Slovenski 2 čebelar YU-ISSN-03 50-4697 Letnik LXXXXIII - Leto 1991 LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM Slovenski čebelar VSEBINA ZČDS: Vabilo na XIV. republiško posvetovanje čebelarjev ........................... 33 Janez Pokljukar: Seminar z vzrejevalci matic ........................................ 34 Ivan Krajnc: Čebelarjeva opravila v februarju ......................................... 35 bolezni Čebel Lojze Ličen: Zdravljenje poapnele zalege s propolisom.................................. 37 J. Schneider: Plastično satje v boju proti varozi ....................................... 38 Jurij Senegačnik: Preučevanje učinkovitosti in uporabnosti različnih fluvalinatnih nosilcev pri zatiranju varoze ............... 39 Neum Bandžov: Higiensko obnašanje čebel delavk v družinah Apis mellifera carnica L., okuženih s hudo gnilobo čebelje zalege.................................. 44 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Anton Rozman: V premislek..................... 45 Karel Majcen: Moja sinička ................... 46 APITERAPIJA J. Donadieu: Matični mleček - odlično zdravilo proti gripi.......................... 47 IZ TUJE LITERATURE F. X. Krammerer (prev. V. Schneider): Nova spoznanja o hranjenju čebel s sladkorjem ................................. 48 Mateja Trojanšek (prevod): Avstralske čebele v Kanadi .............................. 52 Sergej Gabršček: Domači in »domači« med .......................................... 54 Sandra R. Crow (prev. Jože Bogataj): Južnoafriške čebele in čebelarjenje .......... 54 Martin Mencej: Zdaj pa še to - strupen med .......................................... 56 Grčija - dežela z gosto naselitvijo čebeljih družin........................................ 56 ZA ČEBELARSKE KROŽKE Petra Ribič: Čebelarski krožek osnovne šole Frankolovo je pričel z delom ............ 57 ZA KRATEK ČAS Čbelnarjev Joža: Šaljive drobtin ce .......... 58 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA ZČDS: Vabilo k sodelovanju ................... 59 OSMRTNICE OBVESTILA MALI OGLASI SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE Št. 2 1. februar letnik 93 CONTENTS ZČDS: Invitation to 14lh traditional professional meeting of Slovenian beekeepers 33 Janez Poklukar: Seminar with queen- breeders .................................. 34 Ivan Krajnc: Beekeepers occupations in February .................................. 35 BEE DESEASES Lojze Ličen: Treatment a calk brood, a desease of honey bee brood, with extract of propolis................................... 37 J. Schneider: Use a plastic combs to fight with varroatosis .......................... 38 Jurij Senegačnik: Study of Efficacy and Suitability of different fluvalinate Strips in controlling the varroatosis................ 39 Neum Bandžov: The cleaning behavior of bee colonies infected with American foul brood ................................ 44 OUR BEEKEEPERS EXPERIENCES Anton Rozman: To consider.................. 45 Karel Majcen: My titmouse.................. 46 APITHERAPY J. Donadieu: Gelee Royale - an excelant medical against influence ................. 47 NEWS FROM THE BEE WORLD F.X. Krammerer: A new posibilytis of feeding bees with sugar ................... 48 Mateja Trojanšek: Avstrelian bees in Kanada .................................... 52 Sergej Gabršček: Honey and »Honey« .... 54 Sandra R. Crow: South African bees and beekeeping ................................ 54 Martin Mencej: Poisonous honey ............ 56 Grece - land with greatist number of bee colonis to one sqere kilometer ............ 56 FOR YOUNG BEEKEEPERS Petra Ribič: Beekeeping circle in a school Frankolovo has begen with work............. 57 FOR SHORT TIME Čbelnarjev Joža: Beekeepers jokes 58 FROM THE SOCIETY LIFE ZČDS: Invitation to cooperation ........... 59 OBITUARIES INFORMATIONS Slika na naslovni strani: Kot ena od prvih bo čebelam ponudila bero spomladanska resa. (Foto: F. Šivic) II 35 ;3ö VABILO NA XIV. REPUBLIŠKO POSVETOVANJE ČEBELARJEV Zveza čebelarskih društev Slovenije prireja V NEDELJO, 24. FEBRUARJA 1991 XIV. REPUBLIŠKO POSVETOVANJE ČEBELARJEV. Posvetovanje bo v dvorani doma JLA, Trg OF 13 - nasproti železniške postaje v Ljubljani. Posvetovanje bo posvečeno čebeljim boleznim, in to predvsem poapneli zalegi. DNEVNI RED POSVETOVANJA Ob 9. uri otvoritev posvetovanja, nato bodo sledili referati: 1. mag. Dragica Grbič (Dalmed Split): Najnovejša dognanja o zdravljenju poapnele zalege in pravilna uporaba zdravil; 2. prof. dr. Jurij Senegačnik (Veterinarska fakulteta Ljubljana): Nove ugotovitve o zdravljenju varoze čebel; 3. Aleš Gregorc (Kmetijski inštitut Slovenije): Rezultati raziskave o nosemavosti čebeljih družin in matic na tržišču in zdravljenje nosemavosti. 4. Mira Jenko (Veterinarska fakulteta): O uporabi originalnih japonskih posodic za zdravljenje poapnele zalege z zdravilom YUKOLUCK - A. V MARIBORU BOMO POSVETOVANJE ORGANIZIRALI V SOBOTO, 23. FEBRUARJA 1991 OB 9. URI V DVORANI VEKŠ, RAZLAGOVA 14. Dnevni red bo enak. Čebelarje vabimo, da se obeh posvetovanj udeležijo v čim večjem številu in sodelujejo v razpravi. ZČDS Čebelnjak Jožefa Spilerja iz Kostanjevice na Krki SEMINAR Z VZREJEVALCI MATIC mag. JANEZ POKLUKAR - Kmetijski inštitut Slovenije V okviru dejavnosti z vzrejevalci matic smo 27. oktobra 1990 priredili enodnevni seminar za vse vzrejevalce matic. V teoretičnem delu seminarja smo obravnavali: - poapnelo zalego in možnosti zdravljenja pri vzreji matic, - nosemavost matic v vzrejališčih v letu 1990, - ekonomiko vzreje matic in izračun lastne cene vzrejene in oplemenitene matice. Zatem smo v praktičnem delu seminarja prikazali nekatere praktične postopke pri pregledu čebel na nosemo, pri pripravi čebel za analizo morfoloških lastnosti čebel in pri računalniški morfometriji čebel. Teoretični del seminarja so vodili mag. Franc Javornik, dipl. vet. Aleš Gregorc in mag. Janez Poklukar. Pri praktičnem delu pa je priskočil na pomoč še Miran Perko. Poapnela zalega v vzrejališčih matic Mag. Franc Javornik je po začetnih informacijah o dolžnostih vzrejevalcev matic v letošnjem letu poudaril predvsem čedalje bolj nadležno bolezen čebel, to je poapnelo zalego. V sezoni 1990 so imeli skoraj vsi vzrejevalci velike težave z zdravljenjem čebel. Vsako zdravilo je delovalo bolj ali manj ugodno, vendar se je po končanem zdravljenju klinična slika poapnele zalege ponovno pojavila. Čebelarji so opazili velike razlike pri okužbi zalege med posameznimi čebeljimi družinami. Vzrejno gradivo moramo zato jemati od najbolj zdravih družin z dobro izraženim čistilnim nagonom čebel. Komisija za priznavanje plemenišč bo v prihodnje upoštevala tudi ta vidik selekcije. Ob koncu je mag. Javornik navedel še nekaj praktičnih nasvetov uporabe registriranih zdravil in razkužilnih sredstev. Nosemavost matic v vzrejališčih matic v letu 1990 Pri preiskavi vzorcev čebel in matic iz plemenišč registrirane vzreje matic smo po poročanju Aleša Gregorca našli le majhen del nosemavih čebel in le štiri nosemave matice, kar je občutno manj kot leto prej. Zanimivo pa je, da je bila kakovost vzreje- nih matic slabša, in sicer predvsem zaradi slabe oploditve matic junija in julija. Vzrejevalci so se srinjali, da morajo biti v prometu čim bolj zdrave matice in da je potrebno nadaljevati raziskovanje dednostnih značilnosti naravne odpornosti čebel na nosemo. Vprašanje pa je, ali je zakonsko izenačevanje nosemavosti čebel s hudo gnilobo čebelje zalege upravičeno, saj najdemo nosemo v vseh čebelnjakih, hude gnilobe pa na srečo še ne povsod. Ekonomika vzreje matic in izračun lastne cene matice Vzreja matic je strokovno visokokvalificirano delo v čebelarstvu. Mnenja o ekonomski uspešnosti vzreje matic so zelo različna. Nekateri vzrejevalci matic so bili zadovoljni s 55,00 din za matico, drugi pa so trdili, da je celo cena 120,00 din prenizka. Zato smo na seminarju poskušali določiti tehnične normative za izračun. Za osnovo smo predpostavili vzrejno serijo starih matic. Za pripravo štarterja in rejnikov, za cepljenje in ostala dela porabimo 13 delovnih ur. S pripravo vzrejnih čebeljih družin smo oslabili čebelnjak in za 16 kg zmanjšali pridelavo medu. Porabili smo tudi 10 kw električne energije, k stroškom smo prišteli še del sredstev za amortizacijo inkubatorja in ostale opreme. Cena neoplojene matice v letu 1990 je tako znašala 13,48 din. V primeru brezpašnega obdobja smo za vzrejo matic dodatno porabili 21 kg sladkorja in imeli za 10 ur več dela. Obenem pa nismo imeli nobene škode zaradi zmanjšanega pridelka medu. Cena neoplojene matice je zato nekaj nižja, to je 12,13 din. Oplemenitene matice imajo močno različno ceno. Ta je odvisna predvsem od uspešnosti oplemenitve in od števila oplemenitenih matic na plemenilček. Za polnjenje 100 plemenilnikov porabimo 40 delovnih ur, 25 kg čebel in 40 kg pogače. K navedenim stroškom moramo prišteti tudi amortizacijo plemenilnikov, stroške pobiranja označevanja, pakiranja in pošiljanja matic. Leta 1990 se je na ta način izraču- nana cena matice gibala od 55,00 din pri 90-odstotni oplemenitvi treh matic na en plemenilnik do 120,00 din pri 50-odstotni oploditvi ene matice na plemenilnik. Morebitno zmanjšanje pridelave medu je v ceni čebel za polnjenje plemenilčkov že zajeto. Stroški plemenitve znatno narastejo v brezpašnem čebelarskem letu. V tem primeru preidejo na matice kot končni in edini pridelek čebelarstva vsi neposredni in posredni stroški čebelarjenja. S tem pa se močno poveča cena matice - tudi do 200 din v letu 1990. V omenjenih izračunih ni stroškov zdravstvene preventive, selekcijskega dela, za- varovanja in izobraževanja. Skupna ugotovitev vseh vzrejevalcev je, da lahko kakovostne matice v prihodnje dosegajo tudi višjo ceno. V praktičnem delu seminarja smo vzreje-valcem prikazali naše možnosti za praktično pomoč pri vzreji. Oprema omogoča veliko število analiz kubitalnih indeksov, dolžine rilčka in tudi drugih morfoloških lastnosti čebel. Če čebelarji vzrejevalci želijo, lahko brezplačno pomerimo že pripravljene preparate čebel in jih statistično ovrednotimo. Tudi to je ena od poti, da bo vzrejno delo v vzrejnih čebelnjakih uspešnejše. ČEBELARJEVA OPRAVILA V FEBRUARJU Ivan KRAJNC Normalna čebelja družina porabi februarja okoli 1,50 kg hrane, medtem ko je bila poraba januarja okoli 0,90 kg. To pomeni, da se v panju nekaj že dogaja. Matica sedaj zalega že nekaj več, zato potrebuje tudi več toplote. Navadno je februarja še hladno, zato so tudi dela podobna kot v prejšnjih mesecih. Takoj, ko se kakšen dan otopli, dvignemo panj z nakladami in hitro menjamo podnico s čisto. Delati moramo zelo previdno, da ne bi preveč vznemirili čebel. V obmorskih krajih ali ob toplem vremenu pa proti koncu meseca že začnemo z dražilnim krmljenjem čebel. Za to ste že pripravili pogačo ali sladkor. Ne pozabite na sol (na 20 do 30 litrov vode eno žlico) I Ker bo matica sedaj začela zalegati vse večje površine, preglejte paženje panjev. Prepih škoduje razvoju družine. Če imajo čebele obilno in dobro zalogo kakovostne hrane in cvetnega prahu, je krmljenje čebel odveč. Ko čebele širijo gnezdo, pri tem prenašajo in uživajo med, kar ima enak učinek kot dražilno krmljenje. O tem se vsak čebelar odloči po svoji presoji. Prav gotovo ne bo prav, da Za nabavo orodja in vsega potrebnega je zdaj pravi čas, trgovine so pa še dobro založene. bi čebele dražilno krmili že februarja, če vemo, da bo paša šele junija, medtem ko mora tisti, ki pase na akaciji, narediti vse, da bodo čebele do začetka maja čim bolj razvite. Krmljenje s pogačami je priporočljivo za tiste, ki v tem času nimajo cvetnega prahu, medtem ko je v toplejših krajih ob morju, kjer kmalu cveti sadno drevje in spomladansko cvetje, še najcenejša sladkorna raztopina. Pri občasnih pregledih v popoldanskem času od zunaj čebelar hitro opazi, katere družine niso v redu, zato take družine v čebelnjaku zaznamuje in jih ob prvi priložnosti, ko je toplo, na hitro pregleda. Če katera od njih nima matice, ji doda prašilček z mlado matico. Čebele v tem času kaj rade sprejmejo dodano matico; vendar pa mlado matico raje dodajamo v matičnici, ki jo kaj lahko zvijemo iz žične mreže v obliki valjčka. Na eni strani zamašimo odprtino s papirjem, na drugi pa z medeno pogačo. Nazadnje obesimo matičnico na sat v sredini dodane družinice. Čebele, ki so prezimovale v gručah ali v posebnih prezimovališčih, mora čebelar pravočasno razdeliti v panje in jih tako postaviti na stalno mesto, seveda če to dovoljujejo vremenske in toplotne razmere. Pri vsem tem mora biti čebelar zmeren in zelo previden. Mnogokrat vdre po lepem vremenu hladen zrak in gorje čebelam z dosti prisiljene zalege. Proti koncu februarja matice že povsod zalegajo. Ob lepih dnevih nosijo čebele obnožnino z leske in žafrana. V panju se poraja novo življenje. Čebele hranilke že vzgajajo novi rod. Čebelar naj poskrbi, da bodo čebele imele vodo, če je v bližini ni. Vodo naj menja vsake tri ali štiri dni. Če tega ne more, naj v vodo da malo apnenega prahu (apna) in ščepec soli, da se voda ne kvari. Sicer pa je za čebele mnogo bolje, če je februar hladen in če se ogreje pozneje, ker čebele tako bolje izkoristijo zgodnjo pašo. Če zapade sneg, ga odmečimo in prostor pred panji posujmo, kot sem vas že opozoril januarja. Ob izletnih dneh pa ne pozabimo gospodinjam povedati, naj odstranijo perilo, da ne bo preveč hude krvi. Vse to vam, dragi čebelarji, moram povedati sedaj, da se pripravite na pomlad. Pravočasno pripravite vse potrebno ter razmišljajte o tem. Tujci pripeljejo med z ladjo v Trst, je cenejši kot naš, zato, ker ga pridelajo več. Pri nas pa bi radi obogateli z napol razvitimi čebeljimi družinami in še majhnim številom panjev. To potrjujejo tudi moje izkušnje. Opisal vam bom nekaj zanimivih dogodkov. Pred leti, ko sem pred pašo še izravnaval družine, je na našo železniško postajo pripeljal čebele pokojni Kastelic iz Mlače-vega blizu Grosupljega. Takoj sem ga vprašal, kje ima preostale čebele. Navadno je vsako leto pripeljal dvakrat toliko čebel kot tisto leto. Odgovoril mi je, da ni mogel napraviti vseh, ker je zelo bolan na srcu in da tudi časa ni imel. Praznih panjev pa ne vozi okrog. Dan pred odhodom vedno iz rezervnih panjev pojača pridobitne družine. Le tam, kjer sedijo na satu čebele, je med. Dalje je dejal, da je bil dvakrat v Ameriki in »da vidite, šef, kaj vse tam delajo s čebelami. Cele kamione pripeljejo in na pasišču na panjove devajo še po tri nove naklade čebel. Ko se te dobro vletijo, pa te iste panjove prenesejo vstran in jih položijo kar na tla, na njihovo mesto pa postavijo prazne. Vse čebele zletijo na staro mesto, zvečer pa prenešene panje naložijo in peljejo domov kjer »futrajo» na zalego. Da vidite, koliko medu take družine naberejo. Videl sem tudi pet do šest naklad ena na drugi. Ne verjamite vi v tisto, kar pišejo gospodje, in ne izravnavajte, marveč ja-čajte družine. Ko bom peljal te čebele domov, jih bom zopet pojačal, preden grem na smreko ali hrast. Rezervnim družinam vedno lahko vzamem zalego, ker jih doma dražilno krmim in matice dobro zalegajo«. Mož je kmalu umrl, vendar sem si dobro zapomnil njegov nauk. Neki čebelar mi je pred leti na železniški postaji Medak nehote pobral vse izletne čebele. Čebele je moral razložiti z vagona, za odvoz na stojišče, pa zaradi pozne ure, ni bilo več časa. Celo skladovnico panjev je postavil pred moje čebele. Zvečer, ko je dobil tovornjak, jih je sicer takoj odpeljal proč, vendar so z njimi v njegovih panjih odšle tudi moje letalke. Takrat sem bil v Liki zastonj, kakor pa sem zvedel pozneje, je on obilno točil. Moj že pokojni sorodnik-čebelar je med obema vojnama postavljal v čebelnjaku, po potrebi pa tudi na pasiščih, čebele tako, da je ob vsaki vrsti pridobitnih panjev dal pomožne panje s čebelami. Pred začetkom paše je vse pomožne panje zložil v bližino skladovnice, kjer so stali nepremični panji. Vse izletne čebele s pomožnih panjev so se sprašile v pridobitne panje. Pri tem je uporabljal tanke deske, s katerimi je usmerjal čebele v pridobitne proizvodne panje. Ker je tem panjem že prej dodal zalego, je imel v pridelovanju medu izredne uspehe. Neko pomlad so mi ledeni možje pokvarili dobro bero na akaciji. Zavijala je mrzla burja in lilo je kot iz škafa. Sredi cvetenja se je vreme izboljšalo. Ponoči mi ni dalo zaspati. Premišljal sem, kako naj kaj rešim, če se rešiti sploh še da. Zjutraj sem neprespan naložil strehe in potrebne lege ter se odpeljal k čebelam. Vse panje iz gornje vrste sem zložil v oslico nedaleč od stojišča. Izletne čebele prenešenih panjev so se sprašile na starem mestu v spodnje panje, zvečer pa sem odpeljal prestavljene čebele domov in jih tam dražilno krmil, da so matice še naprej pridno zalegale. Uspeh je bil dosežen. V par dneh so bili pojačani panji nadpovprečno polni medu. Navedel sem tri primere, iz katerih je razvidno, da si lahko tudi pri AŽ panjih le-te okrepimo z naletom. Z malo truda si lahko povečamo donos. To velja za mlade, male, velike čebelarje in celo za čebelarje preva-žalce. Bolezni čebel ZDRAVLJENJE POAPNELE ZALEGE S PROPOLISOM LOJZE LIČEN Pred tremi leti mi je po končani kostanjevi paši ena od družin izrojila. Roj sem vsadil v prazen panj in mu dodal doma izdelane satnice. Ker ni bilo paše, sem ga krmil s sladkorjem. Po dveh ali treh tednih sem roj pogledal in ugotovil, da je okužen s poap-nelo zalego. Ker na veterinarskem zavodu v Novi Gorici takrat niso imeli na zalogi nobenega zdravila proti tej bolezni, sem se odločil, da poskusim zdraviti s propolisom, ki je znan tudi kot naravni antibiotik. Dodajal sem ga dnevno na panj 20-30 kapljic v 3 dl sladkorne raztopine in to sedem dni zapored. Čez teden dni sem spet pregledal družino in pri tem nisem več odkril znakov obolenja. Družina je lepo napredovala in kasneje tudi uspešno prezimila. Tudi naslednje leto sem imel v svojem čebelnjaku in pri ostalih čebelah, ki jih oskrbujem, nekaj primerov poapnele zalege, vse sem uspešno zdravil na enak način - s propolisom. Prejšnje leto, konec junija, sem med pregledovanjem ugotovil poapnelo zalego pri štirih družinah. Najbolj je bila prizadeta družina v panju št. 8. Spet sem začel z opisanim postopkom zdravljenja. Tri družine so se kmalu pozdravile, le »osmica« ni kazala znakov izboljšanja. Premišljeval sem, kako naprej, kaj naj storim. Spomnil sem se primera, ki se je zgodil pred leti. Nekemu čebelarju so se čebele okužile s salmonelo (salmoneloza). Veterinarska služba je odredila zdravljenje z antibiotikom, ki naj bi ga skupaj s sladkorno raztopino nanašali s čopičem na zaležene sate. To naj bi ponavljali 21 dni. Seveda je bilo to delo zelo mučno, tako za čebelarja kot za čebele. Stiska prisili človeka k razmišljanju in iskanju rešitve. No, problem smo takrat rešili tako, da smo razredčeno raztopino zdravila in sladkorja nanašali na sate s pomočjo razpršilke. Pri prvi kontroli je bil izvid negativen, čebele so torej ozdravele. Na podoben način sem se lotil zdravljenja poapnele zalege v panju št. 8. Pripravil sem primerno gosto, hladno sladkorno raztopino in vanjo dodal propolis (4 cm3/1). Pri družini sem krajni sat odstranil, ostale pa postopoma razmikal in v razširjene ulice razpršil skupaj približno 1 del raztopine. To sem naredil le enkrat. Pri kontroli petega dne po zdravljenju nisem več odkril znakov obolenja. Čez mesec dni se je obolenje v manjšem obsegu znova ponovilo, spet sem zdravil na prej omenjeni način, tj. z razprše-vanjem. To pot je bilo zdravljenje uspešno in družina je normalno prezimila. Omenjeni primeri kažejo, da je zdravljenje poapnele zalege uspešnejše, če zdravilo apliciramo z razprševanjem in ne le s krmljenjem v pitalniku. Razlog je v tem, da krmo iz pitalnika sprejme le določeno šte- PLASTIČNO SATJE V Povzel dr. J. V pismu z naslovom »Nadaljnji napredek z ANP - satjem« Hans M. Poerschke iz firme ANP v Nemčiji poroča, kakšno je stanje na tem področju. Leta 1988 je American Bee Journal objavil prvo sporočilo o lastnostih plastičnega satja kot učinkovitega sredstva za biološko zatiranje varoze, s čimer bi se bilo moč izogniti uporabi kemičnih sredstev. Brez dvoma je bila ta trditev takrat za večino čebelarjev neverjetna. Kljub temu pa se je takrat več sto ameriških čebelarjev zanimalo za podrobnejše podatke in cene ANP satja, ki pa v tistem času, še zlasti v »langstroth« dimenzijah, ni bilo dostopno. Za mnoge čebelarje in znanstvenike je bilo in je še vedno osnovno vprašanje, na kakšen način uporaba ANP satja preprečuje razvoj varoze. Prvi pozitivni rezultati so bili znani že leta 1986, ko je nekaj čebelarjev v močno okuženih področjih primerjalo razvoj varoze v voščenih in plastičnih satih. Ugotovili so presenetljive razlike, in sicer, da je bilo v voščenih satih desetkrat več varoze kot v celicah ANP satov. Ko so odpirali pokrito čebeljo zalego v voščenih satih, so našli od ene do sedem varoi. V celicah ANP satov pa je bila največ ena varoa, če je sploh bila. V tem času je že nekaj čebelarjev v različnih področjih Zahodne Nemčije upo- vilo čebel, shranjujejo pa jo v prazne celice kjer koli v panju in ne le okoli zalege, kjer bi bilo za zdravilo in njegov učinek najprimernejše. Če pa zdravilno raztopino razpršimo po satju in čebelah, jo tako razporedimo veliko enakomerneje in prisilimo vse čebele, od snažilk, ki najpogosteje širijo trose te bolezni, do pašnih čebel, da z lizanjem sprejmejo vase zdravilo. Propolis, ki ga uporabljam, raztopim v 96-odstotnem etanolu v koncentraciji približno 30 dag/l. Naj omenim še to, da kljub temu da sem čebele zdravil sredi dneva v brezpašni dobi, nisem opazil nobenih znakov ropanja. BOJU PROTI VAROZI SCHNAJDER rabljajo ANP satje in uspelo uspešno čebe-lariti brez uporabe kemoterapije. V začetku leta 1987 so izboljšali ANP satje. Predvsem so bistveno povečali število celic na enoto površine ter zmanjšali debelino sten med celicami in tudi težo sata. Dosedanji rezultati so pozitivni in uporaba akaricidov se lahko zmanjša na najmanjšo možno mero. Da bi odkrili vzroke za učinkovitost ANP satja v boju proti varozi, ta pojav že od leta 1988 raziskujejo na nemških čebelarskih inštitutih. Do konca leta 1988 so dobili naslednje rezultate in oblikovali naslednje ocene: 1. Oblikovno in konstrukcijsko so ANP sati popolni, zato jih ni potrebno izboljševati. 2. Čebele rade sprejemajo ANP sate in matica zalega zelo velike površine vse do robov. 3. Pri močni okužbi so s štetjem varoj na pokriti zalegi ugotovili naslednje razmerje: V voščenem satu je bilo v 234 celicah 132 varoj, kar predstavlja 56-odstotno stopnjo okuženosti. V plastičnem satu je bilo v 250 celicah le 14 varoj, torej je stopnja okuženosti le 5,6-odstotna. Dokončnega odgovora na vprašanje, zakaj se varoza v plastičnih satih ne razvije tako intenzivno kot v voščenih, še ni. Raziskave se nadaljujejo s povečevanjem raz- voja varoe, prostornine celic, kakovosti plastike, poroznosti, resonance in celo vonja. Na osnovi doseženih ugotovitev je stanje tako: - Raziskovalni inštituti so mnenja, da je ANP satje priporočljivo uporabljati v boju z varozo v praktičnem čebelarstvu, saj je uporaba akaricidov na splošno nezaželena. - Vzporedno bodo potekale raziskave vzrokov za učinkovitost ANP satov, tako v Evropi kot v Ameriki. - Poleg izdelave ANP satja v Nemčiji naj bi se v tem letu pričela tudi izdelava v Združenih državah Amerike. PREUČEVANJE UČINKOVITOSTI IN UPORABNOSTI RAZLIČNIH FLUVALINATNIH NOSILCEV PRI ZATIRANJU VAROZE dr. J. SENEGAČNIK 1. UVOD Namen naših raziskav je bil ugotoviti učinkovitost različnih načinov uporabe flu-valinatnih pripravkov pri zatiranju varoze. Za fluvalinat smo se odločili, ker je trenutno najučinkovitejši akaricid za zatiranje varoe, poleg tega pa je za čebelo v terapevtskih količinah praktično nenevaren (2). LD50 je 18900 ng na čebelo. Pri zelo natančnih analizah, raziskovanih v Franciji, je sredi zdravljenja s faluvalinatom prišlo na čebelo komaj 96 ng, kar je skoraj dvestokrat manj. Fluvalinat je kontaktni insekticid, ki povzroča dezorganizacijo pri prenosu živčnih dražljajev in je zlasti učinkovit pri pajkovcih, ki imajo zanj bolj razvite receptorje kot čebela. Možnosti za uporabo ne manjka, pri vsaki možnosti pa moramo premisliti, kako doseči največji učinek. Če gre za zdravljenje roja ali narejenca brez pokrite zalege, zadostuje, kot so pokazali naši poskusi, že enkratno razprševanje vodne emulzije klartana (tj. fluvalinatnega koncentrata) 1 : 1000 (9) ali pa dimljenje s fluvalinatnimi lističi (10). Oboje je zelo enostavno, pa tudi poceni. Če pa želimo zanesljivo zatreti varoo v čebelji družini s pokrito zalego, moramo poskrbeti, da bo v plodišče panjev dovolj dolgo (več tednov!) vstavljen primeren nosilec, prepojen z akaricidom. Tak nosilec seveda ne sme dražiti čebel, ker bi ga sicer propolizirale, tj. prekrile s tenko plastjo propolisa, in ga s tem inaktivirale. V naših improviziranih pogojih je bila nosilec lesena deščica, velikosti 200 x 20 x 2 mm, prepojena s faluvalinatnim pripravkom in obe- šena med dva sata s pokrito zalego v plodišču. Čebele, ki hodijo po deščici, z njene površine odnašajo molekule aktivne snovi, ki se nato porazdeljujejo med sovr-stnice. Pri tem aktivna snov prehaja tudi na zajedavca in ga pokonča, če je koncentracija akaricida zadostna. 2. MATERIALI IN METODE Pri preučevanju možnosti za zatiranje varoze smo preskušali učinek fluvalinatne vodne emulzije 1 : 1000 (9), fluvalinatnih dimnih lističev (10), amitraznih dimnih lističev (11) in fluvalinatnih nosilcev. Raziskovanje prvih treh načinov zatiranja smo prikazali v dveh posebnih člankih, objavljenih v Slovenskem čebelarju novembra in decembra 1990, torej pred dvema oziroma enim mesecem. Zato podrobnosti ne ponavljamo, ampak se v nadaljnjem besedilu le sklicujemo na ugotovitve. Pri raziskavah učinkovitosti zatiranja s fluvalinatnimi nosilci smo v drugi polovici leta 1990 že imeli možnost uporabiti končno tudi pri nas registrirane PVC trakove, prepojene s fluvalinatom. Trakove, ki jih proizvaja Zoecon Corp. iz ZDA, lahko naročimo pri Pčelarski zadrugi v Zagrebu (8). Cena je bila sredi leta 30,00 din za trak, v Franciji pa stane 22,4 frankov. Za trakove najdemo precej reklame v francoskih čebelarskih glasilih, pa tudi drugod (5,6,7,8). Dokler ni bilo mogoče kupiti sanitarno registriranih trakov, smo bili raziskovalci, žal, prepuščeni lastni iznajdljivosti. Ker pri proizvajalcu ni bilo mogoče kupiti čistega fluvalinata, ki bi bil za raziskavo najbolj primeren, smo si pomagali z agrikulturnimi fluvalinatnimi koncentrati, ki pri nas niso bili registrirani, dobili pa smo jih bodisi v Franciji ali v ZDA. To so npr.: klartan, 240 g fluvalinata na liter; posebna vodna emulzija iz Francije; mavrik, 240 g fluvalinata na liter; oljna raztopina iz Francije; mavrik aquaflow, 240 g na liter; vodna emulzija iz ZDA. Vsi navedeni pripravki so proizvod koncerna Zoecon oziroma Sandoz. Klartan in mavrik aquaflow imata povsem enake lastnosti, le izdelana sta vsak na drugem kontinentu. Uporabljali smo ju pri pripravi nosilcev in emulzij, tekočino oljnate konsistence, imenovano mavrik in prav tako izdelano v Franciji, pa smo uporabljali pretežno pri pripravi dimnih lističev. Kot nosilce aktivne snovi smo uporabljali lesene deščice, velikosti 200 x 20 x 2 - 2,5 mm, ki so imele 0,5 cm pod zgornjim robom luknjico za obešanje. V plodišče vsakega panja smo v sredini med dvema satoma s pokrito zalego namestili po eno deščico in jo tam pustili pet do šest tednov. V določe- TABELA 1: Opis akaricidnih pripravkov nih obdobjih smo ugotavljali število poginulih varoj, ki so padale na posebne, z vazelinom namazane pločevinaste vložke, ki smo jih namestili na dno panjev. V tem poročilu opisane poskuse s fluvalinatnimi nosilci smo opravili v 36 AŽ panjih. Panje smo razdelili v štiri skupine, v vsaki pa je bilo po devet čebeljih družin. Zaradi ugodnega toplega vremena smo fluvalinatne nosilce v panje vložili že 23. marca 1990, dan kasneje pa smo že prvič preverili število poginulih varoj. Ob koncu aprila smo nosilce pobrali iz panjev. V pozno poletnem obdobju smo ponovili zatiranje s fluvalinatnimi nosilci in jih ponovno vložili 10. avgusta. Naslednji dan smo zopet preverili število mrtvih varoj. Nosilci so ostali v panjih pet tednov, vse do 15. septembra, ko smo na čebelje družine razprišili vodno emulzijo klartana 1 : 1000. Zadnje zatiranje varoe smo opravili 12. oktobra z dimljenjem z amitrazom. Po raz-prševanju emulzije in po dimljenju smo pregled mrtvih varoj opravili naslednjega dne zjutraj, čeprav večina zajedavcev odpade oziroma pogine že dobro uro po posegu. Sku- pina Panji št. Opis pripravka Čas uporabe 1 1-9 lesena deščica, prepojena z vodno emulzijo klartana 1 +4 22.3.-30.4. 2 10-18 lesena deščica, prepojena z vodno emulzijo klartana 1+9 22.3.-30.4. 3 19-27 lesena deščica, tanko namazana z zmesjo klartana + vazelina 1 +4 22.3.-30.4. 4 28-36 lesena ploščica, tanko namazana z zmesjo klartana + vazelina 1 +9 22.3.-30.4. 1 1-9 lesena deščica, prepojena z vodno emulzijo mavrika aquaflowa 1 +4 10.8.-15.9. 2 10-18 lesena deščica, prepojena z vodno emulzijo mavrika aquaflowa 1+9 10.8.-15.9. 3 19-27 lesena deščica, tanko namazana z zmesjo mavrika aquaflowa +vazelina 1 +4 10.8.-15.9. 4 28-36 fluvalinatni PVC trakovi tvrdke Zoecon-Sandoz 10.8.-15.9. 1-4 1-36 vodna emulzija mavrik aquaflow 1:1000 15.9. 1-4 1 -36 amitrazni dimni lističi 12.10. Opomba: Sestav klartana in mavrika aquaflowa je popolnoma enak, razlika je v tem, da je klartan izdelan v Franciji, mavrik aquaflow pa v ZDA. 3. REZULTATI IN RAZPRAVA Na tabeli 2 prikazujemo rezultate zatiranja varoze iz spomladanskega, na tabeli 3 pa iz jesenskega obdobja. Majhno število zajedavcev v spomladanskem obdobju gre seveda pripisati uspešnemu zatiranju zajedavca prejšnjo jesen. V nasprotnem primeru bi bilo število varoj lahko tudi po več sto na en sam panj. Kljub razmeroma res majhni okuženosti z varoo pa smo v panjih št. 13, 14, 17 in 36 našli znatno več zajedavcev, kot smo računali. Tabela št. 2 Ker so bile vse družine v prejšnjem letu prehranjevane in zdravljene na enak način, si večje število zajedavcev v omenjenih štirih družinah razlagamo predvsem z različno odpornostjo proti zajedavcem, ki jo poznamo že od prej. Če naj velja dogovor, da so ozdravljene tiste družine, pri katerih ugotovimo manj kot 50 zajedavcev, bi to pomenilo, da je bilo v našem primeru 11 odstotkov družin že rahlo ogroženih. Namen naših raziskav ni bil samo ta, da bi ugotovili število varoj, ampak smo želeli ugotoviti tudi učinkovitost sredstva na zajedavca in morebitne motnje, ki bi se zaradi uporabe zdravila pojavile pri čebelah, zalegi ali pa v vitalnosti matice. To pa pomeni, da bi morali družine opazovati več sezon, tj. od spomladi do pozne jeseni - vse do zazimitve. V letu 1990 na čebelah, zalegi ali maticah nismo opazili motenj. Fluvalinatni nosilci pri posameznih skupinah so bili prepojeni z različnimi količinami akaricida. Le-ta je zaradi tega različno močno prehajal na čebele, ko so se dotikale površine deščic. Če bi bila količina zdravila, prenešenega z nosilca na čebele, premajhna, bi se učinkovitost zmanjšala ali pa zdravilo sploh ne bi učinkovalo. Pri koncentracijah, ki smo jih izbrali, se to očitno ni dogajalo, saj smo ob zadnjem spomladanskem štetju varoj naleteli na takorekoč idealno stanje. Pri pregledu 14. aprila smo v 36 panjih našli le še 49 varoj, torej povprečno 1,36 zajedavca na družino. Spomladansko zdravljenje je bilo torej uspešno, zato imamo lahko vse uporab- ljene postopke za primerne za zatiranje varoe v praksi. Emulzijo mavrik aquaflow z vodo v razmerju 1 + 4 je prva začela uporabljati izraelska veterinarska služba (3). Klartan je francoski analog ameriškega mavrika aqua-flowa (6,7). Pri uporabi vazelinskega mazila s fluva-linatom (glej tabelo 1), premazanega 0,1 mm na debelo, pride pri razmerju klartan ali mavrik aquaflow 1 +4 38,6 mg čistega fluvalinata na deščico, pri razmerju 1 +9 pa 19,3 mg te snovi. Ker različne vrste lesa vpijajo različne količine take vodne emulzije, je seveda poraba akaricida lahko različna. Iz medicinskih in ekonomskih razlogov pa je seveda vselej zaželeno doseči čim boljši učinek s čim manjšo količino zdravila. Le-to ne sme biti nevarno ne za čebele in ne za čebelarja, v medu in vosku pa tudi ne sme puščati prekomernih količin ostankov. Če predpostavimo, da ena ploščica vpije 3 ml emulzije 1 +4, to pomeni, da je vpila 144 mg fluvalinata (1 ml vodne emulzije klartana ali mavrika aquaflowa 1+4 vsebuje 240/5 = 48 mg fluvalinata). Mililiter vodne emulzije 1+9 pa vsebuje 240/10 = 24 mg fluvalinata, torej ena deščica v tem primeru vpije 72 mg fluvalinata. Jasno je, da sta obe količini razporejeni po vsem lesnem tkivu nosilcev in da za §tik s čebelami in kasneje z zajedavcem pridejo v poštev le molekule akaricida, ki so na površini nosilca. Količine pod površino pa so za izkoriščanje verjetno izgubljene, če zaradi difuzije iz notranjosti ne pride do izenačevanja koncentracije na površini. Podatkov o tem seveda ni, do njih pa bi prišli le s precej zahtevnimi analizami, za katere trenutno nimamo eksperimentalnih možnosti. Isto vprašanje se seveda pojavi pri uporabi PVC fluvalinatnih trakov tvrdke Zoecon-Sandoz, kjer je nosilni PVC material velik 250 x 35 x 1,5 mm in prepojen s fluvalinatom v 10-odstotni koncentraciji, tako da je torej na traku kar desetkrat več akaricida kot pri naši izvedbi 1 +4. Do sedaj so to vprašanje rešili le francoski raziskovalci pri poskusih s trakovi iz jute 250 x 40 mm, prepojenih s približno 0,21 g čistega fluvalinata, nanešenega v obliki klartanove vodne emulzije 1+19 (1, 2). V štirih tednih se je količina fluvalinata v panju zmanjšala za povprečno 80 mg, torej od 0,21 na okoli 0,13 g. Isti avtor, pa tudi nekateri drugi poročajo, da zaradi svoje netopnosti v vodi (5 ppb!) ta fluvalinat praktično ne pride v med in ga pogosto sploh ni bilo mogoče dokazati, zaradi lipo-filnosti pa manjše količine lahko najdemo v vosku (3). Vsekakor naši poskusi kažejo, da so učinkovite tudi emulzije 1+9, pri katerih ni samo manjša poraba akaricida, ampa« je zmanjšana tudi možnost ostankov. Za prakso je seveda ta ugotovitev zelo pomembna. Ob teh razmišljanjih ne bi smeli pozabiti na podatek enega izmed Sandozovih prospektov. Gre za navedbo, da so pri impreg-niranju lesenih površin s fluvalinatom dosegli znatno boljšo akaricidnost, če so uporabljali prave, tj. molekularne raztopine fluvalinata v organskem topilu. Isti učinek so dosegli ob dvestokrat nižji koncentraciji fluvalinata, če so ga raztopili v nekem primernem topilu, ne pa emulgirali v vodi. Razlaga je na dlani: v vodnih emulzijah gre za micele, ki združujejo kdove koliko molekul, ki najbrž niso tako učinkovite kot posamezne molekule fluvalinata, ki se prosto gibljejo v lipofilnem topilu. Iskanje najnižje, zanesljivo učinkovite količine akaricida oziroma v našem primeru fluvalinata torej še ni pri kraju. Lahko ga navežemo še na preučevanje učinkovitosti fluvalinatnega mazila, ki ga nanašamo na deščico. V tem primeru deščice ne prepojimo z emulzijami. Zdravilni učinek je odvisen od koncentracije akaricida v mazilu, od debeline plasti, nanešene na nosilec, od obstojnosti mazila oziroma akaricida v njem, od lahkote, s katero mazilo z nosilca prehaja na čebele, in ne nazadnje tudi od časa, v katerem je plast mazila izrabljena. Vse to seveda ob predpostavki, da (tak) nosilec za čebele ne predstavlja tujka, ki bi ga na zelo učinkovit način izločile oziroma ga prekrile s tanko plastjo smole ali propolizirale. Enaka vprašanja, čeprav v malo manjši meri, se pojavljajo tudi v zvezi z nosilci, ki so prepojeni z emulzijo klartana ali mavrika aquaflowa, pa tudi pri PVC trakovih. Naša opazovanja so pokazala, da leseni nosilci kakršne koli izvedbe le malo motijo čebele v spomladanskem obdobju in še po štirih tednih ni bilo opaziti propolizacije. Očitno naraščajoči razmnoževalni in tu in tam tudi rojilni nagon čebele odvrača od propoliziranja. V poznopoletnem obdobju, npr. od srede avgusta dalje, ko v Sloveniji marsikje že povsem preneha paša in čebele samo še paberkujejo, če ni slučajno kakega gozdnega medenja, pa ti nosilci v panjih čebele motijo, zato jih po dobrih dveh tednih že propolizirajo, kar opazimo po rumeno-rjavi barvi. V takih primerih seveda ni dolgotrajnega učinka, ki ga od nosilcev sicer pričakujemo, tako da lahko pride do ponovnega razmnoževanja varoe, ki je zlasti v jesenskih obdobjih, dokler je še kaj zalege, še kako nevarno. V naših razmerah smo v poznem poletju 1990, ko je bila paša najbolj skromna v zadnjih dvajsetih letih, z zmernim krmljenjem skušali družinam vzbujati občutek neke skromne paše. S tem smo v panjih želeli ohraniti vsaj skromno zaleganje matic, obenem pa vsaj delno ublažiti zavračanje fluvalinatnih nosilcev oziroma propolizi-ranje le-teh. Vendar smo po dobrih dveh tednih na vseh lesenih nosilcih v vseh panjih že opazili znake propolizacije, na PVC trakovih pa tega takrat še ni bilo. Rahlo propoli-zacijo PVC trakov smo opazili šele sredi septembra, pa še tedaj le na zgornjih predelih trakov. Ker pa so bile čebele v spomladanskem obdobju (tab. št. 2) kar dobro očiščene zajedavcev, v poznem poletju kljub propo-lizaciji fluvalinatnih ploščic približno dva tedna po vložitvi, razen v panjih št. 17 in 36, ni bilo opaziti nič vznemirljivega. Da bi se prepričali, koliko varoj se je zaradi propolizacije nosilcev izmaknilo učinkovanju akaricida, smo sredi septembra po vseh družinah razpršili po 15 ml vodne emulzije mavrik aquaflow 1:1000. Zanesljivi učinek tega sredstva je razen pri družinah 17 in 36 pokazal zanemarljivo število odpadlih Tabela 2: Učinek fluvalinatnih nosilcev na pršice varoe v spomladanskem obdobju 1990 (22. 3.-30. 4.) Oznaka skupine Oznaka panjev 24.3. Število mrtvih varoj 31.3. 7.4. 14.4. Skupaj 1 1 7 2 2 3 14 2 3 3 3 2 11 3 2 2 1 0 5 4 12 6 1 0 19 5 6 1 4 1 12 6 10 3 2 1 16 7 10 3 1 0 14 8 4 4 5 2 15 g 4 4 3 1 12 2 10 25 2 6 2 35 11 14 4 2 0 20 12 6 3 0 0 9 13 90 3 2 2 97 14 90 7 7 1 105 15 2 2 2 1 7 16 8 2 3 1 14 17 77 25 18 7 127 18 7 3 2 2 14 3 19 2 2 3 0 7 20 3 3 1 1 8 21 3 2 0 0 5 22 36 2 2 2 42 23 18 2 0 1 21 24 6 6 2 1 15 25 0 3 0 0 3 26 1 3 0 0 4 27 Ö 3 0 0 3 4 28 0 0 1 1 2 29 2 1 1 1 5 30 4 8 3 1 16 31 11 4 1 2 18 32 32 8 3 4 47 33 5 2 1 1 9 34 3 3 1 2 9 35 4 1 2 0 7 36 80 30 22 6 138 Skupaj 587 162 107 49 905 varoj, torej stanje okuženosti zaradi uspešnega spomladanskega zdravljenja in učinkovanja akaricida pred propolizacijo ni bilo problematično. V panju št. 17 smo 16. septembra našli 48 mrtvih zajedavcev, v panju 36 pa 80, s tem da smo pri zadnjem po dimljenju z amitrazom 12. oktobra našli kar 255 mrtvih varoj. Ta podatek jasno kaže, da družini št. 36, ki je bila že spomladi najbolj napadena, tudi poznopoletni posegi niso koristili v taki meri kot ostalim, ne glede na to, da je ta panj pripadal skupini, ki smo jo zdravili s PVC trakovi. Zvišanje števila odpadlih varoj s 100 11. avgusta na 218 18. avgusta zgovorno potrjuje dejstvo, da je v kritičnih primerih v pokriti zalegi dosti več zajedavcev kot na odraslih čebelah. Po znižanju števila odpadlih zajedavcev na deset dne 29. avgusta smo po uporabi emulzije 1:1000 našteli 80 mrtvih varoj, štiri tedne kasneje, po dimljenju z amitrazom, pa 255. Ob razpršitvi emulzije je bilo torej približno trikrat toliko zajedavcev na varnem v pokritih celicah in smo jih lahko uničili šele z amitra-zno kontrolo. Ta družina bi brez posegov z razprševanjem in dimljenjem z amitrazom naslednje leto zanesljivo propadla, družina 17 pa bi se ji pridružila kasneje, saj ob faktorju razmnoževanja 1:150 kaj drugega ni mogoče pričakovati. (Nadaljevanje prihodnjič) HIGIENSKO OBNAŠANJE ČEBEL DELAVK V DRUŽINAH APIS MELLIFERA CARNICA L., OKUŽENIH S HUDO GNILOBO ČEBELJE ZALEGE mag. NEUM BANDŽOV (nadaljevanje) - Rinderer, Rothenbuhler in Gochnauer (1973) so raziskovali vpliv cvetnega prahu na občutljivost ličink medonosne čebele na Bacillus larvae. Cvetni prah in vodo so dodajali hrani ličink, starih 6-18 ur. Kontrolni skupini niso dodajali ničesar. Šest ur pozneje so ličinkam iz obeh skupin dali v hrano spore Bacillus larvae v vodi, tretji skupini pa samo vodo. Skupni podatki iz sedmih ponovitev tega poskusa kažejo, da je bila umrljivost ličink, ki so bile pred okužbo hranjene s cvetnim prahom, 71,77-odstotna, pri tistih, ki so bile pred okužbo hranjene z vodo, je bila umrljivost 94,48-od-stotna in pri tistih, ki jim pred okužbo niso dodajali ničesar, 92,75-odstotna. V skupinah, ki jim niso dodali spor, je bila umrljivost pod 11 odstotkov in to v vseh primerih. Analiza je pokazala občutno zmanjšanje umrljivosti pri hranjenju s cvetnim prahom. - Rinderet in Rothenbuhler (1968) sta izdelala primerjalno študijo umrljivosti ličink, matic, čebel delavk in trotov. V desetih zaporednih poskusih so hrani ličink matic, čebel delavk in trotov medonosne čebele podobnih starosti in genotipa dodali samo vodo. Podatki vseh ponovitev so pokazali 93-odstotno umrljivost pri ličinkah matic in 82-odstotno umrljivost pri ličinkah čebel delavk. Umrljivost kontrolne skupine je bila manjša kot pet odstotkov za vsako vrsto. Analiza umrljivosti v primerjavi s kontrolnim postopkom ni pokazala večje razlike med katero koli od dveh ali treh vrst, medtem ko so bile razlike med vrstami glede smrtnosti po preizkusih s sporami zelo velike. Navedene razlike glede odpornosti lahko pripišemo razlikam pri hrani, s katero odrasle čebele hranijo ličinke. - Woodrov (1942) je raziskoval okužbe ličink različnih starosti in dokazal, da glede na starost reagirajo različno. Ličinke, stare 24 u r in manj, so bolj dovzetne za infekcijo, zato jih 44,1 odstotek oboli. V starosti 24-48 ur jih zboli le še 4,8 odstotkov, medtem ko so ličinke, starejše od dveh do štirih dni, povsem odporne. - Tarr (1937) je raziskoval okužbo čebelje družine z vnosom vegetativnih celic spor Bacillus larvae prek hrane v zdravo družino: pri neposrednem hranjenju ličink z okuženo hrano ali pri razprševanju bakterij po zalegi v času razvoja. Pri obeh različnih eksperimentih je dodal okrog 170 s por ali 80 milijard vegetativnih celic, pripravljenih kot spore, vendar do izbruha bolezni ni prišlo. Pri poskusih, pri katerih so uporabili enako suspenzijo spor, zalego pa so poškropili z okrog 620 ali 62 milijoni spor, so družine kmalu obolele za hudo gnilobo. V primeru, ko je bila zalega poškropljena le s 6,2 milijona spor, pa družina ni zbolela. Če so čebelam dodajali spore v sladkorno hrano, se je bolezen pojavila šele pri družinah, ki so dobile približno 6 milijard in 200 milijonov spor, ni se pa pojavila pri tistih družinah, ki so dobile 620 milijonov ali 62 milijonov spor. Izkušnje naših čebelarjev V PREMISLEK ANTON ROZMAN Ko vstopamo z najboljšimi željami v novo leto, ne moremo mimo problema v čebelarstvu, s katerim se ukvarjamo že kar nekaj let. Predvsem mislim na problem varoze v čebelji družini, ki ga rešujemo premalo preudarno. Problem varoze nekako mimogrede rešujemo z zdravili, ne opazimo pa, da z njimi zmanjšujemo ravnovesje procesa biološkega razvoja čebelje družine. Z enkratno uporabo zdravila lahko pri zatiranju varoze dosežemo lep uspeh, kakor hitro pa zdravljenje ponovimo z istim zdravilom, postane varoa nanj kmalu odporna. Ne samo to, čebelja družina postane tudi manj odporna proti drugim boleznim, ker je zaradi uporabe zdravil prizadet čistilni nagon. V tem primeru pravimo čebelarji, da je zdravilo zanič. S trajno uporabo zdravil postanejo substance nepredvidljivo škodljive, tako da je neizpodbitno onesnažen tudi med. Pri tem ne smemo prezreti dejanske vrednosti zdravil. Pri uporabi zdravil bodimo pazljivi na možnost sledov vseh možnih alternativnih ostankov zdravil v medu. Vsako dramatiziranje zatiranja varoze pred kupcem se nam prej ali slej lahko maščuje pri prodaji medu. Takoj ukrepajmo proti hitremu razvoju varoze, vendar za vsako malenkost ne uporabljajmo zdravil. Za primerjavo vzemimo uporabo pesticidov v kmetijstvu, ki po določenem času izgubijo svojo strupenost. Nasprotno temu pa ostanejo sredstva za zdravljenje varoze dlje časa konzervirana v medu in vosku, in sicer zaradi spojitve z njimi. Samo mravljična kislina ima to lastnost, da iz medu in voska zaradi svoje hidroskopičnosti hitro izhlapi. Pri razlagi o naših uspehih in neuspehih pri zatiranju varoze bodimo vedno odkriti. Ni čebelnjaka ali stojišča čebel, da mu ob še tako skrbnem vzdrževanju in zdravljenju varoza ne bi uničila nekaj čebeljih družin. Tisti, ki zatrjuje, da temu ni tako, je nepo- šten do drugih čebelarjev, trdi dr. Liebieg. Uspeh pri vzreji čebel in razvoju čebeljih družin je odvisen od našega znanja. S pravilno oceno razvoja varoe lahko ocenimo osnovni potek njenega razmnoževanja in slabosti zdravil pri kemičnem zatiranju varoe, ko je čebelja zalega v panju (dr. Brečko 1986). Dosedanje izkušnje z mravljično kislino v nekaterih evropskih državah so pokazale, da je le-ta edino učinkovito neškodljivo sredstvo, da ob pravem času uniči velik del samic varoe v čebelji zalegi (dr. P. Fluri, Walkner, Gradec 1990). Api-stanske ploščice, ki preprečujejo vdor samic varoe v čebeljo zalego, so sprva dale zavidljive uspehe pri zatiranju varoze. Kljub temu pa prihaja do posameznih primerov preživetja varoe, s tem pa tudi do tveganja, da postane odporna tudi proti apistanskim ploščicam. Na to nam verjetno ne bo več potrebno dolgo čakati, čeprav nam kemična industrija že ponuja okoli 26 različnih vrst piretroidov. Nastopa vprašanje, do kakšne mere bodo naše čebele sposobne prenašati te strupe. Že ob sedanjih zdravilih proti varozi se čedalje pogosteje pojavljajo bole- Kontrola družin je pomembna. Čebelar Tone Švigelj iz Ljubljane se tega zaveda. zni čebelje zalege (huda gniloba, poapne-lost). Današnji učinkoviti varocidi v vseh primerih zadržijo akutno napadenost, zato se začnimo učiti in določevati diagnozo na teh primerih. Bilo bi dobro, da bi našo pozornost preusmerili k učinkovitim alternativnim ukrepom zatiranja varoze. Izboljšajmo zdravljenje z mravljinčno kislino. Toplotno uničevanje va-roe je še vedno v prvih povojih in prav malo se je storilo za raziskave drugih načinov zatiranja varoe. Strokovnjaki pravijo, da že neznatna sprememba oblike sata ovira razvoj varoe v čebelji zalegi. Izraelci so v ta namen izdelali umetne sate iz plastike, ki obetajo krajši razvojni čas čebelje zalege. Prav nič ali zelo malo smo storili z uvedbo slepega sata in prekinitvijo nemotenega zaleganja matice. Za vse alternativne metode nam manjkajo denarna sredstva za poizkuse in vpeljavo v prakso pri razvojnem centru v Lukavici. Upajmo, da bo pri slovenski vladi prevladalo razumevanje tudi za rešitev oroblemov čebelarstva. Z umetnimi MOJA Karel Čeprav se čebelarji na vse načine branijo ptičkov okrog čebelnjakov (spomnimo se, kaj vse predlagajo nekateri - mreže pred panji, vrata, krmljenje v bližini čebelnjaka), pa moramo glede na moje izkušnje zavarovati panje le proti žolnam. Žolne namreč kljuvajo v panje luknje, da bi prišle do žuželk. Kjer pa teh ptic ni, ni posebne nevarnosti. Nekateri čebelarji opozarjajo tudi na škodljivost siničk. Po mojih dolgoletnih opazovanjih siničke čebelam sploh niso nevarne. Nisem še videl, da bi sinička kljuvala po panju in s tem izvabljala ven čebele. Velikokrat pa sem videl, da so se siničke zadrževale na naletni deski ali pred čebelnjakom in odnašale mrtve čebele. Da odnašajo mrtve čebele, pa ni nič slabega. Boj za preživetje je hud zlasti pozimi, poleti pa na čebenjaku tako skoraj ni videti ptice. Da siničke ne jedo živih čebel, sem spoznal pred leti. Neko lepo popoldne sem pregledoval družine. Vrata v čebelnjak sem imel na roji nismo optimalno uničili varoe. Folbex VA in varolik sta zaenkrat edini alternativni sredstvi za zatiranje varoe, dokler ne bomo razvili učinkovitega toplotnega uničevanja varoe. Kdor je v tem času vpeljal narejanje mladih družin z zalego in brez nje, lahko uspešno zatira varozo z mraljinčno kislino, ki močno zavira razvoj varoe, ob toplih jesenskih dneh v novembru pa še s perizi-nom ali apitolom (Ulz, 1990). V času množične uporabe različnih strupov proti varozi premislimo, kakšen bo naš med in kakšne strupene substance bomo našli v njem. Usmerimo vse naše moči v pridelavo zdravega, neoporečnega medu, ne pa v prepirljivo ptičjo politiko. Čebelarji bomo v prihodnje odgovorni za neoporečnost medu, ker junija, julija in avgusta pri zatiranju varoze nismo vsi pazljivo ravnali s strupi. Vedno moramo imeti pred očmi, da vse, kar vnašamo v čebeljo družino, absorbira tudi med, zato bodimo tolerantni do vseh alternativnih metod, ki so nam vsem v korist. SINIČKA MAJCEN stežaj odprta. Naenkrat je na vrata sedla sinička in začela žvrgoleti. Ostal sem popolnoma miren in negiben. Sinička je še nekaj trenutkov sedela na vratih in pela, nato se je spustila na čebelnjak in začela po kotih preiskovati pajčevino. Nabrala si je poln kljunček mrtvih čebel. Nato je odletela. Kmalu se je zopet vrnila, tokrat pogumneje. Po tleh je začela pobirati mrtve čebele. Kljub temu da so bile med njimi tudi žive mlade čebele, se jih ni dotaknila. V čebelnjak se je vračala celo popoldne. Bil je namreč čas gnezdenja in nosila je hrano lačnim mladim kljunčkom. Kadar je prišla, sem ostal popolnoma negiben. Prihajala je vsak dan. Navadila se me je tako, da mi je sedala na hrbet in na roke. Kadar sem pregledoval zaležen sat, je sedla nanj, vlekla žerke iz celic in jih odnašala v gnezdo. Prihajala je tako redno, da sem se navadil zanjo pripraviti npr. trotovi-no, bodisi odkrito ali pokrito. Košček troto-vine, približno 1/2 dm2, je pospravila v enem dopoldnevu ali popoldnevu. Najbolj zanimivo pa je bilo, da je stara sinica pripeljala v čebelnjak tudi vseh pet mladih, ko so dorasle. Sedele so tam in se živahno pogovarjale. Hitro sem odrezal večji kos pokrite trotovine in jo nastavil v bližino vrat. Stara sinička je takoj priletela na satje, ga začetla kljuvati in vleči bube iz celic. Vendar jih ni odnesla malim, ampak jih je klicala in jim kazala belo bubo. Plesala in klicala je po satju toliko časa, da se je najpogumnejši mladi ptiček opogumil in priletel k njej. Ko je pojedel prvega črva, mu stara ni izvlekla drugega, ampak je samo kljuvala po pokrovčku celice, tako da se je videla buba, ki pa je ni izvlekla. Izvleči jo je moral mladiček sam. Ko so ostali to videli, so se jima počasi in z bojaznijo pridružili. V enem popoldnevu je naučila vseh pet mladih, kako potegniti bubo iz celice. Družinica je prihajala še nekaj dni, potem pa jih ni bilo več. Osamosvojili so se. Za staro pa je bilo tudi zunaj dovolj hrane. Naslednje leto je ni bilo več. Apiterapija MATIČNI MLEČEK - ODLIČNO ZDRAVILO PROTI GRIPI Dr. DONADIEV Na policah lekarnarjev je čedalje več zdravil proti gripi. Dr. Donadieu, strokovnjak s področja uporabe čebeljih pridelkov v zdravstvu, opozarja, da imamo že od nekdaj na voljo tudi neko drugo, prav tako učinkovito sredstvo - matični mleček. Matični mleček je naravna hrana, ki vsebuje številne za življenje nepogrešljive snovi (aminokisline, vitamine, oligo-ele-mente itd.); njegovo dobrodejno delovanje na človeka postaja vse bolj znano in je vse pogosteje tudi dokazano. Sezonska gripa je virusno obolenje, ki običajno nastopi, kadar je zmanjšana odpornost organizma. Čeprav je nenevarna, gripo vendarle spremljajo utrujenost in nezanemarljivi zapleti, zlasti pri starejših osebah. Matični mleček krepi biološko polje proti napadom bolezni nasploh, s tem pa omogoča učinkovito pomoč v preventivnem in kurativnem zdravljenju te bolezni. Kaj moramo storiti, da se izognemo gripi? Razen cepiva, ki je seveda v celoti učinkovito, pod pogojem da ustreza soju virusa povzročitelja epidemije (žal ni vedno tako), je treba imeti »še kakšno železo v ognju«, kadar gre za organsko obrambo organizma. Kot naravno zdravilo odlično služi matični mleček, nima nikakršnih kontraindikacij ali inkompatibilnih učinkov ob morebitnem hkratnem zdravljenju z drugimi zdravili. Zadoščalo bo, če boste 40 dni zapored na tešče zaužili 500 mg čistega matičnega mlečka sublingvalno (pustite, da se raztopi pod jezikom), se pravi vsega 20 g. Opravite dve kuri, eno v začetku jeseni, drugo pa v začetku zime. To v večini primerov zadošča, da brez nevšečnosti prebrodite obdobja epidemij, ki se pojavljajo v teh dveh letnih časih. Kaj moramo storiti, če gripo že imamo? Če pa se gripi niste mogli izogniti, je zdravljenje preprosto: - dva do tridnevni počitek v postelji; - lahka dieta s sadjem in svežo zelenjavo, veliko vročih napitkov, sladkanih z medom; - večkrat dnevno vdihavanje hlapljive mešanice eteričnih olj (najbolje je z nekaj kapljicami napojiti žepni robček); - morebiti malo aspirina proti splošni izčrpanosti in glavobolu; - dnevno uživanje večjih doz čistega matičnega mlečka, in sicer v 20 dneh po 1 g dnevno (morda po tem še enkrat ponoviti kuro), vedno zjutraj na tešče pod jezik. Tako vam bo matični mleček s svojim blagodejnim, krepilnim in poživljajočim delovanjem v dragoceno pomoč, tako pri preprečevanju kot tudi pri zdravljenju gripe; z njim se boste zanesljivo izognili predvsem številnim možnim zapletom; ni pa nepomembno, da bo pripomogel k večji vitalnosti na sploh. Iz tuje čebelarske literature NOVA SPOZNANJA O HRANJENJU ČEBEL S SLADKORJEM Dr. F.X. KAMMERER Referat na strokovnih dnevih delovne skupine čebelarjev, 8. novembra 1988, v firmi Südzucker AG iz Ochsenfurta V primerjavi s človekom je čebela v prehrambeno-fiziološkem pogledu obžalovanja vredno bitje, saj nima jeter (ne prebavi alkohola) in ogljikovih hidratov ne more skladiščiti v obliki glikogena. Zaradi tega ima čebela rezervno energijo le za tri ure in še to le, če počiva. Če ji zmanjka sladkorja, postane nesposobna za letenje, nato pa umre. Če ji damo svežo sladkorno energijo, takoj spet razvije svoje aktivnosti. Zato si čebele v pašnem obdobju tako pridno pripravljajo medene zaloge za slabe čase. Kadar čebelar zaradi pomladanske zasanjanosti iztoči med šele jeseni, mora medene zaloge nadomestiti s sladkorjem. V ta namen je firma Frankenzucker razvila tri vrste čebelje hrane, ki so znane pod imeni: APIPUDERr, z encimi obogaten sladkor za testo, APIFONDAr, testo z encimi in API-invertR, fruktozni sirup. 1. Zgradba obljikovih hidratov in njihova fiziološka uporaba pri čebelah Glede na velikost molekul ločimo v osnovi naslednje ogljikove hidrate: mono-saharide, disaharide, trisaharide in polisa-haride. Nekateri med njimi igrajo v življenju čebele pomembno vlogo. - Monosaharidi: V nemškem medu prevladuje sadni sladkor nad grozdnim. - Disharidi: Trsni sladkor in sladkor sladkorne pese sta kemično identična. V njuni molekuli sta grozdni in sadni sladkor kemično vezana. To vez je čebela sposobna razgraditi z invertazo (saharazo), ki jo vsebuje njeno telo, in tako nastaneta grozdni in sadni sladkor v prosti obliki. Maltozo, ki je sestavljena iz dveh molekul grozdnega sladkorja, čebele prav tako lahko razgradijo. - Trisaharidi: V to skupino sodi tudi melizitoza. Včasih je v medu bolj prisotna. Ker povzroča kristalizacijo in strjevanje medu, je točenje oteženo ali celo onemogočeno. - Polisaharidi: Poleg destrinov so čebele sposobne od višjih ogljikovodikov uporabiti tudi škrob, posebno tistega iz cvetnega prahu. Pri onesnaženju sladkorne raztopine z bakterijami se včasih tvori sluz levan (višji sadni sladkor) ali/in dekstran (višji grozdni sladkor), ki ga čebele ne morejo razgraditi na osnovne komponente. Čebele razpolagajo z visokoaktivnim encimom (fermentom), imenovanim inverta-za, ki je namenjen razgrajevanju sladkorja. Ta encim se nahaja sicer tudi v nektarju, cvetnem prahu in medeni mani, vendar ga največ proizvaja čebela sama s svojo gol-tno žlezo, kot to poroča Gontarski. Čebele predelajo trsni sladkor in sladkor sladkorne pese v invenrtni sladkor. Če se količina invertnega sladkorja poveča do 50 odstotkov, se topnost sladkorja poveča do te mere, da ni nevarnosti za strjevanje v satju. Nasprotno pa čebele ne razpolagajo s tako bogato zalogo fermentov za razgrad- njo dekstrinov in škroba, čeprav tudi te predelajo v času krmljenja. 2. Posamezni pripravki za krmljenje čebel Da bi ugotovili upravičenost za vrhunsko kakovost čebelje hrane, je firma Frankenzucker pred 20 leti spodbudila čebelarski institut v Erlangnu k raziskavi življenjske dobe čebel, če so le-te hranjene s povsem rafiniranim in običajnim kristalnim sladkorjem. Kljub minimalni razliki v kakovosti ene in druge hrane, so čebele, hranjene z rafiniranim sladkorjem očitno živele dlje kot one, ki so bile hranjene z normalnim kristalnim sladkorjem. Razlaga za to je v različni količini stranskih produktov v eni in drugi hrani, ki se nato kopičijo v blatniku čebele vse do prvega trebilnega izleta. Od tod izhaja, da naj ima zlasti zimska čebelja hrana čim manj neprebavljivih snovi. Zato lahko sklepamo, da je raztopina rafinade kot ogljikovega hidrata za zimsko prehrano Sestavni deli APIPUDERrAPIFONDAr API-invert" Suha substanca % v.s.t." 100 90.0 72.7 Vsebnost vode % v.s.t. 0 10.0 27.3 Sladkor % v s.s." 99 83 39 Grozdni sladkor % v s.s. 0 5 27 Sadni sladkor % v s.s. 0 3 34 Maltoza%vs.s. 0 3 0 * v.s.t = v skupni teži '* v.s.s. = v suhi snovi Tabela 1: Sestava treh registriranih pripravkov firme Frankenzucker za krmljenje čebel celo bolj primerna kot med in zaradi tega edina oblika sladkorja, ki ga lahko priporočamo brez omejitev. Prvi posebni pripravek za krmljenje čebel, ki ga je pripravil in patentiral Frankenzucker, se imenuje APIPUDER. Vsebuje visokoaktivni ferment, zaradi česar se tudi pri daljšem skladiščenju ne strjuje v grudice. Pri uporabi poškropimo APIPUDER z vodo, prisoten encim pa ga predela v testo, tako da gnetenje ni potrebno. Namesto vode lahko uporabimo medeno raztopino, Nomenklatura in zgradba pomembnejših ogljikovih hidratov Kemijska oznaka Navadno ime Sestavni deli in njih povezava MONO- D-glukoza grozdni sladkor SAHARIDI D-fruktoza sadni sladkor DISA- HARIDI Saharoza Maltoza trsni sladkor pesni sladkor Kemična spojina iz dveh delov grozdni sladkor <-> sadni sladkor grozdni sladkor <-> grozdni sladkor TRI- SAHARIDI Rafinoza Melecitoza Kemična spojina iz treh delov grozdni sladkor <-> sadni sladkor <-> galaktoza grozdni sladkor - sadni sladkor - grozdni sladkor POLI- SAHARIDI Dekstrini Sluzi: dekstran lavan Škrob Kemična spojina iz večjega števila sestavnih delov velike molekule grozdni sladkor grozdni sladkor sadni sladkor grozdni sladkor ki bolj privablja čebele k pitalniku. Ko poškropimo APIPUDER, prisoten encim predela določen del saharoze v invertni sladkor, tako da nastane prijetno mehko testo, ki se ne lepi. Ta vrsta hrane je posebno priporočljiva pri vzreji matic in za spodbujanje zaleganja, posebno v brezpašnem obdobju. Drugi pripravek je APIFONDA, ki predstavlja že izdelano testo za uporabo. Ta intenzivni pripravek je priporočljiv za spomladansko dražilno krmljenje ter za krmljenje v poznem poletju. Glede slednjega je čebelarski raziskovalec dr. Wahl iz Švice v svojem referatu dejal: »Radi govorimo, da se čebelarsko leto začne v poznem poletju. To je praktično in tudi biološko pravilno. Praktične izkušnje nas namreč učijo, da spomladi ne moremo nadoknaditi tistega, kar smo v prejšnjem poznem poletju zamudili. Prav je tudi z biološkega vidika, saj vemo, da le močne zimske čebele spomladi ustvarijo močne družine za pašno obdobje in le tako lahko pričakujemo dobro letino. Na poznopoletno dražilno krmljenje se lahko naveže zimsko krmljenje, in če ga začnemo dovolj zgodaj, lahko to storimo z APIFONDO, kar nam prihrani veliko časa. To metodo prakticirajo predvsem čebelarji prevažalci. Enake prednosti kot obe navedeni rafi-nadi ima prav tako zaščiten sirup API-in-vert. V prodaji je v že pripravljeni obliki za uporabo. Kot relativno koncentriran sirup je primeren za dražilno krmljenje, uporabo v brezpašnem obdobju, predvsem pa za zimsko dohranjevanje. V primerjavi s pastozno čebeljo hrano APIFONDA, se s sirupom API-invert prav tako doseže boljše zalega-nje, nadomesti manjkajočo pašo, ob zgodnji zimi pa čebele lahko hitro nahranimo. Hitro dokrmljenje omogoča sestava sirupa API-invert, ki pri predelavi pomaga tako, da se čebele ne izčrpajo. Sirup v satju' ne kristalizira. Po dognanju Zander/Böttcher tudi velja, da pri krmljenju z gosto raztopino prihranimo veliko dela sebi in čebelam. Pri novem sirupu je uporabljen do sedaj najbolj čisti sladkor, ki za uporabo v čebelarstvu ne vsebuje hidrometil-furfurola (HMF), ki je neprijetnega vonja in toksično deluje na čebele, kot je to že leta 1986 odkril avstrijski čebelarski znanstvenik Jac-himowicz. 3. Obnašanje čebel glede izbire hrane pri krmljenju Da bi spoznali, po katerih vidikih izbirajo čebele hrano, je firma Frankenzucker podprla raziskavo na živinorejsko-higienskem inštitutu v Freiburgu, ki sta jo vodila dr. Ritter in njegova sodelavka B. Müller, ki je delo opravila. Raziskali so odvisnost izbire hrane glede na vsebnost posameznih sladkorjev in suhe substance. Pri tem so pokazali, kolikšen del vzete hrane se tudi vskla-dišči v sate, kar kaže na to, katera vrsta hrane je za krmljenje na zalogo bolj koristna. SHupnn koliCinn A p I-Inuert 28 - 16 ~ 12 - 0 - SahATOza 15 11 13 dnov I Sl. 1: Skupna količina vzete hrane (kumulativna vrednost) pri sočasnem krmljenju s 50-odstotno raztopino navadnega sladkorja in Api-inverta v 15 dneh (n=10 čebeljih družin, čas poskusa: oktober 83, podane so srednje vrednosti). 3.1. Jemanje hrane Pri sočasnem hranjenju s 50-odstotno sladkorno raztopino iz tekočega sladkorja in z enako koncentrirano raztopino API-in-verta se je pokazalo, da jemljejo čebele bistveno več API-inverta kot saharoze (glej sl. 1). Pri sočasnem dajanju različno koncentri- ranih sirupov obeh vrst se je pokazalo, da jemljejo čebele pri nižjih koncentracijah več saharoze, pri višjih pa več API-inverta (sl. 2). Če istočasno dodamo različno koncentriran sirup, je razumljivo, da bodo čebele iz gostega sirupa odnesle več raztopine kot iz redkega. Uzefa količina 1985 hrane Cg/gd^i L 7:3 7:3 5;5 4:5 80 60- 40- 20- saharoza ftp i-]nysr1 koncentracija C/.l Sl. 2: Vzeta količina hrane API-invert oziroma saharoze pri različnih koncentracijah (n=10 čebeljih družin, čas poskusa junij 85, nad stolpci je podano razmerje vzete hrane). i n usk I«di iätna J ^ USEBN03T 9LADHORJA porabI Jeno u>kI«diččano 20 30 72 .7 konosn1raoija CX3 Sl. 3: Porabljena in uskladiščena količina hrane API-invert med 15-dnevnim poskusom z različnimi koncentracijami (n=8 čebeljih družin, razen n=16 čebeljih družin pri 72,7-odstotni koncentraciji, čas poskusa: avgust 82, avtust/september 83, podane so srednje vrednosti in standardne deviacije). ‘(g.s.s.) = (gramov suhe snovi) **(g/9d) = (gramov na 9 dni) 3.2. Skladiščenje hrane Pri gostejši sladkorni raztopini (sl. 3) porabijo čebele relativno manj za svoje tekoče energijske potrebe, relativno več pa kot zalogo skladiščijo v celice. Glede na to lahko rečemo, da je bolje krmiti z gostejšo raztopino. Pri krmljenju je nenavadno to, da se spremeni razmerje med tremi sladkornimi vrstami (fruktozo, glukozo in saharozo), kar je posledica predelave hrane čebel (glej tab. 3). Pri obeh poizkusih se je znižala vsebnost fruktoze v suhi substanci, medtem ko se je Deleži sladkorja (% vsega sladkorja) Fruktoza Glukoza Saharoza Poskus I. čas: 14.8.-24. 8. 85 Porabljena hrana Vskladiščena hrana 29.50 22.60 27.60 34.00 42.90 43.40 Razlika -6.90 +6.40 +0.50 Poskus II. čas: 17.10.-27.10. 85 Porabljena hrana Vskladiščena hrana 30.50 21.58 27.10 35.81 42.40 42.59 Razlika -8.92 + 8.73 +0.19 Tabela 3: Razdelitev deležev posameznih sladkorjev pri porabljeni in pri vskladiščeni hrani. vsebnost dekstroze (grozdni sladkor) povečala. Večja poraba fruktoze povzroča slabšo topnost v satju vskladiščene hrane. To pri krmljenju z navadnim sladkorjem vodi v kristalizacijo in strjevanje zimske zaloge, kar pa se ne dogaja pri krmljenju z API-invertom, ker le-ta vsebuje več fruktoze kot dekstroze. 3.3. Vpliv na donos medu Glede na opazovanja čebelarjev ugotavljamo, da dobra preskrba čebel, ki se začne z dražilnim krmljenjem pozno poleti in nadaljuje z bogatim dokrmljenjem za zimo ter pravočasnim dražilnim krmljenjem spomladi, vodi v razvoj močnih družin, ki niso podvržene boleznim in ki prinesejo tudi več medu. AVSTRALSKE ČEBELE V KANADI Zgodnji priseljenci so konec 19. stol. za lastne potrebe prinesli čebele v Kanado. Prezimiti so jih skušali na različne načine, ki so jih vedno znova izpopolnjevali. Sredi dvajsetih let našega stoletja se je pričelo tržno čebelarstvo. Čebelarji so prezimili svoje čebele tako, da so jih prepeljali v kraje, kjer je bila klima bolj ugodna. Tako so lahko ohranili čebele in nadomestili izgube. Sprva je Ontario zadovoljeval potrebe, ko pa so v ZDA ponudili dobavo zalog prej kot Ontario, so pričeli čebelarji uvažati iz Kalifornije. Čebelar je iz rojev, ki so jih poslali iz Kalifornije, lahko vzgojil domače čebele brez velikih stroškov in negotovosti glede prezimovanja v težkih pogojih. V naslednjih dveh desetletjih se je industrija pričela širiti predvsem na področju Peace Riverja v Alberti. Ker so si kalifornijski čebelarji prizadevali za vedno večji trg, so cene pošiljk rasle, na voljo pa jih je bilo vedno manj. Mnogi kanadski čebelarji so zato spoznali, da je popolna odvisnost od enega vira vedno večja ovira. Vedno več čebelarjev je skušalo svoje čebele prezimiti. Do leta 1987, torej do zadnjega leta, ko so bile pošiljke iz ZDA še dovoljene, so kanadski čebelarji prezimili že 71 odstotkov družin v prerijskih predelih Alberte, Saskat-chewana in Manitobe. Za prezimovanje so uporabljali različne metode, rezultati pa so se spreminjali. Takšne operacije zahtevajo namreč velike stroške in znanje ter več časa kot pa delo s pošiljkami čebel iz ZDA. Pojavila sta se še dva problema, na katera kanadski čebelarji njso računali. Odkrili so zajedavca na dihalih čebel (Acarapis woodi), ki svoj življenjski ciklus zaključi v dihalnih cevčicah čebel, zaradi česar so družine močno oslabele. Zajedavca so našli v vseh zahodnih kanadskih provincah. Zdi se, da se je zajedavec razširil z okuže- nimi pošiljkami čebel iz ZDA v zadnjih dveh letih. Ker pa je sprva šlo za blažjo okužbo, je na škodo kanadskih čebelarjev niso opazili. Drugi problem se je pojavil nepričakovano. Septembra 1987 so v ZDA odkrili varoo. Oktobra istega leta je kanadska vlada ustavila uvoz pošiljk čebel iz ZDA. Dveletna prepoved je začela veljati januarja 1988, letos pa so prepoved obnovili za nadaljnji dve leti. Prepoved je pričela veljati ravno v času, ko so čebelarji, ki so v preteklih letih svoje čebele prezimili, le-te večinoma uničili, kot je bila stalna praksa. Zato je bilo veliko število panjev praznih. Pred prepovedjo vlade so kanadski čebelarji za nove čebele potrošili tri do štiri milijone dolarjev na leto. Kljub temu da je bilo pošiljanje čebel najuspešnejše in da je v preteklosti pokazalo odlične rezultate, pa je trenutno glavni problem kanadskih čebelarjev v tem, da so področja z zdravimi čebelami v Avstraliji in na Novi Zelandiji precej majhna. Pošiljke iz Avstralije vsebujejo 21 enot in matico, uvozijo pa jo v začetku aprila. Čebelja populacija se razvija od junija do avgusta. Ko iztočijo med, čebele uničijo ali pa jih prepeljejo nazaj v Avstralijo do pričetka nove sezone, za primer, da ne bi bilo dovolj čebel na razpolago. Junija 1989 sva z Warrenom Taylorjem iz Australian Queen Bee Exporters pričela raziskovati možnosti za razvoj čebeljih pošiljk med Avstralijo in Kanado. Obisk pri kanadskih čebelarjih, ki so tradicionalno delali s pošiljkami čebel, naju je spodbudil, da sva pričela s programom širjenja in racionalizacije, z odmikom od pridobivanja medu in s povečanjem vzreje čebel. V pogovoru s čebelarji sva ugotovila, da se bojijo predvsem visokih prevoznih stroškov, pomanjkanja rojev, manjše prilagodljivosti transakcij, predhodnega določanja potrebnih količin, več možnosti za nadomestitev pošiljk, pomanjkanja krmilk v roju (prestarih čebel), odpornosti čebel na mrzlo klimo in za te ali bodo čebele preživele prevoz. Ob vrnitvi v Avstralijo smo pogledali zahhteve kanadskih čebelarjev in ugotovili. da jih lahko izpolnimo. Visoke prevozne stroške smo zmanjšali tako, da je bila za vsak polet vedno poslana vsaj ena paleta, ob tem pa so uskladili tudi hitre prevoze pošiljk v Kanado. Ugotovili smo, da lahko z manipuliranjem z zalego dosežemo velike družine pravilne starostne sestave. Ker smo imeli višek čebel, smo si s tem zagotovili možnost nadomestitve v primeru izgube pošiljke. Polete je bilo treba rezervirati vnaprej, zato smo morali ustrezne količine čebel pripraviti že v začetku marca, ko so kanadski čebelarji začeli jačati svoje družine. Slednjič smo morali vzrediti tudi vzdržljive matice, ki so sposobne prezimiti. Vrsta čebel, ki smo jo vzredili, trenutno ustreza, skušamo pa jo še izpopolniti. Pred začetkom sezone zberemo vse pošiljke v londonerijski tovarni, kjer smo še posebej pozorni na kakovost paketov. Jutro pred poletom odide skupina delavcev do določenega čebelnjaka, kjer napolnijo transportne panjičke. Najprej zadimijo žrela panjev, tako da čebele odletijo v dodane naklade, iz katerih jih potem stresejo v kletke in stehtajo. Tako gredo določene količine naravnost v Kanado. V Londonderryju kletke ponovno pregledajo. Če bi bilo v kletki preveč čebel, bi lahko zaradi pregretja ali pomanjkanja hrane odmrle. Hranijo jih s sladkorjem ali agarjem. Čebele pregledajo po predpisih za karanteno, zgodaj zjutraj pa jih naložijo na letalo .in jih še dodatno zavarujejo, da se ob morebitnem pristanku v ZDA ne bi mešale z domačimi čebelami. Letos smo zadnjo pošiljko odposlali konec aprila. Ko sem sredi maja obiskal Kanado, sem ugotovil, da smo uresničili zadane cilje. Čeprav so nekatere pošiljke prispele v zelo težkih pogojih, so v nekaterih panjih matice zalegle že sedem satov. V nekaterih področjih pa so nam ugodni vremenski pogoji pomagali, da so se pošiljke, ki so prispele razmeroma pozno, uspešno razvile. Mislim, da bi lahko tudi drugi avstralski čebelarji pomagali pri razvoju tega trga. Avstralija ima nekaj najboljših čebelarjev na svetu in verjamem, da bi poleg pridelave medu lahko razvili tudi vzrejo čebel. Po reviji The Australasian Beekeper prevedla Mateja Trojanšek DOMAČI IN »DOMAČI« MED V času različnih blokad, omejevanja uvoza iz različnih držav, republik in pokrajin se pojavlja zanimivo vprašanje: Kako se lahko izognemo predpisom, ki omejujejo prodajo določenega izdelka na nekem trgu? Tudi Francozi, ki živijo ob švicarski meji, so naleteli na tako težavo.' Revija L Abeille de France opisuje, kako se znajdejo francoski čebelarji. Morebiti bo to koristen nasvet tudi za vas. Nikoli se namreč ne ve ... V pokrajini Pays de Gex, ki leži ob francosko-švicarski meji v bližini Ženeve, in v ženevski Visoki Savoji obstajajo svobodna področja. Ta omogočajo kmetom in čebelarjem izvoz pridelkov po zelo ugodnih cenah na švicarski trg v Ženevi. To je edinstven primer v Franciji, izvira pa še iz časa Napoleona I. Številke kažejo, da gre za zelo pomembno trgovino. Lani so namreč kmetje s tega področja izvozili v Ženevo 45.000 ton pridelkov v vrednosti skoraj 50 milijonov DEM! Izvoz medu dosega zavidljivo vrednost 250.000 DEM na leto. Količina glavnih kmetijskih pridelkov je omejena (22 milijonov litrov mleka, 5.500 glav živine, od tega 1.000 prašičev, 250 ton sirov in 65 ton masla na leto, da si boste lažje predstavljali), čebelarji pa so očitno našli svojo nišo. Čebelarji lahko prodajajo med v Ženevi, če cvetje izvira iz Gexa ali če raste v ženevski Visoki Savoji. Določeno število prevažalcev (čebeljih pastirjev, kot jih imenujejo) vozi panje na to področje, ki je davčno strogo zaščiteno. Čebele so na tem svobodnem ozemlju tujke. Cvetje pa je domače, zato je torej »domač« tudi med. Mnogi domači čebelarji niso zadovoljni s to konkurenco. Prevažalcem očitajo, da so zanesli varozo, ki uničuje njihove čebele. Za to pa ni mogoče kriviti čebel. Med, ki ga prodajajo v Ženevi, pridelujejo torej domače in pripeljane čebele. Pripeljane čebele preživijo v tej svobodni coni le nekaj tednov, to je v času cvetenja. Ženevske trgovine s prehrambenimi pridelki so torej za čebelarje zelo privlačne tudi zaradi finančnega učinka, ki ga prinašajo. Čebelarju, ki del svojega pridelka proda v Ženevi, se zaslužek početveri samo s tem, da med prestopi mejo. Brez tega svobodnega področja bi kmetje s tega področja verjetno izginili. Možnosti zaposlitve, ki jih v zadnjih dveh desetletjih ponujajo Ženeva in mednarodne organizacije, bi od trdega kmetovanja odtegnile večino mladih, če bi morali prodajati svoje pridelke na francoskem tržišču. Zaradi svobodne cone jih lahko prodajajo v Ženevi, to pa prinaša veliko višji zaslužek. Manjše kmetije so sicer izginile, srednje in večje pa so se modernizirale in ohranile. Ali vsi pridelki, ki jih prodajajo na ženevskem trgu, res izvirajo iz teh dveh področij ? Za to morajo skrbeti nadzorniki tega področja. Vsak pridelek, ki pride na trg, mora imeti potrdilo o izvoru. To seveda velja tudi za med. To pa pojasnjuje reko prevažalcev, ki v nekaj tednih pridelajo zavidljivo količino domačega medu s tega področja. Po reviji L'Abeille de France prevedel in priredil Sergej Gabršček JUŽNOAFRIŠKE ČEBELE IN ČEBELARJENJE SANDRA R. CROW Med enomesečnim obiskom Južnoafriške republike sem se imela priložnost seznaniti z enim največjih čebelarjev Frankom Steinoblom, čigar posestvo leži blizu Benoi-je. Čeprav je po poklicu letalski inženir, je od svojega enajstega leta predan čebelam in čebelarstvu. Začel je s 150 panji ter z izdelovanjem in oblikovanjem opreme za čebelarjenje. Nekoč je obiskal Avstralijo in »ne bi verjeli: čebelarji so se med čebeljimi roji sprehajali v samih čevljih, brez nogavic, v kratkih hlačah, otroci pa so v reže panjev vtikali prste«. Pred dvema letoma je imel Frank Stei-nobl okoli 6000 panjev, vendar ima danes v čebelnjakih s 50 do 60 panji le okrog 3000 panjev, v njih pa čebelo Apis mellifera adansoni (afriško čebelo) oz. Apis mellifera scutellata, tj. napadalne afriške čebele. V letih dela s tema vrstama čebel je ugotovil, da sta to resnično napadalni vrsti, čeprav od obiska v Avstraliji še nikoli ni oblekel prekrivala ali rokavic ali si nadel katere koli druge zaščite pred čebelami. ».Če so lačne ali če s panji ne ravnam pravilno, se začno obnašati napadalno in popikajo vse, kar je v njihovem obsegu. Pes ali kokoš, ki bi se slučajno znašali v bližini, bi umrla od pikov. Ko enkrat prično, zlepa ne odnehajo. S čebelami lahko delaš do takrat, dokler kaj veš o njihovem obnašanju,« pravi Steinoble. Njegovo delo obsega pridelavo medu, trgovanje z njim ter izdelavo panjev in druge čebelarske opreme. Večino dohodka dobi iz proste prodaje medu, čeprav ga nekaj proda tudi znana veleblagovnica. Proizvede ga okrog 700 ton letno, kar mu prinese okrog 425.000 dolarjev. Na vprašanje, kaj dela med dober, Steinoble odgovarja: »Dober zaleg. Če imaš v panju dobro zalego, dobiš veliko čebel, ki ti dajo veliko medu. Dobi čebele, imel boš med!« Na kakovost medu vpliva tudi cvetni prah, ki ga ima južnoafriška rastlina aloa na pretek. Zadostuje že štiritedenska paša na aloinih pašnikih. V deželi praktično ni čebeljih bolezni. Ko sem ga vprašala o varozi, pravi, da na srečo o čem takem niso nikoli poročali. Ostali čebelarji, s katerimi sem se pogovarjala, sicer trdijo, da varoza obstaja, vendar ne predstavlja nobenega problema. Nekaj denarja prinese tudi izdelovanje panjev in druge čebelarske opreme. Steino-blovi panji so narejeni iz borovca, znotraj so premazani z ostro dišečo oljnato tekočino, kreozotom. Preden jih povoska, jih do šest mesecev suši na zraku. Zelo so podobni Langstrothovim panjem, njihova življenjska doba je 30 do 40 let. Zaradi vandalizma, ježevcev in jazbecev jih je okoli 20 odstotkov neuporabnih nekoliko prej. Na obeh straneh imajo majhno režo, ki služi za prezračevanje, kar pa je za južnoafriško podnebje nujno. Plodišče je pobarvano s srebrno barvo, kar omogoča enostavno in hitro razločevanje panjev na pašnikih, ponoči in pri prevažanju. Med pobira skozi celo leto, povprečno 70 kg na panj, nekateri panji dajo celo do 100 kg. Natančnost pri delu je ena izmed Steino-blovih vrlin. Vestno si zapisuje podatke o medu iz vsakega panja posebej, na katerem pašniku je bil panj in kaj se je s panjem dogajalo. Zato tudi posebno dobro gospodari z denarjem. »Ni samo dobiček, je tudi veselje«, pravi Frank. Frank Steinoble je pomagal pri ustanavljanju Južnoafriške zveze za opraševanje (POSA). Obiskala sem tudi druge čebelarje. Fritz Schumann živi v bližini Capetowna. Gospod Schumann je upokojen profesor matematike in se že 48 let ukvarja s čebelarstvom, deloma zaradi dobička deloma zaradi veselja, kakor pravi. Trenutno ima okrog 450 družin vrste Apis mellifera ca-pensis (kapskih čebel). Vzgaja matice, kar je sicer značilno za to vrsto čebel, ki so mirne in nenapadalne. To dokazuje tudi njegova brezskrbna hoja skozi čebelnjake brez zaščitne obleke. »Nič jih ne vznemirja, napadejo pa v trenutku, ko se dotakneš panja.« Na rokavici z všitim usnjenim pasom ie nekoč naštel kar 84 pikov. Pohvalil se je, da tudi on pridela okrog 70 kg medu na panj, včasih celo 100. Čebeljih panjev ne prevaža iz kraja v kraj, pač pa so stalno na enem pasišču, znanem po protei. Protea je južnoafriški cvet, s premerom 250 mm, včasih tudi več. Raste v vlažnih in vetrovnih krajih, teh pa je veliko v okolici Capetowna. Tudi Fritz Schumann je član čebelarske zveze in zelo aktiven član Južnoafriške zveze za opraševanje. Druga dva čebelarja, ki sem ju obiskala, živita v vzhodnem, hribovitem delu dežele, blizu Transkeia. S čebelarjenjem se ukvarjata le v prostem času, njune čebele pa so vrste Apis mellifera monticola, velike in prijazne čebele. Med čebelarji v Južni Afriki sem spoznala veliko novega. Nekateri čebelarji npr. vedo, da scutellata ne preide določene geografske črte in da je na območju Capetowna ni mogoče najti. Morda zaradi hladnejšega podnebja? Ob koncu mojega obiska pa je Steinoble še pripomnil: »Trmoglave in žilave so te naše afriške čebele!« Iz American Bee Journal prevedel in priredil JOŽE BOGATAJ ZDAJ PA ŠE TO - STRUPEN MED MARTIN MENCEJ Poročali smo že, kako si čebelarski strokovnjaki in praktiki Združene Nemčije dandanes prizadevajo, da bi Evropski gospodarski skupnosti prikazali problematiko čebelarstva z vso potrebno dokumentacijo o njegovem nazadovanju na območju skupnosti. Zato je toliko bolj presenetilo pisanje nekaterih novinarjev o nevarnem strupenem medu, kar je povzročilo upravičen preplah med uporabniki medu in čebelarji. Za kaj pravzaprav gre? V močno razširjenem časopisu Bild iz Hamburga je bilo objavljeno pisanje o nevarnem strupenem medu, v katerem je bilo med drugim rečeno: »Mnoge vrste medu vsebujejo strupene kemikalije paradik-lorbenzol, ki jih je menda ugotovila državna živilska raziskava v Kasslu. Od 55 vrst medov so to kemikalijo našli v 20 vrstah. Ta strupena substanca škodljivo vpliva na živčevje, na krvni sestav (oslabelost krvi) in na jetrna in ledvična obolenja. Do leta 1985 so v javnih straniščih uporabljali poseben kamen (klostein), katerega vsebnost blaži neprijeten vonj. Ta kamen uporabljajo tudi nekateri čebelarji v svojem čebelarstvu; z njim čebele prisilijo k večji nabiralni vnemi. Če je vreme slabo, namreč čebele slabo izletavajo, če pa čebelar vstavi v panj tak kamen, se čebele takoj vsujejo iz njega, ker ne prenesejo njegovega duha.« Jasno, da je takšno splošno in strokovno neutemeljeno pisanje brezvestnega novinarja povzročilo alarm predvsem pri uporabnikih medu in čebelarjih. Osrednje glasilo nemških čebelarjev Imkerfreund je takoj ostro reagiralo in na vidnem mestu objavilo poročilo dr. Wala, odgovornega avtorja tovrstnih znanstvenih raziskav in analiz. Rezultate so objavili v znanstvenem strokovnem glasilu živilske stroke. V kolikor so to škodljivo snov našli, so jo v tako majhni količini (manj kot deset milijonov grama v enem kg medu), da ni vredna niti omembe. GRČIJA - DEŽELA Z GOSTO NASELITVIJO ČEBELJIH DRUŽIN Tako poroča prof. dr. Mihael D. Infantides z Aristotelove univerze v Thesaloniki. Na km2 površine je povprečno naseljenih devet družin in s tem se Grčija uvršča med dežele, ki so najbolj gosto naseljene s čebeljimi družinami. Povprečni donos družine pa ni večji kot 10 kg letno, medtem ko nekateri poklicni čebelarji dosežejo tudi 35-40 kg. Vendar pa ti čebelarji celo leto prevažajo svoje čebele s paše na pašo. Glavno čebeljo pašo nudijo gozdne rastline, predvsem pinija. Gozd daje okoli 70 odstotkov pridelka medu. Nemci ga imenujejo gozdni med, medenje pa povzročajo žuželke, imenovane Marchalina hellenica. Ti gozdovi so v glavnem na otokih Thasos in Evia in na polotoku Halkidiki; sem čebelarji pripeljejo svoje družine septembra in oktobra. Veliko medičine naberejo čebele tudi v gozdovih Peleponeza in v goratem svetu severozahodnega dela Grčije. Cvetlični med pa v glavnem pridobijo na kultiviranih rastlinah, kot so pomarančni nasadi na Kreti, Argosu, bombaževec, ki je razširjen v srednjem in severnem delu dežele, sončnice in različno divje cvetje, npr. deteljni, maline itd. Njihov svetovno znani timijanov med ima prav posebno vrednost zaradi svoje posebne arome in bogatih fermentov. Pridobivanje tega medu pa je omejeno, saj ga čebele nabirajo le na otokih in na Pelepone-zu. Mandljeva in kostanjeva drevesa nudijo čebelam veliko cvetnega prahu, po katerega bogastvu dežela tudi slovi. V Grčiji čebelarijo s tremi čebeljimi rasami, In sicer z Apis mellifera adami (na Kreti), Apis mellifera cecropisa v južnem in srednjem delu države in Apis mellifera macedonica v severnem delu Grčije. Poklicni čebelarji čebelarijo z okoli 100-200 čebeljimi družinami, nekateri jih imajo tudi do tisoč. Ti vse leto marljivo prevažajo čebele tudi v 500-600 km oddaljene kraje. Nekatere dobro znane čebelje bolezni, kot sta varoza in poapnela čebelja zalega, povzročajo čebelarjem resne skrbi. Te pa jim povzročata tudi uporaba čebelam škodljivih kemičnih sredstev v poljedeljstvu in pogosti gozdni požari. Varoa je sedaj pod kontrolo. Za njeno preprečevanje in zdravljenje uporabljajo učinkovite akaricide, kot sta folbex, apitol itd. Proti poapneli čebelji zalegi pa v Grčiji zaenkrat še ni registrirano nobeno sredstvo. BIENENSTICH Prevedel: M. Mencej DELOVNE ORGANIZACIJE, ČEBELARSKA DRUŠTVA, ČEBELARSKE DRUŽINE, ČEBELARJI SLOVENIJE, OSTALI: Prispevajte finančna sredstva za obnovo zgodovinskega in memorialnega spomenika KAPELE PETRA PAVLA GLAVARJA NA LANŠPREŽU Žiro račun št. 52100-603-30757 pri Zavodu za varstvo narave in kulturne dediščine Novo mesto, Kidričev trg 3/III, s pripisom »Za obnovo Lanšpreža«. Komisija za Lanšprež pri ČD Šentrupert Mirna Seznam darovalcev bo objavljen v eni od naslednjih številk Slovenskega čebelarja. Kotiček za mlade čebelarje ČEBELARSKI KROŽEK OSNOVNE ŠOLE FRANKOLOVO JE PRIČEL Z DELOM Že oktobra 1990 je pričel z rednim delom čebelarski krožek Osnovne šole Frankolovo. Na novo smo se zopet sestali in vključili nove člane iz petega razreda, tako kot že več let doslej, ker se po učnem načrtu biologije v tem razredu prične obravnavati tudi čebela. V krožku nas je osem, vsi pa želimo spoznati življenje čebel, njene pri- delke in koristnost te male žuželke za človeka. Na prvem sestanku nas je mentor seznanil z delovanjem našega krožka v šolskem letu 1989/90. Zvedeli smo, da je bila lani čebelarska letina slaba. Na šoli imamo svoj mali čebelnjak s tremi AŽ panji. Točili smo le enkrat in dali šolski kuhinji 22 kg medu, ki smo ga že dvakrat imeli za malico. Člani našega krožka so sodelovali tudi na srečanju in tekmovanju mladih čebelarjev Slovenije v Ljubljani in po točkah dosegli osmo mesto. Najbolj delaven je bil čebelarski krožek v šolskem letu 1988/89, ko je bilo na naši šoli srečanje in tekmovanje desetih čebelarskih krožkov osnovnih šol celjske občine, na katerem smo tudi zmagali. Vsi tekmovalci so tedaj dobili v dar knjigo Priročnik za čebelarske začetnike, prvo uvrščena Šolski čebelnjak Osnovne šole Frankolovo in tekmovalne ekipe z mentorji. ekipa pa še knjigo ČEBELARSTVO. Novembra smo naše čebele zapažili. Videli smo, da jih v medišču ni več, vse so se umaknile k matici v plodišče in se stisnile v zimsko gručo, da tako pričakajo pomlad. V medišču smo zaprli matične rešetke, s časopisnim papirjem večplastno pokrili matično rešetko ter prostor za mediš-čnim okencem in tako zmanjšali prostornino, ki jo sedaj v plodišču ogrevajo naše čebele. Predsednica krožka Petra Ribič Za kratek čas ŠALJIVE DROBTINICE Čbelnarjev Joža Nemogoči časi Stric: »Časi so postali res nemogoči. Njega dni je bilo vse drugače. Predvsem boljše.« Tonček: »Kajne, stric, včasih so celo trotje nosili med v kanglicah?« Zelo enostavno »Stric Tone! Kako pa sploh lahko ločite čebele od trotov?« »To je zelo enostavno.« »Kako enostavno?« »Ja, saj so eno čebele, drugo pa troti.« Tudi to je nekaj »Sosed! Ali pregleduješ čebele?« »Ne. Samo varoe štejem.« Strokovnjak »Kje pa je Pepe?« »Pri čebelnjaku.« »Kaj pa dela?« »Če se toliko spozna na čebele, kot govori, potem jih pregleduje. Če pa o njih ve toliko, kot jaz mislim, potem le čebelnjak ogleduje.« On zna to bolje Junak pa tak »Že res, da sem v letih. Toda čebelarim še vedno tako dobro, da mi posamezna družina prinese v enem letu najmanj sto kilogramov medu.« »Jaz nisem tako dober čebelar, ampak lagati znam bolje.« »Kako to misliš?« »Meni prinese posamezna družina v enem letu najmanj stopetdeset kilogramov medu.« Iz društvenega življenja VABILO K SODELOVANJU Vabimo predsednike posameznih strokovnih čebelarskih komisij pri občinskih ali medobčinskih čebelarskih zvezah oziroma društvih, ki želijo sodelovati s podobnimi komisijami pri ZČDS, da pisno ali po telefonu sporočijo svoje naslove na ZČDS, Ljubljana, Cankarjeva 3, tel.: (061) 210-992. V občinah, kjer nimajo občinskih čebelarskih zvez, pa vabimo posameznike, ki delajo na katerem od strokovnih čebelarskih področij in bi želeli sodelovati z ZČDS, da sporočijo svoje naslove. Ko skušamo upoštevati pregovor, da več glav več ve, želimo tudi prek zunanjih sodelavcev pospešiti pretok informacij med čebelarji, ki delajo na posameznih strokovnih čebelarskih opravilih (tehnologija čebelarjenja, ekonomika v čebelarstvu, zdravstveno varstvo, čebelje paše, vzreja matic itd.) in s tem pospešiti tudi napredek našega čebelarstva. Strokovne komisije In strokovna služba ZČDS OBVESTILO O ZVIŠANJU ČLANARINE Z decembrsko devalvacijo dinarja smo bili primorani zvišati članarino, ki smo jo vezali na nemško marko. Blagajnike čebelarskih društev prosimo, da od 10. februarja 1991 dalje zbirajo in nam nakazujejo višjo članarino, ki je po novem 270,00 din na čebelarja. ZČDS OBVESTILO O ZVIŠANJU NAROČNINE Vse naročnike, ki še niso plačali naročnine na Slovenskega čebelarja, obveščamo, da bo od 10. februarja 1991 naročnina, ki je vezana na nemško marko, višja, in sicer 320,00 din. Nekateri naročniki ste vplačali samo po 210,00 din namesto po 250,00, kolikor je dosedaj znašala polna naročnina. Prosimo vse, ki niste plačali polne naročnine, da to čimprej storite, saj vam v nasprotnem primeru ne bomo poslali vseh številk Slovenskega čebelarja! ZČDS Dva čebelarja se po več letih zopet srečata. »Lepo, da te vidim! Povej mi, ali se še tako bojiš čebel kot nekoč?« »Ne! Nič več!« »Ali res?« »Ja. Prodal sem jih!« Osmrtnice V SPOMIN FRANCU ŠLANDRU Člani različnih celjskih društev in organizacij, znanci in prijatelji, posebno pa člani Čebelarske družine »Henrik Peternel« Celje so se s svojim praporom na čelu septembra lani na celjskem pokopališču poslovili od svojega dolgoletnega člana Franca Šlandra. Pokojni Franc je bil rojen leta 1907 v Košnici pri Celju. Bil je sin trdnega in zavednega slovenskega kmeta, ki je kljub raznim težavam večino od svojih osmih otrok poslal na študij. Tudi Franc je uspešno zaključil šolanje na celjski gimnaziji, kmalu za tem pa nstopil službo davčnega uradnika v Celju. Med okupacijo so ga proti njegovi volji premestili v Gradec, tu pa je dokončal že v Jugoslaviji začeti študij finančne smeri. Takoj po vojni je bil »mobiliziran« na celjski občinski finančno inšpekcijski oddelek, ki ga je vodil vse do njegove priključitve k SDK. Čez nekaj let je postal vodja interne finančne kontrole pri Aeru v Celju. Ta dela je opravljal vse do upokojitve. Že od rane mladosti se je ukvarjal tudi s petjem in bil nazadnje član pevskega društva Ivan Cankar v Celju. Za dolgoletno aktivno članstvo je prejel Gallusovo zlato značko. Bil je tudi častni član celjskega društva knjigovodij. In še bi lahko naštevali. Za čebelarstvo se je navdušil, ko je brat Jožko leta 1921 prinesel domov prvo čebeljo družino. Kmalu je postal tudi bratov pomočnik pri izdelovanju panja. Ko pa mu je brat poklonil prva roja, je začel na »svoje«. Svoje čebelarstvo je naglo razširil na 30 družin. Po bratovem odhodu na študij v Ljubljano, pozneje pa tudi na razna službena mesta, večinoma izven Celja, je oskrboval tudi njegove čebele. Število svojih čebeljih družin je zmanjšal za polovico in jih obdržal vse do smrti. Že pred vojno in po njej je vsako leto skupaj s celjskimi čebelarji vozil čebele na ajdovo pašo na ptujsko polje. Od začetkov svojega čebelarjenja je bil aktiven člen celjske čebelarske organizacije. Njen predsednik je bil 15 let, prej in po tem pa predsednik nadzornega odbora. Enako funkcijo je opravljal pri celjskem okrajnem društvu, pozneje tudi pri regijskem. V mlajših letih je svoje strokovno znanje na čebelarskem področju izpopolnjeval s strokovno literaturo, na strokovnih tečajih in predavanjih ter z lastno prakso. Tako pridobljeno znanje je na predavanjih in posvetih nesebično prenašal na čebelarje širom bivšega celjskega okraja oziroma današnje regije. Kljub vsakodnevnim družinskim in službenim obveznostim je s pomočjo svoje požrtvovalne in razumevajoče žene Justike zelo uspešno opravljal prevzete dolžnosti. Čebelarska družina »Henrik Peternel« mu je za dolgoletno aktivno delo na področju čebelarstva podelila naslov častnega člana. Prejel je tudi odličja Anton Janša III., II. in I. stopnje. Z njegovo smrtjo je v celjskih čebelarskih vrstah nastala velika vrzel. Člani društva, njegovi dolgoletni sodelav- ci, čebelarji in prijatelji ga bomo ohranili v trajnem spominu. Za ČD Henrik Peternel Ivan Fegeš VINKO BRENČIČ Konec septembra, ko so se čebelice začele pripravljati na zimski počitek, je tiho odšel od nas in čebelic, ki jih je imel izredno rad. JAKOB CIGLAR Septembra smo se na pobreškem pokopališču v Mariboru poslovili od dobrega čebelarja in prijatelja Jakoba Ciglarja. Rodil se je leta 1905 v Markovcih pri Ptuju, čebe-laril pa je od leta 1953. Več kot 20 let je uspešno vodil blagajniško poslovanje Čebelarske družine Maribor-Ta-bor in ves čas je bil tudi član upravnega odbora društva. Za svoje dolgoletno uspešno delo v društvu in za svpj prispevek k razvoju čebelarstva je prejel odličje Anton Janša III. in II. stopnje. Kot dobrega tovariša ga bomo ohranili v lepem spominu. Čebelarska družina Maribor-Tabor Vinko Brenčič je bil rojen leta 1913 v vasi Žabjak pri Ptuju. Kot kmečki fant je pričel čebelariti že pri 15 letih. Za čebelarstvo ga je navdušil naš veliki čebelar Ivan Jurančič, ki ga je velikokrat poslušal na predavanjih doma pa tudi v raznih krajih Štajerske. Več kot 50 let je bil član ČD Ptuj, več let predsednik društva ali član odbora. Kljub množici dela na kmetiji, je čebelaril s preko 70 AŽ panji, veliko je prevažal v Dalmacijo, največ pa v Prekmurje in na Pohorje. V društvu je bil zelo aktiven, saj je bil vsepovsod, kjer je bilo potrebno, veliko je tudi pripomogel, da ima društvo prapor. Na območju občije Ptuj je veliko predaval, predvsem o vzgoji matic, posebej mladim kmečkim čebelarjem. Veliko je delal na selekciji čiste kranjske sivke. Vzgajal je tudi matice zase in za male čebelarje. Ker je bil res dober organizator in čebelar in je rad pomagal prijateljem čebelarjem s strokovnimi nasveti, je za svoje delo prejel vsa tri odličja Anton Janša III., II. in I. stopnje in več drugih priznanj. ČEBELARSKO DRUŠTVO PTUJ JUVAN JOŽE Pred enim letom smo se čebelarji ČD Preddvor poslovili tudi od Jožeta Juvana. Čebelariti je začel leta 1958. Svoje čebele je ljubil iz vsega srca. V naši družini je bil zelo priljubljen. Kljub visoki starosti se je vedno udeleževal vseh sestankov in drugih srečanj. Rad je pomagal mladim čebelarjem. Za zvesto delo mu je ČD Preddvor podelila odličje Anton Janša III. stopnje. Spominjamo se ga ob obletnici njegove smrti. Čebelarji čebelarske družine Preddvor FRANC ŠKRJANC Pred enim letom smo se čebelarji ČD Preddvor poslovili tudi od našega drugega dolgoletnega člana Franca Škerjanca. Franc se je rodil leta 1931 v Potočah nad Preddvorom. Čebelariti je začel pri osmih letih starosti. Čebele je imel zelo rad, saj jim je zmeraj posvečal ves prosti čas. Ni ga preddvorskega čebelarja, ki se od Škrjanca ne bi česa naučil, saj je bilo njegovo teoretično in praktično znanje zelo bogato. V naši družini je bil zelo aktiven. Več kot 15 let je bil predsednik družine in njen preglednik. Vseskozi je bil vzoren čebelar, vedno pripravljen pomagati. Za njegovo požrtvovalno delo v čebelarstvu je prejel odličja Anton Janša III., II. in I. stopnje. V spominu nam je ostal kot skromen in vzoren čebelar. Čebelarji čebelarske družine Preddvor IZŠLA JE NOVA VIDEOKASETA ^ ^O »ČEBELARJENJE I« O Zveza čebelarskih društev Slovenije je izdala NOVO videokaseto s filmom »ČEBELARJENJE I« Film je v prodaji na videokaseti VHS. Film je dolg okoli 45 minut in sestavlja skupaj s filmom »ČEBELARJENJE II« zaokroženo celoto o razvoju čebelje družine in delu čebelarja preko celega leta. Prvi del obravnava dogajanja v panju in delo čebelarja v zimskem in pomladanskem obdobju. Cena videokasete »ČEBELARJENJE I« je za člane brez poštnine 300,00, din za nečlane pa 375,00 din. Cena videokasete z obema deloma skupaj pa znaša za člane 550,00 din in za nečlane 700,00 din. Te cene veljajo samo v mesecu februarju 1991. Na zalogi imamo tudi videokaseti »Vzreja matic« (282,00 din) in »Panjske končnice« (250,00 din). Koristni nasveti vam bodo kmalu povrnili stroške nabave, kaseta pa je lahko tudi lepo darilo. Kasete lahko pošljemo po povzetju, naročite pa jih na naslov ZČDS, Cankarjeva 3, 61000 Ljubljana, ali po telefonu (061) 210-992. ČEBELARSKI STENSKI KOLEDAR Čebelarje obveščamo, da je Pčelarski savez Hrvatske izdal stenski čebelarski koledar za leto 1991 z barvnimi slikami iz življenja čebel. Naročite ga lahko na naslov Zveza čebelarskih društev Slovenije, Cankarjeva 3, 61000 Ljubljana, telefon (061) 210-992. Cena koledarja je 180,00 dinarjev. CENE MEDU PRI ČEBELARJIH Cene medu pri čebelarjih so bile v mesecu januarju od 70,00 pa do 100,00 din za kilogram. V trgovinah so se cene nekaterih vrst medu že povzpele nad 100,00 din. Zaradi uvoza večjih količin poceni medu, obstaja možnost, da se bo cena medu v trgovinah znižala. TAM 5000, starejši letnik, v voznem stanju, prodam. Bogdan Hmeljak, Preserje 65, Branik, tel.: (065) 57-084. PRODAM 25 čebeljih družin v A2 10-satnih novih panjih. Cena po dogovoru. Franc Leben, Glavni trg 34, Sevnica, tel.: (0608) 82-197. PRODAM 20 AŽ naseljenih panjev po ugodni ceni. Ivan Štemberger, Rozmanova 12, Ilirska Bistrica, tel.: (067) 81-320. PRODAM TAM 5000, registriran za prevoz 60 AŽ panjev. Emil Bakan, Dokležovje 24,69231 Beltinci. IZDELUJEMO kvalitetne stiskalnice za ulivanje satnic vseh dimenzij. Seražin, Ručigajeva 21, Kranj, tel.: (064) 26-209. PRODAM dvoosno prikolico za 20 A2 panjev. Prevoz z osebnim avtomobilom. Franc Omahn, Prevoje 9, Lukovica, tel.: (061) 735-096. PRODAM 17 sedemsatnih AŽ panjev. Tel.: (061) 611-173. ZARADI bolezni PRODAM 12 čebeljih družin s panji vred. Panji so novi, matice vzrejene leta 1990, so zdrave. Angela Šuštar, Jurčičeva 8, Kamnik. SATNIKE iz lipovega lesa AŽ-mere prodam. Matevž Kordež, Jamnik 7, tel.: (064) 40-618. PRODAM TAM 5000, predelan za 60 AŽ panjev, atestiran, registriran do aprila, sedaj naseljen z 48 AŽ panji. Tel.: (069) 73-381. PRODAM 15 AŽ 10-satnih novih panjev. Stane Kolbal, Smrjenje 15, Škofljica, tel.: (061) 662-666. ČEBELARJI! Izdelujem panje na 10 satov. Prodam tudi 10 novih panjev. Tel.: (068) 73-057. IZDELUJEM vse vrste AŽ panjev od 9 do 12 satov in prašilčke na 5 in 7 satov ter LR panje in smukalce za cvetni prah. Ugodni plačilni pogoji in konkurenčne cene. Mizarstvo Dobnikar, Vtsoko 93, 64208 Šenčur, tel.: (064) 43-007. IZDELUJEM plastične pokrove za steklene kozarce z navojem in brez navoja. Anton Bizjak, tel.: (067) 23-586. PRODAM novo prikolico za prevoz AŽ panjev. Tel.: (065) 24-840. PRODAM novo aluminijasto točilo na 3 sate. Informacije po telefonu: (061) 713-069 zvečer. PREVOZNI čebelnjak TAM 5000 in 40 novih za AŽ 10-satnih panjev prodam. Milan Marc, Ljubljana-Po-Ije, cesta 36/17, tel.: (061) 486-078. PRODAM prešo za izdelavo AŽ satnic in rabljene AŽ panje po 200,00 din. Tel.: (0608) 82-203. Čebelarji, sadjarji, vrtičkarji in poljedelci! Izšel je Setveni koledar Marije in Matthiasa Thuna za leto 1991 z napotki za biodinamično pridelovanje. Cena za naročila po pošti je 40,00 din. Denar nakažite na Društvo Kortina, Ljubljana, Gotska 18, št. žiro računa 50104-678-84666. Dostavimo na naslov, naveden v nakazilu. Lahko pa ga kupite tudi na ZČDS, Cankarjeva 3, v Ljubljani. VSE ZA ČEBELARSTVO V Slovenski Bistrici na Partizanski cesti 6-8 bomo 2. 2.1991 odprli specializirano trgovino »ČEBELICA«. Po ugodnih cenah nudimo: - opremo, stroje, material in pribor za čebelarstvo. Vabimo tudi vse proizvajalce opreme k sodelovanju. Trgovina bo odprta vsak dan od 9.-12. in od 15.-18. ure, v soboto od 9.-12. ure. Pričakujemo vas v »Čebelici«. Jože Slomšek, Slovenska Bistrica, telefon: (062) 811-465. ČEBELARJI Obveščamo čebelarje in čebelarska društva, da sprejemamo izletnike, organizirane v okviru čebelarskih društev. Nudimo ogled našega čebelarstva, posredujemo tehnologijo vseh čebeljih pridelkov in vzreje matic. Uredimo za vas vse potrebno za vaše prijetno razpoloženje. Obveščamo tudi, da izdelujemo kvalitetne satnice vseh dimenzij iz vašega voska. Vosek steriliziramo v avtoklavu. Oglasite se na naslov Mirko Pavlin, Sela 3/A. 68333 Semič, telefon: (068) 56-324. PREDAVANJA ČEBELARSKEGA DRUŠTVA LJUBLJANA-CENTER Vabimo vse čebelarje in ljubitelje čebel na naslednja predavanja: 7. 2. 1991 ob 17. uri: predavatelj Alen Kovačevič, dipl. vet. Poapnela zalega in huda gniloba 14. 2. 1991 ob 17. uri: predavatelj Jurij Senegačnik, prof. dr. Zatiranje varoe s fluvalinati 21. 2. 1991 ob 17. uri: voditelj Dušan Medved Okrogla miza o tehnologiji čebelarjenja 28. 2. 1991 ob 17. uri: predavatelj Edi Senegačnik, prot. Kako začnemo čebelariti in predavatelj Franc Šivic, dipl. ing. Opazovanje in prognoziranje čebeljih paš 7. 3. 1991 ob 17. uri: Letna skupščina čebelarskega društva Ljubljana-Center Predavanja in letna skupščina bodo v stolpnici ISKRE v Ljubljani, Trg revolucije 3. Predsednik ČD Ljubljana-Center Dušan Holzhauer ČEBELARJI ! PODJETJE ZA SVEČARSTVO IN ČEBELARSTVO, d o o. HEUREKA KOPRSKA 94. UUBUANA Veseli smo, da ste nas v preteklem letu pogosto obiskali v naši trgovini podjetja Heureka Apis na Koprski 94 (v stavbi Varnosti) v Mestnem logu v Ljubljani. Še vedno nas lahko pokličete po telefonu (061) 261-366, in sicer od 8.-16. ure vsak delavnik, ob sobotah pa od 8.-13. ure. Posebej vas želimo opozoriti na našo bogato izbiro, predvsem pa na: - različne grelce za topljenje medu, - specialne posode za točenje medu z vdelanimi grelci (RSF, dvojna stena, 60 in 250 kg), - navadne posode za točenje medu s štulo (RSF, od 35-100 kg), - specialne uvožene transformatorske zažičevalce, - dvojna sita za čiščenje medu (RSF), - žico za žičenje (RSF), - vse vrste različnih točil (RSF) ter na ročno prešo za satnice - zelo ugodna je cena za 8-satno kasetno točilo (RSF). Presenečeni boste nad ugodnimi cenami različnih panjev in drugih čebelarskih potrebščin. Odkupujemo tudi vosek, ki ga lahko zamenjate za satnice. Zagotavljamo vam, da bo cena satnic konkurenčna! Ne bo vam žal, vidimo se v naši trgovini! Želimo vam tudi srečno, medeno in zadovoljno novo leto. HEUREKA APIS M & D. D. O. O. MARKO DEBEVEC ČUŽA7 61360 VRHNIKA telefon: (061) 751-282 1. PRIZNANO VZREJEVALIŠČE MATIC DEBEVEC - VRHNIKA SPREJEMA PREDNAROČILA ZA KVALITETNE SELEKCIONIRANE IN OZNAČENE MATICE KRANJSKE PASME. ČEBELARJEM NUDIM TUDI ČEBELJE DRUŽINE NA 5, 7 SATOV MESECA MAJA. OBVEŠČAMO VSE ČEBELARJE IN ČEBELARSKA DRUŠTVA, da izdelujemo hladno valjane nelomljive satnice vseh dimenzij: - satnice naredimo iz prinešenega voska (predelava). - imamo urejeno vso dokumentacijo (dovoljenja) in pogoje za izdelavo, - satnice steriliziramo na 120 °C v oljnih sterilizatorjih, - še bolje je, če se za nabavo satnic dogovorite v okviru čebelarskega društva, po dogovoru lahko pridemo po vaš vosek tudi mi, - cene za predelavo voska v satnice so v predsezoni, to je do konca februarja 1991, zelo ugodne MIZARSTVO KRŽE - z dolgoletno tradicijo - VRHNIKA Izdelujemo kvalitetne AŽ panje po konkurenčnih cenah. Panji so iz kvalitetnega smrekovega lesa in rogljičeni (cinkani). Satniki so iz lipovega lesa in vrtani za žičenje. Desetsatne AŽ panje lahko dobite takoj, za ostale vrste panjev tipa AŽ pa sprejemamo naročila. Franc Krže, Idrijska 3, 61360 VRHNIKA, telefon (061) 751-317. Časopis Slovenski čebelar je ustanovilo »Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko Štajersko Koroško in Primorsko« leta 1898. Zveza čebelarskih društev Slovenije, Cankarjeva 3/11, 61000 Ljubljana, tel.: (061) Časopis izhaja v Ljubljani vsakega 1. v mesecu in je oštevilčen z zaporedno številko meseca Časopisni (izdajateljski) svet sestavljajo: Andrej Dvoršak, Ivan Esenko, mag. Franc Javornik’ Andrej Jernej, inž. Ervin Kuhar, dipl. oec. Aleš Mižigoj, inž. Janez Poklukar. Uredniški odbor sestavljajo: prof. Janez Mihelič, inž. Jože Babnik, Andrej Dvoršak, maq Franc Javornik, inž. Janez Poklukar in Pavle Zaletel. Glavni in odgovorni urednik: prof. Janez Mihelič Lektorica: prof. Nuša Radinja Letna naročnina za nečlane znaša 320,00 din. Posamezna številka pa stane 30,00 din. Članarina, v katero je všteta tudi naročnina za Slovenski čebelar, znaša 270,00 din. Člani imajo pravico do enega brezplačnega oglasa do 20 besed v tekočem letu, vsako nadaljnjo besedo pa plačajo po veljavnem ceniku za splošne oglase. Cene reklamnih oglasov: cela stran na ovitku 5.000,00 din, v sredini 4.000,00 din, pol strani 2.000,00 din, četrt strani 1.000 din. Popust pri ceni za 3- do 5-kratno objavo je 10 odstotkov, za 6- do 10-kratno objavo 20 odstotkov, za celoletno objavo 30 odstotkov. Cena splošnih oglasov je 7,00 din za besedo, enaka cena velja tudi za osmrtnice, ki presegajo 40 besed. Številka dinarskega žiro računa pri SDK v Ljubljani je: 50101-678-48636. Po mnenju št. 421-1/74 pristojnega republiškega organa je časopis oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. Tiska Tiskarna KURIR Ljubljana, Ljubljana, Parmova 39 Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. IZBERITE ZAŠČITNO ZNAMKO V lanski decembrski številki Slovenskega čebelarja smo razpisali javni natečaj za izdelavo osnutka za zaščitno znamko in etiketo za slovenske oziroma domače medove. V današnji številki objavljamo osnutke etiket zaščitne znamke. Prosimo vas, da nam do 20. januarja 1991 na dopisnici sporočite številko etikete z zaščitno znamko, ki vam najbolj ugaja. Glasove za posamezno znamko bomo sešteli in tista, ki jih bo dobila največ, bo v prihodnje predstavljala pridelke in izdelke naših čebelarjev. Dopisnice pošljite na naslov: ZČDS, Cankarjeva 3, 61000 Ljubljana. Strokovna služba ZČDS l . ■ ? 9 T IfjP SLOVENYAN HONEY SLOVENSKI MED IS-Tisk: KURIR Ljubljana