IyJinjjL :
10., 20. in 30. dan vsakega meseca.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmond-vrste za vsakokrat.
V" e 1 j a :
za celo leto za bolj premožne 2 goldinarja; za manj premožne rodoljube pa 1 gld. 50 kr.
Denar naj se pošilja pod napisom :
Upravništvu „Mira“ v Celovcu.
Leto XIII.
V Celovcu, 28. svečana 1894.
Štev. 6.
Prošnja.
Mnogo naročnikov »Mira« še ni plačalo letos naročnine, in tudi za pretekla leta so ostali nekteri na dolgu. Ker nam od številke do številke naraščajo veliki stroški za papir, za tisk, za uredništvo, opravništvo, ekspedicijo in za pošto, uljudno prosimo vse naročnike, ki so še kaj na dolgu in ki želijo list še dalje prejemati, da ta dolg prej ko mogoče poravnajo, da nas ne spravijo v zadrego, ker tudi mi moramo velike stroške redno poravnati. Pri vsaki reči mora neki red biti, tako tudi pri »Mirovi« naročnini. Upamo,, da ta opomin ne ostane brez uspeha. Lastništvo
Usmiljene sestre — odklonjene!
Poročali smo že na kratko, da naš deželni zbor ni hotel sprejeti predloga našega poslanca Einspielerja, naj bi se za postrežnice v novo bolnišnico vzele usmiljene sestre, ki so celemu svetu znane kot izvrstne postrežnice bolnikov, ker so usmiljene, pobožne, do skrajnosti potrpežljive in Iju-beznjive ; saj ne delajo zavoljo plače, ampak Bogu na čast, ker so si same izvolile ta težavni stan, da si temveč zasluženja naberejo za večnost in tembolj gotovo izveličajo svoje duše. Našim liberalcem pa so ljubši lutrovske dijakonise iz Bero-lina, ker so iz nemškega „rajha“. To je velika krivica za vse Korošce, posebno še za slovenske, in sicer v verskem in v jezikovnem oziru. Bolnik ne potrebuje samo zdravil za telo, dostikrat je še bolj potreben dušne tolažbe. Če ima kaj na vesti, da ga peče, to pomnoži njegove bolečine. Ako se pa spove in z Bogom spravi, to pomiri njegovo srce in mu pomaga čestokrat tudi k telesnemu zdravju. Zato imajo usmiljene sestre (nune) prav, da k hudo bolnemu brž duhovnika pokličejo, kteri mu podeli sv. zakramente in tako najprej njegovo dušo ozdravi. Da pa lutrovske dijakonise nemajo tistega verskega duha v sebi,
Neumni Jurček.
(Šaljiva povest iz francoščine.)
V neki vasi, imenujmo jo Zagorico, živel je udovec, kočar Andrej Mrak, ljudje so mu rekah „stari Andrej41, s svojim sinom Jurčkom. Necega dné reče Andrej svojemu sinu: ,,Jurček, jutri je v mestu živinski sejm ; v naši vasi bo pa na dražbi prodan travnik našega soseda Bernarda, in jaz bi ga rad kupil, zato moram pri dražbi zraven biti. Z denarjem mi gre pa tesno, mislil sem na sejmu prodati osla in eno kozo, potem bom menda že vkup spravil denar za travnik. Ali bi si ti upal namesto mene prodati osla in kozo?“ — uEaj bi si ne upal“, reče Jurček razžaljen, „saj sem že osemnajst let star, bom ja kmalu zvedel, kakošne so živinske cene in za koliko smem obe bravi pustiti." — „To že verjamem44, odvrne oče nekako v skrbeh, „pa na sejmih je zmirom dosti sleparjev . . . .“ — »Nič se ne bojte, oče,“ reče sin, „le dajte mi osla in kozo, ktero izberete, in prodal bom oboje, da bote zadovoljni.44 „Je že prav44, konča Andrej ta razgovor, „le glej, da dobro prodaš, da morem travnik plačati. “
Drugo jutro se je Jurček z oslom in kozo odpravil na pot v mesto. Na cesti je bilo vse živo ljudij, živine, vozov in vozičkov ; vse se je drvilo na sejm. Jurček hodil je počasi po cesti, v desni vodeč osla, v levi pa kozo, ter premišljeval, koliko denarja bi utegnil skupiti za svoja dva spremljevalca. Ko se že hoje naveliča, šine mu misel v glavo, da bi se vsedel na osla. Pa kaj početi s kozo ? Jurček jo brž ugane : trak, za kterega je
pokazala je že prva, ki je prišla iz Bèrolina, kajti odstranila je iz ene dvorane sv. razpelo' (britko roartro), in ravno to je hotela storiti v neki drugi izbi. Od take, ki križanega Zveličarja težko vidi, ni pričakovati, da se bo posebno požurila, k bolniku poklicati duhovnika, in tudi sama ga ne bo tolažila z resnicami naše vere, ker ni naše, ampak protestai!tovske vere. Krivica je pa tudi v jezikovnem oziru. Kdor hoče bolniku streči, mora znati ž njim govoriti, da izvé, kaj poželi. Od be-rolinskih dijakonis pa gotovo nobena ne zna besedice slovenske, zato se s slovenskimi bolniki ne bodo mogte-^Kgovoriti. in vendar tudi mi Slovenci plačujemo deželne doklade, s kterimi se uzdržuje deželna bolnišnica. Še koroški Nemci bodo težko zastopili te pruske dijakonise, ker na Pruskem se govori vse drugačna nemščina, kakor na Koroškem.
' Vrh tega bodo te dijakonise še silno drage. Prva bo imela 800 gld. letne plače.
Ta stvar je tedaj zanimiva za celo deželo, zato je vredno, da objavimo celi razgovor o tej zadevi, kakor se je vršil v 23. seji deželnega zbora dné 12. svečana 1894. Kot 5. točka pride na vrsto poročilo finančnega odseka o predlogu posl. Einspielerja, kteri se glasi v tem smislu, naj bi deželni odbor prevdarjal in premišljeval, ali bi ne kazalo, za postrežnice v novo bolnišnico vzeti usmiljene sestre. Finančni odsek predlaga, naj se ta predlog odkloni, s pretvezo, da je deželni zbor že dné 29. sušca 1892 in 26. kimovca 1892 uredbo postrežbe izročil deželnemu odboru. Za Einspielerjev predlog so se prvi oglasili mil. g. knezo-škof dr. Jožef Kahn. Povdarjali so, da pridejo v bolnišnico večidel revni ljudje, ki so pa verni kristjani. Taki pa želijo pred smrtjo prejeti sv. zakramente; vodstvo bolnišnice pa ima dolžnost, ne samo da jim to omogoči, ampak samo mora skrbeti, da se duhovnik pokliče o pravem času. So pa tudi bolniki, ki so sicer verni, pa mislijo, da njih bolezen ni tako nevarna, zato s spovedjo še odlašajo. Take je treba k spovedi opominjati. Posvetne postrežnice tega ne bodo storile, nune pa gotovo. Gosp. govornik so pravili tudi iz lastne skušnje (iz Marijanišča), kako so nune vestne in kako ljubijo red in snago (čednost) ter da ž njimi bolje in ceneje izhajajo, kakor prej z deklami. — Posl. Hoc k je mil. g. knezoškofu prav neotesano in razžaljivo odgovarjal. Najprej je trdil, da
kozo vodil, privezal je oslu na rep in potem je osla zajahal in šli so naprej proti mestu. Osel je hitreje stopal in držal glavo po konci, kakor bi bil ponosen na to, da nosi svojega mladega gospodarja. Koza je bila pa bolj trmasta ter je od časa do časa zvijala glavo na vse strani, da bi se oprostila, kar se jej pa ni posrečilo. Za odškodnino seje zabavala z zvončkom, kterega je imela na vratu privezanega, ki se je v enomer glasil : „drlin! drlin!44 Jurček prijaha do neke gostilnice, kjer je stala miza pred hišo, in okoli nje so sedeli trije možje. Bili so trije rokovnjači sleparski* ki so se ravno pogovarjali, da pojdejo v mesto na sejm, če se bo dalo kaj primešetariti, prislepariti ali pa zmakniti. Ko ti trije Jurčka na oslu mimo jahati vidijo, ponosno pred se gledajočega, da se na nje niti ozrl ni, reče prvi rokovnjač: „Ali vidita tega gizdavega fantalina? Kaj stavita, da mu ukradem kozo, da me še zapazil ne bo?44 Drugi reče: „Kaj bo to težavnega? Jaz mu pa ukradem osla, na kterem sedi, pa ne bo nič na pomoč klical.44 Tretji slepar je temnega pogleda nekaj časa premišljal, potem pa se nasmehne in reče: nKar si vidva storiti upata, to je igrača za otroke. Jaz pa kaj stavim, da mu vzamem klobuk in jopič in hlače in čevlje, in ne bo druzega videl, ko vedro nebo nad seboj.“ Po teh besedah so tatovi izpili in šli proti mestu. Med tem je Jurček počasi jahal proti mestu, ne da bi se dosti oziral na levo ali desno. Zato tudi ni zapazil, kako je neki mož po prstih stopajoč pritiskal za njim; hodil je kakor po jajcih. Ko ga dohiti, je s pravo tatinsko spretnostjo, kakor bi trenil, prerezal vrv, za ktero je bila koza na oslov rep privezana; odrezal je tudi jermen z zvončkom in
nič ni res, da bi bila dijakouisa Pfau iz dvorane za operacije odstranila sv. razpelo (glej pozneje zapisnik). Potem je rekel, da se s tem predlogom samo prepir dela. Gosp. knezoškofu očita, zakaj so prej svojo poslansko dolžnost (?) zanemarjali in zakaj niso že 1. 1889. v deželni zbor prišli, da bi bili govorili za sprejem usmiljenih sester. Slednjič trdi, da hoče liberalna stranka koroška postrežbo bolnikov povzdigniti „na najvišo stopinjo44 (?) in da je zato poklicala dijakonise, ki so zelo omikane in v postrežbi vrlo izurjene ter se usmilijo vsacega bolnika, med tem, ko se „krščan-ska ljubezen44 nekterih duri izogiblje (?), v ktere mora potem nesebično „človekoljubje“ pomoč prinesti. — Za Hockom je govoril nemški kmet Pongratz iz labudske doline ter toplo priporočal Einspielerjev predlog. — Za njim je govoril posl. Einspieler po stenografičuem zapisniku tako-le:
„Zelo moram obžalovati, da finančni odsek predlaga, naj se preko mojega predloga preide na dnevni red, ker je to zelo važna zadeva, za ktero se, kakor vem iz lastne skušnje, zanima večina koroškega prebivalstva. Meni je znano, kako kmetsko prebivalstvo o tej stvari misli. Ko sem svoj predlog v tej visoki zbornici stavil, bilo je ljudstvo veselo in je moj predlog pozdravljalo, ker ljudstvo v resnici želi, naj bi se za postrežbo v bolnišnici vzele usmiljene sestre. Ko sem svoj predlog utemeljeval, sem tudi povedal, kaj me je k temu nagnilo, namreč skrb za dobro postrežbo, in dokazal sem, da usmiljene sestre bolnikom tako ljubeznjivo strežejo, da si bolje želeti ni mogoče. Navedel sem spričevala o delovanju usmiljenih sester. Utemeljil sem svoj predlog tudi gledé denarne strani. Če bi prav moj račun, kakor so omenili mil. g. knezo-škof, morda ne bil povsem pravilen, in če bi prav usmiljene sestre ne bile nič cenejše mimo drugih postrežnic, je pa treba pomisliti, da usmiljene sestre, kedar opešajo, ne zahtevajo nobene pokojnine. V tem Oziru bi dežela vender nekaj prihranila.
Gospod poslanec Hock se je pri zadnjem razgovoru o tej stvari, sklical na besedo nekega slovečega strokovnjaka na Koroškem. (Klici: iz Koroške.) Kolikor se spominjam, je rekel: „na Koroškem14. Tisti je bojda rekel, da je usmiljenim sestram duhovnik prva, zdravnik pa še le druga oseba, da k bolniku prej duhovnika, kakor zdravnika pokličejo, da torej nune za postrežbo v bel-
ga privezal na oslovi rep. Tat je držal kozo za trak in jo peljal po cesti nazaj, Jurček pa je jahal naprej, nič hudega sluteč, ker je zvonček vedno cingljati slišal, torej mu je bilo nedvombeno, da kjer je zvonček, je tudi koza. Ko ga pa enkrat muha zadaj na vratu ugrizne, zavil je glavo in pogledal nazaj, in zdaj je videl strašno praznoto pred seboj, kajti koze ni bilo nikjer. Brž skoči z osla doli, ga obrne in gre peš, osla vodeč, po cesti nazaj proti domu. Vsacega človeka je prašal, če ni kje videl tako in tako kozo. Bilo je že malo ljudij na cesti, kajti Jurček je bil že prej med zadnjimi, ki so šli na sejm, in zdaj, ko se je obrnil, srečaval je že poslednje. Nazadnje postala je cesta čisto prazna in otožna, ni bilo videti ne človeka, ne toliko zaželjene koze „belke“, kakor so jo klicali. Zdaj se vendar prikaže neki mož na cesti. Jurček mu hiti naproti, hrepeneč, da bi morda od njega kaj zvedel. „Dobri mož44, ga ogovori, „ali niste videli nobene koze? Zgubil sem kozo; bila je velika, belkaste dlake, debela in rogata. Tako lepe koze ni več v deželi.44 — „Ejubi moj44, odgovori rokovnjač (kajti eden od tistih treh je bil), „jaz nisem videl nobene koze. Le tam gori pod gozdom sem videl neko belkasto žival, pa sem mislil, da je kak velik pes. Poglejte, tam, kjer dva velika hrasta vkupaj stojita.44 Ves vesel zavpije Jurček: „Moj Bog, gotovo ste videli mojo kozo. Kar tje potečem in v gozdu jo gotovo brž najdem. Toda kdo mi med tem varuje mojega osla? Prijatelj, ali bi vi hoteli tako dobri biti in mi tačas osla držati? Saj pridem kmalu nazaj !“ — „Zakaj pa ne?44 reče tujec, „pa kmalu pridite nazaj, ker jaz nemam preveč časa.44 Kakor bi ga veter ne-
nišnicah niso tako pripravne, kakor posvetne po-strežnice. Temu nasproti zamorem gosp. poslancu Hocku našteti spričevanja imenitnih strokovnjakov, kteri izvrstno delovanje usmiljenih sester popolnem priznavajo in jim prednost dajejo pred vsemi posvetnimi postrežnicami.
Ker je g. poslanec Hock pravil, da v Julijevi bolnišnici v Wurzburgu, kjer je mestni župnik vodja bolnišnice, njegov kaplan pa da je tajnik, da tam nočejo usmiljenih sester, ker duhovsko vodstvo bolnišnice noče gospodstva v zavodu deliti z nunami, zato se je v Wùrzburg pisalo, ali je tam res mestni župnik vodja bolnišnice in ali so postrežnice res posvetne. Zdaj hočem poslancu Hocku in visoki zbornici prebrati odgovor mestnega župnika gosp. dr. Brauna:
„Y Wurzburgu, dné 29. prosinca 1894.
Velečastiti gospod sobrat!
Tukaj nemarno mestne bolnišnice ; bolniki, za ktere mora mesto skrbeti, pošiljajo se v slovečo Julijevo bolnišnico, ktero je v 16. stoletju ustanovil knezoškof Julius. Službo nadzdravnikov v tej bolnišnici opravljajo zdravniki-profesorji tukajšnega vseučilišča. Postrežbo vodi in nadzoruje oskrbništvo, v kterem sedi tudi katoliški župnik te bolnišnice. Postrežnice so posvetne, morajo pa katoličanke biti. One morajo zjutraj in zvečer bolnikom naprej že-brati (moliti). Ne vem, ali je g. Hock govoril z župnikom bolnišnice; to pa vem, da pride župnik malo v dotiko z ljudmi, ki bolnišnico obiskujejo. Župnik ima dva kaplana, pa nobeden iz nju ni tajnik oskrbništva. Vodja bolnišnice je posvetnega stanu, jurist. Kes je, da večkrat prihajajo želje, naj se za postrežnice vzamejo usmiljene sestre, pa z dravniki-prò f e sor ji jih ne marajo, ker so večidel protestanti in se bojijo, da bi nune znale preveč upliva zadobiti na bolnike, zdravniki pa hočejo vso oblast v svojih rokah obdržati. Vpričo nun bi ne smeli vsega storiti in bolnikov trpinčiti na primer s tem, da učenci zdravniške šole na bolnikih svoje zdravilne poskušnje delajo.
Sloveči profesor dr. Laube, zdravnik za bolezni v želodcu, ima tukaj svojo posebno kliniko (bolnišnico) in rabi za postrežbo usmiljene sestre, čeravno je navdušen protestant, in čeravno so tukaj tri hiše polne dijakonis, ki hodijo po hišah bolnikom streč. Zdravnik prof. dr. Rie-dinger ima v svoji zasebni kirurgični kliniki tudi usmiljene sestre. Protestantovski ženski zdravnik dr. Hoffmeier je ravno zdaj v dogovorih z usmiljenimi sestrami, da bi prišle za postrežnice na njegovo kliniko. Kavno tako protestantovski prof. dr. Rieger, zdravnik za bolne živce in predstojnik klinike na vseučilišču, že več let prosi za usmiljene sestre, pa jih ne more dobiti, ker jih primanjkuje......
Z odličnim spoštovanjem itd.
dr. Braun, župnik. “
Poslanec Einspieler je nadaljeval potem : ,,Iz tega pisma je razvidno, da se v tistej bolnišnici v Wurzburgu ne gre za duhovsko oblast, kakor je g. poslanec Hock trdil, ampak za oblast zdravnikov. Sicer pa pri bolnišnicah ni toliko na tem ležeče, kdo ima v hiši oblast, ampak kako se bolnikom streže. Iz prebranega pisma se pa tudi vidi, v kako visoki časti da so usmiljene sestre na Nemškem, da jih še protestantovski profesorji kličejo v svoje zasebne bolnišnice, kakor g. dr. Braun tukaj pravi. Omeniti je tudi vredno, da so tudi rajni nemški cesarici in pa cesarju Frideriku stregle usmiljene sestre. Ce nadalje pomislimo, da na Štajerskem v vseh javnih bolnišnicah usmiljene sestre strežejo, smemo vendar iz tega sklepati, da so ljudje z njimi zadovoljni in da svojo službo bolje opravljajo, nego posvetne postrežnice. — Finančni odsek je svoj predlog, da naj se preko mojega predloga preide na dnevni red, s tem ute-
sel, tekel je Jurček proti hosti in tam je „belko“ iskal in klical, pa seveda zastonj. Med tem pa se je slepar na osla vsedel in ga pognal, da ga je hitro odnesel po neki stranski poti v bližnjo goščo. Ko je Jurček ves žalosten iz gozda na cesto nazaj prišel, ni videl več ne osla, ne tujega moža. Zdaj je spoznal, da je goljufan in okraden, in ves pobit se obrne spet proti mestu, upajoč, da bo morda ukradene živali na sejmu zagledal. Toda ta up ga je goljufal; tatova sta ukradeni živali na varen kraj spravila. V veliki žalosti in skrbi se Jurček proti večeru napoti proti domu. Pot ga pripelje mimo neke velike hiše ; blizo hiše je bil vodnjak, pri vodnjaku pa je sedel neki mož, držal glavo v rokah in tako milo zdihoval, da bi se ga kamen usmilil. Jurček se mu približa: „Gospod, ali niste morda slučajno videli, da bi bil kdo eno belkasto, veliko kozo ali pa enega sivega osla tu mimo peljal? Oboje mi je bilo danes ukradeno." Tujec vstane in reče : „Kaj bo to, en osel pa ena koza ! To ni nič proti temu, kar sem jaz zgubil. Hotel sem si tukaj pri vodnjaku vode zajeti, da bi si žejo ugasil ; ker mi je pa pri tem opravilu moj usnjati pas na poti bil, v kterem sem imel shranjenih vse polno cekinov in tolarjev, odpel sem tisti široki, z denarjem nabasani pas in ga položil tukaj na kraj vodnjaka na to desko; toda nesrečen, kakor sem, bil sem pri zajemanju vode neroden, sunil sem v pas in ga toliko porinil, da mi je v vodnjak padel. Jaz vem, da je voda v vodnjaku plitva, in kdor bi mogel doli splezati, bi moj pas kmalu z nogami otipal na dnu in pri tem bi mu voda komaj do trebuha segla. Kar enkrat seže na dno in ima moj pas s cekini. Jaz bi sam to storil, pa imam
meljil, da spada uredba postrežbe v deželni bolnišnici v delokrog deželnega odbora. To je res ; pa deželni odbor je vendar odgovoren deželnemu zboru. Gotovo ima deželui zbor pravico, v tej zadevi spregovoriti in deželnemu odboru podati svoje nasvete. Nadalje finančni odsek svoj predlog še s tem opravičuje, ker sta že leta 1892. bila storjena dva sklepa v tej zadevi, in da ne kaže, kaj spremeniti gledé postrežbe v bolnišnici. Prvi sklep od 29. sušca 1892 se dotika pa samo pokojnine po-strežnic. Ta rov prekoračiti vendar ne bo tako težko za deželni zbor, oziroma deželni odbor. Drugi sklep od 26. kimovca 1892 pa govori, da se Ru-dolfiuski hiši na Dunaju dovoli vsakoletnih 50 gld. proti temu, da izvežba vsako leto po dve posvetni postrežnici.
V stenografičnem zapisniku od seje dne 13. kimovca 1892 najdem sicer zapisano: „Vis. deželni zbor sklene : 1. Rudolfinskemu društvu se za 10 let dovoli letnih 50 gld. ; 2. V proračun boluiš-nega in porodišnega zaklada za 1. 1893. se v rubriko V. postavi znesek 50 gld." Nikjer pa ne najdem, da bi bil deželni zbor o 1. točki kaj sklenil. Dežela torej niti zavezana ni, da bi Rudolfinskemu društvu skozi 10 let dajala po 50 gold. Deželni zbor je sicer v svoji seji dné 26. kimovca 1. 1892. sklenil, da se 50 gld. za Rudolfinsko društvo postavi v proračun za 1. 1893. Ta sklep nam pa ne more braniti, če hočemo gledé postrežbe v bolnišnici kaj spremeniti. Prosim visoko zbornico, da sprejme moj predlog, posebno poživljam poslance kmetskih občin, naj z menoj glasujejo, ker njih volilci tako želijo."
Ker je pa poslanec Hock v svojem govoru tudi tajil, da bi bila dijakonisa sv. razpelo odstranila in rekel, da je bila bolnica Rocker le zato razžaljena, ker ni smela križa seboj nesti, ko je bolnišnico zapustila, kterega jej gospa Pfau seveda ni smela dati, ker je lastnina bolnišnice, nadaljeval je poslanec Einspieler:
„Kar je g. poslanec Hock popravil, moram spet popraviti. On je rekel, da je poizvedoval, ali je to res, kar sem jaz zadnjič povedal o gospej Pfau. Kako je on poizvedoval, ne vem ; toda jaz imam v rokah zanesljive dokaze, da je vse res, kar sem rekel o gospej Pfau. Prisiljen sem, da bom danes še več povedal o njej, kakor zadnjič, da se bo jasno pokazalo, kakošna je ta postrežnica. Opiram se na uradni zapisnik, kteri se je pred pričami zapisal na izpoved neke bivše postrežnice po imenu Suzana de Lorenzo, ki je 17 let stregla v bolnišnici. Kar je ta rekla, potrjuje tudi neka druga bivša postrežnica, ki je zdaj babica v Borovljah. Govornik bere :
I. Zapisnik,
pisan dné 27. prosinca 1894 v župniškem dvorcu
mestne farne cerkve sv. Iljna v Celovcu.
Prisotni: podpisani.
Gospodična Suzana de Lorenzo, umirovfjena postrež-niea tukajšne bolnišnice, ki j’e dné 1. vol. srpana 1893 v pokoj stopila, izpove:
„1. Par mesecev pred mojim izstopom prišla je nova nadpostrežnica dijakonisa gospa Pfau. Prej da je službo nastopila, morala se je dvorana za operacije'očediti, prah pobrisati, stene pomiti in omare popravljati. Vse to se je storilo in tudi sv. razpelo je stalo spet na svojem starem prostoru na omari za orodje. Gospa Pfau pa je križ
tako bolezen, da se mi rado v glavi zvrti, vodnjak je pa dvajset metrov globok. Ko bi se meni med plezanjem zvrtelo, padem na dno in se ubijem ter ne pridem več živ iz vodnjaka. Dva osfa in dve kozi ti rad kupim, če greš ti po denar v vodnjak!" Jurčku se iskra veselja v očeh zasveti, kajti zdaj je imel priložnost, popraviti prejšno zgubo. Kakor bi trenil, vrže od sebe klobuk, jopič, telesnik, hlače in čevlje ter se podà navzdol v vodnjak, opirajoč se z nogami in rokami in hrbtiščem ob stene. Med tem časom je tretji rokovnjač, to je bil namreč mož. ki se je zlagal, da mu je denar v vodnjak padel, pobral Jurčkovo obleko in hitro pete odnesel. Jurček je dolgo brodil in tipal po vodi; ko pa nič ni našel, plezal je spet navzgor. Pa kdo popiše, kako se je prestrašil, ko zapazi, da obleke in tujca nikjer več ni. Vendar pomoči ni bilo nobene. Bežal je v svoji spodnji obleki v bližnji gozd in tam čakal trde noči. Potem pa je hitel proti domu in se vlegel v svojo posteljo. Zjutraj se je pa vrgel v svojo vsakdanjo obleko. Tajiti nič ni pomagalo , očetu je moral resnico povedati. Stari Andrej svoje jeze ni mogel krotiti in je fanta na glas zmirjal. Ta prepir je poslušala dekla Reza, po njej se je razneslo po celi okolici, in Jurček je dobil priimek „neumni Jurček".
Iskrice.
Po redih naiveč hrepenijo takšni ljudje, pri kterih navadno nič ni rednega.
Mladost se ogreva na solncu nad, starost pa se ogreva pri peči spominov.
vzela, ga proč nesla in rekla proti meni in drugim postrež-nieam: „S tem križem sva že šla, tega ni treba tukaj." Po mojem odhodu so dvorano na novo preslikali, sv. razpela (križa) pa ni več tam, odkar ga je g. Pfau odnesla.
2.	Gospa Pfau je naproti postrežnicam večkrat govorila zoper vero. Enkrat je rekla: „Jaz ne verjamem ne na smrt, ne na hudiča,jaz ne verjamem ničesar."
3.	Ko sem jaz iz službe odhajala, začela je v moji dvorani neka ženska umirati. Jaz sem blagoslovljeno svečo prižgala in sem jo uniirajoči v roko dala. Na to pa pride gospa Pfau in reče : „0emu pa luč prižigate? Umreti bo že videla, saj je dan!" Na to sem jaz rekla: „Po naši veri je pa to dobro." Pravijo, da je tudi po drugih dvoranah tako govorila, da so se jezili še možki bolniki in so jo ojstro posvarili. Eden teh mož je vrtnar Albert Sejak, ki je bil v bolnišnici od 24. vel. travna do 25. mal. srpana 1893; zdaj je pa na Dunaju.
4.	Neka znanka v bolnišnici mi je to povedala : V neki izbi, ne vem prav, ali je bila št 56 ali 58, je ležala bolna gospa Lòeker, pekinja iz Št. Vida. Gospa Pfau je prišla v to izbo in je hotela sv. razpelo odnesti. Na prošnje gospe Rocker pa je križ vendar še tam pustila. Gospa Rocker je šla iz bolnišnice takrat, ko sem jaz v pokoj stopila; ona je potem v Št. Vidu umrla. V bolnišnici je imela 17letno deklico za postrežnico pri sebi, ktera je bolnišnico spet ž njo vred zapustila."
Sklenjeno in podpisano.
Suzana de Lorenzo 1. r.
Ferdiuaud Wappis 1. r., mestni župnik.
Franc Treiber, kaplan, kot perovodja.
II. Zapisnik.
V Borovljah, dné 8. svečana 1894.
Častiti gospod!
Postrežnica Šodak je bila pri meni, in kar mi je po vedala, Vam naznanim. O križu v dvorani za operacije je rekla gospa Pfau: „Jaz_nočem križa; jaz sem vesela, če ga ne vidim. Vi (Šodak) ga znate že vzeti." Šodak je potem križ vzela in ga imela 10 mesecev v svoji izbi, in ko je izstopila, je križ še tam pustila. — Šodak je nadalje pravila, da je gospa Pfau večkrat rekla : „N e verujem ne v smrt, ne v hudiča; ne verujem ničesar." Postrežnica Priskoj je enkrat umirajoči ženski svečo prižgala. Dijakonisa Pfau je pa svečo ugasnila in rekla: „Čemu potrebuje luči, saj tudi brez luči lahko umrje, saj je dan." To je dijakonisa storila tudi postrežnicam Suzana de Lorenzo in Meyer. Pri zadnji jo je umirajoči sam posvaril, in na to je odšla. — Gospa Rocker, tako je pravila Šodak, je imela posebno postrežnico, ki je križ večkrat z rožami venčala. Gospa Pfau (dijakonisa) tega ni mogla strpeti in rekla je proti postrežnici Šodak: „Ta gospa zmirom križ venča; če ona odide, bom lesenega Kristusa pod streho vrgla!" Na to je Šodak rekla: „Vi tedaj niste kristijanka?" Pfau je odvrnila: „Kri-stijanka sem že, pa mrzla; saj so tudi mrzli kristjani na svetu." Enkrat je bojda rekla: „Cemu.pa je pater (duhovnik mnih); saj bolnik tudi brez duhovnika lahko umrje." Šodak je pripravljena, na vse to priseči.
S spoštovanjem
Klemenčič 1. r.
Na te priče in dokaze Hok ni druzega vedel odgovoriti, ko to, da so „same babje čenčarije". Če bi pa kaka Slovenka ali katoličanka se predrz-nila tako govoriti in delati, kakor ta dijakonisa Pfau, potem bi pa pritožbe zoper njo ne bile nobene „babje čenče", ampak liberalni listi bi strašen hrup in vriše zagnali in bi še ljudstvo po konci dvigali iu grozili s poleni in kamenjem! — Dr. Luggin je potem ugovarjal, da je zidanje bolnišnice nujno potrebno; ako bi se pa potrdil Einspielerjev predlog bi se vse zavleklo, ker bi se morali predelati vsi načrti. (?) Mil. g. knezoškof so še enkrat toplo spregovorili za Einspielerjev predlog, pa vse je bilo zastonj. Pri glasovanju je bil zavržen z 28 proti 6 glasom. Za Einspielerjev predlog so glasovali: knezoškof dr. Jožef Kahn, Einspieler, Muri, Pongratz — in nekoliko prestrašena tudi knez Rosenberg in grof Lodron.
Dopisi prijateljev,
(Kronin dar!) V korist družbe sv. Cirila in Metoda so darovali : Franc Kogelnik p. d. Klančnik, Podklancem 2 kroni; Jos. Nemec, žel. uradnik v Celovcu, 2 kroni; Vesela družba pri Martincu v Gabru pri Medgorjah 4 krone. Skupaj 8 kron. Lepa hvala vsem darovalcem! Živeli nasledniki!
Iz Celovca. (Opomin za revne cerkve.) Tiste revne cerkve, ki potrebujejo kak dar od družbe vednega češčenja (Paramenteuverein), naj vložijo svoje prošnje že zdaj na družbino predstojništvo (na benediktinskem trgu št. 10), ker je za nakup blaga in izdelovanje cerkvene oprave nekaj časa treba; zato se rado zgodi, da se na take prošnje ne more več ozir jemati, ki dojdejo le malo časa pred odpretjem razstave in razpošiljatvijo oprave. Predstojništvo se želi ozirati tudi na take revne cerkve, ki še niso nič dobile, ne samo zmirom na tiste, kjer imajo družbo vednega češčenja in ktere so morda že večkrat obdarovane bile. Čeravno imajo poslednje prednost, ker kažejo njih obiskovalci večo vnemo za družbo, vendar se krščanska ljubezen ne sme samo na nje omejiti. Z darovi ljubezni bomo za družbo tudi take kraje pridobili, kjer do zdaj še ni bilo mogoče podružnice ustanoviti.
Od Soteske. (Resnice se boje!) Znano je, kako nam uasprotni nemški listi vse zamolèé, kar bi moglo njih nemčursko-liberalno politiko postaviti v slabšo luč. Tako se godi posebno, kjer gre za naše slovenske zadeve. Odlikuje se v tem načinu „vestnega“ poročevanja tudi „Bauernzeitung", glasilo g. Razajevega Franceta. Kako natanko piše ta list o vsem, s čimur more udrihati po nas Slo-
vencih, trdovratno pa molči o tem, kar označuje „bauernbundarje“. To se kaže sedaj v poročilih iz deželnega zbora. „Bauernzeitung“ čisto zamolči znano zadevo zastran spomenika ob Humberški cesti, ktero je v deželnem zboru sprožil — hvala mu za tó ! — gosp. Einspieler. Niti tega ne pove, kako je deželni predsednik pohvalil g. okrajnega glavarja Celovškega, češ, da je le-ta v občinah „jako priljubljena osebau. No, „Bauernzeitung“ menda že vé, da bi ji tega prav nihče ne verjel! Ko bi pisala resnico in navedla vse, kar je bil navedel gosp. Einspieler, znale bi se tudi nekterim „bauernbundarjem“ odpreti oči, da bi spoznali, da ni vse zlato, kar diši po „bauernbundarskem“ maslu. Zato pa molčijo, ker se resnice bojijo !
Iz Skočidola. (Nagla smrt in veličasten pogreb.) Neizprosljiva smrt, ki ne izbira in staro ter mlado pobira, vzela nam je popolnoma nepričakovano in nenadoma moža v najbolj cvetoči dobi njegovega življenja, vzela nam je 32 letnega posestnika Trapa p. d. Jakliča. V soboto dné 10. svečana je še vstal zjutraj na vse zgodaj popolnoma zdrav ter šel budit hlapce in dekle. Ko se povrne v izbo, sede za mizo, pokliče svojo ženo rekoč: „Slabo mi je, umrl bom, izpovej se ti za-me“. Malo trenutkov potem izdihne blago svojo dušo. — Žalostna novica, da je mladi Jaklič umrl, pretresla je vsakogar, ki jo je slišal. — Kako obče priljubljen, čislan in spoštovan je bil blagi pokojnik, pokazal je njegov pogreb, ki je bil tako velikausk in veličasten, da še takega pogreba v Skočidolski župniji nikdar ni bilo. Nad 1600 pogrebcev se je udeležilo sprevoda, kterega so vodili trije duhovniki, častiti gospod dekan Šarbah, župnik Lipški, č. g. Virnik in domači župnik, č. g. Gabrom Rakev (trugo) so nosili vrli ognjegasci, ki so tudi v polnem številu spremili ljubega svojega tovarša k zadnjemu počitku. Udeležili so se pogreba tudi vsi odborniki novoustanovljene posojilnice v Klečah ; načelnik posojilnice je nosil krasen venec, dva odbornika pa sta držala trakova, ki sta imela napis : „Posojilnica v Klečah svojemu odborniku41. V cerkvi darovale so se za dušo pokojnikovo tri svete maše, na gomili (grobu) se je premilo pelo. godba požarne hrambe, ki je tudi spremljala sprevod, je igrala, prečastiti gospod domači župnik pa so govorili tako ginljivo nagrobnico, da ni bilo človeka med ogromnim številom pogrebcev, kteremu bi ne bile silile solze v oči. Proslavljali so pokojnika kot dobrega katoličana, zvestega moža, skrbnega očeta, pridnega gospodarja, poštenega prijatelja in vrlega navdušenega Slovenca, ki se je neustrašeno boril za našo slovensko stvar. Končali so svoj govor nekako tako-le : Predragi prijatelj Jaklič, Tvoje truplo smo položili v grob, a Tvoje misli, Tvoje ideje ostanejo med nami! Počivaj v miru, dokler se zopet vidimo nad zvezdami."
Kleče pri Podravljah. (Slovesna otvoritev posojilnice v Klečah.) Prvi uradni dan naše posojilnice, kterega smo vsi težko in željno pričakovali, je napočil. Bil je to v nedeljo dné 11. svečana t. I. Udeležilo se ga je mnogo posestnikov od blizu in daleč. Navzoči so bili vsi odborniki razun dveh. Janez Trap p. d. Jaklič je par dnij poprej izdihnil svojo blago dušo in tako temu možu, ki je z neutrudno požrtvovalnostjo deloval za ustanovitev posojilnice, ni bilo dano učakati tega veselega dneva. Cast. gosp. Ant. Oblak, ki so bili jako vneti za našo posojilnico, bolehajo in niso mogli se udeležiti. Najprvo nastopi načelnik g. Jan. Šer-vicelj ter pozdravi vse navzoče odbornike in druge udeležence, jih pozivlje, naj podpirajo najmlajšo hčerko posojilnic slovenskih, naj njo vestno varjejo ter priskrbljevajo z obleko in živežem in odda besedo g- Simonu, nadzorniku slovenskih posojilnic, kterega je nam poslala slavna zveza slovenskih posojilnic- Gospod Simon je govoril navdušeno več nego poldrugo uro o posojilnicah, vlogah, zlasti o uradovanju, da smo ga vsi pazljivo poslušali, in se veliko koristnega in dobrega naučili. Bog živi naj g- Simona. Srčna hvala za njegov trud. — Po nekih važnih opazkah gledé menjic, dolžnih pisem itd- od strani nekega odbornika pristopili so vsi odborniki kot deležniki k posojilnici in še več drugih, tako da je koj prvi dan naša posojilnica itela že nad 20 udov. Potem se je začela domača zabava, pri kteri se je pelo in govorilo do pozne noči. Omenjati moramo, da so naši kmetje vstra-jali do zadnjega trenotka in se veseli in navdušeni za našo dobro stvar razšli. Kakor je iz tega vsega soditi, bo naša posojilnica dobro uspevala, osobito, ker je ravnateljstvo v spretnih rokah. Naj vam tudi imena naših vrlih odbornikov naznanimo: Jan. gervicelj p. d. Spicar, načelnik ; Luka Lasnik p. d. Cetinjak, Janez Schelander p. d. Petavar, Jožef Fugger p. d. Smoj, Jožef Kopejnik p. d. Šušter, Jakob Taschner p. d. Krevlič, Janez Lipič p. d. Mlinar; Fran Virnik, župnik; Anton Oblak, župnik in Anton Gabron, župnik. Bog ohrani celi odbor ! Bog blagoslovi novo posojilnico!
Iz Št. Lenarta pri sedmih studencih. (I. o bčni zbor naše hranilnice in posojilnice dné
18. svečana t. 1.) Videč, kako lepo napredujejo in koliko koristijo posojilnice po drugih krajih, želeli so tudi Št. Lenartčani ustanoviti svojo posojilnico. Da se jim je ta želja spolnila, zahvaliti imajo v prvi vrsti takratnega svojega kaplana, č. g. Jož. Svatona. Ta gospod so potrebno storili, da se je z odlokom c. kr. dež. kot trgovinskega sodišča v Celovcu z dné 15. listopada 1. 1892, št. 8838, vpisala v zadružni register naša posojilnica. — Poslovati se je začelo z novim letom 1893. Kako potrebna je bila ta posojilnica, vidimo iz tega, da je imela že v prvem upravnem letu denarnega prometa 34.15 8 gld. ; da je prejela od 86 vlagateljev 13.292 gld. 20 kr. in da je 61 prošnjikom posodila 10.855 gld., svote, ki so za naš mali kraj gotovo velike. — Dobička še v prvem letu res nimamo nobenega, ker so bili ustanovni stroški jako veliki in smo tudi za potrebni inventar precej denarja izdali. Vsi čast. gospodje odborniki so opravljali svojo ne lahko službo brezplačno. Tudi deleži se v prvem letu niso obrestovali. — Zadružnikov je imela posojilnica v prvem letu 44 takih, ki so vzeli po eden ali več glavnih deležev po 10 gld. in 18 takih, ki so plačali le opravilne deleže po l gld. — Posojila so se v prvem letu dajala zadružnikom le na menjice in so se za ista zahtevale obresti po 6 odstotkov. Hranilne vloge so se obrestovale s 4 odstotki. — Ker se je načelnik Janez Wuherer preselil v Ameriko, dopolnil je njegovo mesto po § 29 zadružnih pravil: Gašper Trupe p. d. Matej, posestnik na Vočilu, ki se je tudi pro-tokoliral. — Namesto umrlega odbornika, č. g. župnika Simon Stockl-a, so se pa pri občnem zboru izvolili sedanji župnik č. g. Fr. Bergman.
Iz Št. Štebna na Žili. (Vjedajo se!) Naših nemčurjev „pristno“ nemštvo je v veliki nevarnosti, da splava po Žili ali se odpelje po novi železnici. Pa kaj se je tako strašnega zgodilo, da so naši nemčurji kar po koncu, da že v „Beljaški Uršiu iščejo pomoči in tolažila? No, potolažite se! Ni nič tako hudega! Naš prečastiti gospod župnik A. Žak rabijo le dvojezične dopisnice in druge poštne znamke in z nami Slovenci prijazno občujejo po slovensko. Zavoljo tega je pa našim vročekrvnim nemčuronom vzkipela kri, da že tarnajo po svojih listih in kličejo vse svoje ljudi na pomoč, ker naš g. župnik menda s svojim postopanjem spravljajo nemštvo v nevarnost. Kdo se ne smeje? Mora pa stati res že na slabih in trohljivih nogah tisto nemštvo! Za nas pa sledi iz tega moder nauk: Slovenci, zahtevajte povsod in rabite vselej le slovenske dopisnice in druge poštne znamke, ker s tem liberalcem gotovo napravite veliko — veselje !
Iz Brda na Žili. (Zidanje cerkve in železnice.) Naš „Mir“ z dné 30. prosinca t. 1. je naznanil, da je skoraj misliti, kakor bi se imela naša cerkev in farovž prištevati večnim razvalinam; toda svet se je zasukal. Pred nekaj dnevi sprejeli smo dotično dovoljenje, in takoj se je začelo z delom. Ako ostanejo razmere take, kakor so zdaj, se bo izvršilo grajenje v občno zadovoljnost. Le tako naprej ! Edinost in volja premagata vse težave. Tudi to nas veseli, da se je izvolil kot načelnik stavbinskega odbora v tej stroki skušen mož. Naš preč. gospod župnik pa so mnogo pripomogli, da se nam bo plačevanje zlajšalo. Dolžnost naša je zdaj, da se napravi njim vsaj stanu primerno stanovanje. — Pri naši železnici — pri Ziljski namreč — je delo od Božiča sem skoraj popolno ustavljeno, le tu in tam se vozijo po nasipu kaki „fija-karji“. Sicer pa imamo mi z glavnimi delnicami svoje križe! Ko smo se za nje podpisali, obljubilo in reklo se nam je, da smo zavezani le takrat izplačati je, ako država za njih obresti jamči. Kakor pa zdaj slišimo, država ni prevzela nobenega poroštva, še za glavne delnice same ne. Tudi pravila delniške družbe naše železnice so nam popolno neznana ; menim, da bi vsaj občinski urad naš mogel od te stvari kako znanje imeti, toda do zdaj poznamo to reč samo po terjaluih listih za vplačevanje glavnih delnic. Da bi se hotelo pri kalni vodi ribe loviti, je skoraj neverjetno. Ako stvar tako stoji, kakor se nam je v začetku pravilo, smo pripravljeni uplačati delnice, toda da bi vrgli mi siromaki naše beliče pod smrekove in borove prage naše železnice, se od nas ne more terjati in to tem manj, ker bodo Gross in njegovi tovarši itak pomnožili svoje premoženje vsled naše železnice — kakor se čuje — za pol milijona goldinarjev.
Od Žile. (Nàrodna obleka.) Še pred kakimi dvajsetimi leti so se naši Ziljani in Ziljanke s ponosom držali svoje lepe nàrodue obleke, ktero so večjidel iz domačega pridelka si napravili. Kako je pa zdaj? Naši Ziljani nàrodue obleke več poznati nočejo in tudi Ziljanke so jo začele zapuščati. Le redko vidiš Ziljauko v nàrodni obleki, prav pogosto pa se prikažejo v dolgih jankah, z mnogimi graniri obsutih, v kterih so mestnim gospem in gospodičinam podobne. Na tem pa seveda nič ni ležeče, pa nekaj druzega se opazuje. Bolj da se
pri nas nàrodna obleka zapušča, bolj da se mila materna beseda zaničuje, tem bolj se zgublja tudi ljubezen do^ vere, tem bolj razuzdana postaja naša mladina. Žalostne prikazni, pa resnične. Nàrod, kteri svojo nàrodnost zaničuje, zavrže, izda in mori sam sebe. Dokler materna beseda slovi, se narod časti in oživlja; kakor pa se materna beseda umika, peša tudi nàroda slava in moč. Kdor ljubi torej svoj néro d, njemu so dragi tudi matere mili glasovi, njemu je draga tudi nàrodna obleka. Kjer ljubezen do naroda umira — tam umira tudi ljubezen do vere.	K.
Izpod Jepe. (Žitne cene. — Carina.) Če pogleda kmet v „Miru“ na žitne cene, mora žalosten postati. Kmet ne bo mogel shajati, ako bodo žitne cene tako nizke ostale. Kje bo jemal denar za obilna plačila, ki jih ima ? Pisalo se je v „Miru“ že večkrat o kmetijskih zadrugah, ki bi se imele ustanoviti po željah g. poljedelskega ministra. Toda jaz mislim, da nam tudi te zadruge ne bodo nič pomagale, dokler bo kmet za svoje pridelke tako malo dobil. Bolje bi bilo, ko bi g. minister tiščal na to, da bi se naložila visoka carina (col) na tuje žito, ki se k nam privaža. Taka carina bi bila čisto pravična, kajti naše železnice in ceste smo mi zidali s svojimi denarji, zato bi bilo prav, da tujci precej na meji nekaj plačajo za to, da s svojim blagom po naših železnicah kupčije delajo. Poslance prosimo, naj bi resno premišljevali o tej stvari, kajti kmetski stan mora na nič priti, ako se mu kmalo ne pomaga.
Iz Št. Janža v Rožni dolini nam piše g. učitelj Gitschthaler, da on nikakor ni pisal tistega popravka župana Krasnika iz Svetne vesi, ki se bere v zadnjem „Miru“ št. 5., in da on tudi ni uplival na to, da se popravek spiše.
Iz Žitarevasi. (Zlata poroka.) Pustni pon-deljek se je obhajala tu redka slovesnost, ktera zasluži, da „Mir“ o njej kaj omeni. Jerebov oče, Martin Mohar, kmet v Mlinčah, in njih žena Marija praznovala sta svojo zlato poroko. Dné 5. svečana 1. 1844. sta bila od rajnkega gosp. komen-datorja Kumerja na Reberci poročena, in 5. svečana t. 1., ko je med tem minulo že 50 let, sta stopila 75 let stara zop-4 k altarju, svojo obljubo ponovit in Bogu se zahvalit za vse v tem dolgem času prejete dobrote. Vsi sorodniki od blizu in daleč in mnogo farmauov se je k tej slovesnosti zbralo v Žetrajski cerkvi, da je bila skoro polna. Po končani cerkveni slovesnosti bila je doma pri Jerebu prosta zabava, pri kteri so se glasile zdravice in lepe slovenske pesni. Posebno ginljivo je bilo slišati, ko je najstarejši sin, gosp. Jož. Mohar, nadučitelj v Št. Lenartu na Štajerskem, ki je s svojo gospo bil pričujoč, v imenu vseh otrok sta-rišem izrekel srčno hvalo za vse od njih prejete dobrote iu jim lepo sliko s podobami vseh otròk v spomin na ta dan izročil, čast otrokom, ki svoje sta-riše tako spoštujejo ; zlatoporočencema pa kličemo ; Bog ju ohrani še mnogo let !
Iz Globasnice. (Na-ša šola.) Čuli ste že, da imamo šolo v Globasnici razdeljeno na slovensko in nemško. To je zelo žalostno, da so bili nekteri stariši tako nezavestni in so se dali za nemško šolo zapisati. Nekaj veselega mi Slovenci pa vendar občutimo pri tej reči. Za Slovence je namreč pouk na teden le dva dni, za ponemče-vance pa štiri dni. Visoki gospodje, ki so tako določili, so nam torej dali spoznati, da se otroci v slovenski šoli v dveh dnéh toliko nauèé, kakor v ponemčevalni šoli v štirih dnéh.
Iz Prevaljske občine. (Pasji davek. — Demokratično društvo.) Že lansko leto je nekdo naznanil, da imamo pri nas pasji davek. Menda je to prva kmetska občina na Koroškem, ki je upeljala pasji davek. Kako je ta davek priljubljen, to se je pokazalo dné 18. prosinca, ko je prišel g. okr. glavar iz Velikovca. Bilo je nekaj dnij poprej naznanjeno, da se mora pasji davek plačati, sicer se bo po rubežui iztirjal. Ko je tedaj g. glavar prišel, šlo je nekaj m6ž k njemu, pritožit se zoper ta davek. Glavar jim je odgovoril, da bi se imeli prej pritožiti. Rekel je tudi, da bi morali privezani psi davka oproščeni biti. Djal je tudi, da so se naši občinski gospodarji pritožili, da nemajo denarja v blagajnici in da so zato naredili ta novi davek. Seveda, kjer so liberalci gospodarji, tam je že stara navada, da kasa boleha za sušico. Naj bi bili pri drugih reččh bolj varčni, potem bi tega davka ne bilo treba. Pa ravno varčnosti liberalci ne poznajo. Kako priljubljen je pasji davek, pokazalo se je konec prosinca, ko je prišlo res pri nekterih do rubež ni za-volj tega davka. In pri iztirjevanju niso zadostovali navadni možje, pomagati so jim morali še orožniki. Enemu so zarubili govedo, čeravno že dve leti nema več psa. Moral se je izkazati, da je psa res pred dvemi leti konjedercu izročil. Za kmeta je ta davek krivičen, kajti kmet potrebuje psa za domačega varuha. Ko bi gospodje vedeli ali vedeti hoteli, v kakih stiskah je kmet, bi mu vendar ne nakladali takih plačil! če že hočejo
pasji davek imeti, naj ga upeljejo samo za Prevalje, kajti tam so razun mesarskih vsi drugi psi nepotrebni, posebno pa tisti, ki tako radi v cerkev zahajajo, ljudi motijo in jim praznično obleko onečedijo ter še druge burke uganjajo. Katoliška cerkev je vendar le za kristjane, ne pa za pse. Od takih psov naj bi se pobiral prav visok davek! — Kakor ste že sporočili, ustanovilo se je tukaj delavsko društvo. Prav je, da delavci sami začnejo skrbeti za svoje potrebe in se poganjati za svoje človeške in državljanske pravice. Toda tega ni treba, da bi svojo srečo iskali v sovraštvu do katoliške vere in cerkve, kakor to delajo socijalni demokrati. Kajti papež, škofje in cerkev sploh ne delajo delavcem nobene krivice ; nasprotno se sv. Oče papež Leon XIII. pri vsaki priložnosti oglašajo za pravice delavnih ljudij ter ojstro grajajo sebične bogataše, ki nemajo usmiljenja do delavcev, temveč se bogatijo z njihovimi žulji, kedar pa delavec omaga, ga brez pomoči pustijo. Tudi škofje, duhovniki in drugi možje katoliške stranke se v novejšem času potegujejo za delavce in njih človeške pravice. Zato se mi ne dopade, da si naše delavsko društvo take časnike drži, v kterih se katoliška cerkev napada. Mislim, da imajo delavci dosti drugih skrbij in bi lahko verske reči pri miru pustili. Naši slovenski delavci so še krščanski, zato je obžalovati, da nekteri tuji delavci, posebno taki, ki pridejo iz velikih mest, brezverske nauke med nje trosijo in brezverske časnike. Posvarim tudi enega iz naših prijateljev, ki je začel med demokrate zahajati, kajti kdor pri moki dela, postane močnat.
Iz Šmihela pri Pliberku. Naša posojilnica je imela 1. 1893. blizo sto tisoč goldinarjev prometa, dokaz, kako potreben je ta zavod. Prerokovanje nekega Pliberškega mogotca se torej ni uresničilo, ker on je našim slovenskim posojilnicam prerokoval, da za jedno leto bodo vse prenehale.
Iz Ljubljane. (Družbi sv. Cirila in Metoda) so od 20. prosinca do 12. svečana darovali: Slavni mestni sovet stolnega mesta Ljubljane za 1. 1894. prispevka 500 gld. — svoto zares vredno dostojanstvenega stališča našega glavnega mesta —; vrla ženska podružnica v Gorici po blagajničarici g. Mariji Kancler 100 gld, č. g. župnijski upravitelj Anton More kot prvomestnik podružnice v Loškem potoku zajedno s podružničnimi doneski več darov v skupnem znesku 64 gld. 75 kr, bivši tamburaški zbor čč. Mariborskih bogoslovcev vse svoje tamburice, ki so stale 55 gld. ; neimenovana dobrotnica za samostan šolskih sestra v Velikovcu 25 gld.; č. g. Lovro Herg, kanonik v Mariboru, 40kron, ki nam jih je naklonila družba duhovnikov, zbrana pri sedemdesetletnici č. g. M. Modrinjaka, prošta v Ptuju; slavna „Slovenska čitalnica v Mariboru" po g. dr. Bezjaku 16 gld.; č. g. Karlo Miklavčič, župnik v Zminji, 14 gld. in sicer je 9 gld. nabrala gdč. Marija Miklavčič v župnem dvorcu vŽminju, 5 gld. pa je dar č. g. kaplana P. Švegelja; sl. posojilnica v Žužemberku 10 gld.; č. g. J. Kralj, dekan v Zavrču, 11 kron, nabranih pri odhod-nici č. g. kaplana Ozmesa; g. Terezija Razlag iz Staronove vasi v oporoki po g. A. Šlambergarji, notarji v Ljutomeru, 5 gld, gdč. Franjha Seraf. Brinšek v Trnovem 10 kron, ki so nam jih naklonili: g. Ponikvar, poto valeč tvrdke „K. Gre-nitzevi vnuki" v Trstu 2 kroni, gg. Ljudevit Dolenec, Štef. Brinšek, Mavr. Parber, neimenovanec, Josip Primec, Pr. Ferjančič, Pr. Geleck in vesela družba v Ilirski Bistrici po 1 krono; g. notar Hudovernik v.Kostanjevici pri Weigleinovem banketu na Krškem nabrani znesek 5 gld.; sl. „Prva dolenjska posojilnica v Metliki" 5 gld, č. g. Frančišek Pešec, kaplan v Cirknici, v veseli družbi zloženih 7 kron; neimenovanec po č. g deželnem arhivarju A. Koblarju 4 krone, g. Pr. Demšar, podpredsednik Železniške podružnice 5 gld. in č. g. Mengiški nadžupnik Ivan Zorec po g. deželnem poslancu Krsniku 3 krone. — Slovenke in Slovenci ! Mislite ob svojih naslednjih darovih sosebno na Trst in na Velikovec, kakor mi mislimo na-nji s skrbjo sicer, a zagotovljamo Vas : s ponosom.	Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda
Iz Griž ob Savinji. Srce mi radost navdaja, da zopet primem za pero, veselje napisat, starosti vč. g. župniku Mat. Arzenšeku častitat. Poklo-nenje k 70. letu življenja in 20 letnega pastirovanja med nami je bilo sijajno. Griški župan jim je izročil lepo diplomo od faranov mnogoštevilno podpisano, g. kaplan pa krasen mašni plašč, kupljen iz nalašč zato zbranih darov, v hvaležnost za njihova dela. Posameznike omenim le: rodbino Širca, ki je darovala srebrno kupico v spomin, in tudi gosp. Skuhersky so prihiteli iz Laškega trga. Na rojstni dan 8. svečana pa je bila slovesna daritev sv. maše, pri kteri so tudi topiči oznanjali splošno radost. Čast, komur čast ! In obrnjen na Griškega slavljenca sklenem po dolžnosti s Slomšekovim „dobrim dušnim pastirjem" :
„Mi se bomo veselili Ž njim v prijaznosti živet’ ;
Skupaj vsi zdravico pili,
Bog jih živi mnogo let!"	L—n.
Iz Solčave. (Nova cesta. — Nesreča.) Povedali ste že, da se bo zidala cesta iz Solčave v Luče, kar je zelo potrebno, kajti sedanja pot v Luče je silno slaba in nevarna. Prej pa ko se stara pot popusti, hotela je še svojo žrtev imeti. Dné 11. svečana popoludne ob treh se je od tukaj na pot proti Lučam odpravil 75letni, občespošto-vani Andrej Polavec. Zavolj nevarne poti ga je pa spremil njegov sin Anton. Ko prideta do pol poti, do znane „Igle“, je stari mož, poti vajen in še trden, rekel sinu: „Le koj pojdi nazaj, da prideva še oba do noči domov. Ako me do Luč spremiš, boš moral pa po noči nazaj in boš tudi ti v nevarnosti. Jaz pridem že sam do Luč.“ Sin je ubo-
gal in šel nazaj. Očetu pa, ko je sam hodil, se je spodrsnilo in je padel v globočino ter se pobil do smrti. Bog mu daj dobro, bil je pošten človek.
Iz Solčavskih planin. (Kmetu je gorjé.) Tudi k nam se je že priplazil socijaldemokratični in liberalno-potratni duh. Posli se drago oblačijo, in že pastirji kadijo viržinke; zraven pa godrnjajo čez slabo plačo in pretežavno delo. Samo ob nedeljah popoludne in v noči na pondeljek se nikdar ne utrudijo, če bi tudi 12 ur vkup plesali. Oni pravijo, da morajo le za gospodarja delati; toda gospodar je veči revež, kakor hlapec : v slabi obleki hodi in skrbi ga trpinčijo zavolj dolgov, kterih se ne ubrani zavoljo tolikih plačil in slabih dohodkov. Če se kmetom ne bo kmalu pomagalo, mora jih polovica na nič priti. Hlapec je brez skrbi zavolj jedi in stanovanja; plače ima tudi toliko, da se lahko obleče in si tobaka kupi, pa mu bo še nekaj ostalo, če bi prav včasih kak goldinar zapil. Prepogosto se to seveda ne sme zgoditi, če pa hoče kmet shajati, ne sme celo leto vina nič pokusiti, pa bo še poln skrbij in žalosti okoli hodil, ker nikjer ne vidi pomoči, da bi se dolgov otresel in svoje otroke preskrbel. Zato pa marsikteri kmet pravi, da bi rajši za hlapca služil. Če bodo torej kedaj socijalni demokrati naše posle hujskati začeli in jih naredili še bolj uporne, nezadovoljne in svoje-glavne, dosegli bodo le to, da se bodo veče kmetije razdrle. Vsak bo namreč le toliko zemljišča obdržal, kar si ga sam s svojo rodovino obdelati upa, vse drugo bo pa prodal.
Iz Dunaja. (Pustne in postne misli.) Pust je preminul in iz plesnih dvoran začeli smo obračati svojo pozornost tje na „Franzensring“, kjer zopet plapolajo zastave pred parlamentom v znamenje, da so se sešli državni poslanci. No predpust na Dunaju je vam precej vesel in vsako društvo se želi proslaviti pred svetom s sijajnim plesom, o kojem potem pišejo Dunajski „žornalisti“ kar cele strani po svojih časnikih. Tudi Slovenci so letos pokazali, kaj znajo. Sijajni koncert s plesom, kterega so priredili slovenski velikošolci združeni v „Sloveniji“, zvršil se je prav krasno. Prišli so na ples najimenitnejši slovanski bratje iz juga in severa, in priznati moram, da sem se tisti večer v tako narodni družbi čutil prav domačega in da Dunaj ni tako „deutsche Stadt“, kakor misli tisti Bistriški učitelj, ki polaga svojim učencem na srce, naj gredo vsi ndrodui Slovenci v Zagreb ali Prago ! Ker je pa sedaj v Pragi izjemno stanje in se je morala tam „Omladina" pred bajoneti zagovarjati, me ne mika prav tje. Vedeti morate namreč, da sem tudi jaz izmed „mladine“ — seveda ne češke
—	temveč poštene, pohlevne koroške mladine. In
ker sem tako pohleven, imam tudi „koalicijo“ rad, ki varuje izjemno stanje in „Besitzstaud“. — Kaj pa je „Besitzstand“ ? Pravijo, da je v vinu resnica, in ker je nemški cesar v zadnjem času poslal staremu Bismarcku steklenico vina, — napili so se ga vsi Nemci in v ti pijanosti povedali so prav odkrito, kaj je „Besitzstand“. Neki časnik v Nemčiji in za njim vsi nemški in nemčurski listi in lističi po Avstriji pisali so namreč:	„Dan, ko
bode črno-rdeče-zlata zastava plapolala od Adrije do Šelde, prišel bo in mora priti!" To se pravi po domače: Tudi Slovenci pripadajo Veliki Nemčiji ! Zatorej ta skrb naših „bratov“ za nas ! To je nemški „Besitzstand“, ki ga varuje koalicija. Pa le čudno, da naši „prijatelji“ niti v tem niso jedini, kako nas najprej ponemčiti. Na Koroškem vsiljujejo nam še blaženo nemščino, na Štajerskem pa so v deželnem zboru sklenili napraviti dva zavoda, kjer ■— čujte in strmite! — kjer se bode nemška gospoda slovenski učila! Stvar bode malo težavna. Priporočali bi jim koroškega Prešerna abecednik, kjer je polovica besed itak že nemška. Bes, čudeži se godè na svetu — na Štajerskem in na Koroškem. — To vam bode spet čudež in veselje za slavno „Uršo“ ! Kakor poročajo poljski listi, stekel si je g. župnik Einspieler mnogo zaslug za razširjevanje ruske pravoslavne vere!! Priznati se mora, da znajo židovski Poljaki in poljski Židje delati „senzacijo“. To vam se bodo prekrižavali vsi nemčurji od Celovca do Podklo-štra! — Panslavista — križajte ga! Daleč so že prišli naši nasprotniki! Bi li ne kazalo, da se stari pogoreli Klošter prezida namesto v pravoslavno cerkev v norišnico za te poljske, čifutske in nemčurske pisune in „politike‘‘ ? Žalostno pa je, da tiči v ti neumnosti metoda, da delajo ti zakleti vragi slovanstva na isti način na Koroškem in v
—	Pragi. Kako je nekje rekel poslanec Herold
v državnem zboru :	„0e nimajo izdajic, jih pa
ustvarijo !“
Iz Predora v Bosni. (Zahvala.) Hvaležni naznanjamo, da smo prejeli 10 gld. — deset goldinarjev —- blagodušnega milodara, kojega je poslal iz daljne^ Amerike vrli Slovenec iz Kranjske, gosp. Prane Šenk, po slavnem uredništvu časopisa „Mir“, za velepotrebno stavbo cerkve sv. Jožefa, v kojo se bodo shajali k rimsko-katoliški najsvetejši službi Božji tu naseljeni rimsko-katoliški Slo-
venci in Slovani, bivajoči med razkolniki in moha-medci. Bog stoterno plačaj ! — Priporočamo prav iskreno v imenu sv. Jožefa to velepotrebno stavbo hiše Božje, na zemlji jugoslovanske Bosne, vsem vrlim rimsko-katoliškim Slovencem, da nam blagovolijo še pripomoči, kajti sami smo nezmožni to sveto delo dovršiti. Bimo-katolički župni urad v Prjedoru, pošta Prjedor, Bosna, dné 23. pros. 1894.
O. Anton Babic, župnik.
Glasovi nasprotnikov.
Mičnosti iz spodnjega Roža.
Pod tem naslovom prinaša Beljaška „Deutsche Allg. Ztg.“ v št. 15. spet enega svojih surovih in pso-valnih dopisov, kakor smo jih pri tem neotesanem listu že davno vajeni. Ker je list pri Nemcih že vso veljavo zgubil, prilizuje se zdaj prenapetim nemškutarjem, slovenskim liberalcem odpadnikom, da bi ga vsaj ti še nad vodo obdržali. List dobro vé, s čim se tem ljudem najbolje prikupiti zamore, zato prinaša dopise, v kterih se blatijo in psujejo slovenski možje. Kdo da kuje dopise iz spodnjega Koža za Beljaško klepetuljo, smo sicer že enkrat praviti slišali, pa to nas ne zanima toliko, naj bo dopisnik kak uradnik, kak učitelj ali pa kak še od mleka pijan županov sin; večji greh ima urednik, ki take spise odobruje in tiskati pusti.
Poglejmo si torej omenjeni dopis. Najprej ga to skrbi, kdo postane župnik v Kapli, in strah ga je, da bi znal faro dobiti kak značajen in vrlo naroden slovenski duhovnik. Takega že naprej imenuje ,,einen Frevler au den Grundlagen der Lehre Christi" (oskrunjevatelja Kristusovih naukov) ! Potem pravi, da je nek znani duhovnik-hujskač (Hetz-priester) prosil za faro v Kapli, da bi tisti lečo zlorabil za razširjanje sovraštva in prepira, da se ga bodo pa farmani na vso moč branili. Dopisniku svetujemo, naj le mirno počaka, kaj bodo sklenili gospodje pri škofijskem uradu; naj on svojega nosa ne utika v reči, ki ga nič ne brigajo, saj njega nihče ne bo za svet prašal, kdo bi bil najbolj pripraven za župnika v Kapli. — Ko je dopisnik prihodnjega Kapelskega župnika dobro obrcal, čeravno ga niti ne pozna, ker ne vé, kdo bo imenovan, — spravi se nad Borovskega župnika vč. g. A. Klemenčiča. Najbolj ga to peče, da so župnik odpravili nemško cerkveno petje in upeljali slovensko petje. V tem imajo pa g. župnik čisto prav; kajti Borovlje so slovenske in ostanejo slovenske, torej naj bo tudi cerkveno petje slovensko. Z ljudskim štetjem nas ne bodo slepili. Če se prav vsi Borovčiči za Nemce zapišejo, vendar je resnica, da ni nobenih dvajset pravih Nemcev v Borovljah. Da se Borovčiči radi norčujejo iz tujih ljudij in popotnikov, to je res grda navada; pa tega jih niso učili ne sedanji, ne prejšnji, ne kteri koli župnik ; nam se zdi, da je to plevel rodila le liberalna sapa, ki piha iz Celovca v Borovlje. Ta sapa je pa pihala že prej, kakor se je ustanovil sedanji cerkveni pevski zbor v Borovljah, in nesramna laž je, če dopisnik vso surovost le na Slovence vali, ktere imenuje „die panslavistische Botte". Kaj ne, ljubi Slovenci, kako lepo omikani in olikani so dopisniki Beljaškega lista!? — Časnik „Sudsteirische Post", ki je gotovo bolj dostojno pisan, nego vsi liberalni listi v Beljaku, Celovcu, Mariboru, Celju in Gradcu, imenuje dopisnik „ein Schandblatt" ! Dopisnik Beljaškega lista mora tudi mnogo po tabernah hoditi, ali pa ima svoje ogleduhe nastavljene, ker tako dobro vé, kdaj je cerkovnik pijan in v ktere gostilne zahajajo cerkveni pevci. Škoda, da dopisnika ne izvolijo za Borovskega župana; on bi pustil vse krčme zapreti, in puškarji bi si mnogo denarja prihranili, kar bi bila gotovo njih sreča. — Potem čveka dopisnik o neki občini, kjer župan ne zna pisati in brati, gospodarita pa svojevoljno župnik in tajnik, ki je rojen Kranjec, ter da se pri tej občini še uradna tajnost ne spoštuje, ker se je neko poročilo objavilo v listu „Sudsteirische Post". Mi ne vemo, ktero občino da dopisnik misli, sicer pa je naša sodba taka: če je kdo na Kranjskem rojen, to še ni noben greh, saj tudi dopisnik ne more nič za to, da ni rojen v naši sredi, tudi on je k nam prišel iz daljnega kraja, zato pa ni lepo, da druge tujce preganja, ko je sam tujec. Če župan ne zna pisati in brati, tega ni on kriv, ampak njegovi starisi, ki ga niso v šolo dali; če občinski tajnik županu pomaga, je to le njegova dolžnost, saj za to je plačan; če pa tudi g. župnik s svojim dobrim svetom pomagajo, je to le hvale vredno in dokazuje, da imajo skrb in srce za javne potrebe in ljudski blagor ; takih mož nam Bog le mnogo daj ! —- Nazadnje se dopisnik spravi nad gosp. Martina Štiha (Šlemca) v Št. Janžu ter mu daje lepe priimke „Wuhler“ (rovar), „Hetzer“ (hujskač) in „večni kandidat". Dopisnika je g. Štih s tem razdražil, ker se z mnogoštevilnimi drugimi nezadovoljneži ustavlja imenovanju gospodov Kirschnerja
in Schiitza za častne občane v Svetni vesi. V tem ima pa g. Štih čisto prav, ker je znano, da sta Kirschner in Schiitz oba huda nasprotnika Slovencev in bi rajši danes kakor jutri videla, da bi se slovenska beseda ne čula več po koroških hribih in dolinah. Tudi ne poznamo nobenih posebnih dobrot, ktere bi bila občina Svetinska od teh gospodov prejela. O tem smo že dovolj spregovorili v zadnji 5. številki, v pristavku k popravku g. župana Krasniggga. To je res sramota za slovensko občino, da take ljudi na tron postavlja, ki nam Slovencem ne želijo nič drnzega, kakor narodno smrt. Še mnogo bi lahko dostavili, pa za danes naj to zadostuje; ako bo treba, govorili bomo pri drugi priliki še bolj odkrito in odločno. Morda se pa oglasijo še tisti rodoljubi sami, ki so v omenjenem dopisu napadeni. Sami bodo še lo-žeje odgovorili, ker nam ni vse tako natančno znano, kakor njim.
Politični pregled.
Državni zbor se je sešel dné 22. svečana.
—	Vlada izdeluje nov načrt za premembo volilne postave, da ga potem predloži trem večini strankam v posvetovanje in sklepanje. Radovedni smo res na ta načrt, pa mnogo ne pričakujemo , kajti od liberalcev in Poljakov ni upati, da bi mnogo razširili volilno pravico, ker dobro vedo, da bi jim to le škodovalo. Ravnali se bodo po pregovoru: „Operi mi kožuh, pa ne zmoči ga.“ — Na Moravskem se bo ustanovila nova češka realka in dva češka zavoda za gluhoneme. — Volilni red za moravski deželni zbor se je tako predelal, da bodo mestni volilci vsak v svojem domačem mestu oddajali svoje glasove, da ue bo treba k volit vi hoditi v drugo mesto, kakor do zdaj.
—	Deželni zbor v Linču se je po daljšem razgovoru izrekel za versko šolo. Posebno vneto so za to govorili škof dr. Doppelbauer. — P redar els ki deželni zbor je sklenil ustanovo deželne hipotečne banke, ki bo dajala posojila na zemljišča dober kup (za male obresti). — Posl. Š n kij e je odložil svoj mandat za kranjski deželni zbor. — Škof na otoku Krk (Veglia) so postali preč. g. Andrej Šterk, do zdaj stolni župnik v Trstu. — Pravda zoper „Omladino“, zvezo mladih zarotnikov v Pragi, je končana. Eden je dobil 8 let, drugi 6, dva po 5 let trde ječe, nekteri po več mesecev ječe ali zapora, osem jih je oproščenih. — Nemci so vendar začeli spoznavati, da je tudi slovenščina nekaj vredna. V štajerskem deželnem zboru je namreč dr. S tar k el predlagal, naj se slovenščina uči tudi na Graški realki, ktero obiskujejo sami Nemci. Starkel je hud nasprotnik Slovencev in bi jih najraje v žlici vode potopil. Ce je tedaj on te misli, naj se nemški dijaki naučijo slovenščine, ima pri tem samo ta namen, da bi Nemci tudi med Slovenci vse službe dobili in Slovence čisto spodrinili; kajti dokler slovensko ne znajo, jih ne morejo pošiljati med trde Slovence.
—	Ogerskemu državnemu zboru je vlada predložila načrt postave o civilnem zakonu. Prepir med liberalci in konservativci je vsled tega v polnem cvetu. V spodnji zbornici bo vlada morda zmagala z malo večino; v gosposki zbornici pa bo postava gotovo odklonjena.
Laška vlada je, kakor navadno, v velikih denarnih zadregah in misli na nove davke, ko vendar ljudstvo še starih ne more plačevati. Združenje Italije tamošnjemu ljudstvu ni prineslo obljubljene sreče. — Na Francoskem se prepirajo zavolj carine na žito. Ta carina bi poljedelcem koristila, socijalni demokrati pa vpijejo, da hoče vlada umetno dragino in lakoto napraviti. Vsem je teško vstreči.
Deželni zbor koroški.
27.	seja, dné 16. svečana. Za kirurgični oddelek deželne bolnišnice se dovoli tretji sekundarni zdravnik z letno plačo 600 gld., prostim stanovanjem in kurjavo. — Deželnemu odboru se naloži, izposlovati pri vladi, da se klanec čez Jezerski vrh kmalu preloži. — O novi bolnišnici poroča dr. Luggin. Stroški so preračunjeni na 562.000 gld. Denar se bo vzel iz domestikalnega zaklada, kteremu se ima v 50 letih povrniti. Za nakup se priporoča Pi-ronovo posestvo blizo blaznice. Pri oddaji del naj se ozira v prvi vrsti na domače obrtnike. Koroška hranilnica se prosi za podporo. Deželni odbor naj tudi pospešuje ustanovo okrajnih bolnišnic. Od-sekovim predlogom nasprotujeta dr. Prettner in Pongratz. Prvi bi rajši videl, ko bi se za okrajne bolnišnice precej kaj storilo. Pongratz obžaluje veliko potrato pri zidanju bolnišnice in kaže na slaba stanovanja kmetskih ljudij. Tudi pravi, da je ljudstvo nevoljno, ker se niso sprejele usmiljene sestre za postrežnice. Ghon, dr. Abuja, dr. Posch in dr. Luggin zagovarjajo odsekove predloge, ki se
tudi nespremenjeni potrdijo. — Sprejme se prošnja do vlade, o kterej smo zadnjič (v članku) govorili, namreč naj bi vlada deželi z dovoljenjem malih plačilnih obrokov olajšala poplačevanje dolga. — Potrdi se predlog gospodarskega odseka, naj deželni odbor poizvé, kako je z dopošiljanjem živinske soli ter naj pri vladi izposluje, da se bo do-pošiljatev te soli kar mogoče gladko vršila. — Občini Št. Daniel pri Prevaljah se dovoli 100 gld. podpore za cesto v Reti.
28.	seja, dné 17. svečana. Dr. Steinwender poroča o deželni hipotečni banki, ki jo hočejo nekteri ustanoviti. Poročilo pravi, da je na koroških posestvih in hišah uknjiženih 72 milijonov goldinarjev dolga, in od teh je 50 milijonov izposojenih pri zasebnikih, kteri dolg je hujši, ker tirja navadno visoke obresti in se lahko vsaki dan odpové in sodnijsko iztirja. Zato bi bila potrebna hipotečna banka, ki bi dajala posojila za 3‘/2 °/o- Odsek jo priporoča in predlaga, naj bi dežela za pričetek posodila 20.000 gld., pisarije naj bi pa za zdaj opravljali uradniki deželnega odbora proti nekoliki nagradi. Ko so govorili še grof Goéss, dr. Prettner, deželni predsednik, dr. Luggin, Kirschner in dr. Steinwender deloma za, deloma proti, sledilo je glasovanje po imenih, in je glasovalo za predlog 19, proti pa 13 poslancev. Slovenska poslanca Einspieler in Muri sta bila nasproti. Namesto imena »hipotečna banka“ se je sprejelo ime ,,hipotečni zavod“. Ta zavod pa ue bo smel sprejemati denarnih vlog na obresti, kakor to delajo hranilnice. — Zastran ^Valterjevega predloga se deželnemu odboru naroči, naj pozveduje, kje so bila posestva previsoko cenjena, in naj daje občinam potrebni pouk, kaj jim je storiti, kedar se bo cenitev pregledovala. — Občini Straja ves na Žili se podari tistih 114 gld., ktere si je od dežele izposodila za ravnanje hudournika.
29.	(zadnja) seja, dné 19. svečana. Za ravnanje Gline se bo potrebovalo še okoli 160.000 gld. Finančni odsek predlaga, naj bi polovico teh stroškov prevzela država, eno četrtinko dežela, druga če-trtinka pa naj bi se vzela iz Štrucmanove ustanove. Se sprejme. — Posl. Herbert poroča o deželnem proračunu. Potrebovalo se bo 1,112.172 gld. Denarja je v kaši 237.793 gld., manjka torej 874.379 goldinarjev. Ta primanjklej se bo pokril z deželnimi dokladami in sicer a) 460/0 doklade na direktne (cesarske) davke, b) 20°/0 doklade k užitnemu davku na vino, mošt in meso, c) čisti dobiček od žganjarske doklade. — Daljši razgovor se vname zaradi Kirschnerjevega predloga o premembi volilnega reda. Sprejme se odsekov predlog, naj deželni odbor v dogovore stopi z deželno vlado, kako bi se volilni okraji razdelili, ko bi se upeljale direktne volitve na kmetih. Ravno tako se sprejme dostavek dr. Steinwenderjev, naj se število poslancev pomnoži, in naj dobi volilno pravico vsak, kdor plača kak (direktni) davek, ali kdor ima hišo ali kočo. — Potem je imel deželni glavar sklepni govor, kterega je končal s trikratnim »hoch“-klicem na svitlega cesarja; knez Rosenberg pa se je deželnemu glavarju zahvalil za nepristransko vodstvo zborovanja, deželnemu predsedniku pa za naklonjenost, ktero kaže deželnim koristim naproti. Potem se zbor zaključi.
Gospodarske stvari.
V preudarek sadjarjem, ki mislijo kupiti in saditi to spomlad sadno drevje. Prišel je čas, in sadjar bode pričel v novič svoje delo. Prvo njegovo spomladansko opravilo je, da nadomesti drevje, ki je poginilo, in nasadi novega. To delo dela malo skrbi sadjarju, kteri si je sam vzgojil dobrega in lepega sadnega drevja. Drugače je pa, kedar si mora sadjar drevja še le kupiti. Novo vsajeno drevo bode stalo na svojem mestu desetletja in bode rodilo obilo sadu ali pa malo. Drevo bode obilo rodilo, če ga nisi samo pravilno vsadil in mu pravilno in dobro postregel, ampak če si je tudi pravilno vzgojil, t. j. imeti mora dobre in lepe korenine in biti od prave vrste. Takega drevesa pa ni vedno tako lahko dobiti, in zato dela kupovanje sadnega drevja vestnemu sadjarju precej skrbi, celo pa pri nas, ki še nimamo dosti pravilnih in zanesljivih drevesnic, iz katerih bi dobivali drevja, in ker naši sadjarji, in to tudi pametnejši, ne umejo, da ravnajo varčneje, če sadé dobro, a drago drevo, nego če slabo, katero morda dobodo zastonj. Škoda vsega truda in dela, kedar sadiš zanikamo drevo, škoda prostora, kjer raste tako drevo.
Kakšnega drevja si torej kupujmo?
Sadi vedno le mlado drevje. Ne pričakuj nikdar dobička od starega drevesa, ki je krevljasto, lišajasto ali z mahom obraščeno, kakoršnih je prav mnogo po naših domačih drevesnicah. Tisto drevo, ki je rasilo v drevesnici dalje nego 5, recimo 6 let, je boljše za kurjavo nego za saditev. Ako imaš na izbiro drevja, sadi vedno mlajše, če je tudi morda šibkejše.
Sadi le dobro ukoreninjeno drevje. Ako vseješ peško od jabolka ali hruške, vzraste iz nje divjak, ki ima le dolgo in debelo srčno korenino, pa nič stranskih in vsled tega malo lasnatih koreninic, ktere so najvažnejše v hranitev drevesno. Cepi na tak divjak cepič, in vzgojil bodeš iz njega drevo, ki bode imelo le malo korenin. No, drevesa iz naših kmetskih drevesnic so vsa taka, zato pa tudi niso za nič. Divjaka, ki je vzgojen iz peške, treba dvakrat presaditi in vselej mu ob enem skrajšati korenine, ktere so potem prisiljene, da se razrastejo in naredé mnogo lasnatih koreninic. Kupuj torej le tako sadno drevje, ki je cepljeno na presajene divjake, in rastlo ti bode čvrsto. Korenine so rastlini to, kar je zdrav želodec človeku.
Sadi drevje z lepim in ravnim deblom ter z zdravo krono. Tako drevje dobiš pa zopet le tam, kjer umejo vzgajati tako, to je, kjer znajo z umno vzgojo drevo hitro in lepo kvišku spraviti, a ga ne mučijo 7 do 10 let v drevesnipi na razne načine. Drevo imej zdrav les, lubad ne bodi razpokana, ampak lepo gladka ter svetla in brez vsakega lišaja.
Sadi drevje le samo od primernih vrst, to je takih, ktere je lahko v denar spraviti. Ne sadi nikdar mnogo vrst, ampak malo, morda le samo eno, da je le prava.
Ne kupi nikdar drevesa, ako prodajalec ni mož, da bi mogel jamčiti za ime iste vrste, s kte-rim drevo prodà.
Ne kupuj sadnega drevja nikdar po semnjih ali od ljudij, ki ga vozijo na prodaj po deželi. To je drevje z razsušenimi koreninami, navadno tako vzgojeno, da se Bogu smili, od vrst, ki niso prav nič vredne, iz kratka: drevje za ogenj, pa ne za vrt.	„Vrt.“
Živinski sejmi meseca sušca.
Dné 3. sušca v Wolfsbergu; 5. v Pliberku, Špitalu in mestu Št. Vidu ; 8. v Št. Pavlu ; 10. v Wolfsbergu; 11. v Guštanju; 12. v Labudu, Gre-binju iu Št. Mohoru; 13. v Svincu; 16. v Št. Andražu; 20. v Dravogradu; 27. v Rožeku; 28. v Beljaku; 31. sušca v Wolfsbergu.
N o v i č a r,
Na Koroškem. Okrog Šmohora imeli so dné 13. svečana hudo nevihto. Bliskalo in grmelo je kakor po leti, ob enem se je vsula gosta toča, da so že kopni kraji postali v kratkem čisto beli. — Mullner, bivši gostilničar na Celovškem kolodvoru, ki je lani zidal veliko gostilno (hotel) blizu kolodvora, prišel je na nič in zbežal iz Celovca, po-pustivši vse dolgove. — V Pontabel so laški psi čez mejo pripodili srnaka, ki je v svojem strahu splezal na neko streho. Tam se mu je pa spodrsnilo, da je doli padel in v tem ga je vjel in ubil neki lovec. — Umrl je v Celovcu profesor dr. Herman Purtscher. brat znanega očesnega zdravnika. — Pogorela je Zdolčeva bajta pri Grabštanju.
—	V Mobličah je umrl posestnik Karol Inzinger.
—	Na Št. Vidski cesti v Celovcu je neki hudobnež narezal in deloma olupi] 200 mladih kostanjev, da se bodo vsi posušili. Škoda se ceni na 600 gld. Da bi ga le v pest dobili ! — Občni zbor kmetijske družbe koroške bo dné 14. sušca ob 3. uri popoludne v deželni hiši. — Beljak dobi nov list „Karntner Nachrichten". Pisan bo v nemško-nd-rodnem duhu. — Na Goričici pri Celovcu je neki potepuh z nožem napadel sina nekega krčmarja. Mladenič pa se je hrabro branil, tako da je dobil le majhno rano, potepuh je pa zbežal. Istemu go-stirju so nedavno zastrupili velikega hišnega psa in osem kur. — V Porečah se je obesil trgovski pomočnik Rulic iz Celovca. — Nemci iz „rajha“ iščejo premog okoli Mostiča in pod Peco. Želeti bi bilo, da bi kaj našli, saj zaslužka primanjkuje.
—	V Prevaljah je umrl zdravnik dr. Dvorak.
Na Kranjskem. Wolfovega slovarja je izišel 9. sešitek. — V Ambrusu na Dolenjskem se bo napravil vodovod za 110.000 gld. — Sokolsko društvo snujejo v Postojni. — Dvoje poslopij je zgorelo v Cermošnjicah. — Železnica se bo merila iz Novega mesta do Metlike. — Drevo je ubilo nekega delavca v Selčah. — Za Smledniški most čez Savo je vlada dovolila 1950 gld. podpore. — V Črnem Vrhu so napravili kmetijsko podružnico. Naredili bodo tudi gasilno društvo. — Katoliška bukvama je priredila novo, prav lepo izdajo molitvenika »Jezus na križu“. — Novo cerkev zidajo v Trnju na Pivki. — V Kapli vasi pri Kamniku se je ustanovilo gasilno društvo.
Na Štajerskem. V Mariboru je bila nedavno neka najdenka krščena, stara že 22 let. — Roparja in tatu Obrovnika („Krivca“) so prijeli v Gornji Polskavi. — Za brezobrestna posojila vinogradnikom je dovolil štajerski deželni zbor 10.000 gld. — V Podbrežju pri Mariboru se je porušil vodnjak iu podsul dva delavca, ki sta ga popravljala ; oba sta mrtva. — Pri sv. Roku ob Sotli se je utrgala skala in potlačila neko kočo ter v njej delavca
Mejavška. — Na Mariborskih latinskih šolah je 262 slovenskih in le 137 nemških učencev; na Celjskih latinskih šolah pa je 238 slovenskih in 127 nemških učencev. Kdaj bodo vendar v Celju napravili slovenske paralelke? — Umrli so zlato-mašnik č. g. M. Koren v Bučah.
Na Primorskem. V goriški nadškofiji je izpraznjenih 78 duhovskih mest. — Več romarjev je šlo 15. svečana iz Gorice v Kirn. — Pasji davek so v Gorici povišali na 10 gold. — Dne 9. sušca odrine iz Trsta več avstrijskih romarjev v sveto deželo. — Na Beški železnici je vlak povozil sprevodnika Jakšeja iz Ljubljane. — V Jagerščah so umrli č. g. vikar Fr. Pipan. — V Gorici se je ustrelila neka 32 letna gospodična. V nekem go-riškem hotelu pa se je ustrelil romunski doktor Gania. — V Pliskovici na Krasu je strela udarila v cerkev in jo močno poškodila. — V Komnu je strela ubila davčnega uradnika. — Do smrti seje opekla 8 letna deklica v Koprivi pri Sežani.
Po drugih deželah. Čuje se, da odpotujejo svitli cesar te dni v južno Francijo, kjer se snidejo s svitlo cesarico. — Umrl je češki rodoljub dr. K. vitez Klaudy. — V Parizu je spet nek anarhist bombo vrgel v kavarni ter ž njo enega ubil, 12 oseb pa ranil. Ko so za njim leteli, je šestkrat ustrelil z revolverjem in spet dva hudo ranil. Še le, ko ga je redar s sabljo po glavi udrihnil, bilo je mogoče, besnega človeka prijeti in zvezati. — Mesto Levov v Galiciji bo vzelo 10 milijonov goldinarjev na posodo. To ne bo ravno majhen dolg. — V Oseku na Hrvatskem se neki Matija Miloš hvali, da je izumil tako obleko, da se more z njo po vodi hoditi, ne da bi se človek pogreznil. Bomo videli! — Profesor Jur Wellner v Brnu, ki je izumil stroj za letanje po zraku, dobil je od avstrijske in ogerske vlade privilegij ali predpravico, da sme le on izdelovati take stroje. — Azovsko morje v južni Busiji je popolnoma zamrznilo. — Y Galiciji bodo odslej srednješolci posebno obleko (uniformo) nosili. — Slovenski škof Ignacij Mrak v Ameriki, ki so že 84 let stari, obhajajo letos 25 letnico svojega škofovanja. — V severni Nemčiji je hud vihar napravil mnogo škode.
Raznoterosti,
Nore Šmarnice. Koncem tega meseca izidejo v Ljubljani za Marijini mesec majnik nove „Šmarnice“ podnaslovom: „Salve Kegina“ — Baz-laga molitve: „Češčena bodi Kraljica", — ktere je izdal znani slovenski pisatelj gosp. Jožef Kerčon, duhovni svetnik in župnik. Ker se vsi do sedaj izšli spisi tega izbornega pisetelja prištevajo najboljšim slovenske nabožne književnosti, prepričani smo, da bodo pobožni Slovenci tudi to delo z veseljem sprejeli, tembolj, ker že več let niso izišle nobene Šmarnice. 2e predmet tej knjigi je povoljno izbran, ker se molitev „Češčena bodi Kraljica" tako pogosto moli in je sedaj tudi od svetega Očeta po vsaki tihi sveti maši zapovedana. Natančneje govorili bomo o teh ^Šmarnicah", ko izidejo.
Nekaj besed o naših molitvenikih. Nikakor ni naše mnenje, v tem odstavku govoriti o primeroma visokem številu naših molitvenikov, tudi ne o dobrih ali boljših vsebinah takih spisov. Predmet teh vrstic naj bo le zunanja oprava molitvenih knjig, zaradi česar smo se mogli do sedaj po pravici večkrat pritoževati. Večina molitvenikov v drugih jezikih je gledé oblike presegala slovenske; vsled tega smo večkrat videli v rokah olikanejših Slovencev le nemške knjige. Temu se upamo sedaj izogniti, ker je tvrdka „ Katoliška bukvama" v Ljubljani izdala v novem (osmem) natisu knjigo pod naslovom: „Jezus na Križi, moja ljubezen" v mali priročni obliki (li X 8 cm.), v jako krasni tiskarski opravi, v dveh barvah na finem belorumenem papirju, tako, da smemo imenovati to knjigo najličnejši slovenski molitvenik. Tudi z ozirom na jezik odlikuje se ta knjiga od ostalih. Vsebina je vseskozi priporočljiva in pripravna za razno starost, obsega vse rabljive molitve in pobožnosti. Ker postaja tudi okus pripro-stega ljudstva finejši, bilo bi želeti, da se knjiga kmalo razširi, to tem bolj, ker ji je cena primeroma jako nizka: usnje 80 kr., zlata obreza 1 gld., šagrin 1 gld. 50 kr.
Bombe y Parizu. Dné 20. t. m. zjutraj našli so zopet bombo v hbtelu ,Esperance“, ktera se pa na srečo ni razletela. Užgali so jo nalašč na licu mesta, da bi preprečili večjo nesrečo, ki bi utegnila nastati, ako bi bombo prenesli. Bazpok je napravil dokaj škode. — Istega dné zasačil je strojevodja opernega gledališča v Parizu, nekega človeka, ki je skrival nekaj za jednim stebrom blizu glavnega uhoda v gledališče. Strojevodja je takoj pograbil neznanega moža in klical na pomoč. Prihitevši stražarji so našli pri neznancu dve na-
biti bombi. Zvečer so baje prijeli več oseb, ki so stavljale bombe pred operno gledališče. Policija ne mara dati nikakoršnih pojasnil.
Poziv cenjenim nacelništvom
„podružnic sv. Cirila in Metoda" in drugim rodoljubom slovenskim na Koroškem.
Da se bodo mogli Slomšekovi zbrani spisi, ktere je koroškim Slovencem podarilo slavno vodstvo ndružbe sv. Cirila in Metoda" *), enakomerno razdeliti, naj se blagovolijo oni,ki žele dobiti te knjige, oglasiti vsaj do 20. marca t. 1. — Na poznejša oglasila se ne bomo mogli več ozirati.
Za načelništvo „podružnice sv. Cirila in Metoda" za Beljak in okolico
Matija Wutti p. d. Pajovec, na Vočilu (Pošta: Riegersdorf pri Beljaku).
*) Glej poziv v št. 4. letošnjega „Mira“.
S^rlporočba.
Podpisanec izdal sem knjigo „Slovensko petje v preteklih dobah" (s slikami in z životopisi slovenskih skladateljev). Iz Koroške imel sem na to knjigo kacih pet naročnikov. Vsi ti so izmej čast. duhovskega stanu. Koroška ima pa tudi že nekaj slovenskih društev s pevskimi zbori, in vendar še noi eden izmed teh slovenskih pevcev nima zgorej omenjene knjige. Knjiga ima trajno vrednost. Vsi slovenski časniki so jo pohvalno ocenili. Priporočam jo torej slavnim slovenskim društvam, da si jo naročijo za svoje knjižnice, ako to posameznikom ni mogoče. Ceno sem znižal od 83 na 53 krajcarjev s poštnino vred.
Z odličnim spoštovanjem
P. Rakuša, nadučitelj v Dobovi pri Brežicah (Štajersko).
1^“ Današnja številka obsega šest strani.
Loterijske srečke od 24. svečana. Gradec	3	21	67	81	34
Dunaj	53	10	59	29	64
Tržne cene v Celovcu.
Ime blaga	na birne		na hektolitre	
	gld	kr.	gld.	kr.
pšenica 		4	80	6		
	3	85	4	80
ječmen		3	90	4	90
oves			2	40	3		
hejda	 ...	4	35	5	45
turšica (sirk)		3	30	4	15
pšeno 		5	80	7	25
fižol				—				
repica (krompir)		—	75	1	20
deteljno seme ....	—	—	—	—
grah		5	50	6	85
Sladko seno je po 3 gld. — kr. do 3 gld. 80 kr. kislo 2 gld. 40 kr. do 3 gold. 30 kr„ slama pò 1 gold. 80 kr. meterski cent (100 kil). Krišen Špeh je po 60 do 68 kr. kila, maslo in puter po 95 do 105 kr. — Pitane vole plačujejo mesarji po 30 do 33 gld. stari cent.
m
T vsaki fari in občini
se nastavi en pameten, spoštovan in premožen človek
g: kot zaupni mož H
in bo imel kot tak precejšen postranski zaslužek. Pismene ponudbe je poslati z naslovom: „201.191 Graz, post. rest."
Mlin.
Bibičev mutni mlin v Stari vesi pri Grebinju, z lepim pohištvom, hlev za dvoje goved in tudi eu svinjak, mlin s 4 tečaji in 1 stopami, zraven njiv za 6 birnov posetve in pol orala travnika s sladkim senom, se dà na šest let v zakup (najem). Več pové posestnica Boža Štefan p. d. Vegant v Ovbrah (Haimburg bei Griffen),
odda se na Dholici s 1. malim travnom t. L Oglasila naj se pošiljajo naravnost na cerkveno pred-stojništvo na Dholici (pošta Poreče ob Vrbskem jezeru na Koroškem).
Med (strd),
garantiran pitanec priporočam čebelarjem v škatijah po 5 kil, franko za 3 gld. 50 kr., na debelo ceneje. Nadalje imam pravi, pristno natomi brinjevec, liter po 1 gld. 20 kr., 3 litre za 3 gld. 50 kr. franko. Nadalje imam veliko zalogo pristnih dolenjskih in isterskili vin po primerno nizkih cenah. Na zahtevanje pošljejo se uzorci.
S spoštovanjem se priporoča v obilno naročevanje
Ilen Jeglič,
trgovec v Selu pri Bledu, pošta Lesce (Lees, Krain).
žl'882, Razglas.
Od c. kr. okr. sodnije v Velikovcu se naznanja:
Na prošnjo Marije Neuhuber, omožene Avguštin, se bo potom prostovoljne sodnij ske dražbe prodala Jurejeva kmetija v Lipi št. 58 kat. obč. Št. Kolman, cenjena 6600 gld. a. v. in sicer na licu mesi a v Lipi
dné 10. sušca 1894, ob 10. uri dopoludne.
Ko bi se za celo kmetijo ne oglasil noben kupec, prodala se bo na drobno po parcelah. Ko bi se pa ne mogle prodati vse parcele, ima posestnica po § 13. dražbinskega reda pravico, v 8. dneh po končani dražbi proglasiti vse storjene kupne pogodbe za neveljavne. Kdor se hoče dražbe udeležiti, mora pred začetkom položiti 10°/o vadium-a v roke dražbene komisije.
Dražbeni pogoji, zemljiške posestne pole ter izleček iz zemljiške knjige se lahko pogledajo v re-gistraturi tukajšne sodnije.
C. kr. okrajna sodnija v Velikovcu dné 3. svečana 1894.
%«i veliko noč
priporočam svojo skozi 28 let vsestransko priznano,
najlepšo in najboljšo pšenično moko
št. O v vrečicah po 25 kil za 4 gld. (kila 16 kr.). — Nadalje priporočam rozine, cvebe, vam-perle (suhe jagode), cimet, rožieevo štupo, droži ali mednice in maslo, vse dober kup.
Ferd. Mussi
v Celovcu, stari trg 19 „pri zlatem vencu".
Za krmljenje po zimi!
lamoreznice,
reporeznice in Itrompirje-reznice,
priprave za poparjenje krme,
štedilue kuhalnike, mline za trojane in za mečkanje,
rohkalnire za koruzo, žitne čistilnice, stiskalnice za seno in slamo izdeluje trdno in ročno
PH. MAYFARTH in dr.
tovarna za kmetijske stroje.
Dunaj II/l, Taborstrasse 76.
Ceniki zastonj. — Zastopniki se sprejemajo.
Kmetija na prodaj.
Sramsičnikova kmetija v Kamnu pri Zelučah na Dravi, v Celovškem sodnijskem okraju, ki ima zidano hišo z enim nadstropjem, veliko zidano gospodarsko poslopje, oboje v dobrem stanu, 22 oralov 1559□ sežnjev njiv, 12 oralov 1312□ sežnjev travnika, 42 oralov 513□ sežnjev gozda in pašnika, vse skupaj, se prodà dober kup ter se lahko precej prevzame. Več pové dr. Janez pl. Vest, c. k. notar v Celovcu.

I k	Mh .
Ta iz krepkega, na lastnih goricah raščenega vina izvlečena Francovka je skušen pomoček za pživljenje dušnih in teles-pps nih močij. Zoper protin, trga-'ispli nje, otrpnenje udov, revmatizem ' ^ pomaga čudovito in uteši bolečine. Ena steklenica velja 1 gld. 20 kr. Stari konjak je za stare ljudi in take, ki so bolni v želodcu, prava dobrota. Cena 1 gld. 50 kr. Kdor naroči 4 steklenice, se mu dà skrinjica zastonj in plača se na pošti voznina. Dobi se samo pri lienccliktu. Hertl-nu, graščaku na Goliču pri Konjicah na Štajerskem
Ta teška vrsta ovsa obrodi v vsakem zemljišču prav dobro; v planinskih deželah se je pokazalo, da ta oves najprej zori in največ obrodi. On ima prav dobro slamo za krmo in se ne poleže. Ker se mora ta oves na redko sejati, zadostuje 50 kil semena za eno oralo. Velja kila 25 kr., 50 kil 10 gld., 100 kil 18 gld., 5 kil v vrečici franko 1 gld. 80 kr. ]>iipovski oves dobro rodi posebno na peščenih in ilovnatih tleh. Tistega velja 50 kil 6 gld. 50 kr., 100 kil 12 gld. v vrečici na kolodvoru v Konjicah. Se pošilja, dokler seže zaloga.
Oskrbništvo graščine na Goliču pri Konjicah na Štajerskem.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Filip Haderlap. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.