistirali še mnogi drugi, ki so bili namenoma zavrženi ali pa so se sami po sebi razgubili, ko je prišla era državnih sodišč. Sklep je nedvomno upravičen, da so pred in po dobi 1693—1728 zapisovali posnetke vg. pravd, saj se je to vršilo tudi drugod (v Novem mestu, Kostanjevici, na Klevevžu i. t. d.) — pa tudi v sosednji graščini Soteska, ki je spadala takisto pod Turjačane. Drugi foliant se tiče soteške gorske gosposke in je vezan; platnice nosijo z usnjem prevlečene vogale. Na prvi platnici je nalepljen listič »P e r g Deuttungs Protokoli No 23«. Hrbet nima napisa. Znotraj na prvi strani je zapisano »No 21«, nato sledi takoj prvi zapisnik vg. zb. z dne 28. okt. 1751. Na platnicah se nahaja razen že omenjenega lističa še s črnilom napisano »No 9«. Vse te tri številke (23, 9, 21) kažejo, da je bil foliant večkrat predmet registracije in da je pri vsaki dobil novo številko. Zadnji zapisnik v foliantu je datiran s 15. sept. 1818, ali v foliantu samem so vloženi še posebni zapisniki o vg. zb. iz poznejše dobe, ki pa niso bili vanj vezani. O le-teh bo pozneje še posebej govora. Na tem mestu naj vnovič pokažemo na retrospektivno nedvomno pravilni sklep, da je foliant žuž. g. gosposke le radi tega osamel, ker so drugi foli-anti izginili: kar se je v sot. graščini leto za letom prakticiralo, to tudi v žuž. graščini — pod istim gospodarjem — ni moglo biti drugače. 3. Drugega listi nskega gradiva (razen doslej navedenega prevoda g. b. in zapisnikov), iz katerega lehko črpamo poznanje slovenskega običajnega prava, se nahaja v CAL še mnogo. Ni, da bi navajali posamezne kose in številke; tu naj omenimo le skupine, v katerih se nahajajo. Predvsem so v sot. foliantu v vg. zb. vloženi nevezani zapisniki, in sicer tudi takih vg. zb., ki so se vršili prej, nego je bil sot. foliant zaključen (z dne 16. dec. 1794, 21. sept. 1797, 16. sept. 1795, 17. sept. 1705), pa tudi taki iz poznejše dobe (z dne 12. sept. 1825, 27. sept. 1825, 23. sept. 1829, 23. sept. 1836, 29. sept. 1843). Razen teh se bomo morali sklicevati posebno na pogodbe gosposkine uprave z upravitelji, kaščarji in kletarji •-,J) Signatura v CAL je A IX 15. (najstarejša z dne 24. julija 1703, najmlajša z dne 19. julija 1784), dalje na desetinske registre (najstarejši iz leta 1752), slednjič na razne zapisnike in uradna poročila o nekaterih pravdah v civilnih in kazenskih zadevah, ki se nahajajo v raznih konvolutih, ki jih pa ne kaže na tem mestu posebej navajati, ko jih bomo morali itak citirati z označbo, pod katero se v CAL lehko najdejo. § 3. Zgodovinski podatki. 1. Graščini Žužemperk in Soteska ležita ne daleč druga od druge ob cesti, ki spremlja na levem bregu reko Krko in vodi iz Ljubljane preko Žužemperka do Soteske, kjer se cepi levo na Novo mesto, na desno v Črnomelj ali Metliko. Severnejši grad Žužemperk (Seisenberg) se nahaja sredi današnjega trga istega imena. Še stoji mogočna stavba in priča, kakšna trdnjava je bil ta grad nekdaj, ko je bilo treba zabranjevati prodiranje Turkov iz Bele Krajine navzgor ob toku Krke. Pred nekaj desetletji se je uporabljal še kot poslopje za sodišče in druge državne urade, danes pa že razpada. Preveč bi stalo vzdrževanje gradu; kmalu bo razvalina. Ne tako Soteska (Ainodt). Tam, kjer izpremeni Krka v loku svoj skoraj severojužni tok v zapadno-vzhodno smer, se vzdiguje na pobočju nizkega slemena tik nad cesto obširna četverokotna zidana zgradba, ki je še dandanes poletna rezidenca Turjačanov. Valvasor ne more pre-hvaliti krasne lege, pa tudi imenitne stavbe Soteske z njeno kapelo svetega Jurija24). Obe graščini imata še danes vinogradniško okolico, ki pa je bila za časa, ko sta se popisovala gori omenjena folianta o vg. zb., brez dvoma še mnogo razsežnejša. Posebne omembe je vredno, da so se pravice Turjačanov raztezale tudi na vinske gorice v Beli Krajini, namreč v okolico Metlike in Črnomlja in da je tudi od tamkajšnjih vg. zb. precej zapisnikov v sot. foliantu. Ne bomo se motili, če cenimo vinogradniško ljudstvo obeh graščin na dve tretjini vsega njihovega podložništva. To-pografično določitev vinogorskih okolišev, ki so imeli svoje posebne vg. zb., pridržimo si za poznejša izvajanja. 2. Zgodovina obeh gradov je tesno združena. Za časa Valvasorja je bil Žužemberk že pod oblastjo rodbine Turjačanov (Auer-sperg), drugi — Soteska — pa še v rokah Gallenbergov"). Grad in trg Žužemperk sta bila zatočišče protestantov. Predikant na Kranjskem, Krištof Slive, je bil kot zadnji izgnan baš iz Žužemberka. Tudi Toplice, 2<) Glej Valvasor: Die Elire des Herz. Krain, XI. knjiga, str. 9. M) Valvasor, op. cit., XI. knjiga, str. 9, 519. slabo uro hoda od Soteske, so spadale takisto pod Turjačane in so imele nekdaj svojega lastnega predikanta. Soteski grad je prišel pod oblast Turjačanov tekom 17. stoletja, ko so se bili člani turjaške rodbine odlikovali že po najvišjih službah v državi. Andrej Turjaški je bil karlovški general, ki je srečno izvojeval bitko pri Sisku (1593), Krištof baron Turjaški je bil deželni upravitelj Kranjske. Njihova oblast je segala mnogo dalje: imeli so v rokah Kočevje, Višnjo goro na Dolenjskem, Belaj na Furlanskem, kar nam daje nemara pojasnila, kako so prišli uradniki italijanskega pokoljenja tupa-tam v slovenske kraje. Bržčas so se izmenjavali uslužbenci raznih graščin in tako je moglo priti do italijanskih izrazov v gori objavljenem prevodu g. b. Stanovsko povišanje tiste linije Turjačanov, ki je imela Žužemperk in Sotesko v oblasti, se da tudi v naših listinah zasledovati. Dočim je bila sklenjena pogodba žuž. upravitelja (Verwalter) Janeza Jurija Peera dne 24. julija 1703 s Francetom Karlom »rimskim državnim g r o f o m«, se navaja v pogodbi z dne 20. okt. 1724 z naslednjim upraviteljem Ivanom Antonom Kraillinghom kot nasprotna stranka že svete »rimske države knez« Henrik Turjaški. Z istim knezom sta sklenila pogodbo še upravitelja Ivan Baptist de Fabiani dne 6. oktobra 1725 ter Donat Blaž Dietrich dne 7. septembra 1752, s Karlom Turjaškim, svete rimske države knezom, pa dne 27. septembra 1757 upravitelj Ivan Pechann, zoper katerega so se kmetje zelo pritoževali. Razen upraviteljev so bili nameščeni na graščini še kaščarji (Kast-ner), ki so bili obenem tudi kletarji (Kellner). Tako se navajajo dne 17. septembra 1712 Leopold Fischer, dne 18. maja 1720 Ivan Fran Kharn-burg, dne 19. avgusta 1729 Ivan Leopold Fischer, (morda prvonavede-nega sin), dne 30. julija 1731 Krištof Menegallia, dne 14. novembra 1761 Jakob Ignac Jauth, dne 22. okt. 1770 Josip Anton Grill. Od upraviteljev, od katerih pogodbe niso ohranjene, pa so omenjeni v drugih listinah za 1784 Jurij Hirsch, za 1697 Sebastian Per-tschitsch, za 1697 Ivan Baptist Khamniker, za 1784 pa Josef Globotsch-nik; vsi so služili v žuž. graščini. Za Sotesko pa vemo iz zaglavja dotič-liih zapisnikov v vg. zb., da je bil v letih okoli 1754 upravitelj Gregor Jugovitz, 1782 Simon Lorenc Pikardi, 1784 Joahim Gallinger in še istega leta tudi Ignac Banko, 1787 pa Anton Jentschitsch. O nekih pravicah, ki so jih imeli upravitelji, kaščarji in kletarji, bo še pozneje govora; nabrali smo jih iz pismenih instrukcif). Graščini Žužemperk in Soteska sta stali pod neposrednim nadzorstvom ljubljanskega upravnega tajništva Turjačanov (Sekretariat). Šele Nahajajo se v CAL pod sig.: A VIII fasc. 12. v listini z dne 16. oktobra 1725 (instrukcija za Iv. B. de Fabiani) se imenuje to upravno mesto prvič »Inspektion«. V letih okoli 1794 je bila graščina Soteska oddana v zakup Alojzu Klinc-u. 3. Naj navedemo le še nekoliko zgodovinskih paberkov, ki smo nanje naleteli; morda pridejo še prav vsaj lokalnim zgodovinarjem. Kar vemo že iz zapisnikov o vg. zb. Klevevške graščine37), to je potrjeno tudi v zap. z dne 17. marca 1710 (Šmaver), namreč, da je bila 1709 zelo slaba letina. Kapelan iz Dobrnič je na vg. zb. izvajal, da ni imel pri cerkvi sv. Mavricija 12 maš, ker je dvomil, da bi bile plačane spričo »de s miss-r a t e n e n J a h r s«. Ponudil se je, da jih opravi v tekočem letu v dvojnem številu, na kar so sklenili vinogradniki, da mu bo dal vsak izmed njih v jeseni dvojno količino mošta. V letu 1752. pa je v Primostku v bližini Metlike vse pozeblo, da sploh ni bilo moči dobiti gorščine. Slednjič naj navedemo glede Višnje gore, ki je tudi pripadala Tur-jačanom, da je bil tam za upravitelja Ivan Caharija Tschernell 1747, Joa-him Steisz pa 1755. Leta 1662. je imel v Žužemperku uradnega posla ces. kralj, krvni sodnik (»P a a n r i c h t e r in Crain«) po imenu Ivan Floriantschitsch. Ko je izrekel sodbo, so bili navzočni notarius Andrej Wrabl in 10 pri-sednikov. Sojene so bile dne 11. januarja 1662 osebe, ki so šle »n a c h G r a z mit g u t e n S c h r i f t e n F r e i h e i t e n h o 1 e n«, kot se je eden izmed obdolžencev zagovarjal, kar pa je sodišče označilo za »s c h i m p f 1 i c h u n d v e r b o 11 e n e r P a s c h q u i 11«. Zanimivo je, da je bila sodba spisana v dveh konceptih. Prvi se je glasil, da se dva obtoženca obglavita po čl. 127 C. C. C.21). To se jima je tudi v resnici »z u m g r o s s e n S c h r a k h« prečitalo, malo pozneje pa sta iz drugega koncepta izvedela, da sta v resnici kaznovana le tako, da se za eno leto na mejo odženeta na prisilno delo (auf g r a i n i z i n c o n d e m -miert und verschickt). Mesec dni za tem pa je imel isti krvni sodnik sodbo v Višnji gori, kjer je bil predmet obtožbe upor kočevskih podložnikov, pri katerem je kmete hujskal duhovnik dr. theol. Lenart Volk Sormont. Papeški nuncij ga je dal za 5 mesecev zapreti, na kar je bil iz Avstrije izgnan, pa je ponovno prosil grofa Engelberta Turjačana za »p a r d o n«28). ") Glej Kiev.-Bo št., str. 160- SN) V CCC ima čl. 127 naslov »Straff der jlienen, so auffrur des Volks machen«; kaznuje se pa takšen zločin z obglavljenjem ali z bičanjem, v obeh primerih pa sc mora storilec izgnati. -") Sig. obojnih spisov v CAL je: A VI. fasc. 2 in 3, konvolut 1 do 4. Radi karakterizacije tlačanskega razmerja naj omenimo še nekoliko listin. Z ukazom deželnega glavarja z dne 19. julija 1701 je dobil Jurij Volk iz Tolstega vrha (Feistenberg) pri Št. Jerneju pismo, da mu mora žužemperška graščina vrniti sogornika, ki se je naselil v okolišu žuž. g. palice. Dne 14. avg. 1714 se je moral zavezati z reverzom »1 a n d s c h a d e n-punding« Ferdinand baron Egkh na Mehovem, da vrne turjaškega podložnika, ki ga je vjel njegov gozdni čuvaj. Dne 15. maja 1719 pa sta dobila metliški »R i c h t e r u n d R a t« enak nalog, da morata namesto rojenjaka (E r b h o 1 d), ki so ga oddali v rekrute, postaviti drugega, ker je žuž. graščina že njegovega očeta pravilno kupila. Pravda radi tega rekruta je tekla več let. O rekrutih pa je govora tudi še večkrat v zapisnikih o vg. zb. (n. pr. 1725, 1788) ter bomo o posledicah, ki jih je imelo tako rekrutiranje glede zasebnega prava, še pozneje razpravljali. Slednjič naj še omenimo, da se je na vg. zb. dne 14. septembra 1784 v Dolnji Straži razpravljalo o tem, da je Jožef II. odpravil vrsto praznikov in prepovedal zvonjenje zoper točo. Vinogradniki so zahtevali, da naj se radi tega cerkovniku ustavi kolektura, župnik pa naj jo pobira le o trgatvi, ne pa pozneje. Navzočni upravitelj je odločil, da naj se vsak vinogradnik sam odloči, ali hoče cerkovniku dati kolekturo; glede praznikov pa ostane pri tem, da se na le-te v vinogradih sme delati. II. del: Splošni pravni položaj. § 4. Veljavno zakonito pravo. V toku naših izvajanj v § 2 smo pokazali, da prihaja za ljudsko pra-vosodstvo predvsem v poštev pravo gorskih bukev Ferdinanda I. iz 1. 1543., toda ne v prvotni, zakonito ustanovljeni obliki, ampak po prenarejeni, stvarnim pravnim običajem ustrezajoči vsebini. V tem tiči baš glavna misel razgiba običajnega prava, da si p r e -osniva zakoniti tekst po svojih potrebah in ga smatra za obvezno pravo za vse, za gorsko gosposko, kakor tudi za podložnike. Seveda je pri tem pretvarjanju vsebine krepko sodelovala tudi gorska gosposka sama, ker je njej sami bilo prav, da se zakonito pravo — popravi! Če se pa vprašamo, kateri določni tekst so imele tiste gorske bukve, ki so se uporabljale kot pravni regulator na ljudskih sodiščih, moramo odgovoriti, da tega ponajvečkrat ne vemo. Prevodi iz nemškega na slovenski jezik so se napravili, pa zopet zavrgli, ker je bilo treba novih izprememb. Da n. pr. na vg. zborih okoli 1700 n i mogel veljati tekst sot. prevoda g. b., smemo čisto določno sklepati iz dejstva, da je v zap. o vg. zb. z dne 17. marca 1702 v Šmavru citiran dvakrat zapored za isto zadevo, namreč glede kazni za popašnjo po živini, čl. 30 gorskih bukev. Ali ta snov ni obravnavana niti v nemškem izvirniku niti v so-teškem prevodu pod čl. 30. Ker govori o popašnji nemški izvirnik v čl. 31, sot. prevod pa v čl. 26, je jasno, da se nanašata citata na neko tretjo, nam nepoznano izdajo g. b. Omemb gorskih bukev brez citatov, po katerih bi se dalo kontrolirati, katera izdaja je bila uporabljena, je še mnogo, ali samo v zap. z dne 16. sept. 1783 v Stari Straži je naveden člen gorskih bukev. Tu je šlo za skrivno odstranitev mejnega kamna ter je bil citiran čl. 33. Ta citat se vjema s soteškim prevodom (glej gori čl. 33), ne pa z izvirnikom, ki govori šele v čl. 39 o tem deliktu (»Pigmarch a u s h a u t«). Zanimivo je, da se je ta delikt obravnaval po gorskih bukvah in ne po »p e i n 1 i c h e H a 1 s g e r i c h t s o r d n u n g fur Krai n«, ki je inače gotovo za nevinogradnike veljala. Seveda je govora o gorskih bukvah v zapisnikih tudi tedaj, ko se v zapisnikih ugotavlja, da so se prečitale zbranim vinogradnikom. Kazen gorskih bukev se omenjajo v celokupnem gradivu, ki je podlaga tej razpravi, še drugi zakoni: Sodba z dne 13. febr. 166230) se poziva na »K a i s. May. ausgegangene Patente«, ki se pa ne dajo določiti pobližje, nanašajo se pa gotovo na krvnega sodnika31). Istotam je citiran čl. 127 reda za krvna sodišča. Misliti moramo, da je bila tu v govoru »Landgerichtsordnung« za Kranjsko i. t. d. z dne 8. februarja 1535; kajti poznejših samostojnih redov za kranjska deželska sodišča ni bilo. V zap. z dne 21. marca 1725 (Šmaver) se opira neka odredba na »kais. generallien auch Landfreyheit und Landsord-n u n g«, ko gre za »silentium perpetuu m«, ki naj nastopi, ker je terjatev zastarana; ne da se dognati, ali je mišljen red za ograjno sodišče (S c h r a n n e n g e r i c h t) ali deželski ročin (L a n d h a n d i e -s t e). Pač pa je pravilno citiran čl. 29 »d e r a 11 g e m e i n e n G e -r i c h t s o r d n u n g«. V pogodbi z upraviteljem Ivanom Pechanom z dne 19. oktobra 1785 čitamo, da naj postopa pri »s c h \v e r e und C r i-m i n a 1 v e r b r e c h e n n a c h d e r a 11 g c m e i n e n A11 e r h o c h-s t e n L a n d g e r i c h t o r d n u n g«. Bržčas je pa bil ta citat prenešen M) Sig. v CAL je: A VI, 2, 3, konv. 1—4. 3I) Instrukcija za krvnega sodnika na Kranjskem je izšla šele 16. junija 1767; niti čl. 22 iz Regierungsinstruktion cesarja Leopold'a I. (1658—1705) ni mogel priti v poštev, ker je ta instrukcija izšla šele 10- marca 1676. Pač pa se glasi v listini z dne 12. avgusta 1684 (Sign, v AL je A IX, 16) ukaz deželnega vicedoma na krvnega sodnika ma Kranjskem, da naj se »mit Geschworenen Gerichtsschreiber und Schopi und Geschirr« poda v Žužemperk in ex offo postopa po »Kaiserl. Halsgericlitsordnung«. Primeri: Dolenc, Postanek in pomen instrukcij na krvna sodišča na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, CZN 1912, str- 98—116. iz kakšne še starejše pogodbe v novo, ker je tedaj veljala »Die p e i n-liche Gerichtsordnung der Kaiserin Maria There-si a« z dne 31. dee. 1768. Iz vsega tega je razvidno, da citati zakonov v našem gradivu niso povsem zanesljivi. Vendar smemo sklepati osobito glede veljavnosti gorskih bukev, da ta ni docela prenehala, niti tedaj ne, ko je bil izdan obči sodni red (1784). Tudi nam mora biti jasno, da tisto pravo, ki je veljalo za nevinogradnike kot daleko manjši del celokupnega ljudstva v žuž. in sot. okolišu, ni moglo biti drugačno nego za vinogradnike. § 5. Staleži vinogradnikov. Patrimonialni gospod z Zužemperku, ki je bil obenem gorski gospod, je izvrševal nad svojimi podložniki tudi oblast deželskega sodišča (L a n d g e r i c h t) za težja hudodelstva, za »causae m a i o r e s«. Vendar to njegovo sodišče ni bilo »privilegirano«. Kajti moral je pošiljati po krvnega sodnika v Ljubljano32). Njegovi podložniki so bili vobče rojenjaki (E r b h o 1 d e n); kjer pa je imel pravico gorske palice (B e r g-s t a b, izraz se v g. b. ne nahaja!), imenovali so se s o g o r n i k i (B e r g-holden). Oboji so bili »glebae adscripti«. Razen sogornikov pa pridejo v poštev baš v vinogradniškem teritoriju mejaši. Nemški zapisniki o vg. zborih jih imenujejo »M e a s c h e n« ali »M e j a s c h e n«. V izvirniku g. b. iz 1543 bi ustrezal temu pojmu izraz »Berggenos-s e n«. Ali baš iz naših zapisnikov o vg. zb. se vidi, kako se je pojmovanje oboje vrste vinogradnikov sčasoma mešalo. V toku pol stoletja so se razmere tako izpremenile, da soteški prevod gorskih bukev ne navaja nobene druge vrste vinogradnikov nego mejaše. In vendar zapisniki iz graščine Soteske pišejo v nemškem jeziku še mnogokrat o »B e r g h o 1 d e n«. Kakor smo to ugotovili že za druge vinogorske okoliše po Dolenjskem33), tako so se pač tudi v soteškem meje med sogor-niki in mejaši puščale v nemar. Baš iz starejšega gradiva, iz žuž. zapisnikov o vg. zb., pa lehko točno posnamemo, da je razlika med obema staležema vinogradnikov v prvih desetletjih 18. stoletja še krepko živela. Krog mejašev, ki niso bili glebae adscripti, ampak gorskemu gospodu samo z zemljo podložni, je bil sestavljen iz tistih posestnikov vino- 3J) O razločku med privilegiranimi in neprivilegiranimi deželskimi sodišči gl. sedaj Pole c, Razpored sodnih instanc v slov. deželah odi 16- do 18. stoletja, str. 5; pos. odst. iz ZZR VI. (1928). Iz starejše literature gl. T s c h i 11 k o v i t z, Darstellung des polltischen Verhaitnisses etc. Oraz 1827, I. zv-, str. 300. ") Glej Kost.: str. 39—41, N m.: str. 38; K o s t. - P1 e t.: Str- 15; K 1 e v,-Bošt., str. 162; Km. ded. nasi., str. 5. gradov, ki so bili po svojem osebnem staležu lehko plemenitniki, ime-telji graščin ali domcev (G ii 11), pa tudi slobodnjaki (Freisasse n). Celo podložniki neke druge gosposke so bili v pogledu vinogradov mejaši. Tako je n. pr. v zap. z dne 5. aprila 1712 v Šmavru naveden »S u p -pan von T r e s t e r b e r g«, ki je bil »S i 11 i c h e r Unterthan«, pa je vendar le fungiral kot prisednik sodišča na vg. zb. Da so pa tudi osebno svobodni vinogradniki prihajali stalno na vinogorske zbore, o tem priča mnogo zapisnikov, v katerih se navajajo »Bergholden« poleg »B e r g g e n o s s e n« in poleg »Mejaschen«. V štirih zap. (2. okt. 1725, 21. marca 1727, 22. sept. 1727 in 19. aprila 1728, vsi se tičejo vg. zborov kraja Šmav 0 J* 'S T •S a. Opomba 1693 22. sept. 27. sept-12. okt. Sv. Pavel Rožanc Armberk Jakob Košir Pavel Plut vse, kakor ie b lo p 24 24 rei Prejšnjega zapisnika ni več. 1694 25. jan. 21. sept. 3. okt. 11. okt. Sv. Pavel Šmaver Rožanc Armberk vse, kakor ie bilo prei ni podatkov 1695 25. jan. 28. marca 29. sept. 2. okt. 18. okt. Sv. Pavel Šmaver Šmaver Sv. Pavel Rožanc da 2 1 24 1696 29. jan. 17. marca 24. sept. 30. sept. 8. okt. Sv. Pavel Šmaver Šmaver Sv. Pavel Rožanc 2 24 24 24 16 (St. Gcrtraudistag) 1697 16. marca 19. sept. 22- sept. 6. okt. 21. okt. Šmaver Šmaver Sv. Pavel Rožanc Armberk iudex Sebastian IVrt nchitecli hI. Ilerglierr 24 (St. Gertraudis) •asesorii kot prej« 1698 26. jan. 30. sept-17. marca 5. okt. 21. okt. Sv. Pavel Sv. Pavel Šmaver Šmaver Armberk Seb Pertschitsch 1699 17UCI 1699 1699 4. okt. 25. jan. 17. okt. 17. marca Sv. Pavel Sv. Pavel Rožanc Šmaver Andrei Legan •Viceunpart. Rlchter« 2 2 10 1700 26. sept-29. sept. 10. okt. 21. okt. Sv. Pavel Šmaver Rožanc Armberk da vse, kakor ie b da lo p 24 rel 24 Leto Dan in mesec Kraj zborovanja Predsednik Starešina prisednikov gornikov 1 <5 1 rilo > O -S a. Opomba 1701 25- jan. 17. marca 25. sept. 29. sept. 11. okt. Sv. Pavel Šmaver Sv. Pavel Rožanc Armberk Jakob Plut 13 nič tožba nič tožba, nič tožba 1702 17. marca Šmaver 24 1703 12. marca 17. marca 24. sept. 30. sept. 17. okt. 23. okt. Sv. Pavel Šmaver Šmaver Sv. Pavel Rožanc Armberk vse, kakor ie bilo prej vse, kakor ie bilo prej vse, kakor ie bilo prei 1 1 vse. kakor ie bilo prei nič tožba 1704 28. jan. 17. marca 5. aprila 15- sept. 16. sept. 30. sept. Sv. Pave! Šmaver Žužemperk Šmaver Sv. Pavel Armberk in Lipnik Ivan Juri Peer, upravitelj 'ni na vse, kakor je bilo p vse, kakor ie bilo p 1 2 veil!) rei rei 1705 22. jan. 17. marca 18- aprila 7. okt. 28. okt. Sv. Pavel Šmaver Žužemperk Sv. Pavel Armberk Ivan Juri Peer, Matija Drevenš upravitelj :k vse, kakor je b ni na vse, 1 lo P vedb o pr. rej ena sama tožba nič tožba 1706 17. marca 13. okt. 19. okt. Šmaver Armberk Sv. Pavel da da Juri Stravs 23 24 24 1707 17. marca 17. marca 30. marca 25. sept. 18. sept. 21. sept- Šmaver Šmaver Žužemperk (ni naveden) ?v. Pavel Šmaver Simon Rokave Juri Stravs Juri Stravs Simon Rokave 1 1 vse 1. 26 7 kot v 706. pet prisednikov ima pripisanih je 1710 z drugim Emilom pet novih imen še enkrat pričel zap. o 1 tožbi $ pričami »assessores ut autc« v 1. 1706. 1708 1709 vacatl (zelo slaba letina) 1710 17. marca 16. okt. 13. okt. 20. okt. Šmaver Sv. Pavel Armberk Šmaver Simon Rokave Juri Stravs Jn Simon Rokave vse k o pr. 24 A 24 j nič tožba Leto Dan in incsec Kiaj zborovanja Predsednik Starešina prisednikov Šte > -ž 'a o bfi vilo > O Jd 'c "O Opomba 1711 23- aprila 19. sept. 22. sept. Šmaver Sv. Pavel Šmaver Simon Rokave Juri Stravs Simon Rokave 20 24 24 »4 absentes« nič tožba nič tožba 1712 5. aprila 19. sept. Šmaver §3'. Pavel Simon Rokave Simon Rokave 24 24 nič tožba 1713 6. aprila 4. okt. 19. okt. Šmaver (ni naveden) Armberk Simon Rokave Juri Stravs da 16 24 18 ! (»4 anRenombeni) nič tožba 1714 14. aprila 10. okt. 11. okt. Šmaver Šmaver Sv. Pavel Simon Rokave Janže Kastclic luri Str.ius kot 18 ? prej »4 absentes« med prisedniki Adam Ravbar 1715 2. maja 22. sept. 29. sept. Šmaver Sv. Pavel Šmaver vse kot prej Juri Stravs vse kot prej nič tožba (»nichts eingotra-gen«) 1716 17. marca 14. okt. Šmaver Sv. Pavel Janže Kastclic Juri Straus 19 24 1717 23. maja 16. sept. Šmaver (ni naveden) Janže Kastelic Juri Stravs 11 21 1718 23- marca 1. sept. 10. okt. (ni naveden) Sv. Pavel Šmaver Janže Kastelic Juri Stravs Janže Kastelic 12 24 8 1719 10. okt. Sv. Pavel Juri Stravs 24 1720 18. junija 11. sept. 25. sept. 30. sept. 8. okt- Šmaver Sv. Pavel Šmaver Sv. Pavel Šmaver Juri Kastclic Juri Stravs Juri Kastelic Juri Stravs Juri Kastellc 6 24 24 24 12 des Jensche Solni 1721 30. sept. 8. okt. Sv. Pavel Šmaver Juri Stravs Juri Kastellc 24 12 1722 9. marca 22. okt. Šmaver Šmaver Juri Kastelic Juri Kastelic 17 9 1723 2. okt. Šmaver ni nobenih navedb v zaglavjn 1724 24. sept. 25. sept. 27. sept. 16. okt. »Leuthen od. Reber« Sv. Pavel Šmaver Armberk in Lipnik J. Kraillingh J. Kraillingh J. Kraillingh .1- Kraillingh 1 2 16 18 22 9 gornik je tudi asesor, vseh le torei 17 Juri Stravs se imenuje asesor! istotako Juri Kastclic Leto Dan in mesec Kraj zborovanja Predsednik Starešina prisednikov gornikov ££ <1 1 a || rilo > 0 S -3 U ■c O. Opomba 1725 21. marca 2. okt. 9. okt. Šmaver Sv. Pavel Šmaver J. Kraillingh Juri Kastelic Juri Stravs 9 15 12 1726 28. marca 19. sept. Šmaver Sv. Pa^el Juri Kastelic 2 18 15 1727 21. marca 29. sept. Šmaver Šmaver Juri Kastelic Juri Kastelic 2 vse puš< 14 .eno 1728 19. aprila Šmaver Juri Kastelic jq I zapisnik ni skončan Iz vseli teh podatkov je razvidno, da so se koncem 17. stoletja vg. zbon vršili češče nego v poznejši dobi. Osobito značilno je, da se opuščajo najprej tisti vg. zbori, ki veljajo oddaljenejšim vinogorskim okolišem. Naj v tej zvezi ugotovimo topografske momente37). Za Šmaver stoji v izvirniku Set. Mauer ali Set. Maurus-b c r g. Ta vasica (v nekaterih specialkah imenovana »S c t. M a u r i t i -u s«) leži nekako dve uri hoda severovzhodno od Žužemperka, v kat. občini Kcrito, ki spada pod okrajno sodišče Trebnje. Vasica ima dve vinski brdi, staro in novo Šmaversko goro, na stari je cerkvica sv. Mavricija, na novi cerkvica sv. Ane, obe sta podružnici župnije v Dobrničah. S v. Pavel (Set. P a u 1 u s b e r g) je vinska gorica z malo naselbino in cerkvijo nedaleč od ceste Žužemperk—Dvor, ki se danes imenuje Pod-šentpavl. Armberk je po slovensko zavito nemško ime vinske gorice H a r m b e r g ali tudi H o r e n b er g, kakor se v zapisnikih o vg. zborih različno navaja. V bližini se nahaja tudi Lipnik, oboje spada v kat. obč. Lukovk, okrajno sodišče Trebnje. Ker je Lukovk od Trebnjega vsaj uro hoda oddaljen, Trebnje pa od Žužemperka 3 ure, je bil vinogradniški kompleks A r m b e r k—L i p n i k g. gosposki zelo od rok. Še bolj pa R o-žanc, ki leži ob današnji železniški progi Semič—Črnomelj, dobro uro hoda severno od Črnomlja. Okolica semiška tvori južno pobočje Gorjancev, ki velja še dandanes za izborno vinogradniško ozemlje. Pripomniti je, da pišejo zapisniki o tem kraju enkrat »RoschanzindenCraba-then«, enkrat pa »b e i T s c h e r n e m b 1«. Kje se je nahajala vinska ") Za lokalizacijo okrajev v trebanjskem okraju nam je služilo kot podlaga sporočilo okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 20. febr. 1929, Nc 122/29-1, za kraje v čr-nomeljskem sodnem okraju sporočilo okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 22. februarja 1929. gorica »L e i t h e n oder Reber«, je težko določljivo, ker se imenuje samo enkrat, takih krajev pa je več. Glede števila vg. zborov se vidi, da jih je bilo zlasti po vrzeli v letih 1708 in 1709 (ko je bila zelo slaba letina) tudi ne glede na razdalje, vedno manj. Vendar iz tega še ne smemo sklepati, da se niso vršili. Lehko je, da se je ljudstvo sešlo in obravnavalo svoje zadeve, osobito reševalo svoje spore samo zase na svojem običajnem zboru, le zapisnika ni bilo, morda iz nemarnosti grajskega odposlanca, morda, ker gorska gosposka sploh ni poslala svojega zastopnika. Navedba »Judex Sebastian Pertschitsch als Perg-lier r« pomenja, da je bil on upravitelj. Značilno potezo zastopnikov gorskega gospoda vidimo v tem, da na novo nameščen upravitelj prva leta hodi na vg. zbore predsedovat, pozneje pa tako udeležbo opušča. Upravitelj Peer je bil nameščen z dekretom z dne 24. julija 1703 in je prišel prvi dve leti na vg. zbore, pozneje pa ne več. Enako je predsedoval upravitelj Kraillingh, čigar pogodba z gorsko gosposko je datirana z dnem 30. oktobra 1724, prvi dve leti na vg. zborih, uvedel je celo neko novotarijo z vg. zborom v L e i t h e n oder Reber, poslej pa izoslaja. Morda je bil vzrok ta, da so hoteli upravitelji v svoji gorečnosti ob nastopu službe vplivati na ljudsko pravosodstvo po svoje, da so pa pozneje uvideli, da ne dosežejo ničesar, pa so izostali. Da bi se jim zdelo to ljudsko pravosodstvo brezpomembno, ne bi mogli reči, ker so upravitelji vendar le pošiljali vsaj svoje protokoliste na vg. zbore, da so sklepe zapisovali v foliant, čeprav ne sproti, ampak o priliki, kadar jim Je bilo mogoče. Odtod pojav, da se zapisniki ne vrste po kronološkem redu. Ljudski vg. zbori na Rožancu od 1703 naprej v žuž. foliantu niso več vpisani. Domneva, da je žužemperška graščina tisti vinogradski okoliš kakorkoli izgubila, ne bi držala. Kajti rožanski vinogradi in še cela vrsta vinogradov v bližini Rožanca se navajajo v registrih glede desetine še v letih 1782—1784. Da bi se bili samo vg. zbori opustili, ni verjetno. Morda so se zapisovali po kakšnem drugem, v Beli Krajini stalno biva-jočem uradniku žuž. graščine, ker je bila razdalja od sedeža gorske gosposke prevelika. Tisti uradnik pa je nemara zapisoval posledke vg. zborov v poseben foliant, ki se je izgubil. Vg. zbori v Šmavru so se imenovali skraja »S t. G e t r a u d i s R e c h t«, pač po svetnici Jeri, ki se praznuje 17. marca. Vidi se, da se je prvi vg. zbor v letu vršil ali baš na dan te svetnice, ali pa vsaj približno v tistem času. Enak pojav se da zasledovati za vg. zbore Sv. Pavla, čegar god se praznuje 25. januarja. Šele pozneje se je to opustilo, bržčas, ker vremenske razmere za take zbore niso bile ugodne, ter so se dotični zbori preložili na gorkejši čas v spomladi. Tako navezo- vanje vg. zborov na dan svetnika smo opazovali tudi drugod po Dolenjskem, n. pr. »S c t. L a u r e n t z e n r e c h t« pri Kostanjevici^). V drugem soteškem folijantu (glej gori § 2, t. 2) so zapisani vino-gorski zbori do leta 1818. Mi pa bomo seznam kar nadaljevali in sprejeli vanj tudi tiste zapisnike, ki so vloženi v foliant, ne da bi bili v njega vezani: B. Soteski okoliš. Leto Dan i:ni mesec Krai zborovanja Predsednik StareSina prisednikov gornikov \ 1 (t 1 vilo > o 'S -c ■c Opomba 1751 28. okt. 24. okt. Gorence Podturn Jak. Simonovič Jak. Siinonovič 12 12 1752 17. okt. 8. okt. 22. okt. Stara Straža Podturn Gorence da da •1a 1 24 12 12 1753 2. aprila 9. sept. 21. avg. 27. okt. Gorence Stara Straža Podturn Gorence da da Marko Pastič Jak. Simonovi! 1 5 24 12 12 (»Unpartaiisch Recht«) 1754 15. sept. 22. sept. 20. okt. 15. okt. 27. okt. Stara Straža Soteška gora Podturn Stari Gorenci pri Semiču Gorence da And. Tustanc Jak. Ogulln Jak. Simonovič Jak. Simonovič 1 24 10*12 12 4 12 »UrteiliibertrSger« 1755 14. jul. 12. okt. 19. okt. Stara Straža Podturn Gorence And. Darovec Marko Pastič Jak. Simonovič 24 12 12 1754 19. okt. Gorence Jak. Simonovič 12 1756 17. okt. Gorence Jak. Simonovič 12 1757 1758 vacat1 1759 16. sept-23. sept. Straška gora Soteska And. Darovec Matiia Stralnar 24 24 1760 21. okt. 12. okt. 19. okt. Straža Nova Straža Soteska And. Darovec Andrei Tisovec Matiia Stralnar 24 12 24 M) Sveti Lorenc se praznuje 10. avg. ter se je vršil za okoliš Raka vg. zbor redno ta dan. Gl- Kost.-Plet., str. 35. 1 ! Leto Dan in mesec Kraj zborovanja Predsednik Starešina prisednikov Šte > C U C C M) vilo > 0 £ 'S T T a. Opomba 1761 1762 27. sept. 19. sept. Stara Straža Stara Straža And. Darovec And. Darovec 24 16 1763 13. marca 25. sept. Nova Straža Stara Straža Andrej Tisovec And. Darovec 1 1 12 24 1764 30. sept. 7. okt. 25. okt. Stara Straža Soteška gora Nova Straža And. Darovec Janže Rakove And. Darovec 1 1 1 24 24 19 med prisedniki je zapisan Herr Josef Paul Wuzelli 1765 22. okt. Stara Straža Andrej Tisovec 1 24 1766 1767 vacat! 17681 23. sc.pt 8. okt. Nova Straža (ni naveden) Andrej Tisovec Andrej Tisovec 1 1 24 24 1769 d • 1773 vacat! 1774 21. sept. Soteska Jože VučkoviS 1 15 1775 1776 vacat 1 1777 19. sept. 27. sept Stara Straža Ljubanc And. Darovec Gregor Schober 1 1 20 7 1778 6. maja Rauberbigl Gnidovec 1 5 1779 1780 vacat! 178i 30. nov. (ni naveden) Jože Vučkovič 1 24 (»Referenten«) 1782 20. marca »O.n t Aynodt« Siionund Lo— renz Pikardi, upravitelj Gnidovec 1 6 1783 16. sept. Stara in Nova Straža, Soteški vrli, Barantinski vrh, Ravberbigl Judex delcira-tum Merr Josef Ambrositsch 2 21 upravitelj Pikar-dija naveden kot asscsor 1784 14. sept- Gorenje Polje za Gor. in Dolnjo Stražo in Barantinski vrh Joahim Oallin-xer, upravitelj 2 17 Leto Dan in mesec Kraj zborovanja Predsednik Starešina prisednikov Šle > O M '£ vilo >• o riS 'G -a » 'E o. Opomba 1785 1786 vacat! 1787 1. sept. Grad Soteska za Soteški vrh, Tokaiski vrh in Ravberbigl Anton Jen-tschitsch, upravitelj 4 24 starešine: Vuč-kovič za Sotesko in Tokajski vrh, Markovič za Stražo, Gnidovec za Ravberbigl, Darovec za St. Sirazo so gor-niKlt 1788 8. sept. 22. sept. Ravberbigl Grad Soteska za Staro in Novo Stražo, Barantinski vrh Anton Jen-tschitsch, upravitelj Anton Jen-tschitsch, upravitelj 1 2 13 24 1789 do 1798 yacat (v vezanem foliantu!) 1799 1. okt. 2. okt. 3. okt. Stara Straža Nova Straža in Barantinski vrh Soteska za Tokaiski vrh in Sv. Pavel ? ? ? Darovec Tisovec (ni navedb) 16 ? nič tožba 1800 do 1803 vacat 1 1804 21. sept. 24. sept. 25. sept. 26. sept. 22. okt. 22. avg. Stara Straža Soteska za Novo Stražo, Barantinski vrh In Ključko gorico Ravberbigl l.hibanc (ni navedeno) Radovlca za Krašnji dol Ign. Banko, upravitelj Ign. Banko, upraviteli Ign. Banko, upravitelj Inn. Banko, upravitelj Isn. Banl.o, upravitelj Ign. Banko, upravitelj Tisovec Gnidovec Kušnik 1 2 12 12 24 11 12 Franz Pirl, Anits-schreiber, sopoJ- pisan Franz Pirl, Amts-schreiber, sopod- pisan ni bilo ljudi, povelja so bila razglašena zapisnik je podpisan tudi od Vln-cenca Darovca 1805 do 1817 vacat1 Leto Dan im mesec Kraj zborovanja Predsednik Starešina prisednikov Število Opomba gornikov prisednikov 1818 i/-' 15. sept. 16. sept. Straža za Staro Stražo Soteska za Ključ, Oabriie, Tokajskl vrh, Novo Stražo, in Soteski vrh Anton Pichler, »Giiterinspeetor« Vincenc Darovec 1 2 8 10 Filip Hirsch, Ac-teur, sopodpisan 1797 1798 21. sept 19. sept- Soteska Soteska podatki niso vpisani naslednji zapisniki niso v foliant vezani 1794 16. dec. »Amtstag Aynodt« Jakob Steyrer, upravitel) 2 (Gnidovec, Kušnik) 1795 16. sept. 17. sept. Oomo Polie za Novo Stražo, Oabriie in Ključ Soteska za To-kajski vrh Franc Reichel, »Kontrollor« Franc Reichel, »Kontrollor« Tisovec Joh. Bele 7 12 (prvič Bergraittung) gornik ie 13. pri-sednik 1825 12- sept. 27. sept. Ravberbigl Stara Straža »Vertreter der Bergobrigkeit Kromblia« Franc Reich, upravit. Kušnik (ni naved be) 6 »Ausschuss-miinner« 1829 13. sept. Soteska za To-kaiski vrh Franc Reich, upravit. Joh. Bole 3 1836 23. sept. Soteska za KIluč in Oor. Qabrije Franc Reich, upravit. Martin TMuvc 2 1843j 29. Svpt. Soteska za Ključ, Oabriie in Novo Stražo Franc Reich, upravit. Anton Piceli 11 Fran Hribar, Ac-tcur, sopodpisan Tudi iz teh zapisnikov izhaja jasno, da so se sredi 18. stoletja vršili vg. zbori mnogo redkeje kakor v davnih časih, ko so še veljale določbe prvotnih gorskih bukev. Dalje pa se vidi, da je postala vloga vg. zborov proti koncu 18. stoletja drugačna. Že ime se je izpremenilo. Dočim se menjavajo označbe vg. zborov v zaglavju zapisnikov od žuž. gosposke izza 1. 1693—1728, da je zdaj B c r g d a 11 u n g, zdaj B e r g d c u t u n g, nastane v soteških zapisnikih iz itak spakedrane besede za B e r g t a i-ding najprej Aintstag (1794), pozneje pa Bergraittung in to prav do 1843. leta, ko pride zopet B e r g d e u t u n g do vporabe. Pozneje bomo o vzrokih teh izprememb govorili še obširneje in natančneje. Lokalizacija krajev zborovanj je precej težavna''"). Kraj G o r e n c e je bil pač vinogradniški kompleks okoli cerkve svetega Jožefa in male naselbine, kjer stoji danes kolodvor postaje Semič. Vsekakor je čudno, da vg. zbor v Gorencah po petih letih izgine. Bržčas velja zanj isto, kar smo gori navedli za Rožanc. Kraji Podturn, Gornje Polje, Stara in Nova Straža (ali tudi Gorna in Dolna Straža) so vasi, ki leže v okolici gradu Soteske. Soteška gora je vinska gorica, komaj pol ure od Soteske oddaljena. Kar se tiče imen krajev v zadnjih zapisnikih, je pripomniti, da se nekatera teh imen ne dajo več dognati; bržčas so se uporabljala samo v interni upravi graščine in so očividno skovanke, n. pr. T o k a j e r -b e r g (pač za vino, ki spominja na tokajca) ali »W a r a n t i n e r b e r g«. Skoraj čisto gotovo so bila oznamenila slemen ali odrastkov južnozapad-nega pobočja, reko Krko spremljajočega gričevja, kjer so še dandanes tupatam vinogradi. Ravberbigl, v zapisnikih »R a u b e r b i c hI«, je kraj vzhodno vasi Mali Lipovec, oddaljen pol ure od te vasi, od Soteske pa nekako poldrugo uro hoda. L j u b a n c (L u b a n z b e r g) je sleme Starega in Novega Ljubna s cerkvico sv. Vida, zapadno od železniške postaje Birčne vasi % ure hoda. Ključ ali Ključka gorica je pol ure od Soteske oddaljen vinogradni grič na desnem bregu Krke, G a b r i j e pa enak grič na levem bregu Krke (blizu Gor. Polja). K r a š n j i dol (K r a s c h e n dull) je kraj, dve uri od Metlike oddaljen, R a d o v i c a pa večja vas, poldrugo uro hoda od Metlike. Oba ta kraja sta spadala v področje der »B e r g r e a 1 i t a t der Herr-s c h a f t A i n o d t«. Kako je zapisnik za vg. zbor v metliškem okraju zašel samo enkrat v soteški foliant, se ne da pojasniti. Morda je šel novi upravitelj Ignacij Benko pregledovat tamkajšnje vinograde, si pri-vzel poleg graščinskega zapisnikarja še domačinca Vincenca Darovca, znanega gornika in bržčas izvrstnega veščaka iz Straže, kot pomočnika in nalašč za to priliko zaukazal vg. zbor. Soteški zapisniki kažejo še več vrzeli nego žužemperški. Morda so se zapisniki izgubili, če niso bili zapisani v foliant. Od 19. stoletja dalje se pa itak menja značaj vg. zborov, oni niso več namenjeni ljudskemu pravosodstvu, ampak postali so shodi, na katerih daje gosposka neposredno svoja povelja na znanje. Le izjemoma pride še — kakor pokažemo na drugem mestu — do kakšne pravde na podlagi tožbe strank. S 7. Dvostročna funkcija gorskih zborov. 1. Gorske bukve so in nuce same predvidevale dvojno vrsto funkcij, ki jih naj vrše gorski zbori; namreč, oni naj bi bili upravna In- ™) Lokalizacija se opira na sporočila okrajnega sodišča Novo mesto z dne 12. febr. 1928, dn. št. 260/29, okrajnega sodišča v Metliki z dne 20. febr. 1929, Nc. i 129/29-1 in okrajnega sodišča v Zužemperku z dne 28. febr. 1929, Nc I 116/29-2. stanca za vse one zadeve, ki so jih reševali avtonomno vsi mejaši in sogorniki v skupnem zboru; v drugi, toda enaki vrsti pa naj bi bili sodna instanca za rešitev sporov, ki so nastajali med vinogorskimi podložniki graščine, vendar edino le v zadevah, ki so se tikale vinskih goric in prometa z njihovimi pridelki. To smo videli pri vseh raziskovanjih v vinogorskih pravnih zadevah drugih okolišev, ki pa so segala doslej samo do 19. stoletja. V soteskih zapisnikih, ki segajo do 1843, pa vidimo, da je dru-gonavedena funkcija popolnoma odpadla; ostal je le še majhen del upravnih zadev kot predmet »gorske pravde«. V naslednjem se bavimo le z zapisniki o vg. zb. iz tiste dobe, v kateri so imeli vinogorski zbori še obe funkciji. 2. Ločitev vinogorskih od nevinogorskih zadev je bila stroga. Na vg. zb. dne 22. .sept. 1765 v Stari Straži so prisedniki sklenili — soglasnost je v zap. izjemoma navedena —, da spada tožba radi žaljenja časti, ki se ni pripetila na gorici, ampak drugod, na neki njivi, pred zemljiško gosposko, ki naj sklene sodbo (»S entenz zu schlicsse n«). Enako strogo se je tudi pazilo na krajevno pristojnost. Dne 30. sept. 1704 (Armberk in Lipnik, ki sta v bližini graščine Lanprež-»L a n d p r e i s«) je bil predmet tožbe, da delata dva oreha vinogradu tožnika senco in s tem škodo (prim. čl. 30 sot. prevoda v § 2 t. 1). Ugovor pa se je glasil, da stojita oreha na svetu Lanpreške graščine. Sodniki so izjavili, da za to pravdo niso pristojni. Krajevna pristojnost pa se ne določa po bivališču pravdnih strank, ampak po kraju, kjer leži vinograd, z drugo besedo stvarna pristojnost in krajevna pristojnost se morata kriti. Tako se lehko prigodi, da se pravdata pred sodniki na vinogor-skem zboru dve stranki, od katerih ni nobena patrimonialni podložnik gorskega gospoda. Dne 17. marca 1706 sta se pravdala v Šmavru tožnica, ki je stanovala v Vavpčji vasi (A m t m a n n s d o r f) in je bila podlož-nica pleterške gosposke, s tožencem-bratom, ki je bil podložnik Stične in je stanoval v Stehinji vasi. seveda radi vinograda, ki je spadal pod žuž. gorsko palico. Dne 21. marca 1725 sta v Šmavru pod predsedništvom upravitelja Kraillingha tožila upravitelj graščine Trebnje in upravitelj graščine Mala vas svoje podložnike radi neporavnanih davščin. Preselitev bivšega podložnika iz vinogorskega okoliša, ki se je d e i u r e mogla zgoditi itak le s privolitvijo g. gosposke, je ukinila pristojnost. Dne 2. dec. 1725 (Sv. Pavel) so n. pr. sodniki zavrnili tožbo, ki jo je naperila tožnica zoper svojega brata, češ, ker se nahaja v Črnomlju, naj ga toži tam. 3. Nepristranska sodišča, o katerih smo mimogrede govorili že v § 6, t. 1, imajo edino le funkcije sodnih instanc. Drugod so bila priljubljeno sredstvo, da je gorski gospod odtegnil kako važno ali nujno pravdno stvar ljudskim sodnikom. Po naših zapisnikih se ne da izreči nobena sodba, zakaj se je dne 2. aprila 1753 v Gorencih postavilo nepristransko sodišče, ko so itak poslovali kot prisedniki možje, ki so bili inače na vg. zboru sodniki, le v manjšem številu. Povšjih sodišč, ki smo jih spoznali kot poseben sodn. institut v ko-stanjeviškem in pleterškem okolišu, v naših zapisnikih ni zaznamovanih40). Da kvatrnih sodov takisto ni bilo, smo že ugotovili. III. del: Uprava. §8. Gorska gosposka. 1. Soteški prevod g. b. navaja samo gorskega gospoda, ali za žu-žemperške in soteške razmere je priličneje govoriti o gorski gosposki, ker gorski gospodje, grofje, pozneje knezi Auersperški, niso osebno posegali v pravne razmere svojih podložnikov, dasi so gotovo tupatam obiskovali tudi ta svoja gradova. Kdo naj nadomestuje gorskega gospoda, o tem se soteški prevod g. b. ne izraža. Iz zapisnikov o vg. zborih pa smo videli, da so se upravitelji nazivali sami naravnost kot »P e r g -her r«; tako Seb. Pertschitsch (1697, 1698), Iv. Jurij Peer (1704, 1705), Iv. Ant. Kraillingh (1774). Kot »B e r g o b r i g k e i t« se navajajo upravitelji Sigm. Lorenc Pikardi (1782), Joahim Gallinger (1784), kot »Berg-obrigkeitsstellvertreter« Anton Jentschitsch (1787), kot »V e r w a 11 c r« Iv. Juri Grossl (1788) in Ig. Banko (1804). Kot posebno značilen primer delegacije naj se omeni vg. zb. z dne 16. sept. 1783 za okolico Soteske, ko je upravitelj Pikardi šel med prisednike, predsedoval pa je kot i u d e x delegatus Josip Ambrositsch, za katerega pa smemo slutiti, da je bil nemara odposlanec inšpektorata v Ljubljani. Nastane vprašanje, kako je prišlo do tega, da so izvrševali pravice gorskega gospoda njegovi upravitelji. Odgovor je jasen: Dobili so to pravico v svojih i n s t r u k c i j a h, danih jim s službeno pogodbo z gorskim gospodom. Naj citiramo doslovno najstarejšo ohranjeno določbo glede v govoru stoječih pravic, ki so postale hkrati dolžnosti. Zadevne določbe v instrukciji upravitelja Ivana Jurija Peera, ki jo je »land-s c h a d e n p ii n d i g« podpisal dne 24. julija 1703, se glase: »10. S o I -len Verwalte'r die Unterthanen dieser Herrschaft in gen ere und in specie bei ihm zu leisten schuldigen 40) Glej Kost.-Fie t., str. 14, dalje P o I e c, op. cit., str. 10. Z ozirom na vprašainje o morebitni potrebi po povšjih sodiščih naj omenimo, da stoji v instrukciji upravitelja Donata Blaža Dietricha z dme 27. sept. 1752 še določba, ki govori o tem, da treba »clas Aas- und Billichreclit geben und fleiBig einfordern«. Tudi iz obširnega procesa zoiper »acht Cottscheberische Rebellanten« (CAL, sig. A VI. 2 in 3., konv. 1—4) spoznamo, da je šlo za pritožbo na cesarja, ker morajo kmetje plačevati neko davščino od jam za povšji lov (Billichgruben). Gehorsam erhalten i h n oder oh ne aufruefen alle s c h 1 e u n i g und gewissenhaft J u s t i t i o n a d m i 11 i s t r i e -ren, vor Gewalt schutzen sye wider gebiihr nit b e -trangen noch je m and a n d e r n betrangen lassen. Den Ar men als den reichen ohneAnschauung e i n i c he M u e t h (mito!) und hab gleich r e c h t erteilen, derselbe o h n e m e i n e s Secretarii Vorwissen mit der G e I d -strafe nit belegen, i in die Leibstraf aucli gebiirlich Maas halten und in Sum m a gegen gedachten U n t e r -thanen sic h so gestalt giitlich zu erweisen da m it deswegen a i n i c h e Klag nicht furkommen. 11. Die Ver h oren oder Klagen, sonderlich aber die P e r k h t h a i d i n g all ausfertigt, die Verbrieffung der landgerichtlichen Jura betreffend Sac h und ali a n -dre acta in e i n von Jahr zu Jahr neuhaltend p r o t o -collum und zwar eheunder als soleh Verbrieffun-gen extradiert werden, hinfiihren, sole he dem S e -cretarioauf sein Verlangen vorlegen und die import i e r I i c h e oder Ihme schwer fallende Klagen e h e -bald sac h en und dergleichen also balden m e i n e n S e -cretario be rich ten und ausfiihrlich a n z e i g e n und Behandelt r e v e r t i e r e n, dasjenige aber von i h m V e r -walter etwa ungefertigt und obgedachten P r o t o -collo nicht einverleibt wurde, soli nach meinem beli e b e n null und n i c h t i g gehalten und den en P a r t h e i -en der d a d u r c h liegende S c h a d e n von ime Ver waiter ersetzt werden. Dahingegen ist 12. die in beigehender von mir gefertigten Tarif-fe enthaltene Tax zu begehren h i e m i t erlaubt, anbei aber auferlegt, sic h begnugen zu lassen.« Iz teh določb vidimo, da je instrukcija odredila izvrševanje pravo-sodstva, zapisovanje in rešitev tožba osobito iz vinogorskih pravd, kakor tudi vseh drugih poslov glede uprave po upravitelju samem. Zanimivo pa je, da naslednja ohranjena instrukcija, ki je bila dana Iv. Ant. Krail-linghu dne 30. okt. 1724, že ne pozna več instituta »B e r g t h a i d i n g e«. V ustrezajoči točki, ki inače sledi gori navedeni instrukciji, je rečeno: »Er soli iiber Begehren oder Klage sonderlich aber die h alte n d Verheidigung sein ordentlich Protocoll lil hren«... Enako ima instrukcija za Ivana Bapt. de Fabianija z dne 6. okt. 1725: »J us ti z zu a d m i n i s t r i e r e n ... er solle aucli iiber die Verhoren und Clagen sonder iiber die h a 1 -tend V e r h a i d i gu n g e n sein Protocoll fiihren«. V tej pogodbi pa ni več govora o poročilih »s e c r e t a r i o«, ampak že na »Inspection«. Sredi 18. stoletja pa pride do drugačnega tipa instrukcij. Prva taka je bila ona za Donata Blaža Dietricha z dne 27. sept. 1752. Pridržimo si omejitev nekaterih točk iz te instrukcije za poznejša izvajanja ter ugotovimo na tem mestu samo to, da se glasi ena točka, da naj upravitelj ohrani vinograde v Rožancu in v Šmavru v dobrem stanju, dalje, da naj uporablja samo pravično mero pri jemanju vina in drugih pridelkov za gorščino (gerechte Berg und Wein-m a s s e r e y). Glede pravosodstva ni več govora ne o P e r g t h a i -d i n g - i h ne o V e r h e i d i g u n g (kar se je menda zamišljalo kot za-prisegovanje, V e r e i d i g u n g), ampak samo o tem, da naj upravitelj vodi pravilno protokole. Enako besedilo stoji tudi v poznejših instrukcijah. 2. K dolžnostim gorskega gospoda po izvirniku g. b. iz 1. 1543. je spadalo osobito tudi to, da mora sklicati vg. zbore vsako leto vsaj enkrat na mestu, kakor je to po starih navadah utrjeno, da jih ne sme nikoli brez tehtnega vzroka (s on der eehafte not) preložiti drugam, slednjič, da mora zasesti gorsko pravdo s svojimi sogorniki. O zabrani preložitve v soteškem prevodu ni več spomina, o zasedbi gorske pravde takisto ne. Da so si gorski gospodje, oziroma njihovi upravitelji besedilo prevoda namenoma tako prikrojili, leži na dlani. Zato pa se je zložba več okolišev, ki so imeli prvotno svoje posebne vg. zbore, osobito v drugi polovici 18. stoletja dogajala po mili volji g. gosposke. Kako so pri taki zložbi izbirali prisednike, da so dobili število, ki je bilo po običajnem pravu potrebno, iz zapisnikov ni razvidno. Le to se navaja, da so bili vsaj gorniki za dotične okoliše navzočni. Po izvirniku gorskih bukev in po sot. prevodu je samo po sebi razumljivo, da naj gorska gosposka sama posluje na vg. zborih. Iz zapisnikov pa vidimo, da so upravitelji največkrat prepustili udeležbo na vg. zboru svojim podrejenim pisarniškim uradnikom, da so pač za-beleževali sklepe in sodbe, po katerih je prišlo lehko tudi do glob v korist g. gosposke same. Skoro gotovo je bil pri mnogih upraviteljih vzrok neudeleževanja pri vg. zborih neznanje slovenščine. Še drugo značilno potezo vidimo pri naših vg. zborih, ki je drugod nismo opazili. Drugod gorski gospod otvarja, vodi in zaključuje zbor. V naših zapisnikih pa se udeležuje zastopnik gorskega gospoda kot sodnik-stare-šina. Na vse zadnje si je lastil sploh vse pravice tako, da ljudstvo ni imelo govoriti ne pri upravi ne pri sodstvu. § 9. Gornik (goršek). Dočim smo ob naših doslejšnjih raziskovanjih pravnih razmer pri drugih vg. gosposkah na Dolenjskem čitali za »B e r g m e i s t e r« vedno le izraz »gornik« ter se nahaja tak izraz tupatam naravnost v nemškem tekstu zapisnikov v obliki »G orni g«, vidimo, da rabi prevod g. b. zanj dosledno izraz g o r š e k. Ker o identičnosti pomena obeh besed ni dvomiti, posluževali se bodemo radi potrebne enotnosti v terminologiji za to razpravo izključno splošno razširjenega izraza »gornik«. 1. Vsak vinogorskj okoliš, ki je imel svoj vg. zbor (s svojo vg. pravdo), je imel tudi svojega gornika, to je neposrednega izvrševalca vi-nogorske policije ali nižje administracije, obenem posredovalca med gorsko gosposko in vinogorskimi prebivalci, ki so spadali pod isto gorsko palico. K izvrševanju gorske policije je spadalo osobito tudi to, da je obtoževal na vg. zborih podložnike gorskega gospoda, in sicer na odličnem mestu, takoj za »občo sodbo«. Na vg. zb. dne 28. oktobra 1751 je bil v Go-rencah, kakor to izrecno omenja dotični zapisnik, takoj ko se je obča sodba sklenila, vprašan gornik, ali nima nikakšnih pritožb zoper vinogradnike, kar pa je on zanikal. Pritožbe bi bile dane, ako bi zasledil nepravilnost — bodisi nalašč storjeno, bodisi samo iz malomarnosti — pri nadziranju potov, meja, plotov. Tudi pažnja, da živina ne dela škode, da se ne nahajajo v gorici škodljivi ljudje, da -se na zaobljubljene dneve ne opravljajo težaška dela (n. pr. soboto popoldne), je spadala v njegov delokrog. Samo po sebi gornik še ni bil prisednik-sodnik (Assessor i m Ring); samo če mu je zbor vinogradnikov izkazal posebno zaupanje s tem, da ga je izvolil za sodnika-prisednika, je smel tudi soditi. Nekolikokrat se navajajo gorniki med imeni prisednikov, veliko večkrat pa ne. Enkrat (zap. z dne 12. oktobra 1693, Armberk) pa je naravnost zapisano »Der P e r k m e i s t e r i s t in g e w e h n 1 i c h e Ratli e i n g e-t r e t e n«. V žužemperškem okraju je nosil gornik neko vidno znamenje svoje oblasti, česar drugod menda nikjer ni bilo; saj omenitve v zapisnikih drugih g. gosposk nismo še zasledili. Na vg. zb. v Šmavru dne 17. marca 1705 je gornik Juri Rojer »den P e r g s t a b der Pergobrigkeit iibergeben und nebst dem aucli den Perkmeister-d i e n s t w i r k 1 i c h aufgekiindet und r e s i g n i e r t«. Pomagalo pa mu ni nič; bil je še za eno leto potrjen, a dobil še kopo ostrih ukazov, kako naj se v bodoče vede, da nc bo odstavljen in povrhu kaznovan. Vsekakor je prišlo začetkom 19. stoletja do nove prakse: gornik je moral podati navzočemu upravitelju svojo roko v znak obljube, da bo svojo službo vestno izpolnjeval (»m it H a n d s c h 1 a g a n g c 1 o b e t«; zap. z dne 24. septembra 1804 v Soteski). Glede števila gornikov nudijo žuž. zapisniki večkrat dokaza za to, da je imel en sam okoliš lehko tudi več gornikov; n. pr. po zap. z dne 2. oktobra 1695 v Sv. Pavlu. Zdi se, da so odločevale zgolj dejanske potrebe. Na vg. zb. dne 18. septembra 1707 pri Sv. Pavlu se je gornik pritožil, da je šestim vinogradnikom zakrižal vinograde, ker niso pota popravili, a oni se niso ozirali na to. Vsi so bili kaznovani, a zbor je enoglasno sklenil, da se pridoda tedajšnjemu gorniku Andreju Leganu z ozi-rom na njegovo starost »a in Gespan vor einem Mitpergmei-ster wozu Hansche Wrescher als Perkmeister er-w a h 11 w o r d e n«. Gorniki so morali biti izvoljeni od vinogradnikov, razen tega pa še potrjeni od g. gosposke. Ta praksa, ki se kaže tudi pri vseh drugih vino-gradskih okoliših na Dolenjskem, pa je trajala le do 19. stoletja. Poslej je odločevala samo še g. gosposka. Gornik, je n. pr. na vg. zb. dne 25. septembra 1804 (Ravberbigl) prosil za razrešitev, češ, da mora od sogorni-kov slišati preveč bridkih. Navzočni upravitelj pa je prošnjo odklonil, češ, »die Bergobrigkeit findet i h n zu dieser Bedienstung t ti c h t i g«. Za prvo, v naših zapisnikih posvedočeno dobo izgleda, da je priti-kalo izbiranje gornika samo sogornikom. Baš tisti zapisnik, ki posebej omenja, da so bili navzočni tudi »e h r b a r e M e j a s c h e n«, pravi, da sta bila oba gornika »von den g e s a m b t c n Bergholden und von der gnadigsten Herrschaft de novo c o n f i r m i e r t« (zap. z dne 21. marca 1727, Šmaver). Glede oseb, ki so se izbirale za gornike, iz naših zapisnikov ni moči razbrati načelnih smernic, razen da je moral biti sposoben človek. Ipak bi smeli domnevati, da je bil vsaj do srede 18. stoletja največkrat gornik kakšen mejaš. Če so potrjevali gorske bukve prisedniki in mejaši (§ 5), smemo tudi sklepati, da so bili gorniki tudi le mejaši. To mnenje podpira zlasti dejstvo, da odračunavajo desetinski registri iz 1752 in nasi, vseskozi od celokupne količine desetinskega vina neki del z besedami »davon wird des Bergineisters Mejaše h abgezogen mit...«. To je veljalo na Belokranjskem in v okolišu Žužemperka, samo da se navaja po nekod namesto »B e r g m e i s t e r« — »S u p p a n«. Ipak, tudi če je bilo tako samo pod žuž. gorsko palico, ker drugod tega pravnega položaja nismo še izsledili, bila bi to razlika od drugih vinogorskih okolišev, ki je vredna, da se registrira. 2. Gorniki pa so bili izpostavljeni kritiki na vg. zborih. Včasih so bili pohvaljeni, včasih grajani. Zap. z dne 2. okt. 1695 (Sv. Pavel) omenja izrecno, da ni bilo nobene pritožbe zoper nobenega od obeh gornikov. Leto za tem (zap. z dne 24. sept. 1696, Šmaver) izrekla se je gorniku pohvala. Na vg. zb. dne 17. marca 1702 (Šmaver) pa je bil gornik celo obtožen, da je tožitelju po krivici vzel 5 veder vina, od katerih da je 3 prodal, 2 pa izpll. Gornik se je zagovarjal, da je bil poslal tožitelju pečat, da ga pa je le-ta odtrgal, kar lehko izpriča z 9 ali 12 sogorniki; samo zato, ker ga je tožitelj sam prosil, da naj vrne neki tretji osebi ukradeno vino, je to za tožitelja storil. Gornik je bil oproščen; da pa stvar ni bila čisto jasna, morda tudi ne brez spletk, posname se iz dejstva, da je vložil tožitelj apelacijo. O njenem izidu pa, žal, ne vemo ničesar. Kritika je včasih dozorela do protesta. Na vg. zb. dne 30. sept. 1704 za Armberk je bilo reševati vprašanje, ali se je treba ozirati pri tistih gornikih, ki hodijo pobirat desetino za desetinsko gosposko, ki ni identična z gorsko gosposko, tudi na to, ali je desetinski gospod z gornikom zadovoljen. Šlo je za dva gornika, Matijo Drevenška in Matijo Svestara. Zoper prvega je bil oglašen protest, rekoč, da tega »die Z e h e n d -principalen von der R e s i d e n z Pletriach vor kein Pergmeister erkennen wollen«. V tem primeru pa ta protest ni pomagal; Drevenšek je bil vendar le potrjen. Imamo pa drugod dokaze, da je bil gornik odstavljen in z novo izvoljenim nadomeščen (n. pr. 25. sept. 1707 pri Sv. Pavlu). 3. Glede plačila gornika za opravljanje službe nam nudijo naši viri sledeče podatke: V nemškem izvirniku g. b. (iz 1543) stoji v čl. 25, da se kaznuje tisti, ki ne pride na tretji poklic (g. gospoda ali) gornika, z globo 3 mark; v soteškem prevodu je ustrezajoči čl. 23 poostren; po njem zapade za vsak izostanek, tudi že prvi, globa 2 mark. Po čl. 27 izvirnika plača tisti, ki zahteva od (g. gospoda ali) gornika vabilo, za to 12 penezov; ta določba pa je v soteškem prevodu izpuščena. Enako je izpuščena istotam določba izvirnika (čl. 14), po kateri dobi, odn. obdrži gornik od vseh glob in kazni, ki zapadejo v korist g. gospodu, 12 penezov za trud, ker je globo ali kazen iztirjal. Ljudsko pravo v okolici So-teške je torej zakonito stanje glede dohodkov gornika korenito izpre-menilo. Iz zap. o vg. zb. pa vidimo, da je g. gosposka znala plačilo gornika prevaliti na rame podložnih vinogradnikov. Dobival je 1703 v Šrnav-ru od sodov in tovorov, ki so šli iz gorice, svojo pristojbino; koliko, ne vemo. Pač pa se je na vg. zboru dne 17. marca 1703 vinogradnikom za-bičevalo, da naj mu plačajo »g e m a s s A 11 e r - O b s e r v a n z«, ker bi si smel drugače dotično količino sam takoj vzeti. Iz zap. z dne 17. marca 1705 (Šmaver) šele izvemo, da je znašala tedaj pristojbina od vsakega soda po 8, od tovora po 2 solda; če se ne plača takoj, zadene zamudnika kazen 20 soldov. Isto spomlad pa je bilo sklenjeno na vg. zb. pri Sv. Pavlu (zap. z dne 22. jan. 1705), da je gornik, »w i e von alters her Gebrauch gewesen«, vsaki čas vsake desetine oproščen. Iz zap. z dne 22. okt. 1732 (Gorence) izhaja, da plača vsak mejaš (bržčas tudi sogornik, ker terminologija ni več točna) v bodoče gorniku po eno četrt (»Viertel«) poštene mere, a gornik mora zato vse leto opravljati svojo službo po svoji vesti; tisti vinogradniki, ki so gorniku zadnjič (1 e t z 11 i c h), t. j. prejšnje leto, plačali v denarju, so za 3 leta oproščeni plačila. Na vg. zb. dne 23. sept. 1768 v Stari Straži je bil gornik potrjen pod pogojem (sub h a c c o n d i t i o n e), ki ga je pač stavil on sam, namreč, »dass er Perkmeister doch vor seine Miihe ein Accidens er hal ten mochte«. Ker ne pove zapisnik nič nadaljnjega, domnevamo, da je gornik pričakoval ukaza od g., gosposke, koliko mu bodo morali vinogradniki plačevati. Čisto jasne slike iz vseh teh nabranih podatkov nismo mogli nuditi. Eno pa je gotovo, namreč, da je bilo v tem pogledu zelo malo pritožb in da se sklicujejo rešitve vsepovsod na starodavne običaje, kateri so bili vinogradnikom znani, o katerih pa, žal, mi ne vemo ničesar. Tudi še v začetku 19. stoletja so dobivali gorniki neko odplačilo. O tem poroča zap. z dne 19. sept. 1825 (Ravberbigl). Sklenjeno je bilo, da dobi gornik Kušnik radi slabe letine samo 10 »Landeimer«. On pa s tem ni bil zadovoljen in je zahteval, da naj navzočni sogorniki (Bergholden) po svojih izvoljenih odbornikih (Ausschussmiinner) določijo novega gornika. Ker ni bilo najti nobenega drugega sposobnega moža za takšen posel, se je slednjič Kušnik zadovoljil, da ostane še eno leto gornik, čeprav dobi le 10 veder (E i m e r), toda zato pa ne bo dajal nikomur zastonj hrane (Kos t). Menda je šlo zopet za neko staro navado, da je gornik o priliki, ko je dobil svojo pristojbino v vinu, do-tične ljudi pogostil. S 10. Samouprava vinogorskih zborov. 1. Vprašanje, kako so se vobče občine upravljale, pustimo tu na strani, ker nam gre le za to, da pokažemo torišče samouprave vg. zborov. Predvsem treba omeniti, da so g. b. imele vlogo pravnega napotila (W e i s t u m), ker so se morale začetkom vg. zbora prečitati vsem zborovavcem. To ne stoji v izvirniku g. b. iz 1543, pač pa v slov. prevodu iz Soteske. V čl. 7 izvirnika je rečeno namreč samo to: »A n dem p e r k t a i d i n g sol man a n z e i g e n a 11 e gerechtigkeit und freiheit des perkrecht, eingriff, einlauf fravel und gewalt von fremden Leuten... und welcher fravel und gwalt verschweigt und nit meldt«... se kaznuje i. t. d. Ustrezajoči člen 5 sot. prevoda pa pravi: »Per usaki gorski pravdi she ima te fraiheiti naprei brati...« i. t. d. (glej zgoraj § 2, t. 1, čl. 5). Zapoved »naprej brati« ni bila mišljena kot naznanilo ali ovadba glede novopridobljenih pravic ali storjenih krivic. I)a jo je razumeti kot resnično čitanje gorskih bukev — seveda v slovenskem prevodu, ker bi jih drugače nihče od vinogradnikov ne poslušal —, kaže čisto jasno praksa. O vg. zboru dne 21. okt. 1700 na Armberku se glasi uvod zapisnika tako: »Die gesambten Pergholden sein in Rath v e r m o g der Perkrechtsordnung verschafft, da mi t sie die Perkrechtsordnung ordentlich erlautern und auch bestatten sollen«. V zap. o vg. zboru z dne 17. marca 1700 (Šmaver) je rečeno uvodoma: »Die Perggenossen bestatten die Ihne verlesene Perkrechtsordnung«. Enake dokaze za čitanje gorskih bukev na vg. zb. imamo pa tudi za dobo 100 let pozneje v zap. z dne 1. okt. 1799 (Nova Straža). V dolgi vrsti primerov pa je navedeno, da se gorske bukve niso prečitale, ker je prišlo premalo vinogradnikov na zborovanje (zap. z dne 24. sept. 1804 za Stražo, z dne 25. sept. 1804 za Ljubanc, z dne 16. sept. 1818 za Ključ, z dne 15. sept. 1818 za Stražo). V zap. za vg. zb. z dne 27. sept. 1825 za Staro Stražo je potrjeno, da so bile gorske bukve po svoji bistveni vsebini razložene. V zap. za Gornje Polje (16. sept. 1795) je omenjeno, da so bile gorske bukve ne samo od besede do besede zborovavcem prečitane, ampak tudi »b e g r e i f 1 i c h g e m a c h t«, torej razložene, kar naj očividno znači, da se je to zgodilo v slovenskem jeziku41). 2. Vse to je bilo treba omeniti. Gorske bukve imajo namreč tudi še določbo, da morajo vsi, ki imajo v vg. okolišu vinograd ali drugačno nepremičnino, priti na vg. zbor (gl. čl. 14 sot. prev.), na drugi strani pa dajejo baš celokupnemu zboru vinogradnikov posebne pravice. Dolžnost prihoda je zadevala vse gorske posestnike. Če so bile ženske, tudi nje. Tudi njih so se tikale »obče sodbe«, pozneje povelja gorske gosposke, tudi one so bile pravdne stranke i. t. d."). O posebnih pravicah, ki se tičejo samouprave vg. okoliša, je v zap. mnogo govora. Da so se te pravice smatrale za nekakšno blagohotno naklonitev od gorske gosposke, kaže dejstvo, da so se vinogradniki v polnem zboru zahvalili za nje gorski gosposki (n. pr. zap. z dne 28. okt. 1751, Gorence, 4. okt. 1713, Sv. Pavel). Redno obiskovanje g. zborov vseh vinogradnikov pa je — naravno — ponehavalo v tisti dobi, ko si je gorska gosposka dovoljevala čimdalje več samo- ") Ne glede čitanja g. bukev, ampak glede povelj, ki jih je dala gorska gosposka na vg. zboru dne 24. sept. 1804 v Solcski, pravi zapisnik: »nachdem dieser (sc. Befehl) in der Muttersprache 1st kundgemacht worden, werden die Bcrgholdcn mit allialligen Anstanden gehort«. *') Potrebnost navzočnosti vseh vinogorskih posestnikov je bila po konceptu gorskih bukev tudi radi tega podana, ker se je pred celokupnim zborom vršila evidenca o izpremembah v posesti. Iz zapisnikov drugih okolišev smo čuli, da se je napravil na vg. zboru celo testament. Preostalo je od te široke publicitete kot edini rudiment, ki smo ga zasledili, da se je 11. okt. 1714 pri Sv. Pavlu na vg. zboru neki so-gornik odrekel svoje dediščinske porcije. lastnosti in je gorskim zborom kos za kosom jemala upravno avtonomijo")- Tedaj pa je morala gorska gosposka skrbeti sama za to, da prihajajo vsi vinogradniki na g. zb. V zap. z dne 24. sept. 1804 čitamo prvič, da so na g. zb., sklicanem za Sotesko in Tokajski vrh na 8 uro zj., po prečitanju seznama imen vinogradnikov ob 10. uri naložili vsem tistim, ki niso prišli, da morajo dati gorski gosposki za kazen po 3 četrti vina. To čitanje imen vinogradnikov se ponavlja poslej redno na vsakem vg. zboru; dne 16. sept. 1818 je zastopnik g. gosposke celo zaukazal došlim sogornikom, da naj sporoče objavljena povelja tudi onim, ki niso prišli. To je bilo pač v tistih časih, ko je bila nastala iz »B e r g t a i d i n g« ali »B e r g d e u t u n g« — »B e r g r a i 11 u n g«, dasi so se gorske bukve še čitale zbranim vinogradnikom"). Pa vrnimo se zopet k pravicam gorskih zborov izza časov pred Jožefom II. Razen že omenjene pravice, izbirati si gornike, vidimo, aa se je v praksi izcimila še dolga vrsta rednih upravnih funkcij celokupnega gorskega zbora. V naslednjem jih hočemo registrirati po dveh vidikih; omenjamo pa že sedaj, da je mnogokrat v zapisnikih zabeleženo, da je bil predlagatelj gornik. a) Strokovne vinogradniške zadeve. Pota je treba popravljati, na živino, malo in veliko, paziti, da ne vhaja v škodo (zap. z dne 24. sept. 1703, Šmaver; z dne 23. okt. 1703, Armberk; z dne 18. okt. 1751, Gorence; z dne 17. sept. 1752, St. Straža; z dne 16. sept. 1783, St. Straža; z dne 14. aprila 1784, St. Straža). Kdor ne zadela vrzeli v plotili ali ne zapira vrat, da živina ne more vhajati, bo kaznovan (zap. z dne 13. sept. 1704, Šmaver); kazen znaša za vsako živinče po 2 vedri mošta (zap. 17. marca 1702, Šmaver). Svinje, ki se zalote v škodi, se smejo ubiti, če so od posestnikov, ki niso podložniki gorske palice (zap. z dne 17. okt. 1754, Gorence). Gorniki naj vsak kvatrni teden v jeseni nadzirajo vsa pota, da jih popravijo vinogradniki, vsak ob svojem svetu (zap. z dne 28. marca 1726, Šmaver). Zid, ki sta ga dva vinogradnika ob potu podrla, mora biti zopet postavljen (zap. z dne 15. sept. 1704, Šmaver). »Ipso facto« zapade vinograd, če ga vinogradnik pravočasno ne obreže (zap. z dne 26. sept. 1700, Sv. Pavel). Ta obča sodba je ostrejša kot ona v izvirniku iz 1543, ki določa, da se sme neobrezan vinograd ,:l) Opozarjamo na vzporeden pojav pri vaških ljudskih zborih (Eheding) Žitavskih vasi, gl. M i 11 e r, Die Grundlagen der Gerichtsverfassung undl das EhedinK der Zit-tauer Ratsdorfer, str. 86 nasi. Zborovali so v vaškem »Kretscham-u« (krčma). ") O zadnjem času veljavnosti gorskih bukev (vsaj po upravni strani) glej Dolenc: Do kedaj so veljale »Gorske bukve« na Slovenskem? ČZN 1915, str. 116, 117. .šele v drugem letu izročiti novemu vinogradniku. Dan trgatve se določa (zelo mnogo zap.). V prvih štirinajstih dneh po trgatvi se sme vsak pa-berkovalec pretepsti (zap. z dne 13. okt. 1706, Armberk). Nihče ne sme prodati vina brez poprejšnjega merjenja cd strani g. gosposke; uporabljati se sme samo stara mera, ne pa nova (zap. z dne 28. okt. 1751, Gorence; z dne 8. okt. 1752, Podturn; z dne 22. okt. 1752, Gorence). Fižol se ne sme saditi v vinogradih, prestopek se kaznuje (zap. z dne 17. sept. 1752, St. Straža). Nihče se pod kaznijo dveh veder mošta ne sme posluževati mešetarjev, »weil die Muschetirn aus Neydt ofter manchen Mejaschen denWein a u s -tadeln und man solchen obwohl er gut se i, harth v e r -silbern kann« (zap. z dne 8. okt. 1752, Podturn). Novi vinogradi na pobočjih goric morajo biti »a proportione des Bergs in der H o c h o Schmaller gemacht als in der Unter, damit a 11 e in der An h ohe des Berg sich erstrecken« (zap. z dne 6. maja 1778, Ravberbigl). b) Splošne zadeve. Nevšečni sogorniki se smejo izobčiti iz vg. okoliša (zap. z dne 4. okt. 1713, Sv. Pavel). Kdor bi opravil na soboto, nedeljo ali praznik še tako lahko delo, tega zadene kazen, da mora dati 1 vedro mošta g. gospodu (zap. z dne 12. okt. 1693, Armberk). Kdor ne pride k sv. maši ob 8. uri zjutraj, pa niti ne pošlje denarnega prispevka, zadene ga kazen 6 četrti g. gospodu, 2 osminki pa gorniku; kdor pa dela v soboto v vinogradu, da 18 četrti g. gospodu, 6 pa gorniku (zap. z dne 21. okt. 1698, Sv. Pavel). Kdor bi se v času od sv. Gregorja (12. marca) do sv. Mihaela (29. sept.) drznil ob sobotah voziti, nositi ali sploh delati, tega naj kaznuje gorska gosposka po svojem prevdarku (zap. z dne 23. okt. 1703, Armberk). Za skupne maše plačajo vsi sogorniki vsak po 2 četrtinki (zap. z dne 17. marca 1700, Šmaver). Kdor bi na praznik trgal v vinogradu fižol, še bolj pa, kdor bi požele! takšnega pridelka od svojega soseda (a u f f r e m d e n Mejaschen gewachs t r a c h t e n), pri tistem se opravi rubežen za plačilo 2 mark (zap. z dne 9. sept. 1753, St. Straža). Ker so se vršili vg. zbori na nedeljo, pa bi prišli mejaši, ki stanujejo zelo daleč, ob sv. mašo In bi jim to hudo delo, zato se pazi, da bo ob tem času sv. maša, a zanjo mora prispevati vsak sogornik po 2 solda (zap. z dne 9. sept. 1753, St. Straža). Nihče ne sme obirati fižola na zapovedane praznike pod kaznijo 1 vedra mošta (zap. z dne 23. sept. 1768, St. Straža). Vsako delo ob nedeljah in praznikih se kaznuje s 3 markami globe; nova pota se ne smejo napravljati (zap. z dne 8. okt. 1768, Stara Straža). Fižol se ne sme repkati (»0 berbleibsel von den Fisolen aufklau-ben«); kdor bi se pregrešil zoper to zapoved ali se ji celo protivil, naznani naj ga gornik g. gosposki, ki ga kaznuje (zap. z dne 29. sept. 1777, St. Straža). Enaka prepoved se je izrekla še za druge poljske pridelke (zap. z dne 16. sept. 1783 in z dne 29. sept. 1784, St. Straža). K vsem tem in jednakim sklepom treba pojasniti, da so nastali v polnem zboru vinogradnikov. O kakšni posebni vlogi sodnikov-prisednikov tu ni govora; takisto ne o posebej pozvanih »poročevalcih«, ki bi takšen sklep celokupnega zbora (Gemein Urtl) predlagali. Da je bil predlagatelj monogokrat gornik, smo že omenili. Iz nekega zapisnika — vsekakor iz r>oznejše dobe, namreč z dne 2. okt. 1799 (Nova Straža) — smemo celo sklepati, da so se prisedniki - sodniki zbrali v »srenjo«") (R i n g) šele po končanem opravku v polnem zboru in le tedaj, če je bilo kaj tožba. Značaj celokupnega vg. zbora, takorekoč »plenum a«, kot najvišje avtonomne pravne instance je torej potrjen, toda vpraša se, ali je bilo treba, da so se takšni sklepi potrjevali še od strani g. gosposke. V obče je bila pač odobritev a priori dana, kjer in kadar je nastal tak sklep pod predsedstvom g. gospoda ali njegovega namestnika. Ce pa tega ni bilo na vg. zboru, treba uvaževati, da je imela g. gosposka še vedno lepo priliko, zavreči vse to, kar ji ni prijalo, ko je njen uradnik, ki je bil zapisoval sklepe na vg. zboru, sestavljal zapisnik. Zato je razumljivo, da iz zapisnikov samih ne izvemo o nikakršnih konfliktih med vinogradniki in g. gosposko glede občih sodba. 3. Razvoj v dobi po Jožefu II. pa je šel še dalje. Obče sodbe so morale nehati. Upravne odredbe je zasnovala gorska gosposka sama; samo naznanjala jih je zbranim vinogradnikom. Kako se je postopoma kršila samouprava vinogradniških okolišev, se vidi iz zapisnikov. Na dan 15. sept. 1784 se je vršil v gradu Soteski pod predsedništvom upravnika Joahima Gallingerja »Amtstag«, na katerem so vinogradniki stavili celo vrsto predlogov. Upravitelj jih je kar sam rešil. Vinogradniki so n. pr. predlagali, da naj se vrši vg. zb. za Staro Stražo (gorica) v Straži (vas). Gallinger pa jim odvrne, »dass der Bergobrigkeit frei stehe, die Bergdatung nach W i 11 k u r wo immer v o r z u n e h in e n«. Na i>redlog, da naj g. gosposka zabrani delo v vinogradih na tiste praznike, ki so bili baš odpravljeni, izjavi Gallinger, da ta predlog odbija, ker so prazniki baš zategadelj odpravljeni, da se na tak dan sme delati. Poslej se je ta način objavljanja smernic za upravo še nekolikokrat ponovil, dokler se prvič dne 24. in 25. sept. 1804 ne uvede praksa, da se na vg. zboru čitajo samo še povelja. O ") Doslej smo rabili za »Ring« v slovenščini »krog« (se- sodnikov). Na »srenjo« je opozoril P o 1 e c, op. cit., str. 9. Mi izraz sprejemamo, ker je dober m ga navaja tudi Pleteršnikov slov.-ncm. slovar nekako v istem pomenu. vsebini teh povelj bo še govora na drugem mestu. Seveda pri teh in takih vg. zb. vinogradniki niso več radi prisostvovali. Treba jih je bilo siiiti, da so prihajali, s kaznimi. § 11. Upravni odnošaji med gorsko gospodo in njenimi podložniki. 1. Gorska gosposka se ne da zamisliti v obliki ene same osebe, njenega predstavitelja, t. j. gorskega gospoda (§ 8); obstajala je iz skupine več organov. K takim organom se je prišteval tudi gornik ali goršek (§ 9). Pa tudi to še ni bilo vse. V naslednjem hočemo na kratko- navesti še druge činitelje iz omenjene skupine in podati oris njihovih dolžnosti in pravic. Dvakrat se imenuje v zapisniku z dne 21. sept. 1807 grajski uslužbenec »W e i n z e d 1«, obakrat v zvezi z rubežnijo, ki naj jo opravi radi popašnje. Zdi se, da je bil to lokalni izraz za nižjega funkcijonarja (birič?), ki je imel nalogo izvrševati rubežni, zaukazane neposredno po g. gosposki. V tej dobi so imele druge gosposke svoje »pečatarje«; bržčas sta obe vrsti uslužbencev precej sličnega značaja46). V zap. z dne 17. marca 1705 (Šmaver) je omenjen Supan zu H a u t m a n n s d o r f (župan iz Vavpčje vasi) Ivan Kastelic kot tožitelj. Ker ni naveden kot »H e r r«, je bil gotovo kmetiškega stanu. V neki listini z dne 10. junija 1755 se imenujejo prebivalci kraja War de (Brda?) »S up le u te«; spadali so pod boštanjsko gosposko. Da je imel župan nekako isto vlogo v vasi kot gornik v vinogradskein okolišu, izhaja že iz tega, da se oba pojma že v izvirniku g. b. iz 1543 zamenjavata, kar se kaže tudi iz naših zapisnikov. »Supleute« pa so bili selski podžupani, ki so imeli nalogo, da pošiljajo ljudi na tlako47). Oboji so torej v nekem pogledu organi gosposke, čeprav ne gorske, ampak patrimonialne. Da se v zap. omenjajo pogostokrat desetinarji (Z c h e n d 1 e u t e), leži na dlani. Službena zveza med njimi in g. gosposko je jasna, če i)obirajo desetino zanjo. Nekolikokrat pa je govora v zap. o tem, da pobirajo za druge (bržčas za samostane). V neki listini iz 1724, ki zadeva »beneficium Toplitz« (pod oblastjo Turjačanov), je govora o sodniku, ki so ga kmetje napadli4"). Enako je imenovan v zap. z dne 23. sept. 1843 (Soteska) Anton Pičel »R i c h t e r«, ter je tudi kot tak zapisnik podpisal. Ker v dotičnem zap. ne gre za sodne funkcije vg. zbora, je nemara naziv »Richter« preostanek iz davnih časov, ko je vaški načelnik izvrševal sodno oblast (»veča«). ") Glej K le v.-Bo št., str. 173. ") Dotična listina se nahaja v CAL pod sig. A XI. f. 1, konv- 3. Glej tudi Kost,-F1 e t., str. 28. ") CAL pod sig. A IX. f. 4, konv. 7. 2. Žužemperška in soteska gosposka sta imeli seveda koristi od svojih podložnikov, in sicer v svoji dvojni lastnosti patrimonialne, kakor tudi gorske gosposke. V sot. prevodu g. b. (§ 2) stoji v čl. 17, da vso-benjkov ne sme biti v vinski gorici, razen če se naselijo na njivah ali gruntu, od katerih se »stibra ali nalosehek daie«, in če ga izpremene v vinograd. V izvirniku se imenujejo takšna zemljišča »Zinsgiiter« ter je tam (čl. 20) rečeno, da sme g. gospod s »spoznanjem« (sklepom) vinogradnikov (P e r k g e n o s s e n) »a i n z i m 1 i c h p e r k r e c h t d a r a u f s c h 1 a h e n«. V našem prevodu je ta dodatek izpuščen, namesto njega pa stoji, da sme takšnega »osabenika obdrzhati« po spoznanju mejašev. Iz vsega tega vidimo, da je dobilo vprašanje priseljevanja vsobenjkov v prevodu vse drugačno obliko kot v izvirniku, namreč: 1. vsobenjkov ne puščati v gorico; 2. izjema se dopušča, če se naselijo na zemljišču, od katerega plačujejo davek. Uskokov g. gosposka namreč ne trpi, ker nič ne plačajo. Daljna je izjema: če si priseljenec napravi iz njive ali zemljišča vobče vinograd, je dobrodošel, ali iz njegove obveznosti plačevati »stibro«, nastane dolžnost, dajati gorščino. Soteški prevajalec je smatral to za samo po sebi umevno; samo zato je izpustil določbo glede gorščine, ker je hotel pridržati določitev višine gorščine g. gosposki, dočim naj bi mejaši smeli izraziti svoje mišljenje samo o tem, ali jim je priseljenec ljub in drag sosed, ali se ga branijo. Ob tej razlagi, ki je v skladu s tedajšnjimi pravnimi razmerami, ne vidimo nobene vrzeli. Razen »stibre ali naložka« se navaja kot dajatev podložnika vinogradnikov, kakor posnamemo iz pod § 2, t. 3 navedenega listinskega gradiva, tudi desetina. Ker pa poleg «W e i n z e h e n d r e g i s t e r« — najstarejši datira iz 1752 — ni najti posebnih registrov za gorščino (B e r g r e c h t), smemo sklepati, da se je imenovala davščina v moštu desetina. Da je desetina vključevala gorščino, vidimo iz soteškega prevoda g. b., ki govori v čl. 13 in 15 samo o desetini, dočim navaja izvirnik le »perkr eehte«. Tudi listine iz konca 18. stoletja omenjajo pritožbe sogornikov iz Radovice radi uporabljanja večje merice »b e i E i n -h e b u n g des Ze h end-Most und Bergrecht s«4"). Takisto stoji v instrukcijah za kaščarja in kletarja določba, da so se gosposkim prihodki v vinu delili na »B a n n - Z i n s z e h e n d u n d B e r g r e c h t«. Da je bila desetina prvotno vsekakor davščina za cerkev, vidi se iz te?a, da dobiva od desetine, ki jo je pobrala gorska gosposka iz Žužemperka 1752 v L.okvicah in v Vušinski vasi pri Metliki v skupni količini 89.9 veder (po 16 ^ »Candl« računano, katere vsebina pa ni znana), četrti del, t. j. 22.6 veder komenda viteškega reda pri Metliki; od Prostovca, *") CAL, sign. A XII. f. 6, konv- 4. Starihovega vrha in Kota pa župnik v Semiču tudi četrti del; dalje enako od Veličnega vrha četrti del isti župnik; od Bodičnika, Strmca, Draš-nika, Vimol, Mihovske vasi, Petrove vasi, Rožanca in Tihadola četrti del komenda v Črnomlju, od Lipnika in Armberka pa eno tretjino župnik v Trebnjem. Ves mošt, ki je ostal po odbitku Veličnega vrha za gorsko gosposko v Črnomlju, je znašal 1752 813 ^ vedra, 1753 1047 veder 7 % kangljic, 1784, ko je bila najslabša letina, še vedno 331 veder 3 kangljice. Pri takih količinah belokranjskega dobrega vina ni čudno, da je dobil upravitelj Josef Globotschnik dne 19. julija 1784 od inšpektorata v Ljubljani nalog, da naj gosposkjn vinograd v Šmavru in Lipniku proda, pri tem pa pazi, da bodo drugi pod gorsko palico spadajoči vinogradi pravilno zasajeni. Pravnozgodovinsko pa je važno, da se imenuje pridelek oficialno »Z e h e n d und Bannwein«. Razliko med obema, ki se sicer nikjer ne pojasnjuje, spoznamo iz upisa v registru za Smaver, namreč, da je Matija Plaveč, ki daje sicer 2.5 vedra, moral dati 3 vedra. Tudi za Rožanc je pripomnjeno »Nebst dem Bannwein Roshanz« 3.12 Eimer (ki pa se računajo po 24 kangljic). Gre brez dvoma za tisto vino (mošt), ki ga mora dati vinogradnik za kazen, in to tisti čas, ko se pobira desetina. 3. Razen doslej omenjenih davščin vidimo iz instrukcij za upravitelje, da so morali dajati podložniki še desetino od žita in od mlade živine (Getreide und Jugendzehend), dalje »d a s A a s r e c h t« in pa »d a s B i 11 i c h r e c h t«. Navedeni desetini ne potrebujeta razlage, za povšjo davščino je tudi jasno, da pomeni dolžnost oddajati — bržčas deseti del —• nalovljenih povhov ali vsaj posušenih kožic v graščino. Glede »A a s r e c h t« bi na prvi pogled mislili, da je šlo za oddajanje kož od poginile, pa najdene divjačine. Vendar vidimo iz instrukcije, dane 19. okt. 1785 Ivanu Pechanu, da stvar ni bila taka. V njej stoji v t. 20: »Solle er Verwalter das altgebrauchlichermassen zur Herrschaft gehorige Assrecht nach Set. Martini von dem eintreibenden Schweinvieh rich tig ein-bringen und mit dariiber verfassenden ordentlich Register o h n e Ausstand in Empfang nehmen; sonst aber aufsehen, das s von dem eintreibenden Vie h nichts verleugnet, verse bwiegen und unrecht a u s -g e s a g t w i r d«. Iz teh določil smemo sklepati, da je bila to starodavna znana ž i r o v i n a8"), ki se je dajala v denarju po številu prešičev, ki so se mogli pasti do sv. Martina v grajskih gozdovih. »Jus glandiaticum« po pravu Langobardov. Prim, »žirovino« v Dušanovem zakoniku čl. 190, o tem Dolenc, Dušanov zakonik, str. 100, 122. Gl. še M a ž u r a -nič, Prinosi za hrv- pravno - povj. Rječnik, pod »žir«, str. 1714: dada za žirenje. Iz instrukcij za upravitelje pa izhaja še cela vrsta davščin, ki jih je pobirala gosposka; tako »d as Forstrecht oder Pollagays, Sackzehendt und Hundgarmb, sowohl in Garmb als in K h e r n wie auch Vogtey« (list. z dne 18. maja 1720). V listini iz srede 18. stoletja (z dne 14. nov. 1761) pa se navajajo »V o g t und Pollagayhaaber, Kopauner und Hiihner, dann der Sackzehendt H i r s und Hiihner«, pa tudi še »P o 11 a g a y C o p a u n e r«. Mislimo, da znači »Forstrecht oder Pollagay« količino gozdnih pridelkov razen žira, kar se je polagalo živali kot krma, »Sackzehendt und Hundgarmb« pa davščino v konopljenem ali lanenem vlaknu ali semenu za nabavo vreč pri hiši. Vogtey pa je od veščin a — slična »naložku« — ki se je dajala tudi drugod in pomenja priznavalni davek51). Bržčas se je dajala tudi v ovsu (za konje) (V o g t h a b e r), dočim utegne biti »P o 11 a g a y h a b e r« krma za prl-nešene kopune in piščeta52). K vsej tej pestri množici davščin pa pride seveda še plačevanje prim-ščine (1 a u d e m i u m) in mrtvaščine (m o r t u a r i u m). Saj je g. gosposka 1804 zaukazala, da plača tisti, ki bo brez njene vednosti kupil, prodal ali zamenjal vinograd, za kazen dvakratni znesek primščine (zap. z dne 24. sept. 1804, Soteska). 4. Ali so morali vinogradniki kot podložniki gorske palice razen dolžnosti oddajanja davščin opravljati tudi še r o b o t o, tega iz zapisnikov o vg. zb. ni naravnost posneti. V izvirniku g. b. (iz 1543) je bilo 61) Morda smemo misliti, da je bila ta davščina istovetna z dimino, ki se navaja po drugih pokrajinah Dolenjske. (Glej D o 1 e n c, K m- d e dL n a s 1., CZN 1927, str. 41.) Tudi v blejskem arhivu (narodni muzej v Ljubljani) je govora o Vogteygebiihr (n. pr. v sodnem zap. z dne 16. nov. 1628 in še mnogokrat pozneje). Grajska gosposka — briksenski samostan — se imenuje Vogtobrigkeit v primeri z »Untersassen«. Vogtey kot davek smo zasledili tudi v K 1 e v. - B o š t., str. 199. O »o d v e š č i n i« gl. P o 1 e c: Vogt = advocatus, = odvetnik; Slov. Pravnik 1929, str. 174, 175. M) Kot zanimivost za spoznanje socijalnih razmer naj navedemo iz ins.trukcije za kaščarja in kletarja z dne 19. avg. 1727, da so imeli pravico na vino: upravitelj za se in za ženo vsaki dan 2 Vt četrti, kaščar na dan 1 četrt ter gozdni čuvar na teden J polič; posli v Žužemperku, Kozjaku, Šumbregu in Mali vasi so imeli samo o Božiču, Veliki noči, Binkoštih in na pustni torek 1 vedro vina, ki drži 16 lA kanigljic. Za primere, idla pride gost »oder f o r e s t i e r y«, se ne da — radi nejednakosti le-teh — predpisati izvestna količina, ampak ko pride »Cavallier oder Standes — wie auch an-dere hohe Gerichtsperson«, naj pazita upravitelj in kaščar, da se reprezentacija uvažuje in gostje traktirajo primerno svojemu dostojanstvu. »Voin die mittelmassigen uind geringeren Persohnen aber als vor einen Pfahrer, Caplan oder andere Geistliche, wie auoh Verwalter und dergleichen Herrschaftsbeamte, bei Mahlzeitlich von essen 17 kr. T. W. nebst 'A Wein und Leib Brot, dann vor einen Jager oder anderen Bedienten 10 Kr 12 kr nebst Vi Wein und ain Laibl. schorschitzen Brodt und vor einen Knecht oder Tiager 6 Kr so V* Candl Wein 1 Leibt brot passiert, der Ueberfluss aber all-gemein verboten.« samo odrejeno, da morajo vinogradniki brez izjeme voziti gorščino za dneva tako dolgo, da pride čas solnčnega zatona. O roboti pa ni govora. Baš ta člen izvirnika (čl. 18) pa je bil v sot. prevodu izpuščen, kar znači, da se na to dajatev vinogradnikov ni polagala nikaka važnost. Da bi bili morali mejaši opravljati roboto, je pojmovno izključeno. Na drugi strani pa so bili tisti csebno-podložni vinogradniki (sogorniki), ki so uživali tudi nevinogradniška zemljišča, kot patrimonialni podložniki gotovo dolžni opravljati roboto. Takšnih vinogradnikov je bilo dovolj; to smemo sklepati iz dejstva, da mali vinogradi s slabim pridelkom, n. pr. v okolici Straže, gotovo niso mogli rediti vinogradnika in njegove družine. A contrario pa sklep ni upravičen, da sogorniki samo kot podložniki gorske palice niso opravljali graščini robote, ampak da so bili le po sklepih vg. zbora primorani popravljati pota v vinski gorici, plotove i. si. To nam potrjuje tudi dejstvo, ki izhaja iz zap. o vg. zb. 1804, da so se vinogradniki krepko upirali, da bi morali delati po tri dni na teden cesto od Bršlina do Straže, ko so že z delom na cesti od Toplic do Novega mesta preobremenjeni. Utemeljevali so to tako, »d a s s s i e n i e g e h o r t, dass die Bergholden Seitenstrassen g e -macht haben« (zap. z dne 24. avg. 1804, Soteska). Pri tem pa ta nalog niti ni izhajal od gorske gosposke, ampak od kresije (K r e i s -a m t) v Novem mestu! 5. Funkcije gorske gosposke so se nanašale tudi na skrb za ma-1 o 1 e t n i k e. V instrukciji za upravitelja Donata Blaža Dietricha z dne 27. okt. 1752 stoji prvič, da se mora pravosodstvo ozirati enako na bogatine kakor na reveže in da treba po smrti podložnikov, po katerih so ostali otroci, izvršiti inventuro; pupilom pa naj se postavljajo varuhi. Navzlic temu pa naletimo v listini iz 1755, ki je zapisana kot dodatek k zap. z dne 27. okt. 1754 (Gorence), na odredbo, da se maloletnemu dečku Pirnatu, kateremu pripade vinograd, pa ga ne more sam obdelovati. ne postavi varuh, ampak se izroči vinograd nekemu možu v obdelovanje, ki naj dobi od pridelka eno polovico, drugo pa naj proda in skimiček izroča kakšnemu duhovniku, da ga za dečka hrani. To se nam zdi tembolj čudno, ker je iz zap. starejše dobe (zap. z dne 27. sept. 1724, Šmaver) razvidno, da se je takrat g. gosposka sama pobrigala za dediščino otrok in da niti ni dopustila — navzočen je bil upravitelj Kraillingh osebno — da bi ljudski sodniki sklepali o tožbi radi otročje dediščine. Morda je bil v prvem primeru vzrok očividne ncbrižnosti razdalja od sedeža g. gosposke. V 1. 1761. (gl. zap. z dne 27. sept. 1761, St. Straža) pa je že g. gosposka sama sprejela »a d f r u c t i f i c a n d u m« znesek 4 fl, ki naj ga dobi »h e u t oder m o r g e n« deček kot pravni naslednik vinograda, za katerega teče pravda. Izvajajoč pupilarno pravosodstvo, je odredila g. gosposka v Soteski 10. decembra 1787 cenitev vi- nograda nekega mladeniča, ki je postal polnoleten, po treh zaupnih možeh, nakar je bila odrejena licitacija ter je največji ponudnik kupnino takoj plačal, da se je mogla razdeliti med upravičence (pač upnike). Ta zapisnik je podpisal sam upravitelj Jentschitsch. O pravdi radi očetovstva, ki se je vršila dne 27. in 28. marca 1794, bomo pozneje govorili"3). Iz 1. 1807. imamo listine, iz katerih je razvidno, da je imela gosposka v Žužemperku tisti čas že svojo lastno »sirotinsko blagajno« (W a i s e n k a s s e), iz katere je denar izposojevala po zmernih obrestih, toda s pravico intabulacije54). 6. Naj se dotaknemo v tej zvezi tudi razmerja g. gosposke do cerkva in d u h o v n i š t v a. Če so bile cerkve in duhovniki hasno-valci gorskih palic podložnih vinogradov, so bili mejaši, ki so odrajtovali, kolikor niso bili sploh oproščeni davščin, samo denarno nadomestilo (o čemer smo že govorili). Tupatam so celo vg. zbori z občo sodbo votirali posebne milodare, ki naj jih izroči vsak sogornik župniku (n. pr. v zap. z dne 5. aprila 1712 v Šmavru za cerkvico sv. Ane). Ali inače patrimonialna oblast ni gledala posebno prijazno na duhovništvo. Včasih je napravil duhovnik kmetu poslednjevoljno odredbo (n. pr. po zap. 24. junija 1717 in 9. marca 1722 v Šmavru), v kateri je seveda dobila tudi cerkev svoj delež. Če je bila spisana listina v latinskem jeziku, so jo odklonili (zap. z dne 28. julija 1728, Šmaver), češ, naj jo da tožnica prevesti na nemški jezik, potem naj pride s tožbo radi vinograda, ki ga je po očetu podedovala. Da bi slovenski vinogradniki zahtevali nemški prevod, bi bilo čudno; storil je to seveda le gosposkin zastopnik. Na vg. zb. dne 30. sept. 1703 (Sv. Pavel) je bila sklenjena obča sodba, da naj se daje župniku v Žužemperku desetina samo z mero od gosposke, nc pa z njegovo; zato pa naj hodi z župniškimi desetinarji tudi gornik z grajskim orodjem »Mass und V i s i e r«, da se »d i e alte O b -s e r v a n z und ličen z all Consequenzien in p r a e j u d i -eio der Herrschaft Seise nberg n i c h t einschleichen lassen solle n«. Da gre zadnji dodatek utemeljitve na rovaš grajskega zapisnikarja in ne vinogradnikov, ni dvoma. Tudi iz instrukcij za gosposkine uradnike iz 1727 smo že nekaj omenili (op. 52), kar ne kaže posebnega respekta pred duhovniki. Še pozneje čitamo v instrukciji z dne 27. sept. 1752, da naj upravitelj nadzoruje cerkvene rede (K i r c h c n o r d n u n g c n), kar pa smemo pač nanašati samo na cerkve, ki so jim bili patroni Turjačani. Instrukcija z dne 17. dec. 1785 (torej že izza časov jožefinizma) pa pravi pod t. 42 smiselno tako: kakor je dovolj znano ter se je pri več preiskavah iz- ") CAL,- sign. A IX. 13, konv. 13, t. 7-M) CAL, sign. A IX. 21, konv. 1 kazalo, se duhovščina (Geistlichkeit) umešava v razne uradne posle podložnikov, sestavlja jim ženitna pisma in druge listine (s c h r i f t-liche Verbriefungen), iz česar utegne nastati sčasoma največji nered. Upravitelju se torej naroča, če pridejo takšne listine ali zapisi na dan, naj jih ne vpošteva, ampak uniči (k a s s i e r t); sploh naj se postopa po občem deželnem redu. Enako se mora paziti in zabranjevati, da bi se podložniki od strani duhovnikov pri krstih, porokah, pogrebih in drugih duhovniških poslih, kot se je doslej opažalo, obremenjevali v večji meri, nego zahteva observanca in red o štolah. 7. V naslednjem poglavju naj se pečamo posebej s padanjem avtonomije, t. j. samostojne uprave vinogorskih okolišev. Kakor smo omenili že pri prejšnjih izvajanjih, je bilo tudi že pred dobo Jožefa II. nekoliko zaletavanja v samostojnost uprave, osobito takrat, če je nastopil službo nov upravitelj, ki je prišel nemara iz tujih krajev, kjer ni bilo ljudsko običajno pravo zasidrano v gorskih bukvah. Upravitelj Kraillingh je določil nov vg. zb. v Rebri na dan 24. sept. 1724; ko pa je prišlo premalo ljudi, ker je bila isti dan trgatev, je odredil, da prihodnje leto sploh ne bo več vg. zb., ampak vinogradniki dobe poziv, kam naj pridejo. Isti Kraillingh je še isto leto kar dva gornika sam »degradiral« (25. sept. 1724 pri Sv. Pavlu, 27. sept. 1724 v Šmavru), a na prvonavedenem vg. zb. tudi »e x officio« odredil, da ostane pri veljavnosti gorskih bukev. V drugi polovici 18. stoletja pa se samostojnost uprave še bolj krha. G. gosposka je pošiljala na vg. zbore svojega pisarja Matija Koblerja. Na vg. zb. dne 22. sept. 1754 so se vsi vinogradniki pritožili zoper gornika, da jih je z grdimi besedami žalil in v pričo poslov vino prvega mejaša hvalil, drugega pa grajal, tako da je ta svoje vino težko prodal; zahtevali so, da se gornik odstavi, nastavi pa Matija Strajnar. Pritožba je ostala — nerešena. Gori omenjena odredba glede maloletnega dečka, čigar vinograd je dobil tuj mož proti plačilu polovice skupička za pridelek, je bila tudi delo Matije Koblerja, brez sklepa vg. sodnikov. Isti Kobler je navzlic sklepu »srenje« na vg. zboru 15. sept. 1752, da mora toženec doprinesti za svoje trditve dokaze, na tožnikovo zahtevo dne 24. novenmbra istega leta sam tožbi ugodil (vsekakor po prejšnji korespondenci z upraviteljem graščine Kočevje). V 1. 1774. se vrši prvič vg. zbor namesto na običajni gorici v gradu Soteska; odpor je bil zlomljen! Za časa Jožefa II. pride navzlic patentu, ki je odpravil nevoljništvo, do še izrazitejšega propada ljudske avtonomije. Na vg. zboru dne 14. sept. 1784 v Gorenjem polju, ki se je vršil za več okolišev, ki so se tedaj že poljubno zlagali, so vsi vinogradniki stavili svoje zahteve, ki so se zapisale pod št. 1 do 8. Nato pride značilni stavek: »H i e r a u f i s t ergangen s e i t e n s der Bergobrigkeit folgender Be-s c h e. i d« ... Nič več ni obče sodbe, samouprava je odpravljena in pri tem ostane. Novi upravitelj Anton Jentschitsch je dal zapisati v zap. z dne 1. sept. 1787, potem ko je objavil svoje ukrepe o stavljenih predlogih, da se mejaši kakor tudi vsi sogorniki zahvaljujejo za vg. zbor in prosijo, da bi se vršili še naprej. Še več! Dasi je Jožef II. v svojem reskriptu z dne 1. nov. 1781 odredil, da smejo podložniki, »s o bal d sie ihre Griinde b e s i t z e n, sie v e r m o g des i h n e n g e -btihrenden Dominium utilis, jedoch ohne Nachteil der grundherrlichen Gerechtsamen, nach Gutdiin-ken beniitzen, versetzen, v e r p i a n d e n, verkaufen und vertausche n«, vendar je upravitelj še na vg. zboru 24. sept. 1804 v Soteski ukazal, da nihče ne sme vinograda kupiti ali menjati brez pristanka g. gosposke in to pod kaznijo dvojnega zneska primščine, dalje, da ne sme nihče lesa dričati po vinogradniškem svetu. Štirje vinogradniki, ki so to že storili, so bili kaznovani. Značilen je pristavek tega očividno nelegalnega odloka, ki se glasi, da so prizadeti odlok »stili-schweigend angehort«; podpisal ga je upravitelj sam svoje-ročno. Dva dni poprej je isti upravitelj istotam ukrenil za druge vg. okoliše, da se morajo košenice, ki so nastale iz prejšnjih vinogradov, takoj prihodnjo spomlad prenoviti v vinograde; če se to v treh letih ne zgodi, bodo konfiscirane in izročene drugim ljudem v obdelovanje. Ti in taki ukrepi se ponavljajo, vinogradniki se ne upirajo več; vsaj v zapisnikih o tem ni nobene omenitve. Sledeči sestanki niso več vg. zbori (»Bergdeutung«), ampak neke vrste uradni dnevi (»B e r g r a i 11 u n g«). Čitanje g. b. se opušča, pač pa se čita imenski seznam vinogradnikov; došli se izprašujejo, ali nimajo dolgov, neprišli se kaznujejo. Upravitelji so po pogodbi s svojim vlastelinom navzlic citiranemu Jožefovemu patentu z dne 1. nov. 1781 obvezani, da dotlejšnje zakupne kmetije (M i e t h u b e n) izpremene v kupljene kmetije (Kaufrechtliche H u b e n). Zakupne kmetije se sploh ne smejo več oddajati. Vsak mesec naj upravitelj poroča, koliko takih izprememb, za katere naj se deluje od osebe do osebe, se je posrečilo ... Urbarske kmetije (U r b a r s h u b e n) se ne smejo drobiti na manjše dele izpod ene četrtine, kar ustreza polovici deželne kmetije (Landhube). Kakor rečeno, v zapisnikih o vg. zb. ni navedb o kakšnem resnem odporu. Ali inače je med ljudstvom vrelo. Pritožbe so šle na višja mesta. V CAL se nahajajo kupi takih pritožb na višja mesta, od katerih naj omenimo kot primer pritožbe sogornikov iz 1794, ki nočejo vzeti kupnih listin od soteškega graščinskega urada, in pritožbo sogornikov iz Radovice iz istih časov, ki se upirajo vporabi prevelike mere pri je- manju desetine. Najznačilnejša pa je pritožba, katero je predložil 22. marca 1782 v imenu vseh podložnikov kneza Auersperga neki Juri Slabe: 1. ker se mora od vsake kmetije plačati kontribucija (vsi davki skupaj) po 14 K 34 kr; 2. ker morajo kmetje, ki ne dajejo plačila, opravljati vse leto roboto in to po tri dni v tednu »K e h r r o b o t«, druge tri dni pa »11 a n d r o b o t«; 3. ker mora vsaka kmetija, ki ima 36 mernikov žita, pa naj bo še tako revna, dajati gosposki po pet mernikov; 4. ker se zahteva previsoka primščina (E m p f a c h), namreč od kmetije po 6 in 10 fl, pri prodajah pa po 66 in 60 fl; 5. ker se kmetom ne odkaže gozd. Pritožitelji se obračajo na cesarja s prošnjo, da naj odredi komisijo, pri kateri bodo navedli še nadaljnje podrobnosti. Na Dunaju so prošnjo zavrnili z odlokom: »S u p p 1 i c a n t e n werden mit d i e s e m G e -such der O r d n u n g n a c h an die vorgeschriebene Be-horde verwiesen. Per imperator em: Franz Josef Edl. v. O r 1 o v i t z m. pr.«. Sedaj je prišla prošnja v roke upravitelja Do-nata B. Dietricha, ki je poročal o njej tako-le: Stoštirideset žuž. kmetij je dalo gosposki žito radi proviantiranja Ljubljane; za mernik se je plačevalo po 12kr. Torej žito ni šlo za roboto (sic!), ampak po neki pogodbi, ki je bila že 100 let prej sklenjena. V letih 1772—1781 je bilo prepeljanih 1543 mernikov v Ljubljano. Juri Slabe je nahujskal 130 kmetov. Zahteval je tudi od gosposke potni list, pa je bil odbit. Nato je napravil kolekto v treh farah za pot na Dunaj. Kmetje odtlej nočejo več delati. Naj se vendar počaka, »was v o m H o f f u r K e m e d u r kom m t«. Toda brez vojaške asistence se kmetje ne bodo dali siliti k delu, ne da bi nastala nevarnost... Nadaljnja usoda pritožbe iz spisov55) ni razvidna, ali brez dvoma je bil ta korak podložnikov so-povod, da je gledala g. gosposka vinogradniško avtonomijo upravnih zadev odtlej še bolj pisano. Do nove pritožbe pa je prišlo takrat, ko je bila graščina Soteska oddana v zakup. V zap. z dne 16. dec. 1794, ki se je sestavil za »A m t s -tag i n A y n o d t«, stoji, da so prišli štirje vinogradniki s pooblastili vseh drugih in vložili pritožbo zoper to: 1. da so dobili v avgustu 1794 ukaz, da morajo plačevati gorščino (Bergrecht) v denarju; 2. da naj naznanijo vsako poslopje v vinogradih in se pogodijo z gosposko radi plačevanja pristojbine za to zgradbo; 3. da naj pri drugih izpremembah posesti plačajo primščine 5, pri prodaji pa 10 odstotkov vrednosti; 4. da se morajo ob plačilu gorščine v denarju v naprej pogoditi radi plačila pristojbin za zgradbe, ki jih hočejo postaviti; 5. da se hoče uvesti taksa za upis v zemljiško knjigo (»G e w a h r t a x«), kar doslej ni bilo v navadi. Odgovor, podpisan od Alojzija Klinza, zakupnika soteške graščine, 05) Leže v Cal pod sign. A IX. 9, konv- 4. je datiran z dne 13. aprila 1795. Sklicuje se, da gre za »Dominical-g r ii u d e«51), w e 1 c h e g e g e n V o r h a 11 z u m G e n u s s e iiber-wiesen s i n d«. Glede plačevanja gorščine v denarju ugovarja, da je bilo to odrejeno s privolitvijo vseh sogornikov. Sicer se je to zgodilo tako, da se je vsakomur od njih napravila po razmerju pregledanega »Steuerregulierungsgrundertrages« pismena listina ter so ljudje s tem zvečine zadovoljni. Enostransko pa podložniki od omenjenega sporazuma ne smejo odstopiti. Dosledno propadanje ljudske upravne avtonomije je pospeševala poleg že navedenih vzrokov tudi uvedba gospodarskih uradov (W i r t s c h a f t s a m t) z dvornim dekretom Jožefa II. z dne 2. avg. 1788. Kedaj je bil ta urad od strani žuž. gosposke oživotvorjen, iz spisov, ki smo jih imeli na razpolago, nismo mogli ugotoviti. Pač pa vemo, da je »W irtschaftsamt und Ortsgericht Seisenberg« vršil svoj uradni posel 1794 v pritožbi radi očetovstva, katero smo že omenili. Pristojnost gospodarskega urada se je v mnogočem križala s pristojnostjo vg. zb. kot upravnih in sodnih oblastev57). Za časa francoske okupacije se je sodišče pretvorilo v mirovno sodišče. Po zopetni uvedbi avstrijske uprave so se vršile pravde na vg. zb., vendar le zelo redko; bržčas samo tedaj, če so imele nekakšno javnoupravno obiležje; kakor li. pr. pri pritožbi, da odnaša dežna padavina zemljo (zap. z dne 29. sept. 1843, Soteska). Ali vse to se vrši — po dobri volji gorske gosposke. Pravica do samouprave vinogradov na svojih vg. zborih je bila že ugasnila domalega pol stoletja prej. IV. del: Sodstvo. § 12. Ustroj ljudskih sodišč. 1. Izvajanja v III. delu so bila posvečena ljudski upravi in videli smo, da je bila avtonomija gorskih zborov v začetku 18. stoletja še krepka, da se je pa pozneje, osobito izza dobe Jožefa II., krhala. Vsaj enako, če ne še bolj, se pojavlja isti razjedavni proces pri drugi funkciji vg. zborov, pri sodstvu. To nam je tem lažje razumljivo, če pomislimo, 5o) Dominikalna so bila tista zemljišča, ki so jih patrimonialne gosposke same iposedovale še pred novim »Gultenbuc h« po patentu Marije Terezije z dne 13. okt. 1750, pa so jih poslej prodale podložnikom s pridržkom vrhnjega lastniškega prava in pa dajatev. Rustikalna zemljišča pa so bila tista, ki so stala še pred novim »Gultenbuch« v hasnovanju podložnikov; gosposka ima vrhnje lastniško pravo in dobiva od njih letne davščine. 57) Glej Joh. T sell ink o wit z, op. cit., str. 381 nasi.; dalje Kiev.-Bo št., str. 176. da v tem pogledu ni bilo skupnih interesnih sfer vseh vinogradnikov, ampak da je šlo pri sodstvu le za interese posameznih zasebnih strank. Brez dvoma je vplivalo razkrojevalno tudi to, da mejaši, ki niso bili osebni podložniki g. gospoda, niso pričakovali nobene koristi od tega, da bi pospeševali to vrsto sodstva. Po izvirniku g. b. iz 1543 se naloga vg. zborov kot regulatorjev upravnih zadev sploh ne omenja, a že v drugem členu odreja, da se morajo na njih reševati vsako leto tožbe radi dediščine. Baš za takšne pravde gre torej, ko je v prvem členu govora o tem, da naj g. gospod vsako leto zasede gorsko pravdo (B e r g t a i d i n g), če ima dovolj sogornikov (P e r g h o 1 d e n), iz ene same gorice, če pa ne, pa naj jih vzame iz sosedne, da sestavi »gorsko pravdo«. O zasedbi gorske pravde sot. prevod g. b. ne ve ničesar. Določbo glede tožba za dediščino pa je predpis posplošil v tožbe za »kakova rezh«. Iz sot. prevoda gosposka gotovo ne bi mogla izvajati svoje pravice, da je zlagala vg. okoliše in prelagala mesta zborovanja po mili volji. Pa dočim naj bi po izvirnih g. b. določeval g. gospod število prisednikov pri gorski pravdi sam, k,er po njihovem besedilu niti na običajno pravo ni vezan, vidimo iz naših zapisnikov o vg. zb., da je bilo zasedanje gorskih pravd s prisedniki v območju žuž. g. gosposke, ki je segalo daleč v Belokrajino, avtonomna zadeva ljudstva. Niti z besedico ni omenjeno, kako se izbirajo in postavljajo. (Sicer pa je to pojav, ki smo ga spoznali tudi po vseh drugih vg. okoliših na Dolenjskem.) 2. Po vsebini naših zapisnikov so se vsaj skraja v s i vinogradniki enega okoliša shajali na od pamtiveka določenem kraju in ob istotako znanem času. Najprej je ljudstvo pozdravilo predstavitelja gorske gosposke, pa naj je bil to samo njen uradnik, določen za zapisovanje sklepov5*). Sledilo je posvetovanje o občili zadevah in eventualna »obča sodba« celokupnega vg. zbora. Nato šele se je vršilo konstituiranje »srenje«, t. j. ljudskega sodišča. (V čl. 25 soteškega prevoda se imenujejo ti sodniki »Rink«5"). 5>) Ta pozdrav, združen s poklonom, se je drugod izvajal slovesno po določenih možeh, imenovanih "Urteilsreferenten«. Sorodnost tega instituta s t. zv. Sprecher pri nižjeavstrijskih Banutaidingih smo že omenili v Kiev.-Bost., str. 167. Ni izključeno, da so se tudi v žuž. okolišu vršili pokloni po izvtstnih izbranih možeh izmed vinogradnikov; morda zapisniki tega ne omenjajo, ker se je zdelo to samo ob sebi umevno, a na imena dotičnih mož se ni polagala važnost. Mogoče je baš iz teh mož v 19. stoletju nastal že omenjeni institut »Die Aussehussmanner«. M) Da se je sestavila prisedniška srenja šele po obči sodbi, potrjuje izrecno zap. z dne 2. okt. 1799 (Nova Straža), kjer je rečeno, da se srenja sploh ni sestavila, ker ni bilo tožba (gl. gori § 10, t. 2). Kdo je bil poklican, da stopi v »srenjo« (= sredino, kjer so sodili), o tem iz naših zapisnikov ne dobimo mnogo podatkov. Kakor smo že omenili, je enkrat postal gornik prisednik z izrecnim sklepom vg. zbora (zap. z dne 25. sept. 1724, Sv. Pavel); enkrat je naveden med prisedniki »gospod Josef Pavi Wuzelli« (Bucelj? zap. z dne 7. okt. 1764, Soteška gora), ki gotovo ni bil stalen prisednik; enkrat se je »pomešal« med pri-sednike sam upravitelj Pikardi, dočim je predsedoval kot i u d e x delegatus tuj gospod (zap. z dne 16. sept. 1783, St. Straža). Če pa odmislimo te čisto izjemne primere, preostane velika množica zapisnikov, iz katerih izhaja, da je vladala neka stalnost zasedbe. Zvečine 12 ali dvakrat 12 mož, nikoli nobena ženska, predstavlja leto za letom, včasih skoro celo dobo generacije, prisedniško klop, ki se imenuje v zapisnikih mnogokrat »A s s e s o r e s« ali »B e y s i t z e r«. Iz tega sklepamo, da je enkrat izvoljen sodnik — asesor — ostal toliko časa v tej funkciji, dokler ni na naraven način vsled smrti, starosti, bolezni ali preselitve postalo nemogoče, da bi svoj sodniški posel še nadalje izvrševal. Pri taki stalnosti ni bilo mesta za poljubno designiranje drugih mož v srenjo, vsaj v rednih primerih ne. Edino za čast starešine sodnikov smemo misliti, da ga je postavil predstavitelj gosposke na vg. zb., vendar le v sporazumu z drugimi člani srenje. Toda računati nam je s tem, da so vinogradniki opravili vg. zb. tudi sami zase, če zastopnik g. gosposke ni prišel. Na ta način si najlažje razložimo vrzeli v povrstnem redu v«, zborov v zapisnikih. Vsaj za prva leta si pač ne moremo misliti, da bi vinogradniki n. pr. na dan sv. Jere ali sv. Pavla ne prišli sami na od pam-tiveka določeno mesto in reševali svoje zadeve, ne glede na to, ali je kdo od g. gosposke prišel,da sklepe zapisuje ali ne. Č e p a j e o d p a d e 1 član srenje, so si pač, preostali člani izvolili iz uglednih sosedov svojega druga. Če se je to tako vršilo po kastav-skein statutu (kap. 67), ni presmelo sklepati, da se je analogno vršil izbor tudi na Dolenjskem. V zapisnikih se večkrat opazuje, da stoji poleg imena prisednika križ, potem pa slede z drugo tinto pisana imena. Razlagamo si to tako, da je zapisnikar včasih že v naprej pripravil glavo zapisnika, a na licu mesta zaznamoval tiste, ki so umrli, druge, ki so bili na mesto njih izbrani, pa na novo vstavil. O staležu, kateremu so prisedniki pripadali, ni neopravičena domneva, da so bili v žuž. vg. okolišu vsaj skraja zvečine mejaši, morda celo samo mejaši. Da je bil med prisedniki župan in podložnik samostana Stična, je omenjeno v zapisniku z dne 5. aprila 1712 (Šmaver), torej ni bil domač/i sogornik, ampak na vsak način mejaš. Po zapisniku z dne 8. oktobra 1696 (Rožanc) se plača kazen »denen Beisitzern oder Mei-a s c h e n«. Omenili smo tudi že prej, da se v zapisniku z dne 17. marca 1696 (Šmaver) navaja, da so potrdili nadaljnjo veljavnost g. b. prisedniki in vsi mejaši (glej gori § 5). V poznejši dobi, ko se je vprašanje staleža gibalo v smeri izniveliranja mejašev in sogornikov, osobito ko so se začeli mejaši vg. zborom odtegovati, so postajale srenje sogorniške. Toda prej ko slej je veljalo načelo: Kmetnaj sodi kmetu, vinogradnik vinogradniku. 3. O poteku pravd pred ljudskimi sodniki pride posebno poglavje. Prednjačile so vedno tožbe, ki jih je imel gornik. V nobenem zapisniku nismo zasledili primera, da bi srenja izmed svojih članov morala koga izključiti (kar se je v drugih dolenjskih vg. okoliših tupatam dogajalo). Ni pa motilo, da je bil sodnik-prisednik na istem vg. zb. stranka v pravdi (namreč sotožitelj: v zap. z dne 23. maja 1717, Šmaver). Razmerje med sodbami srenje in g. gosposko je postalo tekom časa drugačno, nego so si ga zamišljale g. bukve. Namesto, da bi bila g. gosposka vezana na sklepe (spoznanja) ljudsksih sodnikov na vg. zb., kar so predvidevali čl. 15 do 17, vidimo, da je gorska gosposka po svojem pred-stavitelju te sklepe omalovaževala. Sklicujemo se na že navedene primere (§8) v zapisniku z dne 23. oktobra 1703 (Armberk) in z dne 27. oktobra 1754 (Gorence). Vsekakor pa je imela g. gosposka splošno pravico, odobriti ali ne potrditi izpremembe glede nepremičnin, iz česar si je v takih primerih pač mogla prisvajati pravico odobritve tudi pri sodbah00). Kako se je pa stvar izpreobrnila, ko je nastal gospodarski urad v Žužemperku, smo že povedali koncem prejšnjega paragrafa. O nepristranskih sodiščih ni v g. b. nikjer govora. Ona so tvorba, ki je bila sprejeta od Nemcev in je zašla po intencijah graščakov na Dolenjsko. Iz naših zapisnikov pa ne vemo o njihovem sestavu in funkciji poročati ničesar drugega, nego da se je sodstvo vršilo prav tako, kakor da bi šlo za gorsko pravdo, le prisednikov je bilo manj. Vendar se ta pojav opaža včasih tudi pri pristnih gorskih pravdah. § 13. Stvarno pravo. 1. Pri n e p r i m i č n i n a h moramo razlikovati med imovino, ki spada pod gorsko palico, in med drugačno imovino. Pri prvi vrsti imovine pa obstoji zopet razlika med neprimičninami sogornikov in med vso drugo 00) Na vg. zb. dne 17. marca 1703 (Šmaver) je zahteval tožitelj polovico vinograda od nasprotnika, ki ni prišel. Sodniki so naložili gorniku, da pod pogojem, če tožitelju nedostaje »die Streu« (listje za gnojenje?), razdeli vinograd toženca v dve polovici s pomočjo sosedov in jih izroči strankama. Siceršnjih primerov te vrste nismo zasledili. Vidi se, da je bil gornik tu organ gorske gosposke! lastjo inejašev"1). Neke tozadevne razlike pri davščinah smo že omenili. Med nevinogradniškimi zemljišči so v našem listinskem gradivu omenjene samo domiuikalne zakupne kmetije in pa še »U 111 e r s a s s g r ii n-de«. (O svobodnjakih ali svobodnih ni nobene omembe.) Radi lažjega razumevanja naslednjih izvajanj naj na kratko opredelimo te pojme. O d o m i n i k a 1 n i h in r u s t i k a 1 n i h posestnikih smo že govorili. Smemo pač glede pretežne večine sogornikov smatrati za samo po sebi razumljivo, da so šteli med rustikaliste62); saj so od davnih dni njihovi predniki hasnovali dotične vinograde. Le tisti, ki so kupili po ustanovitvi zemljiške knjige (po priliki med 1. 1770—1780) zemljišče in ga izpreinenili v vinograd, so bili dominikalisti®8). Težave imamo z določitvijo pojma »U n t e r s a s s e n«. Izraz najdemo v naših zapisnikih šele v poznem 18. stoletju; v blejskem arhivu smo čitali neštetokrat o »U n t e r s a s s e n« v listinah izza začetka 17. stoletja. Poleg »U n t e r s a s s« je govora še o »R ii c k s a s s e n«64). Da so bili »R ti c k s a s s e n« kočarji ali vsobenkarji, ki plačajo samo »dimnino«, smemo domnevati po terminologičnem poreklu besede, ker je izvajati prvi del besede pač iz »R u k h« = »R a u c h«65). Za »U n t e r s a s s e n« pa domnevamo, da so to mali naseljenci na gmajni, t. j. na občinskem pašniku ali prostem prostoru, ki je solastnina soseske (»N a c h b a r -s c h a f t;<). Če si kdo odkupi od tega skupnega sveta del in zgradi na njem hišo, dokupi še njivo in slično, ne plačuje tak posestnik ničesar naravnost gorski gosposki, pač pa dogovorjeno vsoto soseski, in vendar je navaden podložnik tiste patrirnonialne gosposke, ki ima vrhnjo lastniško pravico na občinskih ali soseskinih zemljščih. Tako bi prišli do izraza »podpodložniki« ali bolje »posrednji podložniki«. Zakupne kmetije (M i e t h u b e n) so pa "') T sc h i n k o w i t z, op. cit. I. del, str. 2, razlaga: »Dem zu folge sind Ade-lige, Geistliche, Soldaten und alle, \\ elclie eine solehe unterthanige Realitat haben, Unterthanen der Herrschaft und auch in den, aus diesem Verhaltnisse des Besitzstan-des entspringenden Gegenstanden, nach d'em Unterthanspatente zu behandeln; unge-achtet sie mit ilirer Person andern Gericliten uiiterstehen«. °a) Rustikalistov sicer nismo našli nikjer izrecno navedenih; ali ker je večkrat govor o »Rusticaleinhobnis oder Contribution«, je jasno, da so jih tudi v žuž. in sot. okolišu poznali. u:l) Na Kranjskem so se zemljiške knjige uvajale od 1769 dalje. S pat. z dne 20. aprila 1785 je bilo zaukazano, da morajo gosposke vsa zemljišča izmeriti in klasificirati po rodovitnostii U1) W o l f o v Ncmško-slovenski besednjak prevaja Untersass s podložnik, Riick-sas-ov pa ne navaja. Prvi izraz je očividno netočen, ker bi bil potem Untertan isto kot Untersass, kar pa ne ustreza dejanskim razmeram. T s c h i n k o w i t z. op. cit., I., str. 3, imenuje Untersassen—Genicindckeuschler. V koliko se krije naša razlaga pojma Untersassen tudi s primeri iz arhiva blejskega gradu, bodi pridržano raziskavi ljudskega prava v blejskem kotu, ki jo pripravljamo. °6) Prim. Dolenc: Odkod vsobenjki? CZN 1928, str. 169, in Dodatna pojasnila v CZN 1929, str. 90. bile takšne, katere je patrimonialna gosposka od leta do leta dajala v najem. Da niso bile pri žuž. gosposki priljubljene, smo že slišali (§ 11, t. 7). Naj le še omenimo določbo t. 40 instrukcije za upravitelja Ivana Pechana z dne 19. oktobra 1785, po kateri ni prave razlike med obema vrstama kmetij. Tu se toži, da vsakoletna odpisovanja denarnih in žitnih davščin kažejo, da se nahajajo pri gosposki v Žužemperku »n o c h v i e 1 e ode Huben und Untersasserayen, welche obschon sie g e-gen eine gewisse Zahlung im Bestand ausgelassen sin d, demnoch der Herrschaft dure h Willkiir des B e-standers, wenn er sie genugsam ausgesaugt, wieder zurLastfalle n«. Na to pride nalog, da naj se taka zemljišča oddajo »gegen Kaufrechtins Eigentum«. 2. Na podlagi doslejšnjih navedb pristopimo k določbam sot. prevoda g. b. o stvarnem pravu. Po čl. 16 je vinograd izrazito le hasnovalna imovina; kajti če se vinogradnik ne pokorava predpisom radi zakriža-nja zastran neplačane kazni, mu sme g. gospod vinograd odvzeti, toda le po spoznanju mejašev. Po čl. 19 in 20 pa je istotako zapal vinograd, če mejaš umrje brez dedičev ali pa če brez »oglašavanja« g. gospoda (t. j. brez pristanka) odda nekaj zemlje drugemu. Tu ni mesta, da bi razlagali vse razlike od drugih prevodov.66) Zadostuje, da ugotovimo, da nismo zasledili v nobenem naših zapisnikov o vg. zb., niti v vsem drugem listinskem gradivu nobenega primera ne prve, ne druge, ne tretje vrste zapada. Pač pa smo našli tudi v tem delu Dolenjske značilno, na nekdajšnjo zadružno razmerje spominjajočo potezo, da si vinogradniki prisvajajo pravico, Izločiti iz svojega okoliša vinogradnika, ki jim ne ugaja, to pa brez odobritve v. gosposke. Na vg. zb. dne 27. sei>tembra 1699 v Smavru zahteva brat, ki ne mara več trpeti svojega brata v vinogradu, da se naj vinograd ceni, na kar bo brata izplačal, da bo odslovljen. Z zahtevo je prodrl. Na vg. zb. 4. oktobra 1713 pri Sv. Pavlu sta se oba gornika pritožila, da sta dva so-gornika zagrešila tatvino. Polni zbor (ne samo prisedniki v srenji) izobči oba iz gorice s pristavkom, da ju zadene, če se kedaj še vrneta, dvojna kazen po gorskih bukvah »oder d a s B e r g g u t a b w e i s e n«. Zadnji stavek ni lehko razumljiv, pomenja pa vsekakor dosmrtno izobčenje, morda brez pravice do odškodnine. Oziri na sosede so bili tudi nagib že omenjenemu sklepu z dne 6. maja 1778 (Ravberbigl), da naj se vinogradi proti vrhu gorice zožujejo. Obzirnost napram sosedu veleva tudi čl. 39 prevoda; meje med dvema vinogradoma naj soseda skupno trebita; v primeru; da se ne moreta sporazumeti, naj se sklene poravnava s pomočjo mejašev. V isto vrsto "8) Glej osobito Km. ded. nasi., str. 10 nasi. predpisov je šteti zabrano predalekosežnega razkosavanja rustikalnih zemljišč67). Pridobitev hasnovalne posesti ali spodnje lastninske pravice se omenja — ne glede na dedovanje, o čemer bo govora pozneje — v čl. 18, kjei je določeno, da se mora kup, ki se tiče gorice, izvršiti pred g. gospodom ali njegovim gornikom, sicer kup nima nobene moči ter se poskus kršitve pogodbe tudi še kaznuje. Ta člen se v bistvu vjerna s čl. 21 izvirnika iz 1543. Glede načina prehoda pa določa čl. 41, ki govori splošno o dedovanju, kupu in menji, da zadene tistega, ki vinograda ali zemljišča od g. gospoda ne sprejme tako, da ga da v 3 tednih nase prepisati, kazen 4 marke. Tu je prišlo v primeri z izvirnikom do neke bistvene novosti. Določba, da se mora izvršiti p r e p i s, ne stoji v izvirniku. Nebistvenega pomena pa je, da dovoljuje izvirnik daljšo dobo za sprejem, namreč — en mesec. Omenjena novost glede prepisa je mogla nastati šele po uvedbi zemljiške knjige, kar se je v Žužemperku zgodilo po 1. 1769. Kresije so dobile po patentu o zemljiških knjigah z dne 19. novembra 1768 nalog nadzirati, da se v mestih, trgih in pri gosposkah vrše upisi v javne knjige in da se le-te vodijo čisto natančno in pravilno08). Prvi primer »0 b e r -g a b s b r i e f-a«, ki smo ga zasledili, je z dne 2. decembra 1778; v njem izroča gosposka sama na pol podrto hišico nekemu podložniku z nalogom, da jo pozida in poslej »s t i f f t und b a u 1 i c h« vzdržuje. Zanimiva je stranska obveza novega posestnika, da mora prihajati vsakokrat, ko bo gosposka napovedala velik lov, s kmečko puško kot lovec. Razen tega bo plačal primščino in nosil bremena, zato pa bo užival od strani gosposke »Schutz und Schir m«. Pripis pravi, da se je prepis izvršil brez stroškov (die Verbriefung gratis), toda »d as S c h r e i b -geldzahllt2 fl«. Poznejše slične pogodbene listine vsebujejo tudi že intabulacijsko klavzulo. V prvih desetletjih 19. stoletja pa se zapisujejo take pogodbe že na tiskanih golicah, naslovljenih »S c h i r m b r i e f«60). "7) Glej T s c h i n k o w i t z, op. ciit., il. zv., str. 101 nasi. Kmetija (cela) se sme »zum Beliufe der Bevolkerung« razkosati kvečjemu na štiri dele (12. okt. 1771); ali kmetija ne obsega več kot za 40 mernikov posetve (20. okt. 1785). V instrukciji za Ivana Pechana iz 1785 je govor o zabrani razdelitve na več kot štiri dele. Na vg. zb-16. sept. 1818 je prišlo na razgovor, da je Keseričev dom ostal po francoski vojni brez moških potomcev. Ker so ga obdelovali samo štirje ženski potomci ter so njihovi zastopniki za to prosili, je g. gosposka tako razdelbo dovolila, pozneje se je pa premislila: končnega rezultata zapisnik ni zabeležil. m) Sestavni deli so bili 1. Dienstbuch (Urbariuni), 2. Gewahrbuch in 3. Satzbuch. Nekoliko desetletij starejše zaščitno pismo (Schirmbrief) je omenjeno vKlcv.-Bošt., str. 189. T s c h i n k o w i t z, op. cit. II, str. 382, pravi, da se imenuje po § 1145 o. d. z. zasnovana listina »Gewahr und Schirmbrief in der Rechtssprache, — Kaufbrief in der gemeinen Sprache«. Formular, ki ga prinaša, je določen z Gub-Verordg. 21. jan. 1791; torej pred veljavnostjo o. d. z. Gosposka je po svojih upraviteljih večkrat zaukazala prepisovanje, n. pr. na vg. zb. v Soteski dne 1. septembra 1787, seveda iz fiskaličnih ozirov: ». . . .w i 11 d i e B e r g o b r i g k e i t, d i e B e r g h o 1 d e n s o 1-len tiber ihre Weingarten sic h Ver brie fun gen er rich-ten lassen und bei Verkauf sollen den 10. Pfenig u n -\v e i g e r 1 i c h r e i c h e n«. Nevolja zoper takso za prepisovanje (G e -w a h r t a x) je prišla do izraza na vg. zb. 16. decembra 1794 v Soteski, češ, da nalaga g. gosposka vinogradnikom pristojbine, ki doslej niso obstojale in jih njim ni treba dajati. Da pritožba ni nič pomagala, smo že prej omenili. V zap. o vg. zborih iz 19. stoletja ni več takih in enakih pritožb. Nasprotno, v zapisniku z dne 23. septembra 1836 v Soteski se nahaja seznamek, da so bili vinogradniki povprašam po izpremembah, ki so se od'zadnjega shoda izvršile, in da se je vse zapisalo. Vinogradniki so se že prej vdali. Vse to, kar smo ravnokar izvajali, je pač veljalo kot nujna posledica določb, ki so prišle do izraza v sot. prevodu g. b. Toda ozreti se nam je treba tudi še na dobo, preden je ta prevod nastal, v katero spadajo osobito vsi žuž. vg. zapisniki. Tu je bilo mnogokrat pravdanja o kupu in prodaji vinogradov, a o listinah še ni govora70). Toda na drugi strani tudi nimamo dokaza, da bi bil prepis v smislu čl. 41. sot. prevoda g. b. pomenil konstitutiven element za prehod lastninske pravice na zemljišču. Samo neprista-nek g. gospoda po čl. 18 je pač utegnil povzročiti neveljavnost pogodbe; vsako »barantanje« (izraz iz prevoda) glede nepremičnine je bilo sklenjeno pod suspenzivnim pogojem pristanka g. gosposKe. Če pa ni prišlo do izrecnega vprašanja, ali g. gosposka pristane ali ne, je pač novi hasnovalec riskiral, da se bo pogodba pozneje nekoč — izpodbijala! Vsa z a k o n i t a ureditev po gorskih bukvah, pa bilo po i z v i r n i h n e m š k i h, b i 1 o p o p r c v e d e n i h s 1 ove n s k i h, torej ni bila v praksi resnični regulator pravnih razmer, n i t i z a č e t k o m 18. s t o 1 e t j a, še manj pozneje. Dne 22. avgusta 1804 (Radovica) se je pritožil Ivan Barti iz Lok vice po svojem zastopniku »gospodu« Jakobu Fuxu iz Metlike zoper Janka Punterja, turjaškega pod-ložnika, češ, tožitelj je bil dobil pravdo, gorska gosposka mu je prisodila vinograd, a uživa ga slej kot prej nasprotnik! Tožbeni predmet je označen »w e g e n g e w a 11 h ii t i g e r B c s i t z s t o r u n g und w e g e n gewalthatiger E i n s t a i n u n g (?) in m e i n e n d o r t s c 1 b s t 70) V dobi 1693—1728 v žuž. vg. okolišu ni veljal prevod der Beradsc h lag-ten P e r g r e c h t s o r d n u n g iz 1595, ki že sili, da morajo vinogradniki »von deu Bergherrn ein Urkundt nehmen«. Tudi Laybasserjev prevod iz 1646 je imel enako določbo. Vse to smatramo za dokaz, da ni res, da bi bila Beradsohlagte Perkrechtsordnung iz 1595 postala — zakon, kakor trdi Gruden: Slovenski župani v preteklosti, str. 163, odliv, v Zgod. slov. naroda, str. 440. a n h e i m e n d e n W e i n k e 11 e r«. Tožitelj je — pač ad c a p t a n -dam bene volentiam — vnaprej odklanjal vplivanje prisednikov (»in der Voraussetzung dass diese hier versammel-ten manner auf Entscheidung dieser Streitsachen k e i n e n E i n f 1 u s s h a b e n werden«); zatrjeval je, da je bila klet z vinogradom »in e i n e m u 11 z e r t r e n n b a r e n E i g e n 111 m«. Kako je bila ta pravda rešena, v zap. žal ne izvemo; vidimo pa, kako nesi-gurne so bile lastninske razmere. 3. Pravice, ki izvirajo iz lastnine 11a vinogradu, niso bile mnogokrat predmeti gorskih pravd. V tem oziru so določbe g. b. bile dovoljni jez zoper samolastne izpremembe. Nekaj primerov naj pokaže, kje se je vendar čutila potreba, braniti svoje pravice. Pri dolžnostih vožnje se je ostro razlikovalo dovoljenje vožnje iz prijaznosti (als guter Freund) in pa dovoljenje kot pravica; v zap. z dne 23. okt. 1703 (Armberk) je tak primer posvedočen; tu se je odredil lokalni ogled, da se izkaže pravica. V drugem primeru pa so ljudski sodniki priznali pravico zasilne poti. Toženec je priznal, da si je napravil po tožiteljevem svetu vozno pot, kar pa je le-ta branil. Z ozi-rom na nujno potrebnost pota je bila tožencu pot za vožnje gnoja in kolja priznana, za steljo in listje pa ne (zap. z dne 12. okt. 1760, Nova Straža). Ko je več tožiteljev zahtevalo stezo po vinogradu, odredil se je lokalni ogled (zap. z dne 27. okt. 1777, Ljubanc). Po čl. 37 prev. g. b. se morajo drevesa posekati, če delajo vinogradu škodo. Kakšne vrste drevesa so to, se ne vpraša. Naravno, da so se iz take določbe večkrat razvile pravde; 11. pr. radi 2 orehov (zap. z dne 30. sept. 1704, Armberk), radi jabolčnega drevesa (zap. z dne 8. okt. 1756, Podturn). Rešitev je bila odreditev lokalnega ogleda. Sa-molastno pa je posekal toženec češpljo, ki je stala na tožiteljevem svetu, čeprav ni delala nobene škode. Toženec se je zagovarjal, da jo je posekal, »weil der Klager die Aest nicht hat a b p u t z e n w oil en«. Ljudski sodniki pa tožencu niso priznali pravice prevese ter so ga obsodili, da plača tožitelju za posekano češpljo pet veder mošta, pol vedra g. gosposki pa radi samolastnega postopanja (zap. z dne 12. okt. 1755, Podturn). V zap. z dne 16. in 17. sept. 1795 so takisto tekle pravde radi škode, storjene po mejnih drevesih, odn. v drugem primeru po mejnem grmovju, ki je bilo last g. gosposke same. Sličen spor je nastal 11a vg. zb. 25. sept. 1804, češ, da je toženec tožitelju vinograd zakopal in trte izruval. Zaslišali so se tožitelj, toženec in — pri-sedniki, pa se je izkazalo, da gre tožitelju pravica prevese ter da mora toženec še tisto leto drevesa, ki delajo škodo, posekati, nakar naj se obe stranki dobrovoljno pobotata! Večkrat so nastali spori, ki so imeli svojo pravno podlago v čl. 40 sot. prevoda g. b. (čl. 50 izviru.), da treba vsako zemljišče v vinski gorici, ki naj gre naprodaj, ponuditi v nakup najprej g. gosposki, nato sorodnikom, potem sosedom; šele, če nihče od le-teh noče kupiti, sme se zemljišče prodati komurkoli (i us retractus, E in stands-r e c h t). Vobče naj ugotovimo, da smo našli v žuž. in sot. zapisnikih razmeroma mnogo manj pravd radi pravice prvenstva pri nakupu, nego v drugih dolenjskih okoliših. Naj navedemo vse najdene primere. Juri Jankelj toži Matijo Turka radi vinograda, ki je bil tožiteljevega brata last ter je tožitelj sam v njem delal; toženec ga mora njemu prodati. Toženec je priznal, da je kupil tisti vinograd od župnika v Trebnjem in brez posredovanja g. gosposke. Ali ker tožitelj nima toliko denarja, da bi vinograd plačal, se izreče sodba, da je njegova pravica prvenstva pri nakupu vgasnila, g. gosposka pa je obenem potrdila tožencev nakup. To je moral izreči pač navzoči zapisnikar v imenu g. gosposke, ker v zapisniku ni navedeno, da bi bil predsedoval v. zboru upravitelj graščine (zap. z dne 11. okt. 1694, Armberk). V nekem drugem primeru (zap. z dne 29. jan. 1696, Sv. Pavel) je bila ponudba pravilno napravljena, toda tožitelj se je branil plačati tožencu razen kupnine tudi še stroške za likof. Sodba se je glasila, če plača tudi še to, dobi vinograd. V nadaljnjem primeru je bila pravica prvenstva pri nakupu že izrabljena, samo da toženec, kateremu se je tožitelj umaknil, ni hotel povrniti nastale stroške za obdelovanje vinograda do umaknitve. Sodba se je glasila, da mora plačati 20 kron T. W. (= t e u t s c h e r W ah rung; zap. z dne 27. sept. 1777, Ljubanc). Tožitelj zahteva od toženca vinograd, ki mu ga je prodal tožiteljev oče. Toženec ni prišel na gorsko pravdo. Ljudski sodniki so izrekli sodbo, da mora toženec glasom občega sodnega reda (sledi nečitljiv citat), če vrne tožitelj kupnino in druge dokazljive stroške, izročiti le-temu vinograd brez obotavljanja. Ta pravda je iztekla dne 16. sept. 1783, ko je predsedoval vg. zboru »i u d e x delegatus« gospod Jožef Ambrositsch, a tisti čas je bila pravica prvenstva pri nakupu z odlokom Jožefa II. z dne 28. maja 1782 za rustikalna zemljišča že odpravljena. Kako je prišlo do tega, da se je navzlic temu sodilo po besedilu g. b., ne vemo. Jožef II. pa je izdal 30. okt. 1786 na-redbo, ki je odpravila vsakršno izrabljanje pravice prvenstva pri nakupu na kategoričen način71). In res, odslej nima več noben zapisnik ni-kakšne omenitve tega pravnega instituta. 4. Institut zastave zemljišča je omenjen v sot. prevodu, kakor tudi v izvirniku g. b. iz 1543 pod takimi ©kalnostmi, da se predpo- 7') Glej Km. ded. nasi., str. 44 in tam navedene vire. Prim. Polec, O re- traktni pravici na našem ozemlju, Slov. Pravnik 1929, str. Ill nasi. stavljajo pravna pravila o njem kot splošno znana. Povdarjeno pa je tako kakor za kup, da se morajo tudi zastave pogoditi (»baratati«) pred g. gospodom ali njegovim gornikom (čl. 18). Iz tistih malo primerov, kjer se v zapisnikih sploh spominja institut hipoteke na zemljišču, ne izvemo, kako se je zastava zemljišča ustanovila in poočitila. Na vg. zb. dne 17. sept. 1752 (St. Straža) je trdil tožitelj, da je posodil tožencu na vinograd 7 kron; ker toženec ne plača, naj se mu za toliko vinograda odreže in odkaže. Toženec je izjavil, da je s tem zadovoljen, toda oglasil se je gornik v imenu g. gospoda kot zavetnika (V o g t) cerkve sv. Martina, češ, da je isti vinograd pismeno zastavljen za posojilo in dokler ta dolg ni plačan, ne sme noben upnik pri tem vinogradu ničesar iskati. Zapisnik konstatira nato samo še: »H i e r a u f ist kein Schluss ergangen«. Zdi se, da se je priznavala via facti prioriteta cerkvenim hipotekam. Enako tudi terjatvam gosposk na davščinah. Na vg. zb. 21. marca 1725 (Šmaver) sta, — kar je bilo tudi že v drugi zvezi omenjeno —, upravitelja dveh sosednih graščin prijavila specificirane sezname gosposkinih davščin, ki jih toženci dolgujejo. Trebanjski upravitelj je vložil protest zoper izplačilo drugih terjatev iz vinogradov, dokler niso poravnane davščine za cerkev; zahteval je celo: »soli k einen oh ne C o n s e n s d e s s e n Weingarten w e g -zugeben verstattet sein«. Zaključka ni v obliki sodbe, ampak tam stoji: »W elches Begehren ich als Judex vor billich angesehen«. Odločil je torej navzoči žuž. upravitelj Kraillingh sam! Drugi upravitelj iz Male vasi pa je zahteval od sedmih žuž. podložnikov hipoteko: »sonde rn d as Ouett da ran die Hypothek ha-b e n s o 11 e«. Tu i>a se glasi Kraillinghov pristavek: »D a v o n die schriftliche Urkunde ertheilt worde n«. Tu je torej že govor o neki listinski posvedočbi hijjoteke. Naravnost »facultas intabu-landi« pa se navaja v posojilnih pogodbah iz začetka 19. stoletja, kar je bila seveda posledica zakonodaje, osobito uvedbe o. d. z. Uživanje vinogradniškega posestva na podlagi sklenjene pogodbe v g. b. ni bilo nikjer omenjeno. V praksi pa je imelo precejšnjo vlogo, ker stoji v zvezi z vprašanjem priposestvovanja. V sot. prevodu je namreč v čl. 20 govor o tem, da pripade vinograd nazaj g. gospodu, če se »kai grunta bres oglashaina gorskjga gospuda enimo drugimo da«, dalje v čl. 19, da pripade vinograd nazaj g. gospodu, »ako en Meiash umre in obeniga Jerba sa sabu nesapusti«. Ima pa tudi določbo čl. 38, ki pa je tako nesrečno izražena, da moremo njen smisel ugotoviti samo na podlagi primerjave z izvirnikom. Gre za priposestvovanje vinograda, ki ga je nekdo, ki biva v deželi, dobil v oblast (in N u t z und G w e r) ter obdržal leto in dan, ne da bi mu kdo drug to hasnovalno pravico oporekal. Izvzeti so od uporabe te določbe samo otroci, ki bi bili pri- krajšani. Deca, ki nima varuha ali skrbnika (unvogtbare Kinder) sme svoje boljše pravice za se reklamirati še 16 let72). V praksi ta določba, vsaj po naših zapisnikih, ni našla uporabe. Pač pa smo zasledili nekoliko primerov s pogodbo dovoljenega uživanja vinogradskega posestva. V zap. z dne 5. aprila 1712 (Šmaver) stoji, da je dal tožitelj tožencu, svojemu zetu, vinograd na polovico za užitek (a u f h a 1 b e n G e n u s s), toda pod pogojem, da ga sme vzeti nazaj kot svojo last (v\v i e d e r z u m E i g e n t u m z u r ii c k n e h m e n«), ako bi čez čas sam ne imel sredstev za svoj prevžitek. Stvar je bila gotovo v zvezi z lakoto 1709, katero smo že omenili (§ 3). Toženec je odgovarjal, da mu je tožitelj zaženil 6 kron, pri zemljišču, ne pa pri vinogradu, ki si ga je napravil sam s svojo pridnostjo. Ljudski sodniki so, kakor je to v zap. izjemoma navedeno, soglasno sklenili, da se bo vinograd za to leto cenil in da dobi vsaka stranka polovico vrednosti, toda vrednost opravljenega obdelovanja se odtegne. Zamotana pravdna zadeva je dobila torej precej patriarhalično - enostavno rešitev, ne da bi se jedra vprašanja — obstoja pogodbe glede užitka — dotaknila. V drugem primeru (zap. z dne 28. marca 1726, Šmaver) je tožil Andrej Strniša Marjeto Zupančič za vinograd, češ, on ga je namenil za zastavo za 10 kron, iz katerih se bodo plačale sv. maše. Toženka pa je ugovarjala, da ji ga je izročil na dve leti za užitek, po tožiteljevi smrti pa naj bi vinograd pripadel njej, toženki, in njeni hčerki. Ljudski sodniki pa so ukrenili, toženka naj obdeluje še naprej vinograd, daje pa naj tožitelju, ki ga vsled starosti itak ne more obdelovati, po 10 veder vina ali mošta; po njeni smrti pa naj pripade njenemu sorodniku Adamu Zupančiču v last. Vidi se, da je pri rešitvi pravde šlo predvsem za to, da vinograd ne propade, torej, da ostane predmet — obdavčenja. Naravnost o priposestvovanju vinograda govori zap. z dne 21. marca 1725 (Šmaver). Pravda je tekla radi vinograda, ki ga ima hči Mihe Trlepa v posesti, ki pa je bil v resnici last Ivana Terlepa, a toži-teljica ne priznava, da bi ga smeli dediči Ivana Terlepa obdržati, ter zahteva zato »e i n e n gerichtlichen Auswurff«. Toženka je ugovarjala, da poseduje zase s svojim možem vred vinograd preko 30 let in 1 dan, tožiteljica da se nahaja »in facto a 1 i e n o«, toda tudi sicer je tožbena zahteva »p r a e s c r i b i e r t« ter naj se tožiteljici na- n) Prim. Km. ded. nasi-, str. 23. Tamkaj izrečeno mnenje, da so imeli otroci do 16. leta življenjske dobe pravico reklamirati svoje boljše pravo, ne vzdržujemo več. Iz zgodovine g. b. (M e 11, op. cit., str. 192) nam je sedaj postalo znano, da je predlagala vlada na Dunaju, da naj se določba »olajša« (m i 11 e r u n g) s tem, da se vstavi na mestu 16 samo 8 let. Torej je jasno, da ni govora o starosti dcce, ampak o prekluzivni dobi za uveljavljanje pravice. (Pravilno mnenje gl. v K 1 e v. -13 o š t-, str. 196.) loži »s i 1 e n t i u m p e r p e t u u m«. Toženka je zmagala na celi čni73). § 14. Rodbinsko pravo. V sot. prevodu g. b., kakor tudi v izvirniku iz 1543, imamo samo v dveh členih nekaj pravil, ki jih smemo, čeprav le po sili, šteti med določbe rodbinskega prava. Prvi čen je čl. 11, ki govori o tem, da izgubi pravico do dediščine, kdor se poda od doma brez dovoljenja gosposke ali brez drugega tehtnega vzroka, pa ne pomaga starišem obdelovati rodno grudo. Drugi člen je že v prejšnjem paragrafu omenjeni člen 38, ki pravi, da imajo otroci brez varuha pravico 16 let zahtevati vročitev zemlje, ki jo ima kdo drugi neupravičeno v rokah. V našem listinskem gradivu nismo zasledili nikjer nobene omembe o uporabi teh določb. 1. O sam oprav n osti (Vogtbarkeit) je v naših zapisnikih mnogokrat govora, ali nikjer ni omembe, kdaj je nastopila74). Tudi glede vprašanja, kako so se postavljali varuhi (jerobi), ni enotnega odgovora. Res se na več mestih imenuje baš graščinski upravitelj kol »V e r w a 11 e r und r e s p. V o g t o b r i g k e i t«, n. pr. v zap. z dne 19. okt. 1754 (St. Straža), toda ne da bi bilo navedeno, kaj je bilo ukre-njeno glede imovine nedoletnega otroka, za kojega se je gosposka zavzela. Tudi je spričo nedostajanja vsakih predpisov v g. b. misliti na to, da se posli varuške oblasti niso smatrali za zadeve, ki spadajo v kompe-tenco vg. zb. Tako so na vg. zb. 28. okt. 1751 (Gorence) mejaši dali samo n a s v e t v varuških zadevah in sami priznali, da je njihovo mnenje »u n rn a s s v o r g r e i f 1 i c h«. Ali v sredi 18. stoletja uprava graščine še ni imela neposrednega posla z imovino pupilov. Tako je v prvonavedenem zap. naravnost povedano, da je dobila upraviteljeva soproga v shrambo 15 XA krone, kateri znesek je bil last pupila. Ker pa je njen soprog — Gregor Jugowitz — umrl, naj se sedaj novi upravitelj pobriga, da dobi otrok iz njene omare (»trug«) tisti denar nazaj. Nekako v pojasnilo pravi zapisnik, da se to pot denar ni izročil v navadno cerkveno blagajno (g e w o h n 1 i c h e K i r c h e n k a s s e). Tudi v že večkrat omenjenem primeru, ko je pisar Matija Kobler (dodatek po zap. z dne 27. okt. 1754, Gorence) sam uredil vprašanje dediščine rajnkega Pirnata (§ 8, t. 5), je odredil, da se naj da skupiček za polovico pridelka shraniti po kakšnem duhovniku. 7a) Zastaralna doba je trajala na Štajerskem za lastninske tožbe — razen če je šlo za »gewaltssachen« — 32 let (De Beckmann, Idea iuris statutiomari et consuetu-dinarii stiriaci et austriaci, 1688). O silentium perpetuum glej Kiev. -Boš t., str. 242 in tam navedeno literaturo. '*) Po de B e c k m a n op. cit., str. 374, traja maloletnost, ko pupil nima locum standi in iudlcio, pri moških do 22., pri ženskah do 20- izpolnjenega leta. Na vg. zb. dne 19. okt. 1754 (Straža) je šla pravda za vinograd, ki ga je tašča volila cerkvi sv. Jakoba pod nekim pogojem, ki je pozneje postal sporen. Tožitelj je trdil, da naj bi ostal vinograd po besedilu volila tožiteljevi soprogi, če porodi dete, pa bilo kateregakoli spola; ako bi pa hči, tožiteljeva soproga, sama umrla, ali pa po njeni smrti njeni potomci, naj pripade polovica vinograda za sv. maše, druga polovica pa naj gre za miloščino cerkvi sv. Jakoba. Tožena cerkev pa je trdila po svojem župniku, da se je glasil pogoj volila, da mora ostati ženski potomec po hčerki, če naj obdrži vinograd; inače ga dobi cerkev. Ker pa je ostal deček Jurček, o katerem se ne ve, kje je, ostane pri tem, da cerkev obdrži vinograd. Ta tožba se je vlekla po več vg. zborih in je slednjič (27. sept. 1761, Soteska) končala s tem, da se je skupilo za polovico vinograda založilo pri gosposki. Tu smo hoteli le pokazati, da se ni smatralo za potrebno, da se osigura hčerki, ki ne rodi potomca, k domu pripadajoči vinograd, da pa je slednjič prišlo do tega, da se mora pupilarni denar na gradu Soteske naložiti »ad fructificandum«, dotlej, da pride bivši pupil in si denar dvigne. V listinah izza 1804 pa je že govor o »Seisenberger Waisenkasse«, iz katere se izpo-sojuje denar drugim ljudem proti obrestovanju po 5%75). Glede zaščite izven zakona rojene dece vemo iz našega listinskega gradiva samo toliko, da se je vršilo postopanje radi ugotovitve nezakonskega rojstva 27. in 28. marca 1794 pred krajnim sodiščem (Ortsge-r i c h t) v Žužemperku v obliki »1 n j u r i e n k 1 a g e«. Ne da bi varuška oblast izdala kakšno odredbo, niti glede odobritve pravdanja niti glede izpolnjevanja dolžnosti nezakonskega očetovstva, dopustilo je vendarle sodišče, namreč upravitelj Iv. Nep. Pechan ob asistenci dveh »B e i -s i t z e r«, namreč Valentina Pechana in Andreja Schurbi-ja, da je v tožbi oženjenega Matije Boldana iz Sela zoper neomoženo Mico Papež iz Sela radi obdolžitve spolnega občevanja nastopila toženka dokaz resnice in s svojo prisego potrdila, da je od tožitelja zanosila in porodila dečka76). Nadaljnjih ukrepov v tej zadevi, potem ko je bila toženka oproščena, iz označenih spisov ni razvideti. Takisto nismo zasledili nobenega primera ne o posinovljenju, ne o sprejemu rejencev. 2. Posebne pojasnitve zasluži v 18. stoletju pereče vprašanje, kako je vplival odpoklic moškega člana rodbine k rekrutom. Jurij Noč je Gospodarski uradi so imeli po dfekretu Jožefa II. z dne 21. avg. 1788 nalogo, da v zadevali »des adeligen Richteramtes« nastavljajo varuhe in nadzirajo sirotinsko imovino. O »Waisenkassen« tu še ni bilo govora. Po repertoriju zakonov (n. pr. GIo-bočnikovem) so se take blagajne ustanavljale šele v dobi po Jožefu II. ™) Spisi se nahajajo v CAL pod sign. A IX. 13, konv. 5, štev. 7. O tej zelo zanimivi pravdi bo govora z ozirom na to, ker je besedilo prisege slovensko, v nekem drugem sporočilu še več slovenski pisanih listin iz 18. stoletja v ČZN. tožil Janžeta Novaka, da naj mu izroči vinograd njegovega (tožitelje-vega) svaka Andreja. Svak Andrej je bil vzet za rekruta in je odšel v vojsko. Prepustil (»v e r s c h a f f t«) pa je pred odhodom vinograd svoji ženi, ko preteče šest let; ker pa ni preteklo samo šest let, ampak 12 let od tedaj, naj toženec izroči vinograd Andrejevi ženi. (Nemara je bila tožiteljeva sestra?) Toženec pa je ugovarjal, da je Andrej vinograd odredil (»o r d i n i e r t«) tožitelju ali svoji ženi, če se v 20 letih ne vrne na dom; zato zahteva, da naj tožitelj čaka 20 let. Sodba ljudskih sodnikov je naložila tožencu breme dokaza. Nadaljnjih pojasnil ni. Morda je prišel Janže Novak v posest vinograda, ker je bil tožiteljev svak Andrej njegov dolžnik (zap. z dne 21. marca 1725, Šmaver). Drugi primer iz mlajše dobe (zap. z dne 18. sept. 1788, Ravberbigl) je bil sličen. Andrej Slap je tožil Mico Slap radi vinograda, ki ga je imela po Lovrencu Slapu, tožiteljevem bratu, ki je bil vzet za rekruta. Toženka se je zagovarjala, da ji je njen mož pred odhodom izročil vinograd pod pogojem, da poravna na vinogradu bremeneče dolgove. Tožitelj trdi, da je on »w a h -rer H a u s b e s i t z e r«, da vinograd še ni bil razdeljen; hoče ga pa imeti in bo on sam dolgove plačal. Sodba ljudskih sodnikov se je glasila, da naj ostane vinograd pri domu, od pridelka pa naj dobivata tožitelj in toženka po eno tretjino, tretja pa naj gre za sv. maše, menda ker Lovro ni več med živimi77). Iz obeh primerov se vidi, da so oženjeni rekruti ob svojem odhodu nameravali svojim ženam osigurati bodočo eksistenco, da pa to njihovim sorodnikom ni bilo všeč. K nesreči odhoda v vojsko je pristopila še tragika sovražnosti napram zapuščeni ženi. Morda smemo ta pojav razlagati na ta način, da so rekrutovi sorodniki po krvi smatrali ženo brez otrok za tujo osebo, ki ji ne pritiče zemlja, ker spada le-ta — k domu. 3. O imovinskih razmerah med zakonci nas informirajo vsaj približno nekateri primeri, ki so v naših zap. omenjeni. Ženitna pisma navajajo doto in zaženilo; poslednje znaša navadno isti znesek. O jutrni je tekla pravda edino le enkrat (zap. z dne 13. sept. 1763, Straža), o zaženilu pa večkrat. Da so se pojmi o teh pravnih institutih mešali, spričuje dejstvo, da je dala vdova, ki je imela sina, svojemu drugemu možu pri poroki — jutrno (zap. z dne 13. marca 1763, Straža). Ker ni misliti, da bi bili ti načini ureditve imovinskih razmer med zakonci v žuž. in sot. okolišu redkejši kot drugod po Dolenjskem, smemo domnevati, da so se tod poroke sklepale zelo prevdarno. V prvih desetletjih 18. stoletja se ženitna pisma zabeležujejo v vg. zap., za kar daje pravno podlago čl. 18 sot. prev. g. b. Poleg dote ") V tretjem primeru poklica k rekrutom, o katerem smo govorili v zgodovinskih podatkih (§ 3, t. 3), nimamo pojasnila, kaj je bilo ž njegovo rodbino. (H e i r a t s g u t) gre v prid mladim zakoncem dar, ki ga zberejo za nevesto svatje na ženitovanjskem slavlju »a n s t a 11 der Po-g a t s c h e n«. Ko pa je brat neveste spravil to darilo, pa ga ni hotel prostovoljno vrniti možu, prisili ga ta s tožbo k plačilu (zap. z dne 16. sept. 1697, Šmaver70). Dne 9. okt. 1725 je v Šmavru tožil Janže Per-par svojega zeta, češ, da mu naj vrne polovico vinograda, ki ga je le-ta priženil. Sodniki so odločili, da morata živeti obe stranki v medsebojnem miru in obdelovati vinograd po jednakih delih; ako pa bi se ena ali druga stranka ne hotela tega držati, zapade njegova polovica v korist drugi stranki. Bližnjih podatkov ni; domnevamo, da so hoteli sodniki zeta pripraviti do tega, da potrpi s starim tastom, sicer mu priženjeno polovico vinograda odrečejo. Tudi vprašanje u ž i t k a r s t v a ali »kot a« spada v problem razmerja zakoncev, seveda tudi razmerja med »starimi« in »mladimi«. Razen že na drugem mestu omenjenih tožba iz vzrokov te vrste bi navedli še eno pravdo, ki pa je nastala radi neizpolnitve obveznosti iz užitkarske pogodbe. Dne 25. januarja 1701 je na vg. zb. pri Sv. Pavlu zahteval tožitelj vinograd svojih starišev, toženec pa je ugovarjal, da je tasta in taščo čez eno leto popolnoma vzdrževal in slednjič plačal za nje pogrebne stroške, ker ju tožitelj navzlic prevzeti dolžnosti ni hotel imeti pri sebi. Zato gre njemu vinograd rajnih prej nego tožitelju. Ljudski sodniki pa so se ozirali na to, da živi morda tudi še hčerka rajneih, ter so zato izrekli, da naj se vinograd izroči tožencu »a d interim und soli er a u c h ein possessor d a r ti b e r sei n«. To znači, da je dobil toženec vinograd le v začasno posest, ne pa v »last«, in da so sodniki tako odredili, ker so obsojali tožiteljevo nebrižnost, skrbeti za »stare« na kotu. S 15. Dedno pravo. 1. Najznačilnejše določbe iz sot. prevoda g. b. so te-le: Vsi legati (Safti) se morajo opraviti (» baratati«) pred g. gospodom ali njegovim gornikom, sicer nima tako pravno opravilo nobene moči. Če umrje vinogradnik brez dedičev, pripade vinograd zopet g. gospodu, ki pa mora dolgove, ki bremene na njem, poravnati. To stoji v čl. 18 in 19 sot. prevoda. Ustrezajoča čl. 21 in 22 izvirnika se razlikujeta samo v tem, da prvonavedeni nc govori o »baratanju«, ampak o tem, da morajo volila »m it des Perkherrn oder s c i n e n p e r k m e i s t e r h a n d g e s c h e h e n«. Drugi člen pa j>ravi po originalu, da mora g. gospod plačati dolgove, samo v kolikor so »r e c h 11 i c h c Seli ul den«, to 7S) Dva slična primera iz 1071 in 1692 iz okolice Kostanjeviške sta omenjena v h o s t. - P I e t. str. 57, kar znači1, da je bilo darilo »za pogačo« dokaj razširjena navada in da je ostala pač večkrat v rokah — domačinov. pa ne samo iz vinograda, ampak »a us alien seine n g u e t«, kolikor pač gre. Druga skupina določb tiči v čl. 41 sot. prev., iz katerega navedemo: »Kadar eden Vinograd aly grunt v gori Jerba... istega od gorskiga gospuda naprime inu u treh nedelah ne pusti nase prepisati, ta ie sapadel 4 Marke Denariev«. V izvirniku je rok za sprejem en mesec, o prepisu pa še ni govora (čl. 49). Vsekakor sta bili obe določbi instruktivnega pomena tako, da obstoj ali neobstoj dediščine nista bili odločilnega značaja. To smemo pač sklepati iz dejstva, da v naših zapisnikih ni zapisane nobene pravde, ki bi se bila izcimila iz teli določb. Nasprotno smemo iz enega primera sklepati, da se g. gosposka ni štela za opravičeno poslužiti se pravice iz čl. 19. Tožitelj je zahteval vinograd po svoji svakinji za svojo soprogo, ker ni zapustila dedičev, in je zmagal. Nemara je šlo po načelu »m a t e r n a m a t e r n i s«, kar pa ni jasno navedeno (zap. iz folianta žužemp., ki je prvi iz 1693, pa brez datuma). Kar se pa tiče volil, si moramo sploh predstavljati, da gorenje določbe niso veljale za denarna volila, ampak le za volila nepremičnin. Ali niti to se v 18. stol. praktično ni izvajalo. V drugih dolenjskih okoliših smo zasledili primere, ko se je oporoka na vg. zb. prednašala ali proglašala7"). V naših zap. pa smo čitali samo en primer, v katerem je bila od strani vinogradnikov izjavljena odreka na dediščinski delež »z u r mehreren Beglaubigung c o r r o b o r i e r t«, vendar ne na vg. zb. samem, ki se je vršil 11. okt. 1714 pri Sv. Pavlu, ampak s posebnim zapisom z dne 4. maja 1715. 2. Točnega pojmovanja pravnih institutov testamenta in legata v smislu rimskega prava ni. To smo videli iz že doslej obravnavanih pravd, h katerim pride še naslednji primer: Na vg. zb. dne 9. marca 1722 v Šinavru sta predložili tožiteljici »D u r c h H e r r n P f a r r e r z u I) o b e r n i g« (Dobrniče) dne 24. junija 1717 napravljeno »D i s j) o -si t ion der 10 Kronen« njune umrle matere, po kateri naj plača njen brat iz vrednosti podedovanega vinograda cerkvi 3 krone, njenim otrokom pa 7 kron. Toženec je zatrjeval, da mati sploh ni imela nobene lira v ice do tistega vinograda, in vendar je bil obsojen po tožbenem zahtevku. Dne 16. sept. 1759 je na Straži tožil župnik iz Vavte vasi, naj plača vinogradnik volilo 2 kron z dveletnimi obrestmi. Toženec je ugovarjal, da sta si on in brat očetov vinograd delila, torej ni dolžan plačati vse. Obsojen je bil, da plača polovico. Sploh se niti ne razlikuje med pos 1 e d n j e v ol j n i m i odredbami in med in testat-n i m i primeri dedovanj a. Dedno nasledstvo je nastopilo največkrat po sorodstvu, včasih tudi zoper poslednjevoljno odredbo. Kakor smo imeli že priliko na drugih '") K o s t.-P 1 e t„ str. 58; K I e v.-B o š t., str. 200. . mestih pokazati, gre predvsem za uveljavljanje splošno priznanega načela, da naj zemlja, gruda pripade gospodarju8"). Dne 19. aprila 1728 je šlo na vg. zb. v Šmavru za sporno vprašanje, ali naj deduje vinograd hčerka po pravu krvnega najbližjega sorodstva ali pa sestra zapustnice po testamentu. Ker je bil testament napisan latinsko, pravda ni bila rešena. Vsekakor smemo domnevati, da je bil najmanj so-vzrok dilatorične rešitve pravde nenavadna zahteva, da se naj hčerka zapustnice zapostavi sestri. Dne 10. marca 1763 (Nova Straža) pa je tožil tožitelj radi vinograda, ki je bil last njegovega očeta, pa ga je to-žiteljica-mati poklonila kot jutrno tožencu tedaj, ko se je ž njim poročila. Po smrti matere zahteva tožitelj kot »S o h n und rechtmassi-g e r E r b e« vinograd. Ljudski sodniki so postavili jasno načelo, da pripade de i u r e očetov vinograd sinu; samo, če dokaže toženec, da je imela njegova žena, mati tožiteljeva, oblast (M a c h t) disponirati z vinogradom, se pozneje ukrene, kakor je prav; dokler tega dokaza ni, naj ima vinograd tožitelj. Pravo na nujni dele ž, k,i ga niti volilo očeta ne more un'čiti, je bilo predmet gorske pravde dne 30. sept. 1764 (St. Straža). Oče je bil volil tretji osebi, tožencu, vinograd, češ, da sta šla dva njegova sina iz dežele. Tožitelj kot bližnji sorodnik zahteva delež iz vinograda. Ljudski sodniki so sklenili soglasno, da naj toženec obdrži vinograd za toliko časa, da pride eden ali drugi sinov domov. Samo, če se izkaže, da sta sinova umrla, naj si poišče tožitelj svoj delež iz vinograda. Žal, da ni v zap. točno pojasnjeno, v kakšnem razmerju sta bila rajnki zapustnik in pa tožitelj. Vsekakor je bilo volilo v očeh sodnikov le provizorično sredstvo. Nasprotno pa se ni vedno oziralo na možnost, da žive še krvni potomci v primeru, o katerem smo že razpravljali na drugem mestu, ko so moški šli v francosko vojsko, pa so preostale same ženske, med katere se je vinograd razdelil. To se je zgodilo na vg. zb. dne 16. sept. 1818 (Straža), ko je bil že v veljavi obči drž. zakonik, ki ureja vprašanje domneve smrti. Ljudsko pravo se na to ni oziralo. 3. Dedne poravnave so bile redke. V normalnih razmerah, namreč če dobi mladi gospodar grudo umrlega očeta kolikor mogoče neokrnjeno, ni bilo potrebe po njih. Kjer pa takih predpostavk ni bilo, je nastal sokob interesov, ki se je največkrat poravnal mirno, brez pravde, tupatam šele na gorski pravdi. Dne 17. marca 1706 je na vg. zb. v Šmavru tožila tožiteljica, ki se je omožila v drug okoliš, svojo sestro radi testamentarično zapuščenega ji vinograda. Toženka je predlagala 8°) Prim. K m. d e d. n a s 1., str. 32 nasi. Ni pa v zapisniku nikjer nobene pravde, v kateri bi se bilo uveljavljalo izrecno (verbis expressis) ihačelo »paterna paternis, materna maternis«. Glej: K as t.-P 1 e t., str. 58, 59. nekakšen r e 1 u t u m, kar je tožiteljica sprejela. Sodba se je glasila, da se pristane v poravnavo, dasi »die Sac h aus gut t rage 11 der Vertraglichkeit und Liebe gegen ihre Sch wester selig Urscha bishero bei der Bergobrigkeit nicht vorgebracht«; to kaže, da bi se morala tožiteljica s tožbo zglasiti radi mirne poravnave najprej pri g. gosposki. Enak primer poravnave, sklenjene med bratoma, je zabeležen v listini z dne 31. avg. 1789; toži-teljev delež naj se izplača v denarju v desetih letih »c u ni f a c u 11 a t e i 111 a b u 1 a n d i«. Dedna pogodba pa tiči v listini z dne 18. januarja 1804. Tedaj še ni veljalo pravo po obč. drž. zak., da je dedna pogodba mogoča samo tned zakonskima soprogoma. Brat je prepustil »cum f a c u 1 -tate i n t a b u 1 a 11 d i« svoj bodoči dedni delež po stariših v korist otrokom brata in to »o h n e G e f a h r d e a u c h b e i V e r b i n d u n g d e s allgemeinen L a 11 d s c h a d e n b u 11 d e s«. Listina ]e bila napravljena pri g. gosposki v Soteski ter podpisana od treh pričM). Šlo je torej za anticipirano poslednjo voljo, na kar kažejo tudi podpisi prič; opremljena je pa z dalekosežnimi posledicami prisilnega značaja, o čemer bo govora v naslednjem paragrafu. Vsekakor je šlo za zametek dedne pogodbe, ki je obč. drž. zak. ni favoriziral. O o d r e k i na deležu smo že navedli primer v t. i tega paragrafa. Seveda je odreka tičala v dejstvu, da je dedič že v naprej sprejel o d -p r a v š č i n o. Tožitelj je n. pr. zahteval kot soprog hčerke po rajnkem tastu njen dedni delež. Toženec pa je predložil »V e r z i c h t s -brief« z dne 19. marca 1671 in zahteval, da se tožba zavrne. Ljudski sodniki bi bili dali tožniku prav, če bi ne bil obseg odreke sporen. Vsekakor pa so naložili tožencu, ne pa tožitelju dokaz o provenienci dediščine porcije. § 16. O b v e z 11 o pravo. 1. Kakor nemški izvirnik gorskih bukev, tako tudi sot. prevod nima skoraj nič določb iz obveznega prava. Zakonodavec jih ni hotel navajati vobče. ampak le, v kolikor naj se razlikujejo od obveznega prava v drugih nevinogradniških zadevah. Zakonodavcu je šlo v prvi vrsti za to, da se zasigurajo interesi gorskih gospodov; saj so bili baš oni tisti, ki so gorske bukve izposlovali. Omenjeno je v čl. 18, da treba kupe in druge dolge, »kar v garie slislii«, prav tako, kakor volila in zastave, sklepati pred gorskim gospodom ali njegovim gornikom. V izvirniku je navedeno poleg »v e r -m a c h t, k a u f oder s a z« (volilo, kup, zastava), takoj še »s t i f t«, ki se mora, ako se primerja besedilo predhodnikov gorskih bukev, sma- 8') Zadnjenavedeni listini ležita v CAL pod sig. A IX. f. 21, konv. 1. trati za istoveten izraz z »g e s c h a f t«82). To vpošteva sot. prevod, ker pravi »douguvaine«. Vsekakor smemo za samo po sebi umevno smatrati, da so bila mišljena le tista dolgova nja (obveznosti — zadolžitve), ki so bila pravna opravila glede nepremičnin. Tudi dodatek v čl. 19 k tem ravnokar navedenim določbam je čisto sličen onemu iz dednega prava; samo da se (v skladu s čl. 49 izvirnika) navaja poleg že omenjenih pravnih opravil še menja (Au s w e c h s e 1). Tudi za pravna opravila iz obveznega prava velja po sot. prevodu, da se mora v treh tednih izposlovati prepis, kar kaže, da gre tudi tu edino le za nepremičnine. Pač pa imamo v čl. 44 sot. prevoda čisto na novo določbo, da mora prodajalec vinograda plačati en ventin (20 krajcarjev), kupec pa dva re-parja kot pristojbino za prepis. Izvirnik g. b. iz 1543 kakor tudi sot. prevod imata še nadaljnjo določbo iz obveznega prava, namreč o p o r o k i h, ki se postavijo pri prodaji vinograda (glej čl. 34 prev., ki se v bistvu vjema s čl. 41 izv.). Bržčas je bila stvar taka: Če se kupec, ki je postavil poroke, ne drži plačilnega roka, pa si navzlic temu lasti vinograd ter ga brez gornikov e odobritve sam obdeluje, naj ga gornik prodajalcu na njegovo zahtevo izroči nazaj. Za kazen naj izgubi netočni kupec vrednost opravljenega dela ter plača še globo pet mark denarjev. Morda so bili poroki zavezani, da plačajo to globo, če je kupec ne plača. Jasnosti ni; osobito v tem pogledu ne, da bi morali poroki plačati kupnino. Iz naših zapisnikov nismo spoznali nobenega takega primera pravde; iz zapisnikov drugih dolenjskih vinogradskih okolišev tudi ne. 2. O prvonavedenih določbah čl. 18 in 19 sot. prev. pa je nekoliko spominov v naših zap. Dva vinogradnika sta se sama med seboj poravnala radi škode, ki je nastala vsled popašnje, in sicer »o h n e e i n z i g e Begrissung des Pergherrn oder Pergmeister«, kar da je »w i d e r die P e r g a r t i k 1«. Dobila sta za kazen »1 grosse E m p e r« mošta, a zagrožena jima je bila kazen v bodoče 10 veder mošta (zap. z dne 27. sept. 1693, Rožanc). Kazen se torej ni izrekla po predpisu čl. 18 v denarju, ampak v vinu, a pogodba je ostala vendar le v veljavi! Morda se je besedilo tistega prevoda g. b., ki se je takrat vpo-rabljal, glasilo drugače; morda se ljudski sodniki sploh niso smatrali za vezane na čl. 18, češ, da ne gre več za nikakšno »dolgovanje«. Tudi v nekem drugem primeru poravnave, iz katere se je izcimila tožba za plačilo vina, ni bilo govora o tem, da bi bila proglašena za neveljavno (zap. z dne 13. maja 175883). SI) Glej M e 11, op. cit., str. 129; v nekaterih predhodnikih za g. b. je stalo »ge-macht, geschaft oder Kaui oder siiz.« 9°) Spis v CAL pod sig. A IX. 21, konv. 1. O nekaterih primerih, kjer je šlo v pravdi za 1 i k o f, smo govorili že na drugih mestih. Iz vsega povzamemo, da je ljudsko pravo pripisovalo likofu dvojno vlogo. Lehko je bil likof pogoj za obstoj pogodbe, lehko pa tudi običajno pivsko veseljačenje radi uspele pogodbe. V prvo vrsto spada primer iz zap. z dne 17. marca 1705 (Šmaver). Tožitelj navaja, da je pred devetimi ali desetimi leti prodal tožencu vinograd za 7 kron; ker pa nista pila likofa, niti ni bil »der Weingarten a u f -g e s c h 1 a g e n«, zahteva, naj se mu vinograd vrne, on pa izroči tožencu 7 kron. Toženec ni prerekal teh navedb o likofu, pač pa pravi, da ima vinograd že 13 let in da ni navada, da bi ga moral v takem primeru vrniti. (Kaj je pomenil pristavek »der Weingarten a u f -g e s c h 1 a g e n«, ni pojasnjeno; morda je vrednost vinograda poskočila, pa toženec ni maral ničesar slišati o doplačilu?) Ljudski sodniki so izrekli sodbo: ker tožitelj toliko časa ni zahteval, da se pogodba razveljavi (r e t r a k t i e r u n g), ostane vendarle pri veljavnosti kupoprodajne pogodbe. V isto vrsto likofov utegne spadati tudi tisti primer, ki je naveden kot primer izvajanja pravice prvenstva pri nakupu iz zap. z dne 29. jan. 1696 (Sv. Pavel), ko je šla zahteva za tem, da se vrnejo stroški in likof. V drugo vrsto pa je treba šteti likof, ki so si ga izgovorili vinogradniki - sodniki (imenujejo se v zap. Perggenossen) za novo cenitev vinograda, ki se je dovolila po ovržbi prejšnje. Ali tudi na g. gospoda odpade nekaj; on dobi 5 fl. v zlatu. Drugod ni bilo v naših zap. nikjer zaslediti pravil o veljavnosti sklepa pogodbe, osobito ne o pogoju pismenega sklepa pogodbe, dasi se tupatam omenja dolžno pismo, n. pr. napravljeno dne 6. nov. 1690 že na vg. zb. dne 12. okt. 1693 (Armberk). Seveda je v arhivu najti vse polno listin o pogodbah podložnikov glede posojil, daril, cesij itd. izza dobe po Jožefu II., ne da bi mogli reči, ali je bila pismena oblika konstitutivnega ali le deklaratomega pomena. 3. Realizacija obvez n o s t n i h razmer v primeru spora ni ustrezala vedno striktnemu pravu. Ljudski sodniki niso povpraševali po normah pisanega zakona, ampak sodili so po svojem prostem prev-darku, kaj je prav v smislu patriarhaličnega udejstvovanja čuta p r a v i č n o s t i. Ko je baš na zadnje navedenem vg. zb. tožitelj tožil pred vsem zborom (actor beschwert sich bei der g e -s a m t e n P e r k t a d u n g), da mu toženec navzlic pismeni zadolžnici še ni plačal, ter zahteval, da naj se tožencu vinograd ceni in izroči njemu, prosil je toženec za potrpljenje, češ, on bo dolg od leta do leta odplačeval in posojilo gotovo vrnil. Ljudski sodniki niso vpoštevali dospelosti terjatve, ampak naložili so tožencu, da naj prepusti vso letino tistega leta tožitelju, preostanek pa naj mu polagoma (n a c h und nach) odplača; toda, če ne bo vinograda pravilno obdeloval, odredi se cenitev... Da so ljudski sodniki tudi na vg. zb. dne 28. marca 1726 v Šmavru sklenili sodbo, ki je šla daleko preko vsebine pogodbe glede vžitka zemljišča, smo že izvajali v § 14, pod t. 4. Takisto je na vg. zb. dne 17. sept. 1752 (St. Straža) prišlo do sodbe zoper striktno pravo, ko so ljudski sodniki pristali na to, da naj dobi tožitelj, ki otežuje posojilo, namesto denarja del vinograda, ki se mu odkaže; da stvar ni bila v redu, se vidi iz tega, ker je sledil protest zastopnika g. gosposke. Na vg. zb. dne 21. oktobra 1760 (Straža) je šla pravda za polovico kupnine za vinograd, ki jo je toženec ostal tri leta dolžan. Ali je bila ta pogodba od g. gosposke potrjena, ne izvemo. Toženec bi rad dal polovico vinograda, če mu tožnik povrne polovico stroškov obdelovanja. Sodniki pa so sklenili drugače. Če toženec neče plačati vso kupnino, sme tožitelj vzeti vinograd za svojo last nazaj, a toženec izgubi vse stroške obdelovanja. Ta sodba pomenja že precejšnjo ostrost zoi>er zamudnega dolžnika. Še strožje pa so postopali ljudski sodniki — menda radi stanu tožitelje-vega, ko je nastopil Adam Fischer, upravitelj v Mali vasi, in tožil Jurija Kišeta kot poroka za brata Recej. Kiše je priznal poroštvo, pa je bil obsojen, da mora »gospodu« tožitelju plačati dolg 13 ll. v 14 dneh, sicer sme tožitelj »d e s Beklagten VV e i n g a r t e n der S c h a t z u n g nach praevaliere n«, t. j., se ž njim okoristiti po ugotovljeni cenitvi (zap. z dne 24. okt. 1695, Armberk). 4. Posebno pozornost zasluži institut iz obveznega prava, ki se navaja pod stalnim izrazom »C 1 a u s e 1 des allgemeinen Land-s c h a d e n b u n d e s in C r a i n«. Prvič smo ga zasledili v zapisnikih klevevškega okoliša iz 1710"'), a to le enkrat. V naših listinah pa se nahaja naravnost pogosto. Dobili smo omenjeno klavzulo v instruk-cijah, ki so jih v obliki reverza podpisali upravitelji v letih 1703, 1724, 1725, 1757, 1785, kaščarji in kletarji pa v letih 1712, 1716, 1720. Pod isto klavzulo se je zavezal Fran Karol baron Gussich iz Metlike v listini z dne 17. maja 1697, da vrne .rojenjaka, enako Juri Volk iz Tolstega vrha v listini z dne 19. marca 1701. Tudi zastopniki vojaške oblasti v Ogulinu se zavežejo plačati proviant pod to klavzulo z listino 11. marca 1715s5). Koncem 18. stoletja pride ta dodatek k pogodbam do splošne vporabe tudi pri obvezah podložnikov v pismeni obliki, pa naj gre za posojilo, darilo ali odstop. Da, celo gori navedena dedna pogodba z dne 18. jan. 1804 (§ 14, t. 3) je bila sklenjena pod to klavzulo. Pod francosko vladavino pa se je napisala zadolžnica z dne 26. jnuarja 1810, v 84) Glej K 1 e v.-B o š t., str. 212, 213. "") Glej te listine v CAL pod sign. A VII fasc. 8, kojiv. 4. kateri se obvezuje posojilojemnik »bei dem allgemeinen Land-s c h a d e 11 b u n d in den Provinzen lllyrien«; gosposka v Žužemberku pa je pritisnila svoj pečat na to listino. Ne bomo posameznih primerov analizirali. (O institutu samem in njegovem poreklu imamo že pripravljeno daljšo studijo.) Tu naj le navedemo, da je bila predpostavka za tako obvezo pismena oblika in da je ta obveza pomenila obljubo plačila brez rednega sodnega postopanja in hkratu možnost eksekucije na vse sedanje in bodoče imetje obvezanca kakor tudi njegovih pravnih naslednikov, dedičev. Ta institut je nastal pod vplivom italijanskega instituta instrumentum guarenti-giatum v 15. stoletju in je dobil svojo zakonito podlago v deželnih sodnih redih za Štajersko iz 1533, 1674 in 1622, od koder je prišel tudi na Kranjsko in Koroško. Ali tekom 2—3 stoletij se je razblinil na vse zadnie v nekakšen kurialtri okrasek brez vsake vrednosti, ki ga ne-pravniki, pa tudi mnogi pravniki niti niso več razumeli. To izhaja zlasti iz tega, da se je ista klavzula uporabljala celo v vsakodnevnem »S c h e r m b r i e f« na tiskanih golicah v obliki »A lies getreu und ohne Gefiihrde, auch beim Landschadenbunde des H e r z o g t u m s C r a i n«, da pa izza 17. stoletja nikjer nismo mogli izslediti — ne v žuž. ne v sot. listinskem gradivu, niti nikjer drugod — eksekucije na podlagi take klavzule. Drugih posebnosti iz pogodb ni bilo zaslediti. Sploh je poteklo zelo malo pravd iz čisto-obligatoričnih razmerij, kar znači, da so vinogradniki v žuž. in sot. okolišu malo trgovali ali jemali posojila ali sklepali pogodbe, ki bi bile postale predmet pravde. Zastaranje obveznosti se ni uveljavljalo v nobenem primeru iz naših zapisnikov. §17. Odškodninsko pravo. 1. Če naj govorimo o odškodninskem pravu v okviru ljudskega prava, moramo predvsem povdariti, da je ostalo odškodninsko pravo v najožji zvezi s kazenskim pravom. Ni odrekati kazenskemu pravu javnopravnega značaja (o tem bo govora še pozneje), ali treba je opozarjati, da je odškodnina sama imela mnogokrat vlogo kazenskega sredstva, ki je vršilo dvoje nalog. Na eni strani naj bi bilo povračilo zla za zlo in izvajalo na ta način ostraševalno funkcijo (generalna in specialna prevcncija), na drugi strani pa naj bi dajalo hkratu pravno in materijalno zadoščenje tistemu, ki je utrpel vsled nasprotnikovega dejanja kakšno škodo. Pod temi vidiki nam je motriti mnogo kazenskih določb, ki so unešene v sot. prevod g. b., ki pa skoro popolnoma ustrezajo predpisom iz 1. 1543. O škodi je govora v čl. 3, ki je nastal iz zaključnega stavka izvir-nikovega čl. 3, katerega je prevod razcepil v dva člena, namreč: kdor koga bije (vdari), plača kazen in povrne posebej škodo. V izvirniku je pridržana škoda samo za primer, če se posebej zahteva. — V čl. 26 je odrejeno, da plača lastnik živine, ki napravi škodo, odškodnino, poleg tega plača kazen. Isto velja za uničenje ali poškodbo cepljenk ali drugih mladik (čl. 28; tu pravi izvirnik samo, da se mora mladika nadomestiti). Cl. 29 sot. prev. odreja za posekanje lesa ali drevesa, da mora storilec les povrniti, globo pa plačati v denarju. Čl. 30 ukazuje glede tatvine kolov, da mora storilec vrniti za vsak kol dva; torej velja nekakšen kompozicijski sistem za odškodnino. Ni pa izrecno govora o povračilu škode, če udere kdo šiloma v hram in pri tem koga do krvi rani (čl. 3). Pač pa zadene storilca kazen na blagu. V vinski gorici vkraden gnoj ali blato se mora vrniti (čl. 32). Takisto je tudi poravnati škodo, ki nastane s požiganjem meja ali mlade hoste ob vinogradih (čl. 35). Posekano ali polomljeno trto treba nadomestiti (čl. 36). V treh zadnjih primerih zadene storilca seveda tudi kazen. Ni pa izrečena pravica do odškodnine, če drevo dela senco in s tem škodo sosednemu vinogradniku; samo toliko je odrejeno, da se mora škodljivo drevo posekati (čl. 37). To so vse določbe iz g. b.; med onimi iz izvirnika in iz sot. prevoda ni bistvenih razlik. 2. O dovoljeni samopomoči je nekolikokrat govora. Ali to je veljalo le po ljudskem običajnem pravu; v gorskih bukvah bi zaman iskali zakonite podlage. Obča sodba na vg. zb. z dne 21. sept. 1707 v Šmavru se je glasila: kdor bi napravil škodo v vinogradu z živino ali pa tudi drugače, temu treba takoj (in i n s t a n t i) napraviti rubežen. Bodisi po gorniku, bodisi po mejašu, zarubljen predmet pa se odvede po »gorskem biriču« (W e i n z e d 1) v graščino v Žužemperk, pa ne bo prej vrnjen, nego bo plačana kazen. Enako je bilo sklenjeno, da se živina, ki se zaloti v škodi, odžene v graščino (zap. z dne 5. aprila 1712, Šmaver). Prašiči, ki so last posestnika, ki je podložnik tuje gorske palice, se smejo, ker se krivec ne da drugače kaznovati, ustreliti (zap. z dne 22. okt. 1759, Gorence). Morda so ljudski sodniki mislili tako, da je ta pravica odvisna od pogoja: kjer se bi dal krivec kaznovati, ni te pravice""). Dve leti za tem se je istotam obravnavala gorska pravda radi enakega primera; tudi sodba je bila enaka, samo da je bilo rečeno, da se prašič sme pobiti (verhaiien). Samopomoč je bila dovoljena tudi zoper posledice tatvine. Z občo sodbo z dne 9. sept. 1733 (St. Straža) je bilo sklenjeno, da sme biti tisti, ki odnese fižol iz sosednjega vino- "") Nasiprotno staliSče se je zastopalo v okolici Klevevža ravno ob tistem času. K 1 e v.-B o š t., str. 217. grada v svoj vinograd, na njegovi lastni zemlji »izpraznjen« (»aus-sakhen«) in da se sme pri njem napraviti rubežen; razen tega ga zadene kazen globe 1 marke. Odškodnina pa se mora dati takoj po popašnji živine ceniti; sicer izgubi oškodovani pravico, da jo vterja (zap. z dne 21. okt. 1760, Straža). Če zarubi gornik živino, ki je bila zalotena v škodi, pa jo je njen lastnik samolastno vzel k sebi, ga zadene kazen. V konkretnem primeru (zap. z dne 8. okt. 16S6, Rožanc) je kazen znašala po sklepu mejašev eno vedro za gosposko, pol vedra pa »d e n e n B e i s i t z e r n oder Mejaschen«; o odškodnini pa ni bilo govora. Pri določitvi višine odškodnine niso bili merodajni predpisi g. b., ne izvirnika, ne sot. prevoda. To se opaža mnogokrat; največ je bilo seveda menjavanje valutnih razmer vzrok tega pojava. 3. Po predpisih g. b. naj se skrbi že v naprej, da ne bo primerov škode. Zato stoji v čl. 5 sot. prev. (čl. 7 izv.), da je pri vsaki g. pravdi vsakdo izmed vinogradnikov dolžan, da naznani vsako silo, vsak tepež; če tega ne stori, pride kazen. S tem se je hotelo povdariti, da nobena storjena škoda ne sme ostati prikrita V skladu s to zakonodajno mislijo je sklenil vg. zb. dne 29. sept. 1700 v Šmavru, da je tisti sogornik, ki vidi živino v škodi v vinogradu drugega sogornika, pa tega ne naznani g. gosposki, zapal kazni 1 vedra mošta. Sličnim motivom je ustrezala obča sodba na vg. zb. dne 5. aprila 1712 v Šmavru, da je treba škodljive ljudi (s c h a d h a f t e L e u t h) iz vinske gorice odpraviti; mišljeni so bili seveda predvsem lastnini nevarni ljudje brez stalnega bivališča. Pravna zavest, da je vsak vinogradnik — pa seveda tudi nevino-gradnik — dolžan paziti, da se ne dela drugim ljudem ne škoda ne krivica, pokazala se je tudi v tem, da je veljala za starešino kot predsta-vitelja domačije odgovornost za škodo, ki jo napravijo osebe, živeče pod njegovo streho in ob njegovem kruhu. To emanacijo ljudske pravne zavesti smemo po vseh naših doslejšnjih raziskovanjih smatrati kot posebno pravno načelo pasivne kolektivne odgovornosti, ki se je krepko vzdržalo navzlic temu, da v gorskih bukvah o njem ni ne duha ne sluha. Vsekakor je videti v tem načelu zadnje preostanke stare zadružne (k učne) organizacije kmetiškega življa. Glede dokazov za ta institut iz naših zapisnikov naj se sklicujemo na ustrezajoče primere kolektivne odgovornosti hišnega starešine za krivdo svojih ljudi v naslednjem poglavju. Saj je odškodnina prihajala s kaznijo takorekoč vedno po isti pravni poti. Le en primer, značilen za ljudsko pojmovanje, bodi tu posebej naveden. Na vg. zb. dne 21. okt. 1760 (Straža) je tožitelj zahteval od toženca škodo za 15 trt, ker jih je poškodoval toženčev hlapec, ko je vlačil les iz hoste. Sklep se je glasil: »Als so hat er kein Recht mehr zu n u t z e n«. V nasprotnem primeru bi torej imel pravico! O načelu subjektivne kolektivne odgovornosti v naših zapisnikih ni več sledu87). § 18. Kazensko pravo. 1. Splošna načela. Ločiiev kazenskih zadev po težini krivde — causae maiores in causae minores — je bila v pravosod-stvu žuž. in sot. graščine dosledno izvedena. O prvih ni v zapisnikih vg. zb. nobenega spomina, dočim smo imeli v drugih dolenjskih vg. okoliših priliko opazovati tudi razpravljanje v takšnih zadevah, ki a priori niso mogle spadati v pristojnost ljudskih sodnikov. Edino v enem primeru, ki smo ga obravnavali že drugod, je bil predmet tožbe nasilna motitev posesti in nasilen vdor v klet (zap. z dne 22. okt. 1804), kar bi utegnilo tvoriti kakšen delikt težje vrste, ali baš tu pravi zapisnik, da sme disponirati v stvari le gosposka, »w e i 1 d i e s e Gewolin-h e i t (sell., da rešujejo pravde ljudski sodniki) d u r c h das b e s t e h -ende Gesetz aufgehoben wurde«. Ta zakon je bil pač kaz. zakonik Jožefa II. z dne 13. jan. 1787, event. »R e g i e r u n g s i n -struktion« Karla VI. z dne 18. avg. 1734. Videti je, da so se graščinski upravitelji strogo držali navodil, danih jim v instrukcijah, tudi za »c a u s a e m a i o r e s«. Donatu Blažu Die-trichu je bilo ukazano (dne 27. sept. 1752), da ima »a u c h e i n Land-gerichtverbrechen sich der dortigen Landordnung bei Formierung des Process so andern h alten und w o m o g 1 i c h grosse uncosten verhiiten, doc h aber d a -bei alles fleissig auf die M i s s t h a t e r inquirieren und zu gebiihrend Strafe bringen trachten«. Še določneje se je glasila instrukcija za upravitelja Pechana z dne 19. okt. 1785, nam reč, da se mora glede »s c h w e r e r e und C r i m i n a 1 v e r b r c -c h e n« držati reda za deželska sodišča; da mora delinkvente nemudoma zaslišavati in o tem nujno poročati inšpektorju v Ljubljani, »d a m i t selber wie ein sole her Deliquent zu bestrafen oder selber vor den Ban n recht zu stellen erforderlich mit u n sere n fiirstlich Bestellten und rec h tsgele hrte n Consultieren und h i e n a c h dem Verwalter zur V o r e r h e b u n g des weiteren beseheiden k on ne«. Posebna naglica je bila predpisana »w c g e n der Atzungscosten«, ki jih mora delinkvent, če je kriv, plačati. Upravitelj je bil torej naravnost dolžan po navodilih inšpektorja iz Ljubljane voditi preiskavo. Da je imel ,7) Prim, za druge okoliše: Kost., str. 37; K o s t.-P 1 e t., str. 78; K 1 e v.-B o š t., str. 222. krvni sodnik iz Ljubljane nekolikokrat posla v območju graščin grofov ali knezov Auersperških, smo že omenili v zgodovinskih podatkih (§ 3). Tu bi izrekli le še mnenje, da je v dobi tedanjih zapisnikov v primeri z današnjo kriminaliteto in z današnjim številom obsodb radi težkih de-liktov prišlo do kazni razmeroma mnogo manj takih deliktov, ki bi spadali pred krvnega sodnika. Po vsem tem je pač razumljivo, da se ne nahaja v naših zapisnikih prav noben primer, v katerem bi se bili vtikali ljudski sodniki v sodstvo radi causae maiore s''8). Kar se pa tiče causae in i n o r e s, se moramo glede funkcije kazni sklicevati na to, kar je bilo navedeno v t. 1 prejšnjega poglavja, vendar s pristavkom, da prednjači javnopravna ideja pravičnega povračila zla z zlom in ostraševalna naloga kazni. Tudi tam namreč, kjer bi po vsej priliki smeli pričakovati zadoščenje radi škode, ker gorske bukve same odrejajo kazen in hkratu povračilo škode, dobimo vse polno primerov, ko je bila izrečena samo kazen. Prevladujejo pač fiskalni motivi, ki izhajajo iz gorskih bukev samih, pa tudi iz vednega stremljenja gosposke, da si pribavi od podložnikov koristi. Le tu pa tam se glasi sodba, da gre v moštu ali vinu izrečena kazen — sodnikom v prid, ki so izrekli sodbo. Ta zadnji pojav pa se najde v žuž. in sot. zapisnikih o vg. zb. razmeroma veliko redkeje kot v drugih dolenjskih okoliših. O določbah glede krivdnih vrst in oblik (naklep, malomarnost, poskus) ali o krivdoizključevalnih vzrokih iz naših zapisnikov ni moči dobiti jasne slike. Enkrat samkrat je bilo govora o nasnovanju kaznivega dejanja (zap. z dne 21. sept. 1707, Šmaver); kazen je zadela gospodarja kot nasnovatelja tatvine krme, hlapca in »W e i n z c d 1 a« pa kot neposredna storilca ter se je glasila, da plača vsak od njih po 3 vedra mošta. Bržčas je bilo mišljeno tako, da mora tudi kazen za neposredna storilca poravnati gospodar, ki je dejanje velel; odkod naj bi pa n. pr. vzel hlapec — 3 vedra mošta, da jih odda g. gosposki? Edino, kar moremo ugotoviti kot značilno potezo za pojmovanje krivde, je že pri odškodnini omenjeno načelo kolektivne odgovornosti hišnega starešine za svoje ljudi, ki žive ob njegovem kruhu pod njegovo streho, kar je pa seveda le izraz za to, da naj starešina odgovarja za svojo nepažnjo pri nadziranju svojih ljudi. Tako je na vg. zb. dne 21. sept. 1707 (Šmaver) obtožil gornik Marušo Zupan, ker ga je psovala na grd način (rekla mu je, da naj jo »h i n t e n ...«; dalje ni izpisano!), ko je svaril vso so- m) Glej Kiev.-Boš t., str. 221 in tam nakazano literaturo. O tem, kaj je nalo-iga upravitelja deželskega sodišča pri zaslišavanju delinkventov, kaj naloga krvnega sodnika (prvo: examen summarium, drugo: examina articulata i. t. d.), glej Dolenc, Postanek ln pomen instrukcij za krvna sodišča na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, CZN 1922, str. 94 nasi., kjer je tudi navedena gori podana Regierungsinstruktion Karla VI. z dne 18. avgusta 1734. sesko radi škode, ki jo dela njena živina na »Gorejšnih vrheh«. Sodba se je glasila: ker je bil mož Maruše poleg, je »t a c i t e g u t g e h e i s e n« psovko in zato se obsoja on, da plača g. gosposki 2, cerkvi sv. Ma-vricija tudi 2, cerkvi sv. Ane pa pol vedra mošta. Na vg. zb. dne 19. okt. 1754 v Gorencah je obtožil gornik vinogradnikovega dečka, češ, da je metal kamenje na hram v gorici; lastnik hrama je dečka »korekcioni-ral«, na kar sta ga deček in njegov oče zmerjala. Kazen je zadela samo očeta z utemeljitvijo, da imej svojega otroka v boljšem strahu; za to pot je znašala 1 vedro mošta. Na vg. zb. z dne 19. sept. 1762 (St. Straža) sta bila predmet sodbe dva slična primera: Hlapec in dekla (»Knecht und M e ti s c h i n«) sta bila zalotena, ko sta kosila na tujem svetu travo. Njun gospodar pa se je predrznil, postaviti se v bran, ko se je zgodila »A 11 r a p i e r u n g«. Tožen je bil gospodar, ki dejanja ni mogel tajiti. Bil je tudi samo on kaznovan, da naj da g. gosposki za kazen ^ vedra, mejašem pa tudi M vedra mošta. V drugem primeru sta žena in svakinja toženca v gorici na tujem svetu jemala travo. Toženec plača po 1 četrt (Quart) g. gosposki in mejašem. 2. N a č i n kaznovanja. Niti sredstva, niti višina kazenskega sredstva se skoraj nikoli ne vjemata s predpisi sot. prevoda g. b. Razlik med soteškim prevodom in izvirnikom iz 1543 ne bomo tu navajali. Vob-če je vrsta kazenskih sredstev v sot. prev. pridržana. Zapad vsega imetja in zapad delne nepremičnine imovine (vinograda) sta obdržana. Od telesnih kazni je ona v členu 31. sot. prev. iz izvirnika točno pridržana, druga kazen na telesu, namreč odrezanje ušesa (scil. narezanje malega ušesca kot znak osramotenja) pa izpuščena, kar pa je bila le posledica zabrane telesnih kazni po ces. redu za deželska sodišča z dne 30. dec. 1656. Pomniti je, da poznajo g. b. samo absolutno odmerjene denarne globe, drugačne globe pa ne. Tudi ni nikjer v g. b. govora o tem, da bi smeli prepustiti odmero kazni g. gosposki. V naših zapisnikih pa smo dobili primer, da se prepušča določitev kazni za tistega, ki vozi gnoj na soboto med sv. Gregorjem in sv. Mihaelom (od 12. marca do 29. sept., čas za obdelovanje vinogradov), gorski gosposki »n a c h eigenem E rineš sen«. To si razlagamo tako, da so bili tisti grešniki ne samo sogorniki, ampak tudi mejaši. Dotični zap. pravi uvodoma: »und wenn auch vorkommen, dasswer oder welcher Mejaše h sic h von nun an unterstan-den...«; mejaši pa, ki so bili tudi uglednega stanu, se pač ne bi hoteli dati kaznovati od ljudskih sodnikov nižjega staleža (zap. z dne 23. okt. 1703, Armberk). Glede glob moramo povdariti, da g. b. niti po izvirniku iz 1543 niti po sot. prevodu ne poznajo njih nadomestila s kaznijo v moštu ali vinu (Ban n we in). Ali to je ljudsko pravo predrugačilo! Kazni v vinu ali moštu daleko nadkriljujejo denarne globe. Temu se je prilagodila tudi instrukcija za upravitelja Ditricha z dne 27. sept. 1752, ki ukazuje, da se ne sme noben podložnik kaznovati z velikim denarnim zneskom, a Jožef II. je v disciplinarnem patentu z dne 1. sept. 1781 kaznovanje z denarnimi globami sploh zabranil. Po 1752 opažamo, da so se denarne globe odrejale zelo redko, po 1781 so pa sploh izginile, če izvzamemo neko odredbo na vg. zb. z dne 24. sept. 1804 (Soteska), ki je pač nekakšna administrativno-fiskalična kazen, namreč, da plača tisti, ki proda • ali menja vinograd brez odobritve g. gosposke, dvakratni znesek prim-ščine. Razmerje med denarnimi globami po g. b. in njihovem nadomestilu v vinu ali moštu se je ustanavljalo čisto arbitrarno a d hoc; določenih smernic ni spoznati. Denarne kazni so nekolikokrat zelo hude, n. pr. 5 fl v zlatu (zap. z dne 6. okt. 1697, Rožanc), včasih čudno nizke, n. pr. razen 1 krone g. gosposki je plačati »e i n k a i s. F ti n f e r« gorniku (zap. z dne 30. sept. 1698, Sv. Pavel); kazni v vinu pa ravno tako (od 9 veder do 1 poliča). Vse je bilo presojati po specifičnih gospodarskih m osebnih razmerah. Glede valutarnih razmer pa vemo iz našega li-stinskega gradiva edino le to, kar stoji v čl. 43 sot. prev., k,i pa se mora tudi še sam sklicevati na navado v deželi8"). Da pa je tudi vedro (E m p e r) variiralo in obsegalo včasih več, včasih manj »C a n d 1 «, smo že navedli. Tudi glede telesnih kazni hodijo ljudski sodniki svojo pot. Pravo g. b. jim je čisto postranska stvar. Ljudsko običajno pravo postopa patriar-halično. Tako je razlagati, da sklenejo ljudski sodniki preko g. b., da naj se vsobenjki, ki 14 dni po trgatvi pabrkujejo in se pri tem zalote, dobro premikastijo (soil en gut abgepriigelt werden; zap. z dne 13. okt. 1706, Armberk""). Enako tudi ni v g. b. nobenega govora o tem, da bi šla kazen v prid komu drugemu izven g. gosposki ali gorniku. V naših zap. pa je precej kazni, ki si jih diktirajo sodniki sami sebi ali pa sosedom. V zadnje navedenem pogledu je izšla obča sodba z dne 23. okt. 1703 (Armberk), da naj vsakdo, ki ne pride pota popravljat, plača kazen eno četrt (Quart) vina, od katerega dobe dve tretjini g. gosposka. "") Nekoliko jasnosti prinaša glede valutarnega razmerja v preteklosti veljajočih denarnih vrst F r. Ko s, Zgodovinski pabrki iz loškega okraja. Izvestje muz- dr. za Kranj. 1910, str. 24, 25. "") O takozvanih zrcalečih se kaznih (spiegelnde Strafen), kot je bila n. pr. kazen, da se mora lažnivi klevetnik coram iudicio sam po »gobcu počiti«, v naših zapisnikih nismo zasledili nobenega primera. zadnjo tretjino pa »P e r g g e n o s s e n«, t. j. tisti, ki so prišli na delo in ga opravili za zamudnika. 3. Vrste kaznivih dejanj. Pojedini zločini so bili deloma že navedeni v poglavju o odškodninskem pravu (čl. 3, 26, 28, 29, 30, 32, 35, 36, 37), ostali naj se posname'jo iz besedila sot. prev. v čl. 2, 7, 8, 9, 12, 14, 16, 18, 22, 23, 27, 31, 33, 34, 41 in 42. Na vzporedne člene izvirnika g. b. ne polagamo važnosti, ker se itak praksa ni držala ne enih, ne drugih predpisov, ampak je hodila svoja pota. Opozoriti hočemo le na to, da je od 44 členov prevoda 25 kazenskopravnega značaja, od teh pa 9 hkratu podlaga za rešitev odškodninskih zahtev. Toda vrste kaznivih dejanj po izvirnih gorskih bukvah niso bile taksativno in zaključno navedene. Nasprotno; čl. 29 izvirnika iz 1543 predpostavlja, da imajo ljudski sodniki pravico, da tudi sami določijo kazen preko gorskih bukev. Tu se razlikujejo namreč kazni »so u m b a i n j e d e n a r t i c 1 b e g r i f i e n« od onih, katere so »die Perggenossen selbst g e s a g t«. Pri tem pa je vpoštevati, da je stalo v nekih predhodnikih izvirnika »g e -s a t z t« (namesto »g e s a g t""1). Baš ta člen 29 izvirnika pa je izostal v sot. prevodu. Toda ljudski sodniki so smatrali za samo po sebi umevno, da imajo pravico tudi sami preko gorskih bukev izdajati norme pod sankcijo kazni. To naj pokažejo tudi naslednja izvajanja. Prestopki po ljudskem pravu, ki se samo v najsplošnejši tendenci naslanjajo na g. b., se dajo samo po nekih načelnih vidikih porazdeliti na skupine. Razdelitev, ki smo jo vpoštevali pri svojih doslejšnjih raziskovanjih ljudskega prava drugih dolenjskih okolišev, obdržimo tudi tu. a) Disciplinski prestopki. Mnogokrat je v žuž. zap. govor o kaznovanju radi prekršitve zabrane vhoda v vinograd z zakriža-njem ali zapečatenjem. Včasih prejme tudi gornik pri takšnem deliktu del kazni. Na vg. zb. 30. sept. 1698 (Sv. Pavel) dobi g. gosposka od denarne globe, ki jo izreko ljudski sodniki, 1 krono, vsak od obeh gornikov pa po en cesarski petak. Od mnogobrojnih nadaljnjih slučajev naj navedemo samo še dva. V prvem je bilo 6 vinogradnikov hkratu obsojenih radi istega prestopka »per m o d u m e i n e r K r k h a n d t n u s« z globami po 8 krajcarjev (zap. z dne 18. sept. 1707, Sv. Pavel), v drugem je bil po zap. z dne 18. sept. 1705 (Šmaver) vinogradnik, ki je od gornika postavljeni križ izdrl in zavrgel, od vseh mejašev (torej z občo sodbo) obsojen na pol vedra mošta v korist g. gosposke. V zvezi s ") Glej Mell, op. cit., str. 134. O kaznih po mili volji (willkiirliclie Strafen) glej H i s. Das Deutsche Strafreclit bis zur Carolina, str. 72 nasi- poslovanjem gornikov je omeniti kot posebno strog primer, da je bil vinogradnik, ki je samo mrmral (i us murmurandi torej ni bil priznan), ko mu je gornik odpeljal živino, kaznovan z globami, in sicer po 4 ces. petake v prid g. gosposki in v prid cerkvi svete Ane. Gornik je tožil na vg. zb. dne 27. oktobra i753 v Gorencih vinogradnika Bernar-diča, da so ljudje obrali nekaj trt, ki so last g. gosposke. Bernardič pa niti ni prišel na poziv g. gosposke radi zagovora, niti ne na vg. zb. Za to nepokornost (a r g. verb, »f ti r d e r m a 1 e n«) ga kaznujejo ljudski sodniki tako, da naj da 1 vedro mošta. Vinogradnik, ki po navedbi gornika razteguje svoj vinograd ter se sploh oblastno vede, dobi za kazen, da naj da g. gosposki vedra mošta (vg. zb. z dne 12. okt. 1755, Podturn). b) Administrativni in policijski prestopki. Sem bi šteli osobito razne pregrehe na vinski gorici, ki se tičejo vzdrževanja reda. Kdor ne naznani škode, ki se dela po živini v sosedovem vinogradu, zapade kazni 1 vedra mošta (zap. z dne 29. sept. 1700, Šmaver). Kdor ne naznani greha nečistosti (Unzucht), o katerem zve, da se je napravil na vinski gorici, temu zapade vinograd (zap. z dne 13. okt. 1706, Armberk). Ročno poljsko delo, ki se opravi na nedeljo, je zabra-njeno; ko je žena travo žela v nedeljo, dobi za kazen, da plača g. gosposki en ces. petak (gl. zap. z dne 17. marca 1698, Šmaver in še večkrat). Veliko občutnejše pa je bila in abstracto za podobno pregreho, obiranje fižola na zapovedane praznike, zagrozitev kazni, namreč 1 vedro vina (zap. z dne 23. sept. 1768, St. Straža). Kdor ne pride k sv. maši ob 8. uri ali ne pošlje denarja za to mašo, ga zadene kazen 6 četrti vina g. gosposki, 2 osminki pa gorniku. »Ipso facto« zapade vinograd, če ga vinogradnik o pravem času ne obreže (zap. z dne 26. sept. 1700, Sv. Pavel); prim čl. 21 g. b. v sot. prevodu, ki je strožji kot izvirnik. c) Med prave kazenskopravne prestopke (v modernem smislu besede), ki krše konkretno zaščiteno dobrino, štejemo predvsem zločine zoper čast in javno mo r a 1 o, kar pa ne stoji v nobenih g. b. Vendar teli prestopkov v primeri z drugimi dolenjskimi vg. okoliši ni mnogo. Na vg. zb. dne 12. okt. 1760 (Nova Straža) je tožitelj nasprotnika tožil, da ga je grdo razžalil (i ni ur ie rt); toženec je bil obsojen, da mora tožitelju vpričo vseh mejašev, torej na polnem zboru vinogradnikov, vspostaviti dobro ime, razen tega pa, ker je tudi 4 trte pokvaril, vrniti tožitelju škodo in dati g. gosposki 1 vedro vina. Tu moramo šteti nalog, »den gutcn Namen zu r e s t i t u i e r e n«, za zrcalečo se kazen v smislu germanskega prava srednjega veka; žal nam zap. ne pove, na kakšen način se je izvajala. Prosti preklic bržčas ni za- doščaf"'). Na vg. zb. dne 30. nov. 1781 (kje, ni znano) je tožil gornik Bukovič Andreja Wobnerja (Bobnarja?), da ga je le-ta obdolžil tatvine in zahteval z grožnjami in sramotenjem njegov odstop. Nasprotnik pravi, da bo dokazal in pojasnil, zakaj je gornika žalil; on da ni trdil tatvine, ampak to, da mu je gornik pri jemanju gorščine (desetine) sod »z u v i e 1 v i s i e r t«, t. j. navedel preveliko količino soda, od katerega je deseti del odvzel. Res, da je v jezi tudi neke besede govoril, ampak zato, ker ga je gornik s figo dregnil v zobe. Sodba se je glasila tako: Gornik naj svoje besede vzame nazaj ter predloži vizirno orodje, s katerim je napravil toliko zdrahe med sogorniki, to pa gotovo, ker bi ga inače »m i 11 e 1 s e i n e n B e r g a r t i k e 1« odpravili. Dotlej naj se z nasprotnikom poravna, da bo odslej mir. O pohujšanju, ki se daje z zaploditvijo nezakonskega deteta, smo našli v vseh naših zapisnikih en sam primer kaznovanja. Na vg. zb. dne 21. marca 1725 (Šmaver) se je razvedelo, da je Matija Rayer (Rajar ?) ml. v gorici z Uršo Martinčič »e i n Kindt e r z e u g t«; zap. pravi nadalje: »m i t h i n wi r d dessen Weingarten der g n a -digsten Grundobrigkeit verfallen sei n«. Z ozirom na obliko te sodbe moramo misliti, da grešnik še ni bil posestnik, toda kadar bi imel postati, če n. pr. umrje njegov oče, mu zapade vinograd. Tatvin pa ni bilo malo! Kazni so včasih silno stroge, osobito, če jih primerjamo z določbami gorskih bukev. Na vg. zb. dne 4. okt. 1699 (Sv. Pavel) je n. pr. tekla pravda, ker je toženec ponoči vzel poln klobuk grozdja in si ga prilastil. Tat je bil i n c o n t u m a t i a m obsojen, da plača g. gosposki 1 krono in da cerkvi sv. Pavla 1 vedro, cerkvi sv. Antona 1 vedro, oškodovanemu tožitelju tudi 1 vedro mošta, mejašem-sodnikom pa pol vedra starega vina. Kdaj so hoteli mejaši tistega pol vedra vina izpiti, ne vemo; za mošt pa je bil baš pravi čas po trgatvi. Dne 4. okt. 1703 (Sv. Pavel) sta bila dva tata za kazen pognana iz gorice. Take strogosti g. b. ne poznajo nikjer. Na vg. zb. dne 9. okt. 1725 (Šmaver) sta bila dva vinogradnika obtožena, da sta vdrla v hram in kradla vino. Tožitelj navaja tudi priče. Ker pa nista bila toženca navzočna. se je glasila sodba, da se jima vzemo ob času pobiranja desetine ključi »von i h r e m u n t e r die sem Bergstab liegenden Weingarten« (s i c!), na kar se bo spoznalo, kar je prav (b i 11 i c h). Soroden tatvini je zločin hudobne poškodbe tuje lastnine. Tu ni mišljena storitev škode s popašnjo, marveč gre za nalaščne poškodbe druge lastnine, o katerih je govora vsaj mimogrede v čl. 29, ") Glede »spiegelnde Straie« glej H i s, Das Strafreclit bis zur Carolina, str. 6,3, 73 nasi., His, Das Strafreclit des deutschcn Mittelalters I., str. 371 nasi.; U1 Ima mi, Das Strafrecht der Stiidte der Mark Meissen, der Oberlausitz etc., str. 19, 20. () načinu izvajanja takih kazni med Slovenci glej Kost., str. 41, Kos t.-Plet., str- 80. 31, 36 sot. prev. Ali tudi tu so šli ljudski sodniki preko teh določb. Kdor odseka mladiko ali cepič (P o 1 z e r), plača za kazen 2 marki, tako se je glasila obča sodba in a b s t r a c t o na vg. zb. dne 13. okt. 1706 na Armberku, ki pa je prezrla, da stoji v g. b. za ta delikt višja kazen 2 mark, h kateri pride še zakonito odrejeno povračilo škode. Na drugo stran pa se je v nekem drugem konkretnem primeru poškodbe trt — pobližnjih okolnosti, žal, ne izvemo — izrekla samo dolžnost povračila škode 3 il (zap. z dne 16. sept. 1783, St. Straža); ali uvaževati moramo, da je tedaj obstajala že zabrana izrekanja kazni v denarju! Ker pa je bil toženec istočasno obtožen, da je izdrl mejnik, rekli so sodniki, da naj se radi tega s tožiteljem pogodi po čl. 33 z g. gosposko. Ta člen govori res o odstranitvi mejnikov in zaukazuje kazen 3 mark (original g. b. iz 1543 pravi 5 mark). Bržčas je bila baš omenjena zabrana izreke denarnih kazni na poti, da se stvar ni skončala na vg. zb., osobito, če dotični toženec nemara ni imel vina ali mošta. Več kot sedemdeset let prej — dne 30. sept. 1721 pri Sv. Pavlu — je bila za bistveno isti delikt (versetzen des Rainstaines) izrečena kazen »nach dem P e r g a r t i k 1«, ne da bi bila navedena dejanska kazen; samo to je bilo pristavljeno, da naj gornik postavi mejni kamen na prejšnje mesto, a stroške plača toženec. Vzroka, zakaj je bila kazen izpuščena, ne vemo. Pravd radi malih tepežev je bilo primeroma zelo malo; vsaj kolikor vidimo iz naših zapisnikov. Na vg. zb. 1. sept. 1787 v Soteski je obtožil nekdo nasprotnika »w c g e n a u s g e t e i 11 e r S c h 1 a g«. Sodba se je glasila, da naj da toženec tožitelju 2 vedri vina v zadostitev (z u r Genugtuung); torej g. gosposka ni zahtevala kazni v svoj prid. Po členu 31 sot. prev. bi bil moral biti kaznovan na životu in blagu, to se pravi, da bi bil moral dobiti batine (zrcaleča se kazen!) in da bi moral plačati neko »blago« — v korist g. gosposke. §19. Pravdni postopek. 1. Izvirnik g. b. prav tako kot sot. prev. nista imela namere urejati pravdnega postopanja, očividno zato ne, ker sta našla že obstoječe pravne razmere, ki so ustrezale v dovoljni meri praktičnim potrebam in jih je bilo treba le malo dopolniti. V čl. 2 sot. prev. najdemo tako dopolnilo. Vinogradniki se ne smejo oboroženi udeleževati vg. zb. ter se zlasti ne smejo nespodobno vesti. V čl. 4 je ustanovljena absolutna pristojnost g. pravde za zadeve, ki se tičejo vinske gorice. Čl. 6 ureja pritožbeno pravico na kletarskega mojstra v Ljubljani, ako bi mu g. gospod kratil pravico tožbe ali pravdo zavlačeval. Čl. 10 pravi, da se mora vsakdo za dediščino ali druge pravice na vinogradu zglasiti pred g. pravdo in vložiti »navadno« tožbo (dočim govori ustrezni čl. 11 izvirnika g. b. o tem, da naj vsak dediči, ki hoče dedno pravico uveljaviti, to na gorski pravdi javi in z 1 penezem (Meldpfennig ali Verlegpfen-n i g03) založi, to se pravi, da naj plača vnaprej nekakšno poslovno pristojbino). Čl. 23 ureja pravico g. gospoda, da poziva svoje podložnike pod sankcijo kazni 2 mark, pred se ali pred gornika (dočim ustrezni člen izvirnika določa možnost kaznovanja šele, če pozvanec na trikratni poziv ni prišel). Čl. 25 sot. prev., ki je ]>recej okrnjen, ima v mislih, da imata tožitelj, pa tudi toženec pravico vzeti si »besednika« za zastopnika samo iz srenje. Drugih določb, ki bi se tikale naravnost poteka razprave o tožbi, ni. Samo negativno moremo ugotoviti, da ni bil predpisan noben pismen proces, niti prisilni formalni postopek, kako je treba sestaviti sodišče, kako naj se vrši dokazovanje, kako se sodniki posvetujejo o sodbi i. t. d. Tudi ni nobene ločitve med pravdami v zasebno-pravnih ali kazensko-pravnih zadevah. 2. O tem, da so se vinogradniki kot tožitelji zglaševali že pred vg. zborom pri g. gosposki, nas poučuje neka opomba, ki se nahaja v zapisniku z dne 24. sept. 1703 (Šmaver); glasi se namreč: »Verzeichnis derjenigen bey mir Hans George n Peer derzeit Verwalter zu Seise n berg all da protocoliierten C1 a g e n«. Žal, da seznama v dotičnem foliantu zapisnikov ni. Mislimo si pa lehko, da je moral eksistirati, kakor tudi za druge vg. zbore ni šlo drugače, nego da si je g. gosposka zapisala, koga treba na vg. zbor vabiti »s pečatom«0*). Ali če smemo takšno vabilo označiti kot prvi formalni korak za tožbo, ne smemo si ga zamisliti kot uvod za uveljavljenje svoje materialnopravne zahteve. Zato je bilo v obče pri izvestnih zahtevah gotovo potrebno, da se nasprotna stranka opominja, da naj svojo dolžnost izpolni. Ta opomin se imenuje »o b i s k a n j e«96). V naših zap. smo dobili dvoje značilnih primerov za spoznavanje tega pravnega instituta. Pri prvem se je izreklo (glej § 16, t. 2. po zap. z dne 27. sept. 1693, Rožanc) po smislu določbe čl. 18 sot. prev. namesto, da je poravnava, ki je bila sklenjena brez znanja gosposke, neveljavna, samo, da je tako postopanje kaznivo. Tu je torej »obiskanje« vedlo do cilja, čeprav preko določb g. b. V drugem primeru (zap. z dne 21. marca 1725, Šmaver) pa je prišlo do tožbe na g. pravdi brez »obiskanja«. Toženec je ugovarjal, »h a t s i c h der h e u t i g e n K 1 a g e n i c h t v e r s e h e n« in je stavil protiponud- 03) Glej M e H, op. cit., str. 115. "*) O vabljenju na pečat v naših zapisnikih sicer ni govora, ali ta institut ie bil tako splošno znan, da ga pač ravno radi tega ni bilo treba nikjer omenjati. Prim. Kost., str. 55, pa tudi N m., str. 86. Posebno dostikrat je "pečat« kot vabilo omenjen v blejskih sodnih zapisnikih. "6) Glej naše pripombe v Prav. i z r., str. 83; dalje K o s t.-P 1 e t., str. 102, K 1 c v.-B o š t., str. 234, 235. bo. Ljudski sodniki pa so naložili tožitelju, da naj jo sprejme ali pa počaka na prihodnjo g. pravdo. Kot pravdne stranke so nastopali po naših zap. samo gorniki, mejaši in sogorniki; v zadevah vinske gorice neinteresirane osebe pa ne. Včasih, pa zelo redko je šla tožba zoper soseščino (Nachbarschaft). Tudi »d i e g e s a m b t e n M e j a s c h e n« so bili obtoženi, ampak s pri-stavkom »in specie contra J e n s c h e T s c h 1 e s c h n i k h« radi popašnjevanja, na kar je potekla sodba: »Der Beklagte ist sic h und a 11 e gesambten M e i a s c h e n der gleich A b w a i d t bei der Strafe zu enthalten schuldig«; kazen pa ni navedena (zap. z dne 16. oktobra 1724, Armberk). Gorski gospod ali gosposka nista bila v nobenem primeru navedena za toženca; gosposkine interese je zastopal vedno gornik. Ko je šlo za to, da g. gospod napram pravdnim strankam uveljavlja svoje pravice, ni bil naveden on kot tožitelj ali vobče kot stranka, ampak vložil se je le protest po gorniku v imenu g. gospoda, kar je takoj ukinilo nadaljnje postopanje (zap. z dne 18. sept. 1752, St. Straža). Da je imel gornik odlično vlogo in prednost pred vsemi drugimi strankami, se razvidi iz istega zapisnika, ker je bil gornik najprej vprašan, če ima kaj pritožb, in šele, ko je bil to vprašanje zanikal, so prišle druge pravde na vrsto. Kakor je bilo že na drugem mestu omenjeno, pa so bili tožitelji včasih tudi upravitelji tujih graščin. Dopuščeno je bilo, da v toku postopanja o kaki tožbi poseže tretja oseba vmes in uveljavlja svoje zahteve, torej pravice na pravici (»e i n g e s p r e n g t e P ar t ei en«; zap. z dne 21. marca 1725, Šmaver in še več drugih). Enkrat se imenuje intervenientinja »C o n s o r t i n« (zap. z dne 28. okt. 1751, Gorence). V praksi je bilo splošno v navadi, da je vložil tožbo za svojo ženo soprog. Pa tudi narobe; zglasila se je žena in zastopala svojega soproga (zap. z dne 21. avg. 1753, Podturn in še več drugih). Zastopstvo cerkve je imel vedno dotični župnik, pa naj je cerkev bila tožiteljica ali toženka. O besednikih ni nikjer govora. Pač pa je na gorski pravdi 22. okt. 1804 zastopal tožitelja, ki je bil podložnik tujega g. gospoda, »gospod Jakob Fux iz Metlike«, ne da bi to izzvalo ugovor; ne izvemo pa, ah je bil ta zastopnik mejaš sot. gorske gosposke. 3 Dokazovanje se je vršilo tako, kakor so smatrali ljudski sodniki in c o n c r c t o za pravilno. Nikjer ni govora o predpisih, s kakšnimi sredstvi se sme dokaz izvesti, niti ne, koliko število dokazil, n. pr. prič, je za uspeh dokaza potrebno. Šlo je vse patriarhalično, nekako po najbolj »sumaričnem« procesu""), to se pravi, ne po tistem, ki je bil uveden po kanonskem pravu radi malenkostne vrednosti predmeta po »") Prim, o zgodovini in značaju sumaričnega procesa: Schenk, Der oesterr-suminarische Prozes (1864), str. 10, 16, 20 nasi. načelu »s i m p 1 i c i t e r e t de piano a c sine s t r e p i t u a c figura i u d i c i i«, ampak po tistem, ki ga smemo označiti za vztrajno vzdrževanje, za petrefakt starogermanskega procesa pred zbranim ljudstvom, ko je sledil tožbi zagovor, obema dokazovanje, na to pa sodba po zakonih, ki so živeli od pamtiveka v pravni zavesti ljudstva in ki so jih uporabljali sodniki -prisednik i, ne da bi bilo treba pismenih vlog in sodba. Objestno zavlačevanje pravde ni bilo lehko mogoče, saj so se vsi sodniki in vse stranke do dobra poznali ne samo po osebnih, ampak tudi po gospodarskih prilikah. Kot dokazila so prihajale v poštev največkrat priče, mnogokrat lokalni ogledi z izvedenci, včasih listine, nekolikokrat rovaš, zelo redko prisega strank. Ker v naših zapisnikih ni nikakšnih potez, ki bi se razlikovale od podatkov naših raziskovanj glede drugih dolenjskih okolišev, naj navedemo le nekaj zanimivejših primerov dokazovanja. Da so bile sv. maše brane, kar je bil predmet razračunavanja med strankami s pravdo, mora stranka, ki to trdi, dokazati v 14 dneh z lističem župnika, inače se ji zapečati hram (zap. z dne 21. avg. 1753, Podturn). Kaj so priče izpovedale, se je zelo redko vzelo v zapisnik. V tem pogledu so bili žuž. in sot. zapisnikarji veliko nemarnejši od zapisnikarjev, ki so hodili iz samostanov na vg. zb. Tako se čita v neki zamotani pravdni zadevi na kratko: »Der G e g e n t h e i I hat 11 e g i e r t, h i n g e g e n ist mit der Zeugenschaft iiberwiesen w o r -de n« (zap. z dne 15. sept. 1754, St. Straža). O zapriseganju prič ne poročajo zapisniki ničesar. Dokazovanje se odloži lehko na čas in kraj izven gorske pravde; n. pr. radi ugotovitve pravice na čas in mesto, kjer se bo pobirala desetina (zap. z dne 27. okt. 1777, Ljubanc, ki je uro hoda oddaljen od Soteske). Bržčas je v tej dobi končno rešil pravdo upravitelj sam. Na novo se o njej ni razpravljalo, vsaj kolikor je znano iz listin-skega gradiva, ki nam je bilo na razpolago. Zanimiv način dokazovanja, kjer so se po volji upravitelja pretvorili sodniki-prisedniki v izvedence, se je pripetil na vg. zb. dne 25. sept. 1804 (Ravberbigl). Na tožbo radi škode, ki je nastala v vinogradu, ker je toženec razkopal svet in izruval trte, izpraša upravitelj obe stranki in pa prisednike, na kar konstatira, da se je izkazala neresničnost tožbe, ter izda na tej podlagi svojo odločbo. Prisege stranke v dokazne svrlie v naših zapisnikih nismo zasledili; pač pa v neki pravdi, ki je prišla pred nepristransko sodišče. Trije toži-telji so prisegli in s tem pravdo dobili. Nepristranski sodnik je bil upravitelj graščine v Višnji gori. Naravnost »glavna prisega« v smislu občega sodnega reda iz 1781 je bila položena pred gosposko v Žužemberku 28. aprila 1790 od tožiteljice, ki pa se je potem, ko je bila vsled prisege zmagala, svoji pravici odrekla. V tej zvezi treba navesti že omenjeno (§ 14, t. 2) prisego nezakonske matere v pravdi radi razžaljenja časti dne 28. marca 1794"7). 4. Razpravljanje v n e n a v z o č n o s t i strank se je obče dopuščalo; ali in kakšne kavtele so se zahtevale za to, da je nasprotna stranka zvedela o nameravani pravdi, iz zap. ni razvidno. Toda sot. prevod g. b. je itak predpisoval (čl. 14), da mora vsak vinogradnik brez posebnega vabila prihajati sam na g. pravdo. Navzlic temu pa izostanek od g. pravde ni imel vedno obsodbe za posledico. Menda je le izjemoma, če je bil tožnik gornik, sledila sodba, kakor je to razvidno iz primera, omenjenega zgoraj v § 17, t. 3 c) pri tatvinah (zap. z dne 4. okt. 1699, Sv. Pavel). Bržčas je izdala beseda gornika več kot vsak drug dokaz! Praviloma pa je prišlo do dokazovanja, osobito če je bilo treba ogleda (n. pr. v pravdi, ki je zapisana v prvem zap. pred 22. sept. 1693 ali po zap. z dne 13. marca 1703, Šmaver, 8. okt. 1752, Podturn i. t. d.). O tistem običaju, da predlagata poročevalca (R e f e r e n -ten) sodbo, kot nam je to znano iz drugih dolenjskih vg. okolišev, v naših zap. ni govora. Pač pa je nekolikokrat rečeno, da bo o izvršenem lokalnem ogledu poročal na prihodnjem vg. zboru gornik. Tudi v tisti dobi, ko se navajajo že odborniki (Ausschussmanner), le-ti niso imeli naloge, da predlagajo sodbo. Sicer pa so bile v tej dobi tožbe že silno redke in so se nanašale le na javnopravne zadeve glede nepremičnin. Kako in kje so se sodniki posvetovali, tajno ali javno, po katerem redu so glasovali, vsega tega ne vemo. Pač pa zabeležujejo zapisniki precejkrat, da je sklep potekel soglasno, samo enkrat pa, da je bil storjen per vota maiora (zap. z dne 1. sept. 1787, Soteska: volitev gornika). Soglasnost se tiče nekolikokrat celokupnega zbora vseh vinogradnikov, nekolikokrat le sodnikov v srenji. V podkrepitev veljavnosti sodbe za vse bodoče čase so naložili sodniki tisti stranki, ki je pravdo izgubila, večno molčečnost (= s i 1 e n t i u m perpetuu m"8). Toda v tem primeru ni bila nobena kazen zagrožena za primer kršitve naloga. Tudi v naših zapisnikih se mnogokrat vidi, da ne izide po razpravi na vg. zb. meritorna sodba, ampak ena izmed strank dobi nalog, da naj svojo trditev dokaže. Skoraj nikdar pa zapisniki ne zabeležujejo nadaljevanja iste pravde na naslednjem vg. zb. Zapisniki so pisani v nemškem jeziku, pa ne teko po vrsti datumov. Interpelacije glede posebnih ukrepov g. gosposke izven vg. zborov niso preredke. Podpisavali so se zapisniki zelo redko, namreč na- "7) Te tri zadnje navedene prisege se nahajajo v spisih CAL pod sig. A XI f. 1, konv. 3, A IX. f. 21, konv. 1, in A IX. 13, konv. 5, t. 7. Zanimive so radi tega, ker so napisane v slovenskem jeziku. »") Prim- K I e v.-B o š f., str. 242 in tam. navedeno literaturo (de B c c k m a n n. B r a t s c h). vadno le tedaj, če je bila pripisana kakšna ravnokar omenjenih interpelacij. V zap. z dne 27. okt. 1754 (Gorence) je n. pr. pripisal in podpisal svoj ukrep Matija Kobler, ki je bil pisar. Šele izza dobe po uzakonitvi občega sodnega reda so bili zapisniki redno podpisani od upravitelja samega, pozneje tudi še od gornika (1818) ali od vseh odbornikov (1S25) ali celo od vseh prisednikov (1843). 5. O p ri tožbah govori izvirnik g. b., a navzlic temu, da je do-tične določbe sprejel tudi še sot. prev. (vdinati = d i n g e n; čl. 24), o kletarskem mojstru ni v naših zap. nobene omenitve. V instrukciji z dne 19. okt. 1785 za upravitelja Ivana Pechanna se nahaja pod t. 13 odredba, da on ne sme zabranjevati apelacij na inšpekcijo ali deželno glavarstvo, ampak da mora na zahtevo strank proti plačilu pristojbine, ki je v takšnem redu določena, izdati potrebne sodne listine in pripomočke (g e -richtliche Urkunden und Not h durffte n), hkrati pa prito-žitelja odločno opozarjati, »dass selber mit unrechten D i n -gen nicht aufgezogen kom me und die Obrigkeit als h 6 h e r e S t e 11 e h i e m i t b e u n r u h i g e«99). Pri tem pravnem položaju, ki najbrž ni nastal šele 1785, se ne smemo čuditi, da iz zapisnikov izza srede 18. stoletja sploh nismo našli nobene pritožbe zapisane, in le nekakšno roganje gosposkinega uradnika zveni iz zaznamka zapisnika z dne 24. sept. 1804 (Soteska), da so štirje kaznovani vinogradniki poslušali »molče svojo obsodbo«. Kakšna usoda je doletela pritožbo na cesarja, smo že navedli v § 14, t. 7. Pač pa imamo nekaj primerov apelacij v zap. žuž. g. gosposke, ki datirajo vseskozi iz časa pred prvim ali iz prvega desetletja 18. stol. Dne 16. marca 1694 (Šmaver) se je pritožil toženec samo glede višine kazni, ki jo je dobil radi tega, ker je gornika žalil. Dne 17. marca 1702 (Šmaver) je bil oproščen gornik, kateremu je tožitelj v tožbi predbacival samolastno postopanje pri odvzemu kazni za kršitev »pečata«. Tožitelj se je nato pritožil. V pravdi radi prisvajanja pota (zap. z dne 23. okt. 1703, Armberk) je upravitelj obsodil toženca na podlagi ogleda, ki ga je opravil sam v družbi z gornikom in županom. Zoper njegov odlok je toženec vložil apelacijo. Značilna poteza v tem vg. okolišu pa je, da ni nikjer nobenega zaznamka, ali se apelacija a limine odbije ali pa dopusti in predloži. Enako tudi za noben primer pritožb ne izvemo, kakšen je bil njihov uspeh. 6. O izvršbi ali eksekuciji govori sot. prev. (v soglasju z izvirnikom) v čl. 16, ko odreja, da se morajo kazni (globe) takoj plačati, sicer 90) Iz teksta te instrukcije bi sledilo, da 1785 ni bilo več kletarskega mojstra v Ljubljani, ampak, da je njegove funkcije izvrševal deželni glavar. Glej Pole c, op. cit., str. 8. Čudno pa je vsekakor, da prevodi g. b. vzdržujejo do predzadnjega, soteške-ga, vmesno instanco kletarsketga mojstra. Da je 1606 kletarski mojster v Ljubljani še posloval, gl. Kos t.-P 1 e t., str. 25. se obsojencu zakriža njegov vinograd. V praksi se je pojavil v poznejši dobi istoveten način prisilnega izterjavanja z »zapečatenjem« hrama ali kleti (zap. z dne 21. avg. 1753, Podturn, in še večkrat100). V obeh primerih*vede neposlušnost eventualno do izbacnenja vinogradnika iz oblasti gorske palice in pomenja torej gospodarsko propast. (O teh načinih izvršbe smo govorili, ko smo se bavili v dotičnem poglavju s kazenskim pravom. Eksekucija, ki je bila zamišljena v g. b. kot indirektno prisiljenje k plačilu, se je mogla v praktičnem življenju izvesti tudi direktno, t. j. z neposrednim odvzemom globe ali stvari, ki je zapala. Na vg. zb. dne 17. marca 1710 (Šmaver) je n. pr. dobil gornik nalog, da napravi rubežen pri tistem sogorniku, ki ne plača dvojne pristojbine za sv. maše, in to na vse njegovo imetje. Dne 29. okt. 1777 (Ljubanc) dobi tožitelj, ki je vterjaval 1 fl kot obveznost za prejšnje leto, ne da bi toženec, ki dolga ne taji, plačal, pravico, da mu sme prihodnje leto vzeti za to vsoto primerno količino mošta, če toženec v 14 dneh dolga ne poravna (prestacijski rok se omenja inače silno redko); bržčas je bil za tisto leto mošt že prodan. Na vg. zb. dne 24. sept. 1804 (Soteska) so dobili kaznovani vinogradniki nalog, da naj v 14 dneh gotovo plačajo kazen, ker bi jim bila sicer pri jemanju gorščine »rekvirirana« in bi jih zadela poleg tega še nova kazen radi neposlušnosti, namreč, da odda vsak eno četrt vina. Sicer pa je imela g. gosposka v določbi čl. 23 sot. prev. vedno priliko, da pokliče neposlušnega podložnika pred sebe in ga z osebnimi opomini prisili k pokorščini. (Bržčas se ta pravica ni izvajala nikoli napram mejašem, ampak le osebno podložnim sogornikom.) Da je g. gosposka baš na to določbo polagala važnost, se vidi iz tega, da ga je v primeru z izvirnikom g. b. poostrila, tako da pride do kazni ne šele ob tretjem primeru neposlušnosti, ampak že pri prvem. Kazen je pa obstajala v globi, radi katere je smela g. gosposka, če ni bila takoj plačana (čl. 16. sot. prev.), vinogradniku vinograd zakrižati ali pa hram zapečatiti, ob neupoštevanju tudi tega prisilnega sredstva pa ali sogornika ali mejaša izločiti iz kroga vinogradnikov""). Tako si moremo razlagati veliki u g 1 e d, ki so ga imele sodbe, izrečene na vg. zb., kar izhaja pač tudi iz tega, da o neuspelosti prisilne izvedbe izvršbe v naših zapisnikih ni nikjer nobene omenitve. 10°) Izvirnik o zapečatenju še ne ve ničesar; glej Mell, op- cit., str. 135, čl. 32. V sot. prevodu je prišlo k rubežni še zapečatenje. ,01) Če čitamo prav čl. 16 sot. prev., nastopi kazen šele, ko se krši prepoved vhoda enajstič. V izvirniku (čl. 1 a) o tem ni govora, gl. Mell, op. cit., str. 124; takisto tudi ne v drugih slovenskih prevodih gorskih bukev. Zusammenfassung. Das Volksrecht unter den Bergrechtsobrigkeiten Seisenberg und Ainodt. Der Verfasser hat seinen bisherigen Abhandlungen iiber das Volksrecht der Slo-venen unter einigen klosterliclien Bergrechtsobrigkeiten Unterkrains (Laiid-straB, Klingenfeis, Pletriach, Rudolfswert) eine weitere Studie hinzugefiigt, die eine we i 11 i c h e Bergrechtsobrigkeit betrifft, namlich die beiden Herrschaften der Reichs-grafen, bezvv. spateren Fiirsten Auersperg namens Seisenberg und Ainodt. Das ver-wendete Urkundenmaterial befindet sich im Aiterspergschen Familienarchiv in Losen-steinleithen (O.-O.). Obwohl das behandelte slov. Qewohnlieitsrecht nur dem Volksle-ben unter der Herrschaft der Bergbiichel-Bestimmungen (aus dem Jahre 1543) ent-stammt, so ist docli durch die ausgiebige Heranziehuug eines weiteren Urkundenma-terials aufier der Bergtaidingsprotokolle fiiglich eine Darstellung des allgemeiineu Volksrechts versucht worden, zumal die Bevolkerung der genannten Auerspergsdhen Herrschaften groBtenteils, wenn nicht gar zur Ganze ihre wirtschaftlichen BediirEnisse vom Weingartenertrage befriedigen muBte. Als eine besonders gliickliche Fiigung er-scheint es, daB zum ersten Male eine slovenische Obersetzung der Bergartikel (et\va aus der 2. Halfte des 18- Jahrhuuderts) als authentisdhe Rechtsquelle ermittelt und ver-arbeitet werden komite. Desgleichen konnten iin dieser Studie aucli nocli andere be-langvolle Rechtsurkunden, wie die verschiedenen Instruktionen f ur die Kellermeister und Kastner, Bergrechts-, Zehendts- und Bannweinregister, in Beiracht s^ezogen werden. Die Abhandlung bringt die gedaciite s!ovem''sche Obersetzung in extenso, um den Beweis zu erbringen, daB sie — als »Weisartikel« an jedem Bergtaiding verlesen — ein geeignetes Instrument zur Fortbildung des Gewohnheitsrechts bildete. Im Obrigeu befaBt sich die Studie hauptsachlich mit der Onganisation der Bergtaidinge, mit der herrschaftlichen Verwaltung der Weinberggebietc, sowie auch mit den wicihtigeren Abweichungen des Volksrechts einzclner Gebiete untereinander beziiglich des Sach-, Familien-, Erb-, Entschadigungs-, Straf- und ProzeBrechts. In eine Einzeldarstelluug dieser kann hier nicht eingegangen werden. Es sollen nur einige Momente hervorge-Jioben werden: Die Bengtaidingc habon sich bis zum Jahre 1843 erhalten, wenn auch ihre Autonomie etwa seit 1750 immer melir und mehr abbrockelte. Die nicht person-lich, sondlem bloB sachlich mit dem Grund und Boden dem Bergherm unterworfenen Weingiirtner (»Measchen«) heben sich als deutlich erkennbare besondere Kaste von den Bergholden ab. Das Redhtsinstitut der Landschadenbundklausel kann in seiuem Geltungsverlaufe von der vollwertigen Gebrauchnahme bis zur Bedeutung einer nichts-sagenden Kurialfloskel klar verfolgt werden. Freske v cerkvi Sv. Duha na Čelovniku. France Stele. V naši umetnostno-zgodovinski literaturi so ostale doslej popolnoma neopažene freske v cerkvi sv. Duha na Čelovniku, podružnici župnije Loka pri Zidanem mostu. Po znanstvu ž njimi pa jim moramo kljub njih rokodelskemu značaju radi njih izredne, v našem gradivu osamljene visoke dekorativnosti odkazati prav vidno mesto. Iz zgodovine cerkve sv. Duha na Čelovniku vemo iz zgodovinske literature in rokopisnih beležk prav malo. Župnik loški Janez Gajšnik, ki jo opisuje v svoji kroniki laškega dekanata iz 1. 1747., trdi, da se je nahajala nekdaj na mestu, kjer je sedaj okno, v južni steni na zunanjščini z gotskimi znaki zapisana letnica postanka 1208,') kar bi pomenilo, da je nastala istočasno z župno cerkvijo v Loki. Na str. 150 svoje kronike ima Gajšnik tudi sliko zunanjščine takratne cerkve. Cerkev obdaja nizko ozi-dje, skozi katero vodi za prezbiterijem, na današnjem mestu visok zidan portal. Oblika cerkve je sedanja z izjemo, da se nahaja spredaj mesto sedanjega zvonika lesena lopa z zidanimi ogli. Nad slavolokom na strehi pa je štirioglat lesen zvonik s piramidno streho. Oltarji so bili trije, veliki iz I. 1688., se je ohranil do danes. O prezbiteriju pravi samo, da je okrašen s starimi slikami (»antiquo penicillo exornatum«), ki jih pa ne popisuje. Ladja je imela zelo star lesen strop (»Per vetustissinunn tabu-latum ante saerarii fronte dependent funes, quibus ad pulsum agitan-tur duae campanulae«). Ob vhodu v lopo je bila stara pridižnica z napišem • »Nemo Deum vidit; sed velle Patris manifestat quern fovet in Sancto filius ipse sinu 1619.« Po Gajšniku je cerkev doživela dve važni spremembi s tem, da je bil mesto lope pred zapadno fasado postavljen nov zvonik in stari leseni odstranjen, v notranjščini pa da je bil leseni strop nadomeščen z obokom. Po kioniki župnije sv. Helene v Loki, ki jo je spisal župnik Karel Ferdinand Ripšl 1868, so bile slike v ladji začetkom 19. stoletja pobeljene. Zunanji povod je dalo verjetno obokanje. Ripšl tudi podrobno opisuje slike v prezbiteriju, a ne nudi za dopolnitev sedanjega stanja ničesar. Naslednji je to cerkev opisal s porabo Gajšnikovih podatkov Ignacij Orožen v IV. zv. dela »Das Bistum und die Diozese Lavant«, v drugem delu, »Das Dekanat Tiiffer«, str. 438—443. Glede starejše zgodovine ne, nudi nič novega. Iz novejše pa poroča, da je okrožni urad v Celju 29. decembra 1797 označil to cerkev za odveč in da je v slabem stanju. Po- 1) »Characteristica ereetae ecclcsiae N. 151 (kjer sporoča letn. postanka 1208) posita, gothicis natis cxpressa fuit in pariete muri meridionalis exteriori nuper immu-tati propter fenestram « sledica je bila, da jo je nato 23. januarja 1799 prevzela soseska na podlagi reverza, s katerim se je obvezala vzdrževati jo. Važnejših sprememb poslej ni doživela. Izmed slik omenja Orožen samo umor nedolžnih otrok na slavoloku in pomotoma veže ž njimi napis »ave...« s slike oznanjenja. Vsi omenjeni kronisti brez kritike sprejemajo trditev, da je cerkev nastala 1. 1208., istodobno s cerkvijo v Loki, dokaz za to pa naj bi bil napis z gotskimi črkami, ki ga omenja Gajšnik, a ga, zdi se, sam tudi ni več videl, ker pravi »expressa f u i t«. Proti zanesljivosti tega podatka govori več momentov: Najprej že arhitektura cerkve same. Stavba je namreč tipična, v Sloveniji zelo razširjena, obstoječa iz ladje pravokotnega tlorisa z ravnim lesenim stropom in nekoliko ožjega rebrasto obokanega prezbiterija s tristranim, v tlorisu trem stranicam osmerokotnika odgovarjajočim zaključkom. Obok ima zelo težko konstrukcijo z močnimi rebri približno kvadratičnega prereza z do osmerokotnikovega profila posnetimi prednjimi robovi. Prvo polje pri slavoloku ima križnat svod brez sklepnika, rebra večjega zaključnega dela svoda pa se stikajo v okroglem gladkem sklepniku. Rebra prehajajo navzdol v mnogokotne pol-stebre, segajoče do spodnje črte oken. V prezbiteriju je ohranjenih troje razmeroma ozkih, visokih oken z dvojnim rahlo šilastim vrhom, ki dokazuje, da so bila okna i>rvotno dvodelna. Eno manjše, a po obliki enako okno se nahaja v južni steni ladje. Slavolok je nizek, rahlo šilast z nepo-rnetimi robovi. Ta arhitektura je verjetno enotnega postanka in je absolutno ni mogoče spraviti v sklad z 1. 1208. Mogoče bi bilo, da je prezbiterij pozneje prizidan in da so se v ladji ohranili starejši zidovi, vendar zato ni nobenega vidnega znaka in je, po sedanjem stanju sodeč, ta cerkev približno vsaj za sto let mlajša. Istotako temu letu pripisovana župna cerkev v Loki pripada pa tudi drugemu, za svoj čas značilnemu tipu s prez-biterijem z ravnim zaključkom in rebrastim križnatim obokom. Vendar že Gajšnikov podatek o napisu sam vsebuje moment, ki izključuje tako starost. Gajšnik pravi, da je bila letnica zapisana z gotskimi znaki. Ako je bila izpisana z besedami v gotski minuskuli, katero eventuelno Gajšnik misli, je to neskladno s tem letom, ker so takrat uporabljali v napisih latinske uncialne črke, ki se tudi še v 14. stoletju dolgo rabijo. Če gre dalje za latinske številke v gotski minuskuli, govori proti pristnosti isto dejstvo, če pa naj so bile številke gotske = arabske, je to še bolj izključeno, ker so se pri nas udomačile šele tekom 15. stoletja. Tako je Gajšnikov podatek o letnici postanka te cerkve popolnoma nevzdržen že zato, ker ima sam v sebi momente, ki govore proti njegovi pristnosti. Nekdaj je bila cela cerkev poslikana, kar dokazujejo mestoma izpod beleža vidni deli barve. V ladji se je dalo dognati, da je bil v pritličnem Izredno visokem pasu naslikan rdeče-rumeno-bel zastor, pokrit s patroni- ranimi vzorci, predstavljajočimi granato in leteče ptice. Zastor je bil torej enak onemu v prezbiteriju. Na zunanjščini južne stene je pod beležem celo višino zavzemajoči sv. Krištof. Skoro popolnoma nepoškodovane so se ohranile slike samo v prezbiteriju, v slavoloku pa so bile pobeljene. Poškodovan je vsled razpok in v zadnjem času vsled vlage od zgoraj deloma svod, večja poškodba je na ozadju in okolici slike sv. Fortunata, popolnoma uničen pa je spodnji del dveh apostolov in pritlični zastor na severni steni vsled poznejših, v zakristijo vodečih vrat. Vsled razpok je poškodovana tudi okolica slike sv. Barbare in mestoma slika moritve nedolžnih otrok. Slike pokrivajo vse stene in svod prezbiterija. Pritlični pas do začetka polstebrov in spodnje črte oken pokriva rdeče-rumeno-bel zastor s patroniranimi raztresenimi ornamenti, predstavljajočimi nageljnov cvet, gotski monogram imena Jezus v vencu žarkov, šestogeljsko zvezdo, na veji sedečo ptico, leteče ptice, monogram SV pod visoko krono in po grbovem načinu dva drug k drugemu obrnjena leva, med katerima raste navzgor steblo z nageljnovim cvetom. Na zastor so naslikani dalje posvetilni križi: rdeč križ v rdečem krogu z belim notranjim poljem. Pred križem je blagoslavljajoča roka z bogato nagubanim rokavom lila barve, za prsti roke pa liostija s križem iz vitic. Drugi pas zavzema višino oken. V njem je na strani slavoloka naslikano Marijino oznanjenje: Na desni ob pultu klečeča Marija z molitvene sklenjenimi rokami, gledajoča nazaj na levo, kjer plava k nji iz vrste sti'iziranih oblakov na ozadju, patroniranem z vzorcem leteče ptice na listnati rastlini, golob — sv. Duh. Na levi strani je na enakem ozadju stoječ angelj z blagoslavljajočo desnico ter z gotskim žezloin in trakom z napisom »ave gra(tia) plena«. Severno steno in zaključek prezbiterija in stranice oken pokrivajo slike stoječih apostolov, južno steno pa slika prihoda sv. Duha. Od leve proti desni je vrsta apostolov tale: Simon, Juda Tadej, Filip, Jakob ml., Tomaž, Andrej, Peter, Pavel, Jernej, Jakob star., Janez in Matevž. Ozadje figur je razdeljeno v tri približno enake pasove, katerih spodnji predstavlja tlak lila barve, pokrit s cikcakastiini križajočimi se črtami. Drugi pas predstavlja enobarvno balustrado, pokrito ponekod s patroniranimi vzorci, gornji pas pa je bel, pokrit z vodoravnimi vrstami prijetno sinjih stiliziranih oblakov. Posamezni apostoli imajo v rokah znake poklica ali mučeništva, glave pa velike diskaste nimbe. Slika Bin kosti predstavlja sedeče apostole z Marijo v sredi. Roke imajo molitveno sklenjene, za glavami imajo velike diskaste nimbe, masa drug za drugim sedečih oseb je označena deloma samo s perspekti-vično pokrivajočimi se nimbi. Zgornji rob slike pokriva vrsta stiliziranih oblakov, pod katerimi plava sv. Duh v podobi goloba, od oblakov pada rdeč dež, nad vsako glavo pa plava ognjen jezik. Tretji pas slik zavzema lok slavoloka in od obočnih lokov vokvirjene vrhove sten. Ločno notranje čelo slavoloka pokriva velika slika umora betlehemskih otrok. Slika je nekam skicno izvršena; ravno na nji se posebno dobro opazi slikarjevo pomanjkljivo obvladanje telesnih oblik in gibov. Prizor se vrši v pokrajini z gorami v ozadju, v ospredju v sredi pa sta naslikana dva vojaka z zavihnjenimi rokavi, prebadajoča z meči dvoje nagih otrok. Obe skupini sta zelo razgibani. Na desno od njih stoji Herod v dolgem plašču, z žezlom v levi in svojevrstnim pokrivalom na bradati glavi, dajoč z desnico povelja. Na stenah pa so naslikane dopasne figure na ozadju drobno patroni-ranih brokatnih vzorcev. Od leve proti desni so po vrsti: sv. Mohor, sv. Fortunat, sv. Helena, sv. Trojica (dopasen sedeč Bog oče s krono na glavi, držeč pred seboj Križanega; med očetovo glavo in križem pa golob sv. Duh), pod sv. Trojico nad oknom zaključne stene prezbiterija je naslikan golob sv. Duh s križnim nimbom, sv. Katarina, sv. Barbara in sv.. Apolonija. Na svodu so naslikani v prednjem svodnem pasu rastlinski omamen-ti, v zaključnih peterih kapah pa simboli evangelistov in dopasen blagoslavljajoč Kristus, s križnim nimbom in odprto knjigo v levici, obdan od žarkov. Ikonografska stran te slikarije je čisto tradicijonalna, nenavadna je samo na slavoloku moritev nedolžnih otrok, kjer se vidi, da se je slikar najbolj oddaljil od ikonografskih predlog, pa obenem tudi najbolj pokazal svoj diletantizem v obvladanju figuralnih nalog. Kvaliteta slikarije v cerkvi sv. Duha pa je v njeni dekorativni plati, ki je tako močna in tako konsekventno izvedena, da v njenem okviru figuralni motivi popolnoma izgube svoj samostojni pomen in se brez ostanka izživljajo kot elementi dekorativne zasnove celote. V nobenem dose daj znanem slovenskem delu gotskega slikarstva ta stran ni tako naravnost rafinirano izvedena kakor tu in nikjer drugod ni splošni dekorativni aranžma vsaj navidez tako folklorno domač kakor tu. Kar vsiljuje se ti paralela k mnogo poznejšim vezenim prtom in posebno motiv stiliziranega nageljnovega cveta ne pusti, da bi se misel otresla tega paralelizma. Vseobsegajoča dekorativnost je osnovna poteza tega prezbiterija. Mrtvih ploskev ali mest ni nobenih, vse se izživlja v okviru zamišljenega sistema v logično izvedenih in porabljenih oblikah. Arhitektura je dekorativno interpretirana v svoji vezoči, rastoči in oklepajoči funkciji, stena v nasprotju ž njo v polneči, zatrepajoči. Rebra in polstebri, v katere prehajajo navzdol, so poslikani nalik presličnemu steblu, kjer obroč iz obroča vzrašča navzgor in je vrhnji rob spodnjega, ki oklepa začetek gornjega obroča, nazobčan. Rebra so poslikana, kot da rasto navzgor, v drug iz drugega rastočih tuljih, ki so menjaje rdeče, rumeno, zeleno in lila barvani. Začetek novega tulja je bel, da se na njem tem jasneje riše vrhnji rob spodnjega tulja. Polja svoda v tem okviru so poslikana nalik okrašenim trioglatim prtičkom, ki so razpeti vanj. Podlaga je bela. Enobarven pas oddeljuje rob, ki je pokrit z vrsto tipičnih patroniranih rdečih križcev. Notranje polje je pri slikah simbolov evangelistov pokrito s patronom iz zvezd in nageljnovih cvetov. Simboli evangelistov so spretno komponirani v trikotni okvir, vsak ima poleg sebe trak z napisom svojega imena, ki dopolnjuje maso figure v tolik«., da je ploskev popolnejše pokrita. Nepozabno učinkovita je stiliza-cija vola in leva, pa tudi orel sv. Janeza ne zaostaja za njima. Obe prvi živali delujeta izključno kot monumentalen temen obris, modelacija glave pri volu je izpremenjena v sistem stiliziranih belih lis v temni ploskvi mase glave. Peruti so obdelane pri vseh, pri orlu pa cela figura v dekorativno ploskoviti risbi, ki se popolnoma spaja z dekorativno živahnostjo svoje okolice. Polja prednjega svodnega pasu so pa poslikana sploh samo dekorativno. Ozadja so nepretrgoma bela brez notranje obrobne črte, rob je pokrit s patroniranimi križci, notranjost ploskve pokriva sti-lizirana nageljnova trta s cvetovi, od križišča reber na temenu svoda pa raste v sredi vsakega polja po en rastlinski motiv s cvetom. Kratkemu stebelcu sledi par stiliziranih listov, ki se približno simetrično razvijajo po ploskvi, med njimi pa poganja v sredi cvet. Isti način obvladuje tudi stene. Na slavoloku je prizor Marijinega oznanjenja dekorativno aranžiran z ozadji, kar je posebno očividno pri Mariji. Spodnji del pokriva visok, perspektivično čisto brezpomemben pas s cikcakastimi črtami na križ prepetega tlaka, zgornji del pokriva patron z letečimi pticami, na levi pa je proti loku zožujoči se del ploskve pokrit z navpičnimi vrstami stiliziranih oblakov. Postava Marije je vtkana v to dekorativno ploskev tako, da se popolnoma neprisiljeno spaja ž njo. Pri nasprotni figuri, angelu, so peruti shematizirane popolnoma v ploskovito dekorativnem smislu in se prilagajajo v svojem formalnem motivu dekoraciji ploskve ob doprsnih slikah tretjega pasu na stenah. Ravno pri tem angelu je dalje posebno izrazita obdelava telesnosti, ki se opisanemu dekorativnemu okviru popolnoma podreja. Kljub velikemu bogastvu gub angelove obleke je vendar njih sistem popolnoma linearen in podrejen ploskvi. Plastičnega osenčevanja sploh ni, ampak samo zelo živahen, dekorativno stiliziran sistem svetlih in temnih lis, iki bi se dal uresničiti tudi z izrezi iz enotne črne ploskve. Ta način obdelave telesnosti je značilen za vse figuralne dele te slikarije in v nekaterih slučajih, posebno pri opisanem angelu, naravnost spominja na obdelavo telesnosti v lesorezni tehniki. Za absolutno merodajnost osnovne ploskve za značaj teh slik je zelo značilna edina mnogofigurna kompozicija v ti cerkvi, prihod sv. Duha. Še bolj podčrtava ta način dejstvo, da je ploskev slike od vrha do tal tesno natrpana in je vsa zaporednost predmetov spremenjena v reliefno lepenje zadnjih vrst na prednjih, osnovna ploskev pa še prav posebno izražena v vencu stiliziranih oblakov pod vrhnjim robom. Tudi zastor na pritličju je podan samo v ploskoviti risbi brez tendence po plastičnem gubanju. Tudi edina slika, pri kateri bi mogli pričakovati večjo prostorninsko plastiko, umor nedolžnih otrok, se kljub prostorninskemu okviru, pred-stavljajočemu pokrajinsko veduto z gorami v ozadju, ne oprosti zakona ploskve, kar je posebno očividno pri figuralnem delu te slike, ki je kom-poniran v že pri prihodu sv. Duha opaženem reliefnem smislu. Na desno in levo ob navpični osi poslikane ploskve se vrši prizor, ko po en skrajno razgiban vojak prebada po enega otroka. Kompozicija skupine dveh figur je v obeh slučajih taka, da je skupina pomaknjena v pogled od strani, temu pogledu se podrejajo tudi vse geste, ki se izživljajo v konturah v širinski in višinski mesto v globinski dimenziji. Stoječi Herod na desni je pa naravnost stlačen v ploskev in širinska dimenzija pri njem pretirano prevladuje. Prizor je vokvirjen saino z debelo barvno črto, ostanek ploskve ob straneh slike pa je izpolnjen z viticami nageljnove trte s cvetovi. Na severni steni, ki je brez oken, pokriva v vsakem polju srednji pas v višini konzolnega polstebra, ki oiMra rebra svoda, dvojen pravokoten okvir s slikami stoječih apostolov. Značilno trodelno ozadje figur (tlak, balustrada, nebo) sem že omenil. Kot ostanek osnovne ploskve je na vrhu ohranjen ozek pas temne barve z napisi imen apostolov. Okvir, ki je vodoravno in navpično pasast, nosi v srednjem pasu mavrične barve, preko njih pa patron, posnemajoč geometričen vezeninski motiv. Ogli okvira so označeni kot kvadratična križišča okvirnih črt z belim diskom na rdečem ozadju. Doprsne figure tretjega pasu, ki so naslikane na enakomerno drobno patronirano ozadje, imajo podobne okvire kakor drugi pas, okvir je zgoraj zaokrožen, spodnja dva ogla sta povdarjena z diski, mavričasti srednji i)as pa pokrit s križčastim patronoin. Ploskev med okvirom slike in rebri je izpolnjena z zelo dekorativnimi rdeče-belo pasastimi, ostrolom-ljenimi, navzgor obrnjenimi pasovi. Stene ob oknih na vzhodu in jugu prezbiterija, ki imajo okna, so zunaj vse pokrite s previjajoče) se rdečo nageljnovo trto s cvetovi, slike apostolov pa so postavljene v stranice oken v polkrožno završena polja, ločni vrh okenske dupljine pa je istotako preprežen z nageljnovo trto. Tretji pas nad njim je dekoriran kakor oni na severni steni. Celota teli polj predstavlja poleg nekaterih polj svoda in svoda kot celote dekorativno najpopolnejše in najučinkovitejše, kar nudi ta cerkev, pa tudi, kar nudi slovensko gotsko gradivo sjiloh. Slike v cerkvi sv. Duha so zanimiv primer naravnost rafinirano razvitega čuta za dekorativnost, ki je gotiki do neke mere sploh lasten. Tu pa imamo slučaj, da je umetniško le diletantsko izvežban dekorater-obrtnik izvršil delo, ki dosega prav redko popolnost v ti'stroki. Motivni krog te ornamentike v našem gradivu ni osamljen; le ta tako bogata sestava je edina, vsaj v doslej znanem gradivu. Motiv preslice za slikanje reber je uporabil n. pr. tudi Janez Ljubljanski v prezbiteriju na Kamnem vrhu 1. 1459., dekorativni, po svoji rasti v višavo presličnemu sorodni motiv, ki pokriva ploskev med rebri in slikami doprsnih svetnikov, je porabil isti slikar na rebrih na Visokem pod Kureščkom 1. 1443. Okviri z mavrično podlago in patroniranimi križci ali sorodnimi vzorci so pogosti, disk kot povdarek in okrasek križišča ali ogla okvira je v pozni gotiki pogost (n. pr. Suha), koncem 15. in na začetku 16. ga porabljajo tudi sicer (n. pr. Jezersko, Križna gora, pokopališka cerkev v Tolminu); vitica s cvetovi in brez njih se najde tako pri Janezu Ljubljanskem kot drugod, pravtako vsi vzorci patronov. Tudi tako značilni rastlinski motivi na svodu se najdejo vsaj v zarodku že pri Janezu Ljubljanskem kot polnilo oglov ob slikah angelov in evangelistov na svodu cerkve na Visokem (1443), razpredeni čez cela figuralno neposlikana polja pa na Muljavi (1456) in na Kamnem vrhu (1459). Zelo veliko vlogo pa igrajo koncem 15. in v prvih desetletjih 16. stoletja. Najsijajnejšo dekoracijo s porabo teh motivov je imela pač župna cerkev v St. Rupertu na Dolenjskem. Njene ostanke so odkrili 1896 in 1897 na svodu v ladji, ko so cerkev nanovo slikali.2) V zapuščini slikarja Matije Koželja se je ohranilo več skic po ti najdbi. Te skice nam dokazujejo', da gre v žal izgubljeni šentruperški slikariji za delo, ki je bilo vsaj po rastlinski motiviki svoje dekoracije in nje obdelavi najbližje onemu v cerkvi sv. Duha. Cerkev v Št. Rupertu je nastala koncem 15. stoletja in so verjetno tudi ti ostanki iz onega časa. Zanimiv primer porabe te vrste rastlinskih motivov nudi tudi slikarija svoda južne stranske ladje, posebno pa svoda prezbiterija v cerkvi v Praprečah pri Lukovici. V južni ladji se odlikuje v tem oziru posebno eno svodno polje, v ladji pa cel svod. Prapreške slike so datirane iz 1. 1522. in 1524. Izraba motivov je v Praprečah oči vidno že v dekadenci, cvet je pridobil na veljavi, dočim je trta degenerirala v suho razpletanje vitic. Bujnost listja in enakomerno vpoštevanje cveta in ob-dajajočega listovja je pri sv. Duhu v največji moči in se vidno razlikuje tako od porabe tega motiva pri Janezu Ljubljanskem kakor v Praprečah. Tudi v tem oziru je sorodstvo največje med sv. Duhom in Št. Rupertom. S tem pa smo se približali že tudi vprašanju datiranja slik pri sv. Duhu. Zal št. ruperških slik ni mogoče natančno datirati. Ladjo, kjer so se nahajale, so pričeli zidati šele 1482, dogotovljena pa je bila 1497. Ker ') Ivan Steklasa: Zgodovina župnije Sent Rupert na Dolenjskem, str. 183 si. so novo cerkev posvetili3) šele 1520, se nam doba, v kateri je bila cerkev verjetno slikana, raztegne kar na okr. 30 let. Vseeno pa mislim, da smo po primerjanju teh ostankov z datiranimi prapreškimi upravičeni domnevati, da je bil Št Rupert slikan precej prej, koncem 15. ali začetkom 16. stoletja. O času postanka slik cerkve sv. Duha nam zgodovinski viri ničesar ne poročajo. Podpisi starih obiskovalcev pa, ki se nahajajo na njih v večjem številu,4) nam nudijo sicer terminus ante quem, vendar preveč nedoločen, ker ni nobenega nujnega povoda za domnevo, da je najstarejši podpis nastal takoj po dovršitvi dela. Upoštevati moramo tudi splošno dejstvo, da se je navada, podpisovati se, s kakim ostrim predmetom za-črtajoč svoje ime in letnico v omet cerkvene notranjščine, ali pozneje z rdečilorn, posebno v bližini oltarja, razpasla šele v 16. stoletju, da je cvetela posebno sredi in v drugi polovici tega stoletja in da so starejši podpisi kakor iz 16. stoletja sploh zelo redki. Pri sv. Duhu je najstarejša skupina podpisov iz let okrog srede 16. stoletja. Najstarejši in zanesljivo pristen je podpis brez imena obiskovalčevega Anno dfoini)ni XV (= 1515). Podpis A. 1509 M. mi je glede pristnosti sumljiv in ga rajši ne upoštevam, pa rezultata tudi bistveno ne izpremeni. Sledeči najstarejši jc takoj poleg onega iz 1. 1515. in se glasi: Anno d(omi)ni 29 (=- 1529). Omenim naj še po starosti naslednje tri: Hie fuit erasm(us)... 15XXX (= 1530) — Anno d(omi)ni 31 (=1531) — Hic fuit Vrbanus Crob(?)att 32 (= 1532). Terminus, ante quem je ta slikarija nastala, bi bilo torej 1. 1515., ali če mu priznamo pristnost, 1. 1509. Poskusimo se končno približati času postanka teh slik še s stilistično razvojnimi momenti, katere vsebujejo. Na prvi pogled imamo opraviti s slikarijo stilistično razvojnega stadija, ki bi komaj dosegal sredo 15. stoletja. K temu utisu pripomore pomanjkanje smisla za prostornost ter hieratični shema stoječih postav apostolov. Figura kralja Heroda v sliki moritve nedolžnih otrok se nam na prvi pogled vidi vsled enostavnega gubanja plašča tako starinska, da bi preko srede 15. sioletja ne mogli ž njo6), tudi značilna, na pokrivalo usmiljenk spoininjajoča kapa na njegovi glavi se najde v gradivu pred sredo 15. stolteja, n. pr. na glavi srednje stoječe osebe za klečečim kraljem na sliki sv. treh kraljev v Kaiser-Friedrich-Museum v Berlinu iz srednjerenske šole, nastali okrog 1440"). Iv. Steklasa, o. c., str. 149 si. ') Ti podpisi so objavljeni v poročilu o varstvu spomenikov v Zborniku za umetnostno zgodovino 1929. ") Primeri si. 78, figuro na desno od križa iz okr. 1440 v C. Glaser: Die altdeut-sche Malerei. Munchen, F. Bruckmann A. G., 1924. 6) Gl. si. 93 v C. Glaser, o. c. Čclovnik: dekorativni sistem enega polju južne stene. Čelovnik : prihod sv. Duha. Čelovnik: detajl ornamentike uvoda. Kaincii vrli: (letiijl svoda. Št. Rupert I1U Dolenjskem: (letuj 1 uničenih svodnili dekoracij. St. Rupert ua Dolenjskem: detajl uničenih »vodnih dekoracij. k Št. Rupert na Dolenjskem: detujl uničenih svodnili dekoracij. Šele ko opazimo za konec 15. in začetek 16. stoletja značilni široki, rame pokrivajoči ovratnik njegovega plašča, se prepričamo, da smo v zmoti. Kmalu pa se nam odkrije cela vrsta momentov, ki nas pouče, da je ta slikarija nastala na vsak način po osnovnem preobratu v srednjeevropskem slikarstvu, ki se je izvršil okr. 1460 pod nizozemskimi vplivi. Predvsem značilno gubanje oblek stoječih figur popolnoma nič ne odgovarja slogu 1. pol. 15. stoletja, ampak pripada z malimi izjemami novemu slogu gubanja, ki se izraža v bogatih, ostrolomljenih gubah. Sicer je naš slikar svoje tozadevne vzore prilagodil svojemu rokodelskemu znanju in napravil iz njih sistem dekorativnih svetlo-temnih skladov, ki se po večini izživlja v ploskvi in ima le redko še nekaj prvotne plastične moči. Slog gubanja oblek naših slik odgovarja nekako onemu na sliki Rojstva Friedricha Herlina z oltarja cerkve sv. Jurija v Nordlingenu iz okr. 1477/787) ali Rojstva Hansa Pleydenwurffa iz nekako iste dobe8). Le da je to gubanje pri našem mojstru veliko bolj stilizirano in skoro popolnoma oropano realističnih podlag. V ta štadij razvoja srednjeevropskega slikarstva spada tudi nenaravno dekorativno vihanje plašča ob levi roki slike sv. Mohorja, ki se istotako pogosto nahaja na slikah, nastalih po zmagi nizozemskih vplivov in ga najdemo tudi na obeh citiranih slikah pri plašču sv. Jožefa. Le da je naš slikar to gubo raztegnil primerno svojemu slogu v ploskev in se ž njo približal za zadnja desetletja 15. in začetek 16. stoletja tako značilnemu »ušesu«. Že citirano Pleydenwurlfovo Rojstvo iz germanskega muzeja v Nurnbergu pa ima še eno potezo, ki se nahaja tudi pri sv. Duhu, to je namreč značilna kontura stranskih dveh, nad štalico plavajočih angelov z značilnim bogatim naborom gub za seboj"), ki ga najdemo v istem smislu in v okviru skoro enake konture cele figure pri simbolu sv. Matevža v cerkvi sv. Duha. V ti zvezi je zelo važno Marijino oznanjenje na slavoloku v cerkvi sv. Duha. Odvisnosti tega oznanjenja od znanega rojstva Rogiera van der Weyden v stari pinakoteki v Monakovem ni mogoče prezreti10). Iz plavajoče figure pri R. v. d. Weydenu je nastala naša stoječa, odpadel je vihrajoči plašč, ostal pa je v draperiji povdarjeni značilni motiv upognitve desnega kolena in cel sistem iz tega motiva izvirajočih gub. Kako se je v nemškem slikarstvu razvijal prevzeti nizozemski motiv, nas dobro poučita primera si. 40 (Mojster štercinškega oltarja, 1458) in 54 (Bartholo-maus Zeitblom na oltarju iz Eschacha v muzeju v Stuttgartu11). Tudi od- 7) C. Glaser, o. c., si. 124. ") C. Glaser, o. c., si. 134. ") Gl. si. 134 v C. Glaser, o. c. "') Prim. si. tabla XLII v Hans Karlingcr, Die Kunst der Gotik, Propylaen-Ver-lag, Berlin 1927. ") Prim- si. 40 in 54 v K. Heidrich, Die altdcutsclie Malerei. .lena, K. Dicde-ricUs, 1909. visnost Marije v celi njeni pozi in celo sistemu gub od Rogierjeve je popolnoma jasna. Tako smo nedvomno ugotovili v naših slikah elemente, ki označujejo stanje srednjeevropskega slikarstva druge polovice 15. stoletja, ne da bi mogli razen z malo izjemo »ušesa« pri sv. Mohorju dokazati že tudi elemente naslednje stilistične faze, takozv. poznogotskega baroka (C. Glaser, o. c. str. 207 si.), ki označuje konec 15. in začetek 16. stoletja. Glede našega slikarja je nedvomno, da gre za rokodelca brez večjih umetniških pretenzij, ki je napram svoji dobi slogovno zaostal, in moramo zato postanek njegovega dela vseeno pomekniti bolj proti koncu 15. stoletja, kakor so njegovi vzori. Njegova sorodnost s slikarjem svoda ladje v cerkvi sv. Ruperta na Dolenjskem bržkone ni slučajna, ampak smemo mogoče iz tega sklepati na obstanek domače dekoraterske delavnice zelo poljudne, a kakor smo ugotovili, dekorativno naravnost ra-finirane smeri. Naša, iz poznejših stoletij znana ljudska dekorativna umetnost se nikjer ne stika ožje s srednjeveškimi spomeniki kakor ravno v cerkvici sv. Duha na Čelovniku. Francois Stele: Les fresques de F Eglise du St. Esprit a Čclovnik pres de Zidani most. L'auteur decrit cfabord les peintures du presbyteriuin de i'eglise: au plafond, le Christ, entoure des symboles des evangeliste« (majestats Domini), aux murs, les apotres, des saints, des saintes, la Pentecote, le massacre des SS. Innocents et la Ste Trinite. Les peintures que l'auteur met a la fin du 15e siecle, se distinguent par son style decoratif qui rappelle l'art du peuple, specialement la voiite du presoyteriuin et le itnir meridional. Naš starejši pisateljski rod je pojmoval avtorstvo znatno olilapnejše, ko ga pojmujemo danes. Cesto so se prepesnitve iz tujih literatur, zlasti iz nemške, izdajale ali sploh brez vsake pripombe, kakor bi bile izvirno blago, ali pa se je kvečjemu dostavljalo na splošno: »iz (oziroma : poleg) nemškega«. Naše leposlovje je bilo v početkih, zato je vsak donos veljal za obogatitev in se ni mnogo vpraševalo, odkod. Naš književni jezik, zlasti pesniški, je hil še malo razvit, zato si je prevajateljsko delo lastilo ceno in značaj izvirnega ustvarjanja. Tako je delal »prvak« Koseski — kdo bi se čudil, če so delali tako tudi drugi? Precejšnjemu številu na ta način nastalih proizvodov je naša književna zgodovina (od Levstika sem) že ugotovila »rodovnike«. Vendar velik del starejše pesniške produkcije v to smer še ni preiskan, dasi bi točna ugotovitev provenijenee za pravilno ocenitev dotičnih pisateljev in njih del bila nedvomno potrebna, indirektno pa — kot senca poleg luči — bila dobrodošla tudi za Resume. Literarne predloge in paralele. vrednotenje neprizadetih pisateljev ter s tem pripomogla k pravilnejši in izrazitejši sliki cele dobe. Zato namerava »Časopis« pod gornjim naslovom pri-občevati doneske k temu vprašanju. — Začenjam s pesmimi, posnetimi po nemškem mladinskem pisatelju Krištofu Schmidu. Krištof Schmid (1768—1854), kot duhovnik dolga leta šolski nadzornik in v ozkem stiku z mladino, je zaslovel po svojih prijetno pisanih vzgojnih povesticah po vsem svetu in že zgodaj so ga prevajali tudi pri nas, zlasti v Slomškovem krogu, kateremu je moral po svoji vzgojnosti posebno ustrezati. Vse to so znane stvari. Ni pa bilo doslej znano, da so prevajali tudi njegove pesmi. Ugotovil sem 13 takih prevodov, morda pa se jih najde še več. Posneti so večinoma po zbirki »Blttten, dem bliihenden Alter gewidmet«, ki je izšla prvič 1818, deloma pa po vložkih igre »Die kleine Lau-tenspielerin«. (V zbranih spisih tvori oboje 17. zvezek.) Sedem teh prevodov, oziroma prepesnitev je izšlo v Ahaclovih »Pesmih«1); treba jih je torej šteti med tiste, ki jih Ahacel v predgovoru 1. izdaje (str. VI) navaja kot »nach deutschen Mustern bearbeitete Gesange«. Vendar moram omeniti, da ima 1. izdaja le eno teh pesmi, ostalih šest je prišlo v zbirko šele z 2. izdajo. Vse so označene kot »štajerske«, pač po pristojnosti prevajalcev. V svrho podrobnejše označitve sem razvrstil pesmi po prevajalcih. 1. Schmid — Krumpak. Obe pesmi, ki jih ima v Ahaclovi zbirki Krumpak2) (»Večerna veselica«, »Nedolžnost«), sta posneti po Schmidu. Prva je izšla že v 1. izdaji (1833) in se glasi obenem z izvirnikom: Der Bauernknabe am Abend. Sclion ist es, wenn das Abendrot Durcli griine Tannen laclit; Man dankt so froli dem lieben Gott, Der es so sclion gemacht. Schon ist es, wenn der Abendstern Am klaren Hirnmel glanzt; Man denkt so gern an Gott den Herrn, Der ihn mit Stralilen krSnzt. Večerna veselica. Veselo sonce blisketa. Po liribih se ozira, Nas pomni zvečer na Boga, Ki vse tak čedno cira. Večerna zvezda persvetli, In se na nebi maja, Nas Stvarnika molit' uči, Ki ji svetlobo daja. ') Z ozirom Jia Kidričevo vprašanje v CZN 1924, 40 bodi mimogrede omenjeno, da »tretji natis pomnoženi« iz 1. 185^. res eksistira: Študijska knjižnica v Mariboru ga ima pod signaturo 1357. Naslov: Koroške in Štajerske pesmi. Enokoljko popravleue in na novo zložene. Na svetlo dal Matija Ahacel, cesarsk. kraljev, učenik v celovških viših šolah. Tretji natis pomnoženi. V Celovcu, Natisnjene in na prodaj pri Janezu Leonu. 185^- 8°. 162 + (ill) + 24 str. (naipevov). ) Krumpak Janez, r. 18. jun. 1804 pri Sv. Petru na Medvedovem selu, posvečen kot bogoslovec tretjega letnika 8. avg. 1830 pri Sv. Andražu, kaplan od 1831 do 1832 v Cadramu, do 1835 pri Sv. Križu pri Rog. Slatini, ,do 1838 v Teharjih, do 1840 v Koprivnici, do 1842 v Lučah, cto 1844 v Starem trgu, nato kurat do 1851 pri Sv- Primožu nad Vuzenico, končno župnik pri Sv. Jakobu v Galiciji do smrti 29. dec. 1862. (Kovačič, Nadžupnija Sv. Križa, 72; Orožen III, 404.) Und wer den Tag vollbracht mit Gott, Dem ist es wohl zumut, Und noch einmal so schon und rot Gliiht ihin des Abends Glut. Dem, der nichts Boses je vollbracht, Winkt jedles Sternleim zu: »Schlaf' wohl! Schlaf wohl' und gute Nacht, Du guter Junge du!« Und sanft und ruliig schlaft er ein Von Engelein bewacht, Und schlaft so — bis der Morgensehein Ihm helil ins Fenster lacht! In kdor je z Bogam den dostal, Bo vžival zdaj veselje; Še enkrat tak bo sladko spal, Zazibal svoje želje. In kdor nedolžno vest ima, Per miru on počiva, In vsaka zvezda mu migla, Da Bog nad njim prebiva. Tak v božjih rokah on zaspi, In angel njega varje, Ga v drugo jutro spet zbudi Per luči svetle zarje. Prevod je precej svoboden, vendar v glavnih mislih odgovarja izvirniku; najznatneje se rp?.likuje od njega v predzadnji kitici. Razne oddaljitve v podrobnostih so večinoma pesmi v škodo: naslov »veselica« (!), trditev, da se zvezda »maja«, konec 3. ki.ice, kjer Schmid lepo naveže na predstavo prvih dveh kitic, dočim je Krumpakova misel brez notranje strnjenosti s prejšnjim. Metrično se pesmi krijeta, izvzemši drugo in četrto vrstico v kitici, ki sta pos.ali nadštevilni. »Nedolžnost« (»Unschuld«) je metrično točno posneta po izvirniku, istotako se strinja z njim vsebinsko. V podrobnostih pa se mestoma znatno oddaljuje od njega. Kot primer navajam 5. in 6. ki.ico (vseh je osem): Glcich welkend!en Rosen Verstaubet ihr [=: der Freuden] Gluck, Und laBt in dem Herzen Nur Dornen zuriick. Sle pflucken die Bliite Der Wangen bald ab, Und graben der Jugend Ein friiheres Grab. Dalier, wenn das Lastcr Verderben uns droht, So wamet uns freundlich Der giitige Gott; Von brennender Rote Ergliiht das Gesicht; »Das ware ja Siinde!« Im Herzen was spricht- Posvetno veselie Se staja ko led, Hitrejši ko rožic Popada mu cvet; Le ternje bodeče Mladenču pustf, In vleče pod zemljo Tud' mlade kosti. Če hoče skušnjava Omotiti nas, Poslušajmo takrat Svoj znutranji glas. Rudeče obrača Se lice na smeh, Alj angel varil kliče: »NikSr, to je greh!« Neskladnost s celotno sliko (»se staja ko led« v zvezi z rožicami!), pro-zaičnost izraza (»in vleče pod zemljo ...«), deloma naravnost krivo in nesmiselno tolmačenje (»rudeče obrača se lice na smeh«!) so napake, ki pričajo o pomanjkljivosti pesniškega čuta in dajejo Krumpakovemu delu značaj okornega težaštva. Da poezija ni bila njegovo področje, se vidi tudi iz tega, da razen tu navedenih dveh pesmi ni objavil skoraj ničesar; znana mi je iz poznejše dobe edino dolgovezna »Posledna pot zapeljanega dekleta«, ki je izšla v Drobtincah 1852, str. 245—248, z označbo: »Poleg nemške«. Očividno je nje- gov stik s književnostjo bil le začasen in slučajen, inspiriran od zunaj: skoraj gotovo ga je »vpregel« (Glaser 111, 126) v pisateljevanje spiritual Slomšek, ki je dajal svojim bogoslovcem prevajati iz nemščine razne vzgojno-leposlovne sestavke, v prvi vrsti ravno Krištofa Schmida. 2. Schmid — Sevšek. Docela isto velja o Sevšku3). Tudi on se je literarno pojavil najprej v Ahaclovih »Pesmih«, in sicer v 2. izdaji (1838), kjer so štiri izmed osmih pesmi epskega dodatka (»Resnice v pravlicah«) podpisane z njegovim imenom. Pozneje ga srečamo le še v Drobtincah 1856, str. 293—294 (»Zahvala«) in 1857, str. 302—303 (»Na sveti večer«). Pesmi v Ahaclu (»Dervar«, »Razbiti verč«, »Star vojšak« in »Bukve brez čerk«) so vse prevedene po Schmidu. »Dervar« ima v izvirniku naslov »Der Holzhacker«. Vsebina je na kratko sledeča: Ubog drvar, ki je nezadovoljen s svojo usodo, si želi, da bi vse, česar se dotakne, pozla elo. Zelja se mu izpolni, a njegova sreča se kmalu izpremeni v strah in grozo: ko hoče piti in jesti, se mu voda in kruh pretvorita v trdo zlato. Tedaj se nenadoma — zbudi: k sreči se mu je vse le sanjalo. Vesel spozna, kako je dobro, da se nam ne izpolni vsaka želja. Prevod v glavnem točno odgovarja predlogi, le 6. kitico je Sevšek (pesmi na škodo) raztegnil v dve kitici. Schmid: »O Wunder, o Freude! Jetzt geh' ich nacli Haus! Die Arbeit hier mache ein anderer aus. Nun esse ich nichts mehr als Braten und Wurst, Und trinke Burgunder und Rheitiwein tiir Durst. Nur diesmal noch ess' ich vom Brot da genug, Und trinke die Letze aus irdenem Krug! < Sevšek: »O da te, poglejte! to pač je veselo! Prešembrajte, note, zdaj pač zdaj, no no! Zdaj naj dokonča le kdo drugi to delo, Jez pojdem kar spotam naravnost dam6. Ne bom se ne dalej več tukaj putil, Saj truda zadosti sim si že zavžil.« »Le čajte! do zdaj sim se vbijal z dervnico, Sim stradal, kervave tud žule dobil, Od zdaj pa pečenko, klobase, potico Bom vsaki dlan jedil, in vince bom pil; Koj zdaj še svoj zmesen kruh bom podrobil, In zadnokrat z verča se vode napil.« s) S e v š c k L u k a, r. 13. okt. 1810 na Vranskem, posvečen pri Sv. Andražu na Koroškem 31. jul. 1836, kaplan v Gornjem gradu od 21. sept. 1836 do 5. nov. 1837, v Loki do 31. avg. 1839, v Trbovljah do 17. febr. 1841, pri Sv. Pavlu pri Voljski do 23. aprila 1842, v Šmarju do 1. sept. 1847, oskrbujoči kaplan pri Sv. Petru v Sav. dolini do 18. apr. 1855, provizor pri Sv. Hemi do 1. jul. 1855, nato župnik istotam do 30. nov. 1873, končno župnik v Artičah do smrti 3. febr. 1881. (Slekovčevi zapiski; prim, tudi Orožen VIII, 273.) Metrično se prevajalec — kakor kaže navedeni primer — glede ritma in obsega kitic drži izvirnika, razlikuje pa se od njega glede rim: Schmid ima vseskozi moške rime, in sicer zaporedne (aabbcc), Sevšek pa poleg moških eno žensko (a), in sicer v razvrstitvi ababcc. »R a z b i t i v er č«, v originalu »Der Wasserkrug«, pripoveduje o jez-ljivem puščavniku, ki zaradi svoje razdražljivosti ni mogel izhajati med tovariši in se je umaknil v popolno samoto. A ko ga tudi tam premaga jeza — ker se mu razbije vrč —, spozna, da je krivda v njem samem, in se poboljšan vrne nazaj med tovariše. Pesem obsega v izvirniku 9 kitic po 4 vrstice. Sevšek je kitice razširil v šestvrstične in obenem podaljšal posamezne vrstice, razen tega je iz zadnje in predzadnje kitice — kjer se nahaja nauk fabule — napravil po dve. Tako je pesem v prevodu narastla več ko za polovico. Naravno je, da je vsled tega dikcija zbledela in zvodenela. Naj zadostuje kot primer za to prva kitica, ki naj obenem pokaže metrično razliko. Schmid: Bedeckt mit Nacht von Fels und Wald Stand eine Binsenhiitte! Hier wohnt' ein Klausner, grau und alt, In frommer Briider Mittc. Sevšek: V prav temnim gojzdi med skalovjam Je stala revna hišca preprosta, Obdana z drevjam in z germovjam Je skrita pred posvetnim hrupam b'la. In v bajtici je živel svoje dni Pušavnik star že med tovaršami. Prav tako razblinjen je tudi »Stari v o j š a k« (»Der alte Krieger«), v katerem se pripoveduje, kako star general (pri Sevšku vojvoda) preizkusi in kaznuje svojo trdosrčno rejenko. Število kitic je ostalo tu sicer isto kakor v izvirniku (8), a dočim sestoji Schmidova kitica iz štirih jambskih in dveh jambsko-anapestičnih verzov, je Sevšek med ti dve sestavini vrinil še štiri jambske vrstice ter raztegnil tako prvotno šestvrstično kitico na deset verzov. V zvezi s tem je tudi vsebinsko tuintam kaj dodal, vendar so to sami nepotrebni priveski, ki le razblinjajo pripovedovanje. Kot primer naj sledi t. kitica. S c h in i d: Ilir Leutchen, hort, es lebt' cinmal Auf seinem Rittergute Ein alter, bied'rer General, Ein Mamil von edlem Mute — Und foelfen und trosten, erfreuen und geben, Dies war ihm die einzige Freude im Leben! S e v 5 e k: Bii svoje dni, poslušajte! Ze vojvoda priletni, Ki z svojim sinam živel je V svoji grašini fletni. On je bil mož, verujte mi! — Prežlahtniga sercd: Bi skoraj djal — med nami ni Zdaj takšniga moža. Njegovo nar veči veselje je b'lo: Pomagat' in druge tolažit' lepo. V »Bukvah brez čer k« (»Das Buch ohne Buchstaben«) se nekoliko naivno pripoveduje, kako preprost kmet daje nauke učenemu bahaču. Morala pesmi je v zadnji kitici: Pobere se tiho gospod vučenosti, In misli si — hentaj! resnica je to; Kdor slabo živi, naj si ravno zna dosti, Svoj cilj ino konec dosegel ne bo. — Veliko modrejši in boljši je ta, Ki stori to malo, kar dobriga zna. Metrično se poslužuje prevajalec iste oblike kakor v »Drvarju«, dočim ima izvirna kitica četverostopne jambe z zaporednimi moškimi rimami (aabbcc). Število kitic je isto. Na splošno lahko rečemo o Sevškovih prispevkih v Ahaclu sledeče: Vsi so prevedeni po Krištofu Schmidu in se vsebinsko točno drže izvirnika; niti snovno niti idejno ni prevajalec ničesar bistvenega izpreme-nil. Oddaljil se je od izvirnika le v podrobnostih sekundarnega značaja: dve, tri misli je nadomestil z drugimi, razne brezpomembne misli je dodal. Iz nekaterih izprememb se da razbrati nekaka realistična usmerjenost. Schmid pravi, ko čudodelni mladenič v »Drvarju« izgine: Und himmlischer Wohlgeruch fiillet die Luft. Sevšek prevaja: Jn zgine. Za njim se zasveti lepo. V »Bukvah brez črk« opisuje Schmid gospoda tako-le: Schmelfungus auch des Wegs herkam, Und wahr des armen Bau'rlein nahm — Der dicke Herr, gar Ihochgelehrt, Das Bau'rlein mit dem GruB beehrt. Sevšek ga riše z drastično realistiko, ki prehaja skoraj že v karikaturo: Po poti do hiše počas se prizible Gospodič napihnen, prav tolst debelak; Le malo na štori se glava mu gible, Se mezi in stoka ko živ polovnjak. Glede oblike (kitic, rim, ritma) prevajalec v nobeni pesmi ni popolnoma sledil izvirniku. Najbližji mu je v »Drvarju«. Razen »Bukev brez črk« je vse pesmi po obsegu raztegnil, deloma s tem, da jim je dodal nove1 kitice, deloma s tem, da je kitice razširil. Vzrok temu je pač njegova gostobesed-nost, oziroma nezmožnost, da bi izrazil misli kratko in jedrnato. Na splošno je pripovedovanje razblinjeno, vsied tega so pesmi, ki že v originalu niso posebno plastične, postale v prevodu mestoma naravnost dolgovezne in so brez pesniške vrednosti. 3. Schmid — Lipoid. Med prispevki, ki jih ima v Ahaclovi zbirki Jožef Lipoid*), znani pesnik iz *) L i p o 1 d J o ž e f, r. 29. jan. 1786 v Mozirju, posvečen 6. marca 1808, istega leta kaplan v Šmartinu pri Slovenjgradcu, 1809 vojni kurat celjskega brambovskega polka, Savinjske doline, je »Kmetija bogatija«5) prosta prepesnitev po Schmidovi »Der Reichtum des Landmanns«. Naj služi kot primer 1. kitica: Prve štiri vrstice se metrično skladajo, zadnji dve pa je prevajalec podvojil ter tako iz šestvrstične napravil osemvrstično kitico. Pa tudi v zgradbi cele pesmi se ni držal točno izvirnika. Pri Schmidu so razvrščene misli v sledečem redu (po kiticah): 1. kmet je najbogatejši; 2. v kraljevi palači je vse okrašeno z zlatom, srebrom in biseri; 3. toda kmet ima zlato solnca, srebro mesečine, bisere rosnih kapljic; 4. kralj se oblači v purpur in hodi po preprogah; 5. toda kmetu sije purpur rož, preproga mu je travnik; 6. kralj ima zbor godbenikov; 7. toda kmetu pojo škrjanec in druge ptice; 8. kralja časte z razsvetljavo; 9. toda kmetu svetijo mesec in zvezde; 10. naj zahvali torej Boga in bo zadovoljen. Kakor je razvidno iz tega, je zgrajena pesem po točno izvedenem načrtu: prva kitica uvod, zadnja konec, vmes pa štiri vsebinske skupine, vsaka obsegajoča po dve kitici, od katerih je prva posvečena kralju, druga kmetu. Lipoldova prepesnitev šteje le 8 kitic, misli pa so razvrščene brez pravega reda. 2. in 3. kitici izvirnika odgovarjata pri Lipoldu v glavnem 2. in 4. kitica, vendar je somemost, ki bi morala vladati med njima, le deloma izvedena; razen tega je vrinjena med njiju nova (3.) kitica, kar še bolj moti simetrijo. 4. in 5. kitica sta izpuščeni, le misel o »pisanih ledincah« je pridržana in prilepljena k prejšnji kitici. Pri naslednjih dveh skupinah (kitice 6—7 in 8—9) je napravil prevajalec iz vsake dvojice le po eno kitico (5 in 6), obratno pa je zadnjo kitico nadomestil z dvema. Predelal je torej pesem popolnoma po svoje, ne da bi se oziral pri tem na somemost njene zgradbe in logiko njene vsebine. V »Cvetenjaku«, ki ga je 1839 izdal dajnčičar Anton Serf0), so štiri pes-mi označene kot »prestav z'nemškega«, vendar brez navedbe pisatelja. Tri od 20. marca 1812 do okt. 1814 kaplan v Vitanju, nato do junija 1815 v Konjicah, potem župnik na Rečici do smrti 8. jan. 1855. (Slekovčevi zapiski.) Njegovo zelo obsežno rokopisno ostalino Ihrani sedaj deloma g. dr. Fr. Lipoid, deloma Zgod. društvo v Mariboru. ") V celoti je pesem ponatisnil — ne sluteč, da ravno ta ni izvirna — Marn v Jezičniku XXIV, 30. ") Serf Anton, r, v Radgoni 17. maja 1798, bogoslovje dovršil v Gradcu, posvečen 31. avg. 1828, kaplan 1828—1829 v Rušah, 1829 v Halbenrainu, nato (po kratkem bolezenskem dopustu) do 1832 pri Sv. Juriju ob Ščavnici, do 1833 pri Veliki Nedelji, do novega leta 1834 pri Sv. Tomažu, potem zopet pri Veliki nedelji, provizor od 8. jun. 1834 do 6. marca 1835 v Središču, od 1835 do 1838 kaplan (zadnje mesece pro-vizor) pri Sv. Jakobu v Slov- goricah, od 1838 do 1845 kaplan pri Sv. Barbari v Halozah, nato župnik v Svetinjah do 1. maja 1876, ko je stopil v pokoj: u. 19. juri. 1882. (Slekovčevi zapiski; prirfi. tudi Marn, Jezičnik XXIII, 26.) Der Landmann ist der reichste Mami! Das ist gewiBlich wahr, Nar bogatejši mož je kmet, Naj ravn se čudno zdi; Ker dostkrat nima za odštet, Za silo groše tri; Veselje pa, kdor prav spozna, Katerga kmet ima, Verjemi, da sam spoznal boš: On je prav bogat mož. Wenn er auch oft nicht sagen kanu: Ich hab' drei Gulden bar! Versteht er's nur — wie froh, wie frols Lebt er nicht unterm Dach von Stroh! 4. Schmid - Šerf. od njih (»Sveti Martin«7), »Lelje no rože.«, »Vodena roža«) so prevedene po Schmidu. Sveti Martin« (»Der heilige Martin«) je legenda, pripovedovana v kitici in načinu Burgerjeve Lenore. Kot primer navajam začetek8): Ein junger, edler Krieger ritt Na berznem konji na skakaj Auf schnellem, mut'gem Rosse, Bojak tam jezdi mladi, Im Kriegesdienst mit scharfem Scliritt V' soldački službi zvest se zdaj Nach einem fern en Schlosse; Poda k' 'nem' dalnem gradi; Bedeckt mit Schnee war Berg und Tal, Povsod okoli sneg leži, Vom Frost der Boden hart wie Stahl, Od mraza zemla vkameni — Mit Macht der Hufschlag schallte Kopito zlo klopoče Und weithin widerhallte. No dale okol' boboče. Prevod kaže stremljenje, da bi kolikor mogoče verno podal izvirnik, vendar je v podrobnostih cesto zabrisan, ker iz oblikovnih razlogov mnogo izrazov, zlasti prilastkov, izpušča, parkrat pa obratno doslavlja prazna mašila. Na enem mestu prehaja ta zabrisanost skoraj že v netočnost: Der dichte Purpurmantel kann, No ves škarlatni plajš neda So reich er auch an Falten, Toplote več zadosti, Kaum mehr den Frost abhalten. Ker gibast je no gosti. »Ker« (= kateri) je tukaj pač mnogo prešibko in premalo izrazito; pravilneje bi bilo »dasi«. Oblikovno pa prevod vseskozi točno odgovarja izvirniku; tudi lahkotni, živahni rkem je na splošno dobro zadet. Isto velja o ostalih dveh prevodih: »Lelje no rože« (»Lilien und Rosen«) in »Vodena roža« (»Die Wasserrose« — vzeta iz igre »Die kleine Lautenspielerin«). Oba se i po ritmu i po obliki kitice popolnoma strinjata z izvirnikom, dočim se vsebinsko v posameznostih sicer razlikujeta od njega, vendar le tam, kjer je bil prevajalec prisiljen k temu iz tehničnih ozirov. Prevodi pričajo, da je imel Šeri smisel za pesniško obliko, zlasti za ritem, ter bil za svo.o dobo in okolico dokaj spreten verzifikator, da pa mu je manjkalo čuta za pravi pesniški izraz, vsled česar se njegova beseda glasi na mnogih mestih prozaično. J a n k o G 1 a s e r. »Mashnie bukvi svetiga volbunka". V lanskem »Časopisu« je J. Kotnik v svojem poročilu o slovenskem ■rokopisu z Leš pri Prevaljah iz sredine 18. s:ol. ob citatu iz njega, ki sem ga postavil za naslov, pripomnil pod črto (str. 176): »Te knjige slov. bibliografija ne pozna«. Ta oči ek pa slovenskih bibliografov ne more zadeti, saj jih knjiga, za katero očitno gre, prav nič ne briga, ker ni slovenska, ampak latinska. Očitno je namreč, da je neznani pisec s tem menil staro izdajo misala iz leta 1661., ki jo je videl pri Sv. Volbenku v Lešah. podružnici Prevalj. Mogoče se še danes tam nahaja! — Mogoče bi ne bilo brez koris.i za rezultat razprave, Če bi se dognalo, kdo je bil »zliasti vridni gospud F(ajmošter) A K«, o kate- 7) Pesem torej ini posneta po Castelliju, kakor je domneval Fr. Ilešič v Popotniku 1902, 178. ") V celoti je ponatisnil Šerfov prevod .1. Slebinger v Zborniku Mat. Slov. 1901, 124. rem se govori na str. 187—9. Teritorij, ki prihaja v poštev, je tako majhen, da bi se stvar dala opraviti na licu mesta. K tekstu sta priložena dva fotografska snimka rokopisa, žal pa ni med njima risbe, o kateri pravi pisec na str. 183: »Na tem prostoru se v rokopisu nahaja risba, ki ponazoruje pomen na levo stoječih vrstic«. In vendar je to najstarejši slovenski opis precej kompliciranega tehničnega procesa, ki je zanimiv tudi zato, ker ga je zapisala neuka roka. Naj je ta risba še tako neokretna, na tem mestu bi bila nujno potrebna ilustracija izdanega teksta1). J. A. G. Kmečki polprazniki. Na zapadnem delu Pohorja, zlasti pa v okolišu Vuzenice praznujejo kmetje poleg v zadnjih desetletjih odpravljenih praznikov še svoje posebne kmečke svetnike. Sami pravijo, da to niso pravi prazniki, ker je le določeno delo omejeno, oziroma zabranjeno, vendar jih dosledno praznujejo. Taki prazniki so: Na B1 a ž e v o (3. febr.), Miklavževo (6. dec.) in sv. Lucije dan (13. dec.) se ne sme opravljati težko delo, temveč se gre v cerkev: na Bla-ževo prosit Boga zdravja sploh, na Miklavževo zaradi župnega patrocinija, na Lucijin dan pa prosit za zdrave oči. 4) Risba se tu naknadno priobčuje. Izvedena je v knjigi ne v smeri od zgoraj navzdol, ampak od leve na desno, kar v lanski objavi besedila ni bilo omenjeno. Uredništvo. Na Valentinovo (14. febr.) se ne sme voziti gnoj iz hleva, ker sicer živina zboli. J u r j e v o (24. apr.) je praznik za tiste, ki dajo zemljo v najem. Na Markovo (25. apr.) se ne sme z živino nič delati, ne orati, ne voziti les ali gnoj ali karkoli, ker je sv. Marko patron vozne živine (pa tudi sejm je v Vuzenici). Na F 1 o r j a n o v o (4. maja) mora vse, kar je v kaki zvezi z ognjem, počivati (domače kovačije, kuhanje oglja itd.), tudi se ne sme voziti gnoj. Na god Janeza Krstnika ali kres (24. jun.) se ne sme voziti seno domov, ker bi sicer vdarila strela v skedenj. Isto kakor za Janeza Krst. velja tudi za Urhovo (4. jul.; sejm v Vuzenici), le v ne tako strogi obliki. Dnevi, ko se ne sme seno ali žito voziti domov, pa tudi ne žito zlagati, ker bi inače bila gotovo nesreča pri hiši, so: Marjeta (13. jul.), Lekš (17. jul.), Jakob (25. jul.), Ana (26. jul.), Nace (31. jul.), Lovrenc (10. avg.) in Rok (16. avg.). Ne sme se žito zlagati ali voziti domov, pa tudi ne gnoj voziti iz hleva na gnojišče ali pa z gnojišča na polje, pač pa se sme z živino voziti les na Jernejevo (24. avg.), Janezovo Obglavljen je (29. avg.), Matevževo (21. sept.) in Mihaelovo (29. sept.). Na Mihaelovo mora vobče strogo počivati na polju vse delo brez izjeme. In še trije prazniki so, ko počiva živina, ko se ne sme prav nič voziti, ne les, ne poljski pridelki, ne stelja, sploh nič, kar je v zvezi z gospodarstvom; to so: Vernih duš dan (2. nov.), Martinovo (11. nov.) in Katarine dan (25. nov.); na slednji praznik morajo počivati celo (kmečki) mlini in žage, sploh vse, »kjer se kob suče«. Teh polpraznikov se »pravoverni« kmet drži krčevito, »brezverni« tr-žani in nekateri »šolani« kmetje pa se zanje seveda ne zmenijo. Jo s. Mravlja k. Slovstvo. Mal Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Najnoveiša doba. 7. in 8. zvezek. V Celju 1928—1929. Izdala in založila Družba sv. Mohorja. 8°, 336 str. Grudnova bolezen in smrt sta povzročili, da se je z nadaljevanjem njegove »Zgodovine« začelo šele po dvanajstletnem prestanku. Delo je prevzel dr. J o s i p M a 1. Novi avtor je znal tako zvesto posneti način podavanja in razdelitev snovi, da skoro ni čutiti razlike med prejšnjim in sedanjim spisovanjem; le budno oko more opaziti drugo pero. V Grudnovem delu nas objame široki slog vajenega predavatelja, tu pa moramo pazno slediti zgoščenemu slogu skrbnega zbiratelja; vendar je odtenek tako majhen, da celota ne trpi. Sedmi zvezek je odmerjen francoski Iliriji; v prvi polovici obravnava pisatelj vojaške in politične dogodke Napoleonove dobe na slovenskem ozemlju; da se pri nekaterih pomudi dalj časa, tični kraji eksistirajo. G. avtorju se je posrečilo, da je razluščil marsikateri trd oreh: tako je die Veitsch (št. 118), vas, občina, okoliš pri Mitterbergu By čb j a (vas, planina), k osebnemu imenu Byk'i>, »Stier«, k temu spada kranjski Bizi, Bičje iz 1. 1058- Iz kasnejših delov knjige navedimo kraj. ime iz 1. 860. ad Undri-mam, danes Ingering pri Knittelfeldu: t r i> n a reka, dolina: »Der innere ITusz, das innere Tal« (str. 210). Kraj Ziub (ad annum 890), Zuib (977), ki je ležal pri Lipnici, razlaga g. P. (str. 196) lepo kot sypi, »Triimmerstatte«; mogoče ostanek rimske Solve. Panonski Muzzilihheschirihhun je Myslikova cerkev (1. c.); istotako panonsko Ruginesfeld je po g. avtorju R o g y n o v o (str. 204); 1- ime Rogin, Rogj net je res da doma v Grabah in Pobrežu poleg Središča, kjer sem bil jaz ta kraj iskal. (ČZN 1926, 69). Za leto 891 bi pričakovali za slovenski y pač še pisave iu, ozlronut ul; g. E. Schwarz, ki išče v tem krajevnem imenu stvn- osebno ime "Rugi, prezre, da je Forstemann Personenn. to ime šele ustvaril (Zs. f. Ortsn. IV, 299). — Krajevno ime na Srednjem Štajerskem Muckenau (Mukirnowe) bi naj počivalo z dolenjskim Mokronogom na hibridni sestavljenki mokri na -f- ouwc (str. 204). Toda jasno ie, da imamo v končnici -o u w e samo odsev slovenskega -o g a: pogled v Forsteinan-na (sub ouwa) nam odkriva prigodne grafije 6 g i a namesto o u w a. V obče se je doslej besedi Mokronog godilo slabo pri filologih, ki so iskali v besedi vse mogočo osnove mesto najpreprostejšega, in to je: adjektiv m o k r o n o g, kot bosonog (Leskien, Skr. Gramm. § 561). Akademski Rječnik navaja — česar nobena dosedanjih razlag ne vpošteva — 5 krajevnih imen s to osnovo: Mokronozi, m- pl., in Mokronoge, f. pl. (štirje kraji). Docela nič nima opraviti z Mokronogom krajevno ime »Kronau«, ki je nemško: chran »borovica«; radi tega se imenujejo prebivalci Kranjske (reete kronske) gore (Kronati) še danes »Borovci«. Slovenska podstava je bila prvotno mokronoga, kar so prevedli Nemci »NassenfuB« namesto »die NaCfiiBige«. Toda odkod tako čudno ime? Leskien pravi 1. c., da rabijo taki adjektivi narodni epski poeziji. Iz slovenske tradicije poznamo: trdoglav, potoglav, krutoglav; prim, zlasti znamenito enačico Lu-poglav, grad v Istri, nemško Mahrenfels (Malir, Nachtmahr — nočni strah, hudič!): semkaj še spada zlatnorog; lepa Vida naših pesmi je prvotno lepovida! V kasnejši fazi razvoja postanejo ti epski pridevki apelativi. Trdoglav, Potoglav, Krutoglav (Pajk, Črtice, 187), Zlatorog, Lepa Vida so nazivi bajnih bitij. Enako je pač adj. mokronoga služil prvotno kot pridevek nekega bajnega bitja. V slovenski tradiciji srečujemo ime »božiče« Mokošb; Oštir dokazuje, da bi to naj bil spet »staroevropski relikt«, enako kakor Mokronog in Kronovo (Županičev Etnolog III, 110, 97); vendar je razložil že Jagič (Archiv V, 7) docela zadovoljivo ime mokošt iz korena m o k- m okr-; v slovenskem imamo še ustrezajočo besedo v nazivih mokoš, mokoška, mokuška subst., ki pomenijo razne močvirne ptiče. Izraza Mokošt in Mokronoga bosta pač pomenila kako vodno nimfo, isto bitje, ki ga poznajo ponemčeni Slovenci srednjega Šta-jerja pod polslovenskim imenom »Lahnvvaberl«, kar pomeni močvirno babo! Pri Prewnig 1. 1396. (št. 38) nam je mogoče dovoljeno misliti na koroški Prau-ning iz slov. Kopriv ni k (glej Lessiak Stationsnamen 49); razlaga g. avtorja je težavna (»p r o n i k v a!«). — Pri Hobisch, Hobiiscli (št. 170—1) se spomnimo na kranjski Hobovše, stara oblika Kotsvusch < M o d o v i š č e? G. avtor misli na b o b i š i e, »ge-wesener Bohnenacker«. — Pri št. 69- Deuchendorf, Tichendorf (1. 1203.) je misliti predvsem na geološki pojsm tiha, kar pomenja globoko in mirno mesto v tekoči vodi; starejši izraz za to je plešo; Miklosich pravi, da se je zval koroški kraj Teidhen, Ticha aiekoč Plešo, glej o tem imenu sicer še Lessiak Stat., str. 4. Pri št. 269 Schrietwiesen se mora glasiti slov. oblika pravilno čretva, čret-vež; drugi del te besede so razumevali Nemci kot »Wiese«. — Težko je umeti razlago št. 311: Zmein < stsl. 11 m (I n) i n a, nsl. tsmii,a. Prim, pa krajevno ime Zniinj pri Škofji Loki. Ime Krieglach ' k x r i a £ 1 s ), po Štreklju iz stsl. k r q gTa c h t, , zavrne g. avtor in tolmači besedo iz nemškega k r u o g (št. 359). Paralela, ki naj bi to dokazovala, pa se nanaša očividno na neko osebno ime. Mogoče je umeti ime zapravo kot »okrogljak«, ki ga imamo pri Zagrebu. — Glede planine Truenttin, danes 1 renchtling (treanxtling) je pripomniti, da poznajo Slovenci vendar tudi podstavo tr^t-j,; prim, krajevno ime Trotkova, Trankau, ČZN XXI, 72, Etnolog I, 169. Glede stvn. imena Truont, ki ga navaja g- avtor po Forstemannu I 1465, moram omeniti, da je zastopano v listinah, ki se nanašajo na slov. kraje. — Rasing (str. 293) je r e s T> n i k; vpoštevanje bi še zaslužil Krawerseckh v Jasenici pri Vsili svetih (ČZN 1925, 153). Četrti del »Antike Namen« je vezan z ostalim le bolj lagodno, ker obravnava • vsakolika antična imena južno Donave G. avtorja vodi očitno nagnjenje, da bi izkazal čim več imen kot predslovenskih. Pri Gensi (405) se ponavlja stara nevšečna zmota, da je to današnji Kisek, Ciins, Gyongytis, ki nastopa v najstarejši obiiki kot castrum Gun-tionis (Ann. S. Emmerammi Ratisp. maiores SS I, str. 936). Kasneje Gunsa a. 1289, Gunzz pri Otokarju. V besedi Kensi, a. 860 sem skušal dokazati ČZN 1925, 151 s. deblo kneži>; Hauptmann lokalizira kraj sain v Kenesu na Blatnem jezeru. V petem delu slede še neki dodatki in podrobneje razlage. V šestem delu imamo nato podroben opis današnjega muriškega narečja. Vsi novejši prikazi južnobav. narečij slone na Lessiakovi monografiji »Die Mundart von Pernegg«, a kažejo preko njega napredek v finejšem fiksiranju jezikovnih pojavov-Naloga nemških domačih dialektologov bo, da preizkusijo opazovanja g- P. Dotakniti se hočem nekoga vprašanja, ki je zanimivo s slovenskega stališča. Današnja bavarščina se je razvila v velikem delu na koloniziranih tleh. To velja še posebno za predel južno Donave; bav. odnose pustimo ob strani. Na tvorbi bavarskega plemena so v izvest-nem odstotku vdeleženi slovanski elementi; na severu Sorbi, na jugu Slovenci. Ger-manizacija se je vršila postopoma. Slovanski govor je bil infiltriran s čimdalje večjim številom nemških besed; kot rezultat ie nastala jezikovna mešanica, v kateri je bila le še sprega in skladnja slovenska. Velik odstotek prebivalstva je bilingven, 011 je nositelj bodočega razvoja; ljudje, ki govore samo domač jezik, počno ginevati. Dvo-jezičniki govore tuji jezik z domačim naglasom in z domačo artikulacijo. In ta faktorja ostaneta tudi, ko je onemela domača govorica- (W. Streitberg, Germ. ioni. Monatsschrift I, 3 ss.). Vprašanje je torej, ali imamo na bavarskih koloniziranih tleh sledove omenjenih dveh faktorjev. Pozornost vzbuja silbična funkcija 1-a v primerili muriškega narečja kot Geld ( k s J t ), Pirch. § 4 d; 22; 45, 2; Milch (m^lx). Temu odgovarja zlegofvorna funkcija r-a v iudenburškem narečju: Herbst (h°rwest), Werk (w ° r k x), Kirche (k»rx n), Wurm (W»rm) . . . Mogoče še smemo v tej zvezi imenovati asibiiacijo r-a v skupini -rt-. V mnogih predelih južnobavarskega narečja preide -r-, ako je obrazovan na konici jezika, v -š-; nasprotno se pa razvija uvu-larni r v x. Gospod P. beleži iz svoje domovine, § 80, 23, kot starinske oblike f u š t (fort) i. t. d. v razliko od drugod'nih ort: o x t. V Zahnu najdem krajevno ime Ziir sting (vas vzh. Grebminga): 1389 Ziirting, 1449 Surting, kar je nastalo iz slovenskega č b r t i n a, f. Rodeland. Prim, k temu sorazmerni razvoj v n. sorbskem: cerstadlo. Slovensko ozemlje se je stikalo v starih časih s sorbskim. V sedmem poglavju razpravlja g. avtor o zastopstvu slov. glasov. Načelne važnosti so osobito §§ 80, 90—1 (refleksi stsl. intonacije v vokalizmu), § 119 (v konso-tiantizmu) in §§ 100, 101 b, 106 b (vpliv nemškega rastočega in padajočega tona na slov. glasove). Vprašanja so zastavljena pravilno, dasi bi moral g. avtor določneje začrtati obraz slovenskih osnov po njih intonaciji in akcentu; metoda, kako se določa vpliv nemške intonacije na razvoj glasov, se zdi apriorna in shematska. Prejšnji preiskovalci bi spričo nem. oblike tuli n (št. 64, § 89) iz slovenskega d o 1 i 11 a ostali pri trditvi, 'da je bila slednja beseda prevzeta v času, ko je v nemščini razvoj 1 > e i že prišel k zastoju. Slično bi se smatrala oblika Wischtritz < b y s t r i c a, pri Windisch Matreiu za prav moderno pridobitev iz dobe, ko bavarščina ni več nadomeščala slov. b z I (prim. Gamillscheg, Uber Lautsubstit. 172). Pri g. Piicheggerju pa čitamo kot novum, da ima ime t u I i 11 rastočo intonacijo in da se je torej razvoj vršil sorazmerno z »zakonom«, veljavnim za nemške besede. V § 4') e je namreč delal g. avtor rastoči naglas odgovoren za to, ako izostane navedena diftongizacija. Seveda če si ogledamo primere v § 49, e, ki bi naj nosili ta »zakon«, se skrčijo pravzaprav na samo enega (11 n s a t < linin sat) in še tukaj se da skrajšanje vokala obrazložiti brez vzklicevanja na rastočo intonacijo. Ker smatra g. avtor — toda neosnovano --, da so bili Slovenci Muriške doline že v 13. stoletju »eingedeutscht«, se je vršil po njegovem mišljenju ves nadaljnji razvoj v glavnem po nemških glasovnih zakonih — in to se ne krije s prej omenjenim naziranjem Streitberga. K izvajanjem o stsl. -y- bi imel pripomniti sledeče: V gnuijah tega glasit se nam očitujejo tri njegove razvojne stopnje. 1. Prvotno se nam javlja zadevni glas še kot — o—, ki je pa bil že pač palatalno aficiran, tako da so grafije kot Sobemuscla (Ramovš, Slavia 1, 30—1) netočne. 2. Zatem se razvije stsl- -u- v padajoč diftong, čigar komponenti sta slabo zaokrožen -u- in daljši (nategljiv, toda nezlogoven) I (torej ui ). G. Pirchegger, ki navaja to Sieversovo oznako, zapade pa na žalost koj 11a to v stari »qui pro quo« slovanskih slovničarjev, češ, da se je razvijal ta novonastaii slovanski ti i v nemških zapiskih vzporedno s stvii. srvn. eu, iu v moderno stanje. A to je nemogoče, ker ie slovanski a i morfološko vstvarjen drugače kot pa nemški iu, ki je obdržal svojo diftonsko naravo do ca I. 1000. (Braune Alid. Gr. § 49). Res pa je, da so nemški pisci, poskušajoč, da fiksirajo ta slov. glas -y- ( 0 i ), vpotrebljali simbol, ki se je proti koncu starovisokonemške dobe nanovo razvil za oznako nemškega dolgega preglašenega u. Rezultat preglasa (palata- lizacije) je ii (dolg), pisava tega glasu je bila fti in pa iy. Prva pisava je genetsko pro-zornejša. Ta dolgi ii se namreč ni razvil na hip, temveč je imel navzmesne stadije za predhodnike (Lessiak, Anz. f. d. A. 32, 125). Ako vzamemo primer kot h sir N. Pl. k his N. Sg., je povzročil i končnice antecipacijo palatalne artikulacije po navzmesnem konsonantu; predstoječi vokal je dobil pal a t al no naravo; pisavi h sir je odgovarjala v tem stadiju izgovarjava nekako * huisir. Da je bila s tem podana možnost za ponarejanje slov. y (8 i), je na dlani. Analogno po husir se je moglo pisati My-s 1 i k o v o: Muzzilihes-chirihhun 1. 860. Semkaj spada že tudi glasovit Lessiakov primer (Anz. f. d. A. 32, 130) rybtnik'a, 10S2 Rubinicha, 1140 Roubinicha, danes Ra-ming. Palatalna afektacija slov. -y- je morala biti v dobi, ko je bila ta beseda vzpte-jeta, še v resnici neznatna, ker se je ta -y- v nadaljnem razvoju zedjnil z nemškim Q i Nadalje: Vustrice 1. 1120., Fustrize 1. 1149.,Wstritz (= f us tri t z!) 1. 1080., navedeno pri Ramovšu, Slavia I, 3(1; Fwstrich na Koroškem, 1. 1169 (Stationsnamen, št. 13); 1114 Fuhte, 1243 Vitscha < b y č b i a, Pirchegger § 93. Od primerov kot m y s 1 i-k o v o se je mogla grafija razširiti tudi na slučaje, kjer v drugem zlogu ne sledi i: £90 Ziflp, 970 Zflib < s y p rb . 3. Izgovarjavo krajevnega imena Weissegkh (wuisssik< slov. vysok'b) tolmači g. Pirchegger spet po analogiji nvn. dial, ui za srvn. iu. V resnici pa preds.iavlja ta -ui- v omenjeni besedi samo starejšo stopnjo v razvoju slov. y; izgovarjava -ui-se je obdržala predvsem za labia ln imi konsonanti; vendar prim, tudi 1263 Ruyna, 1250 Revna, danes Reun (Zalin, Ortsnamen, iz slov. runa r y n a, »prerita zemlja«, ČZN XVIII, 109). Glede staroslov. naz. vokalov ^ bi si želeli kaj podrobnejšega (§ 95, 100, 119). Po Sieversu statuira za vsakega njiju po dve akcentni dubleti (odprto in ozko); Ko pa zasleduje te pojave v krajevnih imenih, se zadovolji z opazko, da imamo tukaj »zaenkrat posla z interno nemškimi pojavi intonacije«. Odnosi v slovenski stopnji ostanejo nejasni. Da ima stsl. e v slovenskih narečjih dvojni refleks, je znana stvar; prim o tem izvajanja Štrekeljeva v Mist. slov. 73 ss. Na ozko kvaliteto vokala e kažejo pisave: 1050—65 Cilintun, 1070—80 Zilinta, 1075—90 Zilecca < ž e 1 e t'e, Želeče vas ob Blejskem jezeru (Ramovš, Slav. 1, 251, 268); slično Ussiten, Wisitendorf < v y š e-t'bna vas, nekje ob Labnici (ČJKN VI, 43); 1075 Radintin, rade t i na, Ranten (Jaksch, Mon.); Selitis colonia (v dolini Krke) po Jaksch, Mon. št. 864, I. Mekine: 1143—7 Mikendorf, Miinkendorf (Valvasor) < m e k i n e furfur, O. A. 345. Temno ime je Pin-kava (reka): 860 Peinihha, 890 Peinicaha, od 1161 dalje pa Pincah fluvius; vsekakor ne pena (Stur, Sclmetz); mogoče p e n k n—, č. pekny sclion, M. E. W. 238? — Glede drugega nosnega vokala ugotovi g. avtor v starejših zapiskih tendenco k razvoju v u (ki jo pa on pojmuje kot interno nemško!). V pisavi kot Luonsniza se je uon, fin razvil po njegovem mnenju iz stsl. on; vendar je možna tudi razlaga na podlagi starobavarske diftongizacije un > uon (E. Schwarz, Zs. f. Ortsnamen, IV, 302). Hvaležni smo mu za ugotovitev, da je treba umeti pisave 1453 Groamp, 1479—80 Graymp, Krainpn kot oa > uo pred nazalom (§ 64, 100 b 7). Najavlja se ta moderni razvoj že 1. 1295. Locnk (Laing p. Knittelfeldu), 1295 Groemp. Torej ne preglašen o, kakor se domneva v ČJKZ VI, 33. Nedvomni prehod slov. Q > u» imamo med drugim v krajevnem imenu 860 ad Undrimam < s t r t. n i »notranji« (§ 104). V osmem delu preiskuje knjiga slov. debla, ki leže v osnovi krajevnih imen. 2eleli bi, da bi padlo kaj luči na kulturno-naselbinske probleme. Mogoče bi tudi bilo dobro, da je g. pisatelj ipriobčil še kaj več iz jezikovnega zaklada svoje doline, saj gre njegovo delo pod slav. zastavo; navedene so sledeče slov. sposojenke: hvrastina 17, 42, chis-wite (ihis, witu) 21; trampuž — Krampus (148); preseliti — presigln (148). Z železno doslednostjo uvaja k. avtor pridobitve zvočne analize na polje, ki je za take probleme pač najmanj hvaležno: na sposojena krajevna imena. G. avtor je oral ledino in v tem je glavna zasluga njegovega trudoljubivega dela. J. K e 1 e 111 i n a. Zelenin Dmitrij: Russische (ostslavische) Volkskuude. Berlin und Leipzig 1927. Walter de Gruyter & Co. Vel. 8°. XXVI + 424 str. Delo je izšlo v zbirki: Grundrili der slavischen Philologie und Kulturgeschiohte. Herausgegeben von Reinhold Trautmann und Max Vasmer. Ni bila lahka naloga spraviti ogromno gradivo vzhodno-slovanskega narodopisja v sistem, kajti pisatelj je le redko mogel uporabljati že obstoječa raziskovanja, ki so večinoma diletantska, nezadbstna in brez slik. Ob vsakem vprašanju je moral gradivo dopolnjevati in popravljati. Pisateljevo opazovanje in gradivo se nanaša na drugo polovico 19. in začetek 20. stoletja. V tem pogledu je slika, ki jo nudi knjiga, zastarela, toda tudi sedanja ljudska kultura vzhodno-slovanske vaj; ie od bistva stare kulture popolnoma odvisna, tako da knjiga pojasnjuje tudi sedanje stanje. Veliki ruski narodopisni muzeji so nudili pisatelju obilo gradiva. (Uvod.) Knjiga ima nad1 250 slik ter zemljevid ruskih plemen in narečij v Evropi. Pred uvodom je popisana zgodovina vzhodno-slovanskega narodopisja (§ I—X), uvodno poglavje pa govori o štirih vzhodno-slovanških narodih, Ukrajincih, Belorusilh, severnih Velikorusih (o-dialekt) in južnih Veli-korusih (a-dialekt) ter njih nastanku. Knjiga obsega sledeča poglavja, ki so seveda vsa zopet razčlenjena: I. Poljedelstvo. II. Živinoreja, ribji lov in čebeloreja. III. Jedi in kako se pripravljajo. IV. Vprežna živina, oprema, vozila in plovila. V. Izdelovanje obleke in obutve. VI. Obleka in obutev. VII. Gojenje telesa. VIII. Stanovanje. IX. Družinsko življenje. X- Družabno življenje. XI. Ritual različnih letnih časov. XII. Ljudska vera- Za vsakim poglavjem je navedena tudi tja spadajoča literatura. Nehote se nam vsiljuje misel o podobnem jugoslovenskem delu, ki bi bilo nujno potrebno, pri nas Slovencih pa še posebej o slovenskem takem delu. Izsledki v knjigi so lepi, a delo nudi tudi občemu in jugoslovanskemu narodopiscu obilo primerjalnega gradiva in metodičnih navodil, tako da malenkostne hibe spričo klenega zrnja ne prihajajo v poštev. F r. Kotnik. Romanova Manlca: Na Gorenščem je fletno. Belo-modra knjižnica. Ljubljana 1928. M. 8°. 113 str. »Pod tem naslovom sem se namenila opisati razne šege in navade, ki so ukoreninjene med gorenjskim ljudstvom, ki prebiva v smeri od Št. Vida nad Ljubljano pa tja gori do meje naše divne »Gorenšče«. (Uvod.) Pričela je z novim letom in opisala vse važnejše dneve in praznike, ki se odlikujejo po svojih »starodavnih« običajih, lil tako sledijo: novo leto, sv. trije kralji, pust, post, velika noč, binkošti, kres, vsi sveti, božič, Štefanovo, Šentjanžev dan, pametva in Silvestrovo, vmes pa so raztreseni običaji o ženitovanju (snubitev, bala, poroka), o vasovanju, razne vraže o kresu, običaj »na kopici«, ko proso manejo, koline, pravljice in pripovedke o Šmarni gori, pastir-ievanje, preja in obdelovanje lanu, krst iu pogreb- Pri nekaterih običajih je natančno naveden kraj, pri drugih oseba, ki je o njih pripovedovala. Pisateljica nima namena podajati suhega narodopisnega gradiva, ampak prijetno kramlja od začetka do konca. Zato ji tudi ne moremo zameriti, da nc navaja pri vsakem običaju kraja, kajti tudi na Gorenjskem so po raznih vaseh različni običaji. Narodopisec tudi ne bi začel z novim letom, ampak s cerkvenim, z adventoin in bi uvrstil v božični krog tudi nekaj šeg in navad pred adventom. V narodnem izročilu in v drugih narodopisnih panogah so na Gorenjskem skriti še bogati zakladi, zato smo pisateljici hvaležni, da nam je odkrila vsaj nekaj. F r. Kotnik. Kotnik Janko: Lesičjak. Ljudski pesnik in pevec iz Korotana. 1833—1908. Mariboi 1929. Izdala in založila Slov. straža. M. 8°. 32 str. + 1 slika. Knjižica je nekoliko popravljen ponatis članka, ki ga je isti avtor priobčil 1923 v :>MIadiki«. Pripoveduje o življenju in delu koroškega ljudskega pevca Lesičjaka in prinaša tudi nekaj njegovih pesmi. Iz Lesičjakovega življenja je zanimiva predvsem njegova katharsis: ko je nekoč v silobranu po nesreči ubil svojega nasprotnika, si je kot kazen prostovoljno naložil celoletni molk! Žal ta žrtev, ta poglobitev vase in v samoto na pevčevo delo ni vplivala. Pesmi so vsebinsko vsakdanje, razen »Pesmi od vigredi« prozaične, pa tudi metrično slabše ko n. pr. Andreaševe ali Vodovnikove, čeprav se je Lesičjak pri teh učil. Kako je vplival nanj Vodovnik, ugotavlja Kotnik ob »Pesmi mojega življenja« (str. 9, 10, 17). »Pesem od nespametnih ljudi« (str. 30) pa sploh ni Le-sičjakova, ampak Andreaševa (izšla z inaslovom »Razvujzdan svet« prvič v Ahaclovih »Pesmih« 1833, torej ravno v letu Lesičjakovega rojstva!), le da je skoraj za polovico okrajšana in mestoma nekoliko izpremenjena. Od Andreaševih 15 kitic (ki pa so deloma morda Slomškove, ker je pesem označena kot »pomnožena«) jih je prevzel Lesičjak le 8, in sicer v naslednjem redu: 1, 4, 8, 9, 11, 5, 7, 12. Značilno je, da so med izpuščenimi kiticami vse tiste, ki govore o vasovanju (2, 3l) in rajanju (6): ljudski pevec in godec se seveda ni mogel strinjati z obsodbo »kričanja« in »juckanja« pri vasovanju, še manj pa s stališčem, ki ga zavzema Andreaševa pesem do plesa: Le poglejmo mi te osle, Naj zaškriplejo le gosle, Že po koncu skakajo In po norsko rajajo. Taki verzi gotovo niso odgovarjali njegovemu naziranju, neporabni so pa bili zanj tudi z oportunističnega vidika: saj vemo, da je izbiral pesmi po okusu publike, in sicer tako, da so mu čim več »vrgle« (str. 16). K še malo obdelanemu poglavju o naših ljudskih pevcih je Kotnikova monogra-fijica dobrodošel donesek. Naj bi Lesičjaku, temu epigonu ljudske pesmi, čimprej sledili drugi, starejši in važnejši, zlasti eden njegovih vzornikov: Jurij Vodovnik! Želeti pa bi bilo, da se v take izdaje ne sprejmejo le izbrane pesmi, ampak vse, ki jih je sploh še mogoče zbrati. j q j a s e r Tlsočlctnlca Vaclavove smrti. Č e s k y Časopis H i s t o r i c k y, ročn. XXXV (1929), seš. ?.. ima na prvem mestu tehten članek svojega urednika Jos- P e k a f a za tisočletnico Vaclavovo. Pisatelj nam razgrne najprej kratko sliko o razmerah češke zemlje v dobi, ko so Čehi bili še pagani. Večji del zemlje so zavzemale takrat še šume, vodovje in pašniki. Poljedelstvo je gojilo največ proso, lan in konopljo. Iz Češke so izvažali zlasti kožuhovino, med, vosek, platno in sužnje. O enotni Češki v današnjem pomenu kajpada v tisti dobi ne moremo govoriti, ker su tu prebivala razna, med seboj neodvisna plemena, med katerimi je pleme Čehov bilo najmočnejše in zavzemalo osredje češke zemlje, ki je že v prehistorični dobi imelo precejšnjo kulturo. Ker so češko dežele obdajale težko prehodne šume, si franki in Bavarci dolgo niso upali k njim, dočin so v podonavske, takrat čisto slovanske pokrajine lahko prodirali ob veliki donavski cesti: slično so tudi v našo Karantanijo vodile še stare rimske ceste. Tako so si češka plemena precej dolgo ohranila svojo samostojnost. Prvo krščansko cerkev na čehoslovaškem ozemlju je postavil knez Pribina v Nitri 1. 830. v čast sv. Emeramu, patronu rezenske škofije, O I. 845. se poroča, da je 14 čeških knezov na praznik Bogojavljenja došlo h kralju Ludoviku in želelo sprejeti sv. krst. Čehi so se na ta način prostovoljno pokristjanili in to je bila sreča za nje, drugače bi jih bila zadela usoda polabskih Slovanov, ki so se krčevito upirali krščau stvu. Slično ie tudi pri nas Slovencih upor paganske stranke zoper krščanstvo dal Bavarcem povod, da so si popolnoma podjarmili Karantanijo. Izprva so sprejemali krščanstvo le svobodni Čehi in cerkve so stavili le pri gradovih, kamor so hodili k bogoslužju tudi nesvobodni ljudje iz okolice. Med nesvo-bodne sloje je le polagoma prodiralo krščanstvo. Pri Čehih nič ni slišati o bojih med krščansko in pagansko stranko. Vaclav ni postal žrtev kaka zarote paganske stranke, kakor st, včasi našli, temveč celo naravno sta se razvili med pokrščenimi Čehi dve stranki: ena struja si je resno prizadevala, javno in zasebno življenje uravnati po naukih Kristusovega evangelija, druga struja se je zadovoljila le z zunanjim krščanskim beleženj; višji sloji so živeli po paganski šegi, zlasti v mnogoženstvu, nižji sloji so pa ostali v svojem starem paganskem praznoverju. Vladajoči sloji so zahtevali od podložnikov le zunanjosti, da so ljudje točno plačevali desetino, držali poste ter posvečevali nedelje in praznike, za notranje verskonravno življenje se niso veliko brigali. Ob to strujo je na Svetopolkovem dvoru zadel tudi sv. Metodij, obe stru.ii sta nekoliko pozneje našli svoje zastopnike tudi na praškem kneževskem dvoru. Pobožna Ludmila, žena Bofivojeva, mati Vaclavovega očeta Vratislava, je zvesta in goreču učenka iMe-todijeve tradicije, žena Vratislavova, mati Vaclavova, Dragomira, je bila iz kneževske rodovine Stodoranov iz plemena Ljutičev (v današnjem Braniboru) in se je dala krstiti šele ob poroki z Vratislavom, pa je tudi po krstu Ohranila svojo divjo naravo. Ker je Vratislav zgodaj umrl, je prevzela vlado Dragomira in je podpirala svoje paganske so-rojake v boju proti Nemcem. Vzigojo mladega Vaclava in njegovega brata Boleslava so pa velmoži prepustili Ludmili, kar je Dragom iro kot mater in kneginjo hudo užalilo. L. 920. ali 921. sta dva Dragomirina pristaša Ludmilo ubila. Dragoniirino vladanje je prineslo deželi le nesrečo; njeno podpiranje paganskih polabskih Slovanov je dalo povod, da je nemški kralj Henrik I. z močno vojsko vdrl na Češko. K sreči so velikaši pravočasno odstranili Dragomiro in posadili na knežev-ski prestol mladega Vaclava. Ta je uvidel, da bi daljni odtpor proti nemški vojski deželi prinesel le gorje in bi končno izgubila svojo samostojnost. Sklenil je tedaj s Henrikom mir in priznal njegovo vrhovno oblast. Tako je bila odstranjena nevarnost od strani nemške države in Vaclav je obrnil svojo skrb na to, da notranje uredi in dvigne svojo deželo. Tudi z ozirom na preteče madjarske navale je potreboval na zapadu in severu varno zaslombo nemške države. Za našo slovensko zgodovino je doba, v katero pada Vaclavova vlada, silno žalostna in temna. Madjarski najezd je pomenil največjo katastrofo za podonavske in alpske Slovene, edini svetli točki v temnem prvem četrtstoletju 10. veka sta Toinislav, prvi hrvatski kralj na jugu, pa Vaclav na Češkem. On je češki narod izenačil z drugimi civillzovanimi narodi v srednji Evropi. V okviru takratnih razmer stoji Vaclav na višini v umskem in moralnem oziru. Babica Ludmila je malega Vaclava dala poučiti v slovenskih knjigah — po Melodijevi tradiciji, pozneje se je dobro izučil tudi v latinski knjigi. To je za tisti čas nekaj čisto posebnega. V srednjem veku so kueževski otroci redkokdaj dobili tako duševno izobrazbo. Cesar Oton I. se je šele v poznejših letih naučil Citati in pisati, še v 13. stoletju je med vladarji malokdo znal čitati in pisati. Le če je tu in tam kaka bizantinska princcsitija prišla na frankovski dvor, so v 9. in 10. stoletju dobili otroci nekaj več umske izobrazbe. Tudi Vaclavova izobrazba na praškem dvoru je odsev Metodijevega civilizatoričnega dela. Ako ie hotel Vaclav znotranje urediti in dvigniti svojo deželo, je mogel doseči to le s poglobljenjem in udejstvovanjem krščanstva. K temu pa je moral vladar sam dati zgled in pobudo. Če se dandanes komu zdi Vaclav prestrog asket na vladarskem prestolu, je treba pomisliti, da je veliko boljši vladar-asket, kakor vladar-samopašni pohotnež in okrutnež. Vaclav je strog proti sebi, zelo skromen in zmeren v jedi in pijači, da more tem bolje podpirati vdove in sirote. Ob velikih praških sejmih, zlasti pred Veliko nočjo in Binkoštmi gre na trg in pokupi vse na prodaj postavljene sužnje in jih oprosti. Takrat kruto sodstvo je skušal omiliti1 s tem, da je smrtno kazen omejil na najmanjše število. Odpravil je ječe in vislice, kjer ni bilo pravih, od vladarja nameščenih sodnikov. Stavil je cerkve, med drugimi je ustanovil cerkev sv. Vida v Pragi, ki je nekaka okamenela zgodovina češkega naroda ter je bila popolnoma dogotovljena šele ob lOOOlelnici Vaclavove smrti 1929. S tem je položil temelje umetnosti na Češkem. Vaclav ni tičal samo v cerkvah, točno je vršil svoje vladarske dolžnosti ter v vojski obnovil strogo disciplino. Glas o modrem in svetem češkem vladarju se je kmalu razširil med sosedna ljudstva, zasloveli so pa tudi Cehi kot narod, ki ima visoko izobraženega in — v krščanskem smislu — svetega vladarja. Vsemu temu je še podalo poseben čar in blesk njegovo mučeništvo. Kot predstavnik izrazito krščanskega pravca je zadel ob hude nasprotnike, ki jim je bilo njegovo vladanje prestrogo in premeniško. Ni bil to odpor paganstva proti krščanstvu, temveč odpor laksnega, samo zunanjega krščanstva proti gorečemu krščanstvu Vaclavoveinu. Tako pade Vaclav 28. septembra 929 pod udarci zarotnikov, ki jim je na čelu njegov mlajši brat Boleslav. Ta se je vrgel po divji naravi svoje matere Dragomire. Razmeroma kratkotrajna je bila Vaclavova pozemeljska vlada, k večjemu šest let, tem važnejša je pa njegova posmrtna tisočletna uloga in vlada. Dasiravno njegov naslednik, bratomorec Boleslav ni bil naklonjen njegovemu kultu, vendar je že pod njim nastala staroslovenska Vaclavova legenda. Ko je bila ustanovljena praška škofija, se je nagloma dvignilo tudi Vaclavovo češčenje. Vaclava so častili kot variha domačega reda in miru, kot branitelja proti zunanjim sovražnikom, zato so njemu v čast radi stavili cerkve na strategično važnih krajih. Poleg sv. Jurija je bil Vaclav zavetnik vitezov, častili so ga tudi kot socijalnega osvoboditelja, kot zagovornika zatiranih in tlačenih. Končno se je z Vaclavom strnila vsa duševnost češkega naroda. Vaclav je predstavnik, zastopnik in branitelj češkega naroda, v njem je češko rodoljubje dobilo nekak nadnaravni sij. Niti silni viharji husitskih in protestantskih časov niso mogli razdreti zveze med češko dušo in Vaclavovim kultom. V tem je Vaclavova silna historična moč in neprecenljiva vzgojna sila. Vaclavova starodavna, modernemu ušesu nekoliko dolgočasna koralna himna je podžigala češke bojevnike od starodavnih časov sem doli do čeških legionarjev za časa svetovne vojne. Vaclavov kult dviga in požlahtnjuje ljudsko zavest in varuje narodno uušo pred sirovo materijalizacijo. * Zelo pomenljivo je, da ie že zgodaj dospel Vaclavov kult tudi k nam na jug. Kolikor je znano, ima med jugoslovenskimi škofijami dandanes le Lavantinska škofija cerkev, posvečeno sv. Vaclavu, namreč pri Slov. Bistrici. Ta oerkev se omenja prvič kot vikarijat slivniške pražupniie 1. 1251. Takrat sta namreč konjiški in slivniški župnik zamenjala nekatere kraje: Laporje (Studenicc) in Poljčane so se izločile iz konjiške pražupnije in priklopile slivniški, slivniška pražupnija pa je za to odstopila konjiški Tinje iu V e n č e s 1. Krivo bi bilo misliti, da je naša cerkev sv. Vaclava nastala morda pod vplivom češke vlade Otokarja II. Ta je vladal na Štajerskem 1260—1276, Vaclavova cerkev pa ae omenja že 1251. Postanek Vaclavove cerkve pri Slov. Bistrici je pripisovati vplivu ž i č k i h k a r t u z i j a n c e v. To nam pojasnijo naslednji podatki: L. 1234. dne 24. februarja se je na smrt bolni Leopold Konjiški dal sprejeti kot brat v kar- tuzijanski red ter je ob tej priliki daroval žičkim kartuzijancem dve kmetiji v L o ž-n i c i. L. 1235. so dobili kartuzijanci tukaj še pet kmetij od Sofije Limbuške. Do 1. 1254. je postala že cela Ložnica kartuzijanska last. Cerkev sv. Venčesla stoji v Zgornji Lož-nici. Baš tu je bilo v starih časih gospodarsko središče kartuzijanskih posestev ob vznožju Pohorja- Naravno je, da so žički menihi tu postavili svetišče za svoje podložni-ke. Da so pa cerkev posvetili temu češkemu svetniku, je pripisovati najbrž temu, da so med žičkiini kartuzijanci bili tudi Cehi. Prav proti sredini 13. veka se je Vaclavov kult močno dvignil in je takrat nastala druga velika Vaclavova legenda. Refleks tega kulta je tudi naša cerkev. Drugo poročilo o Vaclavovili cerkvah v naših krajih imamo iz Prekmurja. Tam se 1. 1334. v spodnjem Prekmurju, ki je spadalo pod zagrebško škofijo, omenjata dve cerkvi sv. Vaclava, ki jih danes ni več. Tudi v mestu Varaždinu je bila prvotna mestna župna cerkev posvečena sv. Vaclavu, šele pozneje, neznano kdaj. ji je postal zavetnik sv- Nikolaj.1) O obsežni literaturi, ki je nastala ob lOOOletnici Vaclavovi, poroča seš. 3--4 istega »Časopisa«, str. 645—651. Marsikaj pa je še pričakovati,, tako zlasti veliki Svato-vaclavski Sbornik. Fr. Kovačič. Češko-slovenski sliki v starejši slovenski književnosti. Vaclav Buriari, docent češkega jezika na ljubljanski univerzi, je objavil v časopisu »S 1 a v i a« VIII., seš. 1, 2, 3 (1929) obširno studijo »Po stopach češstvi a češke knihy v staršim slovinskem pi-semnictvi«. Pisatelj pušča odprto vprašanje o prazgodovinskih stikih med Čehi in Slovenci; ni namreč gotovo, so li Slovenci prišli od severa v svojo sedanjo domovino preko Moravske ali zapadne Slovakije in so li sosedSli ob Donavi, gotovo pa je, da so vsaj od 10. stoletja bili v stiku, ker so Čehi prihajali preko Donave in ker so se Slovaki razširili doli do Blatnega jezera. O kakih direktnih jezikovnih in kulturnih vplivih pa nimamo spomenikov. O literarnih stikih imamo vire šele od 15- stoletja naprej. Povod so dali husitski boji na Češkem, vsled katerih so mnogi menihi, posebej cistercijani iti kartuzijanci pribežali na jug. Češki vpliv kaže Stiški rokopis, žička velikonočna pesem in pa slovenski fragment neke pesmi iz 15. stoletja. Med češkim in slovenskim re-dovništvom se je ustvarilo nekako skupno duševno ozračje. Zasluga čeških pribežnikov je, da so v svojih zapisih slovenskih molitev ustvarili važne spomenike slovenskega jezika iz dobe dobrih sto let pred Trubarjem. Pobudo je dala protihusitska propaganda, ker se je husitstvo začelo širiti tudi na jiug. Husitski agitatorji so dospeli celo do našega Prekmurja, stiki med Zagrebom in husitstvom so tudi dognani. V slovenskem slovstvu o husitskem duhu ni nobenega sledu, pač pa o protihusitskem. Protihusitsko tendenco vidi pisatelj tudi v znani narodni pesmi »Pegam in Lamberger«. Tudi v luteranskem pokretu se poleg nemškega vpliva razločno pozna češki vpliv, in sicer neposredno potom čeških knjig, posredno pa po posredovanju nemške knjige, ki se opira na češke protikatoliške vire. Po zgledu čeških bratov sta Luther in Trubar začela svojo propagando s katekizmi in pesmaricami. Pri prevajanju svetopisemskih knjig so se slovenski (in hrvatski) protestantje od Trubarja do Dalmatina in Bohoriča posluževali poleg nemških tudi čeških in poljskih biblij in drugih spisov. Ko se je koncem 16. in začetkom 17. stoletja začela na Slovenskem katoliška reformacija, izginejo za nekaj časa češki vplivi na slovensko knjigo, ker se je na Češkem začela katoliška reformacija šele po končani 301etni vojni. Potem se začno zopet jav- ') (II. posmrtni članek prof. Jul. Jankoviča v »Katol. Listu« 1928, str. 670. ljati češko-slovenski stiki; gojili so jih zlasti bosonogi avguštinci v Ljubljani, med' katerimi ie bilo že iz početka več Čehov. Za Bohoričem sta naša historiografa Jan. Lud. Schonleben in Valvasor črpala iz čeških virov1). Razločno se kaže češki vpliv od druge polovice 18. stoletja zlasti pri Pohlinu- Pohlinov pomen ni morda v znanstveni vrednosti njegovega gramatikalnega in leksikalnega dela, temveč v rodcljubno-buditeljski ideji, ki jo je v znatni meri zajemal iz čeških virov (slovnica Rosova in Pohlova, razni drugi češki spisi in pa osebni stiki med Pohlinom in češkimi redovniki in učenjaki). S Pohlinom je pisatelj zaključil svi\:o raziskavo, ker za njim sledi že nova generacija: Kopitar, Dobrovski i. t. d. F r. K o v a č i č. Domači cerkveni umetnosti v sosedni Hrvatski in Slavoniji posveča posebno pozornost že od svojega početka zagrebška revija »Narodna Starina«. Profesor Jurij S z a b o v 17. zv. knj. VII. zaključuje serijo člankov o cerkvenih stavbah in drugih umetniških predmetih- V tem zvezku je objavil kar dva članka z mnogimi slikami. V prvem govori o cerkveni obleki, pred vsem o mašnih plaščih. Starejših plaščev od 15. stolttja na Hrvatskem sploh ni, celo zakladnica zagrebške stolnice jih nima. Največ jih je iz 18. stoletja, Szabo je ugotovil med njimi italijansko in madjarsko provenienco. V 19. stoletju je ta ročna umetnost silno padla, ker so marljive umetniške roke nadomestile — tovarne- Blago je sicer včasi dragoceno, a brez umetniške vrednosti. Ta panoga še tudi pri nas v Sloveniji čaka zbiratelje in raziskovalce. V drugem članku govori Szabo o cerkvenih stavbah, njih notranji opremi, o slikanju, o katerem pravi, da je najžalostnejše poglavje, o restavraciji in konserviranju starih cerkev, kar je mnogokrat važnejše kakor prenovitev. — Glede starosti cerkvenih stavb ugotavlja g. Szabo, da je iz r o m a n s k e d o b e le nekaj fragmentov. G o t i-k a je na tirvatskem trajala od začetka 13. do konca 16. veka, dočim se pri nas na Slovenskem javlja gotika šele v sredini 13. stoletja, zato pa se vleče še v 17. stoletje. Vkljub temu, da so Turki leto za letom razbijali po Hrvatski in je dve tretjini zemlje skoraj 200 let ječalo pod Turčinom, se je vendar ohranilo razmeroma veliko stavb iz gotske dobe, ki je bila vobče zelo plodovita na polju cerkvenega stavbarstva. Zanimivo je, da se je največ starih gotskih stavb ohranilo v revnem, nam sosednem Zagorju. Tudi tu se pozna inecenska roka celjskih grofov. — Pisatelj podaje tudi nekaj navodil za ohranjevanje in povečavo cerkvenih stavb. H- „ „ „ v. - i r. i\ o v a c i c- Časopis Vlasteneekčho spolku niusejniho v Olomoucl. 1929. Letnika 41. i<; 42. Vel. 8". Str. 320+141 do 212. Vlastenecky spolek musejnt je pretesen naziv za široko delo, ki ga društvo s svojim Časopisom vrši že od 1. 1884. z velikim pridom in čigar krog stalno narašča, tako da ima sedaj 3 urednike (Doucha, Remeš, Vybfral), ki urejujejo prirodoslovni in dulio-vedni del z vsemi pripadajočimi panogami: v obliki člankov, referatov iu drobnih vesti; v posebnem poglavju se obdelavajo muzeji, arhivi in knjižnice, na koncu slede društvena poročila. — V začetku podaja dr. Bohuš Vybfral pregled delovanja zadnjih 20 let (1904—1928, med svetovno vojno Časopis ni izhajal). Imponira nam obilica dela in število sotrudiiikov. Izredno pestra je vsebina letošnje publikacije. O vsaki disciplini od arheologije, zgodovine, balneologije, narodopisja, filologije do prirodopisja, geologije, memoarne literature nahajamo članke in poročila. Tako n. pr. pripoveduje poznej- ') Slovenski izvleček tega dela razprave je priobčil g. Burian v Glasniku Muz. dr-, štva za Slovenijo, 1928, str. 106—108. ši profesor Havelka o svojih dunajskih vseučiliških letih, kako ga je naš Blaž Koceti podpiral, piše o slovenski proslavi Vodnikovi 1. 1865., kako so se Slovenci »postavili«, o katerih trdi, da imajo na Dunaju sicer inalo zastopnikov, toda več honoraci-jorjev in lepih gospodičen, ki da so »najpotrebnejši del prijetne zabave«. Med drobnimi vestmi čitamo tudi simpatično in stvarno oceno našega Geografskega vestnika in našega Časopisa izpod peresa drja. Vybirala, ki v glavnem zalaga z aktualnimi noticami in beleži vsak jugoslovanski pojav. Iz društvenega poročila posnemamo, da ima društvo 26 častnih, 81 ustanovnih in 1150 rednih članov, da zbirajo med drugim za zgradbo novega skupnega Muzeja in da je Društvo priredilo tudi lepo vrsto predavanj, med njimi je o našem Cankarju govoril dr. Vyblral. A n ■ Društveni glasnik. Zgodovinsko društvo v Mariboru. 2it. redni občni zbor se je ob skromni udeležbi vršil 8. decembra 1929 ob pol 11. uri v čitalnici Študijske knjižnice. 1. V uvodnem nagovoru je društveni predsednik dr. Fr. Kovačič opozoril na tri znamenite obletnice v dotekajočem letu, ki se jih je tudi društvo bolj ali manj udeležilo: lOOletnica smrti Jos Dobrovskega, lOOletnica rojstva Frana Račkega, ki jo je jiočetkom junija proslavila Jugoslavenska akademija v Zagrebu skupno s kr. Srpsk" akademijo in s soudeležbo raznih znanstvenih korporacij, in lOOOletnica smrti sv. Vaclava, ki jo je proslavil ves češki narod zlasti 28. septembra. To so tri velike in močne osebnosti, ki predstavljajo mejnike v češki in hrvatski zgodovini ter opozarjajo na veliki pomen individualnosti v zgodovinskem razvoju. Vaclav, svetnik na vojvodiskem prestolu češkem, stoji na višku takratne dobe v intelektualnem in moralnem oziru. po njem je češki narod stopil v vrsto drugih krščanskih civiliziranih natodov. Po pravici (ga je predsednik Masaryk stavil kot vzor, kako naj b<. čisto in pošteno vse javno iu zasebno, politično, gospodarsko in prosvetno delovanje. Dobrovski je oče slovanskega jezikoslovja, ki je pripravilo pot velikanskemu pokretu med Slovani — Rački je bil desna roka biskupu Strossmajerju, izvršilec njegovih idej, umni organizator .lugoslavenske akademije, utemeljitelj novejše kritične hrvatske zgodovine. Napačna iu pretirana je trditev nekaterih historikov, sociologov in državnikov, katerir- je kolektivnost vse, individualnost pa nič v historičnem snutju iu žitju- Vaclav ie dvignil skupnost češkega naroda na višino, Dobrovski je oral ledino. Rački v takratnih razmci ah ni našel skupnosti, ki bi njega dvignila, marveč on je dvignil hrvatski narod iz mrtvila. Kolektivistično naziranje o historičnih činiteljih se je večinoma razvilo iz abstruzne hegelijanske filozofije, ki še dandanes moti 111110.40 učene in državniške .glave. Od osebnih individualnosti preide nato govornik na individue v društvenem pomenu, 10 je podrobno delovanje manjših provincialnih in lokalnih znanstvenih organizacij. Realne občne narodne ali svetovne zgodovine ni brez podrobnega dela manjših organizacij. Višji poveljniki v vojski ne morejo vsega sami opraviti; podiobno delo 1111-™io prepustiti drugim. Tako je tudi v znanstvu. Majhna sicer, pa vendar važna iu Potrebna edinica na velikem kulturno-zgodovinskem in narodopisnem polju je tudi »Zgodovinsko društvo«. Nikakor bi ne bilo v prid občni kulturi, če bi se tej instituciji po 25ietnem trudapolnein delu od katerekoli strani onemogočilo nadaljnje delo in oi se smatralo kot nepotrebno v velikem kolektivnem okviru naše domovine. Zato poziva govornik na kiepko in smotreno delo tudi v novem letu. 2. Tajniško poročilo- O delu društva, čigar odbor je od zadnjega občnega zbora (9. decembra 1928) imel 9 sej, je poročal tajnik J. Glaser. Glavno društveno delo je bilo v tem letu posvečeno arhiv u. Da se ob priliki dražbe gornjeradgonske graščine prepreči izvoz važnih arhivalnih in umetniških predmetov v tujino, je Zgodovinsko društvo izposlovalo pri velikem županu pooblastilo, da se smejo v poštev prihajajoči predmeti poslati preko meje le po pristanku društva. Kljub temu pooblastilu pa je zadeva naletela na velike težkoče. Dotični predmeti so bili cenjeni deloma tako visoko, da ni bilo mogoče misliti na nakup. Da se reši vsaj. kar se je v danih razmerah rešiti dalo, je društvo ponovno interveniralo pismeno, ponovno pa tudi poslalo v Gornjo Radgono svoja odposlanca, in sicer prof. Baša in viš. revidenta Malgaja, katerima bodi za njuno prizadevanje izrečena zahvala. Po dolgotrajnih pogajanjih se je končno posrečilo, dobiti vsaj arhivalno gradivo, in sicer večinoma brezplačno. Gradivo je pod vodstvom prof. Baša bilo takoj prepeljano v Maribor in je važno predvsem za gospodarsko zgodovino gornjeradgonskega ozemlja. — Razen tega so došli za arhiv razni posamezni prirastki: s pridržkom lastninske pravice so bile izročene nekatere listine iz Središča in Vuzenice (slednje po J. Mravljaku), administrator auinontskih posestev Ivan Pavec je poslal celi admontski arhiv gornjeradgonskih posestev, med drugim pet pergamentnih listin, sreski poglavar dr. Trstenjak v Ljutomeru pa elaborat razmejitvene komisije za ljutomerski srez. Za zbirko rokopisov so darovali dr. J. Somrek 2 zvezka predavanj bogosl. profesorja dr- Vogrina iz 1. 1861—1869, knjižničar Glaser zbirko slov. pesmi ruškega učitelja Gladesa iz 1. 1834., ki mu jo je izročil profesor K. Tribnik, Škofijski muzej pa je odistopil rokopis Matevža Ravnikarja o svetnikih. Na podlagi obvestila, da se ji. našel na Koroškem star slov. rokopis iz 1. 1542., je Zgod. društvo naprosilo prof. dr. J. Kotnika, da si stvar ogleda; izkazalo pa se je, da ne gre za rokopis, ampak za izvod Dalmatinove Biblije, ki je baje bil skrit v nekem mostu. Vsled novih prirastkov, ziasti vsled arhivalij iz Gornje Radgone je postalo neodložljivo in nujno, da se Končno reši vprašanje tukajšnjega arhiva. Že v jeseni 1928 je prosilo društvo s posebno spomenico predsednika mariborske oblasti, naj se ustanovi v Mariboru oblastni arhiv. Da se stvar pokrene, je na inicijativo društva prosv. inšpektor dr. Fr. Kotnik 25. aprila 1929 sklical anketo zastopnikov vseh v poštev prihajajočih oblasti in institucij, na kateri se je načelno skleoiilo, naj se arhiv ustanovi. Tozadevno prošnjo ie oblastni komisar rešil ugodno ter z odi. 19. jun. ustanovil oblastni arhiv. Vprašan,e prostorov se je rešilo tako, da naj jih poišče Zgod. društvo, plačevala pa bi najemnino oblast; ker pa primernih prostorov ni bilo dobiti, je oblastni komisar dal na razpolago tri sobe v oblastni palači. Ko se je mariborska oblast ukinila, je Zgod. društvo vložilo prošnjo, naj se tukajšnji arhiv pretvori v banski arhiv s sedežem v Mariboru • obenem je prosilo, naj se mu za arhiv in muzej prepusti bivša oblastna palača. Kar sc tiče arhivarja, je že pred meseci oblastna uprava vložila prošnjo pri prosvetnem ministrstvu, da bi pridelilo arhivu enega izmed tukajšnjih profesorjev. Prošnja pa do danes še ni rešena. Izkopavanja se v preteklem letu v večjem obsegu niso vršila. V Sodencih pri Vel. Nedelji je na lastno pest razkopaval kmet Janžekovič in šele naknadno obvestil društvo. Ko si je kraj ogledal prof. Baš, je mogel ugotoviti le še toliko, da gre za gradišče po priliki iz madžarske dobe. Na Pobrežju so pri oranju na Murkovem svetu naleteli na kamen, ki je docela sličen kamnu v Žametni vasi. Po okoliščinah sodeč predstavlja iatenski grob, katerega icDvojnik se nahaja na Kekovem svetu istotam. V načrtu so izkopavanja pri Sv. Lenartu v SI. goricah in v Ivanjcih v Prekmurju. Znatno se je pomnožila društvena knjižnica. Potom zamene je prirastlo 'i2 knjig, ozir. časopisov, v oceno je došlo 7 knjig, darovanih pa jih je bilo 198; od darovalcev naj bodo posebe omenjeni sledeči: predsednik dr. Kovačič (139 del), viš. ravn. Vrabl (16 del), dekan Janžekovič (7 del), dr. J. Kotnik (Svoboda. Organ JugOslov rev. federacije, Moskva 1918), abiturijent A. Kosi v Noršincih (Szveti Evangeliomi.. . Petra Petreticsa. Vu Nemskom Gradcze 1651), učitelj Sardoč v Št. llju (zbirka tiskovin iz koroškega plebiscita), podban dr. O. Pirkmajer (zbirka ptujskih tiskovin). Dokupila so se razna continuanda in periodica (R.iečnik: Zbornik za nar. život; Diehl, Inseriptiones; Erlauterungen zum histor. Atlas; »Adler«; Revue des Etudes slaves), nanovo so se nabavila dela: Jaksch, Geschichte Kiirntens bis 1335; Rosolen^ J., Griindlicher Gegen Bericht; Lamidliandvest deli Hertzogtluimbs Steyer, 1697; Strzy-gowski Die altslawische Kunst; Probszt 0., Die Stadt Wien: Alaretič T., Istorija hrv. pravopisa: Hirtz M., R.iečnik nar- zoolog. naziva, 1; Šišič F., Korespondencija Rački - Strossmajer, 1—2; Sodnikova A., Zgodovinski razvoj estetskih problemov; nekaj starejših letnikov Popotnika in zemljevid ptujske okolice. Skupni prirastek znaša 172 knjig, ozir. časopisov, 89 brošur, 2 zbirki letakov in podobnih tiskovin ter 1 zemljevid. Kot pridobitev je treba zabeležiti tudi to, da se je tekom zadnjega leta mnogo društvenih knjig v Štud. knjižnici dalo vezati. Časopis je izšel za 1929 v znatno večjem obsegu, ko bi odgovarjalo adnitii. Kot novost so se uvedli pri večjih člankih francoski, ozir. nemški posnetki in dvojezično (slov.-iranc.) kazalo. Oboje je uinestino predvsem zato, ker zamenjuje društvo Časopis z raznimi tujimi publikacijami- Kakor se je želelo na lanskem občnem zboru, se je listu oskrbel tudi nov ovitek, po načrtu prof. Iv. Kosa. Glede notranje preureditve se namerava, čim bodo sredstva dopuščala, začeti z izdajanjem posebne pri'ogc za priobčevauje gradiva (fontes). Izmed prispevkov, ki bi bili za tako prilogo že sedaj na razpolago, naj bodo omenjene »Fevdne knjige Celjanov« (v obdelavi .1. Mravliaka) in »Seznam likovnih delavcev v celjskih matrikah«, ki ga je sestavil M. Ljubša. Prireditve in proslave. 3. febr. 1929 se je stoletnica smrti Dobrovskega proslavila s posebnim predavanjem, ki ga je imel lektor ljubljanske univerze dr. V- Bu-rian in ki je izšlo pozneje tudi v Časopisu. Za to priliko se je nabavila pri prof. Kosu slika Dobrovskega, ki se je prepustila potem čitalnici Štud. knjižnice. Za tisočletnico siniti sv. Vaclava se je 29. sept. t. 1. skupno s tukajšnjim Češkim klubom priredil izlet k Sv. Venčeslu pri Slov- Bistrici, kjer je bilo dvoje predavanj; češko je govoril učitelj s tukajšnje češke šole, slovensko pa društveni predsednik. — Od raznih prireditev, h katerim je bilo društvo povabljeno, se je po treh zastopnikih (dr. Kovačič, dr. Tomin-šek, prof. Baš) udeležilo proslave, ki sta jo na čast Račkemu priredili v Zagrebu .lugoslavenska in Srpska Akademija, v Mariboru po odborniku dr. Strmšku proslave ob desetletnici slovenskega šolstva, v Ljubljani pa po društvenem predsedniku desetletnice slov. univerze. K jubileju »Pravnika« v Ljubljani, k I. shodu slovanskih filo-logov v Pragi in k odkritju spomenika Grgurju Ninskemu v Splitu iz gmotnih razlogov ni poslalo deputacij, pač pa je vse te prireditve pismeno pozdravilo. Število članstva je tekom zadnjega leta narastlo od 418 na 510. Med prirastkom je 20 šol, kar je pač posledica priporočilne okrožnice prosv- inšpektorja dr. F. Kotnika; od ostalih novih članov je večino pridobil viš. rev. Iv. Malgaj. Obema podpi-rateljenia bodi izrečena zahvala. 3. Iz podrobnega blagajniškega poročila, ki ga je podal blagajnik viš. ravnatelj N. Vrabl, naj slede glavni podatki. Društveni prejemki v poslovnem letu 1929. so znašali s prebitkom 24.854.68 Din iz leta 1928. vred 96.236.16 Din, izdatki pa 70.258.15 Din, tako da znaša prebitek 25.978.01 Din- Najvišja postavka med prejemki so podpore: javne 41.000 Din (it. oblastnega komisarja mariborske oblasti 20.000 Din, države 15.000 Din, mariborske mestne občine 6(100 Din); denarnih zavodov 3580 Din (Posojilnice v Nar. domu v Mariboru 2000 Din, Spodnještajerske ljudske posojilnice v Mariboru 500 Din, Hranilnice in posojilnice v Vuzenici 300 Din, Posojilnice v Ptuju, Ljudske posojilnice v Celju in Posojilnice v Framu po 200 Din, Savinjske posojilnice v Žalcu 90 Din, Hranilnice in posojilnice v Šmarju 50 Din ter Okrajne posojilnice v Ormožu 40 Din) in zasebnikov 120 Din. Žal, da podpore denarnih zavodov in zlasti zasebnikov leto za letom padajo. Na članarini je društvo prejelo 17.S97.60 Din, in sicer je plačalo: za 1926 1 član, za 1927 11 članov, za 1928 64 članov, za 1929 335 članov in za 1930 36 članov. V tem poslovnem letu je plačalo članarino 36 članov več nego lani in 50 inanj nego leta 1927. Članarina, ki bi morala biti temeljni dohodek društva, žal niti od daleč ne zadostuje za izdajo društvenega glasila, ker krije komaj polovico tozadevnih stroškov. — Razveseljiv je porastek števila članov v Mariboru in v Prekmurju. Za društvene publikacije, predvsem za starejše letnike Časopisa, se je izkupilo 2.284.97 Din. Za Ljutomer« se je prejelo 90.57 Din, tako da se je znižal primanjkljaj za izdajo te knjige na 11.622.78 Din, za Dolenčevo »Kmečko dedno nasledstvo« pa 15 Din, tako da se je prebitek za ponatis te razprave zvKal na 101 Din. Glavne društvene izdatke tvorijo stroški za Časopis, čigar XXIV. letnik je stal brez poštnine 34.450 Din, in sicer štev. 1 2: 19.154 Din, štev. 3 4: 16.296 Din. Časopis stane društvo po 80 Din za člana, tako da ga je moglo v tem obsegu in tej opremi izdati samo, ker je prejelo zgoraj navedene javne podpore. Za pomnožitev društvene knjižnice se je izdalo v tem letu 4015.50 Din, za pridobitev in prevoz a r h i v a I i j pa .5024.60 Din. Na predlog prvega drž. pravduika dr. Jančiča, ki je račune pregledal in našel vse v redu, se je odborovo poročilo vzelo z zahvalo na znanje. 4. Določitev u d n i n e. Ker je z dosedanjo udnino bila krita povprečno komaj polovica dejanskih izdatkov za Časopis, je predlagal društveni blagajnik, naj se udnina zviša na 50.— Din, za inozemstvo 60. Din, knjigotrška cena pa bodi 75,— Din. Po predsednikovem priporočilu, ki je v motivacijo še navedel, da bi predlagana udnina odgovarjala predvojni v znesku 5. K, je bil predlog soglasno sprejet. 5. V o i i t e v n a m e s t n i k o v. Na predlog prof. Baša sta na izpraznjeni dve mesti kot namestnika bila izvoljena gg. lekarnar Franc Minarik in prof. Bogomir Stupan, oba iz Maribora. 6. Med s 1 uč a j n o s t m i je predlog kurata Ljubše, naj bi se občni zbor, združen s kakim predavanjem, vršil vsako leto drugod, bil soglasno sprejet, vendar i dodatkom, naj se vsak tretji občni zbor, ko so volitve, vrši v Mariboru. Z odobra vanjem je bila sprejeta misel predsednika Kovačiča, naj bi se od še neprodane zaloge knjige »Ljutomer« razdelilo nekaj med boljše dijake višjih razredov. O predlogu ravn. dr. Tominška, da naj bi se zgodovinsko znameniti kraji iu spomeniki (it. pr. Poštela, maiiborski stolpi, grad) v svrtio opozoritve opremili s primernimi napisi, se ie razvila daljša debata glede Poštele se je stvar prepustila SPD. Ob četrt na eno je predsednik občni zbor zaključil. V oceno in zameno doposlane tiskovine. (Od 1. jul. 1929 do 7. febr. 1930.) Bolgarska Akademija znanosti v Sofiji: lljinskij (j. A., Zlatostruj A. Th. Byckova XI. veka. Sofija 1929. (Bolgarski starini, 10.) Mfcrkvička 1. V., Bolgarija v* obrazi. I. Sofija 1929. Penev'J> B., Pi>rva bolgarska povestb. Sofija 1929. (Bolgarska biblioteka, 18.) Spjsanie na BUgarskata Akademija, 38. Sofija 1929. Kr. Srpska Akademija v Beogradu: Glas S. kr. Akad., 136. Beograd 1929. .Srpski Etnografski Zbornik, 44. Beograd 1929. Socletas culturalis comit. Castriferrei et civit. Sabariae: Annales musei comit. Castriferrei scctio hist.-natur. a. 1928. Szom-batliely 1928. Benda L., Geologle der Eisenberg-Gruppe. Szombathely 1929. (Acta Sabariensa, 1.) Benda L., The history of the paleontological excavations at Baltavar in the course of seventy years 1856—1926. Szombathely 1927. (Edi-tiones Societatis culturalis .,. 1.) Bystron J. St., Bibliografja etnografji polskiej. Krakow 1929. Carinthia I. Jg. 119. Klagenfurt 1929. Cas, XXIV, 1—3. Ljubljana 1929'30. Cesk£ Časopis historicky. XXXV, 2, 3—4. Praha 1929. Dom in Svet. XLII, 7—12. Ljubljana 1929. Glasnik EtnografskOg muzeja u Beogradu. IV. Beograd 1929. Glasnik Istoriskog društva u Novom Sadti. I, 1; II, J—3. Novi Sad 1928—1929. Jahrbiicher ftir Kultur u. Geschichte der Slaven. N. E. B. V, 2, 3. Breslau 1929. Lud. Ser. II, torn. V1JI, seš. 1—2. Lwow 1929. Lud Stowianski. 1, 1. Krak6w 1929. Mentor. XVII, 1—5. Ljubljana J929/30. Murko M., La počsie populaire epique en Yougoslavie au debut du XX- šičcle. Paris 1929. Popotnik. LI, 1-4. Ljubljana 1929/30. Slovenski Pravnik. XLI11, 7^-12. Ljubljana 1929. Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. VIII. Beograd 1928. Nova Revija. VIII, 3- 4. Makarska 1929. RuCh Slowianski. II, 6—9. Lwow 1929. Rus J., Napoleon ob Soči. Ljubljana 1929. Slavia. VIII, 1—3. Praha 1929. Narodna Starina. Sv. 14, 17. Zagreb 1929. Tavzes J., Slovenski preporod pod Francozi. Ljubljana 1929. Bogoslovni Vestnik. X, 1. Ljubljana 1930. Geografski Vestnik. IV. 1-4. Ljubljana 1928. Narodopisny Vfistnik CeskosloVansky. XXI, 4. Praha 1929. Zbornik ?a umetnostno zgodovino. IX. 1—2. Ljubljana 1929. Wiener Zeitschrift fur Volkskunde. XXXIV, 4—6. Wien 1929. Ljubljanski Zvon. XLIX, 6—12. Ljubljana 1929. Novi Zlvat. L 1—6; II. 1. Zagreb 1929—1930. Publikacije Zgodovinskega društva. Z zvezdico zaznamovane postavke so razpečane. »Časopis za zgodovino in narodopisje«. I.—XXIV. (1904—1929). Vsak letnik po Din 40, v inozemstvo Din 50, v knjigotrštvu Din 60. *8., zv. 1.; VIII.; XL; XII. zv. h; XIII. Kazalo za letn. I.—XX. Časopisa Din 30, v inozemstvo Din 40, v knjigotrštvu Din 50. Zgodovinska knjižnica I. oddelek, 1. zv.: Krajevne kronike. Din 3. Zgodovinska knjižnica II. oddelek, 1. zv.: Prazgodovinske izkopine. Ditl 3. 'x / t T ) ■.. *Vrstovšekdr. K.: Celjski grofje in njih ozemlje. V r s t o v š e k dr. K.: Dr. Matija Prelog. Din 3. K r a g e 1 j J o s.: Tolminski opravilnik. Din 3. f * Kovačič Fr.: Trg Središče. Kovačič Fr.: Nadžupnija Sv. Križa pri Rogaški Slatini. Din 25. KovačičFr.: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Din 50, po pošti Din 53. Košir P. -r- Moderndorfer V.: Ljudska medicina. Din 10. Dolenc dr. Metod: Kmečko dedno nasledstvo za časa veljavnosti gorskih bukev. Din 10. Strmšek dr. Pavel: Dramatično društvo v Mariboru, Din 10.. V zalogi Muzejskega društva v Mariboru: S t r m š e k dr. P., Zur alteren Geschichte der westlichcn Stidslawen. Maribor, 1929. Din 10r—. Opozorilo. Na zadnjem občnem zboru »Zgodovinskega društva« se je sklenilo, da se zaradi velikih izdatkov za »Časopis« zviša članarina na 50.— Din. Člane, ki so za 1930 poslali že 40.— Din, prosimo torej, da po priloženi položnici plačajo še 10.— Din.