ŽIVL7EN7E IN SVET
STEV. 17.	V LJUBLJANI, 23. APRILA 1933.	KNJIGA 13.
JOS. LIPP
APRILSKO JUTRO (LESOREZ)
ARHIBALD ZIEGLER
(Glej str. 432 v prejšnji številki)
SLIKARSTVO Copyright by Pieeee i'i*>u>, Bedia
PETER SE ZBUDI V ŽIVLJENJE
L. MRZEL-FRIGID NADALJEVANJE
n tako je Peter spočetka ostajal samo blizu očetove hiše, igral se je na gladkem, top-:_I lem betonskem trotoarju pred
štacuno in v kupu belega peska, ki so ga bili že zdavnaj nekoč pripeljali na dvorišče, pa so najbrž pozabili nanj. Sonce se je toplo upiralo v prednjo stran Rutarjeve hiše, spodnji rob zidu je bil prevlečen s črno barvo, ki je ostro dišala po katranu. Peter se je prestopal sem in tja. gledal je v široki prostor, ki se je odpiral pred njim, poslušal je glasove, ki so prihajali po cesti in z vetrom, in je neprestano žvečil bonbone, M jih je izprosjačll v štacuni, ali pa kruh, pomazan z maslom in z marmelado. Po vseh teh dobrih, sladkih stvareh, ki jih je zmerom imel na razpolago, se je Peter ločil od otrok, ki so živeli po podstrešnih izbah Rutarjeve hiše in po hišah naokrog. Tam je bil Menardijev Marko, majhen, širokopleč fant nenavadno rjavega obraza, širokih ust, velikih oči, samo čuden, neprijeten vonj je šel zmerom od njega. Bilo mu je že štiri, pet let, pa je še zmerom močil posteljo: tako ga je stari, kakor gora visoki, orjaški Menardi pretepel skoraj slednji dan, da mu njegovo močno, čokato telo že zdavnaj ni bilo več za pravo rabo. Stari Menardi je bil nerazumen čudak, doma je bil tam nekje iz notranje Štajerske, in dasi je delal v Trbovljah že dolgo vrsto let, se vendarle ni mogel privaditi govoru rudarjev in je besedo še zmerom postavljal tuje, po va-
ško. Živel je sam zase s svojo lepo, mlado ženo, ki si zunaj hiše ni upala izpregovoriti besede o njem in ki so jo sosedje čuli samo, kadar jo je bil in je noro, otročje ljubkoval svojega malega Likija, ki je že tretje leto ležal skoraj brezgiben, napol mrtev v zibki: hrbtenica mu ni pa mu ni hotela toliko zra-sti, da .bi bil vsaj v zibki lahko sedel pokonci. Toda še vse bolj blazno, kakor je rad imel pohabljenega malega, je Menardi v svoji temni duši mrzil svojega Marka. Podoba je bila, kakor da mu na vesti leži neznansko težka krivda, da ni mogel dvema otrokoma dati zdravega življenja, in bi krivico rad popravil zdaj na ta način, da pohabi še njega. Marko ni bal lep otrok, toda čista resnica je bila, da bi bilo težko najti še enega otroka s tako čudovito lepo dušo. Igral se je pač z otroci pred hišo, toda nikdar se ni dotaknil nobene stvari, nikdar ni storil ničesar, kar bi bil mogel svet kaznovati. Samo, kadarkoli se je visoko gori pod streho odprlo okno in se je med oknicami prikazal težki, nemarno zarasli obraz njegovega očeta, zmerom je Marko obstal na cesti kakor ukopan. — Že grem, je zaklical in glas mu je trepetal, potem pa je stekel okoli vogla, si otepel roke ob hlačah in planil po nerodnih, vegastih, lesenih stopnicah. Doma ga je na vratih skoraj vsakokrat pričakal oče s šibo v rokah, položil si ga je čez kolena in ga brezumno, nesmiselno, krivično pretolkel. Stari Menardi je bil eden tistih
očetov, ki jih je pač približno polovica med vsemi očeti sveta in ki so na las podobni volku iz basmi : čeprav jagnje niže od njega pije v potoku, vendar mu vodo kali ; tako ti očetje s šibo in z bičem bi jo po otrocih, samo če le sonce sije ah pa če je le tema.
Toda človek je skoraj neuničljiv. Marko se je polagoma privadil, da je brez smisla in brez mere padalo po njem, duše pa ni dal od sebe. Ostal je, kakršen je bil, samo še malo boljši je menda polagoma postajal. Nikdar mu ni prišlo na misel, da bi se moral nazadnje, nekoč pozneje, kadar bo velik, prav za prav maščevati nad njim. Po dolge večere je včasi čisto sam preždel v temni kamri s piramidastim stropom, stari je bil v jami, mati je prala pri in-ženjerju, Liki je spal. Marko je sedel na veliki skrinji, oči so se mu svetile v temi kakor risje oči in lačen je bil -— oče je zmerom imel vse stvari pod ključem, zmerom je nosil ključe s seboj in je za vsak zajtrk, za vsak obed in ve-
čerjo z lastnimi rokami jemal iz omare in odmerjal mdko, olje, kruh in vse stvari. Tišina je bila vse naokrog, samo stara, šepasta budilka na omari je hri-pavo tiktakala in vse je bilo, kakor da je v hiši nekdo umrl, pa so uro ljudje pozabili ustaviti. Sam je bil in strah ga je bilo —- tako smešno otročji je bil Marko še potem, ko je že precej zrasel, ko mu je bilo deset, že štirinajst let. Na tem svetu se Marku ničesar več ni bilo treba bati, tu je okusil po nekaj malega pač že od vsega, kar je bilo hudo. Toda glede onega sveta si Marka ni bil prav na jasnem, od tam bi bilo lahko prišlo sam bog ve kaj še vse. 2del je v temi, podpiral si je glavo z dlanmi in je skoraj polglasno molil. Pa Marko domala nikoli ni molil, kakor molijo drugi otroci. Nič se ni križal, kadar je molil sam, nikdar ni molil k angelu varuhu tiste lepe, sladke pesmice, katere ga je bila mati naučila že na vse zgodaj:
Sveti angel, varuh mo j,
bodi vedno ti z menoj.
Kadar je bil Marko čisto sam doma, pa se je prekrižal in je s sklenjenimi rokami pričel izgovarjati te lepe besede, zmerom mu je prišlo, da se je vrgel na posteljo in se je razjokal na ves glas. Ne, ne, obračati se s prošnjo na angela varuha, to ni za Marka imelo nobenega smisla, takšne molitve so bile čisto zaman. Angeli se niso utegnili ukvarjati z njim, bog jih najbrž ni imel toliko na razpolago, da bi dal vsakemu otroku po enega; najprej so gosposki otroci prišli na vrsto, Herfortova Mirni, Rutarjev Peter in takšni, zanj, za Marka, pa ni bilo nobenega več. On je bil prepuščein samemu sebi kakor kamen na cesti, vržen je bil med črne, surove pesti starega Memardija, pa naj si pomaga, če si more. (Pesti starega Me-nardija: prav s to besedo je Marko mislil v svojem srcu. Njegova mati je imela navado, da nikoli ni rabila bese: de: moj mož, niti ne: moj stari, ampak je zmerom rekla o njem samo: Me-nardi, tako tuj, neljub, sovražen ji je ostal vse dni. Od nje se je privadil Marko, da je o svojem očetu zmerom prav tako mislil in govoril samo Menardi.)
Kadar je Marko moli, je govoril besede, ki jih še nikoli nihče nikjer ni napisal in ki so vrele iz samega srca.
— Samo to te prosim, bog, da bi mi za zdaj še ne bilo preveč hujše, kakor mi je že. Samo toliko počakaj, da bom še malo zrasel, da bom še malo bolj močan in da bom kaj zaslužil. Glej, jaz moram rešiti mamo iz te hiše, Liki bo moral biti spet zdrav in jaz bi bi tudi rad nekoč še velik, da ne bom zmerom tako topen. Samo to te prosim, bog, stoj mi ob strani tako dolgo, da bom začel hoditi v šolo in da bom šel na šiht. Potem se bom že sam kako pretolkel. Morda me bo Hribarjev Pavle vzel s seboj na Prusovsko, pa mama in Liki bosta tudi morala iti z menoj. Pa ne smeš misliti, ljubi bog, da Menardi-ju kaj slabega želim. Stoj mu ob strani, te prosim, v jami ga ne sme zasuti, mi potem ne bi mogli več živeti. Samo če bi mu kakšen bolj majhen kamen kdaj padel na nogo, samo to te prosim, da bi ga bolelo. Mene tepe tako hudo najbrž samo zato, ker ne ve, kako to boli.
DALJE
JEZIKOVNI PABERKI
Lani je začel in letos nadaljuje v Jadranski straži dr. P. Skok zanimivo razpravo »Od koga naiičiše jadranski Jugo-sloveni pomorstvo i ribarstvo«, kjer ugotavlja, da so celinski Hrvati prinesli, kar je naravno, izza Karpatov dokaj malo pojmov za pomorstvo in ribarstvo, drugo so si večidel prikrojili po Romanih, s katerimi so živeli v tesnih stikih. Mnogo teh romanskih nazivov pa je vzetih iz gršlce govorice. Doslej je n. pr. naš glagol p e-1 j a t i po Miklošiču veljal za izposojenko iz italijanskega pigliare (vzeti), prof. Skok pa ga veže za grški »pilota«, kar je dalo najprej peljar (privodnik, ladjevod). nato šele: peljati, že lani sem slutil, a si nisem upal trditi (žis, 21. П. 1932. 209), da je lu-ben iz Erjavčeve »Torbe« latinski lupinus. Nekatere zglede bi človek lahko dodal za dokaz o starolatinski izreki (žis, 12. II. 1933, 180): kirla (kist. kojim kalafat maže brod, lat. cirrus = skup perja), rekesa (recessus), kimenat (lat. caementum). Slično sem čul v Splitu pred 6 leti otroka, ki se je začudil: »Ajme meni, tute reste ka-pûla!« (joj, tu raste čebula). Skok navaja tudi nekaj pristnih domačih rečenic. ki bi utegnile prav priti našim prevajalcem, n. pr. podladje (hrbtica, gredelj) se imenuje kobilica: za »orzare« = ne v ravni črti jadrati, se ftuje: prihvati; omenil sem ta glagol. ker se mi zdi, da je to izvor za no-tranjsko-doJenjski »ćrčati«: otroci se spri-
mejo za roke in se v krogu vrtijo. Goriške rojake bo zanimalo, da je Krševanu oče Chrysogonos, ki so ga splitski šaljivci iz-prevrgli v: grizigovno.
Da so si tudi Romani izposojali od Slo-venov, bi mogel potrditi med drugimi posebno prof. Koâtiâl. Dr. Skok navaja za zdaj naziv grebani, s katerim Benečani označujejo grebenasto dalmatinsko obrežje; nadalje samostalnik polegana »šuljanje« (lesti, vleči se, krasti se) od p o-lagano (polahko, počasi), za bislacco Rigutini-Bulle ne ve izvora, Skok vidi v njem b e z j a k a (tepca). Beneška beseda s b o g g a pomeni slovanskega vojaka, izhaja od našega pozdrava zbogom. Ako pa g. Skok trdi: »Francuski pisac Nodier je od ove mletačke riječi napravio naslov za svoju novelu Jean S b o g a r«, ga je treba opozoriti, da je živel že pred Nodie-rom in da živi še danes slovenski priimek žbogar.	D.
STRELSKA TEHNIKA PRI ŽIVALIH IN RASTLINAH
avrao prej preden je človek izumil strelno orožje, preden je znal uporabiti iokovo tetivo m preden je sploh prišel na misel, da se da 6 prosto roko zalučati kopje ali vsaj kamen v obrambo ali v pridobitev plena, so bila bitja v prirodi že opremljena z dovršenim orožjem te vrste. Njihova obrambna in napadalna sredstva so po svoji konstrukciji sicer nad vse enostavna, niso železna ali jeklena, zato pa niso nič .nanj smo'trena, običajno pa boljša in uspešnejša. Mati priroda skrbi za svoje stvari s tem, da jim da primerno orožje za obrambo in za \ witev plena. često pa tudi 7a lažjo ploditev in ohranitev vrste. Qin'j'ivo je dejstvo, da skrbi narava za vsako svoje bitje z enako ljubeznijo, kakor bi ji bile vse vrste, višje i/ nižje, enako drage. V tem pa se priroda izkaže tudi za znamenita iznajdlitelja, ki da v~aki živali Ln rastlini prav ono, česar ta najbolj potrebuje.
Že v velikih potezah se vidi ta skrb. Večje živali skote po večini le po enega mladiča, kajiti obilica levov in tigrov bi kmalu iztrebila živalski svet, sloni in nosorogi bi pa opustošili vso zemljo. Zato pa imajo manjše izredno plodovitost. da si očuvajo obstoj vrste v življenjskem boju. Kdor ima največ sovražnikov in najmanj obrambnih
Rečna školjka, ki brizga v curku vode tudi svoje ličinke, da jim omogoči nadaljni razvoj
sredstev, mu plodovitost nadomesti to izgubo. Priroda ne ceni posameznika, z izredno skrbjo pa čuva vrsto. Poleg teh, čisto prvotnih pojavov, pa vidimo
pri nekaterih živalskih in rastlinskih vrstah še posebne čudovito razumne naprave, ki jim omogočajo obstoj in ploditev. Nekoliko primerov:
Hrošč, ki obsiplje svojega sovražnika z bombicami. Te se razpočijo- m orose napadalca z jedko tekočino
Vsaka izmed neštetih ribjiih družin ima svojo posebno jed,.loi ji daje prednost pred drugo hrano. Nekatere vrste žro svoje sorodnike, drug* zopet ne-sorodne jim živali in rastline, določene vrste pa jedo samo žuželke. V mučnem loku se požene riba iz vode in zagrabi nvič hudega ne slutečo mušico, hrošča ali kačjega pastirja, ki se spre-letava nad vodo. So pa spet ribe. ki se ne poganjajo za plenom in jim mi nič za oni mičn« iok izven vode. Med temi je gotovo najznamenitejša družina toksotidov. do 20 cm dolgih ribic, ki žive v Zadnji Indij» na Novem Zelandu in v Avstraliji. Znanost iih pozna pod imenom jaculator. kar pomeni po naše ilučalca. Lučalec se brani samo s kri-datimi žuželkami. Pod vodo preži in opazuje, kdaj bo kaka muha tako neprevidna. da bo prišla v območje nje-ine pušike, ki deluje kakor brizgalnica. V tem trenutku štrene riba curek vode na mušico. ki z zmočemimi krili pade v vodo. Lučalec jo tu mirnto in brez napornega lov2 zavžije in gleda po novih žrtvah. Curek švigne iz ceva-stesra eobčka včasih do en meter visoko. merjen je pa tako natančno, da nikoli ne zgreši cilja, Kitajci imajo to ribico zelo radi in k> drže v steklenih posodah. Nad vodo obesijo na nitki muho in se zabavajo nad lučalce;... ki se nikoli ne utrudi, marveč neprestano štrca vodo v obešeno muho. Siromak me ve, da se mu pač nikoli ne bo posrečilo odstreliti zaželjeni grižljaj.
Cisto svojevrsten primer, kako priroda Ar bi za možnost razp'ioditve. je naša rečna škoilika, o kateri svet ve«
R
da iima tajinistvemo navado, brizgati od časa do časa ouilke vode okoli sebe. Ta pojav je dolgo zaposloval prirodo-slovce, ki že davno vedo, da v prirodi ni nič nesmotrenega in da mora tudi to brizganje ptri školjki imeti zanjo velik pomen. To zabavo si privoščijo školjke meseca maja in junija pozno popoldne in prirodoislovcem se je šele prav pred kratkim posrečilo priti do dna tajinstvenemu pobrizgavanju. Lani ie bilo opazovanje toliko uspešno, da
Polži v ljubezenskem razpoloženju zbadajo drug drugega s strelicami iz apnenca
so prestreeli curek v posodo in vodo nato podrobno preiskali. Izkazalo se je, da školjka na ta način izmeta v a svoije zaplodke, da jim tako omogoči čim večjo razširjenost. Ako bi njihove ličinke ostale na istem mestu, bi polagoma pošla hrana za vse, tako pa se rod lepo razprši na vse strani, da dobi podmladek ugodne poboje za življenje. Ličinke se najprej oprimejo rib in prežive na njih prvo fazo svojega obstoja, nato pa odpadejo od svojih gos «tel je v in začno samostojno eksistenco kot školjke. Pri školjkah brizganje tedaj ni orožje, marveč miroljubno sredstvo za preskrbo naraščaja.
Iz rame mladosti r aroo pekoče učinke naše navadr .ive. Toda tank- iglice, ku po .o toliko srbečic*. nah^'amo	.1 nekaterih živalih. zlasti r .ih vrstah, hobotnic, pri mer' Âoralnih hobotnicah ' ' njihovih ..liicah, ki jih ljudstvo ла 'menuie naravnost /e. Pri vijoličasto rdeči mor »L. .ivi, (ki je žival, ne rastlina), so te bodice zlasti močno razvite. Nitkam podobni izrastki imajo na.koncu bodice, ki so opremljene z bradico, kakor nravi ribiški trnek. Nitka je v obliki spirale zvita v posebni kapsuli, delir" na Vaikor vzmet in se bliskoma eprcži proti sovražniku. Kapsule se
odr~° in spiralne nitke švrknejo proti neprijatelju. Jedki strup na iglicah mainjše ribice gladko usmrti, večje samo omami in oelo človeku prizadene skropečo srbečico. Ta izstrelek ima pred človeškimi iznajdbami to prednost, da se ne iztroši, da ni treba novih nabojev in da deduje avtomatski.
Tudi znano plinsko bombo je vsaj v načelu že iznašla priroda, moramo pa rsči, da je to orožje v živalskem svetu smotrenejše, ker prizadeva samo sovražnika, plinska bomba, ki jo je iznašel človek, pa slepo mori na vse strani Uudi, živali in rastline. Nosilec takih bomb je hrošč z latinskim imenom aotinus, ki spada v družino brz-cev. Kadar je ta brz.ec napaden, — sovražnike ima med večjimi hrošči sorodnih vrst —, strelja proti napadalcu prave bombice, ki se razlete s pokom in rawše ^Maček jedke kisline na sovražnika. 2ivalca strelja neutrudno in ji steliva ne zmanjka zlepa. Šele ko se je skril pod kamen v varno zavetue, ustavi svoj bombardement. Nekaj sličnega se opaža pri severnoafriški kobilici, ki v nevarnosti za lastno življenje brizga po napadalcu lastno srčno kri. Na sprednji no-žici ima namreč zato prirejeno luknjico. iz katere štrca svojo kri na napadalce.
Oslovska kumara se tako zelo napolni z vodo, da s samim notranjim priti- > skom brizga svoje semenje po več metrov daleč
Strelce poznamo navadno kot ^napadalno orožje, pri našem miroljubnem vrtnem nol'?u n* ;maio vse drugačen pomen. Vsak polž ima spomladi po enj .„ko strelko, ki jo hran; v sprednjem delu tele«4 kakor v tulu. Ko- se v njegovem mehikem telesu vzbudi žeiiia po ljubezni, si poišče polž to-
variša ta mu zaboide streloo v meso. Orodje je iz apnenca, niima pa sovražnega namena, marveč vzbuja le občutke radosti in ljubezni. Znani prirodo-slovec Prancé označuje to početje kot rafitnirano draženje, ki spravlja te mirzilokrvne živali v ljubezensko razburjenje. Gre tedaj za pravcate Amor-jeve strelce, ki jih ljudje poznamo samo iz liričnih pesmi.
Pri rastlinah je zelo znano načelo granate, ki pa ne služi v dokcmćavanje, marveč v boljše razplajanje. Veliko semena raznese veter, kijer pa veter ne pomaga, pa se dozorela plodni-ca raapO'ôi z veliko sillo in razmeče semena daleč okoli prvotne rastline. Neke vrste metulj»ice tako širijo svoje seme, pri čemer dobavlja silo razlika med najpetoistdo v obeh straneh stročnice. Kadar zunanja o-vene, je tudi seme že zrelo in notranja stran se
skrči kakor zmet, pri tem pa raztrosi
semena daleč na okoli. Takisto je znamenita oslovska kumara, rastoča v deželah od Sredozemskem morju. Kadar je njen sadež zrel, sam odskoči od stebla, pri udarcu na zemljo pa požene iz sebe semenje, pomešano z neko gosto sluzasto tekočino. Isti učinek pa se doseže, ako jo pritisnemo, ko še nii zrela. Tedaj sicer ne Strme semenja, pač pa obilo vode.
Tako vidimo, da so vse naše iznajdbe od z,meti do loka in od puške do granate že davno v navadi pri živalih in rastlinah. Čudno je le, da človek šele po dolgem premišljevanju najde bistvo in načelo njih uporabe, namesto da bi se učil od narave in jo posnemal. Človek marsikaj sam iiznajde in šele kasneje vidi, da je samo odlkiril ono, kar je v naravi že davno nekaj povsem običajnega.	(B-o)
ZMOTE IN ZABLODE
V ZGODOVINI ZEMLJEPISA
DR. VLAD. TRAVNER NADALJEVANJE
rl lasični« primer zemljepisca zgodnjega krščanskega sred-
"д njega veka je trgovec iz Ale-ksandrije v Egiptu K o s m a s Indikopieustes, ki je v 6. stoletju obiskal Abesinijo in baje tudi indijo.18 Ko se je vrnil domov, je postal menih in napisal svojo »Krščansko topografijo sveta«. Uvodoma »dokazuje«, da je zemlja bolj dolgo kot široko ogromno plitvo korito, napolnjeno z vodo (morjem), iz katere se v sredini kakor gora dviga celina. To korito je v precej visokem zaboju (nebo), kjer so pritrjeni sonce, mesec in zvezde. Planete pregibajo angeli. Pod koritom je pekel, nad pokrovom pa raj. V raju izvirajo štiri svetopisemske reke, ki tečejo v svetovno morje (korito). Nato poroča obširno, kake funkcije imajo razni angeli in svetniki in kako so bili oblečeni židovski duhovniki v starem testamentu. - Slednjič opisuje živali in rastline v Indiji in na Ceylonu, pred vsem enoroga in »bizarna«, ki ima baje dišečo kri, zaradi česar ga domačini radi love. O lastnih doživljajih ne pove kot ponižen kristjan skoraj ničesar.
V	9. stoletju je napravil arabski trgovec Sulejman iz Bassore v Perziji dolgo potovanje preko Arabije in Indije na Kitajsko. Blizu Omana v Arabiji so ujeli brodarji v morju velikega soma. Ko so mu razparali trebuh, so našli v njem precej veliko živo ribo. Ko so prerezali tudi to, so našli v njenem želodcu manjšo tudi živo ribo. Sulejman pravi, da je videl vse to z lastnimi očmi. Blizu Sumatre živi baje grozovita pošast, ki žre ljudi in meče iz morskih globočin kamenje in mrtve ribe. Očividno si je potnik na ta način tolmačil tajfune, ki razsajajo često v teli kr&jih.
V	1. 1160—1173 je prepotoval Žid Benjamin iz Tudele v Španiji skoraj ves tedaj znani svet, da bi ugotovil naselbine in število svojih sovernikov.20 O kitajskem morju pripovedu-
19 Ime »Indikopieustes« pomeni »ind-ski brodar«. Mnogi zgodovinarji dvomijo,
da bi mož videl to deželo.
20) iz njegovih precej zanesljivih poročil izhaja, da je živelo v tem času na svetu okoU 850.000 Židov.
je, da je zaradi pogostih viharjev zelo nevarno in da je v njem utonilo že mnogo ljudi. Zato priporoča potnikom naslednje sredstvo: Potnik naj vzame s seboj na potovanje več volovskih kož in ostro nabrušen nož. Če vidi, da se bliža nevihta, naj se zašije v kože tako, da ne more voda blizu. Nato naj se zavali ali skoči v morje. Kmalu ga bodo zapazuli ogromni ptiči (jastrebi), ki bodo planili nanj misleč, da je kaka žival in ga odnesli v gore kot plen za mladiče. Tu naj potnik prereže z nožem kože, ptičem pa vratove. Tako si je rešilo baje življenje že mnogo potnikov. — Čudovit je po njegovem poročilu svetilnik v Aleksandriji. Na njem je namreč ogromno zrcalo, s katerim se vidi ladje, četudi so oddaljene 50 dni vožnje. Stolp pa je tako visok, da se ga vidi 100 milj (— 185 km) daleč.
Po naročilu papeža Inocenca IV. je potoval v 1.1245—1247 frančiškan (učenec sv. Frančiška) Joanes Piano iz C a r p i n a pri Peruggiji k mongolskemu kanu Ogodaju (nasledniku Džin-giskana) v Karakorum. Pot ga je vodila preko osrednje Azije in Pekinga. Njegovo poročilo je ze!b važno, ker vsebuje mnogo do takrat neznanih zgodovinskih, zemljepisnih in narodopisnih podatkov. Čudno pa se glasi tale vest: V Tatariji žive ljudje, ki imajo samo eno oko sredi čela, eno nogo in eno roko, ki jim raste iz trebuha. Skačejo pa tako hitro, da jih ne morejo dohiteti niti najhitrejši konji. Večkrat se premikajo tako, da vrte z roko in nogo kolobarje. Če hočejo streljati z lokom, morata biti navzoča dva človeka: eden drži lok, drugi pa spušča puščice. Ta potnik je za nas Jugoslovene zanimiv, ker je postal po svojem povratku dalmatinski nadškof s sedežem v Baru. Umrl je 1251.
Kmalu nato (1253) je poslal francoski kralj Ludvik IX. Sveti k Mongolom v diplomatski službi frančiškana Viljema de Ruysbroecka (tudi Rubris-quis-a), ki je potoval preko Male Azije, Kavkaza in južne Sibirije v Karakorum. Bil je odličen opazovalec, ki je opisal nazorno življenje Tatarov in razkošje na dvoru kana Manguja. Pripoveduje
pa tudi, da je videl v Tatariji neko mesto, ki ima obzidje iz čistega srebra, stolpe pa iz čistega zlata. Te dragocene kovine kopljejo v rudniku Bocol številni nemški in francoski ujetniki, katerim se godi zelo dobro.
Nekako ob istem času je obiskal Sirijo, Malo Azijo in Perzijo Nemec Pavel L u k a (Lucas). V Mali Aziji je prišel v mesto »Arondon«, ki je znamenito, — ker ga ni videl nihče drug niti prej niti pozneje. Med Aleppom in Ispha-hanom si je ogledal zapuščeno mesto Samaran. Ko pa je hotel iti v kraljevo palačo, mu je baje zastavilo pot več sto rogatih kač.
Najslavnejši svetovni potnik srednjega veka je bil Benečan Marco Polo (r. 1256), ki se je podal 1271. v družbi svojega očeta Nikolaja in strica Mafeja deloma po naročilu papeža Gregorja X., deloma iz trgovskih vzrokov v Cham-balik (Peking) na dvor kana Kublaja. Potoval je preko Armenije, Georgije, Perzije, Kašmira, Kašgara, Samarkan-da in Tibeta (puščave Gobi). Na Kitajskem je ostal 17 let in si pridobil naklonjenost vladarja v taki meri, da je postal njegov častni spremljevalec, namestnik in admiral. Kot tak je prepotoval vso Kitajsko do Kantona (Cancigu), severno ozemlje Birme in del Tibeta. Z zvijačo se mu je posrečilo, da se je vrnil domov. Pot ga je vodila preko Japonske (Cipangu), Kočinčine, Sumatre, Jave, Indije, otoka Socotra, vzhodne Afrike, Arabije im Perzije do Trapezun-ta ob Črnem morju in nato preko Carigrada v Benetke, kamor je prišel (skupno z očetom in stricem) po 24-letni odsotnosti. S seboj je prinesel ogromne zaklade zlata in dragih kamnov, tako da so ga imenovali rojaki »Masser Mil-lioni«. Ko je izbruhnila kmalu nato vojna z Genovo, je bil poveljnik galere. Udeležil se je bitke pri Korčuli (1298), kjer je bil ujet. V ujetništvu je diktiral svoje spomine Pizancu Rustigielu. Delo je izšlo večkrat pod imenom »Knjiga svetovnih čudežev« in je bilo do 18. stoletja glavni, večkrat edini vir za zemljepis in zgodovino osrednje in vzhodne Azije. Kmalu nato so Genovežani dali slavnemu možu svobodo. Umrl je 1323. v rojstnem mestu. Marco Polo je bil izobražen mož, ki je obvladal več orientalskih jezikov. Bil je odličen opazovalec; zanimal se je za naravo, pokrajino ter šege in navade vseh narodov, s ka-
terimi je prišel v dotîko.21
Bil pa je otrok svojega časa, zaradi česar vsebujejo njegova poročila mnogo čudežnega. Navesti hočem le par vzgledov. V puščavi Gobi so baje duhovi, ki igrajo razna nevidna glasbila. V bližini mesta Scasem v osrednji Aziji je videl »morske prašičke«, ki streljajo igle na napadalce. Ko opisuje življenje Kublaj-kana na dvoru v Pekingu, pravi med drugim, da postavijo čarovniki 10 korakov pred mizo, kjer obeduje vladar, posode z jedjo in pijačo. Ko izgovore par čarovniških besed, se postavijo posode same od sebe na mizo pred kana. (Očmdno so se posluževali »čarovniki« posebnega mehanizma, ki ga tujcu niso hoteli pokazati.) Mesto Quinsay na Kitajskem ima baje 600.000 hiš, 4000 kopališč in nad 12.000 mostov. (Poročilo o tem mestu je igralo v dobi velikih odkritij znatno vlogo. Tako je hotel n. pr. še Krištof Kolumb priti v to čudovito mesto.) Na otoku Angaman v vzhodni Aziji žive baje psoglavci; na Sumatri pa ljudje z repi (očividno opice). V kralje-; stvu Malabar v Indiji uživajo domačini žveplo in živo srebro in dosežejo tako starost 150—200 let. (Cinober = spojina živega srebra in žvepla, igra v kitajski medicini še zdaj večjo vlogo.) Marco Polo omenja tudi Madagaskar. Tu živi ptič »rok« (znan iz arabskih pripovedk), ki je baje tako velik in močan, da nosi v zraku slona. Marco Polo je tudi prvi potnik, ki poroča o nadduhovni-ku Ivanu.
1316. je potoval v političirS misiji v Peking preko Črnega morja, Perzije, Indije in Jave frančiškan O d o r i c o de Pardenone. Domov se je vrnil po 15 letih. Pardenone pripoveduje med drugim, da igrajo v nekaterih krajih na Kitajskem glasbila (harfe, bobni i. dr.) sama od sebe. (Domnevno meni molitvene mline, ki jih žene veter.) Bolj čudna je njegova vest, da nastanejo v Ind-skem oceanu vsako leto 24. marca (na dan sv. Gabriela) biseri iz jutranje rose.
Vse dosedanje svetovne potnike prekaša po svojih izrednih doživljajih Anglež John de Mande v i lie (tudi Maudeville ; 1300—1360). Kakor pripo-
21 Tako je n. pr. prvi ugotovil, da zavre voda v visokih gorah prej kakor v nižinah. Sijajni so njegovi opisi Tatarov, Mongolov in črncev. Mnoge navedJbe, ki so jih smatrali sodobniki za neresnične, so potrdili poznejši potniki.
veduje sam, je Ш prvotno telesni zdravnik egipčanskega sultana, pozneje pa velikega kana v Chataiju (Kitajsko). V tem času je potoval baje 34 let po Evropi, Afriki in vsej Aziji. Dokler opisuje znane dežele (Egipt, Prednjo Azijo i. dr.), so njegova poročila prilično trezna. Ko pa pride v bolj neznane dežele, ne pozna njegova bujna domišljija nobene meje več. Pri Tatarih je videl orjake, ki so merili okrog 16 metrov. Kmalu nato je prišel k pritlikavcem, ki so mu segali komaj do kolen. Ti ljubeznivi ljudje so ves čas plesali okoli njega. Nesmrtni Swiftov »Guliver« (izšel 1. 1726.) je imel torej resničnega prednika že pred 400 leti! V osrednji Aziji nimajo ljudje hiš, temveč žive v velikih školjkah in lupinah. Tu se rode jagne-ta v vodnih melonah. Ko pojedo sočno vsebino, poskačejo na svetlo. Indija obstoji po njegovih nazorih iz več otokov sredi reke, ki izvira v raju. Tem poročilom celo sodobniki niso verjeli. Značilno pa je, da so bile MandeviMove avanture prevedene v skoraj vse evropske jezike in so spadale med najbolj priljubljene knjige srednjega veka.
Mandevillov sodobnik je bil Francoz de 1' I s 1 e, ki zagotavlja, da žive v gozdovih Siama ženska bitja s človeškimi obrazi, dolgimi lasmi in škorpijonovimi repi.
Vreden naslednik velikega Marca Pola je bil muslimanski bogoznalec Ibn B a t u 11 a (prav Abdallah Mohamed el Lewati) iz Tangera v Maroku (1304 do 1377). Ta izredno podjetni in neustrašeni mož se je odločil 1. 1324., da obišče Meko. Spotoma si je ogledal vso severno Afriko, pred vsem Egipt in Etijopijo. Nato je šel preko Arabije, Sirije in Male Azije v ј^ло Rusiio do Astrahana Odtod je krenil v Carigrad in potem preko Male Azije, Perzije in Afganistana v Delhi (Indi^K kjer je bil nekaj časa sodnik. Hrepenenje videti tuje dežele in ljudi ga je gna'o na Cey-lon, na skoraj vse vzhodnoazijske otoke in slednjič na Kitajsko, odkoder se je vrnil po suhem preko Indije in Perzije in nate po morju domov (1348). Tu ni ostal dolgo. Kajti še v istem letu si je ogledal vso Španijo; nato pa je šel skozi Maroko in Saharo v osrčje Afrike, kjer je obiskal Timbuktu ob Nigru. Preko osrednje Sahare se je vrnil v Fes, kjer je živel do smrti, občudovan in slavljen kot največji potnik svojega časa.
Njegovi potopisi so silno zanimivi; kajti mož je doživel prilično vse, kar more dodeliti usoda človeku — blagoslov in pomanjkanje, slavo in zaničevanje. Seveda se je zanimal pred vsem za svoje sovernike. Rad pa si je ogledal tudi grške, rimske, indske, kitajske in druge spomenike in se poglobil v mišljenje iin življenje številnih tujih narodov, s katerimi je prišel v dotiko. Njegova poročila so še danes prava zakladnica za zgodovino, narodopis in zemljepis skoraj vseh — pred vsem muslimanskih — dežel med Tihim in Atlantskim oceanom, četudi so mestoma fantastična. Tako pripoveduje n. pr., da so prebivalci mesta Makdasbu ob Rdečem morju neobičajno debeli; »kajti tam pojé vsak prebivalec sam dnevno več kakor drugod cel samostan dervišev«. Na Ceylo-nu tvorijo baje večino prebivalstva opice, ki imajo svojega lastnega kralja, silno velikega in močnega opičjaka s pasjo glavo in dolgo gosto brado. Kot znak svojega dostojanstva nosi na glavi krono iz listja. Na Sumatri pa je videl ogromne želve, morske kače, zmaje in druge nestvore.
Ibn Batutta je zadnji srednjeveški svetovni potnik, ki zavzema v zgodovini zemljepisa odlično mesto kot raziskovalec tujih narodov in dežel. Pred njim in za njim so živeli v tej klasični dobi romantike in idealizma mnogi kla-tivitezi, ki so zapustili dom in rod in odšli v daljni svet, da bi se borili z zmaji, orjaki in sovražniki vere, kazali na turnirjih svojo moč in spretnost, ščitili vdove in sirote, dvorili lepim damam in prepevali njim v čast zaljubljene truba-durske pesmi. Ti srednjeveški globetrot-terji, športniki in Don Juani so sicer zanimivi za splošno kulturno zgodovino tega časa, za zemljepisno vedo pa« so brez pomena, ker so obiskovali le znane kraje in dežele. Tudi ©kstravagantfii in drzni francoski baron Jean de Bé-thencourt (1339—1425), ki je z nekaté-rimi tovariši zasedel Kanarske otoke ter postal tam španski podkralj in škof, je bil pred vsem pustolovec in ne raziskovalec. Zato ne spadajo često fantastična poročila teh avanturistov v okvir fe
RASTLINSKE DRUŽBE V JUGOSLAVIJI
D K. PAVEL KOZINA
Malo je krajev na zemlji, kjer ni nobenih rastlin. Rastline žive prav tako v mrzlem kot v vro-_čem pasu, izvzeti so le oni redki deli zemlje, kjer večno leži led, in pa one vroče pustinje, kjer ne more zaradi vednega pomanjkanja vode uspevati niti najpreprostejša rastlina.
Človek pozna že mnogo rastlin, po-zna njih življenje in navade. Spoznava pa še vedno nove in pri vsaki si zastavlja ista vprašanja: Ali mi koristi aU mi škoduje? Koristne neguje, škodljive pa zatira. Kjerkoli živi danes kulturni človek, povsod najdeš le rastline, ki jim človek dovoljuje življenje zaradi koristi, ki jo iima od njih. če zahteva njegova korist, padejo gozdovi, na njih mestu pa nastanejo pašniki in polje. Tudi v gozdu samem zraste le drevje, ki je njemu po voljL Vendar pa človekova moč ni brezmejna. Ali se ne bi smejali onemu prenapetežu, ki bi skušal visoko v planinah zasaditi sadovnjak ali vino-
grad? Tudi če da nanositi najrodovit-nejše zemlje, ne bo moglo tam uspevati nobeno sadno drevje, ker bo prva ostra zima uničila ves človeški trud.
Vsaka rastlina ima zase svoje življenjske pogoje, ki jih človek ne more izpreminjati. Nekatere uspevajo samo v toplem podnebju in ne prenašajo niti
najmanjšega mraza, drugih, ki žive visoko v planinah, ne uniči niti najostrej-ša zima. Nekatere uspevajo le v močvirju, druge pa zahtevajo suho peščeno zemljo. Nekatere ne uspevajo na soncu, druge poginejo v senci. Ali pa pripadajo rastline, ki se naselijo v kakem kraju, n. pr. na močvirju, samo eni rastlinski družini. Nikakor ne! V močvirnem kraju najdeš prav tako brez-cvetne alge, kot niahovnice in mnogo cvetnic. Vse na močvirju rastoče rastline so združene v družbo močvirskih rastlin.
V krajih, kjer je' enako podnebje in enaka zemlja, žive ali bi vsaj lahko ži-
vele iste rastline. Visoko v planinah lahko žive le skromne rastline, ki prenašajo ostro in dolgotrajno zimo, ostre vetrove ter močno svetlobo. Takega podnebja ne prenaša drevje, zato planinska flora ne pozna dreves in ne gozdov. Drevje pa tudi ne prenese dolgotrajnega suhega podnebja, zato so tudi stepe brez gozdov. Gozd tvori družba gozdnih rastlin. Sicer tekmujejo tudi v gozdu rastline med seboj za dober, sončen prostor in veliko šibkih podleže premoči drugih, a vendar vsem ugaja življenje na takem kraju. Prav mnogo gliv je navezanih na gozd zaradi hrane in vlage, pa tudi drevje in druge zelene rastline imajo korist od gliv, ki povzročajo razpad odpadlega listja in nudijo s tem zelenim rastlinam nove hrane. Rastline iste družbe se bojujejo med seboj, se uničujejo in zatirajo, obenem pa podpirajo ena drugo.
Kakšne rastlinske družbe imamo v Jugoslaviji? To je pač odvisno od podnebja.
Od Triglava, * naše severnozapadne meje, pa do grške meje se vlečejo visoka pogorja, ki so primaknjena k Jadranskemu morju tako, da imamo od Sušaka ob morju do albanske meje ozek pas obmorskega podnebia, v katerem žive rastline sredozemskega okrožja. Zaradi mile zime, ki je v tem podnebju, rasto tu gaji lavorik, vedno zelenih hra-
stov in obmorskih borovcev. Dalje so značilne za to podnebje pinije, smokve, maslme, oranže in citrone ter granatna jabolka.
Visoke planine, ki zapirajo dostop gorkega obmorskega zraka v severni del naše države, se spuščajo polagoma v ravnino, ki zavzema ves severni in severnovzhodni del države. Ker je ta svet proti mrzlemu severu odprt, zato imajo ti kraji hladne zime. Vrhovi planin pripadajo vis ok opl a ninsk emu ozemlju, kjer je rastlinstvo prav revno, dreves pa sploh ni.
Med obmorske in planinske kraje je vrinjen pas s kraškim podnebjem, ki obsega skoraj vso Dalmacijo ter večji del Hercegovine in Črne gore. V teh poleti vročih in brezvodnih krajih le težko uspevajo rastlinske kulture. Gozdove, ki so nizki in redki, tvorijo hrasti, javorji in breze.
Ves severni in severnovzhodni ter jugozapadni del naše države dobiva s planinskega ozemlja po Savi, Dravi, Donavi, Moravi in Vardarju ogromno vode, zato je ta del do višine 900 m tudi najrodovitnejši del naše države. V njem uspevajo bogate kulture žit, v tem delu so najboljši vinorodni kraji in bogata je žetev tobaka, melon in buč. Ta pokrajina pa je tudi bogata prostranih gozdov listnatega in iglastega drevja.
UČNA KNJIGA FRANCOŠČINE ZA SAMOUKE
Ko je pred nekaj leti izhajala v »življenju in svetu« metoda francoščine za samouke prof. dr. Pai-la Brežnika, je bilo zanimanje za ta moderni in lahki način pouka tako veliko, da je založništvo sklenilo, Izdati jo v ponatisu kot knjigo. Prva naklada te knjige je bila v najkrajšem času razprodana, tako da niti ni, bilo mogoče zadostiti vsem naročilom. Zdaj pa je knjiga sipet v prodajii in je na razpolago vsem onim, ki bi se radi začeli učiti francoščine sami doma. brez učitelja.
Na podlagi zanimivih, kratkih sestavkov, ki so vzeti iz pariških dnevnikov, se učenec polagoma uvaja v zanj novi jezik. Od učenca se ne zahteva drugega, kakor da obvlada nekoliko slovensko slovnico. Vsakdo, kii je končal osnovno šolo, bo z uspehom sledil temu pouku. Tečaj je torej namenjen najširšim silorjem. Delo je sicer pisano za začetnike, a ga bo s pridom uporabljal vsakdo, ki se je učil francoščine. Pri vsaki francoski besedi pa je tudi označena izgovorjava*
Namen knjige je povsem praktičen. Iz pestre vsebine omenimo nekaj naslovov; pariški kino, mestna apravizacija, pače m6diiS'tk, športne vesti, valute na pariški borzi, letalski rekordi, politične novice, ameriški nogomet, dnevne novice iz Pariza, Društvo narodov, majhne novice iz vsega sveta, francoske poštne znamke, Strassmayerjeva proslava, smrt filmskega zvezdnika Rudolfa Valentina itd. Za zabavo je tudi preskrbljeno : v. eni knjigi je kuip smešnic iz pariškega »Matina« z izvirnimi risbami. Vsega skupaj je v njej šestnajst slik, posnetih iz pariških dnevnikov. Stane vezana v izvirnem kartonu 40 Din. Dobiva se v Tiskovni zadrugi in vseh drugih knii_ garnah.
ihVDENTEW Ш1 т „m,,
^Lmmm
( LEWIS E.lAWEH
SEDEMNAJSTO POGLAVJE
N1 ova hiša smrti, ki jo večina jetnikov imenuje »klavnica«, leži sicer med jetniškimi zidovi, je
____ pa popolnoma ločena od drugih
; etniških poslopij.
Dogotovljena je bila leta 1922. ter tvori ječo v ječi, ker ima svojo kuhinjo, bolnico, izprehajališče itd. Tvorita jo dva krila, vsako z dvanajstimi celicami za moške, posebno krilo s tremi celicami za ženske ter šest celic v oddelku za bolnike in šest celic okrog predsobe, kamor zapirajo obsojence na dan eksekucije.
Ta oddelek, ki ga obsojenci imenujejo tt^di »plesno dvorano,« veže hodnik s sobo, kjer se vrše usmrtitve in pa z »ledenico,« ali mrtvašnico, ki leži poleg.
Zakon zahteva samotno ječo za vse obsojence in tako so ti tudi zaprti vsak zase razen četrt ure telesnih vaj dnevno, ko se lahko iizprehajajo ali pa igrajo z žogo v enem treh majhnih in ograjenih prostorov, katerih tla so zazidana s cementom.
Zaklenjeni v svojih prostorih se jetniki ne morejo videti med seboj, pač pa je mogoče govoriti z njimi skozi debele železne rešetke, s katerimi so ograjeni od hodnika.
Na smrt obsojenega jetnika oblečejo po njegovem prihodu v hišo smrti v posebno obleko, ki je izdelana iz takega blaga, da se iz njega ne da napraviti vrv, s katero bi se mogel obesiti in se je do zdaj te vrste samomor tudi samo enemu posrečil. V nekem primeru je jetnik zbiral koščke vate, s katero so mu mazali bolne oči in si iz njih zvil kratko vrv, ki so jo pa pri izmenjavi celice opazili. Zato se vrši zdaj izmenjava celic pogosto in v neenakomernih razdobjih.
Namestu čevljev dobi jetnik copate iz klobučevine, ker bi čevlje znal lahko uporabiti za orožje ali pa kot sredstvo samomora. Jetniki imajo za svoj dnevni izprehod posebne v zaporu narejene čevlje, ker imajo vsi drugi čevlji majhno jekleno šibico pod peto, ki bi se mogla uporabiti za orožje.
Jetniki ne smejo imeti svinčnika. Dovoljeno je samo neke vrste pero, ki ga mora jetnik takoj vrniti čuvaju. Pošta se nadzira, obsojenec pa lahko piše vsa pisma po mili volji in lahko tudi prejema vso pošto, ki ne vsebuje ničesar sumljivega, časopisi in revije so dovoljene, če prihajajo naravnost od založnikov, izvlečejo se pa majhni delci žice, ki se uporablja za vezave revij. Vsi listi se poberejo, ko so prečitani, ker je neki jetnik napravil iz papirja pravo gorjačo, pri čemer 'je uporabljal žvečilni gumi in koščke neke zanke kot zvezno sredstvo.
Enkrat ali dvakrat tedensko pomoli jetnik svoje roke skozi rešetko, da mu čuvaj poreže nohte, ker bi si z dolgimi nohti lahko kdo raztrgal žile v zapestju. Tudi vžigalice niso jetnikom dovoljene, čeprav smejo kaditi cigarete in cigare, ki jim jih na prošnjo takoj prižge stražnik. V celici ni nobenega premičnega predmeta in luči so postavljene od zunaj, tako da jih nihče ne bi mogel razbiti in drobce porabiti v samomorilne namene.
V kričečem nasprotju z dejstvom, da bi večina jetnikov, če bi le mogla, izvršila samomor, je pojav, da se skoraj vsi močno bojijo za svoje zdravje, tako da polagajo celo papir na tla in se s tem zavarujejo proti prehladu. Mogoče bi si to lahko na ta način tolmačili, da M smrt s samomorom bila nagla, medtem ko bi smrt z boleznijo bila mučna in počasna.
Neke vrste ironija leži v tem, da se često ena skupina jetniških uradnikov na vse načine trudi, kako bi v kaznil-niški bolnišnici rešila jetniku življenje, medtem ko istočasno druga skupina odvzema njegovemu tovarišu življenje. Večkrat so bile že izvršene operacije, da se reši življenje jetniku, ki je bil potem usmrčen. V drugih primerih so pa skušali z vsérni sredstvi obdržati obsojenca pri življenju vsaj do dne, ki je bil določen za usmrtitev.
DALJE
(COPYRIGHT BY KING FEATDRES SYNDIÇATE) (PONATIS PUDÎ V IZVLEČKU N1 DOVOLJЕП
Zgoraj levo: Pomladansko sonce — Desno: Pristna samojea-ska psa — Levo spodaj: Otroci Samojedov se uče pisanja — Desno: Indski podkralj lord Willingdon in njegova žena na obisku v Lahore
SCHERZO
EVOEN HELTAI — IZ MADŽ. PKEV. DE. M. BOBI6
«Učni pisatelj je sedel pil svoji pisalni mizi in sanjal. Prav lepo je sedel, tako, kakor se je
_ bdi daJ nekoč tudi fotografirati.
Glavo je naslonil na dlan, njegov pogled pa je hodil preko zidov in hiš po pisanih travnikih fantazije, po zelenih gozdovih pravljičnega sveta. Pred njim so prazni listi papirja in polni pepelniki. Pokončal je cele legije cigaret, dokler ni končnoveljavno dognal, da mu tokrat ne pride nič na um.
Tako je tam sedel, slabe volje, celo jezen. V tem trenutku je zelo obžaloval, da mu ne pride nič na um. Tega pa zdaleka ni obžaloval zaradi nesmrtnosti, ki bi si jo naj priboril, temveč zaradi pozitivnega pomanjkanja denarja. Ta večer odlični pisatelj ni imel niti beliča v žepu, zdaj pa so mu pošle tudi že cigarete. Začel je iskati smotke, a našel ni nobene navadne, temveč samo debelo, omamljivo havano, ki si jo je bil nabavil še v boljših časih. V sili si je zapahi lepo, dragoceno smotko, kakršno si tudi junaki novel lahko privoščijo samo ob nedeljah. V globini svoje duše je po-tihoma preklinjal, kajti prav zdaj se mu je hotelo navadne smotke. Čutil je, da bi mu prišlo takoj nekaj na um, če bi imel kako britaniko, in glej si jo hudomušno usodo, kadi lahko samo havano, ker za britaniko nima denarja. Ogorči-la ga je usoda madžarskega pisatelja in žalostno je ugibal, koliko pametneje bi bilo, če bi se bil slučajno rodil kot Nemec ali Francoz.
— Imel bi že lepe tisočake! — si je rekel. Tam zunaj (ta »tam zunaj« je spremljal z nekim nedoločnim gibom, da bi bilo težavno, na osnovi tega zemljepisno določiti, kje je ta »tam zunaj«) tam zunaj bi bil že davno v varnem ori-stanu. Stanoval bi v lastnem gradu in pisal, kar bi se mi ljubilo, ne bilo bi mi treba delati za kruh, temveč pisal bi mogočne, krasne stvari, drame, romane ...
Ura v sosednji obednici je v tem trenutku doneče naznanila, da je enajst. Odlični pisatelj se je predramil iz svojih sanj in se z nekim udobnim bršin vlakom iz tujine takoj spet znašel doma. Prestrašeno ie zrl na še zmerom prazni papir in začel ožemati svoje možgane. Strogo, brezobzirno, neusmilje-
no jih je ožemal, toda vse je bilo zaman. Prav nič mu ni prišlo na um.
— To je jako neprijetna reč, — je malodušno rekel, — Bog mi je priča, da v meni ne plamti nobeno hrepenenje po ustvarjanju; lagal bi, če bi rekel, da imam nekaj povedati, da bi umrl, če ne bi mogel napisati nekaj, kar divja v moji duši. Ah, kaj še! Nasprotno, z neprikritim studom sedim tu, medtem ko v tretji sobi sniva moja družinica, nič hudega sluteča. Moja srčna dobra ženica milo počiva v postelji pod baldahi-nom in na ustnih se ji poigrava iladek smehljaj. Sanja, v sanjah pa vidi angele, ki prihajajo z nebes in ji prinašajo ob spremljevanju lahne godbe na srebrnem pladnju velik klobuk, klobuk, ki je mnogo večji kakor ga ima njena prijateljica. Tudi moji otroci milo počivajo in sladko sanjajo. Vidijo iste angele, ki so se prej prikazali moji ljubi ženici In angeli jim prinašajo vstopnice za drsališče, veljavne za vso sezono. Potem pa angeli odletijo, jaz pa ostanem tu in moram plačevati njihove dolgove. Ali ne bi bilo bolje, da bi legel tudi jaz in bd angeli tudi meni nekaj prinesli?
Ura v sosednji obednici je v tem trenutku doneče naznanila, da je polnoč. Odlični pisatelj se je spet osvestil in s stopnjevanim strahom ugotovil, da še zmerom ni napisal niti ene črke, pač pa spet zapravil šestdeset dragocenih minut. Žalostno si je zapalil novo smotko, ki je stala izjemoma samo tri krone štirideset vinarjev. Z morečimi očmi je meril papir, ki ga je gledal bledo, belo sovražno. Približno enako sta sovražila drug drugega.
— Davno nekoč, — se je spomnil odlični pisatelj, — sem imel knjižico, v katero sem si zapisoval svoje tême. Kaj, če najdem v njej nekaj, česar še nisem zapisal? V dnevih izobilja sem zbiral tême kot mravlja marljivo, ni mogoče, da bd bil pozabljen že ves ta zaklad, ki sem ga nakopičil v knjižici. Z novimi nadami je začel odlični pisatelj vneto iskati po predalih pihalne mize. Marsikaj mu je prišlo tu v roke: plačani računi, ganjen je bil. ko jih je ugledal; ovenela ljubavna pisma, razhudil se je, ko jih je ugledal; različni stari spisi. Samo ona knjižica ni hotela priti na spregled. Toda odličnega pisatelja ni bi-
lo mogoče ukani ti. Vedel je, da ta knjižica mora nekje biti, torej jo mora najti, kakorkoli se mu je skrivala. In res jo je našel — v zadnjem predalu. S tem predalom pa je imel posebno mnogo truda, kajti odpreti se je dal samo do neke meje. Preko te meje se je upiral in ni popustil, zaman ga je vlačil sem ter tia. Odlični pisatelj se je mučno smehljal, dobro je poznal te šale predalov, če se kak papir zagvozdi med vrh in zadnji del predala ter zajezi vsak napredek. Potrpežljivo je izpraznil iz predala vse, razprostrl nabrekle plasti papirja in končno opazil — ne brez zadoščenja — da je proti otvoritvi predala tako nasilno protestirala prav ta knjižica, ki jo je iskal. Po dolgem in junaškem odporu je knjižica prišla na dan, skrivljena, zmečkana, s strganimi stranmi, z ranami, dobljenimi v bitki. Odlični pisatelj je hlastno segel po nji in jo naglo prelistal. Obraz se mu je od strani do strani bolj mračil. Končno je razočaran sunil knjigo od sebe, kajti vse, kar je bilo têm v nji zabeleženih, je že davno vse obdelal.
Ura v sosednji obednici je v tem trenutku doneče naznanila, da je ena. In odlični pisatelj, ki je doslej govoril vsaj s samim seboj, se je zdaj pogreznil v mračno nemost. Nekaj trenutkov je zrl predse, ne da bi vedel, kaj mu je storiti, potem pa je dvignil oči proti nebu, kakor da bi še samo odondod pričakoval pomoči. Tedaj pa se je domislil, da stanuje nad njim trgovski zastopnik, od katerega mu ni pričakovati pOmoči. Sramežljivo je torej odvrnil oči od nebes in pogledal na tla. Zdaj pa se je .domislil, da stanuje pod njim hišni gospodar, od katerega mu prav tako ni nič pričakovati. V skrajni zagrenjenoeti je planil k oknu in pogledal na ulico, ki je črnela od praznote in miru. In tam pri oknu se je odlični pisatelj spet začel pogovarjati s samim seboj.
— Sedaj bi lahko prosil Boga kake odlične tême za dramo. Take tême, ki bi bila senzacija in mi vrgla trideset tisoč kron. Toda jaz ne prosim nič takega, ker nisem lakomen. Ali pa bi lahko prosil fine tême za roman. Taksne teme, ki bi ganila mojega založnika in mi vrgla štiri tisoč kron. Toda niti ' - -ke tême ne prosim, ker sem skromen. In ker sem skromen, ne prosim niti tême za dva tisoč, da, niti za tisoč kron, prosim samo tême za sto kron, preproste okroglo stokronske tême, lahko je
tudi osemdeset kron, vsaj šestdeset kron pa brezpogojno potrebujem. Toliko prosim Boga, dobre majhne tême z mnogo ljubezni in malo truda, take tême, da bi jo lahko napisal še nocoj in že jutri zjutraj dobil svojih petdeset kron, saj klobuk moje žene še lahko počaka in končno se tudi otrokom ni treba že jutri držati!...
To rekši, se je odlični pisatelj popolnoma raznežil in komaj opazil, da je ura v sosednji obednici v tem trenutku doneče naznanila dve. Odlični pisatelj je ostal še nekaj časa pri oknu, bržkone zato, da bi ga takoj odprl, čim ni prišel božji odposlanec s têmo. Toda božji odposlanec ni prišel, očitno so to noč angeli s srebrnimi pladnji raznašali po mestu samo klobuke, drsalke in vstopnice za drsališče, a nobenih tem. Tako je odlični pisatelj spet sedel za pisalno mizo in diskretno škripal z zobmi. Vdati se je moral v to, da nima nobene tême in je tudi ne bo imel, ker mu danes ne pride nič na um.
Tedaj pa so se mu na vrhuncu malo-dušnosti in obupa poteze nenadoma omilile. Obraz mu je zažarel od zvitosti, pomešane z vedrostjo. Gledalec brez predsodka bi mislil, da je odličnemu pisatelju vendarle prišlo nekaj na um. In res, prišlo mu je na um, da mu nič ne pride na um in da bo to napisal ter s tem zaslužil prav tako denar, kakor če bi mu bilo kaj prišlo na um.
In zdaj je že ponosno, zmagovito gledal na prazni papir. Torej je vendar on zmagal, še en trenutek in že bo s črnimi črkami oskrunil brezmadežno čistost papirja. Toda, glej čudo! Zdaj že ni več hitel, čutil je celo, da teh sto kron niti ne potrebuje tako nujno. Da, sploh jih ne potrebuje, saj mu vendar ni treba zmerom kaditi britanik, včasi je tudi havana dobra. Glavno je, da mu je vendar prišlo nekaj na um.
In ko je ura v sosednji obednici doneče naznanila, da je ob treh, je odlični pisatelj zadovoljno mrmral:
— Nocojšnje bdenje ni bilo zaman...
Res, da nisem mnogo delal, a naletel sem na izborno têmo. Nočem se prenagliti, prihranim si jo za slabše čase, za take čase, ko mi res ne bo prišlo prav nič na um.
Skrbno si je zapisal têmo v malo knjižico, jo zaprl v predal svoje pisalne mize in šel spat.
SKOZI MAROŠKO PUSTINJO NA VISOKI ATLAS
DR. OSKAR REJA NADALJEVANJE
akoj spočetka ti prvi pogledi z vlaka nudijo še tipične maroške pustinje. Blizu obale je zemlja zaradi zadostne vlage še rodovitna. Pred vsem ti pogled obstane na lepih vinogradih in na oljčnih gajih. Takšen je svet vse do Casablance ob atlantski obali.
Iz vlaka vidiš tudi druge za tvoje oko neznane znamenitosti. Zaradi pretežno
Evropsko poslopje v MARAKEŠU (policija)
lepega vremena prebiva Arabec v šotorih, ki so zelo primitivni in se vrste vzdolž vse železnice. Pod njimi najdejo streho ljudje in domača živinčeta, vsi pod istim krovom. V Guercifu, do koder je zgrajena železnica, sem imel priliko, da obiščem arabski šotor. Od Guercifa do Fesa železnica namreč še ni zgrajena in je treba to progo prevoziti z avtobusom. Ko smo v Guercifu čakali na avtobus, sem ta čas uporabil, da sem skočil med arabske šotore. Sprva sem se zelo previdno približeval prvemu šotoru, ker sem se bal, da bi morda ne užalil domačinov, ne poznavajoč njih šege in običaje ali ker morda tudi sovražijo bele ljudi. Iz šotora mi pride nasproti starejši Arabec in mi maha z roko ter vpije »cej, cej«, Nisva se mogla razumeti. Arabec se vrne v. šotor, iz njega pa priteče par raztrganih pobalinčkov. Hotel sem se jim prikupiti s tem, da sem jim ponujal denar, drobiž. Radi so ga vzeli in ko so starejši Arabci to videli, so se mi smehljali in me z rokami vabili v šotor. Tedaj sem se opogumil in stopil k njim v šotor. Posadili so me na tla, ki so bila prekrita
z nekako slamnato preprogo in mi skuhali čaj. Tedaj sem šele uvidel, da »cej« pomeni naš čaj. Primitivnejšega in bor-nejšega stanovanja si ne morete misliti. Šotor je tako nizek, da ravno še labko stojite pokoncu. V enem koncu je kup drv in par kamnov, kjer si družina kuha, v drugem par slamnatih preprog, kjer spijo, brez rjuh, brez odej, vsi na enem kupu, staro in mlado, moški in ženske.
Od časa do časa pomoli v šotor svojo glavo osliček, ki tudi spada k družini. Če Arabec potuje v sosednji kraj, se ne odpravi od doma nikdar peš. Vedno jaha na osličku. Tudi ne poznajo Arabci vozov. Vse potrebščine prenaša potrpežljivo osliček. Tu pa tam sem videl tudi že kako kamelo. Edino vozilo, ki sem ga videl, je avto, ki ga uporabljajo Francozi. Zato so vse ceste, ki vodijo skozi ali preko po deželi, asfaltirane.
V Guercifu sem srečal tudi četo vojakov iz tujske legije. Nagovoril sem jih seveda v francoščini ter jih vprašal po narodnosti. Prvi, na katerega sem naletel, je bil Nemec iz Frankfurta. Povedal mi je, da tvorijo Nemci 60 % vsega mo-
VHOD V ARABSKI MARAKES
štva, ostali del pa drugi narodi, pred vsem Rusi, ki so pobegnili iz Rusije. Povpraševal sem tudi po Jugoslovenih, pa ni bilo nobenega v četi, pač pa da jih je v drugih četah nekaj, zlasti Dalma-tincev in Črnogorcev. Prvotno sem si predstavljal, da mora biti življenje v tujski legiji strašno. Toda po informacijah teh vojakov ni tako. Imajo redno plačo, ki jo dobe »točno« vsakega prvega v mesecu, dalje udobno stanovanje v lepih
vojašnicah in seveda tudi hrane v izobilju. Po odsluženih 15 letih dobe pokojnino.
Edino, kar je potrebno, da človek vzdrži v tujski legiji, je to, da mora biti divjega, nemirnega temperamenta. Ne sme misliti na mirno družinsko življenje, biti mora ciganske naravi, danes tukaj, jutri tam. Borba s še divjimi plemeni v
AVTOR POTOPISA V POGOVORU
S TUJSKIMI LEGIONARJI
atlaškem pogorju je lahka, ker so domačini slabo oboroženi in seveda o kaki njihovi redni vojski ni niti govora. V teh bojih pade le majhen odstotek tujskih legionarjev. Opazil sem, da so kljub visoki vročini nosili vsi suknje in da so bili okrog vrata zaviti s šali. Rekli so mi, da je sicer nekoliko vroče, da pa tako ne more priti vnanji topli zrak do telesa in da lažje prenašajo pripekajoče sončne žarke.
Z avtobusom smo se nato pripeljali do Fesa in odtod spet z vlakom do mesta Rabat, ki že leži ob atlantski obali. Od Rabata smo nadaljevali pot ves čas vzdolž atlantske obale do glavne fran-cosko-maroške luke ob Atlantiku, do Casablance.
Casablanci sije še velika, bodočnost nasproti. Maroko se šele v zadnjem času gospodarsko dviga in vse, kar se izvaža iz njega v Francijo, gre preko Casablance. Prav tako se tudi preko nje vse uvaža. Moderne stavbe rastejo kakor gobe po dežju iz tal. Za prvo silo so tudi ulice že urejene. Vendar pa je med posameznimi hišami še mnogo praznih presledkov, ki še čakajo zazidave. Sličen razvoj moderne luke sem pred leti opazil na Poljskem, kjer se razvija tik velike vzhodnopruske luke Gdanska novo poljsko pristanišče Gdynia.
Ves čas od Orana do Casablance smo se vozili še po precej rodovitni pokrajini, kajti proga ni mnogo oddaljena od vlago dajajočega morja. Pot od Casablance v notranjost Maroka, do njegovega
glavnega mesta Marakeš pa mi je nudila prvič v življenju pokrajinsko sliko s pu-stinjskimi potezami. Nikjer nobenega zelenja, vse struge izsušene in tudi naselja so bila borno raztresena. Do koderkoli je segalo oko, povsod samo kame-nito gričevje brez vsakršne travice. Edino živo bitje, ki je od časa do časa skočilo tudi v vlak, so bile kobilice. Vendar ima ta pokrajina puščavni karakter samo poleti, ko sonce neusmiljeno pripeka in požge vsako bilko. Pozimi pa, ko nebo nekoliko podežuje, trava spet ozeleni. Kako bi se drugače preživljala redka naselja in tudi kobilice. To so res lepe živalce. Ker žive med rjavordečim kamenjem, so se tudi prilagodile s svojo vrhnjo barvo okolici. Ko pa sfrfote, se jim spodnja krila zablišče v vijoličasto-škrlatni barvi.
Končno so se le pričele prikazovati prve palme in kmalu je vlak zdrvel v pravcati palmin gozd. Dospeli smo v oazo, v kateri leži glavno mesto Marakeš. Marakeš se deli v dva dela, v evropski in v arabski del. Jasno je, da nas je zanimal pred vsem arabski del, ki tvori popolnoma skupino zase in je obdan z visokim zidom. Vanj se more priti le skozi vrata, ki pa so v današnjih časih vedno odprta. Ko stopiš v prve tesne ulice, si ne moreš nagledati vse pestrosti,
»SUK« BARVARJEV
ki vlada po njih. Vse življenje se vrši na ulici ali pa v vežah, v katere vidiš iz ulice. Tu so javne kuhinje in takoj poleg čevljar, tam prodajalec sadja, zraven pa kovač, ki se pred vsem bavi s podkova-njem osličkov. Ne čudi se, če vidiš zraven njega brivca in kmalu nato v bližnji veži arabsko šolo.
Nad vse zanimivi pa so tako zvani »suki«. To je posebna mestna četrt, ki je zanimiva pred vsem po tem, da so posamezne ulice rezervirane samo eni stroki prodajalcev. Tu vidiš ulico, v kateri se prodaja samo usnje, v drugi samo volna, v tretji samo preproge itd. Tudi so posamezne ulice rezervirane samo eni
vrsti obrtnikov. Imaš ulice pletarjev, barvarjev, krojačev, brusačev itd.
Višek pestrosti in živahnosti pa zagle-daš na glavnem trgu. Poleg različnih prodajalcev te nadlegujejo še različni komedianti, žonglerji, preroki in berači. Življenje na glavnem trgu traja od jutranjih ur do nekako 9. ure dopoldne. Ko prične sonce močno pripekati, tedaj življenje nekoliko utihne. Toda nekako ob 5. popoldne prične znova s podvojeno silo in traja tja do pozne noči. Vsak dan skozi vse leto se ponavlja ta slika, ki je podobna nekakemu našemu velesejmu.
Poglavje zase tvorijo v Marakešu številni berači, ki jih reprezentirajo večinoma slepci. Bolezen »trahom« strahovito razsaja po Maroku. Lahko trdim, da je v Maroku skoraj vsak deseti človek slep vsaj na eno oko. Cesto srečaš ne po enega slepca, temveč celo skupino po deset skupaj, ki v koru prepevajo neki refren in prosijo s skledicami miloščine. Če niso Francozi nič drugega koristnega storili za Berberce in Arabce kot to, da uvajajo v njih kraje moderne higienične naprave, tedaj so že samo s tem izredno mnogo storili za domačine. Ko sem videl te uboge slepce, mnogi se že rodijo slepi, sem tudi spremenil svoje mišljenje glede kolonialne politike. Res je, da beli ljudje prodirajo v kraje barvanih prebivalcev samo zaradi koristi, vendar pa prinese to podjarmljenje avtohtonemu prebivalstvu tudi mnogo dobrega. Pred vsem preneha tisto večno, zverinsko, medsebojno klanje med posameznimi plemeni, in
drugič ravno v higienskem pogledu se
morajo domačini belcem zahvaliti, da ne poginjajo okuženi od različnih bolezni, kakor muhe na cesti. Poleg trahoma razsaja tudi lues in neka bolezen, ki povzroča nekake bele hraste na glavi in izpadanje las.
SKUPINA SLEPCEV
Izven obzidja Marakeša se razvija po oazi evropski del mesta. Ta del niti najmanj ne sliči kakemu evropskemu mestu. Po ulicah se ne tišče hiše tesno druga ob drugi, temveč posamezna poslopja ločijo lepi vrtovi s palmami. Poslopja sama so zidana v arabskem slogu z ravnimi, terasastimi strehami.
V Marakešu smo prebili eno noč in en dan. Ko smo si nakupili dovolj potrebnega živeža za bivanje v gorah, smo se napotili proti jugu v notranjost Maroka, kjer se pričenja veličastno vzpenjati še malo znano velegorje Visokega Atlasa.
DALJE
ШКОВ1
Vsak smučar ve, da so hikori smuči najboljše. Malokdo si jih nabavi, ker je njih cena previsoka, kajti hikori les se uvaža iz Sev. Amerike. Hikori je skupno ime za okoli 15 vrst dreves iz rodu Carya . To so drevesa sorodna našemu orehu (F. Juglan-daceae). Raste le v vzhodnem delu USA le nekaj vrst v Kanadi in Mehiki. Tehnično delijo hikori v: A Pekan hikori (carya alba, C. amara, C. aquatica etc.). B. Pravi hikori (C. sulcata, C. porcina, C. tomen-tosa etc.) Les je rdečkaste barve. Raste počasi. Stene posameznih stanic so močno odebeljene, lumen majhen, zato je hikori težak in trd les. Strženovi trakovi so eno-plastni, stanice večinoma enake vrste in z gladkimi stenami, les je elastičen. Zaradi svoje teže, trdnosti, elastičnosti in trpežno-sti je hikori težko nadomestljiv in velja za najboljši les severne zemeljske polute. Zaradi teb svojih dobrih lastnosti je splošno uporabljiv in je razumljivo, da hitro izginja, zlasti odkar se v večjih količinah upo-
rablja za smuči. Glavna zaloga je zdaj na jugovzhodu reke Ohio. Pravega hikori lesa pride v Evropo le malo. Nadomestni les za hikori je: Am. javor, bukev, jelša in akacija.	(N. R.)
3 S 3
NEPROSTOVOLJNI HUMOR
Pokojni Georges — glej 2is 1932, I. 20. in 1933, I. 13 — je bil vedno šaljiv in še-gav, celo med najhujšimi napadi naduhe, ki ga je spravila od kruha. Nekoč se je dolgo zamudil s prijateljem Razbibrigo, kakor se med Hrvati imenuje vinski bog Lyaios. Domov grede mu je na poledici v »Zvezdi« spodrsnilo, da je padel in se onesvestil. V bolnišnici je rekla usmiljenka ob negibnem možu: »Gospoda bo treba deti v sveto olje.« — »Pa kisa ne pozabite!« zamrmra naš prijatelj, ki se je med tem osvestil in ujel zadnje besede, misleč, da gre za solato.	(k)
OZlVDAll V D2UNCU
PRAN K fi»U C K
17. POGLAVJE KAKO JE MEDAR PREGNAL VSILJIVCA
S;
t /
topila sva izpod strehe na prostorni travnik. BiJ je zelo dobro razpoložen medtem ko vaz
__nisem mogel prikrivati svoje
pobitosti. Ko stoji v a tako pred živalskim hlevom, vzklikne Kinkley prešerno: »Gotovo iimate tukaj notri svoje živali.«
Prikimal sem. Medtem ko je govoril, sem zagledal, kako se je ravno kobacal Toto po stopnicah v hišo. Opazoval sem ga, kako je dospel na prag in začel stikati po Kinkleyjevi mapi, ki sva jo tam postavila na tla. V srcu se mi je porodilo zadnje upanje, ko je začel pre'skavati Toto novo igračo, ki jo je našel. Kinkley je bil obrnjen s hrbtom proti vratom, ko je naredil nekaj domišljavih pripomb glede mojih živali.
Videl sem, kako je Toto vtaknil v diplomatsko mapo najprej eno taco in nato drugo. Če bi mogel spraviti Kimk-!eya stran pa vsad za pol ure. tedaj bi Toto napravil gotovo nekaj takega, da bi za vedno pregnal diplomatu željo živeti na mojem posestvu.
Rekel sem mu, da mu pokažem živali in pristal je. Ko smo se oddaljevali, sem še videl, kako je Toto udaril po mapi enkrat in nato še enkrat in ko se je bil prepričal, da je sovražnik mrtev, ga je začel vleči navzdol po stopnicah.
Prepričan, da bo Toto naredil Kink-leyu nekaj, kar mu nikakor ne bo po volji, sem porabil dobre pol ure z razkazovanjem živali po stajh in mu skrbno razlagal predhodnike in posebnosti vsake med njimi. Ves ta čas sem molil na tihem, da ne bi poredni mali Toto opustnJ svojega dela. dokler ne bi napravil na mapi take škode, da bi se pisatelj diplomat uveril, da moja hiša v Katongu ni kraj zanj. Vedel sem. da ie Toto tega dne v svojem dobrem razpoloženju, ker ga je ravno pred pol ure Ah Kee dobil, ko je rogovflil po shrambi za perilo in metal s poffic na tucate prtov, zglavij in rjuh.
In Toto me ni razočaral. Da celo prekosil je vse moje najdrznejše upe, tako sem kar zijal, ko sva se roko v roki vrnila s Kinkleyem s kratkega polurnega ogleda. Ko sva zavila okrog ogla, je izgledal ves travnik pred hišo. kot bi ga obiskal nenaden snežni vihar. Bil je pobeljen po vsej dolžini in širini med obema žičnima ograjama z belimi polarni papirja, s katerimi se je poigravala v zraku rahla popoldanska sapica. Cvetlične grede in grmiči so bffi okrašena s papirjem. V sredi vsega pa je čepel Toto, še vedno brskajoč okoli in loveč male koščke plapolajočega papirja ali pa povzročajoč male vrtince papirja, ko je skakal veselo sem ter tja med opustošenjem, ki ga je napravili. Ostanki mape so ležali na s peskom posuti stezi in na njenem usnjatem omotu se je poznal globok ugriz Totojevih zob.
Kinkleyu je zastala beseda sredi dolgega stavka, ki mi ga je pričel Citati iz svojih spominov, kjer je opisoval podnebje in naravo v mestih Aden in Addis Abeba, kar me je seveda neznansko zanimalo.
Usta so se mu naenkrat na široko odprla, kot bi hotel požreti nogometno žogo. V glavo mu je udarila kri, tako da je njegovo lice postopoma kazalo vse odtenke barve od blede do škrlata-sto rdeče in temno modre. Sklenil je roke nad glavo, kot človek, ki se potaplja in jih krčevito vije v zraku iska-joč zadnjo oporo.
»Moja knjiga, moja knjiga,« se mu j'e sflednjič izvilo iz ust. Bil pa je še vedno . tako okamenden, da se ni mogel ganiti z mesta.
»Nekdo bo za to odgovarjal!« je vzkliknili grozeče, ko je začel pobirati po tleh pole svojega življenjskega dela.
Poklical sem Ah Keeja in ga poslal, naj pokliče vso modo služinčad. tudi caboona in Aliija, mojega glavnega čuvaja.
Kmalu smo vsi marljivo pobirali strani Kinkleyjevega mojstrskega dela. To-
toja se mi je posrečilo utihotapiitS v naročje çaboonove žene, ki sem ji naročil, naj ga za kratek čas odnese k svojemu otroku,' da se bosta skupaj igrala.
Še vedno imam v ušesih Kimkleyjeve obupne vzklike, ko ie dajal navodila za reševanje svojega veledela. Stavki brez medsebojne zveze so mi prihajali na ušesa, v katerih sem čul grožnje... namige, da bo vlada Zedinjemih držav že pokazala ... bridke pritožbe na mojo brezbrižnost, ki dovoljuje, da se svobodno gibljejo taka vandalska biitsa ... kar mi je vse bilo v dokaz, da je Kink-ley dobro razjarjen.
Prav res je sramota, sem mu odgovoril. Vedno mi je bilo neljubo, če je bila kaka tuja mapa v mojem stanovanju poškodovana in obgnzena — zlasti če je bila polna pisanih spominov. Toda gostje v glavnem sitanu lovca divjih živali bi morali biti tako oprezni, da ne bi puščali ležati okrog dragocenosti. Take stvari naredi lastnik vedno le na svojo lastno odgovornost.
»Dobro,« je rekel Kinkley z glasom, v katerem je zvenelo maščevanje. »Zdaj lahko opustite svojo zadnjo nado, da bi bil pripravljen deliti z vami vašo hišo.«
»Zelo žal mi ie.« sem odgovoril. »Razumem pa vaše stališče in zato nočem siliti v vas.«
Da bi bil videti pravilno ogorčen nad tem, kar se ie zgodilo, sem izbruhnil v jezo nad neznano živaljo, ki je povzročila nesrečo — Kinkley najbrže ni videl Totoja — in delal sem se strašno jez-fiega, ko sem naročil caboonu v angleškem jeziku, naj poišče in kaznuje grešnika.
Kinkley je zbral vsako polo in vsak košček papirja in jih lepo položil v raztrgane ostanke svoje mape. Nato se je oprostil, češ da se mora podati takoj v svojo sobo, da bo lahko uredil spet svoj rokopis in ugotovil, ali mu manjka kak list.
To'to je bil junak dneva. Tega večera je sedel v Kinkleyjevem stolu in dobil je posebno večerjo i z sladkega kruha in kolačev.
Toto ie ohranil svoje častno mesto v mofi domačiji, dokler se nisem vrnil v Ameriko. Tedaj sem ga podaril nekemu staremu prijatelju na Manili, Američanu. ki je imel Tota posebno rad. Mož je malega medveda še Dosebno vzljubil, ko sem mu povedal zgodbo o njegovi zaslugi za človeštvo v zadevi Kinkley-
jevih spominov. Veseli mali porednež je še vedno član njegove družine.
DALJE
(COPYRICHT BY K IN'O FEATURES SYNDICAT^
DNEVA NE POVE N0ÊENA ШШ
LOUIS DUMUR	i
Pred kratkim je v Parizu preminil krepki naturalist, zadnji Zolov učenec, L. Du-mur. Kakor V. Cherbuliez in Ed. Rod ga francoska Švica šteje med velike svoje sinove. Izhaja iz rodu, ki se je proslavljal skozi stoletja. Prva njegova dela so pristno švicarska, zlasti ženevska, vendar že borbena: Les trois demoiselles du père Maire, Le centenaire de Jean Jacques (Rousseaujeva stoletnica) in Ecole du Di-
manche (Nedeljska šola). Dumur je bil spočetka zastavonoša številnih svojih rojakov, posebno tistih, ki so vede ali nevede izšli iz Rousseaujeva politične misli. Po vojni je izdal v velikih nakladah romane Nach Paris, Le Boucher de Verdun (Ver-dunska klavnica), Le Défaitistes (Omah-Ijivci, popustljivci). Vendar ga je bolelo, da so njegove knjige hvalili in poveličevali ljudje okoli »Action française«, kritizirali pa jo nekdanji njegovi somišljeniki, poslej bolj zapleteni v gospodarska in družabna vprašanja, med tem ko je Dumur ostal neizprosen nasprotnik p#usovske, zavojeval-ne Nemčije. To ali ono njegovo delo se bo obdržalo poleg Zolovih romanov. A. D.
ČLOVEK IN DOM
ENA SOBA ZA VSE
Že nekaj let, prav za prav odkar imamo stanovanjsko in še splošno krizo, se arhitekti bavijo z preosmovo stanovanja in sta. novanjske opreme. V »starih, dobrih časih«, ko je mnogo družin razpolagalo s celo vrsto soban v svojem stanovanju, so tu-
sprejeimnico in delovno sobo. Zadeva dobrega okusa in spretnosti je, da to sobo tako opremimo, da je ponoči samo spalnica, čez dan »prejemnica in delovna soba, ob času obeda in večerje pa obednica.
Naša slika nam predstavlja tako sobo, opremljeno s precejšnjim okusom. Toda
di lahko opremljali vseko sobo posebej primerno namenu, za katerega je bila določe. na: spalnica, obednica, delovna soba, salon ali sprejemmica ali oboje, življenjski način sodobnega človeka se je bistveno spremenil. Stanovanja so se utesnila. Večina družin, ki bi v prejšnjih časih neobhodno potrebovala 4 do 5 sob, se mora zdaj zadovoljiti s tremi ali celo z dvema. Osamosvo. jitev žene v današnjem času je prinesla potrebo enosobnega stanovanja. Poklicna žena se ne more zadovoljiti z običajno mesečno sobo. želi imeti k'jufo zaposlitvi izven doma lastno četudi še tako skromno gospodinjstvo. Činedalje bolj se po mestih kaže potreba po enoeobnib stanovaniih s kuhinjo in kopalnico Ta ena soba. se z okusom Draktično opremi v spalnico, obednico,
vsak človek mora položiti vanjo poleg pohištva in druge opreme še svojo posebno noto, ki daje prostoru šele pravo življenje. Mrtve so stene, ako človek ne dahne živ. ljenja vanje, pa naj so še tako lepo poslikane; mrtva je oprema čeprav je iz dragocenega materiala in moderna. Praktična in okusna namestitev posameznih delov pohištva ob stenah in po sobi pripomore mnogo do prijetnega vtisa, ki p-a mora napra. viti soba na vsakogar, ki vstopi. ч
Tapeta ali slikarija sten je zelo važna. Sten majhnf sobe ne simemo nikoli prevleči ali preslikati z velikim rožastim ali pisanim vzorcem, ker to sobo na videz zmaniša Tudi teimnîh tarv se raišl Izognemo. Poiskali bomo kolikor možno p-lartpk vzorec tople barve, to je rumenkasto zele-
t
■va, rožnata, rumenkasto ali svetlo rjavkasta. Ozirati se moramo pri tem tudi na barvo naše opreme. V rumenkasto slikano ali tapecirano sobo se naše svetlo, iz češ-njevega lesa izdelano pohištvo ne bo prileglo, ker je premalo kontrasta. Poda se pa vanjo temno pohištvo ali pa belo lakirano ali slonokoščene barve (Schleiflack). V zeleno sobo se prilega češnjev les prav lepo, prav tako v modro in rožnato. Poda se pa t obe tudi oreh, mahagonî in slično.
Zastorov na okna tudi ne bomo delali iz blaga z velikimi vzorci kričečih barv. To nas utruja, ni elegantno in hitro se ga naveličamo. Iz umetne svile svetlih barv, bodisi gladke ali drobno vzorčaste v odtenkih iste barve sešijemo trpežne, prav okusne m cenene zavese. Ne delamo dolgih, da bi se dotikale tal, le tako dolge, da zastirajo okna ali kvečjemu za kakih 30 cm daljše. Na koncu prišijemo po 2 okrog 10 cm široke,, vbrane volane ,eno nad drugo. To je edini okras za zavese, ki ima obenem namen, da spodnji konec zastora obteži, ki zaradi tega pada v lepih gubah izpod karnize.
Tudi preprog z velikimi vzorci ne bomo polagali v tako sobo, ki nam služi za vse. Izbrali bomo tudi tu mirno učinkujoče, neobčutljive barve, ki se ujemajo s stensko.
Za divan, ki ga čez noč spremenimo v . - ~=Jteljo, in fotelje izberimo tako blago, na katerem se ne pozna vsak prašek, vendar tople, mirne barve, brez velikih vzorcev, morda ozkoprogasto, v dveh ali treh diskretnih barvah, ki se prilegajo sobni slikariji in opremi.
Na sliki vidimo tik ob oknu raztegljivo mizo, ki jo za vsakdanjo rabo lahko skrajšamo. poleg mize majhen bufet, kjer hranimo porcelan, steklo in pribor. Svetilka je nad mizo. ne kakor običajno v sredini stropa. V ozadju vidimo spalni divan, čez dan oživljen z razrobarvnimi blazinami, ob di-vanu malo knjižnico, ki ima na koncu proti divamu zaprt razpredelek, kjer imamo pripravljen stalno skromen prigrizek in pijačo za ljube goste. Na naši sliki se ta razpredelek odpre od zgoraj navzdol. Odprta plošča nam služi obenem za servirno mizico. Na levi je omara za obleko.
Stene oživljajo slike. Izberimo primerne t razstavi naših umetnikov, če nam dovoljujejo sredstva, če moramo biti skromni, tedaj si preskrbimo lepih fotografičnih posnetkov iz narave, tudi radiranke In lesorezi so danes že dostopni tudi skromnemu mošnjičku. Lični keramični izdelki in cvet-Mee. ki jih z okusom razpostavimo na primerne prostore, oči tuje jo dobri okus.
Izognimo se pri opremljanju vsake natr-panostl z nepotrebno navlako, da ne napravimo iz sobe skladišča. Skrbimo, da je prostor dobro prezračen in vsak dan teme. ljito osnažen in ureien. Ne puščajmo copat pod zofo .niti odloženega Dlašča ali obleke viseti na kljukah okna. Obrabljeno posodo in kozarce takoj osnažimo im spravimo v kraj	U—a.
TELOVADBA ZA GOSPODINJE
S telovadbo je tako, da jo najrajši PTuv tisti ljudje odklanjajo, ki bi jim bila najbolj potrebna. Semkaj spadajo v prvi vrsti gospodinje. Če jim dokazuješ, kako potrebno je, da se mišice sistematično napenjajo in razbremenjujejo, ti ugovarjajo, češ da je v gospodinjstvu gibanja in teka. nja že čez glavo dovolj, in ne občutijo pnav nikake potrebe po dodatnih telesnih vajah. Po površnem premisleku bi jim človek kar pritrdil, saj nudijo opravki v kuhinji in sobi toliko prilike za gibanje, da je ne najdeš skoraj v nobenem drugem poklicu in bi
S primernim gospodinjskim orodjem se najbolje štedljo telesne moči
morala normalnemu telesu popolnoma zadostovati. V resnici pa je tako velika svoboda škodljiva in treba je, da se telo navadi, sprostiti se od množice prisiljenih in utesnjenih gibov, ki se jiih je navzelo pari enostranskih gospodinjskih poslih. Telo mo. ra ostati sveže in elastično.
Marsikatera mlada gospodinja bo na poti mimo šole z zanimanjem postala pred dvoriščem, kjer telovadi skupina petnajstletnih deklet. Morda bo z zavistjo opazovala, kako sproščeno se umejo kretati mladf deklice, kako gibčno tekajo, skačejo in se preganjajo, dasi so morda le deset let mlajše od nje, ki se čuti že kar težko in okorno in ki ji je vsak nenavaden gib že težak in v nadlego. Kadar človek izgubi prirojeno sproščenost kretanja. drže in hoje, si mora umetno, z zavestnim opazovanjem privzgojiti nov telesni čut, da si z njega pomočjo spet osvoji nekdanjo gracioznost. Najlaglje se to doseže z rednim poukom telovadbe ali pa z lastniim treningom, kdor ima dovolj energije.
človek mora znati uloviti ravnovesje med obema skrajnima poloma, med napenjanjem in sproščenjem mišičevja, da ostane dolgo zdrav in delazmožen. Nikjer ni rečeno, da je zdelanim in preutrujeni m gospodinjam najpotrebnejša razbremenitev. TJtrujem človek dostikrat baš z napenjanjem in treniranjem mišic lahko načrpa toliko moči, da ne postane še bolj tmiden, marveč baš obratno: še bolj delazmožen kakor poprej. Gospodinjam je telovadba zjutraj in zvečer preveč, češ da so že itak preutrujene. Ali ravno zdelano telo je za osveženje najbolj potrebno telovadbe, ne pa morda krep-čil y obliki kave ali alkohola. Pravilno ia-
brane gimna&tične vaje so dokaj bolj okrep-čujoče in osvežujoče.
Tiri stvari bodo gospodinji gotovo posebno pri sircu: Kako naj se obvaruje utrujenosti, kako si ohrani lepo telo in kako si pridobi uravnovešena mir. Vse troje je tesno povedano med seboj in zavisno drugo od drugega. Ženska, ki je zmerom trudna,
Sedež prenizko. Drža rok in života utruja
Pravilno postavljeno orodje dopušča ugodno držo pri delu, varuje telo ln brani čas
Košara stoji prenizko
Л
n

Upognjena	Orodje stoji
Tako Je že bolje drža utruja	previsoko
Položaj rok je težak
Drža telesa pri lupljenju krompirja
gotovo dela napačne ali nepotrebne kretnje in je nemogoče, da bi trajno ohranila lepo telo. Morda se napačno drži, kar povzroča velike deformacije. Morda dela krčevito, da se ji že pri skromni obremenitvi rok vrat napenja in nateguje? Ce dela samo s spodnjim delom roke, postane zgornji polagoma šibkejši, kar vzame roki plemenito obliko. Dviganje ramen, kadar je treba privzdigovati težke reči pa sključena drža pri sedenju, in hoji. to počasi telo silno skazi. Človek, ki spravi telo na ta način iz ravnovesja, utrpi tudi motnje duševnega ravnovesja, Razdražljivost in neudržanost je treba dostikrat šteti na ta račun.
Pri delu v gospodinjstvu se je treba v prvi vrsti na dvoje ozirati: Utrujenosti se ubranimo, če smo skrajno štedljivi v kretnjah, če upregamo res samo oni del telesa, ki je za tieto delo neobhodno potreben, do-čim pustimo vse ostale dele ohlapmiiti Drugič pa si je treba vse orodje in pripomočke tako izbrati, da nam res pomagajo in nas podpirajo, ne da so nam samo v breme. Nekaj slik naj pokaže, kako se dado v gospodinjstvu varovati telesne sile.
Vprašanje je, če morda ne potrebuje vsako telo drugačnega treninga? Nikakor ne. Glavno je, da se telesu sploh pomaga na kakšen način. Kadar je človek bolan, rad pretrpi marsikaitero nevšečnost, samo da si iznova pribori zdravje. Ohranitev zdravja v najkrajšem pomenu pa je dosti krat dokaj lažja, če se ravnamo po nekaterih koristnih pravilih glede pravilne drže in kretanja telesa.
Poskušajmo pri delu zmerom mirno in globoko dihati, ne da bi privzdigovali ra-
mena. Ogibajmo se sključene drže telesa ie pmi stoji nazaj izpognjenih kolep. Pri pomivanju in sličnih delih, ki se morajo stoje opravljati, se dosti lagije vztraja, če je noga v kolenih upognjena. Samo za nekatere posebno raščene tiipe je primerneje, da so mišice v mečih napete in kolena izpognje-na. Pri boiečinah v nogah je treba v prvi vrsti poskrbeti, da ne stojiš na hladnem kamenitem podu, ki dela ploske in ugrez-ndene noge. Leseno ali plmtovinasto podlago si je kaj lahko preskrbeti. Delajmo kolikor moči malo stoje ampak rajši sede. To je priporočljivo celo pri likanju in pomivanju. Če se stanju le ni moči izogniti in če začno noge boleti, postavimo noge vzporedno pri malce upognjenih kolenih in poskušajmo prenesti težo telesa na vmanja robova stopal. To pomaga!
Kdor ima zakrčene in od tođ navadno tudi rdeče roke, naj se navadi delati kar največ z gornjim delom roke. Pri vsakem ročnem delu naj se roke le toliko napenjajo, kolikor je' res potrebno, ker nima smisla n. pr. mečkati krompirja s tako si-lo, da jo orodje komaj še zdrži. Pri napetem vratu je dob.ro večkrat sukati glavo in pri tem kar moči mirno dihati, pri čemer naj se poskuša ostalo telo tako sprostiti, kakor takrat, kadar se človek na spanje pripravlja.
Boleče noge so med gospodinjami kaj pogosta nadloga Olajšanje prinese preprosta vaja, če ležeš na hrbet ter dvigneš nogi kvišku, da kri odteče iz njih. Odtok krvi



r
Pri trajnem sklanjanju	V primerni višini
se kmalu utrudiš	postavljen koš
olajša delo
Drža telesa pri obešanju perila
se pospeši, če se nogi pri točno vzporedni legi narahlo stresata. Za okrepitev stegen-skih mišic, ki se pri gospodinjskem delu često zanemarjajo, je dobro stoje dvigati nogo v vodoravno lego, potlej pa pustiti, da samo gole.no omahne navzdol, nakar se nogia spet vodoravno iztegne itd. (a. d.)
:4 i't
PORTUGALSKO DRUŠTVO ZA NARODNO VZGOJO
L. 1928 se je v Lizboni ustanovila »Junta de Educaç^o Nacional«, neodvisna korpo-racija, prideljena prosvetnemu ministrstvu. Glavni namen ji je: širiti portugalski jezik in omiko po tujini. Njeno dopisovanje z vnanjimi deželami vodi naš rojak R. F. Knapič, germanist na lizbonskem vseučilišču, ki večkrat kaj napiše o Jugoslaviji v tamkajšnje liste. Junta pošilja mlade portugalske učenjake v razne države, da se seznanijo s pridobitvami sodobne vede. Doslej je poslala štipendiste v 18 držav: 300 v Francijo, 126 v Belgijo, 116 v Švico, 98 na Nemško, 45 na Angleško, 40 v Italijo, 27 v USA, 22 v Avstrijo, po 4 v Argentino in češkoslovaško, 3 na Holandsko, po 1 v Egipt, Luksemburg, Marok, Poljsko, Sirijo, švedsko in Jugoslavijo. Asistent medicinske fakultete v Lizboni, Pau-sto Nunes Landeiro, je obiskal pred par leti Higijenski zavod v Skoplju, kjer mu je dr. C. Simies (?) z neprekosljivo ljubeznivostjo (com inexcedivel amabilida-de) razkazal razne oddelke. Nato je gost ogledal še celo vrsto drugih zavodov v Južni Srbiji, ki jih v svojem poročilu označuje kot preproste, lične in udobne. Posetil je nadalje višinski postaji Kruševo in Pe-rister. Antimalarični zavodi v Jugoslaviji, čeprav še ne popolnoma dovršeni, po njegovi sodbi vendar lahko služijo za vzor portugalskemu podjetju v tej smeri. Med drugim se je mudil tudi v bivšem slovenskem Tržiču (Monfalcone), kjer se anti-larvarni boj vrši z aeroplanov. (Relatorio, Lisboa 1930, 52—53.)
. J u n t a pa vabi tudi svetovno znane oseb-«>sïi, da pridejo predavat na Portugalsko. Doslej so se odzvali mnogi Francozi, od Nemcev Meyer Liibke, berlinski romanist Gamillscheg (Korošec, vsaj po svojih dedih slovenske krvi), grof EL Keyserling, Julius Petersen itd.
Poleg 4 knjig poročil (Relatôrios) o svojem delovanju mi je Junta poslala 2 snopiča lani ustanovljene smotre B o 1 e t i m de f i 1 o 1 o g i a, namenjene staroklasični, še bolj pa portugalski književnosti in jezikoslovju. V razpravi o izvoru lirskega pesništva na zapadu pretresa R. Lapa arabsko podmeno, ki jo le pičlo in posredno dopušča. Reči pa moremo pri tem, da so se motivi vedno prenašali od dežele do dežele.
Tako je v drugem sestavku (A. Roseira, Vida do cativo monge confesse) za ta spis naveden vir: pismo sv. Hie-ropUma iz Dalmacije. (Mimogrede rečeno: Hi<-i«nim naj bi bil doma iz št. Petra na Krasu, gl. KatoJ. Mis. 1929-30, p. 80.) Delo o ujetem menihu je pripravil Est. Anes, ki je spisal tudi Vida de Santo A 1 e i x o. O tem svetniku pa je oče pokojnega knezoškofa dr. A. Karlina rad popeval (Slovenec, 6. XV. 1933) f
Oleš pa reče, barčica steče, pa ga je ponesla preko morjâ,
Sâ Nogueira je prispeval precej zgledov za metatezo v portugalščini. Kakor veste, pomeni ta grški izraz: prestavitev črk, n. pr. ritoporka nam. portorika, kakor sem čul v Ljubljani. Tako pravi preprosti Lu-zitanec fisolofia namestu filosofia (39), ca-lanizaçâo. Morda se tudi pri nas kedaj sliši: kalanizacija, posebno če dotični misli na »vodnega« Kalana, kakor se je nekomu zaletelo: Kukoslav Vekovec nam. Vekoslav Kukovec. Ob imenu reke »Vouga«, ob kateri so bržkone naši Trstenjaki, Rakovci, Zunkoviči mislili na slovensko volgo (ko-bilar), oziroma na Vugo, kakor tudi na rusko Volgo, naj omenim, da je to nekdanja Vacua (prazna, suha struga). Pri besedi za polenovko ali trsko si nisem povsem na jasnem; književno bacalhau, ljudsko c a b a 1 h a u. Modri Kluge (Et. W. 1905) vidi izvor v nizozemskem kabel-j a a u w. Ako to stoji, so preobrnjeni romanski nazivi: ital. baccalà, span. bacalao, portug. bacalhau, z izvirnikom pa bi se strinjalo port, narečje cabalhau kakor nemško Kabeljau ali franc, cabillaud itd. D.
VREMENSKI VPLIVI
Bog ve kako daleč sega v preteklost vera, da je vreme za človeka velikega pomena. Mnogim jezikom je čas in vreme isto. Ali ni dejal naših pesnikov prvak:
Vremena bodo Kranjcem se zjasnila ... misleč na bodočo dobo? Ni čudo, če meteorološke pojave tako pogosto vpletamo v svoj pomenek, akotudi je omenjeni peenik sprožil puščico v to navado:
Kdor govoriti kai ne ve, on vneme hval' al' toži...
Da vreme vpliva na zdravje, mislijo ne samo пелке množice, marveč tudi izobraženci. Vreme! Pod tem občim pojmom razumemo neprestane spremembe v svoji okolici, mraz, vročino, sušo, vlago, zračni pritisk, nevihto, magnetizem itd., ne da bi upoštevali različno žarenje, ki se križa po vesoljstvu.
Da ti poiavi puščajo sledove na našem živčevju, naši krvi in naših šokih, se nam ne vidi prav nič nemogdče. Opazovanja in izkustva, se zdi, potrjujejo to podmeno. Vsekakor je izven vsakega dvoma, da znatno pospešujejo ali ovirajo biološke reakcije, katerih celota predstavlja razvoj rastlinskega življenja. Kako naj bi se jim potakem odtegovalo živalsko življenje, ko pa je življenje v vseh stopnjah eno in nepremen-ljivo?
Logika, kakor vidimo, še dolgo ne kaže nesoglasja med podatki ljudskih skušenj. Vendar danes smo v dobi, ko se nekam pisano gleda na vse, kar je v zvezi z izročilom.
Zveza med človeško patologijo iii sedanjim, oziroma bodočim vremenom tudi ni našla milosti pred vesoljnim skepticizmom. Učenjaki so se vpraševali, kaj utegne biti istinitega v tei vseobči težnji, po kateri spajamo vremenske dogodke s temnim ali neobičajnim položajem v naših organih in v živni napetosti.
Mar ne gre za vsakdanje predsodke, katerim jfe stoletno ponavljanje podelilo videz reeničnoeti? Ali ne bi bilo možno misliti, da gre za obči privid, za kolektivno halucinacijo. ki so jo povzročili slučajno istočasni dogodki in ki se je naposled izprevrgla v pristno vražo? Skratka, ali se ne bi dalo nazadnie vse to razložiti kot posledica avto-eugestije, samoprevare?
Tega posledniega naziranja ee je oklenil Simpson, ravnatelj vremenoslovskega zavoda v Londonu, ki je nedavno o tem predmetu čital dolso spomenico pred kraljevo družbo (Royal Society). G. Simpson pa navzlic svoji nespravlj'vi nerjevernosti nikakor ne kani izpodbijati dejstev, ma katerih sloni ljudska legenda. Še celo duhovite opombe dela n. pr. glede megle, glede jonizaciie ozračja, glede blodnih valov itd. Vendar pa trdi, da ni neposredne zveze med vremenom in našim zdravjem.
Po njetrovem mnenju eo ugotovljena dejstva zaolj dušeslovnega (psihičnega) značaja, vzvratno delovanje domišljije na živčevje: eotovo nekai takega kot pasiionske brazgotine (stiemata) pri n'ekih zamaknjencih, n. pr. pri sv. Fraitjčišku Asiškem, Katarini Enimerichovi, itd. Ob kratkem, odkar so se jeli izvedenci vtikati v vprašanje, si nismo nič bolj na jasnem in skrivnost ostane пз-spremenjena.
Vrh tega pa ie vse eno, ali vpliva vreme na naše telo ma toplinski. kemični, električni oziroma dušeslovni način. Ta vpliv biva, ta vpliv deljje: to ie bistveno. Dokler teoretiki ne najdejo kliuča do uganke, je to stvar praktikov, da čim bolje izrabljajo te neraziasîijene dinamizme. Prirodo premagamo samo s tem, da se pokorimo njenim zakonom, še preden smo jih doumeli.
Po Emilu Gautiera
PROIZVODNJA PETROLEJA 1931
Na vsem svetu se je 1931. načrpalo 215 milijonov kubičnih metrov petroleja. Prvenstvo je imela tudi to leto Amerika, na katero odpade 62.5 odstotkov celotne proizvodnje. Šele po dolgem presledku slede Ze-dinjenim državam: Rusija s 11.7 odstotka. Venezuela 8.7, Perzija 3.7, Romunija 34 odstotka. Cena sirovega petroleja in bencina je na svetovnih tržiščih tako zelo padla, da ie večina podjetii delala z izgubo. Skoraj v vseh deželah petroleja »e je obratovanje znatno omejilo, izvzemši Rusijo, ki je celo nekoliko napredovala. V vseh omenjenih državah so odkrili večje število novih bogatih vrelcev, ki pa sip пр bodo izkoriščali, doklej ee ne vrnejo boljši časi.
ČISTOST RASE IN DUŠEVNE BOLEZNI
Okrožni zdravnik dr. Yilner je sporočil švedski vrhovni zdravstveni oblasti, da je v smalandakem okrožju Tingsryd, ki šteje 12.000 prebivalcev, spoznanih 125 ljudi (to se pravi 104 na 10.000) za duševno bolne. Poizvedovanja v ostalih okrožjih Smalan-da so odkrila enako visok odstotek, razea tega pa so zdravniki opozorili, da so med sicer zdravim prebivalstvom precej razširjene razne živčne bolezni. Izjema je samo industrijsko mesto Gislaved, kjer odstotek duševno bolnih ni tako velik.
O vzrokih tega pojava sodijo strokovnjaki naslednje: v Smalandu je življenje težko in zaradi tega se mnogo ljudi izse. li v švedsko industrijska središča ter deloma v Ameriko. Odhajajo navadno naj. boljši, duševno čili ljudje, dočim ostaja slabše seme, ki si ne upa v sivet, doma. Na ta način se vrša izibor zmerom bolj na negativno plat. Izjema je industrijsko mesto Gislaved, ki ima trajni dotok sveže kr_ vi. Kar se dogaja tu na razmeroma majhnem prostoru, velja tudi na splošno za vso švedsko, ki je dajala svetu veliko število pogumnih, podjetnih in duševno visoko razvitih izseljencev. To je verjetno edini vzrok, zakaj odpade na Švedskem na 10.000 prebivalcev 44,6 duševno bolnih in manjvrednih ljudi, dočim jih pride v ple. mensko dokaj bolj mešani Nemčiji samo 34,3. Tudj v Nemčiji se je pokazalo, da so duševne bolezni dokaj bolj pogoste v poljedelskih krajih, kjer se je ohranila rasa bolj čista kakor pa v plemensko mešanih industrijskih predelih. Posebej za švedski primer je treba pripomniti, da kot kvarni vpliv ne prihajajo v poštev niti alkohol. niti spolne bolezni ali slabi zdravstveni pogoji.
•Freytag: KMETIJA
№ \ Л m M ZA MISLECE QLAVE
PROBLEM 17
L. Kajev »šahmat« 1932
Bell na potezi dobi.
Rešitev problema 16
1. Lh5—f7, Kf3 (a) 2. L:d5+ 1___,
Lfl (Ib) 2. Dg4+. 1.... Kd4 (c) 2. L:e5+. Kljub ogromnemu številu belih figur je mai komponist konstruirati popolnoma čiste mate. 1____Sc2 (d) 2. L:d5+.
(PONATIS ZABRAUJEN) Rešitev k št. 7 (Velikonočm zajec)
Tu sta oba zajca!
Rešitev k št. 8 (Drzen plezalec) Kdor si je sliko dobro ogledal, je takoj opazil, da visijo urina verižica in trakovi čevljev pravokotno od plezalčevega telesa. Torej mora biti po zakonu težnosti zemlje tam, kjer je »navpična« stena, spodaj. To dokazuje nadalje rast grmičevja. Gospod Nedeljnik si je torej dovolil ponižno potegavščino

Ali BO PRIJELA? (Izrezanka Hilde KnoU-Schul»