FOR
Freedom
AND
Justice
Ameriška r
,M g; ii T> i n rii i>
AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
NO. 90
AMERIŠKA DOMOVINA
(DSPS 024100' Tuesday, Decernbei 2, 1986
rv	_______
•3•';	. -ra—
'MORNING Kt..'3PAP»:r.
VOL. LXXXVIII
Doma in po svetu
- PREGLED NAJVAŽNEJŠIH DOGODKOV -

Reagan pripravljen sprejeti neodvisno preiskavo njegove iranske politike — Nič ni vedel o lajni podpori za »contras«
WASHINGTON, D.C. — Včeraj je predsednik Reagan priznal, da ni bil nič obveščen o tem, da je šlo do 30 milijonov dolarjev prebitka, nabranega od tajne prodaje ameriškega orožja Iranu, po ravno tako tajnih kanalih v podporo protisandinističim gverilcem v Nikaragvi. Reagan je bil odobril Prodajo orožja Iranu, kot pa kaže, ni vedel,
^a je iz tega trgovanja nastal precejšnji dobiček, ki so ga uslužbenci Nacionalnega varnostnega sveta v Beli hiši vložili v tajne vloge v neki švicarski banki, denar pa uporabljali za financiranje aktivnosti »contras«, vse to v času, ko po izrecnem glasovanju zveznega kongresa naj bi bila taka uradna ameriška podpora nezakonita.
Podrobnosti o vsem tem še niso znane. Včeraj se je Reagan srečal s tričlansko posebno komisijo, ki jo je bil imenoval in ji dal nalogo, naj preiskuje delovanje in aktivnosti Nacionalnega varnostnega sveta. Ta vladna ustanova je pod neposredno kontrolo predsednika in njeni člani torej niso pod vplivom Zveznega kongresa. Komisijo vodi bivši sen. •John Tower, ki je pred upokojitvijo načelp-val odboru za vojaške zadeve v senatu, dru-8a Člana sta bivši podpredsednik ZDA in biv-5i državni tajnik ZDA Edmund Muskie, ter upokojeni gen. Brent Scowcroft, ki je bil svetovalec za nacionalno varnost v administraciji Geralda Forda. Komisija bo poroča-,a predsedniku, ki bo poročilo objavil.
Pravosodni sekretar Edwin Meese tudi v°di preiskavo, katere namen je ugotoviti, al' je bil kršen zakon v zvezi s trgovanjem z Iranom in pri uporabi zasluženega denarja 23 podporo »contras«. Včeraj je tajno pričal Pred senatnim odborom za obveščevalne zadeve podpolkovnik Oliver North, odpuščen Pslužbenec Sveta za nacionalno varnost, ki bi bil neposredno vodil pošiljanje orožja Iranu in potem tudi organiziral podporo za ^contras« gverilce. Pričal je tudi Robert NlcFarlane, bivši načelnik Sveta za nacional-nP varnost, ki naj bi bil pobudnik ideje o taj-nih stikih z Iranom in tudi sam s tem v zvezi tiskal Iran. Prihodnji ponedeljek bo začel ^sliševati priče na javnih sejah odbor za Mednarodne zadeve predstavniškega doma.
Reagan je še vedno pod močnim priti-skorn zaradi iranske politike. Včeraj je dejal, cla želi obelodanitev vseh podaktov njegove Politike. Predsednik vztraja pri mnenju, da ,e bila pobuda do Irana opravičljiva in da bo air>eriška javnost končno to tudi razumela in Pobrila. Zopet je bil kritičen do novinarjev, ki so v Reaganovem mnenju zadevi dali večji Potnen kot v resnici zasluži.
Najnovejša povpraševanja javnega M Usnja kažejo, da je predsednikova prilju-'isnost očitno padla v zadnjih tednih. Veči-Ja anketirancev na primer ne verjame, da je '• Reagan tako slabo obveščen o podrobno-stikov z Iranom in o tajni podpori »con-lras<<, kot trdi predsednik.
Politični analitiki soglašajo, da Reagan ni Premagal najhujše krize svojega predse-uikovanja. Splošno mnenje je, da bo v na-s sdnjih tednih prišlo na dan veliko več ne-M'jetnih podatkov o delovanju uslužbencev Veia za nacionalno varnost. Prav tako je pr'Čakovati, pravijo opazovalci političnih Uzttier v glavnem mestu, da bo moralo priti 0 odhoda več članov Reaganovega štaba, Med njimi bo morda tudi Donald Regan, tre-U!uo najvplivnejša osebnost v Beli hiši
poleg samega predsednika. Nekateri politični komentatorji tudi menijo, da je bil zelo prizadet zaradi iranske krize podpredsednik George Bush, ki od vsega začetka noče o zadevi nič vedeti in se skoraj skriva pred novinarji.
Sikhski ekstremisti na delu v indijski državi Punjab — V New Delhiju ogorčeni Hindujci povzročali izgrede — Vlada bo ukrepala
NEW DELHI, Indija — Radživ Gandhi, predsednik indijske vlade, je dejal včeraj, da bo njegova vlada podvzela vse potrebne ukrepe zoper sikhske teroriste, ki so odgovorni v zadnjem času za več gnusnih dejanj. Preteklo nedeljo je skupina štirih sikhskih teroristov ustavila avtobus v državi Punjab, nato sistematično ubila 24 hindujskih potnikov. V raznih terorističnih akcijah včeraj je pa bilo v Punjabu ubitih nadaljnjih 8 oseb.
Hindujci v New Delhiju so se udeležili izgreda, v raznih mestih pa so hindujski voditelji sklicali splošne stavke v znak protesta. Indijska vlada se boji, da bodo hindujski skrajneži začeli napadati in ubijati sikhe v glavnem mestu in drugod po državi. Sikhi zahtevajo neodvisnost za Punjab, v katerem tvorijo večino, hindujci in drugi Indijci pa o tem nočejo nič slišali.
Papež Janez Pavel II. končal 14-dnevni obisk v raznih državah ob Tihem oceanu
VATIKAN — Včeraj se je papež Janez Pavel II. vrnil v Vatikan po najdišči n obisku svojega papeževanja. Zadnja dva tedna je bil papež obiskal več držav v Aziji ter tudi Avstralijo in Novo Zelandijo. Povsod je bil Janez Pavel 11. sprejet z navdušenjem. Potovanje je trajalo 14 dni in je bilo dolg kar 31.000 milj. V svojih pridigah in javnih govorih je papež zagovarjal svetost zakonskega življenja in družine, ki je lepilo človeške družbe.
— Kratke vesti —
Manila, Fi. — Filipinska vlada je podpisala sporazum s komunistično partijo, po katerem bosta obe strani za dobo 60 dni spoštovala premirje. Gen. Rafael Ileto, novi filipinski obrambni minister, je dejal včeraj, da bo vojska premirje res spoštovala. Premirje bo začelo veljati prihodnji teden.
Tehran, Iran — Včeraj je iranska vlada izjavila, daje pripravljena ukrepati zoper državice ob Perzijskem zalivu, ki sodelujejo z Irakom zoper Iran. Iranci trdijo namreč, da so nekatere državice dovolile iraškim letalom pristanek na svojih letališčih po iraškem napadu na iransko naftno pristanišče na otoku Larak pretekli leden.
Bejrut, Libanon — Ofenziva šiitov zoper PLO oporišča v begunskih taboriščih v okolici lega mesta se nadaljuje. Šiite podpirajo Sirijci. Kot kaže, šiite napredujejo, vendar so PLO borci dobro oboroženi. Šiiti želijo doseči premoč v Libanonu, kljubuje jim pa tisti del PLO, ki še vedno podpira Jasirja Arafata.
Johannesburg, J. Af. - Črnci v ,em
mestu in okolici so začeli božični bojkot trgovin, ki jih lastujejo belci. Sinoči so neznanci iz zasede ubili starejši črnski par, znana proliapartheidska aktivista.
Washington, D.C. — Republikanski kongresnik Jack Kemp jz New Yorka bo kmalu postal predsedniški kandidat za volitve, ki bodo 1988. leta. 51-letni Kemp pripada konservativnejši struji v stranki in je elan kongresa že 16 let.
Iz Clevelanda in okolice
Predbožično srečanje—
Ta petek ste vabljeni na že tradicionalno predbožično srečanje s škofom Pevcem v Bor-romeo semenišče na 27800 Euclid Ave. Srečanje sponzorira Slovensko ameriški kulturni svet. Ob 6.30 zv. bo krajši koncert slovenskih nabožnih pesmi, ob 7. uri bo v kapeli sv. maša, po maši pa sprejem. Sodelovali bodo Fantje na vasi. Vstopnine ni. Pridite!
Uspešno praznovanje—
Pretekli četrtek, Zahvalni dan, se je polke zabave Toneta Petkovška v višji šoli sv. Jožefa udeležilo do 3000 gostov, pretekli petek je prišlo do 800 gostov v Slovenski narodni dom na St. Clair Ave., preteklo nedeljo zvečer pa več kot 700 gostov v Euclid Civic Center na odlično organizirano »multikulturalni« koncert, na katerem je sodelovalo s krajšimi nastopi več naših pevskih zborov in drugih kulturnih skupin. Letos je g. Petkovšek praznoval 25-letnico svojih radio oddaj. Navzoč je bil tudi Lojze Slak iz Slovenije.
Spominski dar—
Marija Križman, Montville, Ohio, je prispevala $10 v naš tiskovni sklad in sicer ob 5. obletnici smrti Jožeta Križmana. Hvala lepa!
Novi grobovi
Frank Prijate!
Umrl je Frank Prijatel, mož Jennie, roj. Arko, oče Franka L., tast Louise, 5-krat stari oče, 5-krai prastari oče, brat Felixa (pok.). Pogreb bo iz Gr-dinovega pogrebnega zavoda na Lake Shore Blvd. jutri, v sredo, v cerkev Marije Vnc-bovzete dop. ob 9., od tam na pokopališče Vernih duš. Na mrtvaškem odru bo danes pop. od 2. do 5. in zv. od 7. do 9. Družina priporoča darove v pokojnikov spomin Slovenskemu domu za ostarele.
Rosalia Cendol
V petek, 28. decembra, je po dolgi bolezni umrla 87 let stara Rosalia Cendol z 1131 E. 61 St., rojena Cocianig v Cepiči ischis-Udine, od koder je prišla v Cleveland I. 1956 in živela na E. 68 St., zadnjih 24 let pa na E. 61 St., vdova po Ivanu, mati Johna, Joe-a, Maric lellina (Italija), Ann Golop, Vere Ivančič (Toronto), Franka in Albine, 13-krat stara mati, 2-krat prastara mati, sestra Ricarda, Valetina, Francesca in Giovannija (vsi v Ce-pletischis, ll.) ter Antonie Bu-cin (Gabgovizza, It-), članica Kluba slov. upokojencev na Sl. Clairju. Pogreb je bil iz Že-letovega pogrebnega zavoda na 6502 St. Clair Ave. v ponedeljek, 1. dec., v cerkev sv. Vida dop. ob 10. in od lam na pokopališče Vernih duš.
Miklavževanje slov. šol—
Slov. šola pri Sv. Vidu prireja to nedeljo pop. ob 3. uri miklavževanje. Starši se bodo lahko pogovorili s sv. Miklavžem ta dan od I2h dalje v društveni sobi. Od dvanajste ure naprej bodo prodajali tudi domače krofe. Vabljeni!
Slov. šola pri Mariji Vne-bovzeti bo prav tako imela miklavževanje to nedeljo ob 3. pop. in sicer v šolski dvorani. Otroci bodo zaigrali igrico »Pismo sv. Miklavžu«. Starši se bodo lahko pogovorili s svetnikom od 2. ure naprej pod staro cerkvijo. Pridite! Skupno sv. obhajilo—
Oltarno društvo sv. Vida bo imelo skupno sv. obhajilo to nedeljo pri 8. sv. maši. Ob 1. pop. bo kratek sestanek, nato pa božičnica v društveni sobi. Članice lepo vabljene.
Oltarno društvo Marije Vnebovzete bo imelo skupno sv. obhajilo to nedeljo pri 8. sv. maši, ob 1.30 bo ura molitve, nato sestanek.
Žalostna vest—
Frances Stariha, 21341 Carol Dr., Euclid, O. 44119, je dobila žalostno vest, da ji je umrl brat Frank Jereb v Rovtah nad Logatcem. Zapušča 3 sinove in 1 hčer doma, sestro Pepco por. Jereb in zgoraj omenjeno sestro Frances Stariha.
Grdinovi koledarji tu—
V naši pisarni imamo več Grdinovih stenskih koledarjev za 1. 1987.
VREME
Oblačno in vetrovno danes z verjetnostjo dežja. Naj višja temperatura okoli 47° F. Pretežno oblačno jutri z naj višjo temperaturo okoli 40° F. V četrtek zopet oblačno z najvišjo temperaturo okoli 33° F.
Theresa Lach
V sredo, 26. novembra, je na svojem domu umrla Theresa Lach, živeča na zahodni strani mesta. Rojena je bila 21. oktobra 1899. Theresa je bila članica kr. št. 2 PSA in društva Presv. Srca Jezusovega št. 172 KSKJ. Pri lem društvu je bila članica več kol 60 let, uradnica od leta 1937, predsednica od leta 1957 do 1978 in do svoje smrti častna predsednica. Pogreb je bil 29. novembra iz Corrigan pogrebnega zavoda s sv. mašo v cerkvi Marije Vnebovzete na zahodni strani mesta. Sv. mašo je daroval domači župnik ob somaševanju župnika od sv. Vida Rev. Jožeta Božnarja. Pokojna zapušča 3 sinove, 1 hčer, 10 vnukov in 12 pravnukov. Pokopana je na pokopališču sv. Križa (Holy Cross) v Brookparku.
(dalje na str. 7)
AMERIŠKA DOMOVINA
6117 St. Clair Ave. - 431-0628 - Cleveland, OH 44103
AMERIŠKA DOMOVINA (USPS 024100)
James V. Debevec - Publisher, English editor Dr. Rudolph M. Susel - Slovenian Editor
Ameriška Domovina Permanent Scroll of Distinguished Persons:
Rt. Rev. Msgr. Louis B. Baznik, Mike and IrmaTelich, Frank J. Lausche
NAROČNINA:
Združene države:
$33 na leto;- $18 za 6 mesecev; $15 za 3 mesece Kanada:	,om
$42 na leto; $27 za 6 mesecev; $TZ za 3 mesece Dežele izven ZDA in Kanade:
$45 na leto; za petkovo izdajo $25 Petkova AD (letna): ZDA: $18; Kanada: $22;
Dežele izven ZDA in Kanade:	$25	1
SUBSCRIPTION RATES
United States:
$33.00 - year; $18.00 - 6 mos.; $15.00 - 3 mos. Canada:
$42.00 — year; $27.00 — 6 mos.; $17.00 — 3 mos. Foreign:
$45.00 per year; $25 per year Fridays only Fridays: U.S.: - $18.00-year; Canada: $22.00 - year
Second Class Postage Paid at Cleveland, Ohio POSTMASTER: Send address change to American Home 611 7 St. Clair Ave., Cleveland, OH 44103
Published every Tuesday and Friday excepi the firit 2 weeks in July ami the week after Christmas.
No. 90 Tuesday, December 2, 1986
Smrtna kazen še vedno umestna
Na tem mestu sem 25. novembra objavil daljši članek »O vprašljivosti smrtne kazni«. Avtor je bil znani pisatelj Lev Detela. V svojem članku je Detela absolutno zavrnil upravičenost smrtne kazni. Tudi Adolf Hitler, je rekel, ne bi zaslužil smrtne kazni. In če ne Hitler, nihče. Svoje stališče utemeljuje Detela z vrsto že znanih trditev tistih, ki nasprotujejo smrtni kazni. Civilizirana družba da ne uporablja smrtno kazen, humana družba se ne zateka k zastarelemu maščevanju zob za zob, glavo za glavo itd. So tudi drugi argumenti, da namreč ni dokazano, da smrtna kazen učinkuje zoper druge zločince, da zagovorniki smrtne kazni dovolj ne spoštujejo človeškega življenja. Nekateri nasprotniki smrtne kazni celo trdijo, da je pač dosmrtna ječa ali pa prestajanje 15, 25, 35 in več let v zaporu še hujša kazen za kriminalca kot usmrtitev. Za določene kriminalce ta slednja razlaga morda res drži, za veliko večino pa ne. Zakaj bi se sicer tako vneto prizadevali za spremembo smrtne kazni v dosmrtno ječo?
Osebno zelo močno zagovarjam smrtno kazen, zato »m hotel dati bralcem na razpolago tudi drugačno mnenje. Trdim namreč, da bi morali imeti v ZDA na primer na stotine usmrtitev zločincev na leto. Jaz bi bil pripravljen izrekati smrtno kazen celo nekaterim zločincem, ki sicer fizično niso svojih žrtev ubili, so jih pa tako temeljito duševno ali fizično uničili, da le-ti nimajo in nikoli več ne bodo imeli normalnega ali znosnega življenja. Seveda, mora biti smrtna kazen izrečena šele. po strogo pravično izvedenem sodnem procesu, vsaka taka odločitev pa mora biti skrbno, a tudi sorazmerno hitro preverjena in potrjena od višjega, apela-cijskega sodišča.
Maščevanje? Zob za zob? Morda. Vendar gledam na zadevo drugače, iz drugačnega zornega kota. Mene nič ne zanima, če uporaba smrtne kazni odvrača kriminalce od zločinov, ki jim lahko prinesejo smrtno kazen. Če bi imela tak učinek, dobro. Če pa ne, nič hudega. Gre za to, ali res spoštujemo svetost Človeškega življenja. Nasprotniki smrtne kazni stvar obrnejo na glavo. Prdvijo', ja, pripravljen si ubiti sočloveka zaradi kakega že storjenega zločina. To ni humano, to ni civilizirano početje. Jaz trdim ravno obratno. Tisti dovolj ne spoštujejo svetosti človeškega življenja, ki niso pripravljeni zatekati k smrtni kazni. V primerih, ko je treba odločati za ali proti usmrtitvi zločinca, sta vedno prisotna dva faktorja. En faktor predstavlja zločinec sam, drugi pa njegova žrtev ali morda žrtve. Žrtve so seveda že mrtve, zločinec, ki je zakrivil njih smrt, pa še živi. Menim, da mora biti človek odgovoren za svoja dejanja. Če je katerega sočloveka ubil ali uničil iz koristoljubja ali drugega neopravičljivega vzroka, mora sam plačati z življenjem. Dolžnost pravične družbe je, da zahteva to kazen. Brez tega dejansko zagovarjamo stališče, da je življenje žrtve zločinskega akta v resnici manj vredna od življenja morilca, manj vredna pač zato, ker je žrtev že mrtva, zločinec pa še živi. O ne! Takšno gledanje pomeni razvrednotenje življenje žrtve
Odprto Miklavževo pismo slovenski mladini v Clevelandu
Dragi slovenski otroci!.
Iskrene so bile moje besede ob lanskem slovesu: Na svidenje prihodnje leto! Pa vendar, ko se je letos približeval moj god, so bili nekateri spet v skrbeh, če Miklavža letos ne bo. Moje veselje je biti med dobrimi otroki in prinašati darila je moja sreča. Rad pridem k Vam, kadar me povabite.
Poslušal sem želje tistih, ki nestrpno čakajo na god sv. Miklavža in štejejo dneve do mojega prihoda. Nameni! sem se, da jih vsaj na lahno potolažim in se jim oglasim kar po Vaši Ameriški Domovini.
V nedeljo 7. decembra, ko bo odbila tretja ura popoldne, se bom s svojimi angelci pripeljal v Cleveland. Tudi darila, ki sem jih po Vaših željah za Vas pripravil, pripeljem s seboj. Angelci so jih vsa skrbno zavili. Rad bi vsakega izmed Vas obiska! na Vaših domovih, pa so razdalje velike in čas odmer-
jen. Zato mi je bilo ljubo povabilo slovenske šote pri Sv. Vidu, da naj se kar v dvorani ustavim in nagradim vse otroke, posebej še tiste, ki z veseljem obiskujejo slovensko šolo in se učijo jezika, ki je tudi meni nad vse drag.	;
Vesel bi bil, ko bi mogel reči, da letos parkelji ne pridejo z. menoj. Vsi smo jih podili, češ, da pri Sv. Vidu zanje ne bo nobenega dela. Pa so mi moji izvidniki že sporočili, da se bodo ti črni spaki kar iz tal pnvrta-li ravno ob našem prihodu. Zato boste morali tudi letos z njimi potrpeti. Vedite pa, da od pridnih otrok parkelj beži.
Starši, pripeljite .svoje otroke in tudi sami pridite pogledal v dvorano pri Sv. Vidu, kakšno je veselje tistih, ki v Miklavža verujejo!	yse Vas pričakuje
Vaš
Sv. Miklavž
Uspešen Gallusov božični koncert
MILWAUKEE, Wis. - V lepi samostanski cerkvi sv. Jožefa se je v soboto, 15. novembra, vršil lep glasbeni in pevski koncert zbora Gallus. Na tem koncertnem večeru seje zbralo nekaj čez dvesto rojakov in rojakinj ter prijateljev.
Prvi del koncerta je bil posvečen nastopu mladega »Penderecki« godalnega kvarteta iz Poljske. V enournem koncertu del starih in znanih skladateljev, so violinista Pjotr Buczek in Mariusz Smo-lij, violist Adam Smyla in čelist Zbigniew Szoltysek dokazali, da so v polnem umetniškem mladostnem ognju, z vero v lepoto resne glasbe, in da so na visoki umetniški ravni. Kvartet je za svoj nastop požel buren aplavz.
Po kratkem odmoru je pred glavnim oltarjem nastopil pevski zbor Gallus s 17 pevci in pevkami. Zbor je bil pod vodstvom prof. Leo Muskatevca, ki je pred začetkom koncerta pozdravil vse navzoče. Ob tej priliki je tudi izročil lep šopek rož rojakinji in mecenki Mariji Ermenc za njen rojstni dan.
S pesmijo Lojzeta Mava »Srčno pozdravljen« se je začel koncertni spored, ki je vezal sledeče pesmi: Marijina »O Devica pomočnica«, tri ljudske božične pesmi, katere je priredil Fr. Kimovec: »Božji nam je rojen Sin«, »Zdaj o-znanja se rojstvo Jezusa«, in »Angeli v zraku lepo pojo« ter
Paul Šiflerjevo »Jožef gre z Marijo v Betlehem«. Pri slednji pesmi sta se izkazala sopranistka Mary Kay Freiberg in bariton George Lipovšek.
V tretjem delu koncerta je Gallus pel božične pesmi na koru, iz katerega je naša slovenska božična pesem donela veliko bolj prepričljivo in osvajajoče, kot v cerkveni ladji pred oltarjem. Organistka sestra MaryAnn Hueller
O.S.F. je odlično odigrala S. Vremšakovo »Intermezzo Pastorale« in A. Jobstovo »Improvizacijo«, za kar je prejela navdušen aplavz. Z vso obzirnostjo je s. MaryAnn tudi spremljala pevski zbor. Na sporedu so bile sledeče pesmi: V. Golerjevo »Gospod, jaz nisem vreden«, z odličnim solistom G. Lipovškom, p. H. Sattnerjevi »Blažena noč« in »Noč božična« ter Stanko Pre-mrlovo »Hvalite Gospoda«.
Mešani pevski zbor Gallus je te pesmi pel izredno lepo in ubrano, kar je zasluga prof. Muskatevca. Tako on kot zbor uspešno izpolnjujeta tu sredi Amerike slovensko poslanstvo. Zaslužijo torej vse naše priznanje in zahvalo!
Z veseljem omenjam, da je bil koncertni spored topot tiskan v lepi slovenščini in angleščini in da celo strešice na č, š, in ž so olepšale izgovarjavo nekaterih slovenskih besed. Vsekakor je bil to lep slovenski večer!
ZAHVALA
dobrotnikom
FOWLER, Kansas - Za Karmeličanke v Sori na Gorenjskem sem v zadnjem času dobil sledeče darove:	Ivanka
KettCj Cleveland, O., $30; Ivan Marn, Toronto, Kan., $50 kan.; Jacob Beznik, Mil-waukpe, Wis., $300; N.N., Kansas, $50; N.N., Wickliffc, O., $200; N.N., Kalif., $400.
Prisrčna zahvala vsem darovalcem! Sestre vam morejo povrniti vašo dobroto samo z molitvijo. Prednica sporoča, kako srečne so, saj je samostan že zaseden — v njem biva 20 sester. Je pa še precej dolga, vendar so prepričane, da z božjo pomočjo in radodarnostjo dobrotnikov, bodo kmalu .vse poplačale. Vse račune za zgradbo seveda vodi škofija.
Tudi za koroške študente sem dobil še nekaj darov: Angela Gospodarič, San Francisco, Kalif., $80 (0^ obletnici smrti sestre Gonzag6 Kobentar); N.N., Kalif. $600: France Oražem, Manhattan, Kansas, $100.
Tudi vsem tem dobrotnikom prisrčen »boglonaj« v imenu staršev in študentov. Štipendi' je so že razdeljene. V kratkem bom dobil seznam imen štipendistov in ga bom objavil-Upam, da naši dobrotniki ne bodo pozabili študentov tudi v bodoče in da se jim bodo še drugi pridružili. Brez naše p°' moči vsi ti študentje sploh ne bi mogli obiskovati gimnazije-Res so vam silno hvaležni. T0 sem videl letos, ko sem bil n3 Koroškem.
Za Karmeličanke in za študente lahko pošiljate denar na moj naslov.
Fr. John Lavrih P.O. Box 38 Fowler, Kansas 67844
Anion M. Lavrisha
attorney-at-law
(Odvetnik)
Complete Legal Services Income Tax-Notary Public
18975 VHIaview Road at Neff 692-1172
zločinca in je za mene enostavno nedopustno. Primer takega gnusnega razvrednotenja smo bili priča oni dan, ko je guverner države New Mexico pomilostil pet na smrt obsojene zločince. Guverner bo kmalu svoje mesto zapustil, njegov naslednik pa je zagovornik smrtne kazni. Da bi ne mogel guvernerjev naslednik dopustiti izvršitev smrtne kazni nad petimi zločinci, jih je guverner Anaya pomilostil. Žena ene od žrtev pomiloščenih morilcev je globoko prizadeta in razočarana novinarjem povedala isto, kar trdim jaz zgoraj. Imela je povsem prav.
. Tisti< k' so proti smrtni kazni, med njimi je brez dvoma tudi več bralcev teh vrstic, naj zagovarjajo svoje stališče. Jaz bom isto delal. Če bodo v našem demokratičnem političnem sistemu zmagali, bodo. Vendar bom jaz in drugi tudi v tem slučaju ostali istega mnenja in si prizadevali po istem demokratičnem sistemu doseči večino in ustrezne zakone spremeniti. Svetoval bi tistim, ki z mojim gledanjem soglašajo, da svoje stališče odločno in javno branijo ob vsaki priložnosti. Ni nam treba biti v defenzivnem položaju, ker smo mi tisti, ki kažemo večje spoštovanje do človeškega življenja kot to kažejo naši nasprotniki.
Rudolph M. Susel
Ha-Hec-Hi-Ho'Humor!
Skuhal—”'
an pogrel M£CAW
Nek astrolog je pravilno napovedal smrt dame, v katero je bil Ludvik XI. strastno zaljubljen. Ko je umrla, je kralj bil prepričan, da je astrologova napoved bila vzrok njene smrti in je sklenil, da se maščuje.
Naročil je, naj pripeljejo astrologa predenj, on pa bo ga dal vreči skozi okno v smrt. Da bi se pred smrtjo še malo Pošalil z njim, ga je vprašal:
»No, ti, ki si tako pameten in učen, pa ugani, kakšna usoda tebe čaka.«
Ta pa mu je odgovoril: »Veličanstvo, jaz vem, da bom umrl natančno tri tedne pred Vami.«
Kralj se je ustrašil, ker mu je verjel. Zapovedal je svojim podložnim, naj ustrežejo vsaki astrologovi želji in pazijo na t0, da bo udobno in predvsem čim dalje živel.
Maks škropi na vrtu in polihem brunda, da bi že vendar nehalo deževati, sicer bo kmalu — kljub dežniku — ves moker.
Pred kratkim se je na meni uresničil tisti rek iz sv. b'sma, da kdor ima veliko, temu se bo še dalo, kdor pa nima n'č. temu se bo odvzelo še tisto malo, kar ima. Pa ne bom n'č rekel, ali mi je bilo kaj dano ali pa vzeto.
Nekoč smo se na nekem pikniku pogovarjali, kaj je bolj Pristno, sonce ali luna. Vsaj ducat ljudi je posegalo v 'tebato in kot je pri Slovencih navada, bi se kmalu pošteno dregali, če ne morda celo stepli. Srečen slučaj je nanesel, je prišel mimo Maks in nam rade volje posredoval svoje rTlnenje. Takole je modroval:
»Jaz bi rekel, da je luna bolj koristna, kajti brez lune bi noči popolnoma temne. Sonce pa sije podnevi, ko je ltak že svetlo.«
Noben ni bil preveč zadovoljen s tako razlago; nekdo je ^e|° pripomnil, da je bral v Naši luči, kako tudi možganska ^aP včasih udari v prazno in zdaj razume, kako je to
Mogoče.
Stanko Šajnovič iz Kanade zredi in proda na tisoče buranov vsako leto. Zadnjič nam je v Baragovem domu pri-b°vedoval, da včasih posluša, kako se purani pogovarjajo nried seboj. Tako je na Zahvalni dan proti večeru slišal, kako mati puranka ozmerjala svoje poredne otroke, kar po an9leško: »You bad children, you! If your father could see ^0lJ now( he would turn over in his gravy!«
, Nekateri ljudje nobene reči ne vržejo stran. Tudi kadar a^a žarnica pregori jo spravijo, češ, za podnevi bo še ved-n° bobra.
■j. beta se nam vsem poznajo, pa naj to priznamo ali oe. Udi moja žena ne sliši več tako dobro kot je nekdaj. To *ePam iz tega, ker je prejšnji teden, ko je eksplodiral tank a vročo vodo v kleti, rekla: GESUNDHEIT!«
IZ NEWYORSKE PROSVETE
Uvod
Po uri mi je neki zvesti pro-svetar rekel: »Veš, Zdravko, cerkvena dvorana postaja premajhna. Si Videl, koliko ljudi je moralo sedeti na rezervnih stolih, ki so jih iz vseh strani navlekli v dvorano. Morali se bomo seliti v večjo dvorano ... morda kočevsko!«
»Res je! Vse tri ure v tej sezoni so bile nad vse pričakovanje lepo obiskane. Vendar se za enkrat še ne bomo selili. Če se boste pa farani odločili za selitev, boste morali najti drugega vodnika, ker bi vas Kočevarji že zaradi mene vrgli ven!« sem mu odgovoril. Od srca sva se smejala! Vzrok najinega veselja pa ni bila šala, ampak dejstvo, da je bila ura tako odlično obiskana.
I.	del
Uro smo posvetili Sloveniji, kjer so naše korenine, naša bolest in naše hrepenenje!
Mali Ives Lango je začel. Igral je na klavirju »Turški marš!« Nevede in nehote nas je spomnil tistih temnih časov slovenske zgodovine, ko so Turki vpadali na slovensko zemljo, morili, ropali in odpelje-vali mladino — če so jo dobili — na Turško.
Ives je bil kakor vedno tudi tokrat odličen. Preveč pohvaliti ga pa ne smem, da se ne bo prezgodaj prevzel. Še vedno upam, da bo hodil po stopinjah pianista Horowitza.
Nato je njegova mama dr. Dominika prisrčno, z vso dušo in močjo svojega lepega glasu zapela pesmi »Kje so tiste stezice« in »Pri farni cerkvici«. Na klavirju jo je spremljal pianist in učitelj glasbe Opačič.
Helka Puc Clement je nato recitirala lepo in razločno sestavek o Sloveniji »Kako opisujejo Slovenijo Amerikanci«. Ker je nekdo pripomnil, da sem ga verjetno napisal jaz, moram še enkrat ponoviti, da je bil sestavek vzet iz knjige »Yugoslavia«, iz serije Fodors Modem Guides.
Članek povzdiguje Slovenijo in Slovence. Zato bi kdo upravičeno sklepal, da ga je napisal kak Slovenec. Navajam nekaj stavkov:
»V mnogih ozirih je Slovenija bolj razvita kot katerakoli druga jugoslovanska republika. To je posledica dejstva, da
V BLAG SPOMIN
OB PETNAJSTI OBLETNICI SMRTI NAŠEGA DRAGEGA MOŽA IN BRATA
JANEZA JAKLIČ
ki nas je za vedno zapustil 3. decembra 1971.
Leto za letom se v velnost izliva, tetke ločitve spomin se budi; ljubezen do Tebe pa vedno je tiva, v vsem našem tivljenju kot lučka gori.
Žalujoči:
ROZI - žena Sestra ANA PETRIČ z družino v Clevelandu, sestre in brat z družino v Evropi. Cleveland, O., 2. dec. 1986.
je bila Slovenija že od Karla Velikega del Svetega rimskega cesarstva, ko to druge republike niso bile. Takoj vidite, daje značaj Slovenije srednjeevropski in ne balkanski. Pokrajina, stavbe in glavno mesto Ljubljana so popolnoma avstrijske. Zasenežene gore, položni travniki, krasni vrtovi z vrtnicami, krvomočnicami, nagelji in dalijami vas spominjajo na avstrijske Alpe. a . .
Čeprav je ta iluzija močna, takoj izgine, ko vidite Slovence, katerih način življenja je alpski, jezik pa slovanski.
Slovenci so istočasno sanjači in garači. Živeči na križišču treh civilizacij — nemške, slovanske, latinske — so prijetni ljudje in neke vrste jezikoslovci. Večina govori nemško, mnogi italijansko, izobraženci znajo francosko in mladina se v šoli uči angleško.
Po razdobju različnih oblasti so postali alpski Slovenci mejna provinca velikega kraljestva Karla Velikega, prišli za 1000 let pod avstrijsko o-blast in se borili za Habsburžane proti Turkom.
Prva slovenska knjiga Primoža Trubarja je izšla 1. 1551. Toda šele liberalne reforme cesarja Jožefa II. in Napoleonova okupacija so zbudile slovensko renesanso.
Slovenski jezik je starejši in težji od srbohrvaškega. Njegova uporaba je omejena na Slovenijo. Kmečka odločnost ohraniti svoj jezik je utrdila Slovence, da so preživeli več kot 1000 let tuje oblasti in se ohranili kol posebna narodna jednota.«
Nato je Simon Kregar jasno in z občutkom recitiral pesem O. Mauser ja: »Domovina«. Povedal ni nič novega! Vse, kar čuti Mauser, čutimo tudi mi, ne znamo pa tega tako lepo povedati kot on in še v pesmi povrh.
Na naše ure prihajajo često tudi taki, ki ne razumejo slovenščine ali samo malo, zato moramo dati na spored tudi točke v angleščini, da imajo vsaj nekaj od ur, ko se že potrudijo, da pridejo med nas.
Zato je Jerry Zupan recitiral v angleščini Ivan Cankarjev »Pozdrav domovini«, ki smo ga v slovenščini čuli že pred leti. Nejče je vedno dober recitator, pa naj bo to v slovenščini ali angleščini. Ima lep glas in privlačen nastop.
Zaključili pa sta prvi del sestrici Vanesa i,n JSligabeta, Šolar. Vsaka je odigrala kratek komad na klavirju. Šta korajžni in kažeta voljo napredovali.
V odmoru smo pozdravili v svoji sredi dva mlada zdravnika iz Ljubljane, dr. Borisa in dr. Silvo Sotošek, ki sta na obisku v New Yorku, Marjio Nanut in sina Klemena iz Kanala na Soči, ki sta na obisku pri hčerki oziroma sestri dr. Dominiki Lango.
Misijonski krožek nas je obvestil, da je njegova prireditev prinesla $1400.00 za slovenske
misijonarje.
H. del
V drugem delu je prva nastopila 17-letna Ljubljančanka Jerica Rojko. Talentirana deklica v vseh ozirih! Že devet let igra klavir. Jeseni je prišla sem iz Slovenije in hodi v 4. razred srednje šole (high school) in je že med prvimi v razredu, v angleščini pa prva! Iz njene klavirske tehnike se vidi, da je imela dobre učitelje. Igrala je Debussyjevo »Deklica z lanenimi lasmi«.
Nato so nastopili Zupančiči. Mama Marinka je prisfrčno in ljubko zapela »Tam ‘kjer teče bista Žila«. Sin Andnej in hčerka Inga sta pa recitirala vsak po eno pesem »Slovenija« v angleškem jeziku, Ki sta jih napisali dve mladi Slovienki iz Avstralije po svojem obisku domovine. Obe pesmi izražata globoko ljubezen do slovebske zemlje, občudovanje njenih lepot in iskreno ž, Ijo, da bi jo kmalu zopet videli.
Vsi trije so bili odlični. ^Andrej in Inge sta bila pol|ti s starši v Sloveniji in sta oba pesmi recitirala lepo, predanp in toplo, saj sta oba izraža« to, kar sama čutita.';
Tomaž Remeciham je i|bve-dal, kaj je napisal v svfpem romanu »Cvetje y jeseni« wsa-telj Ivan Tavčar o Slovet™ in slovenski kmetici, stebru^lo-venske domovin^
S tem smo zaključili poafcv-je o Sloveniji.
Ker je november, smo Ana kratko spomnili tudi swjih dragih umrlih in ker bo kBiec meseca Zahvalni dan, sn«f se tudi zahvalili BOgu za vs|ttlo-brote, ki šmo jih prejeli y|Sem letu.
Simon Kregar je recitiraroa-njlivo pesem pok. Martina Jakopiča »Rodnemu brfllfj«, enemu izmed 1. tisoč zattia-movanih.
Anki Babnik in Peter Ri®kc sla pa prebrala n angleščjflt in slovenščini prog is prvegafou-vernerja koloni; e Masst^Jtu-setts Williama i.radfordflvob praznovanju pr\ ga Zahvrtjpe-ga dne, ki je bilo 3. novehifcra 1623.
Kakor druge t .ko je tu|j[ ta ura dokazala, d. še vedn<j|ve-Ija stari rimski n . Do ul dmf!« ali po slovensko: »nudi Ijujijem nekaj in bodo pi išli!« S sfflini-mi opomini, gia.iami in njjjiki ne dosežeš nič!	^
Dr. Zdravko Kjuan
■■■'k •
Slovenska i dovn^a Jakoba S lovšekš umrla v z ugrebtj!
Slovenska red niča Jakoba Jelovšek je umrla 23. oktdbra v bolnišnici v Zt ebu. Rdjhla se je leta 1904 \ Zaplamijiad Vrhniko. Stopil; je v red'JoI-skih sester. Vse voje redoj^jni-ško življenje in ddovanje pa je potekalo po župnijah v Bosanskem Posavju. Povsod so jo cenili zavoljo njene požrtvovalnosti in iskrene pobožnosti. Veliko je molila za duhovnike. Pokopali so jo v kraju Klošter Ivanič.
Maks Milanez	Kritilna ocena
Pisana slovesnost v Chicagu
(Ta dopis je čaka! nekaj tednov na urednikovi mizi in je radi tega glede ocenjene prireditve zastarel. Zdi se mi pa, da je vsebina dopisa v marsičem splošno veljavna in zanimiva, ker se spopadajo s podobnimi problemi kulturni delavci v drugih naselbinah. Ur.)
CHICAGO, 111. - Vsakoletno praznovanje Slovenskega dne se je spet poribvilo kot zborovanje. Mlado in staro je prihitelo, že prav zgodaj zvečer, 25. septembra, k Si. Štefanu, da bi videlo in slišalo, kij je pripravila Slovenska radio ura v ta namen. To pač, česar se med letom pogreša: Lepe besede, ganljive pesmi in mikavnega plesa v narodnih nošah, vse z domače grude.
Poleg šaljivega sporeda na tej proslavi, naj bi se vključil vsaj delec naše omike, ki naj ne zamre na tujih tleh, marveč se vzdržuje, obnavlja in napreduje. S tem nam bo pričaran občutek, da je vsakdo izmed nas le en členek verige, ki vzdržuje naša izročila in jih podaja naprej, nasledstvu v skrb in nego. Tudi potreba skupnosti se bo občutila ob tem: Naj vsi Štajerci, Prekmurci, Gorenjci in Dolenjci z Notranjci, Primorci in Belokranjci pomenijo le eno. (To je tudi bilo potrjeno v zaključni točki sporeda, ko je strnjena veriga simbolično povezala naše pokrajinske fragmente v celoto, ob navdušenem ploskanju dvorane.) Kulturni odtenki, ki dosegajo umetniško stopnjo, naj potrdijo, da si lahko privoščimo »razkošje«, se pravi predstavitev, ki bo vzbudila ponos in navdušenje.
Spodbuda
Izbira sporeda je v glavnem imela zgleden namen: razvedriti naše občinstvo in mu s tem zrahljati vsakodnevne napetosti. Zato naj bi bila na sporedu ubrana pesem, nekoliko prizorov naših šeg in navad, plesne točke v narodnih nošah in nekaj primerov, ki kažejo napredek pri mladini. Vse to bi naj prepletala naša govorica, bodisi književne kakovosti, ali pa izmenično v posameznih narečjih.
Občinstvo bo rado videlo, koliko talentov imamo v svojih vrstah in kako uspevajo v domoljubnih prizadevanjih. Vemo, da je to izvenšolska požrtvovalnost, ki terja hvaležnost in vzpodbudo od navzočih. To jim dvigne pogum za nove odrske priprave, zlasti tistim, ki omahujejo pri sodelovanju. Zato jim brez zadržkov pokažemo, s ploskanjem, da nam je prijetno pri srcu, kadar predstava teče gladko. Spodbuda je v resnici na
obeh straneh, na odru in med ljudstvom, saj je ves prizor končno le podajanje ljubezni do svojega rodu in dobrin, a to združuje, kljub vsem razlikam. Nastaja sprijemanjek pe-strifi cjdtenkbv skupne duševnosti, kot bi si sezali v roke, preko planin in dišečih senože-tij. Nevidna, toda harmonična sinteza naših prvin, iz česar se poraja občutek praznika.
En takšen večer, vsaj enkrat letno, nam je nujno potreben in nezamenljiv. Lep del prireditve se je v resnici tudi obnesel po tej shemi. Spomnimo se podrobnosti tega srečanja. Vokalni del
Vzvišeni začetek so nudili gostje iz Milwaukeeja. Venec pesniških umetnin nam je podal GALLUS z zborovodjo prof. Leonom Muškatevcem. Ta mojster ušesa in okusa poklicno neguje našo umetno pesem in pripravlja le brezhibne dragocenosti. S himnama je zadostil ceremonialnim obvezam, z ostalim sporedom pa vsem tenkočutnim ljubiteljem klasičnih del. Poudarjeno lepoto glasu smo slišali pri g. Juriju Lipovšku. Le škoda, da ni bila temu prilagojena potrebna tišina. Podobno je nav-. dušila umetnicd ga. Mitzi Bregant, ki je »od zunaj« podprla ženske vloge in s tem ovila nastop s praznično tenčico.
Spored je obsegal znane in manj znane pesmi, priklicane iz davnine, ki smo si jih želeli slišati, vsaj enkrat, v zanosni kvaliteti. To je pevcem tudi uspelo.JTvala vam, prizadevni prijatelji in obiščite nas zopet! Godbeni del
Tu gre za prihod mladih, skoro nedoraslih izurjencev pod taktirko patra Vendelina Špendova. Takega nastopa njegova posadka še ni imela. Kljub nepopolni zasedbi je iz-vojeval nadvse prikupen uspeh.
Če naj vzpodbudimo posamezne člane z zasluženim priznanjem, jih naštejmo zapovrstjo. Začnimo z dozorevajočo violinistko Mileno Goršič in njeno skladno adjutamko, sestro Olgo. Sorodno mehkobo, in hkrati živahnost so nudile flavtistke Mary Sever, aktivna Mojca Magajne i.n nenrekoslii-va Erika Arko, tokrat na piccolo instrumentu. S klarinetom sta se izkazala v občutljivem podajanju Gregor Goršič
in nadpovprečni Mihael Arko. Z lovskim rogom je presenetil Filip Arko, v solistični kvaliteti, a trobentarje je, po naključju, predstavljal edinec Marko Magajne, s pogumom in samozavestjo. Ob njem je brat Miha zaključeval krog z bas klarinetom.
Pogrešana je Jeanny Stariha, ki bi bila izpopolnila violinsko prijetno barvo in prispevala k dinamiki. To glasbilo terja številno udeležbo.
Zdelo se je, da, kljub razredčenosti, prvič slišimo njihov umetniški izraz. Predvsem so presenetile »Žabe«, ko smo slišali vse barve in tehnične kapacitete. S posebno vnemo je med žabami regljala oboistka Mari Arko, najmlajši član orkestra. O koračnici Radetzke-ga bi dejal, da jim je naložena malce prezgodaj.
Otroški folklor
Štiri prikupne prizore so nudile mlajše plesne skupine. Prvo (»Rožmarin«) je pripravila ga. Corinne Leskovar, drugo (»Nagelj«) in četrto (»Ciciban«) gibčna Mojca Magajne, tretjo (»Metuljček«) pa neutrudljiva Kathy Glavač. Tu je šlo za vidno požrtvovalnost teh mladih učiteljic, in uspeh obenem. Veliko ur je šlo v ta namen in ta mladina ve že danes, da brez potu ni medu, in da plesna umetnost ni malenkostna v svojih zahtevah. Bolje so se izkazale deklice. Fantički so se bali za svoje klobučke vendar se temu ni zamer-jalo.
Intermezzo
Program je bil približno razpolovljen s predstavo nove Gospodične Slovenskega dne. »Krono« je sprejela tokrat čedna Cynthia Mikec, s prepričljivo hvaležnostjo in pozdravnim govorom. Izrazila je ponos in dolžnost obenem, da bo negovala tradicijo in nudila zgled dobre Slovenke. Mnenja smo, da bo dovolj, če posnema dosedanjo gospodično, Mary Žerdin, ki je vse leto nudila nesebičen primer v vedenju in ob vsaki dejavnosti. Ustoličveni šopek je novi gospodični dal vedeti, da pri nobenem delu ne bo sama, brez pomoči in spremstva, od strani tistih, ki danes pozdravljajo njeno izbiro.
Ostali del večera, prej in poslej, nas — žal — ni navdušil v enaki meri. Predvidena pestrost ni zatajila v sporedu, marveč v izpeljavi. Spremljava ni opravila svoje naloge. Niti ni bila čista, niti dovolj glasna, da bi je bila namensko deležna publika in morda tudi igralci. Plesni pregibi se niso mogli zlivati z omahujočo glasbo. Tudi mikrofoni so le občasno služili in so prizori trpeli na obeh gladinah, med občinstvom in na °dru. Škoda se občuti, ko se izjalovi toliki trud in se zamaja umetnina ob tehničnih pomanjkljivostih. Ali se niso te razpoke pokazale že na vajah? Bistvene vrzeli
Kar sledi, skozi te vrstice, naj ne piči nikogar osebno.
Gre za skupno rano, ki ji ni pomoči in ji nebo pomoči, do-~
kler nas ne gane njena boleči-na.
Nečesa je izrecno manjkalo letos, bolj kot kdaj poprej. Morda uganete sami in vam ne bo prijetno pri srcu, ker si delimo krivdo in njen pomen. Pogrešali smo slovenske besede; tople, pojoče govorice naših dedov, naših mater in vseh tistih, ki so ostali na rodni grudi. Kako pičlo vlogo je imela (Dalje na str. 7)
MALI OGLASI
Mesto oskrbnika Slovenska pristava ima odprto mesto za oskrbnika prostorov Slov. pristave v Elar-persfieldu, O. Kdor se zanima, naj pokliče 216-486-8862.
(90-94)
Full Time Receptionist
Responsibilities include light bookkeeping and typing. Previous experience required. Please call Anne Marie - 692-2225.
(90-91)
FOR RENT
4 room apt., up. Glass Ave. Call evenings and weekends:
481-0812.
(90-93)
CUSTODIAN COUPLE for 17 suite apt. bldg, in Rocky River (live-in), must know plumbing, maintenance. Position available on Dec. 20. Call 731-3837.
(90-91)
FOR RENT
'/2 of a duplex — 6 rms., garage and yard. Available by Dec. 20. $370 per month 731-3837
(90-91)
FOR RENT
2 apts., up. 4 rms & bath each. Newly decorated. St. Vitus area. 431-8998.
For Sale by Owner Mod. 3 bdrm Euclid Col. Form. Din. rm. Lge family rm. Great family home. Good cond. — 692-0633.
(x)
Odda se stanovanje. Hiša ima pet lepih, čistih sob in kopalnico. Severno od St. Clairja na Quinn Ct. Nič živali. Kličite 361-3716.
(90-93)
Stanovanje
Oddajo se tri neopremljene sobe na prvem nadstropju, blizu sv. Vida. Kličite 881-5679 ali 942-6750 med 6. in 7. uro zvečer.	(90-93)
Ugodno prodam obnovljeno, nedokončano hišo, na Willoughby Hills z 2 akri (ali 6, če želite). Za ogled pišite na: Mr. Babuder, 2275 River Rd., Wlby. Hills OH 44094, tel. 266-7378 od 8. do 5.
pop.	(90-96)
FOR SALE
1985 VW GTI, 2 door, sunroof, foglights, AM-FM cassette. Still under warranty. 17,500 mil. $7,800 or best offer. Call 881-5777.
(90-92)
OPEN SUN. 1 — 4 19115 Muskoka off E. 185 St. Alum, sided 3 bedrm. Bungalow. Owner - broker. Central air. Washer, Dryer, Range & Pool Table. All for $49,90^'
EUCLID BRICK DOUBLE
3 bedrms. Excellent condi tion. Call for details!
Geo. Knaus Real Estate 819 E. 185 St. 481-9300
COOK WANTED
Collinwood Slovenian Home-Needed for lunch time trade-Contact Dan Pavšek — 531-8199.	f*’

Grdina Pogrebni Zavod
17010 Lake Shore Blvd.	531-6300
1053 E. 62. cesta	431-2088
- V družinski lasti že 82 let. -
Dragi rojaki, potujete v Evropo?
Na pragu domovine, v središču stare Gorice na lepem drevoredu Corso Italija, vas pričakujemo v PALACE HOTELU, najboljšem hotelu v mestu: 75 sob s kopalnico, telefonom, radijskim sprejemnikom, barvno televizijo, mini-barom, klimatizacijo. Najmodernejši komfort po zelo ugodnih cenah: enoposteljna soba $28.00, dvoposteljna soba $39.00. Cenjenim gostom so na razpolago hale, konferenčna dvorana, parkirni prostor in hotelska restavracija v začasno ločenem poslovanju. V PALACE HOTELU bo poskrbljeno za vaš čimprijetnejše počutje, dobrodošlico pa vam bo osebno izrekel rojak Vinko LEVSTIK:
DOBRODOŠLI!
■r’t s
PH-PALACE HOTEL, Corso Italiana 63
34 170 (iorizta-fjuricR,	Tel.: 0481-*2166; Telex 461154 PAL GO I

Kanadska Domovina
Baragov misijonski krožek pri župniji Marije Pomagaj
TORONTO, Ont. — Bil sem naprošen, da	Tinjah na Koroškem. Ker je v poročilu nekaj
napišem poročilo Baragovega misijonskega	zgodovine, orisana pa je tudi splošna dejav-
krožka za Vseslovenski misijonski simpozij v nost krožka, ga kar v celoti objavljam. J. K.
!• Nekaj zgodovine. — Kdaj se je ta misijonski krožek usta-novil, je težko točno ugotoviti, *cer prvih zapisnikov ni več. Tako nam ostane le spomin Prvih, ustanovnih članov.
Prvi ustanovni sestanek je b‘l pri pok. Leopoldu Šprin-Serju na Oakwood Ave. To je bilo najbrž kmalu po prihodu ‘P’jijonarja na Kitajskem, g. •laneza Kopača, ki je preko Philadelphije prispel v Toron-to20. avgusta 1952. Prvega se-stanka so se udeležili: č.g. Ja-nez Kopač, g. France Turk ter gospodični Ivanka Levstek in ^efka Štukelj.
Nekaj naslednjih podatkov Je Povzetih iz brošure »Utrinki duhovne rasti«, izdane ob 30. °bletnici župnije Marije Po-trtagaj.
Za misijonsko nedeljo 1952. eta je pod geslom »Dana mi je Vas oblast« priredil akademijo
France Turk;
4- januarja 1953 je misijon-
ski krožek, pod vodstvom g. Zvoneta Hrastnika, priredil božičnico;
27. junija 1954 je Misijonski krožek priredil Baragov dan, ki ga je vodil škof dr. Gregorij Rožman;	vciot«
23.	oktobra 1954 je bila prva prireditev v novi cerkveni dvorani: Misijonska proslava z govorom, petjem in filmom o sv. Pavlu; prireditelj je bil Misijonski krožek;
6. januarja 1955 je bila misijonska prireditev s filmom »Delovanje sv. Duha v Kili-mandžaro«;
5. februarja 1961 je Misijonski krožek priredil Baragovo proslavo.
Po odhodu pok. brata Cirila Verdnika v Montreal je Misijonski krožek kmalu prenehal delovati. Misijonski duh pa je ostal še živ. Tako je krožek na pobudo pok. Janeza Muhiča 16. junija 1966 pričel znova delovati.
Slovenskim rojakom v vednost
TORONTO, Ont. - Nedavno sem dobil pismo iz Evrope od nekega zavednih Slovencev, ki je v pismu pisal tudi naslednje:
Gotovo ste pred kratkim v er>‘ Zadnjih številk »Svobodne Slovenije« brali članek o spomeniku na grobu naših žrtev v Gl'njah, blizu Borovelj, na *-0roškem. Par ljudi v Nemčiji ln A vstriji nas je zbralo skupaj Potrebno vsoto, da smo napravili res lep marmornati spome-n,k, na najbrž edinem grobu nQših ljudi, ki se nahaja na ^obodnih tleh.
Z zbirko smo pokrili skoraj Xs°. precej veliko vsoto, za spomenik. Le majhen de! vsote ostal nepokrit. Imeli pa onto še stroške za dostojno vzdrževanje spomenika, za °l<rasitev z vencem in lučmi vsako leto na dan Vseh svetih Poleg še nepokritega dolga).
Zato Vas naprošam, če bi 'Pogli med našimi ljudmi v Ka-n<i(*i in ZD zbrati nekaj pri-spevkov v dolarjih za spome-in nam tako pomagati.
rano pošljite....... ki se je
j Jj^o/j prizadeval, da je prišlo 0 Postavitve spomenika. Ček rosim, pošljite kar na njegov ^/ov.
p ®°(/e je namreč, glede na n r°Pske razmere, da se ime-ki so v zvezi z nabirko, v asoPisih ne omenjajo.
^Za Vašo pomoč in prijaznost P že v naprej lepo zahva-^Jem in Vas in vse ostale svo-^jake iskreno pozdrav-
il
ne 23. septembra letos je PPttdska Domovina objavila
pismo, v katerem nam je bilo dano vedeti, da so komunisti 13. maja 1945 v Reichmano-vem gozdu nad Ostrovco na Koroškem pobili 16 ljudi, med katerimi je bilo 13 moških in 3 ženske. Po prizadevanju župnika Memmerja iz Glinj, so te žrtve prekopali in jih pokopali na Glinjskem pokopališču. Tam se jim je postavil dostojen spomenik, o katerem pisec zgornjih vrstic govori.
Kdo so mučenci, ki so že na svobodnem koroškem ozemlju morali plačati s svojim življenjem, še ni dognano, vendar je prav teh 16 žrtev simbol podivjane zlaganosti OF, ki ni omejila svojega pobijanja na ozemlje ožje domovine, temveč je svoje nasprotnike morali tudi v zavetju svobodnega sveta.
Ta skupen grob 16 mučencev nam je vsem dostopen. Oskrbujmo ga in ga napravimo del našega vsakoletnega romanja v Evropo in kot grob tistih, ki jih ne moremo obiskati, pa nam bodo v molitvi na tem grobu blizu in z nami združeni. Podprimo torej izreden podvig teh slovenskih narodnjakov, ki so tem našim žrtvam izkazali na ta način svojo ljubezen in spoštovanje, za čemer mi ne smemo zaostajati.
Obračam se torej na vse, ki ste pripravljeni v te svrhe kaj darovati. Darove lahko pošljete na moj naslov:
Otmar Mauser 338 Woburn Ave.,
Toronto, Ontario,
Canada M5M 1L2 Za vsak najmanjši dar se v imenu svobodnjakov v Evropi že v naprej zahvaljujem!
Vaš Otmar Mauser
2.	Krožkove prireditve in sodelovanje župljanov. — Krožek je po obnovitvi štel 20 članov. Sedaj jih šteje 12. Nekaj jih je že umrlo, drugi vsled bolezni ali prezaposlenosti ne zmorejo. Radi pa ob prireditvah priskočijo na pomoč še drugi župljani iz obeh župnij, tako, da stvar vedno gladko steče. V tem se vidi, da imajo ljudje smisel za misijonstvo ter radi prostovoljno priskočijo na pomoč, če se jim ponudi prilika za to.
Po obnovitvi krožka 1. 1966, se je ta omejil le na dve letni prireditvi in sicer: I.) Na misijonsko nedeljo popoldne ima molitveno uro z blagoslovom v cerkvi, čemur sledi misijonski govor s tombolo v dvorani; II.) zgodaj spomladi je določena še ena nedelja, na kateri se pripravi za župljane zajtrk in kosilo s srečelovom. Obakrat je dvorana napolnjena. Ob tomboli še manjša zraven in galerija.
Sestanki članov so enkrat na mesec. Sestanek se prične z molitvijo rožnega venca, čemur sledi duhovna misel s čita-njem pisem misijonarjev. Pred koncem se uredijo še vse poslovne zadeve s tajno nabirko, nakar se sestanek zaključi z molitvijo.
3.	Stiki z misijonarji. Koga krožek podpira. — Več ali
manj Misijonski krožek podpira okrog 70 misijonarjev. Glavni darovi se razpošljejo po misijonski nedelji, med letom pa še kam, kjer se pokažejo potrebe in se misijonarji priporočajo za pomoč.
Krožek podpira vse slovenske Jezuite in njihove pomočnike v Zambiji; vse slovenske misijonarje na Madagaskarju; sestre in dva brata duhovnika Bajec na Slonokoščeni obali. Nadalje dobivajo pomoč: sestri Ks. Pirc in T. Novak ter Mirco Trusgnach na Tajskem; dr. J. Janež, F. Rebol in sestra R. Brilej na Tajvanu; Stanko Pavlin in sestra A. Miklavčič v Hong Kongu; 1. Kešpret, sestra T. Medvešek, sestra C. Resnik, L. Zabret, J. Cukale, P. Bernik in sestra M. Sreš v Indiji; Valentin Poznič, sestre M.V. Novak, B. Šteh, A. Šteli, J.E. Pogorelc v Južni Afriki; E. Ketiš, M. Kadunc v Togu; A. Horvat, J. Mlinarič in sestri B. Kaučič, V. Gerkman v Burundiju; E. Benko, M. Drevenšek in Z. Kravos v Zambiji; V. Kos na Japonskem; D. Hočevar v Indoneziji; S. Burja v Keniji; J. Kra-
Kanadski rojaki! Dopisujte v Amert&ko Domovino! -—
Počitnice so za nami
TORONTO, Ont. - Počitnice so že zdavnaj za nami. V šolah učitelji še dva meseca in več poskušajo bistriti nadebudne glavice. Kaj pa učenje našega slovenskega jezika? Kdo ga poučuje, kje in kdaj? Jo so vprašanja ki jih je^,pa t^koj razrešiti. Ne da se me odlašati.
Kaj mislim o tej tako važni nalogi? Slovenskih šolskih programov najbrž ni prav dosti tu v Kanadi. Verjetno bi se dalo marsikaj zboljšati v tem oziru. Treba pa je seveda mnogo dela in načrtov.
Čigava je prva dolžnost pouka slovenščine? Prav gotovo drži, da še tako dobra slovenska šola ne more delati čudežev, če starši prepuščajo vso skrb in vse delo le šoli. Otrok se najprej in najbolje nauči slovenščine doma, kjer bi jo moral vedno slišati in tudi govoriti. Se ni treba prav nič bati, da bo imel težave z angleščino v šoli. Nasprotno, počutil se bo dobro, ker bo vedel, da zna že nekaj več kot njegovi sošolci. To je eno.
Drugo pa je bogastvo slovenskih glasov. Je neprimerno bolj obsežno kot npr. glasoslovje angleščine. Tako je znanje slovenščine tudi zelo dobra podlaga za učenje drugih jezikov. Kajti kdor zna dva jezika, se dosti laže in hitreje nau- * * * 4 5
mar v Novi Gvineji; E. Chiuch v Tanzaniji; Z. Škerlj v Bot-swani; R. Roberts in R. Mrzel na Filipinih; A. Martelanc v Izraelu.
Mnogi teh nas v času dopusta tudi osebno obiščejo in poživijo naše sestanke, na katere ob takih prilikah povabimo vse župljane, s predavanji, v
katerih podrobneje prikažejo svoja misijonska področja.
4.	Skupna letna podpora misijonom. — Leta 1966 je bilo odposlanih v misijone $925.01. Potem se je vsota vsako leto stopnjevala, nekaj zaradi inflacije, a tudi zaradi večje darežljivosti ljudi. Tako je mogel krožek v letu 1985 odposlati v misijone kar $21,018.94.
5.	Pomen krožka za župnijo ter celotno slovensko skupnost v Torontu. — Misijonski krožek od časa do časa tudi v časopisih poroča o delovanju in potrebah misijonarjev. Tako marsikdo daruje za tega ali onega misijonarja. Gotove osebe redno od svoje pokojnine odstopijo del svojega dohodka za potrebe misijonov.
Na splošno je opaziti, da ljudje denar neradi santi pošiljajo. Hitr0 so pa pripravljeni dati. Če je neko središče, ki za to skrbi, kamor lahko denar oddajo ter povedo, komu in v kakšni namene naj se pošlje. Večina jih daruje kar »za misijone«: potem krožek odloča, kam denar gre. Za druge pa
(uViip. r. i jir 7)	~	"
či še tretjega.
Vem pa, da ni lahko in da je treba precej truda, da se tukaj rojeni otroci nauče slovenščine. Toda vsak trud je bogato poplačan čez flfikaj let. Ko pridejo v zrel,^ leta, spoznajo, da sta ime^jjče rn mati prav, ko sta jih učila slovenščino.
Morda bo marsikdo rekel, da sam ne zna dovolj, da bi učil svoje otroke, da nima dovolj šole za seboj, da sam bolj počasi bere ali kaj podobnega. Vsak tak izgovor prav nič ne velja, ker tudi otroci počasi dojemajo in ker ima danes vsakdo širšo izobrazbo, kot jo je imel človek iz prejšnjega stoletja.
Kdo je bil moj prvi učitelj? Bil je to moj stari oče, ki je prav počasi bral. Hodil je le v enorazredno šolo v prejšnjem stoletju v bivši Avstriji. Takrat še ni bilo toliko šol kot jih je danes. Morda so jih zato tudi bolj cenili kot jih pa danes.
Ta mož mi je spomladi učil črke kar pred hišo na javorovih hlodih. Knjigo za prvi razred je bil kupil od neke deklice, ki je ni več potrebovala. Tako sva mnogo spomladanskih ur presedela na tistih hlodih in prebirala abecednik. Ni bilo lahko. Še sedaj, po tolikih letih, se spominjam, koliko rajši bi bila takrat tekala po travnikih, pa sem morala sedeti poleg njega in prebirati zlog za zlogom. Ko sem jeseni prišla v prvi razred, sem pa že znala brati in učenje je bilo lahko in mi ni nikoli delalo težav. Zahvaliti se moram torej mojemu staremu očetu, ki je bil moj prvi učitelj in mi je dokazal, da se je treba učiti, če hočeš kaj znati. Brez muje, se še čevelj ne obuje.
Poleg učenja doma in v šoli pomaga tudi sodelovanje pri pevskih zborih in odrskih predstavah. Tudi to je dober vir za učenje in ohranjevanje našega slovenskega jezika. Skratka, čim več vaje tem več uspeha. In kolikor jezikov znaš, toliko glav veljaš, tudi drži.
Namesto da otroci buljijo v televizor, naj bi rajši na glas brali slovenske knjige in se učili na pamet slovenske pesmi, da bi se jim bistrila pamet in utrjeval spomin pri učenju jezika svojih mater in očetov. Veliko škodo delajo tisti starši, ki se mučijo z angleščino namesto da bi govorili s svojimi otroci v lepem slovenskem jeziku.
Malo nas je po številu in če sami ne bomo skrbeli za svoj jezik, tujci si prav gotovo ne bodo prizadevali, da bi jo učili. To vsakdo lahko ve. In prva šola slovenščine naj bo dom, ki naj da dobro podlago našemu slovenskemu jeziku; otroci bodo že spoznali, da je bilo dobro in prav, kar so se naučili v mladih letih.
M.M

KOLEDAR
PRIREDITEV
Kanadska Domovina
RESNICA O TITOIZMU
TORONTO, Ont. - Titoizem — otrok jugoslovanskega socializma — se je porodi! I. 1948, ko je Stalin brez ceremonije vrgel Tita iz Kominterne. Rdeči maršal, ki se je svoje revolucionarne stroke nauči! v Moskvi, je pri tem dodobra spoznal tudi vse Stalinove metode, kako s pomočjo politične policije NKVD (sedanje KGB) odstraniti vse nezau-pne elemente in partijske funkcionarje, ki niso odgovarjali njegovim grandioznim načrtom. Na ta način se je Stalin odkrižal bolgarskih, romunskih in madžarskih partijskih voditeljev ter jih nadomestil z ljudmi, ki so dosledno sledili njegovi liniji.
Zavedajoč se nevarnosti, Tito se ni odzval Stalinovemu pozivu na posvet v Moskvo, ker bi ga tam zloglasna Berijeva policija gotovo za glavo skrajšata. Na srečo je Tito med svojimi nekdanjimi soborci in revolucionarji dobi! zadosti opore, da se je Stalinu lahko zoperstavil in Jugoslavijo zapeljal v slepo utico »samoupravnega socializma«. Kot Stalin, je tudi Tito priče! trebili vrste
KPJ vseh vidnih in prikritih stalinistov iz komunistom prikrojenega nezaupanja, še bolj pa iz strahu, da so med njimi Stalinovi agenti z določeno nalogo, odkriiali se ga enkrat za vselej. Aleksander Rankovič, tedanji minister za notranjo varnost, je bi! polnomočno pooblaščen, da s temi ljudmi opravi. Smrtne obsodbe so bite na dnevnem redu. Procesi osumljenih partijskih pristašev so mnoge pripravili v beg čez mejo; nekateri so betah na vzhod, drugi na zahod, tisoči pa so končali na Golem otoku, odkoder so le redki prišli živi po vsem stradanju in brutalnem pretepanju.
O tem Titoizmu in njegovi lažnjivosti je nedavno Nora Beloff, avtorica knjige »Titova umazana zapuščina«, zapisala daljši članek v reviji Commentary, ki jo izdaja ameriški judovski odbor v New Yorku. Ker bo vsebina njenega članka bralce A.D. gotovo zanimala, sem ga pripravil v celoti in se takole glasi:	(O. Mauser)
DECEMBER
5.	— Slovensko-ameriški kulturni svet priredi srečanje s škofom A. Edwardom Pevcem v semenišču Borromeo.
6.	— Slovenski Dom šl 6
• ■	U / '' i
ADZ praznuje 75-letnico z večerjo in plesom v SDD na Recher Ave. Igra Joe Fedor-chak orkester,
7.	— Slovenska šola pri Mariji
Vnebovzeti v Collinwoodu priredi miklavževanje. Začetek ob 3. uri pop. v šolski dvorani. 7. — Slovenska šola pri Sv. Vidu priredi miklavževanje v farni dvorani. Pričetek ob 3. uri. pop.
31. — Pevski zbor Korotan
priredi silvestrovanje v Slov. domu na 15810 Holmes Ave. Pričetek ob 7. zv. Igra Alpski sekstet.
31. — Baragov dom priredi
silvestrovanje z večerjo in plesom v prostorih Baragovega doma.
31. — Podr. šlev. 1655 Katoliških vojnih veteranov priredi silvestrovanje v dvorani pri Sv. Vidu. Večerja ob 8.30 zv.
- 1987 -JANUAR
24.	— Proslava 30-Ietnice Baragovega doma v avditoriju Sv. Vida.
31. — Tradicionalna »Pri-
stavska noč« v Slov. nar. domu na St. Clair Ave.
FEBRUAR
21. — St. Clair lovsko društvo
priredi Lovsko večerjo v Slov. nar. domu na Sl. Clairju.
MAREC
29. — Misijonska Znamkar-
ska Akcija priredi kosilo v farni dvorani pri Sv. Vidu. Serviranje od 11.30 do 1.30 pop.
APRIL
4. — Pevski zbor Zarja priredi pomladni koncert v SDD na Recher Ave.
25.	— Tabor DSPB Cleveland prireja svoj pomladanski družabni večer v Slov. domu na Holmes Ave. Za ples in zabavo igrajo Veseli Slovenci.
26.	— St. Clairski upokojenci praznujejo svojo 25. obletnico
in prirede svoje letno kosilo v spodnji dvorani SND na St. Clairju. Serviranje od 1. do 3.30 pop., zabava do 5. pop.
JUNIJ
20. in 21. — Tabor DSPB Cleveland poda spominsko proslavo na Orlovem vrhu Slov. pristave za vse slovenske domobrance in vse žrtve komunistične revolucije.
OKTOBER
17. — Tabor DSPB Cleveland prireja svoj jesenski družabni večer v Slov. domu
na Holmes Ave. Za ples in zabavo igrajo Veseli Slovenci.
31. — Slovenski dom za ostarele praznuje 25-letnico z banketom in sporedom v SND na St. Clairju.
užih. orni; in»l
Leninističen način, kako priti na oblast
GORICA, It. - Na velikem srečanju (miting) v Riminiju letos konec avgusta je zadnji urednik dnevnika La Prensa iz Nikaragve takole opisal pot do oblasti stalinistov v svoji deželi:
Ljudski upor v Managui (glavnem mestu) se je začel leta 1978, ko so somozisti u-morili glavnega urednika dnevnika »La Prensa« Pabla Joa-quina Chamorro. Ta mož je bi! tisti, ki je združil odporniške sile levice, centra in tudi desnice v Zvezi narodnega odpora zoper fašistični režim diktatorja Somoze. V tej Zvezi so biti prepričani marksisti v veliki manjšini.
Toda mala skupina marksistov, ki je skupaj z nami izvedla revolucijo, se je polastila orožja vojske in vsilila svojo diktaturo. Šele pozneje smo se zavedli, da so, posebno sandi-nisti, bili skupina leninistov, ki so se skrivali za etiketo, da so katoličani. Mi pa smo mislili, da gre za skupino krščanskih marksistov, s katerimi se je mogoče razgovarjati. Toda v resnici so bih leninisti, ki z njimi ni mogoče noben dialog.
V vrhu sandinistov so bili tudi nekateri duhovniki. Jasno je, da nekemu prepričanemu marksistu ne bom vsega verjel. Toda če mi iste stvari trdi kak duhovnik ah celo škof, kako naj bi mu ne verjel? Komunisti v Nikaragvi so izbrali enako taktiko kot Fidel Castro na Kubi; ko je vkoraka! v glavno mesto Havano, je bil ves obložen s svetinjami in škapulirji. Na koncu se je izkazalo, da je bi! izrazit leninist.«
Iz tega pričevanja je videti, da gre za enako taktiko, kot se je izkazala za zmagovito v Sloveniji, v Vietnamu, na Kubi, v Angoli in drugod: stalinisti-leninisti so vedno le majhna skupina. Toda povežejo se s sopotniki, z njimi izpeljejo revolucijo in se na koncu polastijo vse oblasti. Sopotnike pa vržejo v ječe, če se nočejo njim podrediti, ali pa jih izženejo, kot delajo v Nikaragvi in na Kubi. Enaka taktika in podobni uspehi povsod.
To taktiko poskušajo sedaj tudi v Čilu proti diktaturi Pinocheta. Vendar se zdi, da jim za sedaj ne gre po njih željah, ker je slišati, da se je enotna povezava vseh opozicijskih sil razbila, zlasti po atentatu na generala Pinocheta.
Katoliški glas
Ko je Mihail Gorbačov letos govoril na partijskem kongresu v Moskvi, je med drugim dejal, »da je internacionalno komunistično gibanje močna enota, ki jo sestavlja ena tretjina svetovnega prebivalstva, in da kljub temu, da si partije niso v vsem enih misli, vse zasledujejo iste cilje«. S tem je manifestativno v to enoto vključil tudi Jugoslavijo. Kar je on označil za »ostro in dinamično konfrontacijo pregreši vcev z reakcionarji«, je tako tudi jugoslovanske komuniste opredelil na sovjetsko stran.
Štiri mesece pozneje je ta intimnost prišla do izraza, ko se je sovjetska delegacija pod vodstvom Geiderja Alijeva, člana politbiroja in namestnika predsednika sovjetske vlade udeležila v juniju jugoslovanskega partijskega kongresa, na katerem je lahko s ploskanjem pozdravila revitalizacijo aktivistov za skupne cilje.
Skozi vsa leta je jugoslovanski komunistični režim — kot vsi drugi sovjetski sateliti — zatiral domače kritike, posebno še tiste, ki so zagovarjali politični pluralizem, in v deželi, ki je še vedno zelo krščanska, sistematično izločeval vse vernike iz političnega življenja. To navkljub veliki pomoči od zahoda kot od vzhoda v dobi transformacije ekonomije iz agrikulturne osnove v industrijsko. Sodelovanje jugoslovanskega vodstva v tem, kar Gorbačov imenuje »neuklonljiv napredek kolektivizacije sveta za komunizem«, zahoda ni odvrnilo, da je storilo vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi si pridobil naklonjenost Jugoslavije.
Ta slepota in nedoslednost sta v prvi vrsti posledica osebne karizme pokojnega Josipa Broza Tita, katerega slike so šest let po njegovi smrti po vsej Jugoslaviji še vedno povsod razobešene. Večji del jugoslovanskega šolskega pouka, filmov, pisanja in oddaj v medijih, je posvečeno poveličevanju njegovega junaštva; o
njem slabo govoriti pomeni kriminalno dejanje, ki se včasih manj, včasih bolj kruto kaznuje.
Tito, sin kulaka (sovjetska terminologija), je pričel svojo kariero kot agent Kominterne, od Moskve kontrolirane komunistične internacionale. Služil je kot politični učenec v Moskvi za časa Stalinovih čistk 1. 1930-34 in je kot tak pozneje vzpostavil svojo neomejeno oblast v Jugoslaviji in jo držal 35 let, dokler se ni končala z njegovim pogrebom 1. 1980, katerega seje udeležilo na stotine voditeljev raznih vlad.
Že to izpričuje, kakšen ugled mu je bil izkazan na zahodu zaradi njegovih treh monumentalnih dosežkov: Postal je znan kot pobudnik narodnega odpora proti nacizmu v Jugoslaviji; bil je edini komunistični voditelj, ki se je uspešno uprl Moskvi in postal instigator »tretje poti«, torej »neopredeljenosti« Jugoslavije in drugih narodov, ki naj bi ostali »nevtralni« v sporu med zahodom in vzhodom. Jugoslavija se še danes smatra za ;neopredeljeno«. Vendar vse te tri supozicije zaidejo v resna protislovja pri odkritju dejanskih dogodkov, ki so se v Jugoslaviji za časa njegovega življenja in po njegovi smrti dogajali.
Takoj potem, ko so Nemci 6. aprila 1941 Jugoslavijo napadli in zasedli, se je polkovnik Draža Mihailovič umaknil v hribe in tam organiziral odporniško gibanje proti okupatorjem (četniki). Tito, ki ga je Moskva izbrala, da je vodil KPJ, je še vedno operiral v okviru pogodbe, ki sta jo sklenila Stalin in Hitler. Po teh smernicah je dajal navodila aktivistom, da morajo Mihaj-loviča in njegove somišljenike pri Nemcih denuncirati in jih je tudi sam pozneje označil kot »naše glavne nasprotnike«.
Tito je dobil angleško in ameriško pomoč — s tem tudi javno odklonitev Mihajloviča
— na podlagi dveh pogojev in z obljubo, da bo vodil koalicij' sko vlado, v kateri bodo zasto-pane vse skupine, ki so bile v boju s silami osi vse do časa. dokler okupatorji ne bodo pregnani iz dežele in bo narod s svobodnimi volitvami prosto odločal o svoji bodoči usodi-Tito seveda ni držal danih obljub. Brez usmiljenja je dal pobiti četnike in vse ostale na-sprotnike njegovega partizan- i skega gibanja, pri tem pa mu je uspelo prepričati svet, da s° se ti ljudje pač borili v vojsk1 na napačni strani. (Ne v njegovi stalinistični OF, op. moja)-Te Titove povojne likvidacije antikomunistov in njegov3 | ekspanzivna politika na Balkanu ga je kmalu zunanjemu sve- | tu predstavila kot zagrizeneg3 j stalinista, kar je tudi bil, saj je v času svojega bivanja v Moskvi pripadal skupini Andrej3 Ždanova, Stalinovega zaupnika, ko se je v vrhovih ruske partije šlo za oblast. Ta skupina je 1. 1948 padla v nemilost j ker je njen vpliv postal premočan in se je Stalin zbal, da bit0 lahko privedlo Sovjetsko zvezo v neposredno vojno s Trumanovo Ameriko. Ždanov je nenadoma »umrl«. Tito, ki je Stalinove metode pri reševanj11 takih problemov predobro P°' znal, se ni odzval Stalinovem11 vabilu na posvet v Moskv°' ker je vedel, kaj ga tam čak3’ Pri reševanju svoje glave se je obrnil na ljudi, ki so z nji11! konspirirali in organizif3' komunistično vstajo v Jug0' slaviji in sedaj predstavlj3’1 | močno in zanesljivo politič110 in vojaško podlago.
V tem prelomu s Stalin0111 mu seveda način zahodne sv°' ^ bode ni prišel niti na misej' Nasprotno! Njegova inklinaci' ja je bila postati večji Stalini5* kot je bil Stalin sam. Nasilje s£ je stopnjevalo; nacionalizacij* na vseh področjih je bila v p°j' nem teku, zlasti kolektivizacija kmetijstva. Kmetje, ki sot£i kolektivizaciji nasprotovali. s° z minimalno produkcijo poV" (dalje na str. 7)
O Baragovem krožku v Torontu
(Nadaljevanje s str. 5)
kakor želijo.
Misijonarji se v pismih in osebno ob obiskih priporočajo ludi za duhovno, molitveno Pomoč. K temu se redno navaja člane krožka, kot druge Iju-d>» da dnevno v misijonske nadene molijo, ter v ta isti na-■nen darujejo svoje žrtve.
V pogledu krožkovega delo-vanja tudi ni strogih župnijskih meja in v tem oziru obe torontski župniji lepo sodelujeta. Večkrat se pritegne tudi ljudi, ki žive izven teh meja.
Brez krožka bi slovenska skupnost gotovo bila precej okrnjena na svoji dobrodelnost. predvsem še v smislu dolžnosti vsakega kristjana do misijonov. To osrednjo misel v ljudeh budijo ravno misijon-ski krožek in njegovi duhovni v°ditelji skozi vsa leta njego-Ve8a Obstoja. (Konec)
Letošnja prireditev za Misijonsko nedeljo
Kot vsako leto, se je pričela ^Pobožnostjo molitvene ure in lagoslovom v cerkvi, nato nadaljevala v dvorani, l^a mesto predsednika krož-a Janeza Marentiča, ki je šele Pred kratkim prišel iz bolnice, Je udeležence pozdravil ter pri-Cel s sporedom krožkov blatnik Jakob Kvas. Prva je nagovorila navzoče ga. Ivanka revs. Na kratko je opisala
zmožnosti s svojimi darovi podprli naše misijonarje.
Ob zaključku tombole je mogel blagajnik poročati sledeče:	Za prodane tablice
$4,082.00; dohodek kuhinje $701.63; darovi $5,863.47. Skupno torej $10,647.10.
V naslednjih dneh so darovi še prihajali. Tako imamo trenutno, ob tem poročanju, za razdeliti $12,877.10. Ta denar se bo na naslednjem sestanku razdelil na okrog 70 misijonarjev. Upamo, da bodo pomoč misijonarji prejeli še pred božičnimi prazniki.
Nekaj o nadškofu dr. Alojziju Ambrožiču
Kaj pa dela vaš gospod nadškof, me je zadnjič, ko sem bil v ZD, nekdo vprašal. Hm, pravim, upravlja svoje posle, ki mu jih nalaga njegova stanovska služba, pa še tu in tam pogleda ter opomni, kakor je prav.
Pred leti smo brali, da je škof dr. Alojzij Ambrožič bil prvi, ki je napisal kritiko o novem katekizmu in se večkrat postavil za pravovernost katoliškega nauka. Le pa, da take stvari bolj poredko pridejo v
javnost.
Naj navedem le en primer. Bilo je pred nekaj leti, ko je Landy trgovina z nabožnimi predmeti in knjigami bila še na Dundas Streetu. Preslišal sem, kako je prodajalka pojasnila neki stranki, ki je povpraševala po neki knjigi, takole: Je nimamo več. Škof Ambrožič je bil tu in nam odsvetoval prodajo te knjige.
Kar lepo se mi zdelo, da je vendar nekdo posegel v ta kaos, ker tistikrat, po koncilu, je kar mrgolelo izdajateljev knjig, ki so bile versko zelo dvomljive vsebine in so ljudem, ki so jih brali, vero bolj omajale kot utrdile.
Pred tedni sem bral tudi tole: Nadškof Alojzij Ambrožič je v poročilu za Metro Toronto Separate School Board pohvalil delo šol, obenem pa pridal, da se študentje na splošno bolj bavijo z nakupovanjem in televizijo kot vero. Rekel je tudi, da video predstave in pesnitve, združene s šolskimi plesi, niti malo niso v soglasju s cilji, ki so odobreni v zasnovi katoliške šole. Dodal je še, da se okolje v plesnih dvoranah mnogokrat ne more imenovati krščansko.
(Po reviji »Challenge) J. K.
Resnica o Titoizmu
(Nadaljevanje s str. 6)
delo 'n iz,
vanje misijonskega krožka razila željo, da bi več ljudi ^delovalo ter se včlanilo v r°žek, to predvsem mlajši, kapnik g. Ivan Plazar je popravil navzoče, sledil je kra-,. 8ovor g. Tomaža Mavriča,
1 v svojem pastoralnem delu VeHko časa prav misijonom
Posveča.
Nato je besedo povzel g. apez Kušar, ki že več let vodi p3e tombole. Pričel je z že .e*ko pričakovano igro. Sicer Je bil najbolj napeti del po od-^0ru, ko so se navzoči okrepil ter se je pričelo igrati za ^avne tombole. Kmalu se je plašila ga. Agata Žoldoš, ki j! odnesla prvo tombolo, dtalu nato pa še drugo! A, p;> je morala sporočiti, da ta-'ce niso bile njene, ampak od ,ekoga drugega, ki noče biti enovan. Ta pa je res moral j. 1 velik prijatelj misijonov, j p je celotno vsoto $550 vrnil daroval za misijone! Bog ^aj Povrne njemu in tudi vsem ^u8irn darovalcem, ki so se Pe( letos odzvali in po svoji
zročili lakoto v mestih. Tito, ki ni hotel riskirati propada revolucije, je preklical program in taktično spremenil notranjo politiko. V zunanji politiki pa je hinavsko pričel igrati vlogo malega Davida v boju s sovjetskim Golijatom in zahod zaprosil za nujno pomoč, katero je tudi nemudoma dobil.
Od takrat naprej so on in njegovi nasledniki na podlagi svojega »antistalinizma« in »protisovjetskega stališča« na ta način izkoriščali in dobivali zahodno pomoč. To navkljub temu, da je bila njihova ekonomija popolnoma kolektivi-zirana, da so z nasiljem indok-trinirali mase s sovraštvom do zahodnih demokracij, in s tajno policijo udušili vsak glas demokratične opozicije.
Zahodna pomoč ni prenehala tudi potem, ko je bil prelom z Moskvo 1. 1948 uglajen z obiskom Nikite Hruščova v Jugoslaviji 1. 1955. V svojih spominih je Hruščov zapisal, da je bil Tito dober komunist in da je bila njegova izključi-
Majple HcigVtte Catering
••w« Catc« to
W*DDlNO» CUAMBAKt* » BANOUCTS '
17330 Broadway Avenue Maple Heights, OH 44137 Tel. — 663-7733
^u<Jimo kompletno postrežbo (catering service) za svatbe, Ankete, obletnice in druge družabne prireditve. Za prvo-Vrstno postrežbo prevzamemo stoodstotno odgovornost.
| Na razpolago je vseh vrst perutnine. Se priporočamo!
J
I Andy i
--~li ■	‘
in Richard Hočevar
lev iz Kominterne tipična Stalinova neumnost.
Od 1. 1955 dalje sta jugoslovanska in sovjetska komunistična partija zasledovali »ločene poti« do istega cilja. Kot se je izkazalo, je Tito ubral pot »neopredeljenosti« oziroma, v Tretjem svetu pospeševali gibanja »narodne osvoboditve« po Titovem lastnem modelu in z izkoriščanjem protiameri-ških sentimentov.
Od Jugoslavije podpirano gibanje neopredeljenosti je avtomatično ustoličilo v Združenih narodih protizahodno večino, kakor tudi v agencijah te ustanove, in nudilo platformo za »nov mednarodni ekonomski red«: recept za darove od produktivnih držav za neproduktivne, brez kakršnegakoli vmešavanja v njihove »notranje zadeve« (čeprav so navadno vselej notranje zadeve tiste, ki te dežele delajo neproduktivne).
Tudi zveze s neopredeljenimi je Jugoslavijo napotilo, da se je opredelila s tistimi arabskimi voditelji, ki so zahtevali uničenje Izraela in je nudila azil in pozneje celo trenirala mednarodne teroriste. Po kaznivi akciji ZD proti Kadafiju v aprilu 1986, je jugoslovanski zunanji minister odletel v Tripoli, da je tam osebno izrazil ogorčenje nad ameriškim »neizzvanem nasilju«, na jugoslovanski, od države kontrolirani televiziji, pa je v posebnem intervjuju Kadati predsednika Reagana enači! s Hitlerjem.
(Konec prihodnji torek)
Ameriška Domovina je Vaš list!
Pisana slovesnost v Chicagu
(Nadaljevanje s str. 4)
na odru ta lepa slikanica naše kulture, ta praznična podoba naše omike! Iz leta v leto je manj slišati naših besedil, zlasti med mladino. Le pesem je še ostala v domači govorici, ter nekoliko glasnih molitev med mašo in litanijami. Teh standardov se je tukaj oklenil naš melodični jezik, z vsemi pestrimi odtenki, in le pri tem ga še vzdržujemo (z nenehnim ponavljanjem).	,,
Še pred par leti smo slišali izvrstnega Kurenta, v primerni, neomadeževani govorici in od takrat skoraj nič več.
Kje so deklamacije naših mehkočutnih spevov, balad in sonetov, ki bi nam razigrale srce in utrjevale samozavest? Koliko naših literarnih mojstrov ostane neznano tukajšnji mladini, bodočim izobražencem? ... Častno izjemo je nudil nocoj le Tone Gaber, z dopadljivim poudarkom; vendar je bila njegova vloga toliko omejena in prikrajšana, da si ga niso mogla naša ušesa prav privoščiti.
Ni daleč čas, ko bo Slovenski dan prirejen le v angleščini — če se temu ne upremo pravočasno.
Zakaj nazaj?
Kvaliteta slovstvenega dela naših prireditev za širšo publiko se vidno umika. Morda z nepovratno selitvijo patra Okorna, ki je npr. opogumil naše (tukaj rojene) otroke za celotno izpoved Kristusovega trpljenja, na Cvetno nedeljo, v slovenščini. Morda z odho dom Ludvika Leskovarja, ki je Slovenski radio uri dajal vzgojen pomen in nenehno vzpodbujal h kakovosti odrske slike. (Če ni bilo domačih vrstnikov, je povabil mojstre npr. iz Clevelanda, češ, Chicago zasluži le najboljše). Morda z »upokojitvijo« prof. Jožeta Rusa, ki je neštete ure prebil med malčki in se z njimi pogajal za čim boljše deklamacije, posamične ali skupinske. Ali zato, ker ne iščemo pravih kandidatov, niti jih ne pripravljamo, kaj šele nagrajujemo?
Tale zadnja domneva bo, kot kaže, gotovost.
Ne vemo, kako se določa program in izbirajo kandidati. Ali pride do kakšnega tekmovanja med njimi, ali pa je dovolj, če so oni mikavne postave in lahko z listka preberejo, vpričo publike, svojo mini-vlogo? In jo izjecljajo, prav na hitro, da bi se lahko čimprej umaknili za zaveso.,.
Kdo konsultira program in kdo nadzoruje vaje, s skrbno ocenitvijo generalke, da se vidi, če ustrcz.a čikaškim Slovencem? Zakah lahkomiselno prevračamo to odgovornost na čim manjšo skupino, ali celo na eno osebo, povrhu takšno, ki že morda prehaja v izčrpana leta? Njene dolgoletne izkušnje so široke, kapacitete pa se morajo izpopolniti z mlajšimi in sveže podkovanimi močmi.
Za meje v kakovosti in namenu prireditve, kakršna je Slovenski dan, moramo skrbe-
ti vsi, ki bi ga radi doživeli kot mogočno slovesnost; saj je nam vsem nameneja. Zakaj ne delimo tega doživetja že v pripravah? Verjetno bi kdo poskrbel za lepo deklamacijo, ali kratko veseloigro, ter za boljšo gramofonsko ploščo (med plesom), in za toplo, jedrnato besedo ob otvoritvi.
Skoro leto dni časa imamo do prihodnje talcšne slavnosti. Zakaj pričakujemo le od Radio, ure, da bo določila snov, ter začetek in potek priprav? Ali ne bi kazalo razpisati tekmo za čim boljše ideje in predloge? In še eno — za igralce? Ali morda ni lakih, ki bi sprejeli s ponosom ustrezno vlogo? Ni časa, pri dijakih in študentih naše krvi? Ko vendar to pomeni nenehnon vzgojno nalogo, za zaščito in oplemenitev kulture, našega živega zaklada in nujnega izročila? To je vendar naša nepretrgana zadeva, ki ne sme imeti niti začetka, niti konca... Revija dosežkov
V praznovanje Slovenskega dne bi morali vsekakor vključiti najuspešnejše točke iz kulturnih dejavnosti tekom leta. To bi bila ponovitev za tisti (navadno pretežni) del občinstva, ki mu je utekla »praizvedba«. Takih ponovitev srečujemo nič koliko, vendar le s plesnimi nastopi, iz leta v leto. Naj omenimo »Kulturne nedelje« (po maši), koncem vsakega meseca, ki so vestno pri-pravljciu - v mali dvorani pod cerkvijo. Zakaj bi jih naj nc slišali vsi? !n .še marsikaka druga uspešnejša točka, po ocenitvi učitelja in oz. ali navzočih?
Ne tonimo z zakladi
Gotovi rojaki nocoj niso prišli; med njimi del ugledne inteligence. Ali nam ni dolžnost, priklicati jih nazaj, ne z opominom, ampak s predstavami, kakršnih iščejo in potrebujejo? Ali ne želimo zajeziti odtujevanja lastni omiki? Ko ni na izbiro močnejših manifestacij?
Novi grobovi
Nadaljevanje s str. 1
Merman L. Habat
V torek, 25. novembra, je na svojem domu v Clevelandu umrl 64 let stari Herman L. Habat, oče Garyja (Kalif.), Johna L., Sharon Stois, Terry-Anne Mayer, Denise Latarski, Dennisa, Michaela (Kalif.), Miehellč Zfctner (Kalif.), Josepha LaTour, Lorraine Paulson (Kalif.) in Deborah Yelsik, 18-krat stari oče, sin Mary, pok. Johna in Aiitie (pok.), brat Johna E., Beatrice Kozar, Ann Trost in Fdwarda J., samostojni pleskar po poklicu vse do svoje upokojitve, veteran druge svetovne vojne, član Marijinega dvora Katoliških borštnarjev. Pogreb je bil iz Grdinovega pogrebnega zavoda na Lake Shore Blvd. v soboto, 29. novembra, v cerkev Marije Vnebovzete in od tam na pokopališče Vernih duš.
ZORA PIŠČANC
PASTIRICA URŠKA
Nadaljevanje
Na Skalnici je bilo že mnogo ljudstva. Na prostoru, kjer se je prikazala Marija, so zapeli hvalnico. Njej, ki pri Bogu vse premore. Nato so se vrnili v dolino. Prav do dvorišča Pi-skove hiše se je vila procesija.
»Ali čujete, babica?« je rekel Jan. »Prihajajo in Urška je med njimi. Slišim njen glas.«
»Če bi ne bila med njimi, bi ne peli,« je mirno dejala babica, ki je z Janom molila že od zore.
»Vrnila sem se, Jan! Mati božja me je rešila. Ali slišiš, koliko ljudi se je zbralo? Hvala vam, hvala, tako zelo vas imam rada. Mati božja naj vam povrne. Sedaj pa vrnite se na svoje domove in vsem povejte, kako me je Marija že drugič rešila iz ječe.«
Le neradi so odšli. A doma jih je čakalo delo. Vrnili so se morali iz duhovnega sveta v vsakdanjost, ki pa je bila sedaj manj grenka, ker je bila z njimi nebeška Mati.
Tisti dan je Urška ostala doma, da si nekoliko odpočije. Popoldne sta prišla še Jera in Jan, ki je še in še hotel slišati o čudežni rešitvi. Sedeli so pred hišo, sonce se je že bližalo zatonu. Tišino bližajočega večera je nenadoma pretrgal konjski peket. Urška je prebledela in se stisnila k materi.
Grof Valhajm je na konju pridrvel na dvorišče. Obraz mu je bil spačen od jeze, ko je zaklical Urški:
»Kako, da si spet ušla, ti prekleta coprnica?«
»Nisem ušla, višja sila mi je tako velela, ko so se vrata sama odprla in sem za svetlobo stopila na prosto.«
Tresla se je po vsem životu.
»S samim hudičem si povezana. Ti bom že pokazal svetlobo. Z menoj greš, tokrat na goriški grad. Tak je ukaz glavarja Salamanca. Uklenite jo!« Takoj sta planila na dvorišče dva biriča in ji nadela verige.
Oče Jakob je od jeze potemnel v obraz.
»Moja hči v verige? Gospod grof, kaj je naredila slabega?«
»Odmakni se, da še tebe ne zapremo. Videli so te, ko si stikal okoli mojega gradu. Iz go-riškega gradu je ne boš rešil ne ti ne noben drug, niti njena prikazen ne!«
»Urška dela samo dobro. Vsem rada pomaga in nobenega ne hujska proti gospodi, zakaj jo zapirate?« je še Jan z negotovimi koraki stopil do grofa in se skoro zaletel v konja.
»Budalo, še konja mi boš podrl. Kdo si, da te nisem še videl na svojih poljih? In vendar si dovolj močan.«
»Moj sin je slep,« je Jera
odločno stopila pred grofa. »Od kuge je oslepel, od kuge, ki je tudi vam pobrala sina.«
»Slep je?« mu je bilo nerodno. Spodbodel je konja in rezko ukazal: »Pojdimo, kmalu bo večer.«
Biriča sta vzela Urško medse in jo gnala skozi vas. Vrata in okna so se odpirala in ljudje so klicali za njo: »Vrni se kmalu! Mati božja naj te reši! Če te ona ne bo, te bomo mi. Z golimi rokami bomo navalili na grad! Brezverci, luterani!« so vpili in v onemoglosti stiskali pesti.
»Pohitite!« je vpil grof. Zbal se je razjarjenega ljudstva.
Urška si je grizla ustnice, da bi zadržala solze. Bolj kot zase je trpela za svojce in vse ljudi, ki jih je imela tako rada. Mučila jo je žeja, utrujenost ji je hromila ude, v prsih je čutila zbodljaje ter se je le s težavo vlekla naprej.
»Stopi hitreje, saj nisi stara!«
»Utrujena sem in žejna.«
»Se boš že odpočila na gradu. Časa boš imela dovolj; tudi vode ti bodo dali, če jo boš potrebovala v tistem hladu.«
Opotekala se je dalje. Potne srage so ji prale obraz, srce pa je v silni stiski klicalo k Mariji za pomoč. Ko so se bližali Solkanu, si je želela, da bi je ne videl vikar. Že so bili mimo župnišča, ko je slišala za seboj vpitje.
»Jezus, Marija, Urško spet ženejo biriči!« Bila je vikarjeva sestra, ki jo je zagledala. Okna so se odpirala, iz hiš so stopali ljudje. Ženske so glasno jokale, možje so stiskali pesti in potihoma grozili biričem. Grof je zaslišal grožnje in ženski jok; spodbodel je konja, da se je v diru pognal do konca vasi. V daljavi se je že videl goriški grad.
»Izza tistih zidov te nihče ne reši. Strl te bom kot črva, ker mi delaš tako sramoto!« Užaljeno samoljubje ga je skelelo bolj kot neobdelana polja.
IX.
Zmagoslavje božje moči
Urška je uklenjena stala v veliki dvorani gortškega gradu. Skozi okna je prodirala večerna zarja in mavrična svetloba je ovijala predmete in ljudi. Deklici so se šibila kolena. Duševna muka in telesni napor sta bila tolikšna, da je lovila ravnotežje. Verige soji hromile roke, ustnice so bile od vročine in žeje razpokane.
Mučno ji je bilo, ko so vsi pasli radovedne poglede na njej kot bi bila res coprnica. Poleg glavarja so sedeli njegova žena, družina, razni plemiči, glavarjev namestnik grof Hieronim Attems ter Valhajm
Strassoldo, ki jo je pripeljal na grad.
»Kako ti je ime?« je ukazovalno vprašal goriški glavar Gabrijel Salamanca.
»Urška Ferligojnica sem. Pri Piskovih pravijo pri nas.«
»Ali veš, zakaj smo te zaprli?«
»Ne, gospod grof, ne vem.«
Navzoči so se nasmehnili. V naveličani vsakdanjosti jim je bil vsak nepričakovan dogodek v zabavo.
»Trdiš, da se ti je prikazala na Skalnici Mati božja. To je krivoverstvo, ki zasluži strogo kazen.«
»Resnično se mi je prikazala. Če bi drugače trdila, bi bila lažnivka.«
»Povej, kako se ti je prikazala in kaj ti je naročila.«
Urški je bilo skrajno neprijetno ponavljati pred temi ljudmi Marijine besede. Te so bile namenjene preprostemu ljudstvu, trpečim tlačanom v deželi. Ko bi Mati božja govorila plemičem, bi bile njene besede nemara drugačne. To je živo čutila z odgovorom. Njeno pripovedovanje je bilo brez ognja in navdušenja, kot da ponavlja naučeno nalogo na pamet in ji ne prihaja od srca.
Potem je zagledala v ozadju prodirni pogled glavarjevega namestnika Hieronima Attemsa, ki je bil uprt vanjo z velikim zanimanjem in neko dobrohotnostjo, katero je zaman iskala pri drugih. Sedaj je govorila samo še njemu. Glas ji je oživel, izginila je velika sobana, izginil je poglavar in grof Valhajm, spet je bila samo pastirica Urška, ki vrh Skalnice zre v nebeško prikazen in posluša njeno naročilo.
»Prinesite ji kozarec vode!« je ukazal grof Attems, ko je končala. Glavar ga je nejevoljno pogledal, proti vil pa se ni. Urška je v dušku spila vodo in se hvaležno ozrla v grofa.
»Hvala, gospod. Bog naj vam povrne.«
»Tvoja Mati božja bi morala vedeti, da se na Skalnici ne da zidati cerkve,« je spet strogo nastopil Salamanca.
»Če je Mati božja to naročila, pomeni, da ni nemogoče.«
»Tebi se tako zdi, zato izkoriščaš ljudi. Dajejo ti težko prisluženi denar, svoje moči.
Nova knjiga:
Umetnost stavbarstva na Slovenskem
Pri Cankarjevi založbi v Ljubljani je nedavno izšla obsežna in bogato ilustrirana knjiga UMETNOST STA VBAR-STVA NA SLOVENSKEM avtorja Petra Fistra, profesorja na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Delaje zalozba uvrstila v zbirko, ki predstavlja »zaklade« na Slovenskem ali, kot avtor sam pravi, »zakladnico oblikovanega bivalne ga prostora Slovenije«.
O arhitekturi na Slovenskem je bilo napisanih že lepo število knjig, a vsaka od njih opisuje le izbrane vrste stavb od cerkva do gradov. Umetnostni zgodovinarji, ki so se z arhitekturo največ ukvarjali, so iz vsega, kar je človek zgradil, izbirali le najlepše, etnologi so za razliko od njih opisovali največkrat samo kmečke stavbe. Le arhitekti, ki so danes pravzaprav »krivci« za vse to lepo ali grdo stavbarstvo po slovenskih deželah, so se izogibali, da bi razložili strokovnjakom in preprostim ljudem, kako si človek gradi ali uničuje svoje okolje...
Slovenci smo tako ostali med zadnjimi, ki so raziskali vse listo, kar je človek zgradil v tem delu Evrope, na prepihu med Vzhodom in Zahodom, na meji med kulturami in na braniku slovenstva. Z dokazovanjem, da smo znali graditi tudi umetnostno pomembne stavbe, smo se sicer lahko uvrstili med evropske kulturne narode — a to so bili le posame-
žulje, kri.«
»Ni res, denarja ne jemljem, nobenega ne silim na delo, sami se odločajo in nosijo na goro, kar je potrebno za zidavo.«
»In zapravljajo za to delo svoje zadnje moči,« je jezno poudaril Valhajm.
»Res je, še zadnje moči, ki so jim ostale od tlake na naših poljih,« je odločno povedal Attems. Vsi so se začudeno ozrli vanj. On pa je stal v o-zadju odločen in neuklonljiv.
Glavar ga je ostro pogledal.
»Grof Attems, vam izročam to deklino, vi poskrbite, da pride čim nižje v naše grajske ječe. In noge ji uklenite, ker nam utegne še od tu zbežati, zlasti če jo boste vi čuvali.«
(Dalje prihodnji torek)
{
Josefš Hair Design
zni spomeniki in še tem je bilo potrebno poiskati čim več tujih primerjav.
Slovenski človek, od najptO' prostejšega kmeta preko meščana do (mnogokrat tudi) slovenskega plemiča pa je stoletja dolgo oblikoval ob nekaj najpomembnejših velikih arhitekturah tudi posebnosti, ki s0 bile samo njegove. Slovenci šele v zadnjih časih spoznavamo, da je vse stavbarstvo dokaz o naši tisočletni prisotnosti, zato šele danes začenjam0
ceniti svojo dediščino. Žal Je
ker
mnogo tega že uničenega, * je to spoznanje prišlo prep0 zno.
Fister s svojo knjigo o stav barstvu v tem pogledu orje le dino. Knjiga, ki je opremljena z mnogimi ilustracijami, zave stno risanih tako, da so čim bolj razumljive, v desetih P° glavjih opisuje napore ^*°ve ,.i na Slovenskem, da bi si zgra 1 čim lepše, hkrati pa znaČiln° svoje stavbe, mesta, vasi in P° krajino. Poleg posameznih u
mernikov je Fistru predvsem slovenski človek tisti, ki je stvarjal vse to, zato se avt° izogiba preozkim strokovni^ razlagam, čeprav po p°tre tudi te vključuje v razumeva
nje razlik med »stavbarstvom
in »arhitekturo«.
Posebnost monografije r’ da se ne omejuje v ozke P° tične meje in da hkrati up0^te va različne, včasih celo °a sprotne si strokovne pog‘e ^ Koroško stavbarstvo na P mer postavlja pred 15-letjem celo kot eno od i2*1 jer za slovensko arhitekturo mu tudi v kasnejših obdoW
;ebn°
kem
5235 Wilson Mills Rd. Richmond Heights, Ohio 461-8544 or 461-5538
daje povsem novo, PoS' mesto v celotnem slovens kulturnem prostoru. To s° ® tovo drzni pogledi, ki b0^ najbrž zbudili odpore Pr' stih, ki jih je strah, da bi rali stare, udobne razlag0 menjati z novimi.
Čeprav avtor sam trdi,
»ni popolna zgodovina ah P pis stavbarstva na Slo^
skem«, je v posebnih doda1 ^
navedenih toliko podatk0'',.. literaturi o stavbah in nas^J na Slovenskem, da je khj1^ hkrati tudi vodnik po b°l|a dediščini. Posebno razm^ ^ nje, ki kritično razgrinja torjeve poglede na vse, ^ človek v slovenskem ku*1^ nem prostoru gradi, pa 0 nem vzpodbuja bralce, dar mišljajo o usodi tega g. skega prostora. To velja Še sebej za Koroško, kjer se ^ premalo zavedamo, kako P membno je ohraniti v stoletJle zgrajene značilnosti,' ki nC ^ pripovedujejo, ampak tudi P^ kažejo, kje je živel in kj° * Slovenec.	^
SaS^.
C0l°v