Praktičua slovensko - neniška gramatika. CDalje.) GoU stavkl. Osebni zaimki. Časovaik v sedaajem času. Kako pravimo, kadar sami od sebe kaj piipovedujemo, ali govorimo ? kako pa, kadar z drugim govorimo? kako pa pravimo, kadar od moškega govorimo, kterega ai tukaj ? kako pa od ženske? Kako pravimo, kadar nas je več, kadar k drugioi govorimo, kterih je več ali kadar od tistih govorimo, kterih ni tukaj, če so bili moški? kako pa, če so biie žeoske? Jaz (jest), ti, on, oaa, ono, mi ali me, vi ali ve, oni ali one so besede, ktere stavimo aamesto iaien: pravimo jim tedaj zaimeaa aii zaiaiki. Posamezia človek se pa (udi imenuje oseba. Jaz sera oseba, bitje po Božji podobi vstvarjeno, — ti tudi, oa ali ona ravao tako. Besedice jaz, ti i. t. d. so tedaj osebne zaimena. Lahko pa jaz od sebe, od tebe, ali od koga drugega povem, da kaj dela. Vsaki človek kaj dela, dobro ali slabo; vsaki staa ima svoje opravila, vsaka žival tudi po svoje kaj dela, se po svoje glasi'. Kar se pa dela ali zgodi, se zgodi v času, to je, se godi sedaj, ali se je že zgodilo, ali se bo še le zgodilo. Kar se sedaj godi, pravimo, da se godi v sedanjem času. Ce praviai: pisati, hvaliti, igrati, šivati, se še ae ve, kdo kaj piše, hvali i. t. d. Ako pa rečem to sara od sebe, kako aioram reči ? Kako pa bouio rekli, kadar govorimo s koai drugiai, kadar govorimo od koga drugega i. t. d. #) Predea pa učeaik poda se k pismenim vajam,lreba je , da otrokoai pove, kaj je koreaiaa v besedi, kaj so končnice, kako spremeBovaje končaice tudi pomen besede spreineni. To velja za neaiške pa tudi za sloveaske vaje. Ko so tedaj otroci to po slovenski razuoieli, aaj se poda k nemščini, post.: Kaj se pravi po aemški: jaz, ti i. t. d. Kaj se pravi: pisati, hvaliti, stati ? i. t. d. To naj si otroci zapaaietujejo (iz glave nauče). Kaj se pravi: jaz pišem po aeaiški, kaj se pravi: ich schreibe po slovenski? i. t. d. Sledi potem v ^Gramatiki" cela versta nemških časovnikov pregibaaih v scdanjein času. Osebne zaimena in koačnice so bolj debelo natisnjeae, aa kar naj učitelj učence opomai. *) Bolj naravno bi morda bilo, ko bi se nauk od imen pred razkladal, kakor od osebnih zaimen; ali v bistvu to nič ne spremeni. Nauk od osebnih zaimen in od časovnikov je zavoljo tega naj pervi, da se prej kak stavek morc naredili. Ako zidar hišo stavi, je vse eno, ali temelj poprej stavi na sever ali na jug samo to je važuo, da temelj zna dubro postaviti. Tako tudi pri n»ti nGrainaiikia. p1(. Opombe. d) Perva oseba, ktera govori i. t. d. Koliko je to bolj logično, ia resaičao memo tega, kar smo aavajeai slišati: perva oseba je jaz, ich .... Besede jaz, ti, oa . . . . so le v zaznaaiovaaje osebe, niso pa osebe kakor takšoe. Pod c ia d se pa pokaže v čem sta si aeraški ia sloveaski jezik različna. Naši učeaci posebno radi opaščajo zaimena, ako jib pa stavijo, mislijo da jim časovoika ai treba, na kar jih je pa treba opomaiti. Pod d) je pa govorjeaje od dvojoega števila. To zares otroke nekoliko moti; če so tedaj otroci takšni, da tega ne morejo presoditi, naj učitelj za ta čas še to preskoči; aaj jih med tem posebno pri sloveaskeai branju večkrat oporani ia o priložnosti na to se poverne. — tD>ije prih.)