Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo.
Izhaja 20. vsakega mesca. Velja celoletno 2 gld. — polletno 1 gld.
List 12.
V Celovcu SO. decembra 1875.
Leto VIL
Ua Silvestrov večer.
Pesek t Kronovi uri poteče, Zadni začuje se kladva udar; Padle so kocke in leto trepeče, Vzdihne in ni ga — ne bo ga nikq
Novo je leto pojemanje culo Starega, slišalo njega je stok; Starega že je terpljenje minulo,"* Kaj mi pa novo prinese — ve" Bog.
Ali  mi solnce bo sreče sijalo,
Ali  me tlačilo breme nadlog;
Ali  bo v miru serce počivalo,
Ali  pa spanje mi zganjal bo jok!
čudne prikazni na nebu grozeče Videl sem pesnik v duhu to noč; Solze, izdihljeje, rane skeleče, Vedno je skazal mi časa obroč.
Gledal zastonj sem v nebeške višave, Zvezdo sem sreče zastonj jaz iskal; Rože ne — ternje mi viti krog glave Žuga osoda. O! kdo bo prestal.
Kje je posoda, kjer solze bom hranil, Mesto, ki culo bo zdihljeje — kje? Kje imam orožje, da tugi bi branil ? Moram brez hrambe nositi gorje?
|  Tepi le tepi me jeza osode,
V serce obupa porivaj mi meč! {   Pšice zaganjala bodeš brez škode; — \   Kamen je serce, ne čuti nič več.
I
i  Kar sem na svetu, nesreče sem tnalo,
!  Leto za letom prinaša gorje;
j   Mnogo je serce že moje prestalo
]  Več, ako hočeš prenašati ve.
Kaj zapisala si v pratko mi večno, Znano je meni, če drugim je dvom. Bodi mi leto nesrečno al' srečno, Vedel oboje prenašati bom.
/
Dobrotnici.
(Resnična dogodba; poslovenil Št. K.) (Konec.)
in.
Na leržišči je bilo mnogo reči videti, med njimi samokolnica.   Blizo nje je stal mož, silao žalosten, in je roke križem deržal; solze so mu stale v očeh,
188
in je težko čakal, da bi klicalec, ki je med tem drage reči oklicaval, prišel tudi do njegovo samokolnice. Zdaj pa zdaj udari z nogo na tla, in vidi se mu. da mu žalostne misli po glavi krožijo. Kedarkoli na samokolnico pogleda, s katero si je dozdaj vedno pošteno svoj kruh služil, postane še bolj zamišljen.
Med tem, ko on ves obupan tu stoji, greste dve gospodični čez teržišče, ena njih je menda zapazila, kako silno žalosten da je ta mož; konec ulice postoji s svojo tovaršico, ter jej reče. „ Ali Ji videla, Alvina, kako je v žalost pogreznjen ta-le mož?"
„Kteri mož?"
„Glej, tisti-le, ki z nogo ob tla buta; poglej le, kako žalostno se vede; Alvina! to more biti nesrečen človek."
„Mogoče; morebiti pa dela to iz zgolj nevolje."
„Oj nikar ne, ljuba moja Alvina! jaz poznam to že dobro. Izraz prave nesreče se lahko spozna, ker usmiljeno serce gane, in obuja sousmiljenje; hudobnost iu nevolja pa ljudi od sebe odganja. Jaz se ne motim Alvina! ta delalec je to zimo brez dela, in mora v hudi stiski biti. Glej, njegova obleka ni umazana, in ni raztergana. Pojdive k njemu, rada bi ga vprašala, zakaj je tako žalosten."
Obe gospodičini se bližate možu; toda med tem ga je nekdo ogovoril, ki je bil tudi delalec, kteri ga je na ramo poterkal in rekel: „Nu, kaj praviš k tej zimi ? Ali je mraz, kaj se ti zdi ? Pojdi z mamo, jaz ti plačam za en požirek."
Žalostni delalec le molči. Tovaiš se temu čudi, ga pogleda v obraz, in vidi, da je strašno žalosten. „Janez!" mu reče, „kaj ti je, da si tako žalosten?"
Na to vprašanje ne dobi hitro odgovora. Obe gospodični ste pa med tem bližej prišli, tako da ste mogli slišati, kaj se ta dva pogovarjata. Z zamolklim glasom in stokaje na zadnje spregovori: „Ti praviš, Andrej, naj grem s tabo pit; ali raje bi umeri, kakor da bi šel zdaj briujevca pit! Oh, prijatelj, da bi vedel, kakošna reva me tare ! . . ."
Te besede je tako milo govoril, da se je Andreju usmilil; prime ga tedaj za roko in skoraj mu solze v oči stopijo, ter ga na dalej praša: „ Janez, dragi prijatelj, kaj ti je? Saj se mi zdiš tako pobit, kakor da bi imel v kratkem dušo pustiti.    Ali ti je Terezija umerla?"
„0 naka, Andrej! to ravno ne. Ali glej, tebi bom povedal, saj si naš prijatelj. Ti veš, Andrej! da nisem nikoli pohajal, ampak da sem pridno delal, in hvala Bogu! do zdaj sem še vselej svoj kruh si zaslužiti zamogel; ali zdaj — zdaj sem v veliki stiski. Moja dobra žena Terezija, uboga, ni že dva dni nič jedla; naš Janezek se same lakoti ne ve kam djati; in moje malo dete, Micika, je morebiti med tem že merlič . . . Mati nima več mleka, in je ne more dojiti, od same lakote in mraza. Glej, Andrej! kedar na vse to mislim, si želim smert.   Ali bi ti hotel beračiti, Andrej?"
nBeračiti? tega pa ne, dokler imam zdrave ude."

JL89_
„Tako mislim tudi jaz; ali mi smo že vse nekaj prodali, nekaj zastavili , in nič mi ne ostaja druzega, kakor še ta samokolnica, ki jo vidiš tu-le. Dolgo smo prav varčno živeli, da sem si jo zamogel kupiti. Ali ker je božja volja taka, naj bo! Da bi le kaj hitro klicalec sem prišel, da jo prodam, zato da prinesem ženi in otrokoma malo kruha.
„Klicalec je že tu! Pa, reci mi, Janez, ali stanuješ še zmirom tam, kjer si nekdaj stanoval, v postranski ulici?"
„Zmirom še."
Klicalec je med tem pristopil k nesrečnemu delalcn, in je začel oklicavati: „Stopite tu sem bližej, kteri želite samokolnico kupiti!"
Delalec se pri teh besedah en malo namuzne.
Obe gospodični se tudi nekaj pogovarjate med sabo.
Klicalec oklicuje: „Šest goldinarjev za to samokolnico! Kdo da več? Glejte, je skoraj nova."
Nekteri ponujajo kaj malega čez ceno, ali ena gospodična ponudi še več.
Delalec potegne denar za samokolnico, jo pogleda še enkrat milo, in hoče naravnost proti domu hiteti, ali tu stopi pred njega ena teh gospodičen, ki ga vpraša: „Prijatelj, ali hočete kaj zaslužiti?"
Delalec malo pomisli, pa pravi: „Kaj želite, gospodična?"
Jaz bi rada, da mi to samokolnico na dom spravite."
„Žal mi je, da vam ne morem ustreči; meni se dokaj mudi."
Ana, ki je bi]a dokaj usmiljenega serca, in je vedela, kako z ubogimi ljudmi ravnati, pravi urno delalcu, ki je hotel že oditi: „Me želimo priti v postransko ulico."
„Tedaj vam že lehko ustrežem, ker grem tje tudi jaz."
Zgrabi tedaj za samokolnico, in gre ž njo za gospodičinama, ki ste urno pred njim korakali. V serce ga je bolelo, ko je premišljal, da mora zdaj svojo samokolnico za druge voziti; ali misel, da bo v kratkem razveselil z denarom, ki ga je za-njo potegnil, svojo dobro ženo, ga je tolažila. Zato mu ni bilo nič kaj prav, ko ste mu gospodični rekli: naj malo pred neko pro-dajalnico postoji. Pa ni mu bilo dolgo čakati; gospodični ste kupili eno vrečo krompirja, en par hlebov kruha in nekaj derv ; razun tega je Ana še en kamnat lonec zraven vreče postavila. Ko so bili v postranski ulici, ju je mož vprašal, kam jima samokolnico popelje.   Ana pa mu pravi: „Peljite le še naprej!"
Ali mož ostane vendar pred malimi durmi; Ana je koj spoznala, da je to jutro hotla skoz te duri noter. Mož se odkrije in prav vljudno poprosi: „Blage gospodični, ali mi dovolite, da stopim malo tu noter?"
Ko mu to dovolite, odpre naglo duri, in hiti noter; toda gospodični greste za njim, in stopite ž njim vred v hišo. Ali groza ju prešine, ko pridete noter, in vidite, kaj se tu godi. Mlada žena, ki je pri postelji sedela, je kakor mertva ležala na tleh. Nje lici ste bili bledi, nje ustnici višnjevi, oči zaperte, in glava navprek naslonjena na posteljo. Mali deček je bil roko svoje matere prijel, in ravno takrat, ko so oče in pa dve gospodični v hišo stopili, zaupil: „Mati, jaz sem lačen; dajte mi košček kruha!"
*
190
Mož skoči naravnost k svoji ženi, jo kliče po imenu, si puli lase, in vpije: „Terezija! ljuba moja Terezija! ... oh, uboga žena! . . . Moj Bog, je li mogoče? Ona je mertva . . . lakote in mrazu je umerla! — Ali smo si to na svetu zaslužili?"
Ko te besede izgovori, zgrabi nož, ki je bil na mizi; ali Ana, ki je to videla, zavpije, se zažene proti njemu, in mu nož izvije iz rok.
„Vaša dobra žena ni mertva" — mu reče — „tu vzemite, pojdite hitro po vina!" — in mu poda nekaj denarja.
On leti ven, kar more, hitro.
Ana vzame nesrečno ženo v svoje naročje. Potem vzame iz svojega žepa pomorančo, in jej da nekaj pomarančnega soka v usta, jej dergne roke, in se prav serčno razveseli, ko vidi, da odpira oči.
Med tem pa tudi Alvina ni bila lena. Ko je namreč slišala, kako milo je deček kruha prosil, je hitro ven šla, in iz samokolnice kamnati lonec in pa hleb kruha prinesla, ter velela fanteku, naj na ognjišči ogenj zakuri. Ko je zagledalJanezek kruh, je zopet kruha prosil. Alvina vzame nož z mize, vreze kos kruha, namaže nanj sirovega masla, in mu ga poda, ter pravi: „Na, dete moje, jej.   V prihodnje nimaš več lakote terpeti!''
Janezek zgrabi veselo kruh, jej poljubi roko in pogleda tako ljubeznjivo milo Alviuo, da se je proč obernila, da je svoje solze skrila. Tuje tudi mati svoje oči odperla, in z veseljem gledala, kako nje otrok je. Gotovo bi bila se zahvalila svoji dobrotnici, ali pri tej priči je nje mož zopet prišel. Ko je svojo ženo zopet živo videl, je steklenico vina urno na mizo položil, k njej se podal, in jo objel, in večkrat poljubil od samega veselja. „Ljuba moja Terezija!" — je v eno mer govoril — „še si živa, ljuba moja žena! . . . Nič ne maraj. Samokolnico sem prodal, zdaj imam denar, in bomo saj imeli kaj jesti. Upokoji se! O moj Bog! pri vsi revi, v kteri sera, sem zdaj vendar tako srečen, kakor da bi bil kralj ali cesar ... Da, tako je, ljuba moja Terezija! saj sem že mislil, da te ne bom na tem svetu nikdar več videl."
Ana se jima je zdaj z eno čašico vina približala, in je dala ubogi ženi piti. Med tem ko je pila, je mož se gospodičnama čudil. Alvina je namreč stala pri ognji, in je Janezeku ročici grela, in mu govorila: „Ogrej si ročici, deček moj, in jej, potlej ti dam še en kos."
Delalec je bil namreč še le zdaj zapazil, da ste one tu.
„Gospodični!" — jeclja — „ne zamerite mi, da se vama nisem še zahvalil za pomoč, ktero ste moji ubogi ženi prinesli. Oh, kako lepo je, da obiskujete uboge ljudi; tisočkrat vama Bog plačaj!"
„Dobri ljudje!" pravi na to Ana, „mi vemo, koliko mraza in lakote ste prestali, in kako bi vas bolelo, ako bi bili prisiljeni beračiti, ker si vendar raje kot pošteni delalci svoj kruh v potu svojega obličja služite. Vaša poštenost je vredna svojega plačila.   V prihodnje nimate več stradati!"
Tu postavi eno pest denara na mizo in pravi: „Tukaj imate nekaj de-nara; zunaj pred durmi je krompir, nekaj derv in kruha. Vse to je vaše. Kar zadeva samokolnico, obderžite jo, tudi ona je vaša; imejte jo, in služite si ž
191
njo vsakdanji kruh. Bodite vedno pošteni in ne beračite. Ako bi se vam zopet imelo tako hudo goditi, kakor do zdaj, pridite k meni. Tu imate na tem listeku moje ime, in kje stanujem. Jaz vam bom zmirom vaša dobrot-nica in prijateljica."
Med tem, ko je Ana govorila, je bilo popolnoma vse tiho v hiši; pa obilne solze so se vlile delalcu in njegovi ženi. On ni mogel nobene besede spregovoriti, le gledal je zdaj Ano, zdaj Alvino, in zdelo se mu je, da ni res, kar vidi in sliši, ampak da sanja. Ko je Ana izgovorila, je ginjena mati pred njo na kolena padla, in njeno roko s svojimi solzami močila, ter govorila: „Oh, žlahtna gospodična, vi boste poslednjo uro srečno imeli! Bog vam bo obilno povernil, da ste v našo hišo prišli kakor angelj varh, smerti nas rešit!"
„Ste li zdaj zadovoljni, mati?" vpraša Ana.
„Oh, in pa kako! dobra gospodična, zdaj smo srečni . . . Poglejte, kako naš Janezek, ubošček, samega veselja poskakuje! in ako bi to majhno nedolžno dete, ki mi tukaj-le umira, govoriti moglo, tudi ono bi Vas blagoslovilo in se vam zahvalilo."
Ana hitro pri teh besedah k zibelji stopi k bolnemu detetu, in ker se iej je dozdevalo, da je bolno le zavoljo stradanja, pomigne Alvini, da naj ž njo vred odide; vzdigne otroka, ga poljubi na lice, pa se napravite obe prijateljice oditi. Pri odhodu reče še Ana: „Bodite le v miru, ljubi moji! v pol uri pride zdravnik za vaše dete; nadejam se, da vam ga ozdravi, in da boste veselje ž njim imeli."
Mož in žena sta bila neizrečeno srečna, ne moreta se dovelj zahvaliti, in obema dobrotnicama vso srečo od Boga voščita.
Ana in Alvina ste tiho odšli, njuni serci ste bili prenapolnjeni, tako da niste mogli k besedi priti.
Nazadnje spregovori Ana: „Alvina! ali se ti zdijo ubogi ljudje še tako umazani in nagnjusni?"
„Oh, naka!" odgovori Alvina; „oj kako me veseli, da sem te srečala! Zdaj čutim nekaj v svojem serci, česar nisem še nikoli čutila. Zdaj se ne bojim več siromakov; ali nisi videla, kako sem malega fanteka v naročje vzela in ga poljubila? Kako uljuden in moder otrok je; jaz ga imam iz serca rada!" „Ubogi Janezek! solze so mu tekle, ko je videl, da odideš . . . Vidiš, Alvina! ali je kdo srečniši, kakor sve zdaj med ve? — Ti ubogi ljudje bi bili v kratkem lakote umerli; roke so k Bogu povzdigovali in prosili pomoči. Medve sve k njim prišli kakor poslani od božje milosti; klečali so pred nama, kakor pred angelji, ki so jim prišli oznanit, da je njih molitev uslišana, in oni so Boga hvalili za pomoč, ktere sve jim prinesli. Oh, Alvina! bodi si, da sve do zdaj nečimerno živeli . . . Solze veselja teh ubozih zamorejo oprati veliko najnih grehov!"
„Molči" — jej seže Alvina v besedo vsa ginjena, „zdaj sem vsa spremenjena. Oh, zdaj hočem vsak dan s tabo iti, in uboge obiskovati. Zdaj še le poznam, kje je pravo nebeško veselje!"
192
„0 sveta dobrotljivost! bogatini so nesrečni, kteri tebe ne poznajo. Oni ne poznajo prave sreče, pravega veselja! . . ."
To izgovorivši se obernete v drugo ulico in zginete za voglom.
Gustav Vaza, kralj švedski.
(1523—1560.)
(Po Stacke-ju priredil J. S teki as a.)
Tri severne deržave: Danska, Norveška in Švedska so bile po Kalmarskej uniji (zvezi) v eno deržavo zedinjone 1. 1397. Nad to deržavo so vladali za-vezni kralji danski. Ali ta zveza je bila prisiljena; Švedi namreč niso pozabili, kako morajo svojo samostalnost proti danskim kraljem braniti. Pervi v tej borbi so bili deželni glavarji sami iz mogočnega roda Sture, ki so imeli v Švedskej neomejeno moč. Ko je zavladal v Danskej Kristijan II., hotel je tudi v Švedskej svojo moč razširiti, ali moral je zato z glavarji dolgotrajen boj bojevati. V teh bojih se je sklenilo enkrat primirje, vsled kterega je bilo predano mnogo odličnih Švedov Kristijanu za poroke. Med temi je bil tudi Gustav Erihson, s pridevkom Vaza.
Gustav je bil sin deržavnega svetovalca iz stare in zaslužne rodovine. Njegov stric, deželni glavar Sten Sture stareji, dal ga je odgojiti na svojem dvoru, in že kot deček je pokazal Gustav tako izverstno nadarjenost, toliko duha in hrabrosti, da se je od njega mnogo pričakovalo. Na učiliščih upsalskih naučil se je mnogo koristnih znanosti. Ljubezen do domovine so mu navdihnili najvredneji plemiči, s kterimi je občil, in previdnosti so ga učili zmeteni odnošaji, v kterih je bila njegova domovina za vladanja Kristjana II. In ko so švedski poroki, med njimi tudi Gustav, temu kralju predani bili, dal je je Kristijan neverno zapreti in v Dansko pripeljati ter jim zagrozil, da bode djal vse ob glavo, če se mu ne bodo Švedi podvergli.
V Danskej pa se je zavzel za mladega Gustava njegov rojak plemeniti Baner. On je zastavil zanj 6000 tolarjev in potem so mu ga izročili pod pogodbo , da mora nanj jako paziti in v slučaju, da pobegne, zanj odgovoren biti. Tako je preživel vlovljeni nekoliko žalostnih mesecev v Banerovem gradu ter ni na nič druzega mislil nego na svojo domovino, ki je njega tako jako potrebovala. In ko je zvedel, kako se pripravlja Kristijan iz novic za vojsko, da bi tako Švede pod svojo ostro vlado spravil, pobegnil je v kmečki obleki nekega jutra v mraku iz grada ter tako begal dva dni po stranskih potih pred svojimi preganjavci. V Flensburgu se je pa pridružil malej družbici nemških tergovcev, ki so bili v Jitlandu volov nakupili. Ker niso imeli gonjača, vzeli so na ponudbo njega v službo. Ž njimi je prišel v Lubek (leta 1519), in tukaj se podal v mestno hišo, povedal svoje ime ter prosil zavetja za-se in pomoči za svojo domovino.
193
Lubek je bilo takrat najmogočneje mesto izmed vseh hanziskih mest in od Kristjana večkrat nadlegovano. Gustava so tedaj prijazno sprejeli ter si je pridobil precej zaupanje županovo, ki ga je branil proti Baneru, ko je le-ta prihitel za njim ter ga zahteval od Lubečanov. čez sedem mesecev je dobil dovoljenje za pot v Švedsko ter so mu tudi obljubili, da ga bodo podpirali v bodoče z novci in vojaki, ako bodo okolnosti dopustile. Na nekej tergovskej ladji se je srečno pripeljal v Švedijo 1. 1520.
Gustav je šel v Kalmar, ali mestjani so bili boječi ljudje, in nemška posadka v terdnjavi mu je grozila s smertjo, ko je je nagovarjal, da se hrabro upro Kristjanu II. On je moral tedaj v kmečki obleki dalje hiteti ter popotovati v v neizmernih nadlogah in velikej nevarnosti v Smalaud, potem pa v Sidermannland. Prenočeval je zdaj v reži, zdaj zopet v šumi. V Sidermannlandu je obiskal svojo sestro, ki je bila omožena z nekim deržavnim svetovalcem; njemu je odkril svojo namero, da hoče narod pobuniti in sam ž njimi na čelu v Stokholm navaliti. Ali boječi rojaki so se prestrašili radi te smelosti ter niso hoteli z derznim mladenčem nič opraviti. Njegova sestra ga jo jokaje se prosila, da naj nikar sebe in nje ne upropasti. Tako je moral zopet dalje ter seje skril na nekem dvorcu svojega očeta.
Med tem pa se je bilo Kristijanu II. posrečilo, da je prisilil Švede po smerti deržavnega namestnika pod dansko gospodstvo. On je obljubil, da bode vladal po postavah švedskih in odredbah kalmarske zveze in se nad nobenim zavoljo prošle krivice maščeval. Potem se je obavilo v Stokholmu svečano kronanje. Tri dni so se krasno zabavljali, ali sledečega dne (8. nov. 1520) so rano zjutraj mestna vrata zaperli, po vseh cestah in tergih straže postavili in na glavni terg topove pripeljali. Trobec je razglasil, da ne sine na ta dan nobeden pod smertno kaznijo iz svoje hiše. Zdajci pripeljejo 94 oseb, ki so delali za neodvisnost Švedske, na terg ter vse ob glavo denejo z izgovorom, da kralj izveršuje izobčenje papeževo proti Švedskej. Druge so pa obešali ali na kak drug način pokončali. Terg je bil napolnjen s kervjo tako, da je tekla v potocih po bližnjih ulicah. Še dva dni potem so je morilo. Tri dni so ležala mertva trupla po tergu na ogled, in sicer duhovnov, plemičev in mestjanov v posebnih gomilah.    Tudi na drugih mestih so  se počenjale take okrutnosti.
Vest o tem strašnem dogodjaju, ki je v povesti poznan pod imenom stokholmsko klanje, preletela je tudi tiho samoto, v kterej je takrat živel Gustav Vaza. On je slišal, da so tudi njegov oče in strici umorjeni, in duh se je v njem prebudil in naklep učverstil. Ali Kristjan je zvedel za njegovo bivališče v Sidermannlandu ter poslal povsod ogleduhe za njim, da ga poiščejo. Za njegovo glavo je bila cena odmerjena, in kdor bi ga skrival, temu se je pretilo s smertjo. Kamorkoli je prišel, povsod so zapirali vrata pred njim. Zatoraj je pobegnil na zapadne- meje Švedske, v doline na norveških gorjih, v kterih so prebivali Dalekarli (dolinski možje), narod, ki je ohranil do dandanes priproste navade, svojo svobodoljubnost, svoje poštenje in gostoljubnost. Tem možem se je hotel pokazati, njim nadloge in stiske svoje domovine opisati ter se jim za vodjo ponuditi, ako bi je nagovoril za vojsko. Na potu tje ga je zapustil sluga, kterega je  s   seboj   vzel,  in  mu hotel  še  njemu izročeno pertljago odnesti.
_194
Gustav pa je hitel za njim ter ga prisilil, da je pustil konja s plenom. Ko je potem prehodil sam puste stepe, sterme gore in goste šume, prišel je v okolico falunsko, ki je zaradi bakrenih rudnikov jako na glasu. Tukaj se je preoblekel v prosto hlapčevsko obleko in stopil v službo k bogatemu rudarju, pri kterem je mlatil in druga opravila opravljal in si tako kruh služil. Pa tudi tukaj ni bil dolgo varen. Njegovo ponašanje se je zdelo drugim hlapcem čudno, neka dekla je zapazila z zlatom prevezan vratnik pod sukneno suknjo in na zadnje je moral priti pred gospoda, da ga izpraša. Gustav se je spomnil, da je s tem možem v Upsali v šolo hodil ter ga je začel nagovarjati, da se tudi on tega podvzetja vdeleži. Ali mož se začudi in prestraši ter mu svetuje, da beži dalje v gore in na nobenem mestu dolgo ne ostane. Tako je popotoval tedaj dalje; na nekem zmerznjenem jezeru se vdre ter se komaj reši. Na zadnje je prišel do nekega dvorca, na kterem so ga precej spoznali in prijazno sprejeli, ali ne iz ljubezni, nego iz sebičnosti. Gospodar je namreč hitro pre-računil, kakšno plačilo bi mogel on od Kristijana dobiti, ako nevarnega gosta izda. Ko je gosta dobro izprašal, zajahal je hitro konja ter jezdil k danskemu namestniku, svojemu svaku, da mu vse javi. Le-ta je šel precej z 20 moži za njim, ali na vso sreče je bil Gustav že pobegnil. Miloserčna žena plemičeva je odkrila beguncu namero svojega moža ter dala njemu konja in sani za beg. Tako je srečno pobegnil, bil potem 8 dni pri nekem župniku, popotoval zopet dalje in našel v hiši nekega lovca pribežališče.
Pa tudi tukaj so ga poiskali danski ogleduhi. Oni so stopili v sobo, ko se je Gustav ravno pri ognju grel. Hrabra žena lovčeva ga je vendar rešila. Ko so se vojaki ž njenim možem razgovarjali, prišla je ona jezna v hišo, zmerjala lenega hlapca, ki se hoče samo vedno greti, udarila ga z lopato po herbtu ter ga spodila ven k drugim delavcem. On je mislil potem še dalje bežati ali povsod je slišal pripovedovati o stikajočih Dancih. Zato ga dene njegov gospodar na voz, naloži nanj slame ter ga tako skrivaj odpelje. Pa tudi na tem potu ga sreča danska straža; voz mora malo postati in vojniki porinejo na več mestih svoje ostre meče skoz slamo. Eden ga je vbodel v nogo, ali Gustav se ni niti ganil. Kmet, ki je opazil, da je sneg po kolesnicah kervav od Gu-stavove kervi, prerezal je berž enemu konju žilo na nogi, da more tako ogle-duhe prevariti.   Tako sta prispela srečno do cilja svojega popotovanja.
Tukaj je imel Gustav priložnost, da je pripovedoval kmetom o groznih činih v Stokholmu, od koder se ni moglo v teh oddaljenih dolinah nič zvedeti; on je je nagovarjal, da se vzdignejo ravno tako kakor nekdaj njihovi pradedje in stresejo s sebe ptuji jarem. Kmetje so bili pripravljeni, samo so hoteli vedeti, kako mislijo njihovi sosedje. Gustav je šel tedaj v najbolj ljud-nate župe v teh dolinah, kjer pa njegova zgovornost tudi ni imela pravega vspeha, nego je moral dalje begati. Ko je pa precej potem prišla četa Dancev v te kraje ter silovito iskala begunca, razserdilo je to okrutno postopanje kmečko ljudstvo; začeli so zvoniti na upor, in v kratkem je priletelo do sto tisoč kmetov na Dance, koje bi bili gotovo pobili, ko ne bi bili obljubili, da nečejo Gustavu nič hudega storiti,   V kratkem  za tem je prišel semkaj neki
195
hrabri švedski vojnik. On je razglasil vest, da bode kralj po celej Švedskej popotoval in kervavo sodbo izverševal; pri vsakej sodniji se bodo dale vislice postaviti in velike cenitve razpisati; da se pa kmetje ne bodo mogli spuntati, odsekala se bode vsakemu možu desnica. Dalekarlom, od straha in jeze raz-serjenim, je bilo močno žal, da so pustili svojega gosta dalje, in ko je švedski vojnik zvedel, da je bil Gustav tukaj, začel je kmetom dokazovati, da je ta edini mož v Švedskej, ki more nje in domovino rešiti. Njegove besede je poterdil tudi neki plemič, ki je prišel ravno ta čas v te kraje. On je videl strašno klanje stokholmsko ter ni mogel dosta strašno opisati jezo kraljevo proti Švedom. Zdaj je nadvladala Dalekarle osveta; nekteri so hiteli za Gustavom s kerpljami ter so ga našli, ko je hotel ravno čez gorje v Norveško pot poiskati. Prinesli so ga v slavju nazaj. Najimenitneji kmetje v dolinah so ga izbrali za svojega in švedske deržave gospodarja in namestnika. Dve sto mož se mu je ponudilo, da hočejo ž njim bojevati se. Ž njimi je udaril na Falun 1. 1521, napadel rudarskega oskerbnika, vjel njega in mnogo drugih priveržencev ter dal prodajalnice tamošnjih švedskih tergovcev popleniti. Srečen vspeh in bogat plen je privabilo v kratkem še več kmetov k tej četi, in hitro po tem je zmagal Gustav 6000 sovražnikov. On je podučeval tudi svoje ljudi v boljem kovanju orožja in bojevati se v redovih. Tudi je je naučil strogega reda in vsako nepokorščino je kaznil s smertjo. V maju 1. 1521 je danskemu kralju vojsko napovedal v javnem oglasu, pridobil Vesteres po srečnej bitki ter zbiral pod svojo zastavo švedske častnike, ki so zapustili kraljevo vojsko ter z veseljem k njemu prišli. Njegova moč je počasi tako velika narasla, da jo je mogel razdeliti in ž njo na več krajih delovati. Da, ko je imel nazadnje že dosti izvežbanih vojakov, poslal je vse kmete domu, da žito požanjejo in po polju pospravijo. V kratkem osvoji Upsalo. Od tukaj so udarili na glavno mesto. Dancev je bilo premalo v mestu, da bi mu bili šli naproti, ali vendar toliko, da jih mestjani niso mogli napasti. Verh vsega tega pa Gustav ni imel ladij, in Kristijan je dopeljal lehko od morske strani vojakov in hrane v mesto. Danci so imeli tudi še mnogo priveržencev, posebno je bilo duhovstvo na njihovej strani. Gustav je zatoraj zahteval od stanov, da pridejo na der-žavni zbor v Vadsteno. Z velikim veseljem je sprejel tukaj mnogo švedskih plemičev, kakor tudi može iz drugih stanov; on je je nagovoril resnobno ali prijazno, opisal jim stanje deržave ter je pozval na zdatno pomoč. Vsi pričujoči so bili ganjeni od njegovih plemenitih besedi ter so obljubili, da ga bodo povsod spremljevali; oni so ga zajedno tudi prosili, da naj bode njihov kralj, ter se preskerbi s krono, ktero je zaslužil, Kristijan pa zgubil. On pa je videl, da je to še prerano. „Dajmo najpoprej, rekel je on, Dance premagati; in ako se nam bode to posrečilo, moremo še zmiraj lahko vrednega vladarja najti." Prisegli so 'mu tedaj samo kot kraljevskemu namestniku vernost in zvestobo.
Potem pa je napredoval Gustav precej srečno pri oblegi glavnega mesta. To obleganje je trajalo dve leti. On je dobil od Lubečanov pomoči, Kristijan pa ni mogel zaradi pomanjkanja denarjev svoje čete  v Švedskej zdatno pod-
196
pirati. Med tem pa se je vnel v Danskej samej punt plemičev proti Kristijanu. Ko je danska posadka v Stokholmu slišala, da je kralj kot begunec švedsko zemljo zapustil, privolila je nazadnje pod mnogimi pogodbami na prodajo. Na deržavnem zboru, ki se je deržal še pred prodajo mesta Stokholma (1. 1523.), so spoznali vsi, da deržava kralja potrebuje, in da ni nobeden krone vredneji, nego Gustav Vaza, osvoboditelj domovine. Ali velike težave, ktere bi imel pri vladanju, so ga preplašile, da ni hotel ponujene krone precej sprejeti. Sta-liši pa so začeli glasno jokati, nekteri so popadali na kolena ter ga zaklinjali, da naj v tem važnem času ne zapusti domovine brez pomoči svoje. Nazadnje je vendar v to dovolil in veseli so mu vsi prisegli zvestobo, kakor tudi on njim, da bode po švedskih postavah vladal (v juniju 1523.). Gustav ni pozabil onih, ki so se postavili zanj večkrat v smertno nevarnost; vsem se je hvaležnega skazal. Vsacega je nadaril. in ker oni župnik, ki ga je nekdaj osem dni pri sebi skrival, ni več živel, dal je kralj napraviti v znak hvaležnega spomina pozlačeno krono za zvonik župne cerkve.
Za vlade Gustavove se je reformacija v Švedsko vpeljala, in ker so bili dohodki kraljevi čisto premajhni, povečali so se v kratkem s posestvom katoliških duhovnov. Vpeljevanje nove vere pa je vendar provzročevalo mnogo nezadovoljnosti, tako, da je sklenil Gustav na vzboru v Vesteres (1. 1527.) odpovedati se vladanju. „Mi se ne meremo čuditi, rekel je deržavnim stališem, da nam prosti narod nepokornost pokazuje in sitnosti dela, ker ima take pod-pihovalce. Kdo bi bil pri takih okoliščinah vaš kralj ? Niti najgorji v peklu, kako že človek. Skerbite tedaj, kako me boste pošteno od vlade odpustili in ono povernili, kar sem jaz od svojega lastnega za občno dobro izdal; potem se hočem odstraniti in mojo nehvaležno domovino nikdar več obiskati." Pri teh besedah se je zjokal in iz dvorane odšel. Vse je bilo osupnjeno; sklenili so pa potem, da se ne odpusti. Trikrat so prosili Gustava, da zopet nadalje vlada in to kleče, dokler se ni dal pregovoriti. Eeformacija cerkve se je izver-šila brez zaprek v celej Švedskej.
Vlada Gustava Vaze je bila za deželo prav blagotvorna. On je skerbel za poboljšanje ustave, da je tudi kmečki stan dobil svoje zastopnike na deržavnem zboru, za rudarstvo, za tergovino in obertnost, ter je tako povečal blagostanje. V deržavnem zboru je bila njegova rodovina za nasledno v Švedskej proglašena. Vendar pa se je moral Gustav skoz celo svoje vladanje boriti z neugodnostmi, upori in zarotami. Kralj je nazadnje samo to grešil, da je razdelil svojo deržavo med sinove; nasledki te delitve so bile namreč mnoge zmešnjave. On je umeri leta 1560. Iz njegovega roda je tudi Gustav Adolf, veliki junak tridesetletne vojske.
197
ljubezen in sovraštvo.
(J. Volkov.)
Ljubezen je življenje in lepota,                ;  Sovraštvo pa je smert iu mraz ledeni,
Ljubezen je terpljenja sladki dar;           ;  Sovraštvo je slabosti duh meglen,
Ljubezen usmiljenje je in dobrota  —       J  Sovraštvo tema je in mir zgubljeni
Ljubezen solnca je milobni žar.               i  Sovraštvo je nesloge meč strupen.
Le padi čert iu v temnem grobu zgini, Ljubezni pa naj zidamo oltar. Ljubav in žertve dajmo domovini — Naj bratom slogo vtrinja sveti žar!
Mladi Kanova.
(Spisal F. Rup.)
Po skušnji vemo, da se z mladega že kaže, kar ima nekdaj imenitno postati. To velja na dobro in na slabo stran. Vzlasti pri slovečih možeh se to rado opazuje. V kiparstvu slovi nek umetnik Kanova zarad prekrasnih svojih del.   O njegovi mladosti pripoveduje A. Diezmann sledečo dogodbo.
Prav blizo krasne palače Falieri v mestu Possagno je stala borna hišica nekega zidarja, ki se je imenoval Pasino. Nekega večera, ko v svojej izbi spava, ga zbudi močno butanje ob vrata. On vstane in gre odpirat, pa vidi v temoti nekega fanta pred seboj.
„Kdo si, in kaj želiš?" vpraša Pasino ves nevoljen, da ga nekdo budi, dokler bi bil še rad spaval.
„Jaz sem, vaš mrak Antonio, stari oče!" reče deček pred durmi.
„Ali ti; kaj pa se je zgodilo, da tako pozno sem hodiš?" vpraša stari zidar ter prime otroka za roko, da ga pelje v hišo. „Govori in povej, zakaj si svojo mater zapustil ? Ali je bolna ? Ali si kako neumno storil, da te je zapodila?"
„Stari oče! jaz sem prostovoljno dom zapustil," reče Antonio.
„čemu si dom zapustil, zakaj si bežal?" sili stari mož in luč napravlja. Pri svetlobi še le zapazi, da je deček objokan, in da nosi ob palici majheno culico seboj.
„Nisem več mogel sterpeti doma," pravi Antonio in verze svoje bremce v kot. „Zdaj nisem več jaz doma gospodar, nek drugi tam ukazuje. O ti hudi Benečati!    Čemu štejem -zdaj še le ednajst let, o da bi jih štel vsaj dvajset!"
„Nora mladost, ti hočeš že gospodar biti doma!"
„Ko so oče umerli, zapustili so materi le mene samega, zatoraj sem jaz domače hiše gospodar," jezi se fantič.
„Lepa hiša! čvetero stebrov v zemljo zabitih, med ktere je ila in slame nadjano; to ti je hiša! Da bi imel vsaj dom, kakoršen je palača Falieri," oponese mu Pasino.
r
198
„Pogumen zna biti človek, da-si ni bogat Falieri."
„Hočeš kaj jesti imeti?"
„ Nisem lačen!"
,,Pa povej, kako si ubežal, potem greva spat."
„Veš, stari oče! mati se je zopet omožila, in je vzela hudega Parsilla, zdaj pa ne imenuje se več po Kanovi, kar je tako lepo ime. Mene kličejo Kanova, sin pa mora se sramovati, ako nima z materjo enakega imena. Tudi je zdaj v hiši naši vse drugače postalo, odkar je Parsillo se priklatil. Zdaj ne dobivam več jaz najboljših jedi, temoč Parsillo. Začel sem se kujati, a vedite , kujati se je nesterpno, če se nikdo zato ne zmeni. Zatoraj sem mislil, najboljše bo, da se potegnem naprej, zdaj sem pa tukaj!"
„Vlezi se tu sem na slamo in zaspi," pravi zidar; „jutre hočem prevda-riti, kaj bi s teboj.    Zidar boš, kot jaz."
„Zidar bom, začudi se deček, to ni kaj lepega. Oh, zmiraj le kamen postavljati na kamen in v mavti brodljati!"   To rekši obmolkne mladi uskok.
Druzega dne vzame Pasino fanta seboj, ko gre v palačo Falieri, kjer je nekaj dela imel. Pa ž njim je imel svoj križ. Komaj mu je ukazal to in drugo ter se obernil od njega, že je narejal iz mavte kakega pojaca, ali iz ila kako podobo. Za zidarja je moral se učiti, a veselja do tega dela ni imel nobenega.
Na god sv. Cecilije je obhajala družina Falieri veliko veselico in pojedino. Antonio zapusti starega očeta in se zmuzne v kuhinjo, da bi videl, kako se paštete in kolači peko. Med delom se spomni kuhar, da je neko reč napraviti pozabil. Ves prestrašen ne ve, kaj bi počel in jadikuje, kakor bi obupati hotel. Eavno memo idoči knez to zapazi in upraša, kaka nesreča se je zgodila? Zdihovaje pove" kuhar, da je pozabil narediti oni kolač, ki se zavolj lepšega sredi mize postavi. Nikdo ni vedel, kaj bi primernega se tje podjalo, do pojedine je pa bilo le samo še pol ure časa.
„Če bi mene kdo poslušal, pravi Antonio, jaz bi že znal pomagati."
„Kaj storim zdaj, kako si pomagam?" kliče knez Falieri in gladi si čelo. „Stari Pasino, ki zunaj zid ravna, je umeten stavbar, znabiti on kaj modrega ve.   Hiti, mladič, in pokliči ga naglo."                                        '
Antonio leti na dvorišče in pripelje starega očeta v grad. Ko mu knez razloži, česa primanjkuje, zmaja stari glavo in reče: „Ako bi bilo treba, kak zid poravnati, ali kaj novega iz kamna postaviti, takrat bi upal se zastopno nas veto vati: tako pa . . ."
„Cudno, reče Antonio, vi zidate hiše in palače, pa še malega nastava* na mizo ne znate narediti."
„Molči, dete, pa ne čenčaj v pričo plemenite gospode," zarezi na fanta nevoljni Pasino; Antonio je pa obernil se v stran in je mermral za-se: „Da bi le mene hotli poslušati!"
Knez je slišal te zadnje besede, tudi je videl otroka razumno obličje, in znabiti se spomnil podob, ktere je deček iz ila napravljal, zato mu reče: „In če bi poslušali tebe, kaj bi ti storil?"
199
„Milostni gospod! odgovori Kanova prav samosvestno, če mi da kuhar prav velik kos testa, pa bom ..."
„Knez! ne poslušajte negodnega fanta," prestriže otroku zidar besedo, in z obema rokama mu kaže, naj vendar molči.
„Že sem ga slišal, reče Falieri, in ukazujem, da naj se fantova volja zgodi. To bo za mene in za goste kaj novega. Antonio, naredi kar hočeš, da bo le kaj pametnega; če pa tebi spodleti, kaj mi zastaviš?"
„Obe moji ušesi!" odreže se fant.
„Naj bo," reče knez in se verne med goste.
Pojedina je bila izverstna, kakor vse veselice te bogate družine. Preden pa se prines6 na mizo kolači in sladkarije, pove smehljaje knez pričujočim, kaj se je zastran srednjega nastava godilo, in koliko samosvesti je kazal mali zidarjevi deček.
Nosili so na mizo in nastavili kolače od obeh strani, le sredina je bila še prazna. Zdaj pride kuhar sam, in prinese neko veliko posodo pogernjeno, ter jo postavi pred kneza. Ko odvzeme pokrov, se vsi pričujoči ob enem začudijo in veseli klic: „a to je krasno!" se sliši iz vsakega usta. Iz mehkega testa izrezljan lev je ležal pred njimi, pa tako izverstnega dela, da zveden umetnik boljšega ne naredi.
„Dobro, dobro," kličejo gostje, „kje je pa mladi zidar?"
„Kje je umetnik?" kliče knez.
Za debelim kuharjem se pokaže lepi deček Antonio; njegovo obličje je sieer zarudelo sramožljivosti, pa vendar kaže nek ponos, kakoršen je umetnikom lasten. Knez Falieri je spoznal v tem delu fantovem veliko sposobnost in posebno nagnjenje za umetnega kiparja. Poslal je mladega Kanovo v Benetke, da se pri izverstnih mojstrih uči. Za štiri letmi pa je šel mladeneč v Kim, da na Falierijeve stroške tam svoj uk dokonča. S pervega je vadil se slikati, z letom 1782 je pa za vselej poprijel se kiparstva, kar mu je posebno šlo iz pod rok.
Tako je postal iz zidarskega sina Antonija sloveči umetnik Kanova, ki zarad svojih prekrasnih del vedno ostane ponos laških dežel.
Družba sv. Mohora.
Med tem, ko marljivi poverjeniki k pristopu v družbo vabijo ter stare in nove ude nabirajo, se družbine knjige za prihodnje leto pridno in poredno do-tiskujejo.   V natisu že končane so:
a)   „Kristusovo življenje in smert" II. del 4. snopič v 29.000 iz-tisih, obsega 9 pol.
b)   „Nebeška krona", prevod slavnoznane nemške knjige: „dieHimrnels-krone", ki je prestavljena skoro v vse evropejske jezike; obsega 10 pol in je tiskanih 29.000 iztisov.
200
c) ^Kmetovalec" drugi snopič; obsega na 10 polah poduk o gnoji in gnojenji; kako obdelovati in oskerbovati rastline sploh in kako pridelovati posamezna poljska žita in semena.
Tretji snopič „Občne zgodovine" ali drugega zvezka pervi snopič, ki pripoveduje pervi del Eimske zgodovine, je do sedme pole stavljen in bode v teku mesecu januarja v 29.000 iztisih in v obsegu 10 pol doveršen. Z novim letom prične natis priljubljene povesti: „Robinzonstarši", kateremu sledi Koledar". Tako ima družbina tiskarna skoz celo leto dosti dela temveč ker so jej izročena vsa tiskarna dela knezoškofijskega urada in ker jej od raznih strani poredoma dohajajo vsakoverstna naročila. Dva stroja delata nepretergano; za polo družbine knjige, ki se tiska v 30.000 iztisih, potrebuje stroj od ranega jutra do poznega večera celih pet dni.
Kazun rokopisov, ki so bili navedeni v zadnji številki ..Besednika," došli so odboru po minulem obroku sledeči spisi in tekmecujejo za razpisana darila: 1. „Temo", povest; 2. „Skušnjava in skušnja", povest; 3. Kako daleč pride z nemščino" in 4. „Perva pomoč o smertnihnevar-nostih po naglem zbolenji in v drugih slučajih." Tudi ti spisi so izročeni presojevalnemu odseku družbinega odbora.
Jezikoslovstvo.
(Spisuje Da v. Terstenjak.) (Dalje.)
Kačmar, Kaminfeger. unde? menda skažemo iz spazzocamino?
Kaj on je skaženo italj. coglione.
K a 1 b r i n , Stachel, unde ?
Kaldovišče, Opferplatz unde? iz madž. aldo ? ali kladovišče iz kladam?
K a 1 u d j e r, gršk. kalosgeras, lep starec.
Kašprad, Kaessuppe je iz caseobroda po furlansk. žargonu.
Kepernek madž. kopSnek, iz slov. karbanek.
K e r b i n,  Kothkohle iz it. c a r b o n e.
Kička, Spennadel, praviluiše kučka, thema kuk, aduncus.
Kleg je staročeska pisava za klej,  po P. Mark. pritepena,  tako  tudi  n a-
dega, mesto nadeja. K n a 1 a, Grunstreu, pravilno tnalo, iz starosl. ti»n,y> — ^'n<l > scindo, hacke,
torej: das Gehack. K o d e ž Bettler madž. k o 1 d u š.
Kolanja Halskette, serbizem, iz it. collano, in to iz colura, vrat. Ko r tuš je franc. cartouche. Ko run, kranjska izmišljenica, ni popričana. Koter, skaženo iz česk. knoter in to iz compater.
201
K o ve k, Luster unde? kovek, Hufte je kuk.
Kračun, Kiegel unde? iz kretati?
Krapnik, Tropfstein, karantaniz., pravilniše kropnik.
K r e ž e 1, nemšk. krauseln, kraus, krausig.
K u č a, k učna, k u č i š č e, kučnik, so hrv.-srb. oblike, slov. so koča etc.
Kunadra, pravilno kun dr a, nazal., oblik, za ko dr a.
Kurenprat pravil, kur opat, k ur o pa t k a, der dem Huhn ahnliche Vogel.
Kvak, Kvuk vse popačene pisave kakor kovek pravilno: kuk.
Laboda pravilniše: lobad a.
Lajhati je nemšk. leichen, einem etwas vorspielen.
Lajpa je nemšk. Laube, tako tudi lajta neslov., ednako lapta.
Las, last, ladati, etvmolog. pravilno vlas, vlast, vladati, tako tudi
v 1 a t, mesto : 1 a t. L e k o v š e, Obstgarten, unde ? Lenger je it. 1'angora = ancora. Leštram, bolje menda ležtram; tram, ki leži. Lever, Heber je italj. levere iz levar. Lituš je nemšk. beseda Livada, iz srbšč. pa ne slovanska. Ljuven je dalmatinizem, pravilno: ljubljen. Lošpernica je nemšk.  Mostbirne. L v in, Weihe, ptič, pravilno: lun.
(Dalje prihodnjič.)
Drobnosti.
Priljudno zavračilo. Dokaj imeniten in sloveč pridigar je svoje dni v Parizu božjo besedo oznanoval. Nekega dne po pridigi pride več gospa iz naj-viših stanov k pridigarju na dom; vsaka je želela ž njim govoriti, vsaka ga kaj poprašati, vsaka kak dober svet od njega dobiti, in, kakor so ženske vajene , vse so ob enem govorile. Pridigar ni vedel, ktero bi najprej poslušal, in kteri bi najprej odgovoril; na zadnje jim pravi: „Tz serca rad bi vsaki posebej odgovoril, samo lepo prosim, odgovorite mi na eno samo vprašanje: Kaj se vam zdi, je li mogoče kaj pametnega govoriti v tovaršiji, kjer vsi govorijo, in nobeden ne posluša?" — Gospe to slišati, so vse naenkrat umolknile, ravno tako, kakor umolknejo žabe, naj jih bo še toliko, kedar kdo kamen v mlako verze.
Zaslužena kazen. AnaBolejna, kije z angleškim kraljem Henrikom VIII. v prešestvu živela, se je dokaj razveselila, ko je slišala, da je prava sopruga Henrikova, kraljica Katarina umerla. Kralj je zapovedal žalovanje po ranjči kraljici vsem dvornikom, toda Ana je tako malo marala za to, da se je s svojimi dvorjankami ravno tistikrat še lepše oblečena v gledišče podala, kakor druge krate .In ko so jej njeni prilizovalci o priložni smerti njene na-
202
sprotnice srečo voščili, je rekla: „Samo ena reč mi je žal, da ni sramotne smerti umerla." Ali to njeno divje, sirovo veselje je bilo le kratko. Ona, ki je bila Katarini želela sramotno smert, je sama take smerti umerla. Zatožena prešestovanja in kervosramnosti je na morišči konec storila.
Anekdota. Terdoserčni samosilnik, Dijonizij, pride nekega dne v tempelj in ogleda pri vratih klečečo žensko, ki glasno moli k bogovom: naj bi še dolgo življenje dodelili grozovituemu vladarju sirakuškemu. To ga tako oveseli, da stopi bliže k njej ter jo prijazno se smehljaje vpraša, s čim neki si bi bil pridobil njeno ljubezen? — „0h, gospod!" mu ona odverne, „ti si že tretji samosilnik sicilskega otoka. Za pervega sem bila še premožna in sem imela v hlevu štiri krave. Šiloma mi neusmiljenec vzame eno kravo. Prosila sem bogove, da naj ga kaznujejo — in res kmalo je umeri. Za njimi je vladal njegov sin. Ta mi ugrabi iz hleva drugo kravo; molila sem — v kratkem pokosi tudi tega smertna kosa. Ti, njegov naslednik, prisvojil si si mojo tretjo kravo. In zatorej molim noč in dan za-te, da bi te vsemogočni še dolgo ohranili zdravega in srečnega, da bodem tako vsaj zadnjo kravo mogla še kaj časa imeti."
Duhovske spremembe t Kerški škofiji.
Milostljivi knezoškof so imenovali i. g. Lamberta Einspieler-ja, kn. škof. tajnika in kaplana, za konzistorijalnega svetovalca. Službo tajnikovo pri škofijski sodniji je prevzel č. g. Kari Elsler, knezoškofijski tajnik in kaplan. Prestavljeni so čc\ gg.: Jerman Juri, kaplan pri Mariji Devici na jezeru, za provizorja na Radiše; na njegovo mesto Kraut Val., kaplan v Grebinji; Wesiag Pet., kaplan vŽabnicah za provizorja na Vrata. C. g. Binder Henrik, kaplan v Nemškem Bleiberz-u, ostane tam za provizorja, ker je ondotni č". g. Hafner Jožef dne 10. dec. umeri. Dne 8. dec. je zameri c\ g. Sablatnik Šim., fajmo-šter na Radišah. V pokoj se je podal i. g. Kernjak Andrej, kurat na Vratih. Razpisane so do 25 januarja 1876 fare : Št. Rupert blizo Celovca; Nemški Bleiberg in Radiše.
Vabile na narvčbv.
»Besednik" bode izhajal tudi prihodnje leto. Prosi pa, da mu ostanejo vsi stari naročniki zvesti in da bi se oglasilo tudi mnogo novih. JDonašal bode: Pesni, povesti, novele, humoreske, podučne spise iz zgodovine, naravoslovja, zemljepisja, zdravilstva itd. Posebno se bode oziral na družbo sv. Mohor a ter svojim bralcem naznanjal odbor ove obravnave in sklepe, zato se še posebno priporoča čč. gg. poverjenikom te družbe. Pisateljem se serčno zahvaljuje za obilno podporo in prosi, da bi ga še dalje podpirati blagovolili.
Izhajal bode kakor letos 20. vsacega meseca in velja za celo leto 2 gld., ea pol leto 1 gold.
V Celovcu 20. decembra 1875.
^\                                   Vredništvo „Besednika".
^z4^*fflj 'n odgovorni vrednik: J. Gole. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.